31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/123

1.1

Mesta z vso svojo široko raznolikostjo so glavni dejavnik demografskega in socialno-ekonomskega razvoja v Evropi. Njihov vpliv in uspešnost sta odvisna od njihove velikosti, obsega dejavnosti ter kakovosti življenja in dela na njihovem ozemlju.

1.2

EESO podpira osnovne zamisli iz Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih in iz teritorialne agende Evropske unije (1). EESO ugotavlja, da več generalnih direktoratov Komisije ter evropskih programov in agencij vedno bolj obravnava priložnosti in izzive, povezane z urbanim okoljem, ter da se pogosto sklicuje na program lizbonske strategije. Jeseni 2008 naj bi objavili zeleno knjigo o teritorialni koheziji.

1.3

Priporočljivo je, da se dodatno poglobi in razširi evropska razprava o ciljih v zvezi s prilagodljivimi in trajnostnimi mesti ter mestnimi regijami ali metropolitanskimi območji po vsej Evropi. V ta namen EESO priporoča ustanovitev skupine EU na visoki ravni za urbani razvoj in trajnost .

1.4

V tej skupini na visoki ravni bi moralo biti zastopano poglobljeno poznavanje posebnih interesov mest. Zelena knjiga o teritorialni koheziji je lahko dobrodošla iztočnica.

1.5

Takšna skupina na visoki ravni lahko v sodelovanju s Komisijo, in sicer z medresorsko skupino za razvoj mest, prispeva k uspešnejši in bolj ciljno usmerjeni evropski razpravi o mestih, med drugim tudi z določitvijo v prihodnost usmerjene agende, seznamom ustreznih rešitev za mesta, metropolitanska območja in vlade  (2). S tem se bo razprava nadaljevala na novi podlagi. Sodelovanje med Komisijo in Svetom se bo operativno poenostavilo. To bo poudarilo tudi odgovornost vlad.

1.6

Ker so zanesljivi podatki bistveni, lahko Komisija in Eurostat podpreta razširjanje statističnega poročanja na ravneh NUTS (3) 3 in 2 na podatke v zvezi z mesti in metropolitanskimi območji ter njihovimi omrežji. Priporočljivo je, da se z državami članicami, državnimi statističnimi uradi in raziskovalnimi inštituti (4) sklenejo sporazumi za pripravo ustreznih zbirk podatkov.

1.7

Omrežje ESPON (5) ima dober položaj kot središče za analizo in strokovno znanje, za spremljanje razvoja ter kot platforma za izmenjavo analiz med državami članicami.

1.8

Vlade na več področjih določajo pogoje, vendar izvajanje in konkretni ukrepi potekajo zlasti na decentralizirani ravni, na primer v zvezi z notranjo in zunanjo dostopnostjo, okoljem, izobraževanjem, življenjskimi razmerami družin, podjetništvom, znanjem in raziskavami, zaposlovanjem, migracijami, manjšinami ter etnično in kulturno raznolikostjo, javnimi naložbami in javnimi storitvami, spodbujanjem (tujih) naložb, javno-javnim in javno-zasebnim partnerstvom, vključno z zasebnim financiranjem, itd.

1.9

Evropa potrebuje dobro pripravljena mesta in metropolitanska območja. Tehnološka dinamika in mednarodno gospodarsko povezovanje pomenita, da se mesta neposredno srečujejo z mednarodnimi trendi in konkurenco. Ni presenetljivo, da si veliko mest in metropolitanskih območij določa nove cilje, je pa spodbudno. Najboljša med njimi so središča znanja in veščin na vseh ravneh ter središča v prihodnost usmerjenih vlaganj.

1.10

Zaradi demografskih sprememb, migracij, ekoloških zahtev in posledic svetovnih gospodarskih sprememb se ta mesta pogosto srečujejo tudi s precejšnjimi izzivi, ki jih lahko znatno obremenjujejo ter včasih povzročajo celo obžalovanja vredne razkole, ki preprečujejo pozitiven razvoj.

1.11

Ker se v mestih po vsej Evropi, ne glede na kulturne in socialno-ekonomske razlike med njimi, jasno kažejo podobni trendi in značilnosti, bo nadaljevanje evropske razprave in pristopov dopolnilo nacionalni okvir in kontekst. Poleg analiz in opredelitve zaželenih pristopov, bodo pomembno prispevale zlasti primerjalne analize in pregledne dobre prakse na področju celostnih pristopov.

