Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Evropski uniji in svetovnih prehranskih izzivih

2009/C 100/08

Francosko predsedstvo Sveta je v pismu z dne 25. oktobra 2007, naslovljenem na predsednika EESO Dimitrisa DIMITRIADISA, v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Evropska unija in svetovni prehranski izzivi.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. oktobra 2008. Poročevalec je bil g. KALLIO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 448. plenarnem zasedanju 21., 22. in 23. oktobra 2008 (seja z dne 22. oktobra) s 73 glasovi za, 11 glasovi proti in 27 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO meni, da bi morala EU oceniti dolgoročne cilje kmetijske in trgovinske politike ter preučiti, ali je v današnjih spremenjenih razmerah v EU in celem svetu zagotovljena oskrba s hrano.

1.2   EU mora postaviti razpoložljivost hrane v osrčje kmetijske politike, ki zagotavlja zadostno proizvodnjo v vseh regijah EU. To je treba storiti v okviru pregleda stanja SKP.

1.3   Proizvodnja hrane mora imeti prednost pred proizvodnjo energije. Proizvodnjo energije iz rastlin je treba omejiti na tiste rastline in biomaso, ki niso primerne za proizvodnjo hrane.

1.4   Razumna raven proizvodnih cen zagotavlja trdno osnovo za proizvodnjo primernih zalog hrane (primarna proizvodnja in predelava) v EU in svetu.

1.5   Treba si je prizadevati za vzpostavitev predpisov za trgovanje s kmetijskimi proizvodi, ki bodo zagotovili zaloge hrane v vseh državah in v vsakršnih razmerah. Državam v razvoju bi bilo treba dati tržne prednosti, ki pomagajo krepiti nacionalno proizvodnjo.

1.6   EU bi morala okrepiti sodelovanje in podporo za posodobitev prehranskih verig v državah v razvoju ter izboljšati njihovo učinkovitost.

1.7   EESO poudarja, da si mora EU prizadevati za okrepitev dejavnosti združenj proizvajalcev in tržnih organizacij v državah v razvoju ter s tem podpreti osnovne pogoje za oskrbo s hrano. EU mora vztrajati pri predlogu, da kmetom v državah v razvoju ponudi podporo v višini ene milijarde EUR.

1.8   EU bi morala pospešiti naložbe v nove tehnologije, vključno z biotehnologijo, da bo dognanja mogoče razviti za proizvodnjo.

1.9   Prihodnja strategija mora biti izboljšanje kakovosti živil; varnost živil pa je treba okrepiti s preglednim označevanjem države porekla na posameznih proizvodih in ozaveščanjem potrošnikov.

1.10   Potrošniške cene se ne smejo umetno zniževati, temveč je treba cenovno nadomestilo doseči s pomočjo socialne politike.

1.11   ZN in druge mednarodne organizacije bi morale proizvodnjo hrane, ki je osnova za odpravljanje revščine, določiti kot glavno prednostno nalogo.

1.12   Za zagotovitev razpoložljivosti hrane bi bilo treba ustvariti svetovni sistem obveznih zalog, ki bi bil podoben programu skladiščenja nafte v EU.

1.13   Za zagotovitev varnosti oskrbe v EU bi bilo treba oblikovati boljši osnovni sistem skladiščenja za ključne proizvode in proizvodne vložke (beljakovine, gnojila, semena, pesticidi) ter sprejeti aktivne ukrepe za okrepitev sodelovanja med državami članicami, EU in komercialnimi akterji.

1.14   Za zagotovitev oskrbe s hrano je treba okrepiti usposabljanje na tem področju, da se bo mogoče soočiti z novimi izzivi krize zaradi pomanjkanja hrane v EU in še posebej v državah v razvoju.

1.15   EESO meni, da bi morala EU ustanoviti skupna podjetja v kmetijskem in ribiškem sektorju v državah v razvoju ter s tem izboljšati njihove gospodarske razmere.

1.16   EESO predlaga Komisiji, naj pripravi predloge, v skladu s katerimi bi morale države članice več investirati v raziskave in razvoj ter inovacije v ribiškem sektorju, zlasti v gradnjo in vzdrževanje oceanografskih raziskovalnih plovil. Njihove raziskave in delo bodo prispevali k ohranjanju in razvoju trajnostnega ribiškega sektorja ter k izboljšanju prehrane in socialno-ekonomskih razmer v manj razvitih državah.

