[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 7.8.2008

COM(2008) 510 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Sporočilo o obsegu odgovornosti letalskih prevoznikov in letališč v primeru uničenja, poškodb ali izgube opreme za gibanje potnikov z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu. (Besedilo velja za EGP)

SPOROČILO KOMISIJE

Sporočilo o obsegu odgovornosti letalskih prevoznikov in letališč v primeru uničenja, poškodb ali izgube opreme za gibanje potnikov z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu.(Besedilo velja za EGP)

1. OZADJE

Svet in Evropski parlament sta 5. julija 2006 sprejela Uredbo št. 1107/2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu[1] (v nadaljnjem besedilu „Uredba“). Splošni cilj Uredbe je invalidnim potnikom in osebam z omejeno mobilnostjo zagotoviti (v nadaljnjem besedilu PRM), da v zračnem prevozu niso diskriminirani. Med postopkom političnih pogajanj na predlog Komisije in v zvezi s prihodnjim členom 12 o „povračilu za izgubljene ali poškodovane invalidske vozičke, drugo opremo za gibanje ali pripomočke“, je Komisija predložila izjavo za zapisnik[2], v kateri se je zavezala, da bo začela študijo, o možnosti, da se v okviru prava Skupnosti, nacionalnega in mednarodnega prava povečajo sedanje pravice potnikov, katerih invalidski vozički ali druga oprema za gibanje je uničena, poškodovana ali izgubljena na letališču ali med prevozom na krovu zrakoplova, in da bo o tej študiji poročala.

Komisija je objavila obvestilo o naročilu[3] za „Študijo o mejnih vrednostih povračila za poškodovano ali izgubljeno opremo in pripomočke, ki pripadajo letalskim potnikom z omejeno mobilnostjo“ (v nadaljnjem besedilu „Študija“), ki je na voljo na spletni strani Komisije. +Namen tega sporočila je poročati o rezultatih študije in možnosti povečanja sedanjih pravic.

2. OBSEG PROBLEMA

„Poškodba ali izguba prtljage je neprijeten dogodek. Poškodovana ali izgubljena oprema za gibanje lahko pokvari celo potovanje in za dolgo časa zelo oteži življenje. Gre za izgubo neodvisnosti in dostojanstva[4].“

Znaten delež sedanjega prebivalstva EU ima probleme z mobilnostjo, kar vključuje nujno uporabo invalidskega vozička, druge opreme za gibanje ali pripomočkov ( v nadaljnjem besedilu „oprema za gibanje“). Delež oseb z omejeno mobilnostjo na celotno prebivalstvo se bo verjetno povečal, ker se prebivalstvo EU stara.

Komisija ne želi tem sporočilu ne želi ponovno navajati podatkov, ki so bili objavljeni že v študiji, ki jo je treba prebrati kot dodatek k temu sporočilu. Vseeno pa na podlagi teh podatkov Komisija ugotavlja, da obstajajo jasni znaki, da potniki z omejeno mobilnostjo, ki potrebujejo opremo za gibanje, potujejo z letali manj kakor preostalo prebivalstvo. Prav verjetno je, da strah pred izgubo, poškodbo ali uničenjem njihove opreme za gibanje dodatno odvrača od potovanja in zato preprečuje njihovo vključevanje v družbo. Ta strah temelji na več objektivnih razlogih:

1. z izgubo ali poškodbo invalidskih vozičkov ali druge opreme za gibanje osebe z omejeno mobilnostjo izgubijo svojo neodvisnost, poleg tega pa to vpliva na vse vidike njihove ga vsakodnevnega življenja, dokler težava ni primerno rešena;

2. osebe z omejeno mobilnostjo tvegajo svoje zdravje in varnost, če se njihova oprema za gibanje izgubi, poškoduje ali uniči, ker je tako opremo težko nadomestiti in tudi, kadar jo to mogoče, nadomestki ne ustrezajo vedno potrebam te osebe;

3. glede na nujnost potrebe je čas, ki ga letalske družbe in letališča porabijo za rešitev praktičnih problemov v zvezi s poškodbo ali izgubo opreme za gibanje, popolnoma neprimeren;

4. sedanji postopki in povprečna raven usposabljanja osebja večine letalskih družb in letališč v zvezi z načini reševanja problema, kadar se oprema za gibanje izgubi ali poškoduje, so pomanjkljivi;

5. finančne posledice izgube, poškodbe ali uničenja opreme za gibanje so še dodatno tveganje za osebe z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu v primerjavi z drugimi potniki;

6. zagotovitev povračila za poškodovano, uničeno ali izgubljeno opremo za gibanje se razlikuje od enega letalskega prevoznika do drugega, enako velja za letališča.

