[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 8.9.2008

COM(2008)542 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

ŠESTO POROČILO O STANJU GLEDE RAVNANJA Z RADIOAKTIVNIMI ODPADKI IN IZRABLJENIM GORIVOM V EVROPSKI UNIJI

SEC(2008)2416

POROČILO KOMISIJEEVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

ŠESTO POROČILO O STANJU GLEDE RAVNANJA Z RADIOAKTIVNIMI ODPADKI IN IZRABLJENIM GORIVOM V EVROPSKI UNIJI

1. Uvod

Komisija je v svojem sporočilu o „Energetski politiki za Evropo“[1] z dne 10. januarja 2007 poudarila, da jedrska energija sproža pomemben problem odlaganja jedrskih odpadkov, ki bi se mu morala Skupnost v prihodnje posvetiti. Kot je opredeljeno v novem usmeritvenem jedrskem programu[2], ki je sestavni del paketa, predloženega s Sporočilom, so odpadki v bistvu okoljski in zdravstveni problem; zato je treba za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odstranjevanje uporabiti enako strog nadzor, kot se uporablja za vse projekte, ki bi utegnili vplivati na ljudi in njihovo okolje, razprava pa se mora osredotočiti predvsem na „zagotovilo, da države članice uvajajo nacionalne načrte za ravnanje z radioaktivnimi odpadki“.

V svojih sklepih z dne 8. maja 2007 o jedrski varnosti in ravnanju z izrabljenim jedrskim gorivom in radioaktivnimi odpadki je Svet odločil, da bi bilo treba vse države članice EU pozvati „k vzpostavitvi in posodabljanju nacionalnih programov varnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, ki vključujejo vse radioaktivne odpadke v njihovi pristojnosti in zajemajo vse faze ravnanja z njimi.“

Po 30 letih raziskav je bilo zadovoljivo dokazano, da je odlaganje v geološke formacije najbolj varna in trajnostna rešitev za dolgoročno ravnanje z visokoradioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, namenjenimi za neposredno odlaganje, kljub temu pa je treba nadaljevati v izvajanje usmerjene raziskovalne in razvojne dejavnosti na področjih, ki so jih opredelile najpomembnejše udeležene raziskovalne organizacije in so bile usklajene prek 7. okvirnega programa Euratom.

Na podlagi šestega poročila o stanju glede ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom v Evropski uniji[3] prikazuje to poročilo sedanje stanje v zvezi z ravnanjem z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom v EU. Vsebuje tudi predloge ukrepov na ravni Skupnosti in nacionalni ravni, ki bi omogočili napredek pri vzpostavljanju odlagališč za radioaktivne odpadke in izrabljeno gorivo.

2. Ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom

2.1. Politike in prakse

V politikah in praksah držav članic pri ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom se kaže njihov zgodovinski, znanstveni in tehnološki razvoj. Možnost predelave danes uporablja pet držav, dve državi pa sta se odločili za neposredno odlaganje izrabljenega goriva. V večini držav nimajo izdelane dokončne politike ravnanja z izrabljenim gorivom, ampak samo ukrepe za njegovo varno odlaganje v daljšem obdobju (50–100 let).

Za najbolj nevarno skupino odpadkov, tj. za visokoradioaktivne odpadke in izrabljeno gorivo, namenjene neposrednemu odlaganju, je bil napredek pri projektu odlaganja dosežen samo v redkih državah članicah, in sicer na Finskem, Švedskem in v Franciji. V teh državah bodo do leta 2025 lahko ustrezna odlagališča že obratovala. Do leta 2040 bosta tem državam verjetno sledili še Nemčija in Belgija. V ostalih državah še niso dosegli tolikšnega napredka. V mnogih od njih je razlog za zaostajanje politična občutljivost tega vprašanja, nezadostnost znanstvenih, tehničnih in finančnih virov in/ali zgodovinski in družbeni razlogi.

Finska je dokazala, da si lahko tudi manjši jedrski programi privoščijo svoje nacionalno odlagališče. V tem primeru je sodelovanje s švedskim jedrskim programom omogočilo zmanjšanje stroškov. Želja po zmanjševanju stroškov je tudi razlog za povečanje števila večnacionalnih pobud, ki s skupnimi dejavnostmi, programi in prenosi znanja podpirajo nacionalne rešitve, poleg tega pa se na mednarodni ravni in ravni EU iščejo tudi regionalne rešitve. Raziskave in demonstracije iz evropskega okvirnega programa so olajšale napredek na tem področju. Podobno je tudi stanje glede dolgoživih nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, saj je tudi za to vrsto odpadkov najprimernejša rešitev odlaganje v geološke formacije, in sicer bodisi z uporabo istih odlagališč kot za visokoradioaktivne odpadke ali izrabljeno gorivo bodisi z ločenim odlaganjem. Za to skupino odpadkov bi lahko še pred letom 2014 prvo globoko geološko odlagališče začelo obratovati v Nemčiji.

