Mnenje Evropskega ekonomsko–socialnega odbora „sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce“

COM(2008) 317 konč.

(2009/C 175/14)

Evropska komisija je 23. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce

COM(2008) 317 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008 Poročevalec je bil g. SALVATORE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 176 glasovi za, 2 vzdržanima glasoma in nobenim glasom proti.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor se popolnoma strinja z načeli sporočila Komisije, ki glede gospodarske konkurenčnosti in razvoja znanja poudarjajo strateško vlogo učinkovitega Evropskega raziskovalnega prostora. Ustanovitev evropskega partnerstva za boljše poklicne možnosti raziskovalcev in večje spodbude za njihovo mobilnost bi ta cilj lahko približala uresničitvi. To bi pomagalo zajeziti beg možganov in privabiti vrhunske raziskovalce na območje EU.

Odbor se strinja, da je pomembno, da države članice pokažejo odločnost pri sprejemanju odprtih in preglednih postopkov zaposlovanja, ki temeljijo na dosežkih, in odpravijo vse ovire prostega gibanja raziskovalcev v EU. S tega vidika je informacijski sistem EURAXESS, ki na internetu objavlja prosta delovna mesta za raziskovalce in informacije o možnostih financiranja, dragocen instrument. Da bo sistem primerno deloval, je treba organe, ki bi jim lahko koristil, spodbuditi k njegovi učinkoviti uporabi.

1.2.1   Dosežki raziskovalcev se od zaposlitve do konca njihove poklicne poti ne bi smeli meriti le po številu in kakovosti objav, temveč tudi po znanstvenih rezultatih. Upoštevati bi bilo treba inovativne sposobnosti, zlasti v zgodnji fazi, v nadaljevanju poklicne poti pa organizacijske in vodstvene spretnosti pri opravljanju dodeljenih nalog. Izkušnje v mednarodnih partnerstvih bi morale biti vedno zelo cenjene.

1.3   Za znanstvenikov strokovni napredek je bistveno, da izkoristi vse priložnosti za mobilnost. Toda trenutno to otežujejo pravne in upravne ovire. Mobilnost pomeni obdobje, ki ga raziskovalec preživi v drugi državi ali regiji ali dela na drugi javni ali zasebni ustanovi, oziroma zamenjavo znanstvene discipline ali sektorja, in bi jo bilo treba upoštevati kot dragocen prispevek k raziskovalčevemu strokovnemu razvoju ter jo kot tako spodbujati s finančnimi/socialnovarnostnimi spodbudami in jo uravnovesiti z družinskimi potrebami.

1.4   Pogosta negotovost, ki spremlja vlogo raziskovalcev, mora postati stvar preteklosti. Intenzivno je treba podpirati ukrepe, namenjene zagotovitvi neprekinjenosti pogodb ter spodbujanju socialne varnosti in pravic do raznih oblik socialnega zavarovanja in njihovega prenosa, če se raziskovalec preseli.

1.5   Za celovito in pospešeno izpolnitev teh ciljev je potrebno dejavno sodelovanje ustreznih organov socialnih partnerjev.

2.   Uvod

2.1   Sporočilo (COM(2008) 317) temelji na načelih lizbonske strategije in poskuša vzpostaviti evropsko partnerstvo za boljše poklicne možnosti raziskovalcev, ki je temeljni in nepogrešljivi steber razvoja na znanju temelječega gospodarstva in družbe.

2.2   Zaradi vedno bolj zapletenih, nenadnih in nepredvidljivih družbenih sprememb našega časa so potrebne politike, ki posvečajo več pozornosti razvoju in s tem prenosu znanja.

2.3   Te spremembe so povezane z vedno številnejšimi oblikami razvoja znanja, ki ne poznajo državnih meja. Izmenjava znanja in s tem gospodarske izmenjave zahtevajo nove oblike ureditve, s katerimi bo mogoče obvladovati to spreminjanje znotraj skupnega kulturnega okvira: „zibelke“ Evrope.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Cilj, da bi Evropa postala bolj zanimiva za raziskovalne dejavnosti, je treba uvrstiti v skupni okvir politik za podporo raziskovalcem. Ta proces mora zagotoviti namensko in usklajeno sodelovanje držav članic, ki ne bo temeljilo le na prostovoljnem sodelovanju, kot se dogaja v sedanjem pravnem okviru.

3.2   Odbor pozdravlja ta novi pristop, ki poskuša upoštevati sedanji položaj, vendar se hkrati izogiba preveč ambicioznim ukrepom in poziva države članice, naj po že utečenih poteh sprejmejo hitre in merljive pobude za

Te ukrepe bi morali izvajati z udeležbo socialnih partnerjev.

