COM(2008)XXX

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 13.11.2008

COM(2008) 768 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Energija iz vetrnih elektrarn na morju: Ukrepi, potrebni za izpolnitev ciljev energetske politike za leto 2020 in pozneje

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Energija iz vetrnih elektrarn na morju: Ukrepi, potrebni za izpolnitev ciljev energetske politike za leto 2020 in pozneje

ENERGIJA IZ VETRNIH ELEKTRARN NA MORJU – šTEVILNE NEIZKORIščENE PRILOžNOSTI

Vetrna energija bo igrala pomembno vlogo pri izpolnjevanju ciljev nove energetske politike za Evropo. Električna energija, pridobljena z vetrom, predstavlja danes precejšen delež skupne proizvodnje električne energije le v majhnem številu držav članic, vendar se njen pomen povečuje; več kot 40 % novih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, ki so bile v letu 2007 dodane v evropsko omrežje, predstavljajo vetrne turbine, tako da so poleg naravnega plina najhitreje razvijajoča se tehnologija za proizvodnjo energije[1]. Iz vzorčnega modela, na podlagi katerega je bil pripravljen drugi strateški pregled energetske politike[2], je mogoče sklepati, da bo do leta 2020 več kot ena tretjina električne energije iz obnovljivih virov proizvedena z vetrnimi elektrarnami, do leta 2030 pa skoraj 40 %, za kar bodo do leta 2030 potrebne naložbe v skupni višini vsaj 200–300 milijard EUR (četrtina vseh naložb v elektrarne).

V bližnji prihodnosti bo še vedno prevladovala proizvodnja energije z vetrnimi elektrarnami na kopnem, vendar pa bodo elektrarne na morju zavzemale vedno pomembnejše mesto . V primerjavi s tistimi na kopnem so vetrne elektrarne na morju zahtevnejše in dražje[3] kar zadeva namestitev in vzdrževanje, imajo pa tudi številne pomembne prednosti. Veter je na morju praviloma močnejši in stabilnejši kot na kopnem, zaradi česar je proizvodnja na nameščeno enoto občutno večja. Vetrne turbine na morju so lahko večje od tistih na kopnem zaradi logističnih težav pri cestnem prevozu velikih sestavnih delov turbin s kraja izdelave do kraja namestitve. Poleg tega vetrna polja na morju ne povzročajo take zaskrbljenosti pri prebivalcih sosednjih mest in drugih zainteresiranih strani, razen če ovirajo konkurenčne pomorske dejavnosti ali ogrožajo morsko okolje.

Veter na morjih v Evropi predstavlja pomemben domač vir čiste obnovljive energije. S proizvodnjo električne energije brez izkoriščanja fosilnih goriv ter ustvarjanjem delovnih mest in rasti v industriji, v kateri so evropska podjetja vodilna na svetu, lahko vetrne elektrarne na morju veliko prispevajo k vsem trem ciljem nove energetske politike; zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, zagotavljanju varnosti oskrbe in izboljšanju konkurenčnosti EU.

S fizikalnega stališča bi se lahko z vetrnimi viri teoretično krile celotne potrebe po električni energiji v Evropi. Vendar sta hitrost in obseg izkoriščanja te pomembne možnosti v praksi odvisna od spremenljivosti vetra ter drugih tehničnih, političnih ali ekonomskih izzivov in ovir. Trenutno je potencial energije vetra na morju v veliki meri neizkoriščen; tudi če ne upoštevamo možnosti namestitve turbin na plavajočih temeljih v globokem morju, bodo zmogljivosti, ki jih bo mogoče izkoriščati do leta 2020, predvidoma 30–40-krat večje od sedanjih nameščenih zmogljivosti[4], do leta 2030 pa bi lahko dosegle 150 GW[5] ali okrog 575 TWh . Da bi izkoristili to možnost, je potrebna proaktivna politika.

Novi trg z mnogimi izzivi

Pripravljajo se izboljšave splošnega okvira

Tako kot za ostale tehnologije obnovljivih virov energije so tudi za izkoriščanje potenciala vetra na morju potrebni jasni, stabilni in ugodni okvirni pogoji , da bi lahko razvili njihov potencial v konkurenci s konvencionalnimi viri energije. Glavni tovrstni regulativni instrumenti na ravni EU so splošna zakonodaja v zvezi z notranjim trgom z električno energijo[6], direktiva o električni energiji iz obnovljivih virov[7], sistem EU za trgovanje z emisijami[8] in smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja[9].