2.   Uvod

2.1   Zdravje evropskih državljanov in njihove skrbi o prihodnosti, nedavna nenadna in močna podražitev kmetijskih proizvodov in živil ter pereče vprašanje svetovne lakote so postavili svetovni prehranski izziv v ospredje javnih razprav. Cene surovin v sektorju kmetijskih proizvodov in živil so padale od sedemdesetih let 20. stoletja. Zvišanje cen v zadnjih treh letih je dobrodošel razvoj v pravo smer, ki pa je povzročil težave najšibkejšemu členu verige, tj. potrošniku, ki se mora sprijazniti s cenami za osnovna živila, ki so v nekaterih primerih znatno višje od cen, ki jih doseže kmet. Delu evropskega kmetijstva višje cene resda koristijo, vendar je treba opozoriti na kritičen položaj evropske živinoreje, ki se s podražitvijo krme ne more spopasti in svojih višjih stroškov tudi ne more prenesti na potrošnike. To mnenje obravnava prehranske izzive z vidika EU in splošneje družbene učinke ukrepov EU (1).

2.2   Ključni vprašanji sta oskrba s hrano in varnost oskrbe. Cilj je opredelitev svetovnih izzivov in iskanje načinov za odziv nanje. Izjemne tržne spremembe so zbudile nekaj skrajnih opazk: številni viri so predlagali ločitev kmetijskih vprašanj in vprašanj hrane od pogajanj STO, na ravni EU pa vrnitev k podpori, vezani na proizvodnjo. Na koncu bomo preučili posledice teh izzivov in možne odzive na najpomembnejša družbena vprašanja: kaj ti izzivi pomenijo za evropske potrošnike, kaj pomenijo za dolgoročno oskrbo s hrano v državah v razvoju in kako prispevajo k dinamiki podeželja.

2.3   Začeli bomo s kratkim pregledom razvoja kmetijske proizvodnje in proizvodnje živil ter evropske politike na tem področju, nato pa bomo okvirno predstavili, kako trenutno potekata kmetijska proizvodnja in proizvodnja živil v EU. Nato bomo preučili pomembne zunanje dejavnike sprememb, ki zahtevajo razvoj obstoječega okvira. Na podlagi te analize bomo pripravili povzetek, v katerem bodo predstavljeni najpomembnejši prihodnji izzivi kmetijske oskrbe in oskrbe s hrano v EU in nakazani razpoložljivi alternativni pristopi ukrepanja. Na koncu bomo ocenili te pristope in vlogo EU kot proizvajalke in potrošnice v svetovni oskrbi s hrano.

3.   Kmetijska in prehranska politika EU ter trendi v tem sektorju

3.1   Cilji prehranske in kmetijske politike EGS/EU ter trendi v tem sektorju in na trgih

3.1.1   Kmetijska proizvodnja in proizvodnja živil v EU sta se skozi desetletja razvijali v skladu z razvojem na drugih področjih družbe. Na začetku je bila pozornost osredotočena na povečanje proizvodnje, zaradi česar je v osemdesetih letih prišlo do znatnih izvoznih presežkov. V tem desetletju so se začeli pojavljati okoljski problemi v kmetijstvu, kot so problematika gnojenja na območjih intenzivnega kmetijstva in težave oskrbe z vodo.

3.1.2   Odziv na intenzivno kmetovanje in okoljske težave je bilo ekološko kmetovanje, ki je primer razlikovanja med proizvodi: nekatere potrošniške skupine so pripravljene plačati več za hrano, proizvedeno s postopki, ki veljajo za okolju prijazne. Devetdeseta leta si bomo zapomnili kot desetletje živalskih bolezni in zoonoz, v katerem sta živinorejo in živilsko industrijo v EU prizadeli bolezen norih krav in prašičja kuga. Varnost hrane je postala pomemben dejavnik v oskrbi s hrano in številne države so začele namenjati več virov zadevam, kot je zatiranje in preprečevanje salmonele.

3.1.3   Problemi in ukrepi proti njim so pomagali oblikovati kmetijsko in prehransko politiko v Evropski uniji. Med pomembnimi vprašanji zadnjih let je proizvodnja energije iz biomase iz kmetijskih surovin oz. kmetijstvo kot vir bioenergetskih surovin.

3.1.4   V ospredju je zdaj tudi hranilna vrednost živil in njen pomen za javno zdravje, pri čemer so razprave osredotočene na sestavo živil in na vprašanje, do katere mere je mogoče kriviti živilsko industrijo za vse večji problem debelosti na zahodu. To vprašanje mora živilski sektor upoštevati na primer pri načrtovanju in trženju proizvodov, potrošniki pa ga morajo upoštevati pri svojih potrošniških odločitvah. Z izobraževanjem potrošnikov je treba spodbujati odgovorno potrošništvo.