3.3   V zadnjih letih so si institucije EU na tem področju veliko prizadevale. Spomnimo se le na začetke Evropskega raziskovalnega prostora, kot je bil predviden v sporočilu COM(2000)6 konč. z dne 18. januarja 2000, na cilj Evropskega sveta, da bi Evropa do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, na zgodnje ukrepe za raziskovalce ter nazadnje na Evropsko listino za raziskovalce in Kodeks ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev. Ta prizadevanja kažejo, kako pomemben je raziskovalni sistem za spodbujanje inovacij in kako pomembna je vloga raziskovalcev.

3.4   Sedanje stanje kaže, da mora imeti Evropski raziskovalni prostor najboljše možnosti za organizacijo izredno konkurenčnega in dinamičnega okolja, ki človeškim virom daje boljše dolgoročne obete skozi celotno poklicno pot.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Komisija se sklicuje na opredelitev raziskovalca iz Evropske listine (kot jo je že leta 2004 navedel EESO): „Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pojmovanjem ali ustvarjanjem novega znanja, izdelkov, postopkov, metod in sistemov ter z upravljanjem zadevnih projektov,“ vključno z vlogo prenosa novega znanja. V tem smislu morajo ustanove raziskovalce spodbujati k objavljanju rezultatov njihovih raziskav, da bodo verodostojen vir za strokovnjake na področju komuniciranja, ki bodo nestrokovni javnosti razumljiveje posredovali znanstvene argumente, zlasti kadar lahko bistveno vplivajo na javno mnenje (zdravje, tveganja pri prehrani, nevarnosti za okolje itd.).

4.2   Zato EESO zagovarja določitev posebnih prednostnih nalog pri organizaciji ugodnega in privlačnega evropskega okolja za zaposlene v raziskavah.

4.3   Predvsem se poudarja pomen odločnih korakov, da bi države članice sprejele odprte in pregledne postopke zaposlovanja, ki temeljijo na dosežkih. Če ne bodo zagotovljene informacije o zaposlovanju in izboru osebja, bo nastal sistem, ki je vse prej kot odprt. Tovrstne informacije bi morale biti brezplačne in zlahka dostopne. Zato Odbor popolnoma podpira informacijski sistem EURAXESS in upa, da se bo razvil v sistem, kjer se bodo zbirale in združevale informacije o ponudbi in povpraševanju po raziskovalcih v različnih ustanovah in evropskih projektih. Za uresničitev tega informacijskega sistema bo potrebna popolna podpora držav članic in različnih raziskovalnih organizacij ter obvezanost slednjih, da bodo vse informacije o raziskovalnih delovnih mestih in projektih objavile na tem omrežju.

4.4   Poleg tega moramo vedeti, kako nagraditi dosežke in spodbuditi boljše pogoje dela in usposabljanja v začetnem obdobju raziskovalne poklicne poti. Spremeniti moramo pristop. Dolga negotovost po težkem in napornem raziskovalno usmerjenem študiju raziskovalce spodbuja, da opustijo to poklicno možnost, kar ne prispeva k ustvarjanju pogojev za vzgojo in zadrževanje najboljših talentov. Nadarjenost je treba vzgajati z inovativnimi načini z namenom zagotoviti raziskave visoke kakovosti in omogočiti raziskovalcem, da razvijejo spretnosti, ki jih potrebujejo za prevzem vodilnih položajev.

4.5   Dosežke je treba oceniti ne le na podlagi števila in kakovosti objav, temveč tudi v povezavi z zaupanimi nalogami in skupaj z naslednjimi spretnostmi:

Raziskovalci navsezadnje nikoli ne bi smeli imeti težav zaradi morebitnih prekinitev svoje poklicne poti, kajti njihova pogodba o zaposlitvi je netipična.

4.6   Netipičnost raziskovalčeve vloge, ki jo še podkrepi negotovost delovnega mesta, ne sme negativno vplivati na kakovost raziskovalčevega delovnega in družinskega življenja. Poenostaviti je treba vse oblike mobilnosti, zlasti geografsko, ki je zaželena za strokovni napredek. Mobilnost je močan dejavnik v razvoju prostega pretoka znanja, poleg tega pa prispeva k usposabljanju in kulturnemu razvoju delavcev in razvoju raziskovalnega sistema.

4.7   Zato EESO zagovarja ukrepe za omogočanje navezovanja stikov med raziskovalci z različnim ozadjem. To je edini način za povečanje koristi in priložnosti za razprave, mobilnost pa tako postane dejavnik znanja. Koristno bi bilo primerjati najbolj očitne razlike med raziskovalnimi sistemi v Evropi in ZDA, ki zna pritegniti in obdržati talente, in nato sprejeti pozitivnejše vidike tega modela ter jih prilagoditi evropskemu okolju. Začeli bi npr. lahko z zaposlovalnimi postopki in nadaljevali z oceno in sistemom pobud za poklicno pot raziskovalcev.