Obstoječi okvir je Komisija razvila v „tretjem svežnju ukrepov za notranji energetski trg“ iz oktobra 2007[10] in „svežnju ukrepov za energijo in podnebje“ , predstavljenem v januarju 2008[11]. Pravočasno sprejetje in izvajanje teh dveh svežnjev bo glavni prispevek EU k spodbujanju pridobivanja električne energije z vetrnimi elektrarnami na morju in iz obnovljivih virov energije na splošno. Predlagane izboljšave vključujejo zavezujoče cilje, instrumente za spodbujanje tesnejšega regionalnega sodelovanja med energetskimi regulatorji in sistemskimi operaterji ter strožje zahteve za države članice za racionalizacijo njihovih postopkov načrtovanja in odobritve, zagotavljanje dostopa do omrežja in zmanjšanje upravnih ovir.

Vendar obstajajo nekatere ovire, ki bolj ali manj zadevajo vetrne elektrarne ne morju. Po javnem posvetovanju zainteresiranih strani v začetku leta 2008[12] je Komisija opredelila štiri ključna področja, ki zahtevajo posebno pozornost.

Sektor, ki se sooča s posebnimi industrijskimi in tehničnimi izzivi

V primerjavi z vetrnimi elektrarnami na kopnem so tiste na morju še vedno relativno drage, tehnologija pa še ni dovolj razvita. Nekateri zgodnejši projekti so obsegali predvsem namestitev delno prilagojenih tehnologij kopenskih vetrnih elektrarn na morju, pri čemer so se pojavljali nepričakovani tehnični problemi, na primer pri zanesljivosti delov turbine, kot sta menjalnik in transformator. Zaradi tega so vlagatelji bolj previdni, financiranje projektov je težje , nastajajo pa tudi višji stroški zaradi premij, ki jih zahtevajo vlagatelji zaradi tveganja. Iz dosedanjih izkušenj je tudi razviden pomen znižanja stroškov namestitve, delovanja in vzdrževanja, ki so v negostoljubnem in težje dostopnem morskem okolju veliko višji kot na kopnem.

Zaradi sedanje strukture industrije je položaj še bolj zapleten. Le malo proizvajalcev turbin ima dolgoletne in obsežne izkušnje z napravami, ki se uporabljajo v vetrnih elektrarnah na morju – zaradi tega se znižuje raven konkurence in inovativnosti, stroški pa so v primerjavi z vetrnimi elektrarnami na kopnem višji. Poleg tega na različnih točka dobavne verige nastajajo ozka grla – glavna ovira je pomanjkanje sestavnih delov turbin, cenovno dostopnih plovil za namestitev, ustreznih pristaniških zmogljivosti ter podobne opreme in infrastrukture, pa tudi usposobljenega osebja s potrebno kombinacijo kvalifikacij.

Obstoječe tehnologije za izgradnjo temeljev se omejujejo na relativno plitve vode (praviloma manj kot 30 metrov globine). Obsežno uvajanje vetrnih elektrarn na morju bi bilo veliko lažje s tehnologijami, ki omogočajo uporabo v globoki vodi, vendar je treba stroškovno ugodne rešitve najprej preizkusiti v praksi.

Vetrne elektrarne na morju tekmujejo za obstoječe zmogljivosti proizvodnje turbin z vetrnimi elektrarnami na kopnem, za obstoječo opremo in znanje za uporabo na morju pa z industrijo nafte in plina. V takih razmerah se morajo pionirji na tem področju boriti za to, da bi industrijo iz tržne niše povzdignili v polnopravno industrijo, saj vlagatelji neradi veliko vlagajo v R&R in potrebno povečanje zmogljivosti dobavne verige, če se tehnologija še vedno vzpenja po krivulji učenja.

Pomanjkanje integriranega strateškega načrtovanja in čezmejnega usklajevanja

V primerjavi s prostorskim načrtovanjem na kopnem imajo države članice na splošno malo izkušenj z integriranim prostorskim načrtovanjem v morskem okolju, včasih pa tudi pomanjkljive strukture upravljanja in neustrezna pravila na tem področju. Ker ni postopkov, ki bi hkrati upoštevali prostorsko porazdelitev vetrnih virov, ovir, ki jih povzročajo druge pomorske dejavnosti ali interesi, ter vidike električnega omrežja, se povečujeta negotovost in tveganje za zamude pri projektih na morju ali njihov neuspeh. To velja tudi za druge obnovljive morske vire, kot sta energija plime in valovanja.

