6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/30

A.

ker je Komisija obljubila, da bo v celoti upoštevala stališča, ki jih je Parlament izrazil v svojih resolucijah o lizbonski strategiji, zlasti v resoluciji o globalizaciji z dne 15. novembra 2007,

B.

ker je Parlament v svojih prejšnjih resolucijah izkazal veliko podporo lizbonski strategiji in zlasti veliko odobravanje spremenjenega pristopa, ki je osredotočen na strategijo za rast in delovna mesta,

C.

ker so gospodarska rast, zaposlovanje, boj proti revščini in socialna vključenost močno povezani,

D.

ker imajo Evropska unija in države članice skupno odgovornost, da obravnavajo izzive, priložnosti in negotovosti državljanov v zvezi z globalizacijo; ker mora Evropska unija kot globalni akter prevzeti odgovornost in prispevati k doseganju in načrtovanju trajnostnega razvoja v svetu v času svetovne globalizacije, da lahko ljudje po vsem svetu izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja globalizacija,

E.

ker je notranji trg učinkovito orodje za izgradnjo dinamičnega in konkurenčnega na znanju temelječega gospodarstva ter za okrepitev konkurenčnega položaja Evrope na globalnem trgu, da se izboljša kakovost življenja njenih državljanov,

F.

ker ta resolucija v skladu z mandatom usklajevalne skupine Parlamenta za lizbonsko strategijo in zaradi spoštovanja pristojnosti drugih parlamentarnih odborov ne bo obravnavala podrobnosti zakonodaje in posvetovanj, ki so v teku;

1.

ponovno poudarja pomen učinkovitega izvajanja lizbonske strategije in izpostavlja medsebojno odvisnost gospodarskega, družbenega in okoljskega napredka pri oblikovanju dinamičnega in inovativnega trajnostnega gospodarstva;

2.

meni, da sta gospodarski razvoj in bodoče blagostanje Evrope odvisna od tega, kako bo znala vzpostaviti boljše pogoje za trajnostni razvoj in odpiranje delovnih mest ter se odzvati na priložnosti in izzive, ki izhajajo iz globalizacije, demografskih sprememb in globalnih okoljskih nevarnosti; meni, da so skupno orodje Evropske unije prenovljena lizbonska strategija in integrirane smernice;

3.

meni, da moramo za zagotovitev uspeha prenovljene lizbonske strategije okrepiti tudi rast v Evropi in povečati nezadostno domače povpraševanje, kar je treba doseči prek večjih prihodkov, povezanih z večjo produktivnostjo in zaposlovanjem;

4.

priznava, da Evropsko unijo v prihodnjem obdobju čakajo številni izzivi: upadanje prebivalstva, ki se bo začelo okrog leta 2020, večji gospodarski pritisk globalnih konkurentov, višje cene energije, podnebne spremembe in socialna neravnovesja; meni, da mora Evropa na te izzive odgovoriti z ustrezno kombinacijo politik;

5.

ugotavlja, da se program lizbonske strategije razvija pozitivno; vendar opaža, da so pri njenem izvajanju še pomanjkljivosti in da ni pravega razumevanja za to, da lahko tudi evropski razvojni proces v smeri večje rasti, ustvarjanja delovnih mest, ustrezne socialne varnosti in primerne zaščite okolja še vedno zaide v krizo;

6.

poudarja, da je Evropska unija kot največji svetovni izvoznik in uvoznik blaga, največji svetovni izvoznik storitev, drugi največji namembni kraj in izvor neposrednih tujih naložb med tistimi, ki imajo od odprtega svetovnega gospodarstva največ koristi; meni, da ima zato Evropska unija veliko odgovornost pri reševanju svetovnih vprašanj;

7.

odobrava globalno razsežnost lizbonskega procesa in ugotavlja, da je lizbonska strategija evropski odziv na priložnosti in tveganja, povezana z globalizacijo; v zvezi s tem zlasti poudarja pomen čezatlantskega sodelovanja, pa tudi izboljšanja sodelovanja z drugimi velikimi akterji, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in druga svetovna gospodarska območja;

8.