Odlagališča za najmanj nevarno skupino odpadkov, tj. za kratkožive nizko- in srednjeradioaktivne odpadke ter zelo nizkoradioaktivne odpadke, obratujejo v 7 od 16 držav članic z jedrskimi elektrarnami. Če se uresničijo sedanji načrti, bodo v vseh državah razen na Nizozemskem do leta 2020 začela obratovati odlagališča za to vrsto odpadkov.

2.2. Javno mnenje

Zadnja raziskava Eurobarometra[4] o radioaktivnih odpadkih je pokazala, da si 93 % državljanov EU želi izvedbo takojšnjih rešitev za dolgoročno ravnanje z visokoradioaktivnimi odpadki, vendar jih samo 43 % verjame, da je globoko podzemno odlaganje najprimernejša rešitev. Ta raziskava in zadnja raziskava Eurobarometra[5] o jedrski varnosti sta pokazali, da je nerešeno vprašanje radioaktivnih odpadkov eden od razlogov za zaskrbljenost evropskih državljanov v zvezi z jedrsko energijo.

Za uresničitev namere o geološkem odlaganju je potrebna dolgoročna politična zaveza in sodobni načini upravljanja, razvoj mora biti postopen, že zgodaj pa je treba vanj vključiti nacionalne in lokalne zainteresirane strani, s katerimi mora biti opravljeno temeljito posvetovanje, da bi bila ta namera sprejemljiva za vse. Takšni sodobni načini upravljanja so skrivnost uspeha finskega in švedskega pristopa.

3. Sklepne ugotovitve

Po mnenju Komisije so mnoga področja znanosti in tehnike, pomembna za geološko odlaganje, dozorela, zato je treba spodbuditi in olajšati prehod na uresničitev te namere.

Odlašanje pri sprejemanju dokončne rešitve, torej politika pasivnega čakanja, ni sprejemljiva, saj bi lahko neustrezno ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom imelo resne posledice za varnost in zdravje, poleg tega bi to slabo vplivalo na mnenje evropskih državljanov. Zelo dobrodošle pa so pobude, ki spodbujajo in lajšajo napredek pri ugotavljanju in uresničevanju načinov za varno obratovanje odlagališč odpadkov.

Komisija je prepričana, da bi regionalno in mednarodno sodelovanje pospešilo sprejemanje odločitev glede vprašanja trajnih odlagališč. Čeprav bi bile regionalne rešitve zaradi prihrankov obsega najbolj privlačne, saj bi omogočile precejšnje prihranke finančnih sredstev in drugih virov, pa je seveda pogoj za to, da neka država pri sebi gosti takšno regionalno središče, njegova politična in družbena sprejemljivost.

Po mnenju Komisije pa zaradi tehničnih, ekonomskih in varnostnih razlogov ne bi smeli spodbujati ponudb iz držav nečlanic EU za odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. To velja zlasti v primerih, ko morebitna ciljna država ne izpolnjuje enakih tehničnih, političnih in družbenih zahtev ter pogojev, sprejetih na ravni EU.

Ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom je del trajnega razvoja nacionalnih jedrskih programov, v katerega spada vse od načrtovanja in gradnje do razgradnje jedrskih objektov. Politika ravnanja z odpadki je izredno pomembna za prihodnost izkoriščanja jedrske energije.

Pred kratkim ustanovljena evropska skupina na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki[6] je med drugim ustanovila delovno skupino za ravnanje z jedrskimi odpadki in ji dala nalogo, da skuša v interesu evropskih državljanov najti načine za izboljšanje ravnanja z izrabljenim gorivom radioaktivnimi odpadki in razgradnjo.

Informacije v šestem poročilu o stanju glede ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom v Evropski uniji delovni skupini pri tem omogočajo, da oblikuje skupno stališče in po potrebi predlaga skupni pristop glede varnega ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki.

To poročilo bi moralo olajšati ponovni začetek razprave v Svetu in Evropskem parlamentu o zakonodaji Evropske unije.

[1] COM(2007) 1 konč.

[2] COM(2006) 844 konč.

[3] COM([…]) […] konč.

[4] Posebna raziskava Eurobarometra 297 (2008).

[5] Posebna raziskava Eurobarometra 271 (2007).

[6] Sklep Komisije z dne 17. julija 2007 (2007/530/Euratom), UL L 195/44.