3. REZULTAT šTUDIJE: IZZIVI

Dejansko število nesreč na leto in na letalsko družbo, ki vključujejo zaplete z opremo za gibanje, je zelo nizko. Skupno število dejanskih pritožb je med 600 in 1 000 primerov na leto v primerjavi s 706 milijoni letalskih potnikov na leto v Evropski uniji[5]. To razmerje pomeni med manj kot ena ter ena in pol pritožbe največ na milijon potnikov.

Študija analizira izkušnje v ZDA in situacijo v Evropi. Obe analizi zagotavljata utemeljeno podlago za prepričanje, da je ta ocena blizu dejanski številki. Študija je tudi ugotovila, da je treba poudariti številna odprta vprašanja glede količinskih in kakovostnih vidikov problema:

3.1. Količinski cilj: zmanjšati število zapletov

Število primerov uničene, poškodovane ali izgubljene opreme za gibanje oseb z omejeno mobilnostjo je povezano s pravilnim ravnanjem in natovarjanjem opreme za gibanje na krov letala in hrambo na letališčih, kar je osnovni del pogojev prevoza oseb z omejeno mobilnostjo, da so njihove potrebe zadovoljene, in tudi spretnost za katero mora biti osebje ustrezno usposobljeno. Vse mora biti naravnano tako, da se osebam z omejeno mobilnostjo omogoči, da osebne pripomočke uporabljajo čim več časa. Če oseba z omejeno mobilnostjo svoje opreme za gibanje na krovu letala ne more uporabljati, bi bilo idealno, da jo preda in prevzame pri vratih zrakoplova. Kadar gre za varnostne ali praktične razloge se lahko določi druge postopke.

Priloga k Zavezi letalskih prevoznikov o potniških storitvah leta 2001[6], ki jo je podpisala večina evropskih nacionalnih prevoznikov (v nadaljnjem besedilu „zaveza letalskih prevoznikov“) določa, da morajo letalske družbe podpisnice sprejeti vse ustrezne ukrepe, da preprečijo izgubo ali poškodbe opreme za gibanje ali drugih invalidskih pripomočkov; da bodo pripravile svoje lastne individualne načrte storitev, ki vključujejo zavezo letalskih prevoznikov ; da bodo pripravile programe za usposabljanje osebja in uvedli spremembe svojih računalniških sistemov za izvedbo zaveze letalskih prevoznikov; in da „je treba osebam z omejeno mobilnostjo omogočiti, da so čim bolj neodvisne“.

Prostovoljna zaveza letališč o potniških storitvah v zračnem prevozu (v nadaljnjem besedilu„zaveza letališč“), ki so jo oblikovala evropska letališča pod pokroviteljstvom Mednarodnega evropskega sveta letališč[7] izjavlja, da bo „za osebje organizirano ustrezno usposabljanje za razumevanje in ustrezen odziv na potrebe oseb z omejeno mobilnostjo“ . Cilj podpisnic je bil oblikovati lastne individualne načrte storitev na podlagi zaveze in vključiti ustrezne določbe Dokumenta 30 (Oddelek 5)[8] Evropske konference civilnega letalstva (ECAC) in Mednarodne organizacije civilnega letalstva[9] (ICAO Priloga 9).

