[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 17.9.2008

COM(2008) 560 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 1830/2003 o sledljivosti in označevanju gensko spremenjenih organizmov ter sledljivosti živil in krme, proizvedenih iz gensko spremenjenih organizmov, ter o spremembi Direktive 2001/18/ES

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 1830/2003 o sledljivosti in označevanju gensko spremenjenih organizmov ter sledljivosti živil in krme, proizvedenih iz gensko spremenjenih organizmov, ter o spremembi Direktive 2001/18/ES

Uredba (ES) št. 1830/2003[1] (v nadaljevanju „Uredba“) je bila sprejeta 22. septembra 2003 in se je začela v celoti uporabljati 16. aprila 2004 po objavi Uredbe Komisije (ES) št. 65/2004 o vzpostavitvi sistema za razvijanje in dodeljevanje posebnih identifikatorjev za gensko spremenjene organizme.

Dne 10. maja 2006 in v skladu s členom 12 Uredbe je Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poslala poročilo o izvajanju Uredbe. Ker pa so bile na voljo samo omejene informacije in izkušnje v podporo prispevkom držav članic (2005), je Komisija sestavila to poročilo, da bi zagotovila popolnejšo sliko izvajanja Uredbe. Svoje prispevke je poslalo 23 držav članic in dve industrijski združenji (Priloga). Opravljena so bila tudi posvetovanja z drugimi zainteresiranimi stranmi, ki pa niso predložile svojih prispevkov.

Informacije držav članic so bile zbrane s pomočjo 10-delnega vprašalnika: razlaga pravil za sledljivost, izvajanje in učinek pravil za sledljivost, sledljivost mešanic GSO, razlaga pravil za označevanje, izvajanje in učinek pravil za označevanje, izjeme od zahtev za sledljivost in označevanje pod mejnimi vrednostmi, posebni identifikatorji, inšpekcijski in kontrolni ukrepi, odločba o dokumentacijskih zahtevah v skladu s Kartagenskim protokolom in druge zadeve.

1. TRžENJE GSO V EVROPSKI UNIJI

Po objavi prvega poročila se niso pojavili novi vzorci. Medtem ko evropska živilska industrija in trgovina na drobno še naprej nasprotujeta trženju gensko spremenjenih hrane in živil, je večina gensko spremenjenih proizvodov, danih na evropski trg, namenjenih živalski krmi in izvira iz uvoženega blaga, predvsem soje in koruze. Veliko držav članic je poročalo, da se ne uvažajo živi GSO za gojenje. Leta 2006 je MON810 ostal edini GSO, gojen v šestih državah članicah, s skupno površino približno 60 000 ha (predvsem v Španiji, pa tudi v Franciji, Nemčiji, Češki republiki, na Slovaškem in Portugalskem). Ta površina se je leta 2007 povečalo na približno 110 000 ha.

V zvezi s sledljivostjo in označevanjem GSO veliko držav članic še vedno poroča o omejenih ali nikakršnih izkušnjah, zato niso predložile nobenih novih informacij. Komisija (Eurostat) preučuje možnost pridobitve uradnih statistik o uvozu zunaj EU in uveljavitvi gensko spremenjenih proizvodov na trgu krme.

2. RAZLAGA, IZVAJANJE IN UčINEK PRAVIL ZA SLEDLJIVOST

Kljub nekaterim skrbem zaradi zapletenosti zakonodaje in prekrivanju zahtev med Uredbo in Uredbo (ES) št. 1829/2003[2] večina držav članic ni poročala o težavah z razlago pravil za sledljivost. Navedle so, da sistem na splošno napreduje. Običajna poslovna praksa je, da nosilci dejavnosti zaprosijo dobavitelje za potrebno dokumentacijo in vedno več nosilcev dejavnosti objavi genske spremembe v priloženih dokumentih. Vendar pa bogate izkušnje kažejo, da se to nanaša predvsem na industrijo krme[3].

