[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 19.6.2008

COM(2008) 371 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije Rastoče regije, rastoča Evropa

{SEC(2008) 2047 konč.}

(predložila Komisija)

KAZALO

1. Uvod 3

2. Kohezijska politika: stanje razprave 4

2.1. Cilji in prednostne naloge 4

2.2. Vodenje kohezijske politike 6

2.3. Nadaljnji koraki 7

3. Konvergenca, rast in ekonomsko prestrukturiranje v regijah EU 7

3.1. Regionalna razporeditev evropskih sektorjev z visoko stopnjo rasti 8

3.1.1. Regije s konvergenčnim ciljem 8

3.1.2. Regije v prehodnem obdobju 8

3.1.3. Regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja 9

3.2. Prispevek sektorjev z visoko stopnjo rasti h konvergenci 9

3.3. Izobrazba, znanja in delavci z znanjem 10

3.4. Sklepi 11

SPOROČILO KOMISIJE

Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije Rastoče regije, rastoča Evropa

UVOD

Komisija je septembra 2007 začela javno posvetovanje o izzivih, s katerimi se bo kohezijska politika soočala v prihodnjih letih, da bi zbrala ideje o prednostnih nalogah, organizaciji in vodenju politike.

Kohezijska politika temelji na členu 158 Pogodbe ES, ki določa, da je cilj Skupnosti spodbujati usklajen razvoj in da s tem namenom razvija in izvaja svoje dejavnosti, ki vodijo h krepitvi ekonomske in socialne kohezije. Lizbonska pogodba, ki je sedaj v postopku ratifikacije, prilagaja to besedilo, sklicujoč se na ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo.

Posvetovanje je treba gledati v širšem okviru tekoče ponovne preučitve proračuna, h kateremu prispeva. To posvetovanje so dopolnili drugi večji dogodki, kot je neformalni sestanek ministrov, pristojnih za regionalni razvoj, 23. in 24. novembra 2007 na Azorih, konferenca na visoki ravni, ki jo je organiziralo slovensko predsedstvo 7. in 8. aprila 2008 v Mariboru ter mnenja, ki so jih Evropski parlament[1], Odbor regij[2] in Evropski ekonomsko-socialni odbor[3] sprejeli v četrtem poročilu o koheziji.

Naslednji pomemben mejnik v letu 2008 bo postavila Komisija s sprejetjem zelene knjige o teritorialni koheziji, katere glavni cilj je začeti široko javno razpravo o posledicah uvedbe pojma teritorialne kohezije v Pogodbo, zlasti v okviru kohezijske politike.

V letu 2008 bo Komisija sprejela tudi Sporočilo o prenovljeni socialni agendi. Glede na rezultate široke javne razprave o evropskih „socialnih razmerah“ bo tudi okvirno opredelilo načine, na katere se lahko Evropa odzove na spreminjajoče se socialne razmere, zlasti kako se lahko politike Unije uporabijo za spodbujanje priložnosti, dostopa in solidarnosti.

Prvi del tega poročila vsebuje sintezo prispevkov, prejetih med septembrom 2007 in februarjem 2008. Ta prva faza razprave prispeva k opredelitvi vprašanj za razpravo in usmeritve razmišljanja, ki jih bo Komisija resno obravnavala v okviru pregleda proračuna.

Druga faza poročila vsebuje bolj poglobljeno analizo glavnih regionalnih trendov. Glavna tema pozornosti tega poročila o napredku so evropski sektorji z visoko stopnjo rasti, katerih rezultati na regionalni ravni v precejšnjem obsegu določajo raven regionalnega gospodarskega razvoja v naslednjih letih.

KOHEZIJSKA POLITIKA: STANJE RAZPRAVE

Komisija ja prejela več kot sto prispevkov[4], v glavnem so jih poslale zainteresirane strani , ki se pobliže ukvarjajo z vodenjem politike, in predstavljajo več kot polovico držav članic (kar pomeni skoraj 80 % prebivalstva EU); veliko število regionalnih organov; večina regionalnih in lokalnih združenj; gospodarskih in socialnih partnerjev; organizacij civilne družbe; akademskih in raziskovalnih institucij ter posameznih državljanov.

