30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/11

1.1

EESO želi pohvaliti Komisijo za natančno preoblikovanje velikega števila zapletenih direktiv v en jasen dokument ob upoštevanju pravil, ki urejajo preoblikovanje tovrstnih dokumentov. Ker se zakonodajni okvir EU ne sme osredotočati zgolj na bonitetno politiko, ki se ukvarja z vlogo kapitala pri zagotavljanju zavarovalnih storitev, pomembnih za gospodarstvo in državljane Evrope v številnih drugih vidikih, si EESO pridržuje pravico, da pravočasno izrazi svoje mnenje o novih značilnostih v zvezi z odnosom med potrošniki in (po)zavarovatelji, predvsem v okviru nedavnih pobud Komisije glede maloprodajnih finančnih storitev.

EESO poziva Komisijo, naj še naprej usklajuje pravne vidike odnosa med zavarovalcem in zavarovateljem, kar se zdaj obravnava v postopku „skupnega referenčnega okvira“ (CFR), ki ga vodi generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov.

1.2

EESO na splošno odobrava predlagano okvirno direktivo Komisije o solventnosti II in pozdravlja predhodno obsežno posvetovanje. Pristop Komisije je v skladu z načeli za boljšo pripravo zakonodaje, ki si jih je določila. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

1.3

EESO pozdravlja sprejetje ekonomskega pristopa, ki temelji na tveganju, za oceno zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnic ter pristopa bilančne vsote na podlagi celovitega ekonomskega vrednotenja sredstev in obveznosti za oceno njihovega finančnega stanja. Cilj tega pristopa je ustrezno izražanje resnične osnovne izpostavljenosti tveganju in orodij za zmanjševanje tveganja podjetij. Ta pristop ni le ekonomsko ustrezen, ampak ima tudi prednost, da se lahko izogne vsaki možnosti arbitraže v zvezi z zakonodajo in da hkrati zagotovi enako ustrezno raven zaščite zavarovalcev v vsej Evropi ne glede na pravni status, velikost ali lokacijo podjetja.

1.4

EESO odločno pozdravlja uvedbo pristopa treh stebrov za bonitetni nadzor, ki je v skladu s kapitalskimi zahtevami Basla II, kot so bile uvedene v bančnem sektorju ob upoštevanju posebnosti zavarovalniškega sektorja. EESO poudarja pomembnost dodatnega postopka nadzornega pregleda in kakovostnih zahtev (2. steber) ter uvedbe načel za urejanje nadzornega poročanja in javnega razkritja (3. steber) poleg določitve količinskih kapitalskih zahtev na podlagi tveganja za ustreznost bonitetnega nadzora zavarovalnic.

1.5

EESO pozdravlja uvedbo sistema solventnosti, ki temelji na dveh kapitalskih zahtevah, tj. zahtevanem solventnostnem kapitalu in zahtevanem minimalnem kapitalu, pri čemer imata ti dve zahtevi različen namen. Zahtevani solventnostni kapital mora izražati ciljno raven kapitala, ki jo mora subjekt poskušati doseči v običajnih operativnih pogojih, medtem ko mora minimalni kapital izražati raven kapitala, pod katero je treba sprožiti osnovni nadzorni ukrep. EESO pozdravlja predpis ravni II, ki bi dodatno pojasnil pogoje v zvezi s poenostavljenim izračunom zahtevanega solventnostnega kapitala (člen 108) in okoliščine, ki bi sprožile zahtevo po dodatnem solventnostnem kapitalu.

1.6

EESO meni, da bi morala biti izračuna zahtevanega minimalnega kapitala in zahtevanega solventnostnega kapitala čim bolj usklajena in zato temeljiti na pristopu, ki je občutljiv na tveganje, da bi se omogočilo ustrezno izvrševanje postopnih nadzornih ukrepov, kar bi zadevni zavarovalniški družbi in nadzornemu organu zagotovilo dovolj časa za sprejetje ustreznih ukrepov za rešitev položaja po presežku zahtevanega solventnostnega kapitala.

1.7

EESO pozdravlja načelo sorazmernosti, ki je vključeno v predlagano direktivo in ki bi omogočilo, da Solventnost II uporabljajo vsa podjetja. EESO pozdravlja predpis ravni II, ki dodatno pojasnjuje splošno načelo sorazmernosti (člen 28(3)), tako da se lahko ustreznost zahtev in po potrebi popravnih ukrepov razlagajo bolj varno; vendar to ne sme biti razlog za okorelost zakonodaje. EESO priporoča, da se to načelo učinkovito in skladno uporablja v vsej Evropi z učinkovitimi načini pritožbe prek upravnega postopka ali po potrebi sodišča.