3.1.5   Pereče vprašanje je hitra podražitev živil ter kmetijskih surovin in končnih izdelkov: ali gre za trajno rast cen ter trajne posledice za svetovno oskrbo s hrano in življenjske pogoje revnih? Nosilci odločanja bi morali razmisliti tudi o spremembi tržnih razmer: ali politični ukrepi, namenjeni trgom, na katerih so cene hrane nizke in konstantno padajo, sploh še ustrezajo novim razmeram?

3.2   Spremembe v kmetijski politiki in ribištvu EU

3.2.1   Kmetijska politika EU temelji na močnem notranjem trgu in regulaciji trga s pomočjo subvencij, cilj katere je zagotovitev stabilne oskrbe s hrano v vseh državah in v vsakršnih razmerah. EU je svojo politiko zasnovala na evropskem kmetijskem modelu, ki ščiti kmetijsko raznolikost in zagotavlja donosnost kmetovanja tudi v prikrajšanih regijah EU. Njen cilj je proizvodnja visokokakovostne in varne hrane po razumnih cenah za potrošnike EU.

3.2.2   Internacionalizacija kmetijske politike kot del globalizacije je prinesla nove izzive za reformo skupne kmetijske politike. Med njimi so vse večja konkurenca in problem ukrepov na področju dohodka kmetov. Težave kmetijskih trgov so več let povzročale nizke cene proizvodov, kar je EU poskušala rešiti s kmetijskimi reformami.

3.2.3   Kmetijski reformi leta 1999 in leta 2003 sta pomenili premik k bolj tržno usmerjenem sistemu, saj sta odpravili intervencijske sisteme, zmanjšali upravne stroške ter odpravili povezavo med neposrednimi subvencijami in obsegom proizvodnje. Sledile so reforme tržnih ureditev za številne proizvode, ki so nekaterim kmetom v EU povzročile težave. Te spremembe so bile osnova za cilje EU v potekajočem krogu trgovinskih pogajanj STO.

3.2.4   EU trenutno pripravlja pregled stanja skupne kmetijske politike, ki bo priložnost za podrobne prilagoditve. Glavni cilji pregleda so oceniti izvajanje reforme SKP iz leta 2003 in v proces reforme vključiti prilagoditve, ki so potrebne za nadaljnjo poenostavitev SKP, odpiranje novih tržnih možnosti in obvladovanje novih izzivov na trgu in v družbi. Ta pregled poteka v času velikega pretresa na svetovnih trgih kmetijskih proizvodov, ki je resno ogrozil oskrbo s hrano.

3.2.5   Pomemben del naše oskrbe s hrano je poleg kmetijstva tudi ribištvo. Leta 2005 je celotna svetovna ribiška proizvodnja dosegla skoraj 142 milijonov ton, kar je znašalo 16,6 kg rib na človeka in več kot 15 % svetovne proizvodnje živalske moke. Ribiški proizvodi imajo pomembno vlogo v oskrbi s hrano. Poleg tega so dejavnosti, povezane z ribištvom in ribogojstvom pomemben vir hrane, delovnih mest in dobička v Evropi in državah v razvoju. Evropska unija bi si morala prizadevati, da bi bile tudi države v razvoju sposobne upravljati in uporabljati svoje ribje zaloge na čim učinkovitejši način.

3.2.6   Ukrepi EU na tem področju bi morali biti osredotočeni na celovit pristop, ki bi povezal trajnostno rabo ribjih virov in zmanjševanje revščine ter zagotovil ravnovesje med razvitimi državami in državami v razvoju na podlagi naslednjih postavk:

3.3   Potreba po spremembah: zunanji dejavniki, ki vplivajo na kmetijsko in prehransko politiko EU

3.3.1   Okvir kmetijske in prehranske politike EU se je zadnjih 50 let razvijal, kot je opisano zgoraj, in je rezultat lastnih ciljev in možnosti ter zunanjih dejavnikov. Zunanji dejavniki, ki so prispevali k spreminjanju in oblikovanju politike, so zlasti trgovinska politika EU (trenutni krog trgovinskih pogajanj STO v Dohi) tehnološki razvoj, okoljski izzivi in trendi na trgih hrane.

3.3.2   Krog večstranskih trgovinskih pogajanj STO v Dohi traja že skoraj sedem let. V pogajanjih je bilo doseženih nekaj delnih rešitev, na splošno pa je napredek zelo počasen. EU je bila pri raznolikih temah, ki so bile obravnavane v okviru pogajanj, zelo aktivna. Nekatere države niso hotele napredka, ki bi vodil do uspešnih rezultatov. EU je veliko popustila, na primer na področju kmetijstva, industrije in vprašanj, povezanih z državami v razvoju. Skupna rešitev bi bila pomembna za delovanje svetovnega trgovinskega sistema.