Točka 5.2.3.2 dokumenta 30 Evropske konference civilnega letalstva (ECAC)[10] določa, da „morajo države članice med osebjem letalskih prevoznikov in upravljavcev letališč spodbujati distribucijo knjižice o postopkih in napravah, ki jih je treba zagotoviti za pomoč osebam z omejeno mobilnostjo,ki bi vsebovala vse potrebne informacije o pogojih prevoza takih oseb in pomoči, ki jim jo je treba zagotoviti in tudi kako je treba ukrepati. Morale bi zagotoviti, da bi letalski prevozniki v svojih priročnikih zagotovili vse postopke v zvezi z osebami z omejeno mobilnostjo“ . Točka 5.5 istega dokumenta pravi, da „morajo države članice zagotoviti storitev zemeljske oskrbe vključno za osebe z omejeno mobilnostjo: osebje, usposobljeno in izobraženo za ustrezen odziv na njihove potrebe (…) ustrezno opremo za pomoč tem osebam.“

Vendar navedeni sporazumi niso vedno ustrezno upoštevani. Prvič je malo letalskih družb in letališč v EU dejansko oblikovalo lastne načrte ali politike glede strank za izvajanje teh prostovoljnih sporazumov. Drugič pa tisti, ki so jih oblikovali, so sprejeli tako različne načrte ali politike, tako da se ravni njihovega varstva oseb z omejeno mobilnostjo zelo razlikujejo. Tretjič navedeni načrti in politike glede strank niso vedno objavljeni, tako da osebe z omejeno mobilnostjo zelo težko vedo vnaprej, kaj lahko pričakujejo.

V okviru zaveze letališč večina letališč spontano zagotavlja pomoč potnikom z omejeno mobilnostjo. Vendar se postopki, po katerih osebam z omejeno mobilnostjo omogočeno priti do vrat zrakoplova v lastnem invalidskem vozičku ali prevzeti svoj invalidski voziček ob prihodu, od letališča do letališča zelo razlikujejo

3.2. Kakovostni cilj: čimbolj zmanjšati posledice zapleta

3.2.1. Sedanje pomanjkanje skupnega postopka, ki bi privedel do takojšnjih rešitev na kraju samem.

Obseg škode, povzročene opremi za gibanje, ima lahko resne posledice ne samo zaradi stroškov. Problem je tudi čas, v katerem osebe z omejeno mobilnostjo ne morejo uporabljati svoje opreme, in dolgo obdobje do izplačila povračila. Težave v zvezi s tem, kam je treba poslati pritožbe zaradi poškodb in zahtevo za pomoč ob prihodu, običajno na neznanem letališču, podaljšujejo čas in povečujejo stres pri iskanju vsaj začasne rešitve praktičnih problemov vsakodnevnega življenja take osebe, ki se je znašla brez opreme za gibanje.

Trenutno ni nobene mednarodne ali nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Skupnosti o takojšnji pomoči osebi z omejenim gibanjem, katere oprema za gibanje je izgubljena, poškodovana ali uničena, ali o načinu zagotavljanja te takojšnje pomoči, ali o tem, kateri so bistveni vidiki take pomoči.

Zaveza letalskih prevoznikov ne določa podrobno na kakšen način je treba obravnavati zahtevek za povračilo ali na kakšen način je treba ukrepati na kraju samem, kadar je invalidski voziček ali druga oprema za gibanje poškodovana ali izgubljena.

Večina letališč nima strategije za obravnavo zahtevkov za poškodovane ali uničene invalidske vozičke ali opremo za gibanje. Zagotavljanje povračila in postopkov, po katerih letališče zagotovi nadomestno opremo, se kljub obstoju zaveze letališč[11] razlikujejo od letališča do letališča. To lahko povzroči razlike in neskladnosti pri zagotavljanju nadomestne opreme ali povračila za osebe z omejeno mobilnostjo, katerih oprema je bila uničena ali poškodovana v času, ko je bilo zanjo odgovorno letališče. To prav gotovo povzroča negotovost in zmedo za osebe z omejeno mobilnostjo, ki tako nikoli ne vedo, kako naj ravnajo ali na koga naj se obrnejo v primeru nezgode z njihovo opremo za gibanje.

3.2.2. Razlika med naravo in omejitvami odgovornosti letalskih prevoznikov in odgovornostjo letališča.

Običajno obstaja razlika med naravo in omejitvami odgovornosti letalskih prevoznikov in letališč. Ta razlika lahko povzroči zmedo med zainteresiranimi stranmi.

