3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/88

a)

kratkoročno gledano bo treba obravnavati vprašanja, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, kot na primer sprejetje zakonodaje v državah članicah za veljavnost in dejansko uporabo evropske protidiskriminacijske zakonodaje, ki varuje pravice državljanov;

b)

poleg tega je treba spodbuditi dolgoročne procese, ki bodo trajali več desetletij, zlasti na ravni držav članic in/ali lokalni in regionalni ravni, npr. izboljšanje šolanja romskih otrok in mladine, spodbujanje romskega jezika in kulture itd.

1.

pravno podlago za ukrepe, ki temelji na pravu Skupnosti in ustreznih področjih odprte metode usklajevanja (izobraževanje, zaposlovanje, socialno varstvo in socialna vključenost);

2.

celovito in dolgoročno okvirno politično strategijo Komisije;

3.

strukturirano, pregledno in trajnostno sodelovanje vseh udeležencev organizirane civilne družbe ter spodbujanje krepitve zmogljivosti za nevladne organizacije;

4.

aktivno in odgovorno vključevanje predstavnikov Romov v procesu;

5.

odgovorno institucionalizirano platformo za praktično izvajanje posebnih ukrepov;

6.

program za pozitivne ukrepe na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja, vključno s samozaposlitvijo.

1.1

V pismu z dne27. oktobra 2006 je podpredsednica Komisije in komisarka za medinstitucionalne zadeve Margot Wallström Evropski ekonomsko-socialni odbor pozvala, naj v okviru evropskega leta enakih možnosti za vse 2007 pripravi raziskovalno mnenje o načinih spodbujanja usklajevanja prizadevanj, da bi povečali vpliv in učinkovitost vseh ustreznih instrumentov za boj proti diskriminaciji in vključevanje manjšin, zlasti Romov.

1.2

Odbor je že v več mnenjih (2) obravnaval diskriminacijo manjšin na različnih področjih vsakdanjega življenja, zato najprej spomni na ugotovitve iz teh mnenj, ki se nanašajo tudi na Rome, in se nato v tem mnenju osredotoča na posebne razmere Romov na vseh področjih življenja. Odbor upa, da bodo njegovi predlogi prispevali k obravnavanju tega vprašanja in poudarja pomen celovite okvirne strategije za vključevanje Romov v proces evropskega združevanja.

2.1

Romi in njihova zgodovina: glede na to, da ima zgodovina izvora manjšine sorazmeren učinek na njeno družbeno in politično identiteto ter s tem povezane možnosti konfliktov, je poznavanje lastne zgodovine bistvenega pomena tako za manjšino kot večino.

Romi živijo v Evropi že več kot sedem stoletij. Prisotnost različnih romskih skupin v skoraj vseh evropskih državah od konca 15. stoletja je dokumentirana skupaj z ukrepi za njihovo diskriminacijo, izključevanje in preganjanje. Romi so bili v nekaterih državah žrtve suženjstva, v 20. stoletju pa so bili izpostavljeni posebej grozljivi javni obliki preganjanja: število romskih žrtev rasnega preganjanja in genocida v nacističnem režimu se ocenjuje na več kot pol milijona.

Zgodovina Romov je torej v Evropi zaznamovana s preganjanjem in neprestano, stoletja dolgo diskriminacijo, kar je seveda povzročilo splošno travmo velikega števila Romov.

Zato je treba vsa prizadevanja usmeriti v pomoč Romom, da opustijo svojo vloge žrtve in se dejansko – z večjim ali manjšim nezaupanjem – spremenijo iz pasivnih objektov v aktivne subjekte, ki so pripravljeni in sposobni prevzeti aktivno in odgovorno vlogo v družbi, zlasti v politikah, ki se nanašajo nanje.

2.2

Romi in njihova demografija: zaradi nezanesljivih statističnih podatkov ni na voljo pomembnih demografskih podatkov o Romih. Po ocenah naj bi jih v Evropi živelo od deset do dvanajst milijonov (od tega sedem do devet milijonov v EU), od tega jih približno 60 % živi v skrajni revščini in na obrobju družbe (3). Vzorec in obseg izključitve sta podobna v vseh državah članicah, vendar obstajajo razlike z zgodovinskega in socialnopolitičnega vidika.