1.8

EESO odločno spodbuja Komisijo, da ohrani raznolikost zavarovalniškega trga, tako da upošteva vlogo malih in srednje velikih zavarovateljev ter vzajemnih in kooperativnih zavarovalniških družb. Ker je veliko od teh družb dejavnih na nišnih trgih, je po mnenju EESO zelo pomembno, da se pri običajnem pristopu dovoli določena stopnja prilagodljivosti za upoštevanje na primer uporabe lastnih, pomembnejših podatkov in splošno sprejetih metodologij, kar pa ne sme ovirati poštene konkurence med zavarovalniškimi družbami. Ustrezno je treba analizirati in preučiti možnost, da vzajemne zavarovalniške družbe pokličejo svoje člane, naj okrepijo svoj solventnostni status, kot se lahko opazi v praksi.

1.9

EESO priznava pomembnost nadzora zavarovalniških skupin, ki so razmeroma majhne v smislu števila podjetij, vendar predstavljajo velik delež zavarovalniškega trga v EU. Zato EESO meni, da je uvedba nadzora skupin pomemben napredek, ki bo vsem nadzornikom skupin in drugim zadevnim nadzornim organom omogočil, da izboljšajo svoje razumevanje profila tveganj celotne skupine. Priporoča se največja možna stopnja usklajenosti in preglednosti teh nadzornih organov in jasna razmejitev njihovih odgovornosti.

1.10

EESO pozdravlja uvedbo neobveznega režima, ki skupinam omogoča, da poenostavijo upravljanje kapitala na ravni skupine, s čimer se izboljšuje mobilnost kapitala v skupini ter skupini zagotavlja praktičen in pregleden sistem, s katerim izkorišča ugotovitve v zvezi z učinki razpršenosti na ravni skupine in ki ne vpliva na raven kapitalskih zahtev hčerinskih podjetij skupine. Preučiti je treba dejanske ravni kapitala hčerinskih podjetij skupine, ker bo del teh ravni zajet v deklaraciji v zvezi s pomočjo skupine, ne pa v razpoložljivih likvidnih ali enakovrednih sredstvih. EESO ugotavlja, da bodo učinki razpršenosti skupine ustrezni le z uporabo standardne metode za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala in da bi moral predlog omogočati tudi ugotavljanje učinkov razpršenosti skupine brez izkoriščanja pomoči skupine.

1.11

Odbor priporoča, da se ocenijo učinki predlaganega neobveznega režima na konkurenco na lokalni ravni, stopnja varstva potrošnikov tako v običajnih kot kriznih razmerah, ki ne bi smela biti nižja od stopnje, določene s privzetim režimom, ter obrazložitev pravnih in praktičnih vprašanj, vključno z varnostjo čezmejnih prenosov sredstev med različnimi podjetji v skupini, namreč možnih zakonskih omejitev na nacionalni ravni, do prenosov (pomoč skupine) kapitala na hčerinsko podjetje v drugi državi članici.

1.12

EESO pričakuje, da bodo organi ravni II upoštevali rezultate četrte faze količinske študije učinka (QIS4), ki je potekala v času sprejetja tega mnenja.

1.13

EESO vztraja, da je treba izvajanje direktive ustrezno uskladiti, da bi se izognili dodatnim zahtevam, ki niso predvidene v direktivi (goldplating), ali različnim politikam z uporabo možnosti, ki bi ogrozile enotno bonitetno politiko na enotnem trgu.

1.14

EESO poziva Komisijo, naj zagotovi predvidljivost bonitetne prakse, da se zavarovalnicam omogoči stopnja gotovosti, ki jo lahko pričakujejo pri oblikovanju politike tveganja in solventnosti.

1.15

EESO priznava pomembnost Solventnosti II glede vidikov zmanjševanja tveganj, kot je izmenjava zanesljivih podatkov med zavarovatelji in skupnimi skladi za zavarovanje. Ti vidiki omogočajo novim udeležencem na trgu in manjšim operaterjem lažji dostop na trg ter jim omogočajo večjo razpoložljivo zmogljivost in manjšo stopnjo negotovosti glede svojih premij. Zato EESO poziva Komisijo, naj pri pregledu uredbe o skupinskih izjemah za zavarovalniški sektor preuči to povezavo.

1.16

EESO želi pohvaliti Komisijo in odbore Lamfalussy, ker so prevzeli vodilno vlogo v tem procesu reforme v zvezi z uporabo najboljših praks in večjo ozaveščenostjo na celotnem evropskem trgu. Predlagana direktiva določa pravo merilo za številne druge pristojnosti in sektorje finančnih storitev. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

1.17

EESO poziva Komisijo, naj določbe o solventnosti ponudnikov podobnih finančnih storitev ne glede na njihovo naravo uskladi z direktivo Solventnost II v skladu z načelom „enaka tveganja, enaka pravila“. Zaradi nihajočih finančnih trgov se potrošnikom ali upravičencem ne sme odreči enaka dodatna solventnostna zaščita. Za spodbujanje konkurenčnega okolja na finančnem trgu je pomembna tudi zagotovitev enakih pogojev na področju zahtevanega solventnostnega kapitala.