3.3.3   Kmetijstvo je v pogajanjih običajno kočljiva tema, ker večina držav ščiti svojo proizvodnjo zaradi osnovne varnosti. Druge strani v pogajanjih so pomembne izvoznice, ki ne želijo sprostiti predpisov za svoj uvoz. EU je pomembna izvoznica določenih proizvodov, hkrati pa največja svetovna uvoznica hrane. Leta 2007 je živilska industrija iz EU izvozila živila v vrednosti 54,6 milijard EUR, uvoz predelane hrane v EU pa je znašal 52,6 milijard EUR.

3.3.4   Če bo v bližnji prihodnosti v krogu pogajanj v Dohi dosežen dogovor, bo to pomenilo nove razmere za kmetijske trge EU. Na podlagi trenutnih ponudb bi bile do leta 2014 ukinjene izvozne subvencije, zaščitne carine pa bi se znižale za več kot 50 %. To bi lahko za kmetijski sektor EU pomenilo gospodarsko izgubo, višjo od 20 milijard EUR. Nedavna podražitev kmetijskih proizvodov bo vplivala na strukturo trgovine in učinek končnega rezultata.

3.3.5   EU je opozorila na številne pomembne dejavnike, povezane s trgovino kmetijskih proizvodov, kot so okoljski in socialni standardi ter dobrobit živali (tj. nekomercialni dejavniki), žal pa njeni predlogi niso padli na plodna tla. Treba bi bilo uskladiti proizvodno ureditev in standarde, da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje za svetovno trgovino.

3.3.6   V pogajanjih je EU pristala na znatne koncesije za najrevnejše države v razvoju in ukinila uvozne carine, kar bi moralo izboljšati njihove možnosti za trgovanje s kmetijskimi proizvodi. Pomembno je tudi, da ima lastna kmetijska proizvodnja držav v razvoju koristi od večje količine sredstev, prednostne obravnave in tehnične pomoči. EU bi se morala zavzemati tudi za pobude, ki v državah v razvoju podpirajo proizvodnjo za domači trg in spodbujajo povezovanje podeželskih akterjev v organizacije. Trgovinski pogoji različnih držav v razvoju se med sabo močno razlikujejo, kar je treba upoštevati v novih trgovinskih predpisih.

3.3.7   Nedavna korenita sprememba stanja na svetovnih trgih kmetijskih proizvodov bo vplivala na trgovanje z živili in njegovo strukturo. Če se bo rast cen nadaljevala, bo posredno vplivala na nove sporazume in določbe trgovinske politike. EU je dejansko začela podaljševati številne dvostranske trgovinske sporazume s trgovinskimi partnerji, delno zaradi težav pri večstranskih pogajanjih, pa tudi zaradi hitrih sprememb, na primer na trgu hrane in energetskem trgu. Cilj morata biti sporazum in intervencijski mehanizem, s katerim bi lahko zmanjšali nihanja cen proizvodov in uravnotežili trge.

3.4   Okoljske spremembe in tehnološki razvoj

3.4.1   Okoljska vprašanja

3.4.1.1   Najpomembnejši okoljski dejavniki so spremembe, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in zlasti zaradi njih sprejeti politični ukrepi. Podnebne spremembe same po sebi vodijo v spremembe svetovnih podnebnih razmer, proizvodnja pa se mora novim razmeram prilagoditi, kar zmanjša kmetijsko produktivnost. Drug neposreden učinek se izraža prek političnih ukrepov: ukrepi za upočasnitev podnebnih sprememb zahtevajo spremembe proizvodnih struktur in postopkov, kar zniža produktivnost. Podnebne spremembe poleg kmetijstva močno vplivajo na možnosti ukrepanja prehrambene industrije in njeno donosnost.

3.4.1.2   Posebej je treba omeniti tudi proizvodnjo energije iz biomase iz kmetijskih surovin. Trgi hrane so dandanes tesno prepleteni z energetskimi trgi, ker proizvodnja energije iz biomase in prehrambena proizvodnja tekmujeta za enake surovine in ker je kmetijska proizvodnja danes močno odvisna od uporabe fosilnih goriv. Posledica te konkurence je, da cenovne spremembe na energetskih trgih in politični ukrepi, ki urejajo te trge, neposredno vplivajo na trge hrane.

3.4.1.3   Uporaba surovin, primernih za proizvodnjo hrane, za proizvodnjo energije iz biomase povzroči povečanje povpraševanja po kmetijskih proizvodih in njihovo podražitev.

3.4.1.4   Učinek tople grede je vseobsegajoče okoljsko vprašanje, ki zasenči številna druga okoljska vprašanja, kot je biotska raznovrstnost, ki je pomembna zaradi svoje svetovne razsežnosti. Zaščita genetske raznolikosti je v EU vse pomembnejša pri ohranjanju zaščitenih območij ter avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst kot dela proizvodnje ali dodatka k njej ter kot načina za ustvarjanje genetske banke. Zunaj Evrope so potrebe v bistvu enake, le da je raznolikost vrst veliko večja, gospodarskih možnosti pa je manj.

