30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/84

1.1

EESO se strinja s Komisijo, da je treba uskladiti in poenostaviti postopke za oblikovanje seznamov in objavljanje informacij na veterinarskem in zootehničnem področju. Zato je treba čim prej spremeniti trenutna pravila za oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje informacij.

1.2

Države članice morajo biti še naprej odgovorne za pripravo seznamov informacij ter jih dajati na voljo drugim državam članicam in širši javnosti. Uskladitev in poenostavitev morata potekati v skladu z regulativnim postopkom, ki mora zaradi jasnosti in doslednosti obsegati tudi zootehnično področje.

1.3

Predlog Komisije je po nepotrebnem zapleten in birokratsko okoren. Načrtovani poenostavitev in uskladitev bi lahko bili hitrejši in preprostejši, če bi Komisija neposredno prejela zaželeno pravno podlago in pristojnost za izvajanje poenostavitve in uskladitve v sodelovanju z državami članicami in ob upoštevanju regulativnega postopka. Tako bi bil cilj predloga dosežen hitreje in bolj neposredno, kar bi omogočilo hitro izvedbo postopkov za oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje informacij. Poleg tega bi morale biti informacije na spletnih straneh držav članic lažje dostopne in razumljive vsem.

1.4

To je še posebej pomembno zaradi splošno znane želje po preprostejši in preglednejši zakonodaji EU in nenazadnje namena Komisije, da bo pripravila skupni zakonodajni okvir za veterinarsko področje v zvezi z novo strategijo za zdravstveno varstvo živali, ki naj bi v enem pravnem aktu združila zakonodajo EU na veterinarskem in zootehničnem področju. Če bo direktiva izvedena v sedanji obliki, bo treba zaradi te združitve pravnih aktov v skupni okvir že čez nekaj let ponovno obravnavati celotno problematiko, pri čemer se znova ne bo mogoče izogniti zamudnim spremembam zakonodaje in upravne prakse držav članic.

1.5

V zvezi s tem je treba čim prej natančno opredeliti postopke za odobritev zbirnih mest in posodabljanje informacij o njih. Enako velja za pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nacionalni referenčni laboratoriji.

2.1

Za trgovanje z živimi živalmi in plemenskim materialom v EU je potrebno dovoljenje in nadzor ustreznih ustanov, podjetij, obratov in rejskih združenj (v nadaljevanju „ustrezne ustanove“) (1). Pri tem je treba nujno spoštovati ustrezno raven varnosti in se izogibati tveganju širitve nalezljivih bolezni rejnih živali. Zato morajo ustrezne ustanove spoštovati vrsto pogojev in imeti dovoljenje držav članic za trgovanje z živimi živalmi in plemenskim materialom znotraj Skupnosti, kar nenazadnje obsega tudi genski material živali, kot so seme in zarodki.

2.2

Zakonodaja Skupnosti na področju veterine je nastala s postopnim sprejemanjem številnih pravnih aktov, zato obstajajo različni postopki registracije ustreznih ustanov v državah članicah ter za oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje s tem povezanih informacij. To nacionalnim organom, združenjem in obratom otežuje uporabo teh informacij v praksi. V nekaterih primerih niti ne obstaja pravna podlaga za poročanje.

2.3

Cilj predloga je poenostavitev in uskladitev predpisov in regulativnih postopkov (2), kar bo prineslo upravno razbremenitev, saj bodo postala pravila za registracijo, oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje bolj sistematična, doslednejša in enotnejša. Za to je formalno potrebna sprememba 20 direktiv in enega sklepa. (3) Po mnenju Komisije bi moral novi postopek zaradi jasnosti in doslednosti veljati tudi za zootehnično področje in rejska združenja, ki imajo v državah članicah dovoljenje za vodenje in vzpostavljanje rodovniških knjig, ter za trgovino s tekmovalnimi konji in sodelovanje na konjskih tekmah.

2.4

Tudi ustanove v tretjih državah morajo pri uvozu semena in zarodkov v EU izpolnjevati celo vrsto pogojev, kar nadzorujejo oblasti posamezne tretje države, po potrebi po veterinarskih pregledih Skupnosti. Če informacije, ki jih je predložila tretja država, zbujajo pomisleke, se v skladu z Direktivo 97/78/ES sprejmejo varnostni ukrepi. Za namene jasnosti in doslednosti bi se moral navedeni postopek po mnenju Komisije uporabljati za organe v tretjih državah, ki imajo dovoljenje za vodenje rodovniških knjig v skladu z zootehnično zakonodajo Skupnosti.

2.5

V skladu s predlogom Komisije bi morale biti za oblikovanje in posodobitev seznamov nacionalnih referenčnih laboratorijev in drugih odobrenih laboratorijev v nasprotju z dosedanjo ureditvijo pristojne države članice, Komisija pa bi bila še naprej pristojna za oblikovanje in objavo seznamov laboratorijev, odobrenih v tretjih državah. Komisija za zagotovitev kontinuitete seroloških testov za nadzorovanje delovanja cepiv proti steklini (4) predlaga sprejetje prehodnih ukrepov.

3.1

Zakonodaja EU na veterinarskem in zootehničnem področju je izjemno obsežna in zapletena. Vzroki za to so kompleksnost bolezni, potreba po zanesljivem preprečevanju in nadzoru ter postopno ustvarjanje te zakonodaje glede na potrebe razvoja. Izbruh in širitev nalezljivih bolezni rejnih živali lahko imata hude gospodarske in družbene posledice, zato je nujno treba zagotoviti, da bo zakonodaja optimalno uporabna, pristojne oblasti pa bodo delovale brez napak. Poleg tega po vsem svetu narašča tveganje zaradi nenehne rasti svetovnega prebivalstva, pritiska na vzrejo živine, povečane trgovine in na splošno močnejših mednarodnih odnosov, podnebne spremembe pa povzročajo spreminjanje geografske razširjenosti bolezni.