poziva k dogovoru o pravilih in praksah v svetovni trgovini, ki bodo združljivi z razvojnimi cilji tisočletja ter odgovornostjo, ki jo ima Evropska unija, ko prevzema vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in pri spodbujanju zdravja; načeloma poziva k sprejetju ukrepov za boj proti protekcionizmu v Evropski uniji in zunaj nje; poziva k sodelovanju in pravičnemu pristopu pri nadaljevanju kroga pogajanj iz Dohe;

9.

poudarja neizpodbitno vrednost dosledne politike stabilnosti in rasti ter pomen makroekonomske stabilnosti kot vira samozavesti, ki je podlaga za doseganje ciljev lizbonske strategije; poudarja, da morata za doseganje makroekonomske stabilnosti povečanje produktivnosti spremljati pravičnejša razdelitev in krepitev socialne kohezije; v zvezi s tem opozarja na zahtevo po povišanju plač, da ne bi zaostajale za srednjeročno rastjo produktivnosti;

10.

tako kot Komisija poudarja, da so gospodarstva držav članic močno medsebojno odvisna in da je razlog za program skupne reforme najmočnejši na območju evra;

11.

opozarja, da je nadvse pomembno ohraniti stabilnost finančnih trgov, in ugotavlja, da je nedavna kriza zaradi hipotekarnih kreditov z velikim tveganjem pokazala na potrebo, da Evropska unija razvije ukrepe nadzora delovanja, da bi okrepila preglednost in stabilnost finančnih trgov in bolje zaščitila potrošnike; zahteva oceno sedanjih sistemov in instrumentov bonitetnega nadzora v Evropi in vztraja pri tesnem posvetovanju s Parlamentom, s čimer bi dosegli jasna priporočila, kako izboljšati stabilnost finančnega sistema in njegovo sposobnost zagotavljanja varnega in dolgoročnega finančnega poslovanja evropskih podjetij;

12.

opozarja, da je subsidiarnost pomembna, saj državam članicam omogoča, da politike v zvezi z varnostjo in prožnostjo, o katerih so se skupno dogovorile, prilagodijo specifičnim praksam in navadam na svojih trgih dela;

13.

opozarja, da je kohezijska politika temeljno načelo pogodb in orodje za doseganje ciljev lizbonske strategije za rast in delovna mesta, ter da je do 75 % sredstev kohezijske politike predvidenih za prenovo in cilje lizbonske strategije; meni, da je treba izkoristiti splošni vpliv kohezijske politike Evropske unije in še zlasti strukturnih in kohezijskih skladov za izvajanje lizbonske strategije na regionalni ravni, in da je treba rezultate tega procesa skrbno spremljati na regionalni in lokalni ravni; meni, da bi moral sedanji ugodni gospodarski razvoj spodbuditi nadaljnje reforme; poudarja, da je treba raziskati dosedanji učinek izvajanja lizbonske strategije na regionalni ravni, saj bodo leta 2008 prvič lahko ocenjeni predhodni rezultati opredelitve namembnosti v okviru kohezijske politike;

14.

meni, da sodijo znanstvene in tehnološke raziskave med bistvene dele lizbonske strategije; se strinja, da je nujno treba okrepiti raziskave in razvoj ter da bi morale države članice sprejeti dodatne ukrepe za izpolnjevanje svojih ciljev glede raziskav in razvoja za leto 2010 ter napovedati, kako bodo do tega leta dosegle svoje cilje na tem področju ter kako bodo njihove strategije prispevale k uresničitvi evropskega raziskovalnega prostora; poudarja, da se bodo Evropski uniji z nujnim prehodom v energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, ki bo temeljilo tudi na obnovljivih virih, prek razvoja in uporabe nove tehnologije ponudile različne priložnosti; ugotavlja, da bodo velike priložnosti, ki jih bosta evropskemu gospodarstvu prinesla razvoj in uvajanje novih tehnologij in storitev, pripomogle k večji dekarbonizaciji globalnega gospodarstva; pozdravlja predlog Komisije, da bi v zvezi s tem določili „peto svoboščino“, tj. prosti pretok znanja, s katero bi dopolnili štiri svoboščine: prosti pretok blaga, storitev, oseb in kapitala, in združili vire Evropske unije in držav članic na področju raziskav in razvoja ter s tem zagotovili njihovo učinkovitejšo uporabo;

15.