3.2.2.1. Prevoz opreme na krovu zrakoplova (odgovornost letalskega prevoznika)

Trenutno pomoč osebam z omejeno mobilnostjo v okviru zemeljske oskrbe zagotavljajo letalski prevozniki. Letalski prevozniki lahko pomoč zagotovijo neposredno ali preko tretje družbe ali preko letališča, kadar to deluje kot ponudnik storitve za letalskega prevoznika. Odgovornost letalskih prevoznikov sedaj omejuje vrsta mednarodnih konvencij[12], uredb Skupnosti o izvajanju navedenih mednarodnih konvencij znotraj EU[13] in pravnih ali upravnih postopkov, ki jih druge države nalagajo družbam EU, ki želijo vstopiti na njihove nacionalne trge. Družbe lahko opustijo svojo omejeno odgovornost in se strinjajo, da bodo izplačale nadomestilo do polne vrednosti izgubljene opreme za gibanje ali njenega popravila.

Vsa ta pravna besedila delujejo v skladu z istim mehanizmom: domneva o odgovornosti letalskega prevoznika v primeru oddane prtljage[14]. To pomeni, da žrtvi zato, da letalski prevoznik prevzame odgovornost, ne bo treba dokazovati, da je napako zakrivil prevoznik. Edino, kar mora oseba z omejeno mobilnostjo dokazati, je dejstvo, da je prišlo do poškodbe ali izgube opreme v času, ko je bil zanjo odgovoren letalski prevoznik (običajno poznan(imenovan, označen???) tudi kot „čas prevoza“).

V zvezi z opremo, ki je bila oddana pri okencu za prijavo potnikov (vedno to opravi letalski prevoznik ali nekdo v imenu letalskega prevoznika) in nato označena z nalepko kot prtljaga, je popolnoma jasno, da se čas prevoza začne v trenutku, ko se začne postopek prijave potnika. Isto velja za prtljago, ki je „izročena v potniški kabini“. Čeprav je prtljaga označena z nalepko predno je dejansko izročena letalskemu prevozniku (pri izhodu za vkrcanje ali na vratih zrakoplova), se odgovornost letalskega prevoznika začne v trenutku, ko je oprema fizično izročena letalskemu prevozniku (pri izhodu za vkrcanje ali pri vratih zrakoplova).

3.2.2.2. Oskrba opreme na letališču (odgovornost letališča).

Letališča so prevzela odgovornost za zagotavljanje pomoči osebam z omejeno mobilnostjo od začetka veljavnosti Uredbe 26. julija 2008. Odgovornost letališča načeloma ni omejena[15] in je določena v skladu z nacionalno odgovornostjo/odškodninskim pravom. Dejstvo, da je veljavni pravni okvir za letalske družbe in letališča različen, povzroča dve veliki razliki v naravi njihove odgovornosti: najprej praviloma odgovornost letališča temelji na dokazani krivdi upravljavca letališča. Drugič, medtem ko odgovornost letališča ni omejena, je odgovornost letalskih družb prav gotovo. To pomeni, da mora oseba z omejeno mobilnostjo v primeru letališč dokazati krivdo odgovornega na sodišču, če letališče ne sprejme zahtevka (kar pa ne velja, če je odgovorna letalska družba), vendar lahko izterja celotno odškodnino (kar pa ne velja, če je odgovoren prevoznik, ker je njegova odgovornost običajno omejena).

3.2.3. Povračilo: znesek in postopek.

Organizacije oseb z omejeno mobilnostjo so si dolgo časa prizadevale, da bi dosegle neomejeno odgovornost, kadar gre za zaplete z opremo za gibanje, v obeh primerih tako med njeno oskrbo na letališču kot med prevozom na krovu zrakoplova. Ta pristop so spodbudile visoke cene sodobne opreme za gibanje[16] in razmeroma nizka meja sedanje odgovornosti za prtljago v okviru mednarodnih konvencij, zlasti v Montrealski konvenciji[17], ki dejansko kaže na to, da znesek odškodnine po mednarodnih konvencijah verjetno ni ustrezen v vseh primerih.

Večina prevoznikov zagotovi povračilo v skladu z Montrealsko konvencijo. Za poškodbe opreme za gibanje nad 1 000 SDR mora prevzeti odgovornost potnik sam, razen če je ob prijavi in oddaji prtljage prevozniku izpolnil posebno izjavo o zahtevi za dostavo v namembni kraj in plačal morebitno zahtevano dodatno vsoto[18]. Posebno zavarovanje za opremo za gibanje osebe z omejeno mobilnostjo predlaga manjši del letalskih družb na omejenem številu letališč. Večina letalskih prevoznikov in letališč ne ponuja posebnega zavarovalnega kritja za poškodovane ali uničene invalidske vozičke ali opremo za gibanje.