Večina odgovorov, zlasti odgovorov nacionalnih vlad, ne predstavlja končnih stališč. To je precej običajno glede na začetno fazo razprave in širšo razpravo o pregledu proračuna EU.

Javno posvetovanje potrjuje, da je zanimanje za kohezijsko politiko še vedno veliko. Prvi splošni sklep te razprave je priznanje zainteresiranih strani, da ima kohezijska politika pomembno vlogo pri izgradnji Evropske unije, in podpora nadaljevanju navedene politike. Vsak poskus ponovne nacionalizacije politike je bil skoraj enoglasno zavrnjen.

Veliko prispevkov potrjuje, da kohezijska politika usmerja in spodbuja rast po vsej Evropi; spodbuja naložbe, ki sicer ne bi bile izvedene; podpira konkurenčnost v najbolj občutljivih regijah; krepi socialni napredek in solidarnost; izboljšuje kakovost fizičnega, socialnega in človeškega kapitala, kot gonilnih sil rasti, možnih inovacij, upravne usposobljenosti in posodobitve uprave; spodbuja večletno strateško in finančno upravljanje; spodbuja izmenjave strokovnega znanja in izkušenj ter najboljših praks med regijami in državami članicami ter spodbuja kulturo ocenjevanja in spremljanja. Podobno večina prispevkov ceni kulturo partnerstva, ki jo navedena politika spodbuja. Posvetovanje v skladu z rezultati nedavne raziskave Eurobarometra[5] potrjuje vlogo kohezijske politike pri povečanju razpoznavnosti EU pri evropskih državljanih.

Cilji in prednostne naloge

Vsi prispevki se strinjajo, da je glavni cilj kohezijske politike zmanjšanje ekonomskih in socialnih razlik v razvoju med evropskimi regijami. Regije, ki zaostajajo v razvoju, morajo zato ostati v središču politike. Vendar se večina prispevkov skupaj z Evropskim parlamentom strinja, da mora politika zajeti celotno ozemlje EU, glede na to, da kohezijska politika ni preprost mehanizem solidarnosti, ampak je njen cilj tudi spodbujanje lastnega razvojnega potenciala evropskih regij.

Velika večina zainteresiranih strani priznava teritorialno sodelovanje kot bistveni del kohezijske politike in meni, da je sedaj „popolnoma samostojen“ cilj. Poudarjajo, da je teritorialno sodelovanje eden boljših primerov dodane vrednosti te politike, zato ga je treba okrepiti.

Četrto kohezijsko poročilo je opredelilo vrsto izzivov, s katerimi se regije in države članice soočajo in se bodo vse bolj tudi v prihodnosti, In sicer globalizacija, demografske spremembe in socialne napetosti, podnebne spremembe ter povečanje cen energije. Čeprav je na splošno priznano, da mora kohezijska politika obravnavati tudi takšne izzive, pa večina prispevkov poudarja, da kohezijska politika ne more biti edini in niti glavni instrument. Nekateri menijo, da so ta vprašanja že obravnavana pri izvajanju lizbonskih in göteborških ciljev. Medtem ko drugi opominjajo, da ti izzivi ne smejo zasenčiti glavnih ciljev kohezijske politike, zapisanih v Pogodbi.

Nekateri prispevki pozivajo Komisijo, da BDP na prebivalca, izražen v standardu kupne moči (SKM), dopolni z drugimi parametri merjenja blaginje in življenjskega standarda.