Demografski trendi med Romi se razlikujejo glede na večinsko prebivalstvo: njihov vse večji delež – kljub visoki stopnji smrtnosti otrok in nizki pričakovani življenjski dobi – v skupni populaciji je dolgoročno gledano velik problem za vsa področja socialne in izobraževalne politike. Brez bistvenega izboljšanja ravni šolske izobrazbe in poklicne usposobljenosti Romov se bo v državah članicah povečevalo število slabo izobraženih in usposobljenih ljudi, ki bodo ovirali gospodarsko rast in obremenjevali socialne sisteme. Zato je treba oblikovati politike in strategije izobraževanja in zaposlovanja, ki upoštevajo tradicijo in socialno-ekonomski položaj Romov. Romi bodo lahko le z zagotovljenimi možnostmi izobraževanja in s tem povezanega usposabljanja aktivno prispevali k družbi, v katero spadajo, kar se od njih upravičeno pričakuje.

2.2.1

Romi in njihov jezik: romščina je indoevropski jezik in se govori v več različicah in različnih romskih skupnostih v Evropi. Obstajajo različni dialekti, vendar večina Romov v Evropi razume večji del skupnega besedišča. V mnogih skupnostih je romščina celo materni jezik. Izjema so tiste države, v katerih se je jezik delno izgubil, ker je bil prepovedan, kot npr. v Španiji. Priznavanje pomena romščine ter njena standardizacija in poučevanje so bistvenega pomena za socialno kohezijo znotraj same manjšine in zunaj nje. Lektorat romščine obstaja samo na Inštitutu za vzhodne jezike in civilizacije v Parizu (Institut des langues et des civilisations orientales) in na Fakulteti za tuje jezike Univerze v Bukarešti. Na Karlovi univerzi v Pragi se ukvarjajo z lokalnim romskim dialektom, Univerza Eötvös v Budimpešti pa izvaja pobudo za jezikovni tečaj v okviru Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih. Raziskave potekajo poleg tega tudi na Univerzi v Manchestru.

Skupni jezik oblikuje skupno identiteto, zaradi česar je spodbujanje jezika Romov bistvenega pomena za njihovo družbeno priznanje in kulturno identiteto.

Odbor zato predlaga, da se ustanovi katedra Jean Monnet za romski jezik in kulturo.

3.1

Romi: življenje v diskriminaciji. Danes je družbena in institucionalna diskriminacija, vključno s sovraštvom do Romov, stalno prisotna in jo mediji pogosto podpirajo, kar ni v skladu z evropsko zakonodajo. Romi so državljani razširjene Evrope in imajo pravice v skladu z ratificirano Pogodbo, zlasti s členom 13. Če se jim te pravice ne priznavajo, je to diskriminacija (v nekaterih primerih celo institucionalna).

3.1.1

Pred in po rojstvu: inherentna diskriminacija v samih družbenih sistemih ima za posledico veliko revnih, podhranjenih in neizobraženih romskih deklet, ki postanejo podhranjene matere otrok z nizko porodno težo. Prenatalna oskrba v manjšinskih skupnostih v glavnem ne obstaja, zato sta oba, mati in novorojenček, podhranjena. Zdravstvena oskrba v trenutku poroda je omejena zaradi nezadostnega števila babic in patronažnih sester na domu, dostop do porodnišnic pa je povezan z možnostjo prevoza in finančnim stanjem. Zato novorojenčki niso vpisani v matične knjige, poleg tega pa tudi niso cepljeni. Samo vključitev Romov v obstoječe sisteme zdravstvenega varstva ne bo zadostovala za zmanjšanje neugodnih zdravstvenih trendov: potrebni so nujni ukrepi, prilagojeni romski kulturi, med drugim zdravstvena vzgoja in načrtovanje družine, obsežno cepljenje in tuberkulinski testi za celotno skupnost. To bi bilo treba spodbujati z aktivnim vključevanjem (in usposabljanjem) romskih žensk in zdravstvenih „posrednikov“, mobilnimi zdravniškimi ekipami ter romskim skupnostim dostopnimi in razumljivimi informacijami. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo vsi romski otroci vpisani v matične knjige in imeli rojstni list.