3.4.1.5   Poleg biotske raznovrstnosti postajajo zaradi mednarodne trgovine, prevoza in sodelovanja vse izrazitejši problemi nalezljivih živalskih bolezni in zoonoze ter tuje vrste. V EU so v zvezi z biološko varnostjo verjetno najbolj znani problemi prašičje kuge, BSE, slinavke in parkljevke ter salmonele, na svetovni ravni pa skrbi povzroča epidemija ptičje gripe. Bolezni in škodljivci se širijo na različne načine, skupno pa jim je to, da posredno ali neposredno vplivajo na proizvodnjo hrane ter povzročajo negotovost v odločitvah potrošnikov pri nakupu. Poleg tega so resni in dolgotrajni dejavniki, ki spodkopavajo varnost oskrbe.

3.4.2   Nove tehnologije

3.4.2.1   Povpraševanje po kmetijskih proizvodih kot surovine za proizvodnjo energije iz biomase se je v prvi vrsti povečalo zaradi političnih ukrepov za zaščito okolja, pa tudi zaradi tehnološkega napredka. Biotehnologija ponuja obilo novih možnosti za učinkovitejšo proizvodnjo in predelavo proizvodov na trgih hrane in drugih trgih. V energetskem sektorju se poleg energije na osnovi škroba kot tržni proizvod pojavlja tudi energija iz biomase na osnovi celuloze.

3.4.2.2   Biotehnološke inovacije so prinesle celo vrsto novih proizvodnih postopkov. Novi dosežki v biotehnologiji so zelo izboljšali proizvodno učinkovitost. Ta proces bi bilo treba podpreti s prizadevanji na področju raziskav in razvoja. Poleg dosežkov je treba upoštevati tudi morebitna tveganja za zdravje in okolje. Problem je v tem, da v veliko primerih še vedno niso znani morebitni stranski učinki uporabe biotehnologije na zdravje živali, rastline in ekosisteme.

3.4.2.3   Pomanjkanje zadostnih podatkov ter raziskave, ki dokazujejo stranske učinke sodobne biotehnologije na zdravje in okolje, so vplivali na predstave potrošnikov o uvedbi uporabe biotehnologije. Pri razvojnih prizadevanjih in ustreznem označevanju tržnih proizvodov se je treba resno posvetiti mnenjem in skrbem potrošnikov.

3.5   Spremembe cen na trgih hrane

3.5.1   V zadnjih dveh letih so se kmetijski proizvodi in številna pomembna osnovna živila močno podražila. Razlogov za to je več, na primer povečano povpraševanje zaradi rasti prebivalstva, višje cene energije, svetovno zmanjšanje zalog in naložb in posledični špekulativni interesi glede kmetijskih proizvodov ter podnebni pogoji, in sicer tako lokalni vremenski šoki kot nevarnost trajnejših sprememb.

3.5.2   Na podlagi napovedi je težko reči, kako se bodo trgi razvijali v prihodnosti. Iz padca cen v zadnjih mesecih ni mogoče sklepati, na kakšni ravni se bodo cene navsezadnje ustalile. Gibanje cen v vsakem primeru izrazito vpliva na države v razvoju, učinke pa je mogoče čutiti tudi v razvitem svetu, vključno z državami članicami EU.

3.5.3   V EU so višje svetovne tržne cene ustvarile predstavo, da je v kmetijski in prehranski politiki nekoliko več manevrskega prostora kot prej. Kupcem hrane se zdi podražitev hrane hitra in je že vplivala na splošno inflacijo v državah članicah. Podoben, a usodnejši vzorec je opaziti v državah v razvoju; iz mnogih so nedavno poročali o nemirih, povezanih z razpoložljivostjo in cenami hrane. Po drugi strani pa je postalo jasno, da podražitev pozitivno vpliva na nekatera področja proizvodnje. V številnih primerih lokalni proizvajalci danes prvič po dolgih letih lahko konkurirajo hrani, uvoženi po cenah na svetovnih trgih. To bi lahko na dolgi rok okrepilo proizvodnjo hrane in lokalnemu prebivalstvu nudilo proizvodne možnosti. Da pa bo to uspelo, bo potrebna gospodarska rast, ki bo potrošnikom omogočila zaslužiti dovolj denarja za nakup hrane.