Glede vsebine kohezijske politike se je v tej fazi oblikovalo soglasje glede naslednjih skupnih tem:

- Konkurenčnost je v središču kohezijske politike. Izražena je jasna podpora zahtevi po „zagotovitvi“ znatnega dela finančnih sredstev za ključne naložbe v zvezi s prenovljeno agendo za rast in delovna mesta. Zlasti raziskave, inovacije in dodatno usposabljanje za spodbujanje na znanju temelječega gospodarstva, razvoj človeškega kapitala z izobraževanjem in usposabljanjem, prilagodljivost, podpora podjetniškim dejavnostim (zlasti malim in srednje velikim podjetjem), okrepitev institucionalne usposobljenosti in razvoj podjetniške kulture so ključna področja, v katera je treba usmeriti naložbe.

- Aktivne politike trga dela so tudi v središču ukrepov, predlaganih za povečanje zaposlenosti, okrepitev socialne kohezije in zmanjšanje tveganja revščine. Precejšnje število udeležencev meni, da mora kohezijska politika prispevati k evropski socialni razsežnosti z izboljšanjem zaposlitvenih možnosti najbolj občutljivih skupin, kot so mladi, starejši, invalidne osebe, priseljenci in manjšine.Socialni in ekonomski partnerji ter organizacije civilne družbe poudarjajo pomembno vlogo socialnega gospodarstva pri ustvarjanju kakovostnih delovnih mest, spodbujanju inovacij, prispevanju k razvoju podeželskih območij in zagotavljanju številnih storitev splošnega pomena. Poudarjajo tudi prispevek krepitve usposobljenosti k uveljavitvi načel dobrega vodenja in partnerstva. Nekateri predstavniki civilne družbe menijo, da mora kohezijska politika podpirati skupine, ki imajo posebne težave pri vstopanju na trg dela.

- Tretja skupna tema je trajnostni razvoj. Veliko prispevkov meni, da mora kohezijska politika okrepiti svojo usmeritev k uresničevanju cilja göteborške agende. Politika lahko zlasti prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov s politikami za ublažitev, katerih cilj je izboljšanje energetske učinkovitosti in spodbujanje razvoja obnovljivih energij.

Poleg teh so veliko pozornosti vzbudila še številna druga vprašanja.

Vključitev teritorialne kohezije v Lizbonsko pogodbo je bila na splošno dobro sprejeta. Nekateri prispevki pa pozivajo Komisijo, da oblikuje opredelitev teritorialne kohezije in kazalnike za boljše razumevanje tega pojma. Hkrati nekaj nacionalnih vlad meni, da je teritorialna kohezija že vključena v kohezijsko politiko in da ekonomska, socialna in teritorialna razsežnost kohezije ne morejo biti ločene.

Teritorialno kohezijo zlasti regionalni in lokalni dejavni udeleženci vidijo kot možnost za krepitev vloge regionalnih in lokalnih organov ter drugih udeležencev pri izvajanju politike. Več prispevkov poudarja vlogo mestnih območij in njihove medsebojne odvisnosti s podeželskimi območji kot pomembnih razsežnosti ekonomske, socialne in teritorialne kohezije. Mesta so pogosto opredeljena kot kraji, za katere so značilne precejšnja socialna izključenost, revščina in neuravnotežen razvoj. Nihče ne izpodbija mehanizmov, ki veljajo za nekatera posebna območja, kot so najbolj oddaljene regije ali severna, redko poseljena območja.

Mnogi zaupajo, da bo ideja teritorialne kohezije pomagala bolje vključiti teritorialno razsežnost v načrt in izvajanje evropskih sektorskih politik.

Zdi se, da se je oblikovalo soglasje v korist večje prožnosti v okviru teritorialnega sodelovanja, kar lahko omogoči sodelovanje tudi z drugimi regijami in ne samo s sosednjimi regijami ali tistimi, ki spadajo v isto geografsko območje. Kot bistveno se šteje tudi sodelovanje z regijami in državami, ki mejijo na države EU.

Vodenje kohezijske politike

Večina prispevkov podpira reformo kohezijske politike v smeri bolj strateškega pristopa.

Mnogi navajajo, da se je izvajanje programa pravkar začelo in da celovite presoje ni mogoče izvesti, dokler ne bodo na voljo rezultati ocen.

