Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. in 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje (v tem primeru opazovalna skupina za trajnostni razvoj), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. oktobra 2008. Poročevalec je bil g. SIECKER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 448. plenarnem zasedanju 22. in 23. oktobra 2008 (seja z dne 22. oktobra) s 114 glasovi za, 2 glasovoma proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.1 Bruto domači proizvod (BDP) je pomemben kazalnik gospodarske rasti, vendar ne more biti vodilo za politiko, ki želi biti kos izzivom 21. stoletja. Za to so potrebni drugi, dodatni kazalniki. To je bil sklep tako konference Evropske komisije na temo Preko meja BDP19. in 20. novembra 2007 v Bruslju kot konference, ki so jo pripravili 10. januarja 2008 v Tilburgu z naslovom Lagodna resnica (Een comfortabele waarheid).

1.2 BDP je koristen za ugotavljanje gospodarskega utripa, saj predstavlja celotno vsoto zasluženega denarja, neodvisno od tega, ali se ponujajo koristni izdelki in koristne storitve in ali se s tem ljudem in okolju povzroča škoda. Potrebujemo predvsem merilni instrument, ki bo pokazal, kako daleč smo še od trajnostnega in solidarnega gospodarstva.

1.3 Ker gre za dve različni vprašanji – trajnost in blaginjo – sta pravzaprav potrebna dva merilna instrumenta. Trajnost se nanaša na sedanje in prihodnje zdravo okolje ter na medgeneracijsko solidarnost in predstavlja pogoj, medtem ko je blaginja kazalnik socialnega razvoja in je ciljna spremenljivka. Trajnost je dosežena, če je mogoče zagotoviti, da je dolgoročneje po vsem svetu zagotovljeno življenje. Če je to merilo izpolnjeno, ni nadaljnjega razloga, da bi si prizadevali za še več trajnosti. Pri blaginji je drugače: več blaginje je vedno bolje kot manj, zato jo je smiselno ves čas izboljševati.

1.4 Za merjenje trajnosti in njenega razvoja obstaja kazalnik: ekološka sled, ki je kljub pomanjkljivostim najboljši razpoložljiv splošni kazalnik trajnostnega razvoja na področju okolja.

1.5 Ekološka sled je odličen komunikacijski instrument in eden redkih – če ne edini – ki upošteva učinke okolja na vzorce naše potrošnje in proizvodnje (uvoz in izvoz) na druge države. Z uporabo se lahko izboljša in nadomesti, če se v prihodnosti pojavi boljše merilo.

1.6 Izziv je v določitvi kazalnika za socialni razvoj, ki meri posamezne vidike kakovosti življenja na način, ki daje realistično sliko danosti. To mnenje obravnava takšen kazalnik kakovosti življenja, ker tovrstnega političnega instrumenta z dobrimi lastnostmi delovanja (še) ni.

1.7 Kazalnik kakovosti življenja, ki se obnese v praksi in je znanstveno zanesljiv, zajema življenjska področja, za katera na splošno velja, da so za kakovost življenja nepogrešljiva, in izpolnjuje naslednja merila:

1.8 Za naslednjih šest področij na splošno velja, da so temeljnega pomena za kakovost življenja:

Temeljni podatki, potrebni za merjenje razvoja na teh področjih na nacionalni ravni, so na voljo v državah članicah EU, vendar jih je treba še dopolniti (pogostost, zajemanje, obdelava).

1.9 Omenjeni kazalnik ni povsem zanesljiv in ni mišljen kot predlog, temveč kot prispevek k razpravi, ki trenutno poteka o tej temi. Merjenje je dinamičen proces, saj se navsezadnje merijo spremembe v družbi, ki lahko spet ustvarijo potrebo po dodatnih ali izpopolnjenih kazalnikih. Tudi določitev kazalnika je dinamičen proces in mora biti v demokratični družbi posledica temeljitih razprav.