3.5.4   Podražitev hrane na svetovnih trgih bo sama po sebi najverjetneje povečala proizvodnjo hrane. Toda višje cene bi lahko še povečale svetovno lakoto, saj revni vse težje kupujejo osnovna živila, še posebej, če se velik delež pridelka uporablja za neživilske proizvode. Nove razmere v vsakem primeru očitno vplivajo na porazdelitev dohodka znotraj držav, zato je to politično občutljiva tema. Stališče svetovnih organizacij glede prihodnjega razvoja je še vedno nejasno.

3.5.5   To očitno ni samo vprašanje trgov končnih proizvodov, saj se s podražitvijo končnih proizvodov praviloma podražijo tudi proizvodni vložki in obratno. To velja tudi za trenutne razmere: energija in gnojila so se podražila, zato kmetje niso nujno na boljšem kot prej. Če živilska industrija ne zmore zagotoviti nespremenljivosti svojega relativnega deleža cene končnih proizvodov, bo tudi sama občutila učinke dražjih surovin.

3.5.6   Višanje cen odraža novo tržno ravnovesje, ki je nastalo zaradi različnih dejavnikov. V praksi izraža sposobnost svetovne živilske industrije (svetovno varnost oskrbe), da nahrani ljudi v skladu z njihovimi potrebami. V preteklosti je bila pogosta trditev, da svetovna lakota ni rezultat proizvodnih možnosti, temveč prej rezultat nacionalne in mednarodne politike. Ta trditev bo v bližnji prihodnosti preučena: ali nenehna rast prebivalstva, podnebne spremembe in neživilski proizvodi (ob izčrpavanju virov fosilne energije) tako spreminjajo razmere, da pomanjkanje hrane v prihodnosti ne bo preprosto posledica politike, temveč tudi vse bolj posledica omejitev splošnega obsega proizvodnje?

3.5.7   Za soočenje s problematiko gibanja cen osnovnih živil je treba nujno pozorno preučiti njeno kompleksnost, saj je treba zagotoviti preglednost oblikovanja cen v vseh členih vrednostne verige kmetijsko-živilskega sektorja. Zato morajo vlade poskrbeti za izboljšanje sledljivosti cen z uvedbo ustreznega nadzora za odkrivanje zlorab nekaterih ekonomskih operaterjev, hkrati pa intenzivno seznanjati potrošnike z zanesljivimi in popolnimi informacijami.

3.6   Kakovost, varnost in prehranske lastnosti hrane

3.6.1   Pomembni dejavniki na trgih hrane so poleg količine hrane tudi kakovost, varnost in prehranske lastnosti hrane ter potrošniške želje. Varnost hrane določajo standardi, ki jih nadzira Evropska agencija za varnost hrane (EFSA).

3.6.2   Prehrana je kompleksen koncept, znotraj katerega izbire potrošnikov ne usmerjajo le zdravstveni dejavniki, ampak tudi kulturno pogojeno vedenje. Trenutno se razpravlja o zdravstvenih učinkih prehrambenih proizvodov in o tem, kdo je odgovoren zanje, o čemer tržni akterji še niso dosegli soglasja.

3.6.3   Potrošniške želje temeljijo na osebnih vrednotah in mnenju (npr. ekološka hrana) ter kulturnih dejavnikih, ki jih ni mogoče primerjati med sabo. Kljub temu pa ne smemo podcenjevati njihovega vpliva na trge hrane.

3.7   Položaj in vloga potrošnikov

3.7.1   Odgovorno in trajnostno potrošništvo, vključno z recikliranjem, mora postati splošna praksa, kar velja tako za oskrbovalno verigo kot za potrošnike. Ta cilj je mogoče doseči s pomočjo široke družbene razprave.

3.7.2   Za evropske potrošnike je samo po sebi umevno, da mora biti hrana kakovostna in dostopna po razumnih cenah. Poleg cene sta za potrošnike pomembna tudi svoboda in obseg izbire. Ljudje praviloma niso pripravljeni sprejeti kompromisa glede varnosti hrane.

3.7.3   V praksi pa veliko potrošnikov sklepa kompromise glede varnosti hrane in kulturnega pomena. Poleg tega so za številne potrošnike pomembne posebne lastnosti prehrambenih proizvodov; na prodajno ceno npr. vplivajo ekološka pridelava in gensko spremenjeni organizmi v surovinah.

3.7.4   Vprašanja kakovosti kažejo, kako pomembne so informacije: potrošnike je treba seznaniti s pomenom nevarnosti in prednosti posameznih proizvodnih postopkov in vložkov na način, ki jim omogoča ocenitev nevarnosti posameznih proizvodov. Opustiti moramo „črno-bel“ način razmišljanja, da bodo potrošniki lahko sami pretehtali prednosti in pomanjkljivosti posameznega proizvoda.