Velika večina zainteresiranih strani pa želi, da se nadalje pojasni porazdelitev pristojnosti med različnimi institucionalnimi ravnmi (Komisijo, državami članicami, regijami in drugimi udeleženci). Mnoge zainteresirane strani, zlasti na regionalni in lokalni ravni, želijo nadaljnjo decentralizacijo pristojnosti. Poleg tega poudarjajo, zlasti za Evropski socialni sklad (ESS), pomen doseganja rezultatov na lokalni ravni. Podobne izjave so dali ekonomski in socialni partnerji ter civilna družba. Te zainteresirane strani vztrajajo tudi pri širši opredelitvi načela partnerstva.

Druga zahteva, ki jo izraža večina prispevkov, je poenostavitev. Mnogi prispevki so izrazili skrb glede na novo uvedenega načela „en program – en sklad“, ki mogoče ne bo olajšal izvajanja politike.

Veliko je pritožb zaradi zamudnih birokratskih postopkov in revizijskih zahtev v zvezi z izvajanjem politike. Zdi se, da te obveznosti jemljejo voljo mnogim možnim upravičencem in ovirajo izvajanje pomembnih projektov na lokalni ravni. Komisija je pozvana, da poenostavi veljavne postopke, vsaj za male programe.

Drugo pomembno vprašanje, ki je bilo večkrat navedeno, se nanaša na usklajevanje med ESRR, ESS in Kohezijskim skladom. Nekaj prispevkov zahteva njihovo vključitev v enotni sklad zaradi skladnejšega strateškega razvoja.

Mnenja se zdijo precej deljena glede možnosti uporabe kohezijske politike kot instrumenta za takojšen odziv na asimetrične šoke ali resne krize, nastale zaradi procesov prestrukturiranja: medtem ko nekateri zagovarjajo več prožnosti, drugi poudarjajo, da je kohezijska politika predvsem in zlasti strukturna politika, za katero je značilno srednjeročno in dolgoročno strateško načrtovanje.

Številni prispevki vztrajajo pri nadaljnjem preučevanju uporabe sredstev financiranja, razen nepovratnih sredstev, kot so bančna posojila, mikrokrediti, instrumenti tveganega kapitala ali javno-zasebna partnerstva.

Med posvetovanjem je bilo postavljeno pomembno končno vprašanja, ki se nanaša na usklajevanje med kohezijsko politiko, drugimi politikami Skupnosti in nacionalnimi politikami. Mnogi prispevki menijo, da morajo sektorske politike Skupnosti bolj upoštevati regionalne vidike. Poleg tega mnoge zainteresirane strani menijo, da je pomembno razviti skladne, združene pristope, zlasti med kohezijsko politiko in razvojem podeželja.

Mnogi menijo, da je kritično je tudi usklajevanje z nacionalnimi politikami. Nekateri na primer menijo, da je treba okrepiti načelo dodatnosti. Poleg tega nekateri ekonomski in socialni partnerji verjamejo, da morajo kohezijsko politiko usmerjati integrirane smernice za rast in delovna mesta ter nacionalni programi reform.

Nadaljnji koraki

Razprava o prihodnosti kohezijske politike se je pravkar začela in se bo v naslednjih letih še nadaljevala. Med mnogimi pomembnimi dogodki, ki bodo zaznamovali to razpravo, je vredno omeniti sedanjo javno posvetovanje o ponovnem pregledu proračuna, javno posvetovanje o zeleni knjigi o teritorialni koheziji, ki ga bo Komisija začela jeseni 2008, in ministrska srečanja ter dogodke na visoki ravni, ki jih bodo organizirala različna predsedstva.

Komisija bo o napredku tega razmišljanja poročala spomladi 2009 v Šestem poročilu o napredku na področju ekonomske in socialne kohezije.

Komisija bo v primernem času predložila poročilo o pregledu proračuna 2008/2009, v katerem bo predstavila celostno videnje strukture in usmeritve prihodnjih prednostnih nalog porabe EU.