1.18

Načela Solventnosti II morajo biti vodilo za uvedbo novih standardov solventnosti, na primer v okviru pregleda direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje (2) v letu 2008, zlasti v zvezi z opredelitvijo dolžnosti ponudnikov zasebnih pokojninskih sistemov v celotni Uniji.

2.1

Sedanji predlog direktive o novem okviru solventnosti za zasebne zavarovalnice in pozavarovalnice z imenom Solventnost II uvaja revidiran režim, katerega namen je zagotoviti boljšo zaščito zavarovalcev in upravičencev ter izboljšati povezovanje enotnega zavarovalniškega trga EU in mednarodno konkurenčnost tako zavarovalništva EU v celoti kot tudi posameznih zavarovateljev in pozavarovateljev. Poleg tega združuje predlog več generacij direktiv o zavarovanju v eno samo preoblikovano direktivo. Ta okvir je treba uporabljati v zvezi z zavarovalnicami in pozavarovalnicami.

2.2

S temeljitim in stalnim posvetovanjem z vsemi zainteresiranimi stranmi so Komisija in odbori Lamfalussy, vključno z zakonodajalci in nadzorniki, prevzeli vodilno vlogo v zvezi z uvedbo vrhunskih praks po vsem svetu zlasti na področju finančnih storitev. Zato je Solventnost II eden od najbolj razvitih sklopov pravil o solventnosti zavarovalnic na svetu, s katerim je Evropa daleč pred večino drugih pristojnosti. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

3.1

Cilj predlaganega okvira solventnosti je večja finančna stabilnost in zanesljivost evropskega zavarovalniškega trga. To bi moralo biti koristno za konkurenčnost zavarovalništva EU v celoti, posameznih zavarovateljev in pozavarovateljev ter potrošnikov v smislu varnosti. Zanesljivi zavarovalniški trgi so zelo pomembni za socialno in gospodarsko strukturo Evropske unije.

3.2

Zavarovanje je predvsem sredstvo za individualno in kolektivno zaščito. Med zavarovalniške stranke spadajo zasebna gospodinjstva, mala in srednje velika podjetja, velika korporacije, združenja in javni organi. Obveznosti zavarovalniških družb zadevajo vzdrževane in tretje osebe ter dejanske stranke zavarovalnih storitev. EESO se tega učinka na vsakdanje življenje evropskih državljanov še posebej zaveda. Poleg pomembne vloge, ki jo ima na trgih zavarovanja za primer smrti, zavarovalniški sektor postaja pomemben ponudnik varčevalnih programov. Zavarovanje je del upravljanja sistemov socialne varnosti, kot so pokojnine (nordijske države), odškodnine za delavce (Belgija, Finska, Portugalska) in nacionalni sistemi zdravstvenega varstva (Irska, Nizozemska), pogosto v okviru, ki zajema predstavnike delavcev. Zavarovanje zagotavlja zaposlenim ugodnosti, ki so vse bolj pomembne za delovno silo, tj. pomembno zainteresirano stran. Poleg tega zagotavlja zaščito pred novimi tveganji, kot so naravne nesreče, zavarovanje pridelka in tudi terorizem, včasih prek partnerstev med (po)zavarovatelji in vladami.

3.3

Zavarovalniški trg deluje kot pomemben vzvod za celotno gospodarstvo, ker podpira pobude in vzpostavlja zaupanje, ter je tudi sam znaten gospodarski dejavnik, saj omogoča ohranjanje delovnih mest za skoraj milijon zaposlenih v Evropi (3). Komisija je ocenila, da vključuje predlagana direktiva dodatne naložbe v višini 2 do 3 milijarde EUR za zavarovatelje in nadzornike. Pričakuje se, da bo zelo velik del teh naložb namenjen človeškemu kapitalu, s čimer se bodo zagotovila visokokvalificirana delovna mesta na lokalni ravni (med drugim tudi za skrbnike za tveganje, aktuarje, strokovnjake za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo ter nadzornike za skladnost). EESO meni, da bi morala ta naložba zagotoviti vrednost za vse zainteresirane strani, vključno s potrošniki in upravičenci.

3.4

Poleg neposrednih delovnih mest zagotavlja distribucija zavarovalniških proizvodov prek zastopnikov in posrednikov ter njihovih zaposlenih zagotavlja dodatni milijon delovnih mest.