pozdravlja nedavne pobude in naložbe v industrijsko in raziskovalno politiko; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo ter nedavne investicije v Galileo kot učinkovita sredstva za združevanje potreb po tehnoloških inovacijah z načrtovanim industrijskim razvojem; odobrava programa evropski sistem za globalno satelitsko navigacijo (Galileo in Skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev) kot ključna projekta Evropske unije; poudarja gospodarske in javne zasluge teh dveh programov ter koristi novih storitev in trgov, ki jih zagotavljata;

16.

meni, da so mreže odličnosti potrebne za zagotovitev vodilnega položaja Evrope na gospodarskih in tehnoloških področjih; meni, da bi morale države članice in regije podpirati razvoj grozdov odličnosti in ukrepe za spodbujanje tekmovalnosti in sodelovanja med njimi, da bi nadalje okrepile kulturo inovacij; meni, da bi morali Komisija, države članice ter regionalni in lokalni organi sprejeti nadaljnje ukrepe za dejavno podpiranje tesnejšega sodelovanja med javnimi organi, raziskovalnimi inštituti, univerzami in industrijo;

17.

poudarja, kako pomembno je, da evropska podjetja, državljani in organi uspešno zaključijo prehod v digitalno dobo in v resnici dosežejo na znanju temelječo družbo in gospodarstvo, kakor je predvideno v lizbonski strategiji; poziva, da je treba nadalje razviti znanost in tehnologijo v vsakodnevnem življenju državljanov ter spodbujati vključujočo družbo znanja za vse;

18.

poziva vlade držav članic in njihove regionalne uprave kot največje delodajalce, kupce in ponudnike storitev na notranjem trgu, naj spodbujajo inovacije z vzpostavitvijo pilotskih trgov za inovativne izdelke in storitve;

19.

ugotavlja, da imajo mala in srednja podjetja (MSP) ključno vlogo pri ustvarjanju novih delovnih mest ter izkoriščanju novih raziskav; odločno podpira zakon o malem gospodarstvu, ki ga je predlagala Komisija, kot sredstvo za ustvarjanje priložnosti za mala in srednja podjetja, za spodbujanje pristopa „najprej razmišljaj v malem“ ter za oblikovanje celovitega pristopa politike, da bi sprostili potencial rasti na vsaki stopnji življenjskega ciklusa malih in srednjih podjetij;

20.

poudarja, da je malim in srednjim podjetjem mogoče pomagati z zmanjšanjem regulativne obremenitve, izboljšanjem dostopa do javnih naročil in razvojem ugodnejše ureditve financiranja in izkoriščanja inovacij;

21.

se strinja, da je treba v Evropski uniji inovativne tehnologije hitreje pretvarjati v nove izdelke in storitve; zato podpira zahtevo Komisije, da se oblikuje „trikotnik znanja“, ki ga sestavljajo raziskave, izobraževanje in inovacije; pričakuje učinkovitejše vlaganje v nova znanja, vseživljenjsko učenje in sodobne sisteme izobraževanja/usposabljanja;

22.

pozdravlja dejstvo, da si je Komisija za nalogo zadala zmanjšanje regulativne obremenitve in si prizadeva za boljšo zakonodajo ter spodbuja države članice, naj sprejmejo enake ukrepe, pri čemer ne smejo ogroziti participativne pravice državljanov in varstva potrošnikov; pričakuje, da bosta Svet in Komisija spoštovala svoje zaveze, kakor so določene v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje (2); z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija v zadnjem času številne pomembne zakonodajne predloge podala brez predhodne presoje vpliva ali ustrezne ocene učinkov obstoječe zakonodaje na istem področju;

23.

pri tem poudarja, da je v zunanji in trgovinski politiki potreben nov, celovit pristop usmerjen v zbliževanje pravil, standardov in regulativnega sodelovanja po vsem svetu; poudarja, da mora Evropa v polnosti izkoristiti svoj potencial kot odskočna deska za podjetja, ki vstopajo na svetovne trge, in kot privlačen kraj za vlagatelje; poleg tega zahteva, da se v vse dvostranske ali regionalne trgovinske sporazume Evropske unije, ki so še v fazi pogajanj, vključijo izvršljive določbe o izvajanju temeljnih delovnih standardov in drugih vidikov dostojnega dela, pa tudi večstranskih okoljskih standardov;