KONVERGENCA, RAST IN EKONOMSKO PRESTRUKTURIRANJE V REGIJAH EU

Konvergenca med evropskimi regijami je v zadnjih letih ostala močna, zaradi česar so se znatno zmanjšala neskladja v BDP na prebivalca, stopnjah zaposlenosti in zlasti v stopnjah brezposelnosti. D te usmeritve so v glavnem privedla izboljšanja v najmanj uspešnih regijah (Glej Sliko 1).

Zaradi analize, ki sledi, so bile regije razvrščene v tri kategorije: regije s konvergenčnim ciljem, regije v prehodnem obdobju[6] ter regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja (RCE), vsaka s svojimi socialno-ekonomskimi značilnostmi.

Regije s konvergenčnim ciljem imajo še vedno znatno nižji BDP na prebivalca, in sicer 58 % povprečja EU, medtem ko so regije v prehodnem obdobju bližje povprečju EU. V obdobju med letoma 2000 in 2005 sta obe skupini zmanjšali razliko do povprečja EU za okoli 5 odstotnih točk (glej Preglednico in 1 podatke o BDP).

Stopnje zaposlenosti so nizke, in sicer 58 % v regijah s konvergenčnim ciljem, v primerjavi z 68 % v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Od leta 2000 regije s konvergenčnim ciljem niso bile zmožne zmanjšati te razlike. Regije v prehodnem obdobju pa so razliko zmanjšale in imajo sedaj 63 % stopnjo zaposlenosti, vendar so še vedno precej pod stopnjo regij s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja (glej Preglednico 1). Stopnje nezaposlenosti so še vedno za štiri odstotne točke višje v regijah s konvergenčnim ciljem kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, vendar je bila ta razlika skoraj dvakrat tako velika v letu 2000.

Regionalna razporeditev evropskih sektorjev z visoko stopnjo rasti

Ta oddelek obravnava strukturo regionalnih gospodarstev po sektorjih, s poudarkom na sektorjih EU z visoko stopnjo rasti (glej prilogo). Na regionalni ravni so analizirani trije sektorji: (1) finančne in poslovne storitve, (2) trgovina, promet in zveze ter (3) gradbeništvo. Sektor z visoko stopnjo rasti, visoko- in srednjetehnološka proizvodnja, spada v industrijski sektor in je zato na regionalni ravni težko ugotoviti njegove meje.

Razlikujejo se tri vrste regij glede na gospodarsko strukturo, trende rasti in produktivnost. Produktivnost v regijah s konvergenčnim ciljem na primer doseže polovico ali manj produktivnosti v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja (glej Preglednico 3), zaposlenost pa se je v konvergenčnih regijah znižala, medtem ko se je v drugih dveh vrstah regij povečala.

Regije s konvergenčnim ciljem

Trije sektorji z visoko stopnjo rasti so manj pomembni v regijah s konvergenčnim ciljem, v katerih pomenijo samo 40 % zaposlitev v primerjavi s 50 % v drugih regijah. Zlasti je nizek delež finančnih in poslovnih storitev . Rast BDV in zlasti zaposlenosti v tem sektorju pa je veliko večja kakor v drugih sektorjih. Trgovina, promet in zveze so tudi dosegli veliko povečanje pri zaposlenosti in BDV, medtem ko so stopnje rasti v gradbeništvu podobne povprečju EU.

Industrija je pomembnejša v regijah s konvergenčnim ciljem kakor v drugih regijah, in je dosegla najvišjo stopnjo rasti BDV. Zaposlovanje v industriji se je zmanjšalo, vendar ne toliko kot v drugih regijah. Kljub vsemu pa produktivnost v industriji še vedno dosega le tretjino produktivnosti v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Zaposlenost v visoko- in srednjetehnološki proizvodnji pa se je med letoma 2000 in 2005 povečala za 1 % .

Kmetijstvo je še vedno pomemben sektor v regijah s konvergenčnim ciljem, saj pomeni več kot 15 % zaposlenosti, petkrat več kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. To spada v okvir zmanjševanja zaposlenosti v tem sektorju, ki ga spremlja povečanje produktivnosti[7]. To pomeni, da se je kljub velikemu povečanju zaposlenosti v sektorjih z visoko stopnjo rasti v regijah s konvergenčnim ciljem zaposlenost v celoti zmanjšala.