Večina držav članic je ugotovila, da je učinek pravil za sledljivost na označevanje in izbiro, ki temelji na osveščenosti, pozitiven, saj olajšujejo uradni nadzor, upravljanje s tveganji in delovanje celotnega sistema. Tudi učinek na uvoz naj bi bil domnevno odvisen od proizvoda in je še zlasti pomemben, kadar izvozniki iz tretjih držav posredujejo malo informacij o obstoju GSO. Vendar pa je treba poudariti, da pravila za sledljivost iz Uredbe ne razlikujejo med proizvodi iz EU in uvozom iz tretjih držav. Tako ostajajo izzivi v zvezi z razpoložljivostjo dokumentacije enaki za nosilce dejavnosti[4] v EU in tretjih državah.

Zaradi stalnega negativnega mnenja potrošnikov[5] o gensko spremenjenih proizvodih imajo pravila za sledljivost splošen pozitiven učinek na javno mnenje glede varne hrane in ugoden učinek na trženje gensko nespremenjenih proizvodov. Ena država članica je poročala, da so imela ta pravila zaradi izboljšanega okvira nadzora pozitiven učinek na mala podjetja, kar se je odražalo v manjši gospodarski škodi. Druga država članica je poročala, da se mala podjetja zaradi upravnih in finančnih obremenitev, povezanih s pravili EU za sledljivost[6], izogibajo kupovanju gensko spremenjenih sestavin.

Izpostavljenih je bilo tudi več drugih težav. Ena država članica je poročala, da imajo samo velika podjetja sisteme za zahtevanje jamstev in certifikatov ter sisteme preverjanja, kot so zahtevna analitična poročila ali jemanje vzorcev (čeprav je treba upoštevati, da analitična poročila in/ali vzorčenje niso predpisani s to uredbo). V skladu s členom 4(1) Uredbe so nosilci dejavnosti edini odgovorni za pisni prenos posebnega identifikatorja in informacij o tem, da proizvod vsebuje ali je sestavljen iz GSO.

Druga država članica je poročala, da se nosilci dejavnosti ne zavedajo vedno, da so obvezani hraniti ustrezno dokumentacijo pet let in da se to izvaja samo v nekaj primerih. Nekatere države članice so omenile praktične težave pri uporabi pravil za sledljivost, kot na primer, kadar ni mogoče dokazati porekla GSO ali kadar proizvodi na začetku proizvodne verige niso pravilno označeni.

Obstaja splošno soglasje, da živilska industrija EU ostaja nenaklonjena uporabi gensko spremenjenih proizvodov. V nekaterih državah članicah je večina nosilcev dejavnosti na področju živil in krme že v začetku zavrnila gensko spremenjene proizvode, da bi se izognila obveznemu označevanju, ki bi po njihovem mnenju povzročilo dodatne stroške. Vendar pa so nosilci dejavnosti v sektorju krme kasneje popustili, saj je skoraj ves sojin zdrob v prometu, uvožen v EU, gensko spremenjen. Eno čezmorsko združenje je izrazilo zaskrbljenost glede dejstva, da so predelovalci živil in trgovci z živili iz EU prenehali uporabljati sojino olje iz ZDA, ker so bila ta živila in krma označeni kot gensko spremenjeni, četudi olje ne vsebuje DNK, ki izhaja iz spreminjanja, in kritiziralo dejstvo, da je za takšne proizvode potrebno označevanje.

3. RAZLAGA, IZVAJANJE IN UčINEK PRAVIL ZA OZNAčEVANJE

Večina držav članic je poročala, da ni bilo težav v zvezi s tem, kako so uradniki razlagali pravila za označevanje. Nekaj držav članic je opozorilo na pomanjkanje jasnosti glede natančnih razlik med področjem uporabe Uredbe in Uredbe (ES) št. 1829/2003 za gensko spremenjena živila in krmo. Druga država članica je bila nejasna glede označevanja nekaterih vrst živil in krme, proizvedenih iz GSO, ki se uporabljajo samo za industrijske namene (npr. olje, ki se uporablja za čiščenje ponev), in glede natančne razlage pojma „živila in krma, proizvedeni iz GSO“. Neka druga država članica je poročala o pomanjkanju jasnosti med predstavniki industrije glede potrebe po označevanju določenih proizvodov (npr. fermentirani proizvodi v primerjavi s sojinim oljem)[7].