1.12

Ker se cilji in (pravni, davčni in finančni) instrumenti vladne politike ter regionalno in lokalno izvajanje neizogibno dopolnjujejo, bodo razprava na visoki ravni o različnih scenarijih, analize in primerjalne analize verjetno odprle nove perspektive ne glede na kulturne in institucionalne razlike med državami članicami.

1.13

EESO poudarja, da je potreben skupno dogovorjen pristop generalnih direktoratov Komisije k mestom in metropolitanskim območjem. Prepoznavnost tega skupnega pristopa bi morala biti tudi spodbuda za nacionalne vlade, da se usmerijo k celostnim pristopom k mestom, kar je zahteva, ki jo mesta pogosto naslavljajo na vlade in EU.

1.14

Analize in primerjalne analize se morajo osredotočiti na različna vprašanja, ki jih navaja točka 4.12, tj. medsebojno povezane vidike agende za kohezijo mestnih območij in trajnostna mesta prihodnosti. Ti vidiki v veliki meri izražajo regionalno razsežnost programa lizbonske strategije, ki je zelo primeren okvir. Veliko dela že opravljajo javni in zasebni inštituti in agencije ter več velikih mest samih, vendar še vedno ni splošnega, preglednega in skladnega pristopa.

1.15

Večina velikih mest in metropolitanskih območij se srečuje z zapletenimi in težavnimi odločitvami. Vseevropska zavezanost in podpora pri analizah lahko zagotovo prispevata, da bodo lažje izkoristila priložnosti in obvladala izzive. Priporočljivo bi bilo npr. podeljevati (letne) nagrade ali evropske znake za urbana področja. Odlične primere je mogoče najti na vseh področjih, kot so urbanizem, načrtovanje stavb, migracije, manjšine in raznolikost, mobilnost, tehnologija in trg, ekološki projekti, varčevanje z energijo, kakovostna stanovanja itd. Te primere je treba izpostaviti po vsej Evropi.

1.16

Upravljanje je pomembno in zelo kritično vprašanje (6). Pogosto se spregleda ali zanemari, kdo je odgovoren za kaj. Za mesta pa so vodenje, vizije in skladnost tako ali tako predpogoj (7).

1.17

Zapletene upravne strukture po vsej Evropi, ki običajno obstajajo že zelo dolgo, praviloma niso namenjene za posodabljanje dolgoročnih regionalnih politik na gosto poseljenih območjih. Razprava na evropski ravni o možnostih učinkovitejšega upravljanja na več ravneh je lahko zelo koristna. Enako velja za nove oblike javno-javnega in javno-zasebnega partnerstva v mestih; ta partnerstva so vse bolj nepogrešljiva podpora.

1.18

Dolgoročna evropska agenda, okrepljeno prizadevanje Komisije in spremljanje na evropski ravni lahko prispevajo k opredelitvi usklajene usmeritve na regionalni ravni in v mestih. Lizbonska agenda zagotavlja okvir za to. Skladnost je nujna tudi za spodbujanje sodelovanja drugih javnih in zasebnih akterjev in mestnih strokovnjakov pri programih in projektih. Med njimi so šole in izobraževalne ustanove, visoko šolstvo, arhitekti in načrtovalci mest, regionalni socialni partnerji, trgovinske zbornice, podjetja, razvijalci, področje zasebnega financiranja, zdravstvene službe, kulturne organizacije in drugi.

1.19

Evropska agenda bi bila naklonjena novemu modelu uravnoteženega policentričnega razvoja v Evropi, ki bi ustvaril nove oblike življenjskih skupnosti, kar bi koristilo tudi družbi kot celoti. Ta proces že poteka in ga je treba po mnenju EESO v celoti priznati in podpreti.

2.1

Demografska slika sveta se spreminja. Od leta 2007 prvič v zgodovini več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Do pojava vse večje urbanizacije prihaja na vseh celinah in kaže, da se bo ta težnja še krepila.

2.2

V Evropi zdaj več kot 80 % prebivalstva živi na urbanih območjih, velik del tega prebivalstva pa živi v mestih in somestjih z več kot 500 000 prebivalci. Tudi te številke v več primerih kažejo težnjo po povečevanju.