Študija ugotavlja, da samo manjši del letalskih družb EU osebam z omejeno mobilnostjo omogoča prijavo, da ima njihova oprema za gibanje višjo vrednost in, da je temu primeren lahko tudi odškodninski zahtevek. Nekatere med njimi omejujejo prijavo vrednosti, ki presega določen znesek, višji od povračila, ki ga določajo mednarodna pravila in pravila EU, vendar pod dejansko ceno opreme za gibanje. Več prevoznikov je poudarilo, da prijava posebne vrednosti vključuje plačilo „dodatnega zneska, ki ga mora plačati potnik“.

Vse zainteresirane strani se strinjajo, da stroški v zvezi z zagotavljanjem ustreznega odziva na potrebe oseb z omejeno mobilnostjo ne smejo zaračunavati neposredno osebam z omejeno mobilnostjo. Vendar je le manjši del logično sklenil, da povrne celotno odškodnino za poškodovano ali izgubljeno opremo za gibanje. Uredba utrjuje načelo, da je osebam z omejeno mobilnostjo pomoč treba zagotoviti brez doplačila[19], vendar njeno področje uporabe ne vključuje posebnega zneska povračila, ki ga obravnavajo „pravila mednarodnega prava, prava Skupnosti in nacionalnega prava[20]".

Treba je pripomniti, da za železniški prevoz zakonodaja Skupnosti železniškim družbam nalaga obveznost izplačila celotnega povračila, če je prevoznik v železniškem prometu odgovoren za celotno ali delno izgubo ali poškodbo opreme za gibanje[21].

3.2.4. Vključitev ali izključitev opreme za gibanje iz opredelitve „prtljage“.

Po mnenju organizacij oseb z omejeno mobilnostjo in večine uprav za civilno letalstvo se oprema za gibanje ne bi smela šteti za prtljago. Namen te izključitve je, da oprema za gibanje ne bi smela biti predmet pravil o omejeni odgovornosti letalskih družb, določenih v mednarodnih konvencijah. Posledica tega bi bila, da bi letalske družbe in letališča morali povrniti celotno ceno izgubljene opreme za gibanje ali njenega popravila.

V zakonu ZDA „Air Carrier Access Act“ (ACAA) ni opredelitve opreme za gibanje in je tudi izrecno ne izključuje iz opredelitve prtljage; vendar vsem prevoznikom, ki želijo opravljati prevoze na notranjih letalskih povezavah v Združenih državah Amerike[22], nalaga celotno objektivno odgovornost, brez finančnih omejitev v primeru nesreče, v katero je vključena oprema za gibanje Ameriško Ministrstvo za promet namerava v kratkem spremeniti svoj predpis o izvajanju zakona „Air Carrier Access Act“, tako da bo za tuje letalske prevoznike, ki opravljajo prevoze v Združene države ali iz njih, veljala večina zahtev v zvezi z invalidnostjo, ki zdaj velja za prevoznike ZDA v skladu z Delom 382, vključno z obravnavo opreme in pripomočkov za gibanje.

Sedanja kanadska zakonodaja o osebah z omejeno mobilnostjo je Del VII predpisov o letalskem prometu: Pogoji prevoznih predpisov [23]. Zdi se, da Kanadska agencija za prevoz opredeljuje pripomočke za gibanje kot prednostno prijavljeno prtljago osebne narave, čeprav oprema za gibanje ni izključena iz opredelitve prtljage v ožjem smislu. Na ta način kanadska agencija za prevoz družbam, ki opravljajo prevoze na njenem ozemlju, ne dovoljuje uporabe določb o omejeni odgovornosti v zvezi z uničeno, poškodovano ali izgubljeno prtljago iz mednarodnih konvencij za opremo za gibanje. Razume se, da mora prevoznik zato, da lahko pristane v Kanadi, upoštevati kanadske predpise. Kot kaže, temu sporazumu ne oporeka noben tuj prevoznik.