Ker ni točk dostopa do električnih omrežij na morju, se pojavlja tudi negotovost v zvezi z možnostjo povezave v omrežje ali s tem povezanimi stroški , nastajajo pa tudi dodatna tveganja za projekte na morju.

Pozitiven vidik je, da lahko projekti na morju predstavljajo možnost za izgradnjo daljnovodov, ki bi povezovali nove zmogljivosti za proizvodnjo energije ter vzpostavili ali povečali zmogljivosti prenosa med različnimi regijami na notranjem trgu z električno energijo. Vendar se take potencialne sinergije med projekti na morju in čezmejnimi povezavami trenutno ne razvijajo[13] . Eden od razlogov za to je dodatna kompleksnost čezmejnega sodelovanja zaradi potrebe po upoštevanju različnih režimov načrtovanja in regulativnih režimov. Vendar brez čezmejnega usklajevanja obstaja tveganje, da bodo naložbe v omrežje premajhne, ker se bodo obravnavale s stališča posameznih projektov namesto s stališča sistema. Projekti na morju, ki so odvisni od novih čezmejnih povezav, so zato bolj izpostavljeni negotovostim, ki izhajajo iz razlik v regulativnih režimih, kot so podporne sheme in pravila za povrnitev stroškov naložb v omrežje.

Potreba po boljšem čezmejnem sodelovanju ni omejena samo na načrtovanje in razvoj omrežja, ampak se navezuje tudi na delovanje in upravljanje sistema. Povečanje zmogljivosti vetrnih elektrarn na morju bi lahko imelo posledice, ki se morajo upoštevati v strategijah upravljanja zasičenosti zmogljivosti, načrtih za uravnoteženje proizvodnje in povpraševanja ter pri izboljšanju mehanizmov za čezmejno trgovanje in uravnoteženje trgov z energijo.

Nezadostna izmenjava znanja in informacij ovira uravnovešeno uporabo okoljske zakonodaje EU

Proizvodnja električne energije z vetrnimi elektrarnami na morju je relativno nov pojav, v večini držav članic pa sploh ni razvita. Izkušnje z uporabo okoljske zakonodaje EU, na primer direktive o pticah[14], direktive o habitatih[15] in direktive o presoji vplivov na okolje[16], pri takih projektih so še vedno relativno omejene. V praksi to pomeni, da se razvijalci projektov na morju soočajo z dodatnimi negotovostmi, zaradi katerih lahko nastanejo dodatne zamude in stroški.

Eden od dejavnikov, ki po nepotrebnem ovirajo projekte na morju, so zamude držav članic pri določanju zavarovanih območij v morskem okolju v skladu z direktivama o habitatih in o pticah. Ker taka območja niso določena, je težko presoditi, ali bi bila posamezna območja za vetrna polja trajnostna. Brez potrebnih podatkov o morskih ekosistemih in informacij o tem, kje so občutljivi ali zaščiteni habitati in vrste, zahtevajo ocene učinka in postopki dodeljevanja soglasja več časa, pogostejši pa so tudi spori.

Drug dejavnik se nanaša na ozaveščenost o najnovejšem znanju o učinkih vetrnih polj na naravne habitate in vrste. Take informacije je treba zbirati in izmenjevati bolj sistematično, da se olajšajo ocene učinka. Čeprav obstaja obsežna strokovna literatura, ki se hitro razvija, je ta večinoma novejša in nepoznana lokalnim, regionalnim in nacionalnim organom in zainteresiranim stranem. V takih razmerah so razvijalci v nevarnosti, da bodo morali izpolnjevati pretirane in predrage zahteve glede ocen učinka na okolje in spremljanja , čemur bi se bilo mogoče izogniti, če bi se upoštevalo vrhunsko znanje.

Odpravljanje ozkih grl in uravnoteženje zmogljivosti zemeljskih električnih omrežij

Zaradi več vzrokov proizvodnja električne energije z vetrnimi elektrarnami na morju ne bo tako geografsko razpršena kot vetrne elektrarne na kopnem in mnoge druge tehnologije za rabo obnovljivih virov energije.

Prvič, zaradi potrebe po vzpostavitvi posebnih omrežnih povezav s točkami daleč od obale so ekonomije obsega zlasti pomembne, če naj bodo projekti na morju konkurenčni (zlasti v primeru regulativnih režimov, kjer stroške priključitve plača razvijalec in se ne krijejo iz tarifnih sistemov). Že to pomeni, da bodo projekti na morju obsežnejši od tistih na kopnem.

