3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/75

1.

2.

3.

4.

5.

1.1

Zajem in dolgoročno shranjevanje ogljikovega dioksida (CCS), ki nastane pri uporabi (zgorevanju) fosilnih goriv, bi pomembno prispevala k varovanju podnebja, zato si je treba prizadevati za pospešen razvoj in čim hitrejšo uvedbo tega postopka.

1.2

Odbor pozdravlja direktivo, ki jo predlaga Komisija, kot nujni predpogoj za razvoj in uporabo CCS ter v celoti podpira njeno vsebino.

1.3

V direktivi so obravnavani bistveni vidiki in predlagani predpisi; pri tem gre zlasti za vprašanja varnosti ljudi in okolja ter s tem povezanimi odgovornostmi, s tem pa se prispeva tudi k sprejemljivosti direktive med državljani in upoštevajo njihove potrebe po varnosti.

1.4

Razvoj celotne verige dodane vrednosti CCS, ki obsega zajem, prevoz in shranjevanje CO2, je v začetni, delno raziskovalni fazi. Predpisi v direktivi morajo to odražati, zato jih je treba na določenih mestih prilagoditi.

1.5

Da bo mogoče hitro izvesti prve projekte, je treba nekatere točke direktive spremeniti tako, da jih bodo pristojni nacionalni organi in potencialni investitorji lažje uporabljali ter da bodo slednjim zagotavljali varnost načrtovanja in jih spodbujali k ukrepanju. To na primer velja za pojasnitev vprašanj jamstva ter vrste in obsega finančnih varščin.

2.1

Po sklepih Sveta marca 2007 v zvezi z varovanjem podnebja in negotovostjo oskrbe z energijo je Komisija predlagala paket ukrepov – v obliki ločenih dokumentov – za doseganje ciljev, zastavljenih v sklepih Sveta. Ukrepi so osredotočeni na energetsko učinkovitost, širjenje obnovljivih virov energije ter razvoj in uporabo ustrezne inovativne tehnologije. Odbor je pripravil ločena mnenja o teh ukrepih (1).

2.2

V okviru tega so pomembni tudi postopki, s katerimi naj bi se trajnostno zmanjšale emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv. To mnenje obravnava prav to – predlog direktive Komisije o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida.

2.3

Dopolnjuje ga mnenje Odbora, posvečeno enaki tehnologiji, ki obravnava sporočilo Komisije (2) o podpori zgodnji predstavitvi trajnostne proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv.

3.1

Glede na to, da naj bi se rastoče svetovno povpraševanje po virih energije predvidoma zadovoljevalo s fosilnimi gorivi, ter glede na cilj o zmanjšanju emisij CO2 do leta 2050 za 50 % na svetovni ravni in za 60 do 80 % v industrijskih državah, je po mnenju Komisije treba izkoristiti vse možnosti za zmanjšanje emisij. Pri tem sta zajem in shranjevanje CO2, oz. krajše CCS (3), izjemno pomembna.

3.2

Po pozivu Sveta marca 2007 je Komisija pripravila predlog, ki je eden od elementov pri doseganju cilja ustvariti potrebni tehnični, gospodarski in zakonodajni okvir za uveljavitev okoljsko sprejemljivega CCS. Gre predvsem za zakonodajni okvir na pravni podlagi člena 175(1) Pogodbe ES. Predlog poleg tega predvideva poenostavitev zakonodaje in upravnih postopkov za organe EU ali nacionalne organe.

3.3

Pri tem bodo upoštevane oziroma prilagojene obstoječe določbe, kot so tiste v Direktivah 96/61/ES, 85/337/EGS, 2004/35/ES in 2003/87/ES.

3.4

Konkretna vsebina predloga Komisije:

3.4.1

Poglavje 1 obsega vsebino, namen in področje uporabe ter opredelitve pojmov.

3.4.2

Poglavje 2 obravnava izbor območij shranjevanja in dovoljenja za raziskovanje. Države članice naj bi odločale, katera območja bodo namenjena shranjevanju in katera pravila bo treba upoštevati pri izdajanju dovoljenj za raziskovanje.

3.4.3

Poglavje 3 zajema dovoljenja za shranjevanje in pogoje za izdajo teh dovoljenj ter pristojnosti Komisije v zvezi s tem. Pri tem je pomembna presoja vpliva na okolje, ki obsega oceno posledic in javno posvetovanje.