3.1.2

Razvoj v zgodnjem otroštvu je temeljnega pomena za uspešno sodelovanje v šoli in vključenosti, saj „zgodnja leta ostanejo za vedno“. Zato so programi za matere in otroke ter igralne skupine prav tako pomembne kot starševska vzgoja (materinska šola), hkrati pa ponujajo celostni pristop in upoštevajo potrebe družin. Program Sure Start, ki je bil uveden v Veliki Britaniji in se je razširil v drugih državah članicah EU, je dober primer vključevanja mater in majhnih otrok ter otroškega varstva. Dobrih vrtcev v skladu z barcelonskimi cilji primanjkuje v celotni EU in romski otroci pogosto nimajo dostopa do njih.

3.1.3

Šolska starost (6–14 let): Slabo obiskovanje šole pri Romih. Dejstva, da otroci niso vpisani v matične knjige, da starši niso pripravljeni svojih otrok (zlasti deklic) pošiljati v šolo, segregacija in pomanjkljivo poučevanje so dodatni dejavniki, ki jih priznavajo mnoga poročila (4). Če želimo prekiniti generacijski krog neizobraženih Romov, je zato nujno treba zagotoviti sredstva za večje obiskovanje pouka in ukinitev segregacije. Nekatere države so uvedle sistem „pogojnega prenosa denarja“ (CCT, Conditional Cash Transfer), da bi spodbudili obiskovanje pouka, za kar je treba dokazati, da je otrok vpisan in ima rojstni list. Za obiskovanje pouka šteje, če so otroci vključeni v družbo in so jim na voljo vse storitve in učne metode, potrebne za izpolnjevanje pogojev (jezik, roki itd.). Uvesti bi bilo treba brezplačno šolsko malico (odvisno od višine dohodkov) in učbenike za vse osnovnošolske otroke. Če je izobrazba dolgoročna prednostna naloga, bi morale vlade o tem malo razmisliti.

Segregacija v šolstvu je prva posledica geografskega ločevanja naselitvenih prostorov Romov in večinskega prebivalstva. Poleg tega se opaža, da neromski starši izpisujejo svoje otroke iz šol, v katerih odstotek romskih otrok v razredu postane prevelik, kar povzroča ustanavljanje ločenih šol ali razredov za romske otroke. Te šole iz več razlogov ne izpolnjujejo ustreznih standardov, zaradi česar se povsem sposobni romski otroci pošiljajo v posebne šole in pogosto nimajo možnosti nadaljevanja šolanja.

Pošiljanje romskih otrok v posebne šole za otroke z motnjami pri učenju je posebna težava. Razlog za to so pogosto diskriminatorni preizkusi za sprejem v šolo, delno pa tudi lažne pobude (brezplačen prevoz ali šolska kosila). Praksa neupravičenega pošiljanja v posebne šole je jasna kršitev temeljnih pravic, ki jo je treba preprečiti z vsemi pravnimi in upravnimi sredstvi.

Poudariti je treba tudi to, da je eden od razlogov za neobiskovanje pouka revščina, saj starši ne morejo ali nočejo plačati stroškov šolanja, bodisi ker svoje otroke prisilijo v delo, da podpirajo družino, bodisi morajo prevzeti skrb za mlajše brate in sestre, kar velja zlasti za dekleta.

3.1.4.1

Stanovanjske razmere se odražajo v slabih življenjskih razmerah in neprestani segregaciji. Prebivalci začasnih nastanitev s slabo infrastrukturo in vzdrževanjem, nezadostno oskrbo z elektriko, plinom in vodo ter s pomanjkljivo sanitacijo v onesnaženih krajih nimajo lastninske pravice in ne morejo navesti stalnega naslova pri vlaganju zahtevka za socialno pomoč, prijavljanju na delovno mesto ali uveljavljanju pravic na področju izobraževanja, zaposlovanja in zdravstvenega varstva. Mnoga vprašanja so posledica družbene diskriminacije in sovraštva do Romov. Treba je povedati, da je njihovo nomadsko življenje posledica in ne vzrok izključitve. Čeprav je velika večina Romov zdaj stalno naseljenih, se izbira nomadstva kot načina življenja pogosto navaja kot poskus razlage njihove izključenosti.