Države članice v splošnem menijo, da se pravila za označevanje izvajajo brez zapletov. Ugotovljene težave se nanašajo na napačno označevanje (npr. oznake z navedbo, da proizvod „lahko“ vsebuje GSO), negativno označevanje, ki krši nacionalno zakonodajo (npr. „gensko nespremenjen“ ali „brez gensko spremenjenih sestavin“), pomanjkanje dokumentacije o prisotnosti GSO v nepredpakiranih proizvodih in pomanjkanje označevanja, kljub preseženi mejni vrednosti 0,9 %. Ena država članica je menila, da bi lahko možnost, da nosilci dejavnosti na oznaki navedejo bodisi „Ta proizvod vsebuje GSO“ ali „Ta proizvod vsebuje gensko spremenjen(-e) (ime organizma(-ov))“ (čl. 4(6) Uredbe), končnemu prejemniku onemogočila, da bi natančno vedel, kakšno količino GSO vsebuje proizvod.

Večina držav članic je poročala, da so pravila za označevanje imela učinek na trg in potrošnike, kot je na primer bolj osveščena izbira, bolj učinkovito preprečevanje zavajajočih postopkov in povečanje potrošniškega povpraševanja po gensko nespremenjenih sestavinah v prehranjevalni verigi. Vendar pa so nekatere države navedle, tudi zaradi mejne vrednosti 0,9 %, da za GSO, kot je krma, zaradi nerazpoložljivosti informacij o naključni ali tehnično neizogibni prisotnosti GSO pod mejno vrednostjo 0,9 % ni mogoč nakup proizvodov, ki so popolnoma brez gensko spremenjenih sestavin.

4. OZNAčEVANJE MEJNIH VREDNOSTI IN NAKLJUčNA PRISOTNOST GSO

Večina držav članic ni navedla posebnih težav s pravilno uporabo mejnih vrednosti (0,9 %) za oprostitev od označevanja živil in krme. Naključna vzorčenja in laboratorijske analize so običajna praksa in zabeleženih je bilo le nekaj kršitev (na primer napačno označevanje). Države članice običajno preverijo certifikate dobaviteljev, tehnične podatkovne liste in ohranjanje istovetnosti proizvoda.

Vendar pa so nekatere države članice opozorile na potrebo po odpravi težave glede mejne vrednosti v primeru nalaganja genov. Kadar je treba analizirati mešanico zrnja, moke ali predelane proizvode, nastanejo praktične težave, saj lahko vsebujejo različne sestavine, proizvedene iz iste surovine, npr. škrob in moka, proizvedena iz koruze. Nekatere države članice in zainteresirane strani so opozorile tudi na potrebo po označevanju mejnih vrednosti za prisotnost GSO v semenih. Komisija trenutno izvaja oceno učinka za preučitev težave.

Eno poklicno združenje ugotavlja, da mejna vrednost 0,9 % predstavlja poljubno izbiro in bi jo bilo treba dvigniti na bolj pragmatično raven. Čezmorska organizacija meni, da so uvozniki zaradi pravil za označevanje prenehali uvažati sojino olje za uporabo za živila, kar je industrijo prisililo, da uporablja drago konvencionalno repično olje. Ugotavlja tudi, da zahteve za označevanje temeljijo na poreklu in ne na odkritju GSO, tj. na razpoložljivosti potrebnih certifikatov in ne na možnosti odkritja GSO v proizvodih. Po njihovem mnenju to predstavlja nepravično obremenitev za nosilce dejavnosti v sektorju živil in krme, ki morajo preverjati skladnost prečiščenih snovi[8].