2.3

Poleg središč, kot sta Greater London in Ile-de-France, ter tradicionalnih velikih mest, zlasti glavnih mest, se pojavljajo druga, pogosto zelo ambiciozna središča, ki privabljajo ljudi in gospodarske dejavnosti.

2.4

Politika EU delno upošteva te demografske premike ter njihove socialne in gospodarske posledice. Mesta in urbanizacija postajajo vse bolj pomembno vprašanje za več generalnih direktoratov, kot so GD za raziskave, GD za okolje, GD za energijo in promet, GD za podjetja in industrijo ter GD za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi regionalna politika EU obravnava urbanizacijo v okviru programov za razvoj mest URBACT, JEREMIE in JESSICA (8) ter projektov za razvoj mest v okviru socialnega sklada EU (9). V okviru Komisije je bila ustanovljena medresorska skupina za razvoj mest.

2.5

To stanje izraža vse večje zanimanje in osredotočeno dejavnost držav članic na področju razvoja urbanizacije in metropolitanskih območij.

2.6

Poleg vse večjega števila analiz in študij o mestih in urbanizaciji v državah članicah se v okviru programa ESPON izdeluje veliko zemljevidov o sodobnih demografskih in socialno-ekonomskih trendih.

2.7

Komisija je leta 1997 uvedla splošni pristop k mestom v obliki sporočila z naslovom K agendi urbanih območij v Evropski uniji  (10) .

2.8

Na več neuradnih ministrskih srečanjih o urbanem razvoju in teritorialni koheziji od novembra 2004 v Rotterdamu do maja 2007 v Leipzigu je Svet ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj mest, poudaril pomen razvoja mest in teritorialne kohezije v Evropi ter opredelil več področij skupnega interesa.

2.9

Ta proces je maja 2007 privedel do sprejetja Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih in teritorialne agende, med slovenskim predsedovanjem pa so bili nadaljnji ukrepi uresničeni v obliki projekta za usklajevanje teritorialnega in urbanega vidika.

2.10

Vzporedno z neuradnimi ministrskimi srečanji se krepijo tudi stiki in izmenjave med najvišjimi uradniki držav članic. Včasih so povabljeni tudi raziskovalni inštituti, da bi poglobljeno obravnavali specifične vidike v zvezi z razvojem mest (11).

2.11

Kljub analizam in naštevanju področij dinamičnega procesa urbanizacije splošni pristop Komisije in Sveta k urbanizaciji in njenemu prihodnjemu razvoju v Evropi še vedno ni jasen.

2.12

Februarja 2008 je Evropski parlament sprejel poročilo Spremljanje izvajanja Teritorialne agende in Leipziške listine: Evropskemu akcijskemu programu za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo naproti  (12). To poročilo poudarja pomen celovitega pristopa k regionalnemu načrtovanju in načrtovanju mest, ki bi okrepil sposobnost regij in mest za izboljšanje njihove prilagodljivosti gospodarskim spremembam v interesu kakovosti življenja evropskih državljanov.

2.13

Novembra 2007 je Odbor regij sprejel mnenje o Četrtem poročilu o gospodarski in socialni koheziji  (13). V njem „poziva k temu, da zaradi osrednjega pomena evropskih mest za doseganje ciljev strategij iz Lizbone in Göteborga ter za socialno vključevanje, npr. priseljencev, peto kohezijsko poročilo obravnava mestno razsežnost v posebnem poglavju“.

2.14

Med evropskimi mesti obstajajo bistvene razlike: obstajajo namreč velika in majhna mesta, zelo urbanizirana in manj poseljena mesta, različne pokrajine npr. velikih mest in skupin mest ter bogata in manj razvita mesta. Vendar je presenetljiv tudi skupni imenovalec: spontano preseljevanje prebivalstva v mesta in vse večja gospodarska privlačnost velikih mest, in ta mesta se srečujejo s podobnimi izzivi.