3.4.4

Poglavje 4 zajema obratovanje, zaprtje in obveznosti po zaprtju, vključno z merili sprejemljivosti CO2, obveznim nadzorom in poročanjem, preglede, ukrepe v primeru nepravilnosti in/ali uhajanja, obveznosti med zapiranjem in po zaprtju ter določbe o finančni varščini.

3.4.5

Poglavje 5 obravnava določbe o dostopu do prevoza in shranjevanja.

3.4.6

Poglavje 6 zajema splošne določbe o pristojnem organu, čezmejnem sodelovanju, kaznih, poročanju Komisiji, spremembah in ustreznih komitoloških postopkih.

3.4.7

V poglavju 7 so navedene potrebne spremembe drugih zakonodajnih aktov, vključno s prilagoditvami zakonodaje o vodi in odpadkih. Določeni so tudi dodatni pogoji za izdajanje dovoljenj novim elektrarnam.

3.4.8

Priloga I določa podrobna merila za opis lastnosti lokacij in ocene tveganja. Priloga II določa podrobna merila za nadzor. Komisija lahko priloge spremeni, o čemer soodloča tudi Evropski parlament.

4.1

Odbor je že večkrat opozoril (4), da je cenovno dostopna energija „življenjska sila sodobnih družbenih gospodarstev in nosilec celotne osnovne oskrbe“. Pri tem je posebej pomemben okrepljen razvoj novih tehnologij (5).

4.2

Odbor pozdravlja direktivo, ki jo predlaga Komisija, saj je eden pomembnih predpogojev za razvoj in uporabo CCS kot postopka, ki služi temu cilju, ter v celoti podpira njeno vsebino.

4.3

Odbor je v zvezi s tem opozoril (6), da fosilna goriva – premog, nafta in zemeljski plin – trenutno predstavljajo hrbtenico (7) evropske in tudi svetovne oskrbe z energijo ter da v prihodnjih desetletjih morda ne bodo izgubila pomena.

4.4

To ni v nasprotju s ciljem o bistvenem povečanju deleža obnovljivih virov energije, kajti kljub načrtovanemu povečanju obnovljivih virov energije v EU (8) za najmanj 20 % do leta 2020 bo še več desetletij obstajala velika potreba po energiji iz drugih virov, da bo mogoče pokriti preostalih 80 % oziroma do leta 2050 še vedno 50 % porabe energije.

4.5

Od obnovljivih virov energije je bilo do zdaj mogoče uporabljati samo vodno energijo in biomaso (9) za proizvodnjo električne energije na ravni, ki jo določa povpraševanje, medtem ko je za vetrno in sončno energijo značilna omejena, od vremena odvisna razpoložljivost. Kljub temu si je treba še naprej močno prizadevati za razvoj in uporabo teh virov energije ter razviti ustrezne in cenovno ugodne možnosti za njihovo shranjevanje. Toda to temo mora Odbor obravnavati v drugem mnenju.

4.6

To pomeni, da je treba za zagotovljeno pokrivanje osnovne obremenitve – kot dopolnilo in/ali nadomestek (10) jedrske energije – še naprej v velikem obsegu uporabljati elektrarne na fosilna goriva. Poleg tega bo za izenačitev nihajoče razpoložljivosti vetra potrebnih vse več elektrarn, katerih proizvodnjo je mogoče dovolj hitro uravnavati, da se zagotovi dovolj – pozitivnih in negativnih – rezervnih zmogljivosti.

4.7

Za zagotavljanje najvišje in rezervne zmogljivosti pridejo v poštev zlasti plinske elektrarne in črpalne hidroelektrarne. Toda razvojne možnosti črpalnih hidroelektrarn so omejene, saj so območja z ustreznimi geografskimi značilnostmi v veliki meri že izkoriščena.

4.8

Za pokrivanje osnovne in srednje obremenitve se poleg jedrskih elektrarn uporabljajo zlasti elektrarne na premog. Uporaba premoga za proizvajanje električne energije ima še poseben pomen za države članice, ki se odločijo, da ne bodo proizvajale jedrske energije.