3.1.4.2

Izobrazba je ena od najosnovnejših naložb v prihodnost. Velik delež nepismenosti in nizka raven izobrazbe Romov napovedujeta mračno prihodnost. Države članice morajo zagotoviti, da njihovi šolski sistemi ne bodo diskriminatorni do Romov, poleg tega pa odraslim Romom omogočiti programe opismenjevanja in vseživljenjskega učenja.

Za Rome je zelo pomembno, da si pridobijo višjo raven izobrazbe in dobro poklicno usposobljenost. Države članice morajo poleg prizadevanj za vključitev v običajni sistem izobraževanja in usposabljanja uporabljati tudi modele, ki priznavajo neformalno pridobljena znanja in spretnosti, ter bolj velikodušno priznavati usposobljenost, pridobljeno zunaj države.

Celovita politika jezikovnega izobraževanja Komisije, katere cilj je med drugim spodbujanje učenja manjšinskih jezikov, se mora izvajati tudi v korist Romov.

3.1.4.3

Ekonomska integracija zahteva od predstavnikov manjšin, da odpravijo več ovir, ki so vzročno povezane (5). Te osebe so prikrajšane tudi zaradi pomanjkljive ali zelo nizke stopnje izobrazbe ali usposobljenosti ali zaradi nezadostnih ali nepriznanih kvalifikacij, sovraštvo proti Romom pa težave še povečuje. Veliko Romov je brezposelnih zaradi rasne diskriminacije. Pripadniki manjšin praktično nimajo nobenega dostopa do ukrepov, ki spodbujajo vseživljenjsko učenje.

Romi so v celoti sposobni razmišljati in delovati na podjetniški način, zato lahko poiščemo načine in sredstva, da jih potegnemo iz sive ekonomije in jih usposobimo za delovanje v zakoniti gospodarski dejavnosti, npr. z mikrokrediti in mehanizmi za ustanavljanje in podporo podjetij, ki jim bodo pomagali preseči izzive in ovire.

Dohodek gospodinjstev številnih Romov je zelo odvisen od socialne pomoči in drugih transferjev države (npr. pokojnin ali otroških dodatkov), saj je zakonita zaposlitev relativno omejena. To povzroča nesimetrično vključenost Romov v sisteme socialnega varstva (tj. kot skupina prejmejo več, kot plačajo). Ta nesimetričnost je velik vzrok za socialno napetost in predsodke ter na koncu izključenost.

Za povečanje privlačnosti zakonite zaposlitve bi lahko namenili dodatna sredstva, v skladu z načelom dodeljevanja posebnih socialnih pomoči („pozitivna korist za pozitiven prispevek“), sicer bo v sistemu še naprej velik vir rasne izključenosti. V partnerstvu z organizacijami iz javnega in zasebnega sektorja bi lahko uvedli socialno-delovne programe.

Diskriminacija na delovnem mestu in med prijavo je jasno dokumentirana proti tej praksi bi bilo treba uporabiti pravna sredstva.. Nekvalificirani in polkvalificirani Romi potrebujejo hkrati dostop do ustreznega poklicnega izobraževanja, da bo mogoča prava kulturna sprememba.

3.1.4.4

Zdravstveno varstvo: nizek življenjski standard (pomanjkljivi dohodki) in slabe življenjske razmere (umazanija, pomanjkljiva sanitacija, pomanjkanje čiste vode) so resno tveganje za zdravje. Dostop do zdravstvenega varstva v romskih naseljih je omejen, zlasti zato, ker večina Romov po rojstvu ni bila vpisana v matične knjige, zato niso vključeni v sistem zdravstvenega varstva. Pogosto imajo Romi dostop samo do posebnih oddelkov v javnih zdravstvenih ustanovah, kar je diskriminatorno. Dostop do kakovostnih storitev je temeljna pravica vseh evropskih državljanov.