Z naložbami, ki znašajo več kot 6 000 milijard EUR (4), so zavarovalnice in pozavarovalnice pomembni institucionalni vlagatelji. Zato so odgovorne za primerno preoblikovanje posameznih premij v sklad finančnih sredstev glede na tveganja ter za srednje- in dolgoročno varnost zavarovalcev in upravičencev.

3.5

Gospodinjstva, mala in srednje velika podjetja, večje korporacije, združenja in javni organi prispevajo premije, ki znašajo več kot 5 % BDP za življenjska zavarovanja (5) in več kot 3 % za neživljenjska zavarovanja. Stopnja rasti zavarovanja je višja od gospodarske rasti v celoti večino časa tudi na zrelih trgih. Naložbe zavarovateljev znašajo več kot 50 % BDP (6), od česar so polovica od teh naložb sredstva s stalnim donosom in posojila (7), skupne naložbe s spremenljivimi donosi zavarovateljev pa znašajo četrtino evropske tržne kapitalizacije (8).

3.6

Čeprav je nedavno v zavarovalniškem sektorju prišlo do veliko združitev, je v Evropi še vedno približno 5 000 zavarovalniških družb (9). Nekatere velike finančne skupine imajo različne hčerinske zavarovalnice v različnih državah. Strukture skupin v zavarovalništvu lahko vključujejo različne dejavnosti v zavarovalništvu (pozavarovanje, življenjsko in/ali neživljenjsko zavarovanje, zavarovalno posredovanje) ali v splošnem smislu finančnih storitev (vključno z bančnim zavarovalništvom in hipotekami). Poleg tega so lahko skupine sestavljene iz materinskih in hčerinskih podjetij, vendar vključujejo tudi skupna podjetja, holdinge itn. Dvajset največjih skupin zbere približno polovico evropskih prihodkov od premij (10). Znaten tržni delež imajo vzajemne in kooperativne zavarovalniške družbe. Te kooperativne zavarovalniške družbe so pogosto dejansko povezane z velikim številom organizacij civilne družbe in imajo 30 % skupnih prihodkov od premij v Evropi (11).

3.7

Trenutna finančna kriza, ki so jo sprožile dejavnosti hipotekarnih kreditov z velikim tveganjem v ZDA, dokazuje potrebo po kakovostnih in natančnih standardih solventnosti, ki bodo zavarovalniškim družbam omogočili, da svoje obveznosti izpolnijo tudi pod prisilo. K uresničitvi tega cilja bodo prispevali predpisi, načini upravljanja in testi izjemnih situacij.

4.1

Komisija je v skladu s svojim programom za boljšo pripravo zakonodaje obsežno in temeljito pripravila direktivo o solventnosti II, pri čemer je upoštevala pravila za preoblikovanje tovrstnih dokumentov. Številne kakovostne in količinske ocene učinkov ter posvetovanja so zagotovili, da je bilo upoštevanih veliko težav industrije in nadzornih organov. Načrtujejo se tudi novi temeljiti pregledi in posvetovanja.

4.2

Predlog Komisije je t. i. „direktiva Lamfalussy“, ki temelji na štiristopenjski strukturi Lamfalussyjeve arhitekture finančnih storitev. Določbe na 1. ravni iz direktive temeljijo na načelih in zagotavljajo podlago za sprejetje izvedbenih ukrepov na 2. ravni ter vsebujejo navodila za nadzorno konvergenco na 3. ravni postopka. Cilj tega pristopa je omogočiti takojšnje sprejetje novega režima, da bi izražal spremembe na trgu, mednarodni razvoj pravne ureditve na področju računovodstva in (po)zavarovanja, tehnološki razvoj, pridobljene izkušnje in nove metodologije. Določitev podrobnih specifikacij za izračun v členih direktive bi ogrozila glavni smisel tega inovativnega zakonodajnega procesa. Za navedene specifikacije sta ustreznejši 2. in 3. raven.

4.3

Novi režim je strukturiran v obliki treh stebrov, podobno kot pri kapitalskih zahtevah Basla II v bančnem sektorju, vendar izraža posebnosti zavarovalništva. Prvi steber (členi 74-142) določa količinske finančne zahteve, 2. steber (členi 27–34, 36–38, 40–49, 181-183) obravnava postopek nadzornega pregleda in kakovostne zahteve, 3. steber (členi 35, 50–55) pa ureja nadzorno poročanje in javno razkritje. Trije stebri ne delujejo nepovezano, ampak se dopolnjujejo za doseganje ciljev režima. Ustrezno je treba preučiti medsebojne vplive določb iz različnih stebrov.

4.4

Revizija sedanjega režima solventnosti je bila izkoriščena tudi kot priložnost za preoblikovanje 13 direktiv o (po)zavarovalništvu v eno samo poenostavljeno direktivo, v katero so bila vključena nova pravila glede solventnosti. Ta direktiva vsebuje številne nebistvene spremembe za izboljšanje predloga direktive. Členi ali deli členov, ki so zastareli, so bili črtani.