1.10 Preusmeritev v politiko, ki je ne določa samo gospodarska rast, temveč tudi družbeni in okoljski dejavniki, lahko vodi do bolj trajnostnega in bolj solidarnega gospodarstva. To ni kratkotrajen projekt, saj je preveč mnogoplasten. Za zagotovitev izvedljivosti te preusmeritve mora biti glavna pozornost namenjena državam članicam EU in morda vključiti državi kandidatki, Hrvaške in Turčije, ter nekatere države s primerljivim gospodarskim razvojem, kot so ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Japonska. Zaradi velikih razlik v gospodarskem razvoju ni mogoče z enim samim instrumentom, ob uporabi ene same merilne lestvice, zajemati in ponazarjati dogajanj tako v industrijskih državah kot v državah v razvoju.

2.1 Sreča je končni cilj, h kateremu stremijo vsi ljudje. Najpomembnejša naloga države je, da ustvarja kar najboljše razmere za zagotavljanje osebne sreče. To pomeni, da mora biti država stalno v stiku z družbo, da pozna družbeno stanje. Merjenje je védenje: samo če vemo, glede česa v družbi vlada občutje nezadovoljstva in iz katerih razlogov so ljudje nezadovoljni, lahko poskusimo pomagati.

2.2 Da bi si ustvarili podobo o tem, kako gre družbi, večina držav uporablja BDP. Kot merilni instrument je bil BDP uveden v prejšnjem stoletju, po svetovni gospodarski krizi in drugi svetovni vojni, ki ji je sledila. Za nosilce odločanja je glavni kazalnik, vendar ne edini, predvsem za merjenje gospodarskih rezultatov in dejavnosti. Temelji na mednarodno priznanem sistemu nacionalnih računov, pripravljenih po enotnem postopku. Poleg tega je bila zanj uvedena ena sama in edinstvena merska enota: denar. Ta pojasnjuje, zakaj je BDP dober instrument za primerjavo med različnimi državami.

2.3 Vendar pa ne pove ničesar o dobrem počutju (sreči) ljudi ali o vprašanju, kako trajnosten je razvoj družbe. BDP na prebivalca v ZDA je med najvišjimi v svetu, toda samo na podlagi tega ne moremo sklepati, da so Američani srečnejši od prebivalcev drugih držav, in tudi trajnost ameriške družbe je vsekakor vprašljiva. V celotnem svetu je BDP na prebivalca nekoliko višji kot pred 60 leti, vendar to ni privedlo do omembe vrednega povečanja sreče, kajti poleg vsepovsod prisotnih pritoževanj, da je bilo prej vse boljše, leta 2008 trpi nič manj kot 900 milijonov ljudi v svetu zaradi lakote – več kot kdajkoli. Lakota pa človeka vsekakor ne osrečuje.

2.4 Sedanja dogajanja v družbi in sedanje gospodarske razmere se temeljito razlikujejo od položaja sredi prejšnjega stoletja. Predvsem v razvitih državah se povečuje potreba, da bi raziskali tudi dejavnike, ki niso rezultat tržnih transakcij ali formalnih gospodarskih procesov. Mnogih izmed teh vidikov in stisk BDP ne kaže ali jih ne kaže dovolj.

2.5 Rastoči BDP lahko skriva precejšnjo izgubo blaginje in dobrega počutja. Če bi se npr. neka država odločila posekati vse svoje gozdove, da bi prodala les, ali če bi se odločila vse otroke poslati na delo namesto v šolo, bi bilo to za BDP zelo pozitivno, ker bi številke o gospodarski rasti pokazale povečanje gmotne blaginje. Vendar takšno ravnanje nikakor ne bi bilo trajnostno, in ljudje, predvsem otroci, s tem ne bi postali srečn(ejš)i.

2.6 Tudi naravne katastrofe in politični zlomi imajo lahko pozitivne učinke na BDP. Tornado Katrina je bil blagoslov za BDP ameriške zvezne države Louisiane, saj je obnova zahtevala velikanske napore in izredne gospodarske aktivnosti. Enako velja za BDP cele vrste azijskih in afriških držav po cunamijih ter za BDP skoraj vseh evropskih narodnih gospodarstev po drugi svetovni vojni. Če odmislimo, da povečanje blaginje še zdaleč ni bilo enakomerno porazdeljeno, te katastrofe niso prispevale k izboljšanju življenjskih razmer ali k bolj trajnostnemu razvoju družbe.