3.1.4.5

Romske ženske imajo v družinski hierarhiji praviloma nižji status, slabo izobrazbo ali nobene in v skladu s tem slabe zaposlitvene možnosti; običajno se poročijo mlade in so pogosto noseče. Prav tako ne smemo zanemariti nasilja v družini, pri čemer veliko primerov ostane prikritih. Zlasti zaskrbljujoče je dejstvo, da danes to dopolnjujejo še prostitucija in trgovina z ljudmi.

Treba pa je priznati, da so romske ženske – čeprav tega ljudje, ki niso Romi, ne vidijo – pogosto vir sprememb znotraj skupnosti, zlasti pri razvoju sposobnosti in kulturnih spremembah, npr. poudarjanje pomena izobrazbe otrok, zlasti deklic. Če mati aktivno sodeluje v svetu staršev, ima to lahko zelo pozitiven vpliv na šolanje njenih otrok.

3.1.4.6

Družbena diskriminacija in sovraštvo do Romov v obliki stereotipov in predsodkov do manjšin, zlasti Romov, je globoko zakoreninjena in izvira iz več generacij trajajoče nevednosti in kulturnih razlik. Stereotip, da so te skupnosti družbeno manjvredne, je zelo razširjen in spodbuja dodatno izolacijo, revščino, nasilje in končno izključenost.

3.2.1

Vključevanje ni enosmerna cesta, temveč proces, ki poteka v dveh smereh in zahteva prizadevanje manjšine in večine. Zaradi strahu, da se bodo morali v procesu integracije odpovedati svojim načelom, tradiciji in identiteti, ima veliko Romov velike predsodke do ukrepov za vključevanje. Tudi več generacij trajajoča inherentna diskriminacija ljudem onemogoča, da bi pozabili na svoje predsodke in sprejeli romsko kulturo.

3.2.2

Po drugi strani 40 % Romov ne živi v revščini, temveč v relativno dobrih (čeprav včasih skromnih) življenjskih pogojih. Ti Romi niso najbolj opazni, so pa dokaz za to, da se je romska skupnost sposobna vključiti v družbo, v kateri živi, ne da bi se odpovedala svoji identiteti.

3.2.3

Romske organizacije so pripravile številne dokumente, da bi povečale vidnost, aktivno sodelovanje in ozaveščenost, kar je velik korak naprej (6). Še več se lahko stori z naložbami v skupnosti, ki so se pripravljene zavezati in prevzeti odgovornost. Sistem mikrokreditov, ki se navadno uporablja v podjetništvu, bi lahko uporabili za financiranje izgradnje infrastrukture in učnih metod. Finančna pomoč bi lahko bila v obliki majhnih zneskov v zameno za obljubo, da bodo otroke pošiljali v šolo in na redne zdravniške preglede (7).

3.2.4

Za enakopravno udeležbo manjšin v družbi so potrebni učinkoviti, dolgoročni in prilagojeni ukrepi, ki morajo biti ciljno usmerjeni, hkrati pa ne smejo izključevati drugih skupin. Za to je potrebna pripravljenost politikov, gospodarstva in družbe, da istočasno izvajajo načelo nediskriminacije, učinkovito spodbujajo enake možnosti in obvladujejo raznolikost. V podporo teh programov bi lahko uporabili evropske strukturne sklade.

Na vse možne načine si je treba prizadevati za odpravo predsodkov in pridržkov pri Romih in tudi ne-Romih, ne le z nujnimi praktičnimi ukrepi, temveč je treba s pomočjo vodij in posrednikov na obeh straneh oblikovati skupno strategijo za prihodnost. Vzorniki iz romske skupnosti imajo pri tem posebno vlogo.

4.1.1

Komisija si že dolgo prizadeva, da bi pripomogla k reševanju vprašanja vključevanja. Ustanovitev medsektorske skupine za romska vprašanja pred nekaj leti je izboljšala pretok informacij med posameznimi službami Komisije in dosegla določeno stopnjo usklajenosti med številnimi področji dejavnosti.