5.1

V zadnjih 30 letih so zaporedne generacije direktiv EU vzpostavile evropski (po)zavarovalniški trg, ki ga ureja skupni sklop pravil, vključno z načeli vzajemnega priznavanja in nadzora v domači državi. S temi direktivami se je vzpostavil trg, ki je odprt za operaterje zunaj EU, pri čemer so prav tako spodbudile zavarovatelje EU k širitvi na trge zunaj EU predvsem v Severno Ameriko, Azijo in države, ki so lahko kandidatke za članstvo v EU v prihodnosti.

5.2

Predlagani najsodobnejši predpisi v zvezi s solventnostjo zagotavljajo, da so zavarovatelji finančni trdni in zmožni upreti se neželenim dogodkom, da bi izpolnili pogodbene zahteve zavarovalcev in zagotovili stabilen finančni sistem. Vendar je treba poudariti, da so do takšne dodatne zaščite upravičeni vsi potrošniki teh finančnih storitev. Nadzor zavarovalnic se ne izvaja za številne operaterje na trgu, na primer ponudnike poklicnih pokojnin ali prihrankov in investicijske družbe.

5.3

Zaradi usklajenih pravil glede solventnosti niso bolj zaupljivi le potrošniki, ampak tudi nadzorniki. Takšno zaupanje je ključna značilnost, da se zagotovi dejansko delovanje evropskega trga z vzajemnim priznavanjem in nadzorom v matični državi. Vendar so sedanja pravila EU glede solventnosti (Solventnost I) zastarela. Ne upoštevajo posebnih tveganj subjekta, ki zagotavlja zavarovalno kritje, zaradi česar so zahteve glede solventnosti za podjetja z različnimi profili tveganj enake. Poleg tega je cilj sedanjih pravil glede solventnosti predvsem finančna skladnost s pristopom, ki temelji na pravilih, dobro upravljanje pa je manj pomembno; ta pravila obravnavajo neustrezno tudi nadzor skupin. Poleg tega imajo države članice na podlagi sedanjega zakonodajnega okvira EU preveč možnosti za nacionalna odstopanja, s čimer so ogroženi učinkovitost nadzora večnacionalnih posegov in enaki konkurenčni pogoji. Zaradi teh pomanjkljivosti je namesto sedanjega režima pomembnejši industrijski, mednarodni in medsektorski razvoj. To pomeni, da izražajo novi standardi o solventnosti iz predloga direktive trend, ki so ga vzpostavili že operaterji, ki se zavedajo tveganja, in nadzorniki iz različnih držav.

5.4

V nasprotju z okvirom Solventnost I so cilj reforme namesto pravil, ki ne upoštevajo posebnih profilov tveganj podjetij, dejansko doseganje kakovosti obvladovanja tveganja v podjetju ter določitev načel in ciljev.

Prav tako je cilj reforme usklajevanje nadzora v vsem Evropskem gospodarskem prostoru.

5.5

Najprej bo novi sistem nadzornikom in zavarovateljem dejansko zagotovil razvita orodja solventnosti, ne samo da bi se uprli neželenim dogodkom v zvezi z zavarovalnimi tveganji, kot so poplave, nevihte ali velike avtomobilske nesreče, ampak tudi za tržna, kreditna in operativna tveganja. V nasprotju s sedanjo zakonodajo bodo morali zavarovatelji in pozavarovatelji zadrževati kapital v sorazmerju z njihovim splošnim tveganjem glede solventnosti, pri čemer se ne upoštevajo le količinski dejavniki, ampak tudi kakovostni vidiki, ki vplivajo na izpostavljenost podjetja tveganju.

5.6

Novi sistem temelji na gospodarskem pristopu, ki je občutljiv na tveganje in katerega cilj je zagotoviti, da se resnična osnovna izpostavljenost tveganju in sredstva za zmanjševanje tveganja podjetij ustrezno izražajo, s čimer se preprečujejo možnosti arbitraže v zvezi z zakonodajo, ki lahko izkrivi in oslabi zaščito, ki je na voljo zavarovalcu. To prav tako pomeni, da bi morale kapitalske zahteve omogočiti optimalno razporeditev kapitala in spodbujati k boljšemu notranjemu obvladovanju tveganj.