2.7 Tudi manj skrajni primeri kažejo, da BDP kot merilni instrument ne zadošča. Večja materialna blaginja vodi k večji prodaji avtomobilov in izgradnji dodatnih cest. S tem se povečuje število nesreč in stroški (nadomestni deli in popravila avtomobilov, stroški za oskrbo ranjenih in invalidov, višje zavarovalne premije). Večja blaginja lahko vodi tudi do zlorab, kot je trgovanje z orožjem, ali do prodaje zdravil proti depresiji otrokom. To sicer prispeva k rasti BDP, vendar človeka ne približuje njegovemu pravemu cilju, torej sreči, z izjemo redkih posameznikov, ki služijo denar s takšnimi dejavnostmi.

2.8 Premoč BDP se pokaže zlasti takrat, ko ta pada; takrat nastane panika, ki pa ni vedno upravičena. Padanje BDP je lahko tudi rezultat pozitivnega razvoja. Če jutri vsi zamenjamo tradicionalne žarnice z žarnicami LED, bo to pomenilo velik strošek za te nove žarnice, obenem pa tudi precejšnje strukturno zmanjšanje porabe energije, torej tudi BDP, ker te žarnice porabijo le delček električne energije, ki jo porabijo klasične žarnice.

2.9 BDP je torej dobra merska količina za merjenje gospodarskih rezultatov, vendar ni neposredne povezave med gospodarsko rastjo in napredkom na drugih ravneh družbe. Da bi dobili celovito podobo, potrebujemo kazalnike, ki ponazarjajo, kako je npr. z razvojem socialne in okoljske razsežnosti.

3.1 Razprava o tem, da poleg BDP potrebujemo še druge merske instrumente, poteka hkrati na različnih ravneh: poleg konference Evropske komisije na temo Beyond GDP (Preko meja BDP) je bila 19. in 20. novembra 2007 v Bruslju (1) organizirana tudi konferenca Lagodna resnica, ki so jo pripravili 10. januarja 2008 na univerzi v Tilburgu (2). V sklepnih ugotovitvah obeh konferenc je mogoče najti jasne vzporednice; udeleženci obeh soglasno poudarjajo, da so poleg gospodarske rasti potrebni še drugi kazalniki. BDP je koristen za ugotavljanje gospodarskega utripa. Kaže celotno vsoto zasluženega denarja, neodvisno od tega, ali se ponujajo koristni izdelki in koristne storitve in ali se s tem ljudem in okolju povzroča škoda. Predvsem je potreben nekakšen merilni instrument, ki bi pokazal, kako daleč smo še od trajnostnega in solidarnega gospodarstva. Kmalu po uvedbi BDP so priznani ekonomisti, kot je Samuelson (3), že priporočali v bruto domači proizvod uvesti nematerialne vidike, kot so okolje in naravne vrednote, z namenom, da bi področje uporabe BDP razširili še na druge vidike poleg čisto ekonomskih. Vendar ti poskusi niso uspeli spremeniti sprejete različice BDP, kar pomeni, da klasični BDP danes še vedno prevladuje. Nekateri znanstveniki so se intenzivno ukvarjali s to temo. V nadaljevanju na kratko povzemamo njihova mnenja.

3.2 Britanski profesor za ekonomijo dela Richard Layard v svoji knjigi Happiness (Sreča) (4) ugotavlja, da ljudem zahodnega sveta v preteklih 50 letih kljub močnemu povečanju materialne blaginje ni uspelo, da bi postali srečnejši. Vzrok za to je po Layardovem mnenju v velikanskem konkurenčnem pritisku, kajti vsakdo hoče predvsem zaslužiti več kot drugi. Ta enostranska določitev samo enega cilja je privedla do tega, da so drugi dejavniki, ki so za dobro počutje ljudi pomembnejši, potegnili krajši konec: stabilne družine, veselje do dela in odnosi s prijatelji in skupnostjo. To je razvidno iz statistik o rastočih stopnjah razvez, povečevanju dejavnikov stresa na delovnem mestu in višjih stopnjah kriminala. Da bi vnovič vzpostavili ravnotežje, je treba glavno pozornost usmeriti v zagotavljanje enakih možnosti za pridobivanje dohodka in ne v enakost dohodka.