Regije v prehodnem obdobju

Regije v prehodnem obdobju imajo isti delež zaposlenosti in BDV v treh sektorjih z visoko stopnjo rasti kakor regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, vendar je njihov delež finančnih in poslovnih storitev precej manjši. S 4-odstotno letno stopnjo rasti se je ta sektor povečal bolj kakor kateri koli drug, vendar je razlika še vedno velika.

Tudi druga dva sektorja z visoko stopnjo rasti trgovina, promet in zveze ter gradbeništvo, sta dosegla nadpovprečno rast. V regijah v prehodnem obdobju je zlasti delež gradbeniškega sektorja mnogo višji kakor v drugih regijah. To je mogoče delno pojasniti z močno gospodarsko rastjo, naraščajočimi dohodki in nenehno potrebo po izboljšanju nekaterih delov fizične infrastrukture. V nekaterih regijah je do rasti gradbeniškega sektorja delno prišlo zaradi povpraševanja po sekundarnih prebivališčih in turističnih nastanitvah. Zaradi zelo ciklične narave tega sektorja pa so ta gospodarstva zelo občutljiva.

Delež industrije je manj pomemben v regijah, ki so v prehodnem obdobju, kakor v drugih dveh vrstah regij.

Regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja

V regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja je sektor finančnih in poslovnih storitev dosegel največjo rast v zaposlovanju in BDV, kaže pa se povečana specializacija. Druga dva sektorja s povečano stopnjo rasti sta dosegla nižjo BDV in zaposlenost kakor drugi dve vrsti regij, njune stopnje rasti pa so blizu povprečju EU.

Delež BDV industrije v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja je primerljiv s tistim v regijah s konvergenčnim ciljem, vendar je zaposlenost v tem sektorju znatno nižja kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, kar odraža rezultate uspešnega prehoda na dejavnosti z višjo dodano vrednostjo v tem sektorju. Zaposlenost v tem sektorju ter visoko- in srednjetehnološki proizvodnji se je zmanjšala.

Izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP so skoraj trikrat višji v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja kakor v regijah s konvergenčnim ciljem. Vendar je konkurenčnost v inovacijah postala svetovna, kar pomeni, da mora tudi EU konkurirati na svetovni ravni. Regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja porabijo 2,1 % svojega BDP za raziskave in razvoj, ZDA pa porabijo 2,5 %. Tudi delež BDP za raziskave in razvoj v najuspešnejših državah ZDA, v katerih živi 10 % vsega prebivalstva, je za četrtino višji od deleža v enakovrednih regijah EU.

Skupina regij s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja je največja od treh skupin in ima posledično tudi večje notranje razlike. Gospodarska struktura je precej različna. Nekatere so specializirane v finančnih in poslovnih storitvah, kot sta Luksemburg in regija Île de France z vsaj 40-odstotnim deležem svoje BDV v tem sektorju. Druge regije se močno opirajo na trgovino, promet in zveze, kot so na primer Tirolska, Praga in Balearski otoki z vsaj 30-odstotnim deležem svoje BDV v tem sektorju. Tudi gospodarska uspešnost je različna. Med letoma 2000 in 2005 se je v 17 regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja zaposlenost zmanjšala, v 22 regijah pa je bila stopnja rasti BDP pod 0,5 %.

Prispevek sektorjev z visoko stopnjo rasti h konvergenci

Navedena analiza kaže, da so sektorji z visoko stopnjo rasti precej prispevali h konvergenci v regijah s konvergenčnim ciljem pa tudi v regijah v prehodnem obdobju, vendar se vzorci razlikujejo.