Drugič, vsa energija iz vetrnih elektrarn na morju se proizvede na območjih, kjer ni povpraševanja (razen morebitnih potreb naftnih in plinskih ploščadi po električni energiji), zato so vse priključne točke na obali.

Pri obsežnem razvoju vetrnih elektrarn na morju bo to pomenilo izziv za sposobnost obstoječega sistema, da uravnoteži proizvodnjo in povpraševanje ter prenese energijo do centrov porabe , od katerih jih je mnogo na kopnem. V nekaterih državah članicah, zlasti Nemčiji, ozka grla že obstajajo ali se pričakujejo v primeru občutnega povečanja zmogljivosti za proizvodnjo električne energije v Severnem morju, v nemški študiji Dena I[17] pa se je pokazala potreba po dodatnih zmogljivostih za medsebojno povezovanje.

NADALJNJI RAZVOJ

Naložbe v prihodnjo konkurenčnost sektorja vetrne energije v EU

Da bi bila večja pozornost posvečena tudi vetrnim elektrarnam ne morju, ne samo njihovim največjim konkurentom za naložbe – vetrnim elektrarnam na kopnem ter naftnim in plinskim ploščadim na morju, bodo v naslednjih desetletjih potrebna posebna prizadevanja za razvoj tehnologije in infrastrukture za dobavno verigo. Evropski strateški načrt za energetsko tehnologije (načrt SET [18]), ki je bil predstavljen leta 2007 in ga je Svet sprejel marca 2008, skupaj s sedmim okvirnim programom za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (7OP) [19] in programom inteligentne energije (IEE)[20] predstavljajo skupni okvir EU, znotraj katerega je treba reševati te izzive.

V načrtu SET je kot glavni izziv v zvezi z izpolnjevanjem ciljev za leto 2020 opredeljena podvojitev proizvodnje električne energije pri največjih vetrnih turbinah, pri čemer naj bi najpomembnejšo vlogo igrale vetrne elektrarne na morju, predlaga pa se tudi evropska industrijska pobuda o vetrni energiji . Cilj je spodbujati razvoj trga in zmanjšati stroške vetrne energije, vendar glede na to, da so vetrne elektrarne na morju že sedaj ena najbolj konkurenčnih tehnologij, Komisija verjame, da bi morale biti najpomembnejša prednostna naloga v okviru pobude. Medtem ko je za industrijo mogoče bolj privlačno, da se osredotoča na izkoriščanje prednosti zdajšnjega cvetočega trga z električno energijo, ki jo proizvedejo vetrne elektrarne na kopnem, bodo naložbe v elektrarne na morju ključnega pomena za ohranjanje vodilne vloge EU v svetu na področju tehnologije, pripravile pa bodo tudi vse potrebno za nove izvozne trge. Pomembni pozitivni učinki se lahko prenesejo tudi na druge povezane trge, za kar so dober primer sodobne povezave visokonapetostnega enosmernega toka, kjer ima evropska industrija enkraten potencial[21].

Zato daje Komisija v okviru 7OP večji poudarek vetrnim elektrarnam na morju, in sicer z delovnim programom za energijo za leto 2009 . Agenda strateškega raziskovanja[22] tehnološke platforme za vetrno energijo[23], ki je bila objavljena julija 2008, vključuje predloge prednostnih raziskovalnih področij za izkoriščanje vetrne energije na morju, ki pomenijo pomembne povratne informacije za določanje prednostnih nalog prihodnjih raziskovalnih prizadevanj na ravni EU in na nacionalni ravni, ter njihovo usklajevanje. V tem kontekstu se države članice tudi spodbuja, da bolje izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja Kohezijski sklad na področju raziskav in razvoja.

Kot je razvidno iz Agende strateškega raziskovanja, se postavljajo vprašanja, ali imajo glede na novo ambiciozno usmeritev evropske energetske politike raziskave vetrne energije dovolj podpore, vključno z vetrno energijo na morju , Komisija pa bo to vprašanje nadalje obravnavala v okviru sporočila o financiranju tehnologij z nizkimi emisijami ogljika, napovedanem v načrtu SET. V istem kontekstu se bodo obravnavale tudi možnosti za združevanje javnih, industrijskih in drugih zasebnih virov znotraj industrijske pobude , da se vidikom v povezavi z elektrarnami na morju zagotovi ustrezna pozornost.