24.

ponovno poudarja, da bo pri ustvarjanju družbe, dovzetne za spremembe, izredno pomemben bolj vključujoč način sprejemanja gospodarskih odločitev; opozarja na sklepe pomladanskega Evropskega sveta iz leta 2005, ki poudarjajo, da je visoka raven socialne zaščite bistvena za lizbonsko strategijo; ponovno poudarja, da je nesprejemljivo, da ljudje živijo pod mejo revščine in so izključeni iz družbe; ponovno poudarja, da bi morali vsi evropski državljani imeti dostojno delo in dostojno življenje, tudi po upokojitvi; podpira nadaljnje ukrepe za uveljavitev politike boja proti revščini in socialni izključenosti z namenom, da se sprejme celovit pristop k obnovi odločilnega zagona za izkoreninjenje revščine do leta 2010 ter vsem evropskim državljanom omogoči uveljavljanje temeljnih pravic; poudarja pravno zavezujočo vključitev Listine Unije o temeljnih pravicah v Lizbonsko pogodbo; poziva spomladanski Evropski svet 2008, naj oblikuje ambiciozen socialni program s konkretnim učinkom na doseganje rezultatov lizbonske strategije;

25.

glede na to, da sta socialna in ozemeljska kohezija med bistvenimi elementi notranjega trga, ponovno poudarja, da je treba okrepiti zaupanje državljanov s spodbujanjem družbenih in okoljskih ciljev, skupnih vsem državam članicam, kot so visokokakovostna delovna mesta, enake možnosti ter varstvo zdravja in okolja, pri čemer je treba spoštovati evropsko kulturno raznolikost; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU opravljala svojo zaščitniško vlogo na teh področjih ter da ne bo prišlo do tekmovanja med državami članicami na področju zakonodaje;

26.

meni, da je nadaljnje vključevanje prometnega sektorja v lizbonsko strategijo nujno; vztraja, da je treba v skladu z integriranimi političnimi smernicami nameniti prednost trajnostnemu prometu, logistiki in razvoju vseevropskih omrežij, ter poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo nacionalni načrti, predloženi na spomladanskem Evropskem svetu leta 2008, odražali te prednostne naloge;

27.

poudarja, da so dobro delujoč notranji trg, visoko kvalificirana delovna sila, uravnoteženo socialno tržno gospodarstvo in demokratična stabilnost največja konkurenčna prednost za Evropo; poudarja, da notranji trg vlagateljem iz tretjih držav ponuja prednosti, kot so enotni pogoji delovanja in prosti pretok, vendar bi morala vstop na notranji trg spremljati podobna odprtost tretjih držav z razvitimi ali razvijajočimi se gospodarstvi za vlagatelje iz EU; poleg tega ugotavlja, da je treba vzpostaviti najboljše okvirne pogoje za evropska podjetja, vključno z boljšo pravno ureditvijo, dobrim upravljanjem, zdravo in pošteno konkurenco, učinkovito delujočimi trgi tveganega kapitala in komercializacijo rezultatov raziskav in inovacij;

28.

poziva države članice, naj pri oblikovanju politike namenijo največjo pozornost konkurenčnosti Evropske unije, dokončna vzpostavitev notranjega trga pa naj postane prednostna naloga, zlasti s pravočasnim in ustreznim izvajanjem direktiv o notranjem trgu ter odstranitvijo neupravičenih ovir pri dostopu do nacionalnih trgov; vendar opominja, da je vzpostavitev notranjega trga temeljila na konkurenčnosti, sodelovanju in solidarnosti, ki ostajajo temeljni pogoji za nadaljnje dosežke notranjega trga v 21. stoletju; vztraja, da je treba notranji trg razviti s pravili poštene konkurence, učinkovitimi davčnimi in socialnovarstvenimi sistemi ter visoko stopnjo varstva potrošnikov;

29.