3.3 V svoji teoriji o ekonomiji blaginje indijski ekonomist Amartya Sen (5) še prav posebej poudarja, da pri blaginji ne gre za blago, temveč za dejavnosti, za izvajanje katerih se to blago zagotavlja. Dohodki ljudem ponujajo možnost, da razvijajo dejavnosti in s tem sami sebe. Te možnosti, ki jim Sen pravi „zmogljivosti“, so odvisne tudi od dejavnikov, kakršna sta zdravje in življenjska doba. informacije o umrljivosti so pomembne predvsem v državah v razvoju, ker so dobri kazalniki za družbeno neenakost in kakovost življenja.

3.4 V svoji najnovejši knjigi Frontiers of Justice (Meje pravice) ameriška filozofinja Martha Nussbaum (6) opisuje deset minimalnih socialnih pravic, ki so temeljnega pomena za dostojno življenje. Družba, ki teh pravic in svoboščin ne more do določene ravni zagotavljati vsem svojim državljanom, po njenem mnenju ni povsem pravična. Konkretno gre za možnost, da lahko človek živi normalno dolgo, da je zdrav, da se lahko svobodno giblje, da uporablja svoj razum, da se naveže na druge reči ali ljudi, da razvija lastno razumevanje o dobrem, da lahko brez vsakršne diskriminacije živi z drugimi in za druge, da skrbi za živali in naravo ter ima odnos do njih, da se smeje in igra, da sodeluje pri političnih odločitvah in da ima možnost pridobivati lastnino. Ta seznam ni popoln in ga je mogoče še dopolnjevati.

4.1 Obstaja več pobud, da bi poleg BDP merili tudi druge dejavnike, pomembne za vpogled v stanje, v katerem je družba. Da bi dobili vpogled, so v nadaljevanju navedeni in na kratko opisani štirje od teh kazalnikov. Obstajajo še drugi kazalniki, npr. pobuda zveznega sveta za trajnostni razvoj v Belgiji (7), kanadski indeks dobrega počutja (Canadian Index of Wellbeing, CIW) (8), indeks bruto nacionalne sreče v Butanu (9), pobuda Quars v Italiji (10), komisija Stiglitz v Franciji (11), ter svetovni projekt OECD (12) za merjenje razvoja. Tudi pri Eurofoundu (13) je mogoče dobiti informacije o tem. V tem mnenju zaradi pomanjkanja prostora ne moremo omeniti vseh.

4.2 Indeks človekovega razvoja (Human Development Index, HDI) (14) je instrument za merjenje napredka družbe in družbenih skupin. Ta metoda se od leta 1993 uporablja v Programu Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme/UNDP) za pripravo letnega poročila o položaju v posameznih državah. Poleg dohodka igrajo pomembno vlogo pričakovana življenjska doba, stopnja pismenosti in stopnja izobrazbe. Od leta 1977 dalje se objavlja tudi indeks revščine (Human Poverty Index, HPI) (15), ki vključuje dostop do izobraževanja, varnih živil in vode ter do zdravstvenih storitev. Indeks človekovega razvoja temelji med drugim na Senovih teorijah. V državah v razvoju je indeks človekovega razvoja sicer zelo uporaben, vendar je žal manj primeren za merjenje napredka v razvitih državah.

4.3 Ekološka sled (16) temelji na zamisli, da je porabo mogoče preračunati v površino, potrebno za proizvodnjo porabljenih dobrin. Na ta način je mogoče med seboj primerjati okoljske vplive različnih potrošniških navad (različni življenjski slogi) in različnih skupin prebivalstva (držav). Na svetu je na voljo 1,8 hektara pridelovalnih površin na osebo za pokritje porab posameznika. Trenutno se po svetu uporablja 2,2 hektara na osebo, kar pomeni, da človeštvo zelo hitro črpa zemeljske zaloge. Razlike pri tem so zelo velike: v Združenih državah znaša povprečna ekološka sled 9,6 hektara na osebo, v Bangladešu pa 0,5. Če na tem področju ne bo prišlo do političnih sprememb, se bodo ti problemi še povečali. Erozija in širjenje puščav vidno zmanjšujeta delež razpoložljivih površin. Naraščanje svetovnega prebivalstva pomeni, da si bo moralo vedno več ljudi deliti vedno manjše površine, hkrati pa narašča tudi povpraševanje, saj ljudje zaradi naraščajoče blaginje zvišujejo svojo porabo. Ekološka sled je uporaben kazalnik za merjenje trajnostnega razvoja, toda njena pomanjkljivost je v tem, da ne pove ničesar o dobrem počutju ljudi.