2.15

Celoten seznam priložnosti in izzivov je še toliko jasnejši, ker se danes uspešno načrtovanje mest ne omejuje le na prostorsko načrtovanje in gradnjo stanovanj, ampak v okviru celostnega pristopa jasno upošteva vse ustrezne socialno-ekonomske dejavnike. Vedno bolj v prihodnost usmerjeni urbanistični projekti in projekti načrtovanja se razvijajo na podlagi celostnih konceptov, ki vključujejo teritorialne, ekološke, gospodarske in socialne vidike.

2.16

Čeprav so vlade naklonjene postopnemu razvoju mest, so pristopi pogosto nejasni. Načini poteka in upravljanja razvoja se včasih med državami in celo med mesti močno razlikujejo. To seveda velja tudi za razvoj mestnih regij in metropolitanskih območij.

2.17

EESO je svoje splošno stališče o urbanizaciji po letu 1998 opredelil v mnenju K agendi urbanih območij. Temu dokumentu so sledili drugi, med katerimi sta dve posebni mnenji o evropskih metropolitanskih območjih: socialno-ekonomske posledice za prihodnost Evrope iz leta 2004 in leta 2007. Leta 2007 je bilo objavljeno tudi mnenje o teritorialni agendi EU. Poleg teh dokumentov več mnenj EESO obravnava posebna področja, ki so zanimiva v smislu mest in urbanizacije (glej prilogo).

3.1

Mesta in način življenja ljudi v skupnostih izražajo zgodovinska obdobja in ustrezen razvoj družbe.

3.2

Poleg strateških in političnih razlogov sta bila gospodarstvo in varnost glavni gonilni sili pri oblikovanju skupnosti in mest ter njihovih medsebojnih povezav.

3.3

Sodobna zgodovina mest v Evropi se je začela, ko so se po vsej celini iz razvitih poljedelskih družb na podlagi njihovega gospodarskega in trgovinskega razvoja oblikovala mesta. Stopnje industrializacije, ki so sledile, so obstoječa mesta spreminjale in povzročale nastajanje novih. Od konca 19. stoletja so mesta zaradi napredujoče industrializacije izjemno hitro rasla. Dolg zgodovinski razvoj s kulturno dediščino, industrijskimi območji, stanovanjskimi četrtmi itd. je v večini mest precej očiten.

3.4

V zadnjih desetletjih so se tradicionalna industrijska središča temeljito spremenila. Nekatera so pogosto doživljala in še vedno doživljajo boleče prestrukturiranje, ker tradicionalni industrijski procesi postopno izginjajo.

3.5

Zaradi tehnološke dinamike in globalizacije nastajajo novi procesi. Od množične proizvodnje se prehaja k individualni proizvodnji ter številnim specializacijam in stalnemu obnavljanju na eni strani ter obsežni širitvi storitvenega sektorja na drugi strani. Mobilnost se izjemno povečuje in prihaja do demografskih premikov, med drugim s podeželskih območij v mesta ter zaradi migracij.

3.6

V zahodnem svetu postaja okolje ljudi brezmejno, virtualno, obzorja se zelo širijo; ta razvoj vpliva tudi na vsakodnevno fizično okolje na vseh področjih človeškega delovanja.

3.7

To vsakodnevno okolje za veliko ljudi ni več posamezna vas ali mesto, ampak vključuje vedno širše regionalne enote, kar povzroča novo vrsto urbanizacije.

3.8

Omrežja mest ali regij se spontano in/ali namerno krepijo. Če si pogledamo razvoj velikih mest in metropolitanskih območij v Evropi, ugotovimo, da v sodobni urbanizirani družbi nastaja nova geografska resničnost, sestavljena iz vplivnih gospodarskih območij in velikega števila podrejenih območij, ki se pogosto ne ujemajoveč z obstoječimi upravnimi enotami.

3.9

Bistvena značilnost teh novih mestnih regij je njihov kritični obseg, ki je nujen za ustrezno upravljanje urbanizacije v korist vseh državljanov ter kakovosti njihovega življenja in dela. Kritični obseg se lahko od primera do primera, v odvisnosti od posebnih geografskih, gospodarskih in demografskih okoliščin, močno razlikuje.

3.10

Po desetletju nacionalnih študij in razprav o „prihodnjem zemljevidu“ Nemčije so leta 2004 določili enajst metropolitanskih območij, ki so opredeljena kot vplivna gospodarska območja. Kljub začetnim skeptičnim odzivom zdaj poteka nadaljnja obdelava koncepta. Razmerje in medsebojna odvisnost med metropolitanskimi ter podeželskimi območji sta zelo aktualni vprašanji.