4. ODGOVOR NA IZZIVE: UREDBA šT. 1107/2006

4.1. Količinski cilj: zmanjšati število nesreč.

Kot kaže točka 3.1 tega sporočila pomanjkanje posebnih postopkov za oskrbo invalidskih vozičkov ali druge opreme za gibanje in dejstvo, da usposabljanja za oskrbo invalidskih vozičkov in druge opreme za gibanje, ni bilo zagotovljeno na vseh letališčih ali pri vseh letalskih družbah, je mogoče ugotoviti, da bi se stanje zlahka izboljšalo. Uredba št. 1107/2006 se je lotila pomanjkljivosti sedanjega stanja z vzpostavitvijo pravnih obveznosti v zvezi s potrebnimi postopki in potrebnim usposabljanjem za osebje, da se osebam z omejeno mobilnostjo[24].zagotovi ustrezna pomoč.

Takšne pravne obveznosti vključujejo med drugim oskrbo opreme za gibanje na letališčih ali njen prevoz na krovu zrakoplova. Zato je treba znatno izboljšati kakovost in ustreznost pomoči, ki jo zagotavljajo letalske družbe in letalski prevozniki. Posebni postopki pri prijavi in usposabljanje osebja za oskrbo opreme za gibanje bodo povečali ozaveščenost delodajalcev in zaposlenih ter še bolj pomagali zmanjšati število in resnost nesreč, poleg tega pa osebne in gospodarske stroške.

4.2. Kakovostni cilj: čimbolj zmanjšati posledice zapletov.

Točka 3.2.1 tega sporočila poudarja slabosti sedanjega pomanjkanja skupnih postopkov, ki bi zagotovili takojšnje rešitve na kraju samem, v primeru poškodovane ali izgubljene opreme za gibanje. Uredba št. 1107/2006 delno ureja to pravno praznino. Najprej Priloga I k Uredbi št. 1107/2006 izrecno vključuje v opredelitev letališke pomoči „začasno nadomestitev poškodovane ali izgubljene opreme za gibanje, čeprav ne nujno zamenjava enake z enako“ [25]. Drugič, člen 9 uvaja pravno obveznost za letališča, da opredelijo „standarde kakovosti za pomoč iz Priloge I in določijo potrebna sredstva za njihovo izpolnjevanje“.

Glede razlike med naravo in omejitvami odgovornosti letalskih družb in letališč , navedenih v točki 3.2.2 tega sporočila, člen 12 Uredbe št. 1107/2006 uvaja obveznost povračila „v skladu s pravili mednarodnega prava, prava Skupnosti in nacionalnega prava“.

Komisija bo natančno spremljala, kako letališča in letalske družbe izpolnjujejo te odgovornosti v novem okviru, določenem v Uredbi, da v prihodnosti oceni, ali bi bilo priporočljivo vključiti natančnejše opredelitve odgovornosti letališč skladno s tem, kar je določeno za letalske prevoznike v Uredbi št. 889/2002.

Glede na znesek povračila in ustrezen postopek, ki ju obravnava točka 3.2.3 tega sporočila, je število zapletov v zvezi z opremo za gibanje že zdaj majhno, novo varstvo, ki ga uvaja Uredba št. 1107/2006 bi moralo pomagati še nadalje zmanjšati število zapletov in njihovih posledic. Zato se zdi jasno da, če je bilo treba sedanja pravila, ki se uporabljajo za povračilo, spremeniti, bi lahko kakršne koli gospodarske posledice za letalske družbe ali letališča zaradi teh nesreč ne imele večjega gospodarskega učinka na prevoznike ali letališča.

Končno točka 3.2.4 tega sporočila obravnava vprašanje, ali bi bilo treba opremo za gibanje vključiti v pojem „prtljaga“ . To je pomembno vprašanje, ker je povezano z zneskom povračila glede na to, da se omejitve odgovornosti, ki jih določajo mednarodne konvencije, uporabljajo le za prtljago. Nekaj največjih partnerjev letalskih prevoznikov Skupnosti je glede tega vprašanja že oblikovalo podrobne upravne postopke v zvezi s pravicami oseb z omejeno mobilnostjo. V širšem smislu navedeni upravni postopki nalagajo objektivno odgovornost in celotno povračilo letalskim prevoznikom in v nekaterih primerih letališčem. Evropski letalski prevozniki, ki opravljajo čezoceanske letalske prevoze v Kanado ali notranje prevoze v ZDA in Kanado, zunaj meja Skupnosti že upoštevajo navedena pravila. Nekaj družb je že v okviru lastne politike do strank ali notranjih standardov kakovosti opustilo svojo omejeno odgovornost.