poudarja, da je treba dokončno oblikovati notranji trg in izpeljati potrebne reforme; poziva države članice, naj podprejo preostale ukrepe, ki so potrebni za vzpostavitev notranjega trga Evropske unije za storitve, vključno s finančnimi storitvami, in naj zagotovijo, da bodo njihovi nacionalni upravni organi spodbujali nove ponudnike storitev in izdelke, obenem pa zagotavljali enake pogoje za vse in ustrezno preglednost ter pravno varnost interesov posameznih vlagateljev; meni, da bi morale nove politične pobude za dokončno oblikovanje notranjega trga temeljiti na analizi učinka, ki ga imajo na različne trge, gospodarske panoge in okolje ter socialno področje;

30.

poudarja, da je treba ustrezno zaščititi pravice intelektualne lastnine, in podpira pobudo za dostopen, varen in učinkovit patentni sistem, s katerim bi spodbujali naložbe in raziskovalna prizadevanja ter okrepili inovativne sposobnosti zlasti malih in srednjih podjetij; poziva vse tri institucije, naj si skupaj prizadevajo za dosego političnega soglasja o dejanskem izboljšanju patentnega sistema, ki bi državljanom omogočal korist od novih izdelkov in storitev po dostopnih cenah;

31.

ugotavlja, da tržni instrumenti vključujejo široko paleto političnih orodij, ki se vse bolj uporabljajo za doseganje okoljskih ciljev; meni, da tržni instrumenti, kot so na primer davki, dajatve in trgovanje z emisijami lahko pospešujejo uspešno razporejanje naravnih virov in v tem kontekstu prispevajo k uresničevanju ciljev lizbonskega strategije;

32.

ponavlja svoje stališče o prednostih preložitve davčnega bremena z dela na onesnaževanje okolja, saj bi bil to učinkovit način reševanja vprašanj v zvezi z okoljem, pa tudi z zaposlovanjem, ter meni, da je treba zmanjšati obremenitev dela, da bi ustvarili več delovnih mest in preprečili sivo ekonomijo;

33.

ugotavlja, da je cilje varnosti oskrbe z energijo, zagotavljanja trajnostne mobilnosti in energije za evropske državljane po razumni ceni ter ohranjanja poštenih cen mogoče doseči z isto strategijo kot za ambiciozno zastavljeno varstvo podnebja;

34.

zato poziva Komisijo, naj dosledno in hitro izvede sklepe s pomladanskega Evropskega sveta leta 2007 ter obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost v resnici določi za prednostno nalogo skupne energetske politike;

35.

poudarja, da je prehod na gospodarstvo z nizko porabo energije, ki bo temeljila na obnovljivih virih energije, pomembna naloga Evropske unije in drugih industrializiranih držav, in da je učinkovit način, kako se tega lotiti, uporaba tehnologij, ki so že na voljo, a je za njihovo uveljavljanje potrebno pogumno politično delovanje, vključno s spodbudami in z večstransko dogovorjenimi sankcijami za države, ki niso pripravljene prevzeti svojega dela bremena; poudarja, da se bodo Evropski uniji z nujnim prehodom v trajnostno gospodarstvo z nizko porabo energije in z nizkimi emisijami ogljika prek razvoja in uporabe nove tehnologije ponudile različne priložnosti;

36.

poudarja pomen prometne politike pri boju proti podnebnim spremembam in pri obravnavi širšega sklopa okoljskih vprašanj zagovarja politike, ki z različnimi ukrepi zmanjšujejo nepotrebni prevoz, in poziva, da se opravi celovita strateška okoljska ocena o vplivu vseevropskih prometnih omrežij;

37.

poziva države članice, naj v okviru učinkovite, trajnostne in okolju prijazne prometne politike hitro razširijo medsebojno povezana, interoperabilna vseevropska prometna omrežja, zlasti ob upoštevanju potreb novih držav članic; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo ustrezno kombinacijo politik, da bi v celoti izkoristile potencial okolju prijaznih, inteligentnih prevoznih sistemov in tehnoloških inovacij;

38.

poudarja, da je zato bistveno zagotoviti, da bo v prihodnje povpraševanje po logističnih storitvah združljivo z manjšim vplivom na okolje in nižjimi emisijami toplogrednih plinov; meni, da trajnostni prevoz temelji na zmožnosti političnih nosilcev odločanja na evropski, nacionalni in regionalni ravni, da zagotovijo učinkovite spodbude, na podlagi katerih si lahko kupci prevoza, prevozniki in proizvajalci vozil še naprej prizadevajo za ustvarjanje okolju prijaznejšega logističnega trga;