4.9

Zato je treba tudi pri uporabi premoga oddajati čim manj emisij CO2. Na tem področju obstajata dve razvojni poti, ki sta različno tehnično razviti in imata različne posledice: na eni strani so elektrarne s še večjo učinkovitostjo, na drugi strani pa elektrarne, opremljene s CCS (11), pri katerih se največji delež ustvarjenega CO2 ne sprošča več v zrak, vendar pri tem pride do neizogibne izgube učinkovitosti zaradi kritja dodatne potrebe po energiji za CCS. Poleg tega je treba nadaljevati z razvojem postopkov za zajem CO2, ki nastaja pri industrijskih proizvodnih procesih.

4.10

Razvoj CCS, ki obsega zajem, prevoz in shranjevanje CO2, je v začetni in v nekaterih primerih za zdaj v raziskovalni fazi. Po drugi strani pa sicer postopoma napreduje krepitev učinkovitosti konvencionalne tehnologije elektrarn, vendar se počasi približuje meji fizično izvedljivega. Glede na nujno potrebno zamenjavo elektrarniških zmogljivosti v prihodnjih desetih letih Odbor priporoča pragmatičen pristop hkratnega razvoja obeh tehnologij. Medtem ko lahko razvoj večje učinkovitosti v glavnem spodbuja trg, potrebuje tehnologija CCS – tako za elektrarne kot infrastrukturo – v predstavitveni fazi in fazi uvajanja na trg dodatno podporo.

4.11

Razvoj tehnologije CCS poteka v več smeri: (a) celovita tehnologija elektrarn, pri kateri se CO2 v postopku uplinjanja premoga zajema še pred procesom zgorevanja; (b) tehnologija oxyfuel, pri kateri se CO2 najprej obogati in nato zajame; (c) tehnologija naknadnega zgorevanja, pri kateri se CO2 po zgorevanju odstrani iz dimnega plina. Zadnji postopek je mogoče ob ustreznem nadaljnjem razvoju uporabiti v novih, visoko učinkovitih elektrarnah, ki nastajajo že danes, če bodo ustrezno konstruirane („pripravljene za zajem“). Tem tehnologijam je skupno to, da je treba zajeti CO2 prepeljati od elektrarne do ustreznega območja shranjevanja.

4.12

Shranjevanje CO2 je mogoče samo v primernih in varnih geoloških formacijah. Po podatkih obstoječih raziskav so za to najprimernejši solni vodonosniki globoko pod zemljo ter izkoriščena nahajališča nafte in plina, opuščeni premogovniki pa so manj primerni. Treba je najti pretežno nepoškodovano, s površjem čim manj povezano krovno gorstvo, da se prepreči uhajanje.

4.13

Če je izbor območij shranjevanja opravljen v skladu s predlaganimi predpisi v direktivi in v sodelovanju s strokovnjaki, so nevarnosti, povezane s shranjevanjem, zanemarljive. Če je formacija za shranjevanje ustrezna, je nenadno uhajanje velikih količin CO2 skoraj nemogoče (12). Tudi nevarnost umetno sproženih potresnih sunkov je mogoče izključiti, saj je treba uporabiti pritisk shranjevanja, ob katerem ne bo prišlo do poškodb (13) plasti kamnin za shranjevanje in zadrževanje, saj morajo za shranjevanje ostati nepoškodovane.

4.14

Varno in dolgoročno shranjevanje CO2 je ključno za družbeno in politično sprejemljivost.

4.15

Zato je po mnenju Odbora zelo pomembno, da Komisija ter zlasti države članice in potencialni upravljavci obveščajo državljane o vseh vidikih te nove tehnologije ter da so državljani s transparentnim dialogom vključeni v posamezne procese odločanja, za kar je treba razviti ustrezne postopke.

4.16

Na koncu tega poglavja želi Odbor dati pobudo za še en preventivni ukrep. Nanaša se na možnost nastajajočih potreb po CO2 v bolj oddaljeni prihodnosti, bodisi za – zdaj nepredvidljivo – uporabo kot kemične osnovne substance ali pa kot spremenljive količine v okviru „naravnih“ dolgoročnih podnebnih ciklusov (14). Zato Odbor kot dodaten preventivni ukrep za trajnost priporoča varno shranjevanje CO2, vendar je treba pri načrtovanju zaprtja posameznih območij za shranjevanje razmišljati o možnem vsaj delnem ponovnem sproščanju CO2, ali pa predvideti dokumentacijo o potencialnih možnostih ponovnega sproščanja iz določenih prostorov za shranjevanje. Prednostna naloga je seveda čim večja možna varnost in neprepustnost območij shranjevanja.