Kot kažejo ti primeri, je pri obravnavanju zneska povračila za uničeno, poškodovano ali izgubljeno opremo za gibanje mogoče predvideti različne možnosti, da bi se ta znesek približal dejanski vrednosti take opreme. Ta cilj je mogoče doseči z razlago ali opredelitvijo pojma prtljaga, pri katerih se izključi oprema za gibanje, pri tem pa se še vedno zagotavlja pravna ureditev take opreme v okviru mednarodnih konvencij, ki se uporabljajo, ali drugače z odpravo ali spremembo omejitev finančnih povračil v okviru navedenih mednarodnih konvencij. Končno lahko letalske družbe ali letališča v zvezi z opremo za gibanje prostovoljno opustijo svojo sedanjo omejeno odgovornost.

Komisija meni, da je koristno to vprašanje obravnavati na ravni Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) s ciljem odpraviti ali spremeniti vse finančne omejitve za izgubljeno, poškodovano ali uničeno opremo za gibanje, ki jih določa Montrealska konvencija. Komisija priznava težave, povezane s ponovnimi pogajanji o mednarodnih konvencijah. Vendar dejstvo, da se je nekaj članov ICAO odločilo enostransko spremeniti svoja pravila in na domačih progah nalaga celotno povračilo za opremo za gibanje, kaže taka pobuda EU lahko dobi politično podporo.

Komisija meni, da bo srednjeročno izvajanje Uredbe št. 1107/2006 v celoti izboljšalo spremljanje in povečanje sedanjih pravic oseb z omejeno mobilnostjo v zvezi s povračilom za uničeno, poškodovano ali izgubljeno opremo za gibanje in/ali njeno nadomestitvijo, pa tudi vrsto pomoči, ki jo je treba zagotoviti na kraju samem, kadar pride do zapleta. Pred odločitvijo ali predložiti zakonodajni predlog glede tega vprašanja Komisija meni, da je razumno omogočiti, da se Uredba št. 1107/2006 začne uporabljati, pred ocenjevanjem njenega učinka na morebitno zmanjšanje števila zapletov. Ob upoštevanju sedanjih praks v drugih državah in zakonodaje Skupnosti, ki ureja prevoz v železniškem prometu, Komisija kratkoročno spodbuja letalske družbe, da prostovoljno opustijo svojo omejeno odgovornost.

5. SKLEPI

7. Komisija opozarja letališča in letalske družbe na njihovo obveznost, da uvedejo standarde kakovosti ter potrebno usposabljanje in postopke v zvezi z oskrbo opreme za gibanje in pravicami potnikov z omejeno mobilnostjo v primeru nesreče v zvezi z njihovo opremo za gibanje, zlasti v skladu z dokumentom št. 30 Evropske konference civilnega letalstva (ECAC) in ustreznih prilog k temu dokumentu.

8. Glede zneska povračila in da bi se čimbolj približal dejanski vrednosti opreme, bo Komisija predlagala Svetu, da Skupnost ob sodelovanju držav članic sproži pobudo v okviru ICAO s ciljem pojasniti ali opredeliti izraz „prtljaga“, da bi se izključila oprema za gibanje ali drugače, da bi se odpravile ali spremenile vse omejitve odgovornosti za izgubljeno, poškodovano ali uničeno opremo za gibanje v okviru Montrealske konvencije.

9. Komisija spodbuja letalske družbe v EU, da prostovoljno opustijo sedanje omejitve odgovornosti, da bi se znesek povračila približal dejanski vrednosti opreme za gibanje.

10. Komisija bo v obdobju 2008–2009 spremljala usklajenost držav članic, letalskih prevoznikov in letališč z zakonodajo Skupnosti, vključno z Uredbo št. 1107/2006.

11. Komisija spodbuja zainteresirane strani, da izvedejo boljše in bolj sistematično zbiranje podatkov o zahtevkih v zvezi z opremo za gibanje.