Več držav članic je sporočilo svoje stališče o tem, kako razlagati „naključno prisotnost“. Ocena, ali so GSO prisotni v živilski in krmni verigi naključno ali zaradi malomarnosti nosilca dejavnosti, je odvisna od vsakega primera posebej in zdi se, da države članice uporabljajo različne metode. Nosilci dejavnosti morajo običajno zagotoviti dokazilo, da so si prizadevali za preprečitev prisotnosti GSO v vseh fazah proizvodnje. To dokazilo vključuje certifikate za naročanje in nakup gensko nespremenjenih snovi, uporabo ločenih skladiščnih prostorov in proizvodne linije, ki ne vključujejo GSO. Nekatere države članice preverjajo tudi zaporedje proizvodnje, postopke čiščenja in vse potrebne ukrepe, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je kakršna koli prisotnost naključna in tehnično neizogibna. Nekaj držav članic je poročalo, da če je prvotna snov v živilski in krmni verigi označena kot gensko spremenjena, je tudi končni proizvod označen kot gensko spremenjen, četudi je vsebovanih manj kot 0,9 % sledi, saj se v tem primeru njihova prisotnost ne šteje za naključno.

5. UPORABA POSEBNIH IDENTIFIKATORJEV

Večina držav članic pojmuje posebne identifikatorje kot koristno orodje za opredelitev in označevanje gensko spremenjenih proizvodov ter ne poroča o resnih težavah. Na splošno so poročale o omejenih, vendar pozitivnih izkušnjah v zvezi z izvajanjem Uredbe (ES) št. 65/2004 in uporabo posebnih identifikatorjev.

Ena država članica, v kateri se goji gensko predelana koruza, je poročala, da so posebni identifikatorji vključeni v dokumentacijo, ki jo dobavitelji semen pošljejo kmetom in predelovalcem. Eno industrijsko združenje je tudi menilo, da so se zahteve za transakcijo in označevanje gensko spremenjenih sort izvajale kot običajna poslovna praksa, kjer je bilo to potrebno, vendar so te zahteve povečale obstoječe upravne obveznosti in stroške. Ti posebni identifikatorji, kot je MON-04032-6, so že dostopni na:

http://ec.europa.eu/food/dyna/gm_register/index_en.cfm.

Nekaj držav članic je izpostavilo dejstvo, da posebni identifikatorji niso vedno vključeni v dokumentacijo, ki spremlja proizvode. V tem primeru sledljivost ni zanesljiva in nosilci dejavnosti si prizadevajo, da bi pridobili te kode tako, da od dobaviteljev zahtevajo dodatne informacije.

6. IZVRšEVANJE UREDBE S STRANI DRžAV čLANIC IN IZVAJANJE PRIPOROčILA 2004/787/ES

Večina držav članic je poročala, da se splošni nadzor in uradni inšpekcijski pregledi izvajajo brez resnih težav. Vendar pa je treba upoštevati, da se nekatere njihove prakse precej razlikujejo. V nekaterih državah članicah je večina pregledov dokumentarnih, medtem ko so vzorčenje in analize omejeni zaradi stroškovnega dejavnika. Druge države članice so poročale, da uradniki za nadzor načeloma preverjajo, ali nosilci dejavnosti izvajajo notranji nadzor v skladu s predpisi.

Več držav članic je poročalo o težavah z omejenimi razpoložljivimi sredstvi ter posledičnim zmanjšanjem inšpekcijskih pregledov in nadzora. V več državah članicah je potrebno dodatno osebje na sezonski podlagi, npr. za nadzorovanje sejalnih naprav. Ena država članica je poročala o pomanjkanju virov za testiranje živil v skladu s Priporočilom 2004/787/ES, ki zahteva ločeno analizo posamičnih vzorcev za arhiviranje.

Več držav članic je poudarilo koristi programov usposabljanja za inšpektorje, kot so na primer programi, ki jih zagotavlja Skupni raziskovalni center in programi v okviru TAIEX, ter prednosti vključenosti njihovih laboratorijev v omrežje ENGL.