4.17

Odbor na splošno podpira predlog direktive Komisije in v naslednjem poglavju izraža stališča glede nekaterih podrobnosti dokumenta.

5.1

Predlog direktive vsebuje bistvene predpise, potrebne za pripravo zakonodajnega okvira za upravljavce naprav CCS, vendar na nekaterih mestih presegajo potrebno.

5.2

Po drugi strani pa je treba nekatere točke bolje pojasniti, da se omogoči izvedljivost in zagotovi pravna varnost.

5.3

V skladu s predlogom Komisije naj bi zajeti in shranjeni CO2 v okviru trgovanja z emisijami štel za „neemisijskega“, zato zanj ni treba predložiti dovoljenj za emisije CO2 (Uvodna izjava 23 s sklicem na Direktivo 2003/87/ES). Iz tega izhaja uporabna – vendar v predstavitveni fazi še nezadostna – tržna spodbuda za naložbe v naprave CCS.

5.3.1

Zato Odbor pozdravlja predlagano vključitev teh ukrepov v trgovanje z emisijami. Jasno je namreč, da je treba izhodišču, ki temelji na trgu, dati prednost pred obvezno uporabo CCS, zlasti ker bi bila na trenutni stopnji razvoja tehnologije CCS obvezna uporaba veliko prezgodnja.

5.3.2

Pravilna pa je ugotovitev, da se morajo elektrarne zavezati, da bodo zagotovile primeren prostor za opremo, potrebno za zajemanje in stiskanje CO2 (člen 32, sprememba člena 9 a) v Direktivi 2001/80/ES). Vendar je treba tudi te ukrepe, ki bodo bistveno povečali stroške, podpreti z ustreznimi tržnogospodarskimi spodbudami (15), npr. dodelitvijo dovoljenj za emisije CO2 ali uporabo dela izkupička od dražb v sistemu trženja z emisijami za CCS.

5.4

Člen 2(3) predloga Komisije se ne sme nanašati na „shranjevanja CO2 v geoloških formacijah“, temveč na „območja shranjevanja“, da se prepreči nepotrebno omejevanje možnosti shranjevanja. Geološke formacije v skladu z opredelitvijo v členu 3(4) bi namreč lahko nekoliko presegale območje, opredeljeno v členu 2(1), medtem ko je obseg območja shranjevanja izrazito manjši. Dodatne možnosti shranjevanja bi se lahko omogočile s klavzulo, ki bi zahtevala zanesljive pogodbene ureditve z državami zunaj EU.

5.5

Opredelitev „območja shranjevanja“ v členu 3(3) bi se morala nanašati samo na tisti del „določene geološke formacije“, ki se uporablja za geološko shranjevanje CO2. (Geološka formacija lahko obsega več milijonov km2 površin, zato lahko za „območje shranjevanja“ šteje le del te formacije.) Povsem mogoče oz. celo zelo verjetno namreč je, da bo v eni geološki formaciji več območij shranjevanja.

5.6

V skladu s členom 4(1) predloga Komisije ostaja pravica za določanje primernih območij shranjevanja v rokah držav članic. Treba pa je pojasniti, da bodo območja, ki so načeloma primerna za shranjevanje CO2, dejansko določile države članice, razen če bodo temu nasprotovali pomembni razlogi.

5.7

Odbor pozdravlja dejstvo, da predlagana direktiva zahteva najvišjo raven varnosti, kar je potrebno tako za zaščito ljudi, okolja in podnebja (16) kot tudi za zagotovitev neoporečnosti trgovanja z emisijami.

5.7.1

Ta cilj je treba zagotoviti z uporabo ustreznih najnovejših sistemov nadzora. To zahtevo morajo upoštevati države članice pri dodelitvi dovoljenj (17).