V regijah s konvergenčnim ciljem so trije sektorji z visoko stopnjo rasti prispevali k ustvarjanju številnih novih delovnih mest, vendar kljub vsemu ne dovolj, da bi se lahko nadomestilo znatno zmanjšanje zaposlenosti v kmetijstvu. V sektorjih z visoko stopnjo rasti je bila visoka tudi rast BDV zlasti v sektorjih finančnih in poslovnih storitev ter trgovine, prometa in zvez.

Rast BDV je bila višja v sektorju industrije, kar je privedlo do visokega in naraščajočega deleža v tem sektorju. Skupaj z visoko stopnjo zaposlenosti lahko ta trend pomeni tveganje, ker več industrijskih sektorjev na evropski ravni upada (glej sliko 2). V industriji je delež zaposlenosti v sektorju visoko- in srednjetehnološke proizvodnje, v katerem ima EU najmočnejšo konkurenčno prednost, le 24-odstoten v regijah s konvergenčnim ciljem v primerjavi s skoraj 40-odstotnim v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Od leta 2000 so regije s konvergenčnim ciljem to vrzel zmanjšale samo za 1 odstotno točko.

Nacionalni podatki kažejo, da BDV v večini držav članic raste hitreje v sektorjih visoko- in srednjetehnološke proizvodnje. Vendar imajo nekatere države še vedno nizek delež BDV proizvodnje v visoko- in srednjetehnološki proizvodnji zlasti v Romuniji, Bolgariji, Baltskih državah, Grčiji in na Portugalskem. Zaradi tega in zaradi njihove nizke produktivnosti v sektorju lahko v naraščajoči svetovni konkurenci postanejo ranljive.

Regije v prehodnem obdobju hitro dohajajo regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja zaradi visoke stopnje uspešnosti treh sektorjev z visoko stopnjo rasti ter visoko- in srednjetehnološke proizvodnje. Posledično gospodarska struktura regij v prehodnem obdobju postaja vedno bolj podobna strukturi regij s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja.

Izobrazba, znanja in delavci z znanjem

Znanja in kvalifikacije so pomembne determinante dohodka posameznika, zaposljivosti in bistveno prispevajo k produktivnosti delovne sile. Kažejo tudi do katere stopnje so se regionalna gospodarstva preusmerila k bolj intenzivni rabi znanja. Vendar EU vlaga samo 1,2 % BDP v višjo izobrazbo, medtem ko ZDA vlagajo skoraj 2,9 %.

Delež višje izobraženih oseb v starosti med 25 in 64 let je znatno nižji v regijah s konvergenčnim ciljem kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, in sicer 17 % oziroma 25 %. Delež se je enako povečal med letoma 2000 in 2006 z rahlo višjim povečanjem v regijah v prehodnem obdobju, ki so zdaj dosegle skoraj enak delež, kakor ga imajo regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja.

Delež človeških virov v znanosti in tehnologiji (jedro HRST)[8] tudi zaostaja v regijah s konvergenčnim ciljem v primerjavi z regijami s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, in sicer 12 % v primerjavi s 17 %. Vendar so bile regije s konvergenčnim ciljem do leta 2000 sposobne zmanjšati navedeno vrzel za eno odstotno točko. Uporaba jedra HRST je zlasti visoka v storitvah s poudarkom na znanju, kot so zdravstvo in izobraževanje ter visoko- in srednjetehnološka proizvodnja.

Celotni delež v regijah s konvergenčnim ciljem v letu 2006 je bil še vedno za 10 odstotnih točk nižji kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Rast deleža delavcev z znanjem je kljub vsemu visoka. Med letoma 2000 in 2006 se je povečala za 3,4 odstotne točke, povečanje pa je bilo enako v regijah s konvergenčnim ciljem ter regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja.

Delež delavcev z znanjem[9] je zlasti visok v regijah glavnih mest ali drugih večjih velemestnih regijah, v katerih so sedeži večjih podjetij in specializiranih storitev. Na Portugalskem, v Španiji, Grčiji in Bolgariji delež delavcev z znanjem ostaja nižji, celo v regijah glavnih mest. Delež se je povečal zlasti v mnogih regijah v Španiji, Franciji, Grčiji, Avstriji in Sloveniji, kar kaže, da preusmeritev v gospodarstvo, ki temelji na znanju, ni značilna izključno za velemestne regije.