4.1.2

Skupina strokovnjakov na visoki ravni za vključevanje etničnih manjšin, ki jo je januarja 2006 ustanovila Komisija, je decembra 2007 (8) predložila še eno kritično poročilo, ki vključuje priporočila „za ukrepe za izboljšanje položaja Romov v zvezi z izobrazbo, zaposlitvijo, zdravstvenim varstvom in zagotavljanjem stanovanj“. Skupina strokovnjakov je poleg tega v svojem poročilu jasno navedla, da lahko trajne rešitve omogoči le ustrezna mešanica politik, potreben pa je tudi pragmatičen pristop.

4.1.3

To vprašanje podrobno obravnava tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice  (9). V zvezi s tem je treba omeniti tudi obsežne raziskave, poročila in prireditve njenega predhodnika, tj. Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije.

4.2.1

Evropski parlament si z medstrankarskimi ukrepi že dolgo vneto prizadeva za reševanje manjšinskih vprašanj, vključevanje Romov in boj proti njihovi diskriminaciji. Tako je bilo v zvezi s tem sprejetih že veliko poročil in resolucij, zadnja 31. januarja 2008 (10).

4.3.1

Evropski Svet je to temo nazadnje obravnaval 14. decembra 2007 v okviru dejavnosti evropskega leta enakih možnosti (11).

4.5

Evropsko sodišče za človekove pravice je z vrsto prelomnih sodb vzpostavilo pomembne temelje za izvajanje pravic Romov (12).

4.6

Organizacija združenih narodov že leta (zlasti v okviru organizacij UNICEF in UNESCO) spodbuja vključevanje Romov.

4.7.1

Zavod za odprto družbo (OSI) je ob podpori Svetovne banke spodbudil „desetletje vključevanja Romov 2005–2015“ (13).

4.7.2

Nedavno ustanovljena koalicija EU za politiko Romov (EU Roma Policy Coalition, ERPC) (14) se je zavezala „načelu vključevanja s sodelovanjem“ („principle of inclusion through participation“) in namerava „spodbujati sodelovanje Romov pri vseh pomembnih procesih“.

4.7.3

Posebej je treba omeniti tudi Evropski forum za Rome in potujoče skupine (ERTF) (15), ki je bil ustanovljen na pobudo finske predsednice Tarje Halonen in ima zaradi partnerskega sporazuma s Svetom Evrope privilegiran položaj, ki mu omogoča aktivno sodelovanje pri dejavnostih Sveta Evrope.

4.7.4

Tudi socialni partnerji imajo na tem področju pomembno vlogo, saj je zaposlovanje, eno od prednostnih področij vključevanja Romov, njihovo področje delovanja. Pri načrtovanju tega procesa so lahko pomembne izkušnje Evropske konfederacije sindikatov, pa tudi nacionalnih zvez sindikatov ter evropskih in nacionalnih organizacij delodajalcev.

5.1

Ugotovitev, da rezultati vseh dosedanjih prizadevanj za vključevanje Romov in uveljavljanje njihovih pravic niso zadovoljivi, je skupna vsem dejavnostim v zvezi s tem.

5.2

Ukrepati je treba tako na ravni Unije kot držav članic. V skladu s členom 13 Amsterdamske pogodbe so bile leta 2000 sprejete direktive o nediskriminaciji, ki imajo velik pomen in so institucionalni okvir za reševanje vprašanja diskriminacije Romov. Komisija bi morala proučiti, kako bi lahko zakonodajo Skupnosti razširili in vanjo vključili vprašanja Romov, npr. s sprejetjem direktive o desegregaciji. Poleg tega bi moralo biti vključevanje Romov prednostna naloga pri namenjanju strukturnih skladov.