Z nacionalnimi določbami so bile vzpostavljene sankcije za kršenje ustrezne zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje, vključno z opozorili, umikom proizvodov, vrnitvijo v državo porekla, ponovnim označevanjem, denarnimi kaznimi in zaporom. Zabeleženih ni bilo nobenih resnih primerov kršitev, medtem ko se večina ugotovljenih kršitev zakona nanaša na neoznačevanje in pomanjkljive postopke delovanja za sledljivost gensko spremenjenih proizvodov. Strokovna organizacija navaja, da so nekatere kazni za naključno prisotnost genskih sprememb, odobrenih s strani EU, nesorazmerne, vključno z obveznim uničenjem in kazenskim pregonom.

Več držav članic je poročalo o težavah pri izvrševanju za proizvode, ki izhajajo iz GSO, ki ne vsebujejo nobenih zaznavnih in prepoznavnih gensko spremenjenih snovi, vendar jih je kljub temu treba označiti. Glavni izziv na tem področju je posledica dejstva, da lahko pristojni organi izvajajo samo dokumentarne preglede preprečevalnih ukrepov, medtem ko v številnih primerih zaradi odsotnosti zaznavne DNK vzorčenje ne bi bilo nujno potrebno. Zato se včasih soočajo s težavami, kadar izvozniki in organi oblasti v tretjih državah uvoznikom niso pripravljeni posredovati potrebnih informacij za uskladitev z zakonodajo o sledljivosti in označevanju. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da so uvozniki dolžni zahtevati te informacije, sicer bi z uvažanjem proizvodov, ki niso skladni z ustreznimi določbami, kršili pravo Skupnosti. Industrijska organizacija meni, da obveznost označevanja teh proizvodov ustvarja neugoden konkurenčni položaj za evropsko industrijo. Čezmorsko združenje trdi, da sta obvezna sledljivost in označevanje predelanega sojinega olja dovzetna za goljufivo ravnanje, saj ju ni mogoče preverjati s kakršnim koli znanstvenim preskusom.

Tako kot v prejšnjem poročilu so države članice navedle težave z izvajanjem Priporočila 2004/787/ES o vzorčenju in odkrivanju. Večina držav članic meni, da je njegovo izvajanje drago in zamudno, zlasti za velike pošiljke. Trdijo, da preverjanje in vzorčenje uvoženih pošiljk v razsutem stanju v skladu s tehničnimi smernicami Priporočila predstavlja veliko obremenitev za nadzorne organe ter da rezultati niso sorazmerni s porabljenim časom ali finančnim bremenom. Poročajo, da je zahtevano število posamičnih vzorcev preveliko, zlasti za ladje nad 500 ton. Nekaj držav članic je poročalo, da uporabljajo metode za vzorčenje krme, ki temeljijo na stari Direktivi 76/371/EGS o vzorčenju krme, ki uvaja kvantitativno metodo vzorčenja za uradni nadzor krme. Država članica tudi poroča, da je vzorčenje blaga v razsutem stanju skladno s splošnimi načeli in metodami, opisanimi v standardu ISO 13690 (1999). Poleg tega naj Priporočila ne bi bilo mogoče uporabljati za predpakirana živila ali za majhne količine sestavine.

Kot je navedeno v prvem poročilu, so še vedno težave v zvezi z enotami, v katerih bi morale biti izražene genske spremembe. Priporočilo 2004/787/ES svetuje, da se „rezultati kvantitativnih analiz izrazijo kot odstotek števila kopij gensko spremenjene DNK glede na ciljno taksonomsko specifično število kopij DNK, izračunano v obliki haploidnih genomov“. Vendar pa nekatere države članice od laboratorijev zahtevajo, da izrazijo izmerjene vrednosti odobrenih gensko spremenjenih snovi v masi-% in ne v haploidnih genomih-%, saj je treba po njihovem mnenju pri mejni vrednosti za označevanje upoštevati maso ali število zrn in ne vsebnosti DNK. Ena država članica je poročala, da uporablja haploidne genome-% samo, kadar so na voljo plazemske referenčne snovi.