3.7.5   Za potrošnika je ključnega pomena poznati podlago kakovosti, zaradi katere izbere proizvod. Enostaven dostop potrošnikov do informacij o kakovosti proizvodov je predpogoj za oblikovanje zaupanja. Potrošniki so že večkrat zahtevali, naj se med drugim ponovno uvede tudi označevanje države porekla na evropskih živilih. Evropski proizvodi imajo na evropskih trgih dober položaj zaradi dobre obveščenosti potrošnikov in preglednosti. Posvečanje ustrezne pozornosti potrošniški politiki je ključni dejavnik prihodnjega razvoja proizvodnje hrane.

3.8   Razvojna politika in proizvodnja hrane

3.8.1   V mednarodnih forumih so bile sprejete že številne politične odločitve za odpravo svetovne lakote, nazadnje v zvezi z razvojnimi cilji novega tisočletja, vendar so do danes praktični rezultati dokaj skromni. Število lačnih še vedno narašča in danes okoli milijarda ljudi na svetu še vedno trpi lakoto. Večja kmetijska proizvodnja ni zadostila rasti prebivalstva in na svetovni ravni ni bilo mogoče učinkovito obravnavati novih razmer v proizvodnji hrane. EU je pri teh prizadevanjih sodelovala v mednarodnih organizacijah in dvostransko z državami v razvoju. Prizadevala si je za aktivno vlogo v razvojnem sodelovanju in trgovinski politiki, da bi izboljšala razmere proizvodnje hrane v državah v razvoju.

3.8.2   Varnost hrane je treba določiti za prednostno nalogo mednarodne razvojne politike, da bo mogoče zmanjšati revščino. Razvoj prehrambene proizvodnje bi moral biti temelj nacionalne politike držav v razvoju. Vse države v razvoju bi morale imeti lastno kmetijsko politiko, na podlagi katere bi lahko svoje državljane oskrbele z osnovnimi živili.

3.8.3   Doseganje tega cilja pa zahteva ustrezna sredstva za usposabljanje, svetovanje in raziskave v državah v razvoju. Mednarodna skupnost in EU bi si morale odločneje prizadevati za upoštevanje teh ciljev v programih razvojne politike.

3.8.4   Kmetom v državah v razvoju je treba pomagati tako, da se podprejo proizvajalske organizacije pri razvoju domače proizvodnje, trženja in predelave ter pri krepitvi svojega tržnega položaja. V okviru prizadevanj za izboljšanje proizvodnih pogojev v državah v razvoju je treba izboljšati obvladovanje tveganja. Poleg proizvodnje se je treba posvetiti tudi socialnim vprašanjem. Na podoben način morajo tudi Združeni narodi sprejeti učinkovitejše ukrepe za izboljšanje oskrbe s hrano.

3.8.5   Na področju trgovinske politike mora biti mogoče državam v razvoju zagotoviti resnično možnost za lasten sistem „zelene proizvodnje“. Za doseganje tega cilja bo treba bistveno izboljšati strokovno znanje za oblikovanje trgovinskih predpisov in sistemov v upravah držav v razvoju. EU bi lahko dodatno okrepila svojo vlogo pri razvijanju znanja v državah v razvoju. V okviru držav v razvoju je treba jasneje ločevati med najmanj razvitimi državami in pomembnimi izvoznimi državami, saj bi to izboljšalo položaj najrevnejših držav. EU se za te cilje zavzema v okviru pogajanj STO.

4.   Možni ukrepi za EU in omejujoči dejavniki

4.1   V zadnjih desetletjih sta se osredotočenost EU in razprava o hrani premaknili s prekomerne proizvodnje na okoljska vprašanja, dobrobit živali ter s tem na zdravstvene težave živali in ljudi ter javno zdravje. V – morda niti ne tako daljni – prihodnosti bo najverjetneje prišlo do „vrnitve na začetek“, saj se že nekaj let kaže trend, da se razprava v Evropi pomika nazaj k razpoložljivosti in ceni hrane.

4.2   Pri tem je jasno, da EU ni otok: revščina in z njo povezane težave bodo še naprej glavni problem držav v razvoju in svetovna revščina ne bo izginila v kratkem. EU je še vedno soodgovorna pri prizadevanjih za odpravo revščine.

4.3   Temeljna skrb v EU in tudi v živilskem sektorju je razpoložljivost energije. Živilski sektor v svoji zdajšnji obliki temelji na veliki porabi energije, zato zahteva zagotovitev oskrbe z energijo. Drug omejujoč dejavnik je voda, zlasti na svetovni ravni, zato si je treba prizadevati za zagotovitev njene razpoložljivosti.