Kar zadeva usposobljene delavce, plovila za namestitev in druge specializirane vire, izkoriščanje vetra na morju trenutno ne more konkurirati proizvodnji nafte in plina. Vendar bodo sčasoma skupni vidiki morskih obnovljivih virov tar naftne in plinske industrije postali prednost, če se bodo izkoristile priložnosti na obalnih območjih, da se doseže nadzorovan postopen prehod na nove energije. Mnoge regije v Evropi že izkoriščajo možnosti za prihodnja delovna mesta, rast in gospodarsko obnovo, ki izhajajo iz prerazporeditve obstoječih spretnosti in virov iz ribištva, ladjedelstva in pristaniškega sektorja, ki se soočajo s težavami, in drugih pomembnih industrijskih sektorjev. Medtem ko bi lahko visoke cene nafte za nekaj časa spodbudile nadaljnje naložbe v proizvodnjo nafte in plina v Evropi, je proizvodnja na najvišji ravni in čas je, da se začne načrtovanje prehoda in izkoriščanje novih spretnosti. Programi EU, kot so Pametna energija za Evropo in programi v okviru Kohezijskega sklada, se že uporabljajo za financiranje projektov s proaktivnim pristopom k prilagajanju obnovljivim virom energije in podporo razvoju izkoriščanja vetrne energije na morju[24].

Sprejetje bolj strateškega usklajenega pristopa k razvoju tehnologij izkoriščanja vetra na morju

Kot je pojasnjeno zgoraj, bo bolj strateški in usklajen pristop pomemben za izkoriščanje vetrnih virov v Evropi na stroškovno učinkovit način, pri tem pa lahko igrajo pomembno vlogo številnim instrumentom za načrtovanje in forumi na ravni EU ali regionalni ravni.

S stališča obnovljivih virov energije je Komisija predlagala, da nova direktiva o energiji iz obnovljivih virov za države članice določa obveznost, da pripravijo nacionalne akcijske načrte[25]. To bo za države članice priložnost, da pripravijo dosleden okvir za prispevek različnih obnovljivih virov energij in tehnologij. Zdi se primerno, da države članice, ki razpolagajo z obnovljivimi viri na morju, v povezavi s tem opredelijo pričakovani prispevek k izpolnjevanju ciljev za leto 2020.

S stališča morskega okolja bo izvajanje nedavno sprejete okvirne direktive o morski strategiji [26] za države članice priložnost, da proučijo pritiske in učinke vetrnih polj na morju na morsko okolje in presodijo, ali bi lahko vplivala na doseganje ciljev glede dobrega okoljskega stanja iz te direktive. V tem kontekstu lahko tudi regionalne konvencije o morju (OSPAR, HELCOM, MAP, BSC itd.) prispevajo k boljšemu usklajevanju in opravljeno je bilo že obsežno delo, npr. v povezavi z okoljskimi ocenami[27].

S stališča električnega omrežja bodo regionalno sodelovanje v novem evropskem omrežju upravljavcev prenosnega omrežja , predlaganega v okviru „tretjega paketa“[28], in njihovi načrti v zvezi z razvojem omrežja in naložbami pomenili pomembno novo orodje za usklajevanje, evropski upravljavci prenosnega omrežja pa podpirajo zamisel o posebnih regionalnih načrtih za omrežja električne energije iz vetrnih elektrarn na morju. Tudi nova Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev in obstoječe regionalne pobude bodo igrale pomembno vlogo pri usklajevanju regulativnih zadev, da se zagotovi vzpostavitev boljših tržnih mehanizmov (vključno z uravnoteženjem zmogljivosti in čezmejno trgovino) ter bolj usklajeni, prožni in ugodni pogoji, ki bodo spodbujali naložbe v mednacionalna elektroenergetska omrežja na morju. Poleg tega je naloga evropskih koordinatorjev , imenovanih v skladu s smernicami TEN-E[29] (vključno s koordinatorjem za vetrno energijo z morja v Severni Evropi), da spodbujajo evropsko razsežnost nekaterih projektov z omogočanjem lažjega čezmejnega dialoga in pomočjo pri usklajevanju nacionalnih postopkov za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi.

Izziv je v tem, da se zagotovi povezava različnih procesov ter istočasno izkoriščanje njihovih posebnih prednosti, virov in strokovnega znanja. Kot je obrazloženo v sporočilu Komisije o celostni pomorski politiki za EU[30], si je treba pri upravljanju z morji dolgoročno prizadevati za resnično integrirano pomorsko prostorsko načrtovanje , Komisija pa bo še pred koncem leta 2008 predstavila časovni načrt v zvezi s tem. Tak pristop lahko zagotovi okvir za uravnoteženje in arbitražo med različnimi sektorskimi interesi in vzpostavi stabilne pogoje za naložbe. Da bi čim hitreje napredovali k temu cilju, bodo potrebni praktični ukrepi in izkušnje iz procesov, ki jih bodo spodbujale dejanske sektorske potrebe velikega političnega pomena.