5.7

Poleg tega poudarja Solventnost II odgovornost upravljanja zavarovateljev v zvezi z zagotavljanjem dobrega obvladovanja tveganj, pri čemer je njen cilj tudi dobra praksa v industriji. Zavarovatelji si bodo morali prizadevati za dejavno določitev, merjenje in obvladovanje tveganj ter upoštevati vse dogodke v prihodnosti, kot so novi poslovni načrti ali morebitne hujše nesreče, kar bi lahko vplivalo na njihovo finančno stanje. Poleg tega bodo morali zaradi predlagane reforme oceniti svoje potrebe po kapitalu glede na vsa tveganja z lastno oceno tveganja in solventnosti (ORSA), medtem ko bo postopek nadzornega pregleda (PNP) preusmeril pozornost nadzornikov od pravno-formalne skladnosti in spremljanja kapitala k oceni dejanskih profilov tveganj zavarovateljev in kakovosti njihovih sistemov obvladovanja in upravljanja tveganj na primer z mehanizmi zgodnjega opozarjanja in testi izrednih situacij. Reforma hkrati spodbuja tudi nadzorno sodelovanje in konvergenco, na primer z okrepitvijo vloge Odbora evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine (CEIOPS), kot koraka k večjemu poenotenju nadzora finančnih storitev, ki ga EESO podpira.

5.8

Tretji pomemben vidik je poskus izboljšanja učinkovitosti nadzora zavarovalniških skupin z nadzornikom skupin v matični državi. Nadzor skupin bo zagotovil, da se tveganja za celotno skupino vedno upoštevajo, in hkrati omogočil skupinam, da delujejo bolj učinkovito, pri čemer bo vsem zavarovalcem zagotovljena visoka stopnja zaščite. Nadzornik skupin bo imel posamezne obveznosti, ki jih bo moral izpolnjevati v tesnem sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi nadzorniki, pri čemer bo njegova obveznost tudi poiskati rešitve v zvezi z omejenim številom zadev. Lokalni nadzorniki bodo spodbujani k aktivnemu sodelovanju v kolegiju nadzornikov, saj imajo pravico do soodločanja, dokler obstaja možnost dogovora. Nadzor skupin vključuje drugačen pristop, ki se mora uporabiti, da bi ugotovili gospodarsko stanje in možnost razpršenosti tveganj takšnih skupin.

5.9

Končno uvaja direktiva Solventnost II večjo preglednost in objektivnost v smislu informacij, ki jih zagotovi podjetje o svojem finančnem stanju in s tem povezanimi tveganji ter v smislu procesov nadzornega pregleda. Zdaj se nadzorne prakse še vedno razlikujejo med državami članicami, kar omogoča arbitražo v zvezi z zakonodajo. Za evropsko politiko o teh zadevah in zavarovatelje, ki dejansko želijo vstopiti na nov nacionalni trg, je pomembno, da nadzorne prakse niso le objektivne in pregledne, ampak tudi predvidljive in dobro dokumentirane.

6.1.1

Z določitvijo količinskih zahtev za zavarovalnice uporablja novi režim celosten pristop bilančne vsote, na podlagi katerega so vsa sredstva (12) in obveznosti vrednotena v skladu s pristopom, ki je skladen s trgom, ter v katerem se vsa izmerljiva tveganja, povezana z njimi, izražajo izrecno v smislu kapitalskih zahtev. Vrednotenje sredstev in obveznosti na ravneh, ki so usklajene z njihovimi trgovinskimi pogoji, zagotavlja njihovo objektivno vrednotenje in medsebojno skladnost. Prav tako zagotavlja, da se za vsako opcionalnost, ki velja za to vrednotenje, dodeli ustrezna vrednost. Realistično vrednotenje, usmerjeno v prihodnost, je najučinkovitejša zaščita pred morebitno pristranskostjo, ki bi lahko ogrozila vse pravice zainteresiranih strani.

6.1.2

V tem vrednotenju so pomembne zlasti zavarovalno-tehnične rezervacije, tj. obveznosti do zavarovalcev in drugih upravičencev. Vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki je skladno s trgom, se doseže z izračunom najboljše ocene, ki je enaka povprečju, ovrednotenem glede na verjetnost, prihodnjih denarnih tokov ob upoštevanju časovne vrednosti denarja, vključno z mejo tveganja. Ta pristop bi moral zagotoviti, da je skupna vrednost tehnično-zavarovalnih rezervacij enaka znesku, ki bi ga potrebovala tretja oseba, da bi prevzela osnovni zavarovalni portfelj in izpolnila s tem povezane obveznosti. Za izračun se morajo uporabiti informacije, ki jih zagotovijo finančni trgi, pri čemer mora biti skladen s temi informacijami ter splošno razpoložljivimi podatki o zavarovalnih tveganjih.

6.1.3

Kar zadeva kapitalske zahteve, zajema novi režim solventnosti dve kapitalski zahtevi, tj. zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalni kapital, pri čemer imata različen namen in sta izračunana skladno s tem.