4.4   EU ima na voljo različne ukrepe. Lahko bi na primer okrepila učinkovitost kmetijstva in ribištva EU, vendar bi morala pri tem upoštevati okoljski vidik, dobrobit živali in javno zdravje. Učinkovitost proizvodnje bi EU lahko okrepila s povečanjem kmetij in proizvodnih obratov, vendar bi tudi to moralo biti v skladu z okoljskimi zahtevami in zahtevami glede dobrobiti živali; pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na blaginjo proizvajalcev in potrebo po ohranjanju poseljenosti podeželja.

4.5   EU bi lahko okrepila varnost oskrbe s povečanjem zalog in med drugim z diverzifikacijo energetskih virov. Proizvodnjo energije iz biomase je sicer treba povečati, vendar ne na račun oskrbe s hrano.

4.6   EU mora še naprej spoštovati humanistična načela ter prevzeti odgovornost za vprašanja priseljevanja in težave držav v razvoju. Poleg tega mora zmanjševati možnost sporov v sosednjih regijah, tako da si prizadeva za zagotavljanje možnosti za preživetje ljudi v njihovi domovini tako znotraj kot zunaj EU.

EU bi morala podpirati proizvajalce v državah v razvoju in njihovo organiziranje, tako da bodo lahko proizvajalci s sodelovanjem in učenjem drug od drugega bolje zadovoljili potrebe po oskrbi s hrano v svojih regijah. Evropski proizvajalci bi se morali udeležiti neposrednega sodelovanja med kmeti. Julija 2008 je EU načeloma sklenila, da bo v okviru kmetijskega proračuna kmetom v državah v razvoju za izboljšanje njihovih pogojev kmetovanja namenila milijardo EUR.

4.7   Pomemben je tudi svetovni razvoj odgovornega potrošništva in zdravih prehranskih navad: prehrana, v kateri je veliko zelenjave, bi omogočila zadovoljevanje potreb človeštva po hrani ob bistveno manjšem vnosu energije kot prehrana z veliko živalskih beljakovin. Na strani proizvajalcev je treba nadaljevati z razvojem proizvodnje in krepitvijo znanstvenih spoznanj. EU mora biti proaktivna na vseh teh področjih, tako pri svojih dejavnostih kot na mednarodnem prizorišču.

5.   Varnost oskrbe – temelj oskrbe s hrano v EU

5.1   Varnost oskrbe je ključni mehanizem za odpravljanje nevarnosti ter zagotavljanje oskrbe s hrano in zdravili v izjemnih primerih. Nacionalni sistemi varnosti oskrbe se med državami članicami EU močno razlikujejo. Članstvo v EU običajno pomeni zmanjšanje nacionalne varnosti oskrbe, saj EU meni, da lahko v času kriz prevzame splošno odgovornost za varnost oskrbe. Notranji trg EU nudi dobro osnovo za doseganje tega cilja. Krize zadnjih let so bile kvalitativne narave in niso povzročile pomanjkanja osnovnih dobrin.

5.2   Eden glavnih ciljev varnosti oskrbe je zagotovitev proizvodnje surovin za hrano. V primeru krize je porazdelitev hrane mogoče usmerjati in nadzorovati. Pri tem je ključno sodelovanje med kmeti, trgovino, industrijo, oblastmi in drugimi akterji.

5.3   V primeru daljših kriz postane ključen dostop do osnovnih vložkov v kmetijsko proizvodnjo. To so na primer gnojila, viri energije, kot je nafta, fitofarmacevtska sredstva, semena, veterinarska zdravila, voda itd. Oblasti morajo v izjemnih primerih v skladu z zakonodajo zagotavljati oskrbo s proizvodnimi vložki, za kar so potrebni jasna delitev dela in načrti vseh vpletenih. Nacionalni sistemi in raven pripravljenosti pri varnosti oskrbe se med sabo razlikujejo. EU ravno pripravlja nove sisteme, še posebej zaradi naraščanja obsega mednarodnih nevarnosti.

5.4   Varnost oskrbe v živilskem sektorju EU je treba zagotoviti z uvedbo mehanizmov in sistema, ki bodo močnejši od sedanjih, da se bo EU lahko pripravila na nove potencialne nevarnosti. Temeljni kamen varnosti oskrbe so sistemi zalog, ki so dovolj obsežni in pokrivajo celotno EU. Osnova varnosti oskrbe so stabilni in delujoči trgi kmetijskih proizvodov v državah članicah in notranji trg EU. V primeru krize sta zanesljivost in hitrost odziva vpletenih akterjev ključna za zagotavljanje varnosti oskrbe.

(1)  V zvezi s pripravo mnenja je bila 22. septembra 2008 na sedežu EESO razprava na temo Kaj lahko pričakujemo glede cen kmetijskih in živilskih izdelkov?