39.

priznava, da se sicer kažejo koristi strategije Evropske unije za rast in delovna mesta, vendar opozarja, da jih niso občutili vsi državljani Unije; poudarja, da je pri obravnavanju globalizacije in izzivov demografskih sprememb nadvse pomembno, da se ljudem zagotovijo potrebne veščine in priložnosti, zato da se v večjem številu vključijo na trg dela in delo postane realna možnost za vse, zlasti prek ukrepov, usmerjenih na tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela;

40.

poudarja, da mora za zagotovitev prostega pretoka in mobilnosti na trgu dela Svet sprejeti direktive o organizaciji delovnega časa, delovnih pogojih za začasne delavce in prenosljivosti pokojninskih pravic ter da bi moral nemudoma revidirati Direktivo Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev (3); poudarja, da je z odstranitvijo ovir za mobilnost na evropskem trgu dela omogočena večja zaščita evropske delovne sile; ugotavlja, da se mora Evropska unija potruditi in državljanom razložiti koristi pristopa, v katerem so učinkovito združene širitev, povezovanje, solidarnost in mobilnost delovne sile;

41.

ponovno poudarja, da si Evropa ne more privoščiti tako velikega števila nezaposlenih; ugotavlja, da pri velikih spremembah, ki se dogajajo po vsem svetu, evropski socialni model ne bo ostal neprizadet; meni, da si mora Evropa za to, da bi se spoprijela z demografskimi izzivi in zagotovila trajnostne javne finance, prizadevati za reforme trga dela in sistemov socialnega varstva, da bi okrepila spodbude za delo in ljudem zagotovila priložnosti in veščine, s katerimi se bodo laže soočali s spremembami in se laže ponovno vključili v plačano delo; poudarja, da se mora Evropska unija lotiti številnih reform, če želi ohraniti konkurenčnost na svetovnem prizorišču; meni, da se bo z okrepitvijo socialnega dialoga povečalo zaupanje med podjetji in delavci, ki je potrebno pri izvajanju reform; poudarja, kako pomembno je, da se dogovorjena skupna načela prožne varnosti izvajajo celovito in uravnoteženo tako za delavce kot delodajalce;

42.

poudarja, da tako delodajalci kot delavci pogosteje zahtevajo prožne oblike dela, in podpira sprejetje uravnoteženega sklopa skupnih načel v zvezi s prožno varnostjo; opozarja, da so izobraževanje, kvalifikacije in usposabljanje sestavni del najboljše zaposlovalne politike in da je treba infrastrukturo za varstvo otrok obravnavati kot enega od pogojev za povečanje zlasti vključenosti žensk v delo; spodbuja države članice, naj ta skupna načela vključijo v posvetovanja o nacionalnih programih reform s socialnimi partnerji, in poudarja ključno vlogo ukrepov za uskladitev poklicnega in zasebnega življenja, spodbujanja enakih možnosti za vse, usposabljanja in prekvalifikacije, aktivne politike na trgu dela, ustrezne socialne zaščite in premagovanja segmentacije trga dela z zagotavljanjem pravice do zaposlitve za vse delavce;

43.

priznava, da prožen, mobilen, varen in učinkovito delujoč trga dela prispeva k socialni vključenosti, saj ustvarja priložnosti za zaposlovanje vseh družbenih skupin; zato poziva države članice, naj ocenijo in izboljšajo predpise o delovnih razmerjih in vlagajo v izobraževanje, vseživljenjsko učenje in aktivne politike trga dela ter tako ustvarijo najboljše možne pogoje za visoko zaposlenost in mobilnost dela; poudarja, da je treba izboljšati osnovne spretnosti mladih, preprečevati predčasno prekinitev šolanja, zmanjšati negotovost zaposlitve ter izboljšati socialno in poklicno vključenost vseh; poudarja, da je digitalno vključevanje v povezavi z informacijsko družbo in na znanju temelječim gospodarstvom 21. stoletja izjemno pomembno, zlasti za prikrajšane in starejše ljudi ter prebivalce odmaknjenih podeželskih območij;

44.