6.1.4

Zahtevani solventnostni kapital določa ciljno raven kapitala, ki bi jo moral zavarovatelj doseči v običajnih operativnih pogojih in pod katero se bodo nadzorni ukrepi poostrili. To omogoča postopne nadzorne ukrepe, preden kapital doseže zahtevani minimalni kapital, s čimer dobijo zavarovalci in upravičenci razumno zagotovilo, da bodo obveznosti izpolnjene, ko zapade izplačilo zavarovatelja. Gledano s tehničnega vidika je cilj oblikovati in kalibrirati zahtevani solventnostni kapital, da bi določeval raven kapitala, ki podjetju omogoča pokritje znatnih nepredvidenih izgub in ki temelji na neki verjetnosti neplačila v nekem časovnem obdobju (0,5 % v enoletnem obdobju).

6.1.5

Zahtevani minimalni kapital dejansko izraža raven kapitala, ki bo po potrebi sprožila končne nadzorne ukrepe. Izračun zahtevanega minimalnega kapitala bi moral v primerjavi z zahtevanim solventnostnim kapitalom omogočiti dovolj možnosti, da nadzornim organom zagotovi dovolj možnosti za ustrezno izvrševanje ukrepov.

6.1.6

Dejansko lahko zavarovatelj izračuna zahtevani solventnostni kapital s standardno formulo ali svojim notranjim modelom, ki so ga odobrili nadzorni organi. Standardna formula ustrezno izraža tehnike za zmanjševanje tveganja in učinke razpršenosti ter vsako obliko sposobnosti pokritja izgub delov bilance stanja, ki niso vključeni v razpoložljivi kapital. Pristop predlagane direktive, ki je usmerjen k tveganjem, pomeni, da lahko (delni ali popolni) notranji model ob potrditvi nadzornih organov zamenja standardni izračun, če izraža profil tveganja podjetja bolje. To je pomembna spodbuda k trdnemu notranjemu prepoznavanju in obvladovanju tveganj, kakor tudi k usposabljanju in zaposlovanju visoko usposobljenega osebja.

6.1.7

Naslednji dejavnik, ki je v skladu s ciljem, da se spodbudi dobro notranje upravljanje, je uvedba načela preudarne osebe v naložbeni politiki, ki bi onemogočilo določanje umetnih meja naložb ter zahtevalo visokokakovostne standarde in ustrezno odgovornost za vsako materialno tveganje v zvezi z izračunom kapitalskih zahtev.

6.1.8

Ob upoštevanju zapletenosti zahtev je treba opozoriti, da vključuje sedanji predlog določbe, ki omogočajo sorazmernega in obvladljivega izvajanje zahtev 1. stebra. To je pomembno zlasti za mala in srednje velika podjetja. Vendar se to načelo sorazmernosti ne sklicuje na obseg tveganj, temveč na značilnosti in zahtevnost tveganj, s katerimi se soočajo podjetja. Za mala in srednje velika podjetja veljajo podobna splošna bonitetna načela, če je njihov profil tveganja enak profilu drugih podjetij. Njihove stranke in upravičenci uživajo enako raven zaščite.

6.2.1

Predlog Komisije o solventnosti II določa postopke in orodja za nadzorne dejavnosti in preglede, vključno z določitvijo nadzornih pooblastil, določb v zvezi s sodelovanjem med nacionalnimi nadzorniki in nadzorno konvergenco. Določbe 2. stebra obravnavajo tudi kakovostne zahteve podjetij, tj. njihov sistem upravljanja, vključno z učinkovitim sistemom notranjega nadzora, sistemom obvladovanja tveganj, aktuarsko funkcijo, notranjo revizijo, funkcijo spremljanja skladnosti in pravili o zunanjem izvajanju.

6.2.2

Cilj nadzornih orodij je določiti institucije s finančnimi, organizacijskimi ali drugimi značilnostmi, dovzetnimi za oblikovanje večjega profila tveganj, od katerih se lahko v izjemnih okoliščinah zahteva, da so imetniki večjega solventnostnega kapitala od tistega, ki ga določa zahtevani solventnostni kapital, in/ali da z ukrepi zmanjšajo nastala tveganja.

6.2.3

Navedeno načelo sorazmernosti se uporablja tudi za postopek nadzornega pregleda. Nadzorniki morajo izvrševati svoja pooblastila ob upoštevanju obsega, značilnosti in zahtevnosti tveganj posameznega podjetja, da se izognejo nadzorni obremenitvi zlasti pri tistih malih in srednje velikih zavarovalniških družbah, ki so izpostavljene nizki ravni tveganja.

6.2.4

Solventnost II je oblikovana za bolj kakovostno oceno o stanju tveganja podjetja, ki jo izvedejo nadzorniki. Pomembno je, da so nadzorniki v različnih državah, podjetjih in časovnih obdobjih med seboj usklajeni glede ukrepov in odločitev. Ponoviti je treba pomembnost preglednosti, objektivnosti in predvidljivosti nadzornih ukrepov. To je zlasti pomembno v primeru odobritve notranjih modelov.