3.11

V istem obdobju je DIACT (14) v Franciji izvedla študije, na podlagi katerih je bilo opredeljenih več metropol. Januarja 2008 je bil predložen dokument Imaginer les métropoles d'avenir  (15), ki je lahko pobuda za nadaljnje spodbujanje teh središč v Franciji in oblikovanje ustrezne zakonodaje za ta namen. Precej dejavnosti v zvezi z mestnimi regijami je bilo tudi v Združenem kraljestvu.

3.12

Bolj ali manj podobno usmerjene pobude sprejemajo tudi druge vlade in/ali regionalne in lokalne oblasti: v skandinavskih in baltskih državah, na Irskem in v Avstriji to zadeva zlasti glavna mesta in njihovo okolico, na Nizozemskem pa somestje Randstad. V velikih državah članicah, kot so Španija, Italija in Poljska, se pojavlja več prevladujočih središč.

3.13

Poleg glavnih središč se pojavlja vzorec sekundarnih središč, zaradi česar je urbanizacija kljub neenakomerni razširjenosti po celini pomembna značilnost evropskega okolja.

3.14

Družbeni in gospodarski razvoj povzroča policentrično urbanizacijo Evrope, ki ne bo več omejena na določeno geografsko območje, kot je tradicionalno središče gospodarskega razvoja Evrope, t.i. modra banana, ali na ekskluzivno skupino glavnih mest.

4.1

Ključno vprašanje je: kakšno bo in kakšno mora biti trajnostno mesto v prihodnji Evropi, da bi svojim prebivalcem zagotovilo obetavno skupnost? Ob upoštevanju evropske razprave o zapletenem urbanem razvoju je treba razlikovati med več prevladujočimi dejavniki in težnjami, ki pogosto zajemajo različno stvarnost v velikih mestih ali mestnih regijah po vsej Evropi, ali med njimi.

4.2

Nekaj teh dejavnikov in teženj:

4.3

Medtem se obstoječe težave v mestih zaostrujejo in pojavljajo se novi izzivi:

4.4

Demografska sestava velikih mest in metropolitanskih območij pogosto prinaša preizkušnje, vendar ponuja tudi priložnosti. Podoba se od mesta do mesta razlikuje: odvisna je od sestave prebivalstva in od gospodarskih možnosti, a tudi od nacionalne politike. Rezultat uspešnih celostnih politik držav gostiteljic je običajno visoka ali višja stopnja vključenosti.

4.5

Odnosi med podeželskimi območji in mesti so resničen izziv. V nasprotju s splošno razširjenimi in političnimi stališči je harmoničen odnos med podeželskimi območji in mesti bistvenega pomena za življenjske in delovne razmere na metropolitanskih območjih in nasprotuje običajnemu pojmovanju v smislu „to ali ono“ oziroma „mi in oni“. To je povsem v skladu z novim modelom policentričnega razvoja.

4.6

Čeprav se izhodiščne točke mest lahko zaradi različnih stopenj razvoja razlikujejo, je večina razlik začasnih. Vzorec urbanizacije v novih državah članicah EU načeloma odraža enake pojave, čeprav se zaenkrat pojavlja v določenem razmiku. Obnova je eden glavnih ciljev. Ker bo gospodarska rast povzročila višje javne izdatke, več zasebnih naložb in višje ravni prihodkov, bo urbanizacija sčasoma pokazala enake značilnosti po vsej Evropi.

4.7

V političnih dokumentih in predlogih projektov v zvezi z urbanizacijo se Komisija zdaj sistematično sklicuje na program lizbonske strategije. Tudi v dokumentih Sveta in nacionalnih dokumentih se vse večkrat izpostavlja ta povezava. Komisija v strateških smernicah Skupnosti mesta opredeljuje kot gibala regionalnega razvoja in središča inovacij, navaja pa tudi potrebo po izboljšanju notranje povezanosti z bojem proti socialni izključenosti in kriminalu ter po izboljšanju kakovosti življenja v prikrajšanih soseskah.