V povezavi s tem bodo sedanja prizadevanja Nemčije, Švedske in Danske, da bi proučile možnost skupne povezave za tri polja vetrnih elektrarn v Kriegers Flaku v Baltskem morju, ki jo evropski koordinator močno podpira, zagotovila dragocene izkušnje o tem, kako izmenjevati potencialne socio-ekonomske koristi skupne rešitve s kombinacijo novih vetrnih polj in medsebojnih povezav. Komisija bo podpirala in dopolnjevala prizadevanja evropskega koordinatorja za združevanje različnih procesov, organov in zainteresiranih strani, razvoj „najboljših praks“ prek posebnih primerov in spodbujanje podobnih prizadevanj za sodelovanje tudi drugje, najprej v Severnem morju. Zlasti bo zagotovila tesno sodelovanje s projekti posebnega pomena, financiranimi na ravni EU, kot sta NORSEWiND[31] in WINDSPEED[32].

Povečanje okoljskih koristi izkoriščanja vetra na morju v največji možni meri

Okoljske koristi vetrne energije kot čistega vira električne energije brez emisij toplogrednih plinov ali lokalnega onesnaževanja ter koristi v smislu varnosti dobave so splošno priznane, velika večina Evropejcev pa je naklonjena vetrni energiji[33]. Manj znana, vendar prav tako pomembna sta dejstvo, da vetrne turbine v primerjavi s termoelektrarnami porabijo manj vode, ter pozitiven, globalen in dolgoročen prispevek k ohranjanju biotske raznovrstnosti v smislu blažitve podnebnih sprememb.

Na lokalni ravni pa posamezni projekti včasih povzročajo zaskrbljenost zaradi spreminjanja krajine, hrupa ali učinkov na lokalno biotsko raznovrstnost in habitate. Če so vetrna polja postavljena daleč od obale, predstavlja potencialen problem samo zadnji vidik, izkušnje pa kažejo, da pride do problemov le redko; prek nadzornih programov za obstoječa vetrna polja na morju se je izkazalo, da je mogoče izgraditi tudi velika vetrna polja, ne da bi to občutno vplivalo na lokalno biotsko raznovrstnost in habitate.

Kljub temu imajo lahko vetrna polja, ki niso postavljena na primernem mestu, negativne učinke na občutljive vrste in habitate. Take potencialne probleme je treba izpostaviti v zgodnji fazi s pomočjo strateških ocen , po potrebi pa jih je treba reševati z ustreznimi ukrepi za ublažitev, da bi se izognili ali v največji možni meri zmanjšali pomembnejše negativne učinke.

Komisija meni, da predstavlja obstoječa zakonodaja EU o naravi in okoljskih ocenah ustrezen okvir, ki je dovolj prožen za razreševanje teh vidikov . Vendar priznava, da lahko dodatne smernice o njeni uporabi v primeru vetrnih polj na varovanih ali občutljivih območjih ali v njihovi bližini prispevajo k večji gotovosti razvijalcev, organov in drugih zainteresiranih strani. Zato bodo službe Komisije pospešile pripravo smernic o naravi in vetrnih poljih, tako da bodo finalizirane najpozneje leta 2009 . V tem kontekstu se bodo proučile možnosti za zagotavljanje, vzdrževanje in razširjanje najnovejših znanstvenih ugotovitev o okoljskih učinkih vetrne energije. Poleg tega bo Komisija nadaljevala z vzpostavljanjem evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke (European Marine Observation and Data network – EMODNET) za omogočanje lažjega dostopa do podatkov, ki so lahko v podporo ocenam učinka na okolje.

Kot je poudarjeno zgoraj, je mogoče s strateškim načrtovanjem lažje najti pravo ravnotežje med različnimi zainteresiranimi stranmi, ki so udeležene pri izbiri lokacije za vetrna polja. Zato je pomembno, da se določijo morska območja Natura 2000 v skladu z direktivama o habitatih in pticah, da se razvijalcem zagotovi potrebna gotovost . Pri določanju teh območij prihaja do prevelikih zamud, zato je Komisija že pripravila smernice, ki bodo državam članicam v pomoč pri prepoznavanju in izbiri morskih območij. Zdaj so na vrsti države članice in Komisija bo sprejela vse potrebne ukrepe, da zagotovi pravočasno in ustrezno določitev območij .