4.4 Indeks življenjskih razmer (Leefsituatie-Index) (17) ponuja sistematičen opis in analizo življenjskih razmer prebivalstva na Nizozemskem. Poznan je tudi pod imenom „socialni položaj na Nizozemskem“ (Sociale Staat van Nederland, SSN). Opisuje spreminjanje življenjskih razmer v obdobju približno desetih let. Med merila sodijo dohodek, delo, izobrazba, zdravje, dejavnosti prostega časa, mobilnost, kriminaliteta, bivanje, stanovanjsko okolje. Poleg poglavij, specifičnih za posamezna področja, SSN vsebuje tudi skupni indeks življenjskih razmer. Ponuja tudi informacije, ki se nanašajo na javno mnenje o politiki in državi. Raziskavo vsaki dve leti objavi nizozemski urad za načrtovanje socialnih zadev in kulture (Sociaal Cultureel Planbureau). Indeks življenjskih razmer na Nizozemskem nikdar ni dosegel velikega pomena, ker je predvsem kombinacija različnih elementov in zato ne podaja usklajene in zanesljive podobe družbene blaginje.

4.5 Profesor Ruut Veenhoven z Univerze Erasmus v Rotterdamu se že trideset let ukvarja z raziskovanjem občutka sreče po vsem svetu. V svoji svetovni zbirki podatkov o sreči z naslovom World Database of Happiness (18) je zaključil, da so vzajemne povezave med denarjem in srečo izredno šibke. Pri ljudeh, ki prejemajo več denarja, je opaziti kratkotrajen občutek sreče, ki pa po enem letu izgine. Svoboda pri organizaciji časa in možnostih izbire načeloma vodita do globlje izkušnje sreče. Prav tako kot Layard tudi Veenhoven vidi pri tem jasno razliko med razvitimi državami in državami v razvoju. V državah v razvoju povečanje dohodka vodi do večjega in trajnejšega občutka sreče kot v razvitih državah. Ta razlika pa izgine, ko BDP na osebo preseže mejo dohodka med 20 000 in 25 000 dolarjev. Pomanjkljivost svetovne zbirke podatkov o sreči je dejstvo, da na merjenje občutka sreče lahko vplivajo različne prioritete posameznikov. Državna politika poleg tega komaj kaj vpliva na izkušnje sreče.

5.1 V splošnem obstajata dve možnosti za premagovanje prevladujočega položaja BDP v socialni in gospodarski politiki. Prva možnost je, da se poleg BDP oblikuje vrsta dodatnih kazalnikov za (vidike) trajnosti in blaginje, ki morajo imeti v politiki enak položaj kot BDP. Druga možnost pa bi bila, da se BDP nadomesti z novim, celostnim kazalnikom, ki bo združeval vse pomembne dejavnike trajnosti in blaginje. Ta novi kazalnik bi moral postati vodilni kazalnik v socialni in gospodarski politiki.

5.2 Prva možnost – vrsta dodatnih kazalnikov poleg BDP – pravzaprav že obstaja, vendar ne deluje. Obstajajo številni kazalniki, s katerimi se merijo različni vidiki trajnosti in blaginje: kazalniki za demokracijo, srečo in življenjsko zadovoljstvo, zdravje, raven izobraženosti, doseženo izobrazbo, svobodo razmišljanja, kriminaliteto, kakovost okolja, emisije CO2, ekološko sled itd. Vendar se tem kazalnikom namenja manjši pomen kot BDP, ki še vedno velja za najbolj obsežen in najbolj priznan kazalnik blaginje ljudi.

5.3 Drugo možnost – celostni kazalnik namesto BDP – je težko izvesti, ker gre za dve popolnoma različni vprašanji: trajnost in blaginjo. Trajnost predstavlja pogoj, blaginja pa ciljno spremenljivko. Trajnost je dosežena, če je mogoče zagotoviti, da je dolgoročneje po vsem svetu zagotovljeno življenje. Če je to merilo izpolnjeno, ni nadaljnjega razloga, da bi si prizadevali za še več trajnosti. Pri blaginji je drugače: več blaginje je vedno bolje kot manj blaginje, torej je upravičeno skušati doseči vedno večjo blaginjo.