5.7.2

Sistemi nadzora zahtevajo in morajo tudi zagotavljati, da je procese v skladišču mogoče čim bolje razumeti in modelirati. (Samo meritve na zemeljskem površju ali blizu njega pri tem ne zadostujejo.) Zato je treba uporabljene modele testirati oz. certificirati – če je to mogoče – z dvema neodvisnima sistema za simulacijo oz. modeliranje.

5.7.3

Uhajanje je treba opredeliti tako: „Izpust CO2 iz prostorov za shranjevanje, ki ga je mogoče dokazati s pomočjo najnovejših sistemov nadzora.“ Popolna (100-odstotna) neprepustnost namreč ne obstaja niti je ne bi bilo mogoče dokazati zaradi naravnega izločanja CO2 iz tal. Poleg tega ni potrebna niti iz varnostnih razlogov niti zaradi varovanja podnebja (18). Ta opredelitev, ki temelji na najnovejši tehnologiji v danem trenutku, bi spodbudila izboljševanje sistemov nadzora, k čemur bi pripomogel tudi razvoj CCS, ter s tem močno pripomogla h krepitvi varnosti.

5.7.4

Če bi bila pri poznejšem dnevnem obratovanju načrtovana opredelitev mejnih vrednosti uhajanja, bi lahko določili vrednost, pri kateri ni nobenih vplivov na varnost in podnebje ter posledic za dovoljenja za emisije, npr. uhajanje, ki znaša 0,1 %/100a.

5.8

Trajanje dovoljenj za raziskovanje, ki ga predlaga Komisija v členu 5(3), je prekratko. Izkušnje nas učijo, da so za izvedbo delovnega programa raziskovanja celo pod optimalnimi pogoji potrebna najmanj štiri leta. V nobenem primeru ne sme priti do prekinitve raziskovanja samo zato, ker sta potekla predpisani rok in podaljšanje, četudi manjka samo malo podatkov. Zato je treba na tem področju določiti prilagodljive predpise, ki bodo upoštevali različne okoliščine na kraju samem, hkrati pa od upravljavca zahtevali ciljno usmerjeno ravnanje v okviru programa raziskovanja, da se prepreči blokada potencialnega območja shranjevanja zaradi podaljšanega raziskovanja.

5.9

Raziskovanje potencialnega območja shranjevanja zahteva znanje, usposobljeno osebje, čas in denar, kar pa še ne zagotavlja uspešnosti. Če podjetja v zameno za svoja prizadevanja ne bi mogla vnaprej pričakovati uporabe območja shranjevanja, bi bila izgubljena odločilna spodbuda za raziskovanje. Zato je treba predpis, ki ga Komisija predlaga v členu 5(4), dopolniti s pravico prednostnega dostopa do območja shranjevanja, npr. z naslednjim stavkom (ki je bil omenjen že v razpravi): „Po tem obdobju bo dovoljenje za raziskovanje območja shranjevanja spremenjeno v dovoljenje za shranjevanje CO2 ali pa razveljavljeno za celotno področje.“

5.10

Odbor podpira predlog o pripravi načrta popravnih ukrepov (člena 9(6) in 16(1)), ki pa ga je treba izvajati v skladu s spremenjeno opredelitvijo uhajanja (člen 3(5)).

5.11

Členi 6–9 v predlogu Komisije urejajo vloge za dovoljenje za shranjevanje ter pogoje in vsebino dovoljenj za shranjevanje. V skladu s temi členi lahko v isti geološki formaciji deluje več upravljavcev.

5.11.1

Odbor v bistvu podpira načelo dostopa brez diskriminacije. Glede odgovornosti za uhajanje in prenosa odgovornosti na državo pa bi se lahko pojavila zapletena vprašanja razmejitve.

5.11.2

Zato bi moral veljati predpis, da lahko za en prostor za shranjevanje prejme dovoljenje samo en upravljavec, s čimer bi zagotovili jasno določanje odgovornosti. Dostop brez diskriminacije bi bil zagotovljen že s členom 20.

5.12

V skladu s predlogom Komisije mora nacionalni organ pred dodelitvijo dovoljenja o tem obvestiti Komisijo (člena 10 in 18) in do šest mesecev čakati na njeno mnenje, ki ga je treba upoštevati pri dovoljenju ali v primeru odstopanja od mnenja Komisiji predložiti utemeljitev.