Integracija obsežnih projektov za izkoriščanje vetrne energije na morju v omrežje prihodnosti

Zaradi obsežnega razvoja zmogljivosti za izkoriščanje vetrne energije na morju se lahko poveča verjetnost ozkih grl v obstoječem elektroenergetskem omrežju, če omrežje ni prilagojeno spremembam v proizvodni infrastrukturi. Ta problem že proučuje evropski koordinator za energijo vetra na morju v Severni Evropi, je pa tudi predmet podrobnih tehničnih raziskav v okviru projektov, kot „TradeWind“[34] in evropska raziskava o vključevanju vetrne energije[35].

Dokler točen obseg in narava problema ne bosta bolje kvantificirana, dokončna rešitev problema ne bo mogoča. Rešitev bo verjetno vključevala nove zmogljivosti za prenos in podatke iz sodobnih tehnologij pametnih omrežij, vključno s pametnim upravljanjem povpraševanja, shranjevanjem energije (po možnosti z večjo elektrifikacijo prometnega sektorja) in, bolj splošno, integracijo sistemov.

Vendar bodo zelena knjiga o evropskih elektroenergetskih omrežjih, sprejeta hkrati s tem sporočilom, nadaljnje delo evropskega koordinatorja in tesnejše sodelovanje med energetskimi regulatorji in upravljavci prenosnega omrežja, kot je obravnavano v oddelku 3.2, zagotovili ustrezen širši kontekst za celotno razpravo.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Vetrna energija na morju je domač vir za proizvodnjo električne energije z ogromnim potencialom, ki je v veliki meri neizkoriščen. Veter na morju lahko in mora občutno prispevati k doseganju ciljev energetske politike EU z zelo velikim povečanjem nameščenih zmogljivosti v primerjavi s sedanjimi; 30–40-kratno povečanje do leta 2020 in 100-kratno povečanje do leta 2030.

Vendar je za razvoj potrebne tehnologije in zmogljivosti industrijske dobavne verige ter načrtovanje in potrjevanje projektov potreben čas. Da bi omogočili potrebne naložbe do leta 2020, so v industriji nujno potrebni večja gotovost ter stabilni ugodni okvirni pogoji. Zavezujoči cilj 20 % za obnovljive vire energije ter sveženj ukrepov za energijo in podnebje bosta pri tem ključnega pomena, vendar bodo morale države članice z vetrnimi viri na morju na podlagi tega okvira in predlaganih nacionalnih akcijskih načrtov jasno opredeliti svoje ambicije v zvezi z vetrom na morju in sprejeti ustrezne ukrepe.

Komisija bo v največji možni meri izvajala vse ustrezne obstoječe ali nedavno sprožene pobude na ravni EU, kot so opisane zgoraj, ter po potrebi sprejela nadaljnje ukrepe. Zlasti bo:

- poskušala olajšati regionalno sodelovanje pri izbiri lokacij in načrtovanju omrežja za izkoriščanje vetrne energije na morju med državami članicami, energetskimi regulatorji, upravljavci prenosnega omrežja in drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi s takimi instrumenti, kot so tisti, ki jih določa „tretji sveženj“, in usklajevalno platformo, ki jo je vzpostavil evropski koordinator za povezave vetrnih parkov na območjih Baltskega in Severnega morja;

- spodbujala države članice k pomorskemu prostorskemu načrtovanju na podlagi načel iz načrta o prostorskem načrtovanju, ki je v pripravi, da bi na podlagi preglednih postopkov odločanja regulirale različne uporabe morij, ki si konkurirajo, in dosegle optimalno izbiro lokacij;

- spodbujala upravljavce prenosnega omrežja in energetske regulatorje, da pospešijo sodelovanje, da bodo čim prej vzpostavili ugodnejše regulativne pogoje za naložbe v mednacionalna omrežja električne energije iz elektrarn na morju , za čezmejno trgovino in razvoj učinkovitih uravnoteženih trgov z energijo;

- dala poseben poudarek raziskavam izkoriščanja vetrne energije na morju v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (7OP) ter, v okviru evropske industrijske pobude o vetrni energiji in sporočila o financiranju tehnologij z nizkimi emisijami ogljika, napovedanem v načrtu SET, proučila možnosti za večjo podporo, da se pospešita razvoj in uveljavljanje na trgu energije vetra na morju in drugih morskih obnovljivih virov v luči ciljev nove energetske politike EU ;