4.8

Lizbonska strategija se je začela kot proces od zgoraj navzdol. Medtem pa sta Komisija in Svet spoznala, da je treba aktivirati tudi sile od spodaj navzgor. Med temi silami imajo pomembno vlogo mesta, ki se hitro razvijajo; odločilen del modernizacije evropskih teritorialnih in socialno-ekonomskih struktur poteka zlasti prek javnih in zasebnih naložb ter konkretnih ukrepov v regijah in mestih. Mesta so običajno najboljša geografska raven za sodelovanje javnega, zasebnega in univerzitetnega sektorja s civilno družbo za ustvarjanje inovacij, ki jih Evropa potrebuje.

4.9

Zato EESO meni, da morajo velika mesta in metropolitanska območja opredeliti lastno lizbonsko agendo na področju konkurenčnosti, trajnostnega razvoja ter socialne kohezije in vključevanja. Takšna agenda bi morala nosilcem političnega odločanja in vsem drugim zadevnim stranem na regionalni ravni omogočiti v prihodnost usmerjeno strukturo in dolgoročen program. Tako se bo okrepila samozavest mest in mestnih regij ter povečale njihove izrazne možnosti na nacionalni in mednarodni ravni.

4.10

Na gosteje poseljenih območjih v Evropi mora biti dolgoročna regionalna agenda celostna, kar pomeni, da morajo biti vsi vidiki medsebojno povezani. Kolikor boljši bodo pogoji za zasebne naložbe, toliko več bo možnosti za ustvarjanje delovnih mest ter zagotavljanje javnih storitev in za oskrbo šibkih skupin, kot so (osamljene) starejši in nizkokvalificirani ljudje (16). Posebna in k trajnosti ter splošni kakovosti pozidanega okolja usmerjena pozornost bo prispevala k večji privlačnosti teh mest in regij za prebivalce in (mednarodne) naložbe. Boljši pogoji za socialno kohezijo bodo olajšali ustvarjanje delovnih mest. Globalne in trajne strategije bodo povečale zaupanje prebivalstva (17).

4.11

Upoštevati bi bilo treba tudi, da trgi pogosto ne delujejo zaradi prostorske togosti: stanovanjskega gospodarstva, razvojne politike, infrastrukture, prometa in mobilnosti. Rešitev za takšno togost je treba praviloma najti na metropolitanski ravni. Združevanje trgov lahko povzroči tudi, da postanejo nacionalne meje odveč (18).

4.12

Medsebojno povezani vidiki agende za kohezijo kakovostno urbaniziranih območij in trajnostna mesta prihodnosti so:

4.13

Za sodobna mesta in mestne regije je odločilna najsodobnejša „kultura grajenega“ (nem. Baukultur), (21) tj. splošni arhitekturni koncept, ki temelji na celostnem pristopu, pri katerem arhitekti, načrtovalci, oblikovalci, gradbena industrija, razvijalci in končni uporabniki sodelujejo pri ustvarjanju in ohranjanju kakovostno grajenega okolja, da se zagotovijo rešitve za trajnostna mesta (22).

5.1

Evropa potrebuje prilagodljiva in trajnostna mesta, mestne regije ali metropolitanska območja, ki se lahko predstavljajo na mednarodni ravni.

5.2

Zato je „upravljanje“ na vrhu dnevnega reda. Obstaja široko soglasje glede analize možnosti in izzivov, med mesti prihaja do vse pogostejših izmenjav stališč, vendar je – razen razlike med razmerami v mestih – v konkretnih položajih še vedno nejasno, kdo je za kaj odgovoren:

5.3

Praksa kaže, da so odločno vodenje, vizija in skladnost praviloma pogoj za uspešno obvladovanje sprememb in trajen napredek mest.

5.4

Velika mesta in metropolitanska območja so privlačna središča in življenjsko okolje za zelo veliko ljudi; njihov socialno-ekonomski pomen za Evropo je nesporen; zato EESO meni, da je nujna poglobljena razprava na nacionalni ravni in ravni EU o vseh vidikih njihovega vpliva.

5.5

Ker Pogodba do nedavnega ni vključevala določb v zvezi s prostorskim načrtovanjem in zaradi subsidiarnosti sta vlogi Komisije in Sveta ostali nejasni. Medtem generalni direktorati Komisije v neposrednem posvetovanju z mesti izvajajo vse več različnih projektov na mestnih območjih. Teme so raziskave in razvoj, okolje, zaposlovanje in promet (24).