3.2

EESO meni, da je zato nujno čim prej izvesti načrtovano poenostavitev in uskladitev predpisov za oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje informacij. Ta cilj pa je po mnenju Odbora mogoče hitreje in veliko enostavneje doseči tako, da se iz ustreznih pravnih aktov odstranijo določbe o zbiranju in objavi informacij ter se ti akti nadomestijo z enim samim pravnim aktom, ki bo dal Komisiji potrebno pravno podlago in pristojnost, da z uporabo regulativnega postopka čim hitreje uvede in izvede poenostavitev in uskladitev. Rezultat je enak, le da v tem primeru ni treba čakati na zamudno upravno izvajanje v okviru zakonodaje in upravne prakse držav članic.

3.3

Sedanji predlog Komisije namreč predvideva dodajanje novih določb v vseh 21 pravnih aktov s ponavljajočimi se sklici na nove predpise, ki pa bi se nato sklicevali na uporabo regulativnega postopka. Zdi se nepotrebno zapleteno, da postopkovna pravila najprej izhajajo iz sklicev v vseh 21 pravnih aktih, nato pa je treba čakati na uvedbo izvedbenih določb v nacionalnih zakonodajah in drugih predpisih 30 držav EGP. Šele nato bi Komisija prejela potrebna izvedbena pooblastila in lahko bi se začela dejanska priprava skupnih pravil z uporabo regulativnega postopka.

3.4

Ta argument ima toliko večji pomen zaradi splošno izražene želje po preprostejši in preglednejši zakonodaji in nenazadnje predloga Komisije, da bo pripravila skupni zakonodajni okvir za veterinarsko področje v zvezi z novo strategijo za zdravstveno varstvo živali, ki naj bi v skupnem pravnem okviru združila vse pravne akte na veterinarskem in zootehničnem področju (5). Cilj bi bil dosežen hitreje in enostavneje, če bi se sedanji predpisi nadomestili z želenim pooblastilom Komisije v obliki ustreznega pravnega akta, da bi se delo lahko začelo čim prej, ne da bi bilo treba najprej čakati na uvedbo spremenjenih predpisov v okviru izvedbe 21 pravnih aktov v zakonodajo posameznih držav, saj bi to povzročilo upočasnitev in upravne zaplete.

3.5

EESO torej meni, da bi morala Svet in Komisija izkoristiti priložnost in na veterinarskem in zootehničnem področju uporabiti načrtovani skupni zakonodajni okvir. Če bosta to priložnost zamudila, bo treba pri načrtovani združitvi ponovno revidirati predpise, kar bo v državah članicah povzročilo upravne zaplete, ker bodo morale znova revidirati svojo zakonodajo in upravne prakse.

4.1

Komisija v predlogu ves čas uporablja termin oblikovanje seznamov, kar daje vtis, da gre za dogovorjen termin. Toda predlog se osredotoča na postopke za oblikovanje seznamov, posodabljanje, pošiljanje in objavljanje ustreznih informacij ter opredelitev modela za te informacije v okviru regulativnega postopka.

4.2

Da bo olajšan dostop do informacij na spletnih straneh držav članic in zagotovljena njihova splošna razumljivost, mora Komisija čim prej začeti s pojasnjevanjem tehničnih vidikov in oblikovanjem modela. Poleg tega je treba na spletni strani Komisije ustvariti jasno prepoznavno povezavo do informacij, ki jih zbirajo in posodabljajo države članice. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bodo države članice še naprej zapisovale informacije na različne načine, zato jih bodo oblasti in drugi akterji le težko uporabljali v praksi.

4.3

Poleg tega je treba podrobneje opredeliti postopke za odobritev zbirnih mest in posodabljanje informacij o njih. Razlog za negotovost pri upoštevanju predpisov za raztovarjanje živali med dolgimi prevozi so torej nepopolne informacije o ustreznih zbirnih mestih. Predpisi o vrsti in številu živali, ki se jih sme spraviti v zbirna mesta, so pogosto zavajajoči.

4.4

Predlog Komisije, da se izdajanje dovoljenj referenčnim laboratorijem prepusti državam članicam, ni utemeljen. Za njim se verjetno skriva želja po zmanjšanju dela za Komisijo, ki pri tem računa, da bodo države članice prevzele odgovornost za to. Vendar pa je treba čim prej natančno opredeliti zahteve, ki jih morajo izpolniti referenčni laboratoriji posameznih držav, med drugim v zvezi z mednarodnimi standardi za opremo laboratorijev, zagotavljanje kakovosti in metodologijo.

—

državni laboratoriji, ki opravljajo določene naloge v zvezi z nevarnimi, nalezljivimi boleznimi rejnih živali (spremljanje, preskusne metode, pripravljenost v nujnih primerih, uporaba reagentov, preizkušanje cepiv itd.),

—

centri za zbiranje in skladiščenje semena govedi in svinj, semenske banke, skupine za zbiranje ali pridobivanje zarodkov,

—

rejske organizacije in združenja, ki imajo uradno dovoljenje za vodenje ali ustvarjanje rodovniških knjig,

—

vse vrste priznanih zbirnih mest za govedo, svinje, koze in ovce, gojišča perutnine,

—

priznani trgovci in registrirani obrati, ki jih trgovci uporabljajo v zvezi s svojim podjetjem.