- pri prihodnjih razpisih v okviru programa Pametna energija za Evropo dala poudarek ukrepom za odpravljanje glavnih netehnoloških ovir za uporabo energije iz vetrnih elektrarn na morju;

- dokončala posebne smernice o uporabi zakonodaje EU o ohranjanju narave v okviru vetrnih polj in sprejela vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da bodo države članice čim prej določile morska zaščitena območja v skladu z direktivama o pticah in habitatih, tako da bodo razvijalcem projektov omogočile večjo gotovost pri načrtovanju in prispevale k ciljem biotske raznovrstnosti na ravni EU;

- proučila obsežno integracijo vetrnih elektrarn na morju v elektroenergetska omrežja kot eno ključnih vprašanj pri nadaljnjih ukrepih na podlagi zelene knjige o evropskih energetskih omrežjih , pri tem pa bo upoštevala tekoče študije in delo evropskih upravljavcev prenosnega omrežja.

[1] Vir: „Pure Power“ Evropskega združenja za vetrno energijo (European Wind Energy Association, EWEA).

[2] COM(2008) XXX.

[3] Glej primerjavo stroškov tehnologije v SEC(2008) xxx.

[4] Konec leta 2007 so od 56,5 GW nameščenih zmogljivosti v EU vetrne elektrarne na morju predstavljale samo 1,1 GW (vir: EWEA).

[5] V skladu z modelom, pripravljenim za drugi strateški pregled energetske politike, naj bi bilo do leta 2020 nameščenih okrog 31 GW zmogljivosti. EWEA v svojih ocenah „majhne“, „srednje“ in „velike“, objavljenih v marcu, napoveduje 20, 35 ali 40 GW nameščenih zmogljivosti do leta 2020, ter 40, 120 ali 150 GW zmogljivosti do leta 2030. Evropska agencija za okolje naj bi proti koncu leta 2008 objavila neodvisno oceno virov.

[6] UL L 176, 15.7.2003.

[7] UL L 283, 27.10.2001.

[8] UL L 275, 25.10.2003, str. 32.

[9] UL C 82, 1.4.2008, str.1.

[10] http://ec.europa.eu/energy/electricity/package_2007/index_en.htm.

[11] http://ec.europa.eu/energy/climate_actions/index_en.htm.

[12] Povzetek povratnih informacij, pridobljenih v posvetovanju, je na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/energy/res/consultation/offshore_wind_energy_en.htm.

[13] Značaj teh možnih sinergij je lepo ponazorjen v nedavnem poročilu svetovalcev 3E; glej http://www.greenpeace.org/eu-unit/press-centre/reports/A-North-Sea-electricity-grid-(r)evolution.

[14] UL L 103, 25.4.1979.

[15] UL L 206, 22.7.1992.

[16] UL L 175, 5.7.1985.

[17] www.offshore-wind.de/page/index.php?id=2605&L=1.

[18] COM(2007) 723 konč., 22.11.2007.

[19] UL L 412, 30.12.2006, str.1.

[20] UL L 310, 9.11.2006, str.15.

[21] Glej na primer pobudo Elektra: http://ec.europa.eu/enterprise/electr_equipment/electra.htm.

[22] www.windplatform.eu/92.0.html.

[23] www.windplatform.eu.

[24] Primeri: www.power-cluster.net, www.offshore-power.net in www.windskill.eu.

[25] COM (2008) 19 konč., 23.1.2008.

[26] UL L 164, 25.6.2008, str.19.

[27] Glej www.ospar.org in www.environmentalexchange.info.

[28] COM(2007) 528 konč.

[29] UL L 262, 22.9.2006.

[30] COM(2007) 575, 10.10.2007.

[31] NORSEWiND je nov projekt, ki se financira iz 7OP in v okviru katerega bo pripravljen zemljevid vetrnih virov, ki bo obsegal območja Baltskega, Irskega in Severnega morja. Zemljevid bo pripravljen s pomočjo kombinacije tradicionalnih meteoroloških stolpov, naprav za daljinsko zaznavanje, nameščenih na tleh, in podatkov, pridobljenih s sateliti.

[32] WINDSPEED podpira program Pametna energija za Evropo, namenjen pa je pripravi načrta za izkoriščanje vetrne energije v srednjem in južnem delu Severnega morja ob upoštevanju vseh prostorskih morskih interakcij.

[33] Posebni Eurobarometer, januar 2007. http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_262_en.pdf.

[34] www.trade-wind.eu.

[35] www.wind-integration.eu.