5.4 Ker je ti dve popolnoma različni stvari težko spraviti na skupni imenovalec, je treba razmisliti še o tretji možnosti: dva kazalnika kot dopolnilo BDP, namreč kazalnik trajnosti in kazalnik kakovosti življenja. Za merjenje trajnosti in njenega razvoja obstaja kazalnik: namreč ekološka sled, ki je kljub pomanjkljivostim najboljši razpoložljiv splošni kazalnik trajnostnega razvoja na področju okolja. Ekološka sled je odličen komunikacijski instrument in eden redkih – če ne edini – ki upošteva učinke okolja na vzorce naše potrošnje in proizvodnje (uvoz in izvoz) na druge države. Z uporabo se lahko izboljša in nadomesti, če se v prihodnosti pojavi boljše merilo. Za socialni razvoj še ni dobro delujočega kazalnika, ki bi meril posamezne vidike kakovosti življenja na način, ki daje realistično sliko celote. To mnenje obravnava enega takšnih kazalnikov kakovosti življenja.

6.1 Kazalnik kakovosti življenja, ki se obnese v praksi in je znanstveno zanesljiv, zajema življenjska področja, za katera na splošno velja, da so za kakovost življenja nepogrešljiva, in izpolnjuje naslednja merila:

6.2 Področja, za katera v EU na splošno velja, da so temeljna za kakovost življenja, in ki izpolnjujejo ta merila:

6.3 Teh šest področij se meri v različnih enotah. Da bi jih lahko združili v celosten kazalnik, je najprej treba zagotoviti njihovo primerljivost. Najlažje in tudi najbolj učinkovito se to doseže tako, da se z mednarodno priznano in večkrat uporabljeno statistično metodo iz vsakega delnega kazalnika izračuna standardizirana vrednost (z-vrednost, z-score). To je spremenljivka s srednjo vrednostjo 0 in standardnim odklonom 1. To pomeni, da je približno tretjina držav uvrščena med 0 in + 1, tretjina med 0 in - 1, šestina višje od + 1 in šestina nižje od - 1. Celostni kazalnik se nato lahko izračuna kot srednja vrednost z-vrednosti za vseh šest področij.

6.4 Za merjenje časovnih sprememb ni mogoče vsako leto znova izračunavati z-vrednosti na podlagi aritmetične sredine in standardnega odklona v posameznem letu. V tem primeru bi bila namreč povprečna kakovost življenja že po definiciji vsako leto enaka. Zato se aritmetična sredina in standardni odklon iz prvega leta uporabe tega kazalnika uporabita tudi pri izračunavanju z-vrednosti naslednjih let. Če je aritmetična sredina v določenem letu višja kot predhodno leto, to pomeni, da se je povprečna kakovost življenja dejansko izboljšala. Če pa je aritmetična sredina v določenem letu nižja kot predhodno leto, to kaže na dejansko poslabšanje povprečne kakovosti življenja.

6.5 Širši javnosti, ki ne pozna matematičnih pojmov statistike, rezultat tega izračuna pove le malo. Za izpolnitev šestega merila (razumljivost za širšo javnost) bi morali na podlagi statističnih podatkov vsako leto pripraviti razvrstitveni seznam, tako da bi vsak takoj prepoznal, na katerem mestu je njegova država v primerjavi z drugimi državami in kako se je njegova država razvila glede na predhodno leto. Tovrstni seznami so načeloma zelo pregledni in lahko prispevajo k razširitvi tega instrumenta, kar bi lahko sprožilo močne spodbude za izboljšanje kakovosti življenja.