z zaskrbljenostjo opaža trend povečevanja neenakosti porazdelitve dohodka in premoženja v državah članicah; meni, da bi lahko ta trend obrnili z ustreznimi nacionalnimi in evropskimi ukrepi, s katerimi bi dosegli, da bi bila družba bolj kohezivna in da bi se državljani zavedali, da imajo koristi od rasti;

45.

ugotavlja, da so nekatere države članice uvedle koncept minimalne plače; meni, da bi drugim državam članicam lahko koristilo, če bi se seznanile z njihovimi izkušnjami; poziva države članice, naj vsem zajamčijo pogoje za socialno in gospodarsko sodelovanje, zlasti pa zagotovijo ureditev, kot so minimalne plače ali drugi pravni in splošno zavezujoči predpisi ali kolektivni sporazumi v skladu z nacionalnimi tradicijami, ki zaposlenim za poln delovni čas omogočajo dostojno življenje z zasluženim denarjem;

46.

pozdravlja sporočilo Komisije o predlogu lizbonskega program Skupnosti za obdobje 2008–2010, v katerem predlaga bolj prednosten program z zgolj desetimi ključnimi cilji, ki jih je mogoče doseči med letoma 2008 in 2010; vendar poudarja, da je glavna priložnost lizbonske strategije medsebojno povezati različne reformne zahteve ter gospodarske, okoljske in zaposlovalne instrumente v enem reformnem programu; zato poziva Komisijo, naj se drži tega skladnega in povezovalnega pristopa kombinacije politik ter ga naj ne razgradi v ločene politične ukrepe;

47.

odobrava prizadevanja Komisije, da zmanjša birokracijo, s čemer želi zlasti pomagati malim in srednjim podjetjem in izboljšati oceno učinkov zakonodaje; obenem obžaluje, da Parlament in Komisija še nista dosegla dogovora glede vrste zahtevane presoje učinka; s tem v zvezi ponavlja poziv k neodvisnemu zunanjemu pregledu presoje učinka;

48.

odobrava cilj Komisije, da zmanjša upravno breme za podjetja; se veseli prejetja konkretnih podatkov o tem, kako poteka doseganje tega cilja ob zagotovljenih pogojih za dobro upravljanje; poudarja, da lahko k doseganju tega cilja prispevajo vse vladne službe, zato bi morale sodelovati pri ustreznih političnih odločitvah; v zvezi zmanjšanjem birokracije in poenostavitvijo zakonodaje poziva k jasnemu nadzoru, da se ugotovi, v kolikšni meri države članice dejansko izkoriščajo odstopanja, ki jih omogočajo evropski zakonodajni akti, ko gre za to, da se pri prenosu teh aktov upoštevajo nacionalne posebnosti in zastoji pri inovacijah;

49.

meni, da imajo države članice skupaj z zainteresiranimi stranmi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni glavno vlogo pri doseganju ciljev lizbonske strategije; poudarja, da so največjo rast in največ delovnih mest ustvarile države, ki so odprte za zunanjo konkurenčnost, izvajajo reforme in si prizadevajo za proračunsko ravnovesje ter visokokakovostne javne in zasebne naložbe; obžaluje še vedno majhno prepoznavnost lizbonske strategije v nacionalnih politikah številnih članic EU; meni, da je za zagotovitev njenega učinkovitega izvajanja treba mobilizirati vse zainteresirane strani v gospodarstvu; še posebej meni, da se bodo z večjo udeležbo socialnih partnerjev, nacionalnih parlamentov, regionalnih in lokalnih oblasti ter civilne družbe izboljšali rezultati lizbonske strategije in okrepila javna razprava o ustreznih reformah; podpira predlog Komisije državam članicam, naj poglobijo sodelovanje z nacionalnimi in regionalnimi parlamenti, obenem pa predvidijo letne razprave o izvajanju njihovih nacionalnih programov reform;

50.

poudarja, kako pomembno je, da so regionalni in lokalni organi ter zainteresirane strani zavezani tako obsegu kot inovativnemu značaju dosežkov; v zvezi s tem pozdravlja močno zanimanje, ki ga Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij kažeta pri spremljanju lizbonske strategije;

51.