Nekatere druge države članice so navedle, da je validacija postopka v skladu z ISO 17025, kot je predlagano s Priporočilom, odvisna od nacionalnega akreditacijskega organa. Zahteve se med državami članicami močno razlikujejo. Države trdijo, da je akreditacija ISO 17025 bolj birokratska naprava, ki zagotavlja dobro sledljivost in dokumentacijo v laboratoriju, kot pa orodje, ki zagotavlja znanstveno usklajenost. Treba je poudariti, da je ISO 17025 sistem za zagotavljanje kakovosti v laboratorijih in ne metoda za kvalitativno in kvantitativno analizo GSO. Obstajajo metode RLS za vse odobrene GSO v okviru Uredbe (ES) št. 1829/2003, ki se nato validirajo v laboratorijih držav članic v skladu z okvirnimi pravili za nadzor kakovosti, določenimi v ISO 17025.

Kot je navedeno v prejšnjem poročilu, se nadaljnje težave nanašajo na težavo pri preverjanju neodobrenih GSO ali nalaganju genov brez validiranih postopkov odkrivanja in potrjenih referenčnih snovi.

7. ZAKLJUčKI

Države članice in zainteresirane strani so od objave zadnjega poročila pridobile dodatne izkušnje z izvajanjem Uredbe. To še zlasti velja za sektor krme in izkušnje so bile opazne pri njihovih prispevkih za vrsto praktičnih zadev. Vendar pa celotna izkušnja v sektorju krme ostaja skromna, predvsem zaradi omejenega števila GSO in pridobljenih proizvodov, ki se trenutno prodajajo v Evropski uniji.

Kot je bilo omenjeno tudi v zadnjem poročilu, so države članice navedle, da so se določbe Uredbe pravilno razlagale in izvajale. Določbe pojmujejo kot korake k bolj osveščeni izbiri, bolj učinkovitemu preprečevanju zavajajočih postopkov in boljšemu uradnemu nadzoru. Vendar pa nekatere težave v zvezi z uporabo poslovnih praks predstavljajo velike izzive za oblikovanje politike o GSO in njeno izvajanje v Evropski uniji.

Industrijska združenja in izvozniki iz tretjih držav še naprej trdijo, da Uredba povzroča čezmerne upravne obremenitve. Omejuje izvoz GSO v Evropsko unijo in sili evropske nosilce dejavnosti, da uporabljajo drage konvencionalne proizvode. Mejne vrednosti za označevanje pojmujejo kot poljubno izbiro in trdijo, da označevanje proizvodov, proizvedenih iz GSO, kjer ni mogoče zaznati gensko spremenjenih snovi, povzroča nepravično obremenitev za nosilce dejavnosti v sektorju živil in krme za preverjanje skladnosti rafiniranih snovi.

Kot je bilo navedeno tudi v prvem poročilu, Komisija meni, da je imelo več dejavnikov, kot so potrošniško povpraševanje po gensko nespremenjenih proizvodih, višje cene v sektorju krmil in neistočasna odobritev GSO med državami, večji učinek na trgovino z GSO. Namen zahteve za označevanje je zagotoviti nosilcem dejavnosti in potrošnikom svobodno izbiro in se je ne sme šteti kot oviro za trženje odobrenih gensko spremenjenih proizvodov.

Komisija bo še naprej sodelovala s pristojnimi organi držav članic, da bi zagotovila ustrezno izvajanje Uredbe. Istočasno bo skupaj z zainteresiranimi stranmi še naprej preučevala vse možne vidike izvajanja in po možnosti izboljšala politiko sledljivosti in označevanja GSO. Komisija (Eurostat) si bo še naprej tudi prizadevala za pridobitev uradnih statistik o gensko spremenjenih proizvodih, še zlasti o obsegu uvoza gensko spremenjenih proizvodov EU iz držav, ki niso članice EU, o uveljavitvi na trgu krme in o površinah, kjer se gojijo GSO.