7.1 Podatki, potrebni za ponazoritev razvoja na teh šestih področjih, so praviloma na voljo v državah članicah EU, čeprav (še) niso podani v enakih časovnih razmakih in enako kakovostno. Poročanje o finančnih in gospodarskih zadevah je uveljavljeno že dolgo, informacije o tem pa so dnevno na voljo v obliki borznih tečajev. Poročila o okolju in kakovosti življenja pa so razmeroma nov pojav, zato je o tem tudi mnogo manj informacij. Statistični podatki o socialnem in okoljskem področju so pogosto stari dve do tri leta. Eden najpomembnejših pogojev za popoln in visokokakovosten kazalnik je povezanost podatkov v smislu kakovosti in razpoložljivosti. Vendar je temelj postavljen: ta kazalnik se načeloma lahko začne uporabljati razmeroma kmalu, če bo o tem doseženo politično soglasje. Eden od politično privlačnih dejavnikov tovrstnega kazalnika je lahko ta, da ima – v EU zagotovo v bližnji prihodnosti – večji potencial rasti kot BDP.

7.2 Merjenje samo ne zadošča; rezultate je treba upoštevati pri oblikovanju politike. V 21. stoletju se soočamo z vrsto problemov, za katere še ni preizkušenih rešitev, ker so razmeroma novi. Potrebno je hitro ukrepanje, ker se naš planet zaradi odsotnosti strukturnih rešitev izčrpava. Preusmeritev k politiki, ki ne temelji izključno na gospodarski rasti, temveč upošteva tudi trajnostni razvoj na gospodarskem (kontinuiteta gospodarskih dejavnosti), socialnem (ljudem je treba omogočiti, da živijo zdravo in ustvarjajo dohodek; tistim, ki tega ne zmorejo, pa je treba zagotoviti dovolj socialne varnosti) in ekološkem področju (ohranjanje biotske raznovrstnosti, preusmeritev k trajnosti v proizvodnji in porabi) lahko na pregleden način reši vrsto perečih vprašanj (zaposlovanje, neenakost, izobraževanje, revščina, preseljevanje, sreča, podnebne spremembe, izkoriščanje zemeljskih virov).

7.3 Opisani kazalnik ni povsem zanesljiv. Tudi ni mišljen kot predlog, temveč kot prispevek k razpravi, ki trenutno poteka o tej temi. Nekatera področja je morda treba še razširiti, merila, ki jih morajo ta področja izpolnjevati, pa morda izboljšati. Tovrsten kazalnik ni nikoli dokončno izdelan. Merjenje je dinamičen proces, saj se navsezadnje merijo spremembe v družbi, ki lahko same spet ustvarijo potrebo po dodatnih ali izpopolnjenih kazalnikih. Tudi določitev kazalnika je dinamičen proces in mora biti v demokratični družbi posledica temeljitih razprav.

7.4 To ni kratkoročen projekt, saj je preveč mnogoplasten. Za zagotovitev izvedljivosti te preusmeritve mora biti glavna pozornost namenjena državam članicam EU, morda ob vključitvi držav kandidatk, Hrvaške in Turčije, ter nekaterih držav s primerljivim političnim in gospodarskim sistemom, kot so ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Japonska. Zaradi velikih razlik v gospodarskem razvoju ni mogoče z enim samim instrumentom, ob uporabi ene same merilne lestvice, meriti in primerjati kakovosti življenja tako v industrijskih državah kot tudi v državah v razvoju. Zaradi podobnosti med političnimi sistemi teh držav individualni kazalnik demokratičnih svoboščin ni zajet kot eno od ključnih področij za kakovost življenja, ker znotraj te skupine držav ta dosežek velja za samoumevnega.

7.5 Politika, ki ne temelji izključno na enostranskem interesu za gospodarsko rast, temveč tudi na družbenih in okoljskih dejavnikih, lahko vodi do boljših in bolj uravnoteženih političnih odločitev in tako do bolj trajnostnega in bolj solidarnega gospodarstva. EESO pričakuje, da bo Evropska komisija o tem podala jasne izjave v svojem poročilu o napredku evropske strategije za trajnostni razvoj, ki ga bo objavila junija 2009. Za cilj političnega delovanja bi lahko izbrali evropski socialni model, kot je opredeljen v enem od predhodnih mnenj EESO (19). Osnova tega modela je zamisel, da bi moral vsem državljanom EU utirati pot v demokratično, okolju prijazno, konkurenčno, solidarno in socialno vključujočo Evropo blaginje.

V Bruslju, 22. oktobra 2008

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(3) Paul A. Samuelson, Evaluation of Real National Income, Oxford Economic Papers, 1950; 2: 1–29.