4.8   Vzpostavljanje Evropskega raziskovalnega prostora zato ne pomeni le podpore prenosu financiranja posameznega raziskovalca iz ene države v drugo ali iz ene ustanove na drugo, temveč začetek dejanskega cikla, v katerem bodo organi ugotovili, da je zanje prednost, če lahko zaposlijo ljudi z najboljšimi znanstvenimi kvalifikacijami. Raziskovalce, tako kot druge kategorije zaposlenih, pri katerih je potrebna mobilnost, bi bilo treba na evropski ravni s sredstvi praktičnih spodbud (plačilom in ugodnostmi) podpirati, da se preselijo v nove kraje, ne pa jih pri tem ovirati, kot se pogosto dogaja sedaj (in povzroča beg možganov). V tem smislu se na anglo-ameriških univerzah pogosto uporablja dodelitev dodatnih „bonitetnih sredstev“ sorazmerno s sredstvi za raziskave, ki jih organ financiranja dodeli ustanovi, ki sprejme financiranega raziskovalca.

4.9   Po drugi strani pa so raziskovalci, ki se zanimajo za mobilnost, pogosto hkrati tudi v negotovem pogodbenem položaju: ta kombinacija dejavnikov (poleg tega, da naredi mobilnost bolj negotovo) vodi do nadaljnjih težav glede socialnega zavarovanja. Odbor zato pozdravlja predlog Komisije, da bi morali imeti raziskovalci in njihovi delodajalci preprost in neomejen dostop do posebnih informacij o socialnem zavarovanju v različnih državah članicah. Zajamčeno mora biti socialno varstvo in zagotoviti je treba pridobitev in prenos pravic v vse oblike socialnega zavarovanja, vključno z dodatnimi pokojninami. Zato je treba trdno podpreti ukrepe za neprekinjenost pogodbe za raziskovalce, kajti v prvih letih poklicne poti je negotovost poklicnih možnosti morda samoumevna, pri raziskovalcih, starejših od 40 let, pa lahko deluje ponižujoče, saj daje le malo neodvisnosti in omejen dostop do vodstvenih položajev.

4.10   Spodbujati bi bilo treba tudi razlikovanje raziskovalnih poklicnih poti: z uvedbo netradicionalnih načinov za opustitev raziskovalne poklicne poti, ki bi posameznim raziskovalcem omogočili bolje plačano izkoriščanje njihovih spretnosti. Koncept krepitve povezav med drugimi javnimi sektorji in raziskovalnim sektorjem ni v nasprotju s tem. Na primer vzpostavitev stikov med akademskimi in raziskovalnimi krogi bi dala akademskim ustanovam dostop do odličnih virov, kot so raziskovalni kadri, vključeni v kakovostne in razvejane pedagoške poklicne poti. Prav tako bi v tem strateškem sektorju lahko sodelovali srednješolski učitelji, ki so bolje seznanjeni z raziskovalnimi temami, in bi tako ponudili kulturni prispevek, ki hkrati bogati obseg znanja, prenesenega na dijake.

4.11   Čeprav so raziskave motor razvoja, so njihove povezave z industrijo vedno močnejše. Raziskave v industriji in visokotehnoloških inovativnih podjetjih morajo gospodarski razvoj potiskati naprej. Zato bi bilo treba vzpostaviti in vzdrževati celovit sistem za povezavo raziskav, inovacij in industrije. Spodbujati bi bilo treba koristne izmenjave med strokovnjaki iz javnega in zasebnega sektorja. Take izmenjave pogosto ovirajo različne politike upravljanja človeških virov. Upamo, da bodo zakonodaja v posameznih državah članicah in nacionalni dogovori o zaposlovanju kmalu uspeli zmanjšati to vrzel s pomočjo posebnih ukrepov (davčne pobude, pripravništva, mobilnost, programi Skupnosti itd.).

4.12   Spodbuditi bi bilo treba tudi tiste vrste podjetij (novo ustanovljena podjetja in osamosvojene poslovne enote), kjer lahko raziskovalci pridobljene spretnosti uporabijo za inovativne poslovne dejavnosti. Podpora lahko na primer pomeni ugodne bančne pogoje (ali dostop do javnih finančnih sredstev) ter socialne in davčne spodbude.

4.13   Nazadnje EESO pozdravlja okvirni program, ki ga je v sporočilu COM(2008)317 sprejela Komisija. Nacionalni akcijski načrti za leto 2009, ki naj bi jih države članice sprejele po posvetovanju z ustreznimi akterji, bi se morali usmeriti v izrecne cilje iz sedanjega pravnega okvira EU ter uveljavljene dobre prakse in dobre prakse, ki so skupne državam članicam.

4.14   Konferenca leta 2009 bo z vključevanjem socialnih partnerjev odločilna za oceno sedanjega položaja in oblikovanje skupnega stališča o možnih spremembah ali izboljšavah.