5.12.1

Predlagani predpis bi povzročal zamude in povečal upravno breme; poleg tega ni v skladu z načelom subsidiarnosti.

5.12.2

Odbor zato priporoča spremembo tega predpisa na takšen način, da bo sicer zagotovljena ustrezna enotnost postopkov držav članic, vendar ne bo prihajalo do zamud, ki jih je mogoče preprečiti, in bo zagotovljeno spoštovanje načela subsidiarnosti. To bi lahko dosegli tako, da bi postopek izdaje dovoljenj omejili na zavezanost nacionalnih organov za obveščanje Komisije. V primeru kršitev bi Komisija lahko uporabila preizkušeni instrument postopka v primeru kršitve pogodb v skladu s členom 226 Pogodbe ES. Zato bi bilo treba člen 10 zapisati tako: „Pristojni nacionalni organ Komisiji predloži v pregled odločbo o izdaji dovoljenja za shranjevanje.“

5.13

Odbor meni, da nacionalni organi potrebujejo učinkovite instrumente in redne kontrole, da se zagotovi nepretrgana varnost območij shranjevanja. Vendar EESO dvomi, da bi k temu pripomogel tudi dodaten petletni pregled dovoljenj za shranjevanje, ki ga predlaga Komisija, saj ne bi prispeval k izboljšanju varnosti, najverjetneje pa vsem vpletenim naložil dodatno upravno breme.

5.14

V členu 18 predloga Komisije so navedene visoke zahteve glede prenosa odgovornosti za območje shranjevanja na posamezno državo članico, kar je tudi prav, zato Odbor to pozdravlja.

5.14.1

Vendar je v členu 18(1) zapisano, da morajo „vsi razpoložljivi dokazi [kazati], da se bo shranjeni CO2 v celoti obdržal neomejeno dolgo“. Toda popolna neprepustnost ni mogoča, zato se je ne sme zahtevati. V zvezi s tem se Odbor sklicuje na svoja opažanja v točkah 5.7.3 in 5.7.4.

5.14.2

Da na tem mestu ne bi nastala nepremagljiva ovira, je treba ta del besedila spremeniti tako: „[…] da v bližnji (19) prihodnosti uhajanja ni pričakovati.“ (To je v skladu z opredelitvijo, omenjeno v točki 5.7.3.)

5.15

V skladu s predlogom Komisije morajo podjetja pri razvijanju območij shranjevanja in na začetku izvajanja shranjevanja vložiti finančno varščino (člen 19). Odbor se s tem strinja in pozdravlja dejstvo, da o obliki te varščine odločajo države članice.

5.15.1

Vendar EESO meni, da ni ustrezno, da se varščina v celoti vplača še pred vložitvijo prošnje. Plačilo finančne varščine bi se moralo na splošno ravnati po nujnosti varščine glede na fazo projekta. V nasprotnem primeru se bo dodatno zmanjšala že tako nezadostna finančna spodbuda za podjetja, da vlagajo v to novo tehnologijo.

5.15.2

V primeru uhajanja z možnim vplivom na podnebje bo treba dokupiti pravice do emisij. Takšnega uhajanja po temeljitih preiskavah za pridobitev dovoljenja za shranjevanje ni pričakovati. V tem primeru bi kot finančna varščina moral zadostovati dokaz o ustreznem premoženju, ki bi bilo dostopno tudi v primeru insolventnosti upravljavca. Če bi zahtevali več, bi glede na majhno verjetnost stečaja neprimerno obremenili naložbeno zmogljivost podjetja.

5.16

Postopki iz Priloge I za opis lastnosti in ocenjevanje območij shranjevanja se delno dotikajo področja raziskav in razvoja. Za zagotovitev lažje izvedljivosti bi morala biti „najnovejša tehnologija“ vodilo pri pripravi dokumentacije za prošnjo.

5.17

V Prilogi I in pri oceni tveganja potencialnih območij shranjevanja je treba natančneje opredeliti pojem biosfera. Za biosfero, na katero se ne sme negativno vplivati, ne sme šteti samo biosfera na zemeljskem površju, temveč tudi biosfera vse do območja vodonosnikov pitne vode (vodonosnikov sladke vode).

5.18

Treba je tudi pojasniti sestavo in način dela skupine strokovnjakov, ki je odgovorna za nenehne revizije Priloge.