5.6

Tudi mesta postajajo v odnosu do Bruslja vse aktivnejša, ker jih zakonodaja EU neposredno zadeva. Obravnavane teme so okoljska zakonodaja, javna naročila, brezposelnost mladih, javni red in varnost, migracije in prikrajšana območja.

5.7

Isto velja za lizbonsko strategijo. Vse pogosteje se ocenjujejo možnosti za regionalno uporabo evropskih meril za različna področja, tj. kakšni so učinki izvajanja predlogov in/ali sprejete ureditve na ravni mest in metropolitanskih območij. Primeri dokazujejo, da se lahko brez upoštevanja posebnih razmer v mestih izvajanje projektov izkaže za dražje, kot so koristi prispevkov za projekte iz strukturnih skladov.

5.8

V tem smislu EESO pozdravlja namero Komisije, da v kratkem predstavi zeleno knjigo o teritorialni koheziji. Razprava o tej zeleni knjigi bo tudi priložnost, da se dopolni Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih.

5.9

V točki 4.12 omenjena agenda je zahtevna. Razmere so običajno zelo zapletene. Do zdaj je bila skladna strateška perspektiva v zvezi z velikimi mesti in mestnimi regijami razvita le v nekaj primerih. Pogosto ni jasne usmeritve, kar je delno posledica nejasnih stališč vlad ter različnih stališč v upravah držav članic in na ravni mest.

5.10

Po drugi strani pa sta dolgoročna vizija in skladnost na ravni mest nujni za doseganje zavezanosti obstoječih – in morda tudi novih – skupnosti ter za zasebne udeležene akterje in za ustvarjanje koristnih zavezništev v organizirani civilni družbi. Zdaj se vse to zdi še toliko bolj zapleteno, ker je koncept metropolitanskih območij precej nov pojav, zaradi katerega je uspeh razprave v Evropi še toliko bolj zaželen (25).

5.11

To ne pomeni, da so vsi primeri podobni, nasprotno. Poleg demografskih in socialno-ekonomskih razlik v Evropi je med državami in regijami tudi veliko različnih upravnih in kulturnih tradicij. Konkretne razmere, življenjski slogi in stališča glede organizacije se znatno razlikujejo. V nekaterih primerih je bila odločilna ena sama vodilna zamisel ali vizija prihodnosti. Na splošno se lahko lizbonska strategija izkaže kot koristna za opredelitev skupne osnove za razpravo in pristop.

5.12

Osrednja vlada mestom pogosto ne zagotavlja dovolj manevrskega prostora za samostojno odločanje o prihodnosti. Politika in upravni postopki potekajo predvsem od zgoraj navzdol. V nasprotju s tem bi lahko spodbujanje samoodločbe ustvarilo primerne razmere za ustrezno izvajanje zaželenih strategij in politik. Z novo opredelitvijo položaja velikih mest in mestnih regij ali metropolitanskih območij bi lahko ta postala resnične „skupnosti odgovornosti“.

5.13

Samoodločba in vzajemno spoštovanje med mesti in njihovo okolico bosta okrepila odgovornost lokalnih in regionalnih oblasti ter prispevala k zaželenemu aktivnemu odnosu civilne družbe in zasebnega sektorja.

5.14

Za učinkovitost bo v več primerih treba spremeniti obstoječe lokalne in regionalne upravne enote (občine in druge) ter njihove pristojnosti.

5.15

Prebivalstvo evropskih mest lahko postane še bolj raznoliko v smislu delovnih mest in dohodkov ter s kulturnega vidika. Načeloma so na voljo vsi potrebni dejavniki za doseganje obogatene urbanizacije, a če procesi ne bodo vodeni ustrezno, možnosti ne bodo izkoriščene in to lahko ogrozi kohezijo družbe.

5.16

Usmerjene razprave, določanje prednostnih nalog in učinkovito spremljanje na evropski ravni lahko veliko prispevajo k opredelitvi skladne smeri na regionalni ravni. Ta skladnost ni nujna le za javne akterje, ampak bo nepogrešljiva za vključevanje drugih (pol)javnih in zasebnih udeleženih strani ter mestnih strokovnjakov.