6.3.1

Preglednost in razkrivanje podatkov javnosti (javno razkritje) podjetij o njihovih finančnih stanjih in tveganjih služita okrepitvi tržne discipline. Poleg tega bi morale zavarovalnice nadzornikom zagotoviti (nadzorno poročanje) količinske in kakovostne podatke, ki jih potrebujejo za učinkovit nadzor in usmerjanje.

6.3.2

Uskladitev javnega razkritja in nadzornega poročanja je pomemben del novega režima, saj obstaja jasna potreba po konvergenci, da bi se zagotovila primerljiva struktura in vsebina po vsej Evropi. To je zlasti pomembno v zvezi z večnacionalnimi skupinami.

6.4.1

V sedanji zakonodaji EU se nadzor skupin obravnava le kot dopolnilni nadzor k nadzoru posameznih subjektov. Nadzor na ravni posameznih subjektov ne ločuje, ali je pravna oseba del skupine (npr. hčerinsko podjetje) ali ne. Zato je nadzor skupin le dodaten nadzor k nadzoru posameznih subjektov z enim samim namenom oceniti učinke odnosov med skupinami na posamezno podjetje. Tako sedanji režim solventnosti EU ne upošteva gospodarskega stanja zavarovalniških skupin in dejstva, da se obvladovanje tveganja na ravni skupine opravlja pogosteje kot na ravni posameznih subjektov. Cilj predlog o solventnosti II je poiskati primernejše načine nadzora skupin s spreminjanjem načina opravljanja nadzora posameznih subjektov in nadzora skupin v skladu z nekaterimi pogoji.

6.4.2

Za vsako zavarovalniško skupino se kot „nadzornik skupine“ imenuje enotni organ, ki je odgovoren predvsem za vse ključne vidike nadzora skupin (solventnost skupine, transakcije znotraj skupine, koncentracija tveganja, obvladovanje tveganja in notranji nadzor). Vendar si morata nadzornik skupine in nadzornik posameznega subjekta na zahtevo samodejno izmenjevati podatke in druge pomembne informacije. Poleg tega se mora nadzornik skupine pred pomembno odločitvijo posvetovati z zadevnimi organi za nadzor posameznih subjektov, pri čemer morajo ti organi storiti vse, da se sprejme skupna odločitev, čeprav v primeru odobritve notranjega modela skupine o tem dokončno odloča nadzornik skupine. Te določbe morajo zagotoviti, da bodo nadzorniki skupin in nadzorniki posameznih subjektov bolje razumeli profil tveganja celotne skupine in da se posledično imetnikom polic v vsakem posameznem subjektu skupine zagotovi večje varstvo.

6.4.3

Poleg boljšega koncepta nadzora skupin predlog uvaja inovativen podporni program skupine. Skupine, ki bi spodbujale upravljanja kapitala na ravni skupine, lahko zaprosijo za pridobitev dovoljenja, da sprejmejo pravila v skladu s podpornim programom skupine. Skupinam, ki pridobijo dovoljenje, da sprejmejo pravila v skladu s podpornim programom skupine, bo v skladu z jasnim številom pogojev dovoljeno izpolniti del zahtevanega solventnostnega kapitala (ne zahtevanega minimalnega kapitala) hčerinskih podjetij z izjavo o pomoči skupine (finančna, zakonsko izvršljiva obveznost matičnega podjetja do hčerinskega podjetja, da ji po potrebi zagotovi kapital). Da bi omogočili učinkovito delovanje podpornega programa skupine, je v nadzor posameznih subjektov vključenih nekaj dodatnih odstopanj. Ko se vzpostavi režim pomoči skupine, je v primeru izrednih situacij (breach of the solo SCR) predviden poseben postopek, na podlagi katerega nadzorniki posameznih subjektov in nadzorniki skupine izvajajo usklajene ukrepe. Ta režim bi se moral uporabljati enotno po vsej Uniji.

6.4.4

Ker podporni program skupine omogoča, da se zahtevani solventnostni kapital hčerinskih podjetij zadržuje nekje drugje v skupini, zagotavlja zavarovalniškim skupinam praktičen in pregleden ukrep, s katerim lahko izkoristijo poznavanje učinkov razpršenosti, medtem ko posamezna hčerinska podjetja izpolnjujejo enako raven kapitalskih zahtev, kot da ne bi bila del skupine. Iz teh razlogov je treba vzpostaviti ustrezen nadzor, da se zagotovi takojšnja prenosljivost kapitala, kadar je potreben. Obstoj in uporabo izjav o pomoči skupine javno razkrijeta matično podjetje in zadevno hčerinsko podjetje.