opozarja, da so integrirane smernice pomembno usklajevalno orodje in da predstavljajo skupen okvir, v katerem države članice izpolnjujejo načrtovane nacionalne reforme; meni, da analize in povratne informacije iz držav članic kažejo, da smernice delujejo, vendar bi bilo vseeno treba izboljšati prilagajanje novim gospodarskim in zaposlitvenim pogojem ter nadalje spremljanje oz. primerjalne analize držav članic; poziva k obsežnejši uporabi in izvajanju kazalcev in ciljev;

52.

pozdravlja poročila o državah, ki jih je pripravila Komisija; vendar poziva k bolj sistematičnemu pristopu, ki bi pokazal tako dosežke kot pomanjkljivosti; podpira predlog Komisije, da uvede posebne opazovalne točke kot del večstranskega spremljanja, s čimer bi bila dana tudi možnost za izboljšanje odziva nacionalnih politik;

53.

meni, da pomanjkanje ustreznega spremljanja onemogoča osveščene politične izbire; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko veliko bolje uporabili strokovno znanje in znanje, ki je na voljo v evropskih decentraliziranih agencijah na področjih, za katera so pristojne;

54.

odobrava sklep s pomladanskega Evropskega sveta iz leta 2006, da ukrepa glede pomanjkanja podatkov, pridobljenih s spremljanjem s tem da naroči Odboru regij, naj pripravi študijo o strategiji za rast in delovna mesta, ki bo zajemala 104 regije in mesta Evropske unije, ki si izmenjujejo stališča o izvajanju lizbonske strategije, njeni rezultati pa bodo predstavljeni na pomladanskem Evropskem svetu leta 2008; poudarja, da bo študija pokazala, ali je določba o namembnosti strukturnih skladov prispevala k temu, da je bilo v inovacije in okoljske cilje usmerjenih več sredstev iz strukturnih skladov; pričakuje, da bo v študiji tudi ocena dodane vrednosti regionalizacije lizbonske strategije;

55.

meni, da način merjenja uspešnosti lizbonske strategije nikakor ni samoumeven, ali, bolj splošno povedano, ni samoumevno, kateri kazalci so primerni za merjenje „napredka“; je pa popolnoma prepričan, da spremljanje uspehov in neuspehov ne more biti omejeno na gospodarske kazalce, kot sta BDP/BND, saj sta v najboljšem primeru kazalec ustvarjenega bogastva v določenem obdobju, ne da pa zanesljivega podatka o ravni bogastva v neki družbi, še zdaleč pa ne pokaže, kolikšno ceno za ustvarjanje dodatnega bogastva plačujeta družba in okolje;

56.

podarja, da je treba razviti in uporabljati večrazsežnostni pristop pri ocenjevanju blaginje ljudi, ki ne bi temeljil le na BDP/BND; zato odobrava razpravo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj na njenem drugem svetovnem forumu o „Statistiki, znanju in politiki“ z naslovom „Merjenje in pospeševanje napredka družb“ iz junija 2007 ter razprave na konferenci Komisije z naslovom „Onkraj BDP“, ki so potekale v Parlamentu novembra 2007, saj so zanesljivi podatki pomembna podlaga za osveščene politične izbire;

57.

zato odobrava delo, ki so se ga lotili v različnih generalnih direktoratih Komisije, da bi razvili nove in kvalitativne kazalce; poziva, da je treba te kazalce – ki se bodisi nanašajo na socialno razsežnost, kot je kazalec revščine, bodisi na okoljsko razsežnost, kot je kazalec biotske raznovrstnosti – uporabiti pri prihodnjih ocenah nacionalnih programov za izvajanje lizbonske strategije in vključiti v spremljanje Komisije, ob tem pa ustvariti obsežnejši paket kazalcev za merjenje uspeha lizbonske strategije;

58.

izrecno zahteva, da se zagotovi primerno sodelovanje in polna vključenost vseh treh institucij EU v nadaljnjo obravnavo lizbonske strategije; izrecno poziva Svet in Komisijo, naj priznata vlogo Parlamenta, ki pozorno spremlja lizbonsko strategijo in nacionalne programe reform, zagotavlja pomembna proračunska sredstva za lizbonske cilje in tesno sodeluje z nacionalnimi parlamenti pri pomembnih zakonodajnih določbah;

59.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.