12. Komisija bo v poročilo, predvideno v členu 17 Uredbe št. 1107/2006, vključila poglavje o pravicah oseb z omejeno mobilnostjo, katerih oprema za gibanje je bila izgubljena, poškodovana ali uničena. Komisija bo potem ocenila dejanski razvoj po začetku veljavnosti Uredbe št. 1107/2006 in napredek pobude v okviru ICAO, navedene v točki (2) teh sklepov. Če ocena pokaže, da potrebna izboljšanja niso dosežena, bo Komisija dala ustrezen zakonodajni predlog za povečanje sedanjih pravic v okviru zakonodaje Skupnosti o letalskih potnikih, katerih invalidski vozički ali druga oprema za gibanje so uničeni, poškodovani ali izgubljeni pri oskrbi na letališču ali med prevozom na krovu zrakoplova, vključno s spremembo sedanjih pragov za povračilo in potrebo po boljši opredelitvi odgovornosti letališč.

[1] UL L 204/1, 26.7.2006.

[2] Delovni dokument Sveta št. 15206/05 ( COD 2005/007).

[3] Obvestilo o naročilu 2006/S 111-118193 z dne 14.6.2006

[4] Odgovor združenja oseb z omejeno mobilnostjo svetovalcem.

[5] 705,8 milijona letalskih potnikov v EU v letu 2005.

[6] Zaveza letalskih prevoznikov o potniških storitvah: glej člen 8 in prilogo.

[7] Mednarodni letališki svet (ACI) Evropa (2001), prostovoljna zaveza letališč o potniških storitvah in njegov posebni protokol o ustreznem odzivu na potrebe oseb z omejeno mobilnostjo.

[8] Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC), izjava o politiki na področju objektov civilnega letalstva (ECAC.CEAC DOK št. 30 (DEL I) 10. izdaja/december 2006

[9] Standardi in priporočene prakse Mednarodne organizacije civilnega letalstva (Priloga 9 Čikaške konvencije).

[10] Glej opombo 8.

[11] Glej opombo 6.

[12] Navedene konvencije so: 1 – Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, podpisana v Varšavi oktobra leta 1929, skrajšano: Varšavska konvencija (1929). 2 – Protokol o spremembi Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi; podpisanega v Haagu 28. 9. 1955, skrajšano: Haaški protokol (1955). 3 – Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, podpisana v Montrealu 28. 5. 1999, skrajšano: Montrealska konvencija (1999).

[13] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 889/2002 z dne 13. maja 2002 (UL L 140/02 z dne 30.5.2002) o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč

[14] Glej člen 1.10 Uredbe (ES) št. 889/2002.

[15] Odgovornosti letališča ne obravnava nobena mednarodna konvencija niti zakonodaja Skupnosti.

[16] Na primer električni invalidski voziček lahko stane tudi do 10 000 EUR.

[17] Do 1 000 SDR (približen znesek v EUR na podlagi vrednosti SDR na 10/3/2008 v skladu z vrednotenjem IMF SDR: 1 060 EUR).

[18] V skladu s tem, kar je določeno v členu 22.2 Montrealske konvencije in členu 1.5 Uredbe št. 889/2002.

[19] Glej člen 8 Uredbe št. 1107/2006.

[20] Glej člen 12 Uredbe št. 1107/2006.

[21] UREDBA (ES) št. 1371/2007 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu, UL 315/14 z dne 31.12.2007, člen 25.

[22] Zakon „Air Carrier Access Act“ (ACAA) prepoveduje diskriminacijo invalidnih oseb v letalskem prevozu. Ameriško Ministrstvo za promet je objavilo predpis (14 CFR Del 382) o izvajanju ACAA, ki se izrecno nanaša na ravnanje z opremo in pripomočki za gibanje.

[23] Pogoji prevoznih predpisov, objavljeni v skladu s kanadskim zakonom o prevozih. Del V Zakona obravnava prevoz invalidnih oseb. V oddelku 155 navedenega dela V so obrazložene določbe za poškodovano ali izgubljeno opremo.

[24] Glej člene 9 in 11 Uredbe.

[25] Glej Prilogo I k Uredbi št. 1107/2006.