Sklepi

Ta kratka analiza je pokazala, da so evropski sektorji z visoko stopnjo rasti veliko prispevali h konvergenci. Vendar so še vedno velike razlike v gospodarski strukturi med tremi skupinami regij, vzorec dohajanja pa se razlikuje med regijami s konvergenčnim ciljem in regijami v prehodnem obdobju, kar ima več posledic z vidika politike.

Prizadevanja za spodbujanje sektorjev z visoko stopnjo rasti, to je tistih, ki imajo nadpovprečno zaposlenost ali rast BDV, se zdijo upravičena. Ne gre samo za sektorje, v katerih ima evropsko gospodarstvo največ možnosti za rast na svetovni ravni, temveč za sektorje, ki so lahko tudi močna gonilna sila za proces konvergence v EU.

Poleg tega analiza kaže, da regije s konvergenčnim ciljem doživljajo večje gospodarsko prestrukturiranje. Številna delovna mesta so bila ustvarjena v sektorju storitev, medtem ko se je v kmetijstvu zaposlenost še bolj znižala. Rast BDV je visoka zlasti v industriji in storitvah, rast produktivnosti pa je tri krat višja kakor v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Takšno prestrukturiranje zahteva ustrezen odziv politike.

Regije s konvergenčnim ciljem morajo olajšati preusmeritev zaposlovanja v storitve, zlasti v sektorje, ki ne zahtevajo višjih ravni izobrazbe, in nadaljevati s posodabljanjem kmetijskega sektorja. Ker industrija je in tudi bo ostala pomemben sektor v regijah s konvergenčnim ciljem, mora politika olajšati postopno preusmeritev industrije v visoko produktivnost in dejavnosti z visoko dodano vrednostjo, da bi se izognili specializaciji v industrijskih sektorjih, ki so posebej izpostavljeni mednarodni konkurenci in za katere so obeti rasti slabi.

Regije s konvergenčnim ciljem si morajo za cilj zastaviti tudi izboljšanje ravni izobrazbe delovne sile, ker bo preusmeritev v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo povečala povpraševanje po takšni delovni sili. To bo tudi vplivalo na hitrejše sprejemanje novih tehnologij in pomagalo zmanjšati razliko v produktivnosti.

Nenazadnje visoka produktivnost regijam s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja daje prednost ne samo v Evropi, temveč tudi na svetovni ravni. Do visoke produktivnosti je prišlo deloma zaradi velikih vlaganj v raziskave in razvoj, ki so mnogo višja kakor v regijah s konvergenčnim ciljem. Da bi obdržale prednost na svetovni ravni, pa morajo biti te regije sposobne konkurirati z drugimi konkurenti na svetovni ravni, ki vlagajo celo še več v raziskave in razvoj ter v višjo izobrazbo. To jasno kaže kakšne so prednosti naraščajoče usmeritve kohezijske politike k večjemu vlaganju v inovacije in človeški kapital v regijah s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja.

[1] A6-9999/2008 [REF], sprejeto 21. februarja 2008.

[2] COTER IV-011 [REF], sprejeto 29. novembra 2007.

[3] ECO/209 [REF], sprejeto 13. decembra 2007.

[4] Glej http://ec.europa.eu/regional_policy/conferences/4thcohesionforum/all_contrib_en.cfm?nmenu=6

[5] http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_234_en.pdf

[6] Regije, ki so v obdobju uvajanja in regije, ki so v obdobju „postopnega izločanja“, so bile skupaj uvrščene kot regije v prehodnem obdobju, ker ene in druge prejemajo prehodno podporo.

[7] Glej Sporočilo Komisije: Zaposlenost na podeželskih območjih, SEC(2006) 1772.

[8] Glej SEC(2008) […] za opredelitev.

[9] Isto.