5.3

Za primere, ko so za vprašanja v zvezi z Romi pristojne države članice, je bila kot možen in učinkovit pristop k iskanju rešitev v devetdesetih letih sprejeta odprta metoda usklajevanja (OMC) (16). Zato Odbor predlaga, naj se tudi na področju vprašanj manjšin, zlasti vključevanja Romov, gradi na že obstoječi odprti metodi usklajevanja. Kot prvi korak bi lahko položaj Romov obravnavali v različnih procesih v okviru odprte metode usklajevanja (zlasti pri zaposlovanju, vključevanju v družbo in v izobraževanju). Države članice bi si lahko to metodo in njene instrumente med seboj delile pri ocenjevanju modelov najboljše prakse in proučevanju svetovnih modelov in projektov lokalnih organizacij. Da bi bili ti projekti uspešni, morajo zajemati več sektorjev in vse zainteresirane strani (zlasti romske organizacije). Akcijski načrti morajo imeti naloge, dejavnosti, ocene ter mehanizme zbiranja povratnih informacij in razširjanja in prejeti zadostna finančna sredstva – tudi iz strukturnih skladov. Odbor je prepričan, da je odprta metoda usklajevanja najustreznejša za učinkovito reševanje številnih pravnih, socialnih in tudi zgodovinskih čustveno močnih težav manjšin, zlasti pri Romih.

5.4

Na uspeh teh pobud bo odločilno vplivalo to, ali je mogoče vzpostaviti delujočo mrežo, v kateri sodelujejo vsi akterji. Odbor, ki je večkrat pokazal svojo dodano vrednost kot mostu do organizirane civilne družbe (17), bo z institucionaliziranim ter s tem trajnim sodelovanjem prispeval k reševanju vprašanja vključevanja manjšin, predvsem Romov.

5.5

Konferenca na visoki ravni o vključevanju Romov, ki jo Komisija načrtuje za september, je dobra priložnost za javno razpravo o predlogih Komisije za izboljšanje učinkovitosti politike EU in nacionalnih politik ter za sprejetje prvih konkretnih korakov v tem procesu.

Ob tej priložnosti bi lahko Odbor kot nadaljevanje tega mnenja predstavil svoje načrtovane konkretne ukrepe. Pozornost je treba nameniti tudi oblikam sodelovanja z mediji, ki so dolgoročno usmerjeni in se ne omejujejo le na poročanje o aktualnih dogodkih.

6.1

Odbor je začel z delom v povezavi z letom enakih možnosti, potem pa ga je po posvetovanju s Komisijo preusmeril v kontekst leta medkulturnega dialoga.

Z vidika Odbora je kultura proces, ki zajema vsa področja življenja, priznanje skupnih vrednot, skupen način življenja in bistveni dejavnik komunikacije v prizadevanju za boljše vključevanje na vseh področjih, saj združuje razum in čustva in tako omogoča celovit pristop k reševanju težav. Ta družbena razsežnost kulture prispeva k vlogi medkulturnega dialoga kot instrumenta miru ter notranjega in zunanjega ravnovesja. Za manjšine, zlasti za Rome, to pomeni, da je medkulturni dialog najprimernejši način za postopno odpravo stereotipov, ki kažejo na nezaupanje, predsodke in pomanjkanje razumevanja in ki so se razvijali več stoletij, ter da se s skupnim pristopom na podlagi močne zakonodaje in ob medsebojnem spoštovanju opredeli oblika vključevanja, sprejemljiva za obe strani.

6.2

Odbor upa, da bodo prvi konkretni ukrepi za izvedbo njegovih predlogov sprejeti še v letu medkulturnega dialoga in da jim bodo v letu 2009, evropskem letu ustvarjalnosti in inovativnosti, ter letu 2010, evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti, sledili tudi drugi ukrepi.

The Situation of Roma in an Enlarged Europe, poročilo Evropske komisije, 2004)

(http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/roma/);

Avoiding the Dependency Trap, UNDP, 2003

(http://roma.undp.sk/);

Final Report on the Human Rights Situation of Roma, Sinti and Travellers in Europe, Svet Evope, 2006, Alvaro Gil Robles, visoki komisar za človekove pravice

(http://www.coe.int/t/dg3/romatravellers/documentation/default_en.asp);

Action Plan on Improving the Situation of Roma and Sinti Within the OSCE Area

(www.osce.org/odihr/);

Analysis of the Anti-Segregation Policies in the Countries Participating in the Decade of Roma Inclusion

(www.romadecade.org).