ANNEX

Institutions which contributed their input

Ministry of Health, Family and Youth, Austria

Federal Public Services Public Health, Food Chain and Environment, Belgium

FAVV / AFSCA: Federal Agency for the Food Chain Safety, Belgium

Department of Agriculture, Cyprus

Ministry of the Environment, Czech Republic

Danish Plant Directorate

Ministry of Trade and Industry, Finland

Ministry of Agriculture and Forestry, Finland

Finnish Food Safety Authority Evira

Customs Laboratory, Finland

Ministry of the Environment, Finland

Federal Office of consumer Protection and Food Safety, Germany

Ministry of Rural Development and Food, Greece

Ministry of Development, Hellenic Food Safety Authority, Greece

Ministry of Economy and Finance, General Chemical State Laboratory, Greece

Ministry for Environment and Water, Hungary

Ministry for the Environment and Territory, Italy

Food and Veterinary Service, Latvia

Ministry of Agriculture, Latvia

Ministry of Environment, Lithuania

State Food and Veterinary Service, Lithuania

Ministry of Health, Luxembourg

Malta Environment and Planning Authority

Malta Standards Authority

Ministry of Housing, Spatial Planning and the Environment, Netherlands

Ministry of the Environment, Department of Nature Conservation, Poland

GPP, Cabinet of Political Planning, Portugal

DGADR, General Directorate of Agriculture and Rural Development, Portugal

National Sanitary Veterinary and Food Safety Authority, Romania

State Veterinary and Food Administration, Slovakia

Central Controling and Testing Institute for Agriculture, Slovakia

Ministry of Agriculture, Forestry and Food, Slovenia

Ministry of Health, Slovenia

Ministry for the Environment and Spatial Planning, Slovenia

Ministry of Environment, Spain

National Food Administration, Sweden

Department for Environment, Food and Rural Affairs, UK

European Association fro Bio-industries (EuropaBio)

American Soybean Association (ASA)

[1] UL L 268, 18.10.2003, str. 24. Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o izvajanju te uredbe je bilo objavljeno 25.10.2006, COM(2006) 626 končno.

[2] UL L 268, 18.10.2003, str. 1.

[3] Treba je poudariti, da so države članice že pridobile izkušnje z izvajanjem člena 18 Uredbe (ES) št. 178/2002 o sledljivosti. Komisija je objavila smernice, ki se sklicujejo na zahteve o sledljivosti za GSO (http://ec.europa.eu/food/food/foodlaw/traceability/factsheet_trace_2007_en.pdf).

[4] Poleg tega ni pravne podlage, ki bi od tretjih držav ali izvoznikov zahtevala posredovanje informacij iz člena 5 Uredbe. Vendar pa so odgovornosti uvoznikov določene v členu 11 Uredbe (ES) št. 178/2002, v skladu s katerimi so uvozniki v državah članicah odgovorni za zagotavljanje, da je uvoz skladen z zahtevami EU na vstopnem mejnem prehodu v zvezi s podrobnejšo zakonodajo EU, npr. o sledljivosti in označevanju.

[5] Eurobarometer 64.3, Evropejci in biotehnologija v letu 2005: Vzorci in trendi.

[6] Na tej točki bi bilo treba omeniti, da morajo nosilci dejavnosti v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 178/2002 izvajati pravila za sledljivost, ne glede na to, ali njihovi proizvodi vsebujejo GSO ali ne.

[7] Komisija je predlagala novo uredbo o živilskih encimih in spremembi Direktive Sveta 83/417/EGS, Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999, Direktive 2000/13/ES in Direktive Sveta 2001/112/ES, ki jasno opredeljuje GSO za encime (http://ec.europa.eu/food/food/chemicalsafety/additives/prop_leg_en.htm).

[8] Treba je upoštevati, da je treba v okviru tega poročila kakršno koli sklicevanje na „poreklo“ povezati s proizvodnjo in postopki predelave ter ne z geografskim poreklom, ki ni pomembno v smislu sledljivosti in označevanja GSO.