19.8.2008 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 211/23 |
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o
— |
predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo |
— |
predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom |
— |
predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev |
— |
predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1228/2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije |
— |
predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1775/2005 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina |
COM(2007) 528 final – 2007/0195 (COD)
COM(2007) 529 final – 2007/0196 (COD)
COM(2007) 530 final – 2007/0197 (COD)
COM(2007) 531 final – 2007/0198 (COD)
COM(2007) 532 final – 2007/0199 (COD)
(2008/C 211/06)
Svet je 18. oktobra 2007 sklenil, da v skladu s členi 44(2), 55 in 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:
Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo
Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom
Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev
Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1228/2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije
Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1775/2005 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina
Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. aprila 2008. Poročevalec je bil g. CEDRONE.
Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 444. plenarnem zasedanju 22. in 23. aprila 2008 (seja z dne 22. aprila) s 100 glasovi za, 4 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.
1. Sklepi in priporočila
1.1 Sklepi
1.1.1 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor na splošno odobrava razloge, ki so Komisijo spodbudili k predložitvi tretjega zakonodajnega paketa o energiji. To je s pravnega in gospodarskega vidika zapleteno in težko vprašanje, ki je sprožilo nasprotujoča si stališča in odzive. |
1.1.2 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se sedanje stanje v energetskem sektorju ne sme nadaljevati. Po začetku procesa povezovanja in liberalizacije smo se znašli v prelomnem obdobju; sedaj se moramo odločiti, kako nadaljevati. Liberalizacija energetskega trga je v zastoju, kar povzroča visoke stroške prehoda, ki bi lahko presegli koristi. Ti stroški nastajajo, ker ni usklajenega evropskega regulativnega okvira in – v nekaterih primerih – prave pripravljenosti za liberalizacijo ter jasne razmejitve odgovornosti med različnimi akterji. Regulativna negotovost lahko vodi v nizko raven naložb in šibko konkurenco v sektorju. Vse to je povzročilo razdrobljenost trga, ki ga v nekaterih primerih obvladujejo nekdanji monopolisti. Zato je treba ponovno izrecno poudariti, da je treba odločno nadaljevati proces liberalizacije. |
1.1.3 Politični vidiki: notranji trg
1.1.3.1 |
Temelj te strategije je doseči enoten evropski energetski trg. Evropska unija mora oblikovati skupno strategijo, ki ji bo omogočala, da bo na mednarodni ravni delovala hitro in odločno ter imela večjo moč pri pogajanjih. Sodelovanje med državami članicami, regulativnimi organi in upravljavci prenosnih omrežij je nujno potrebno, zato je treba izvesti strukturne spremembe za povezovanje sistemov delovanja in razvoja omrežij na regionalni ravni. Države članice morajo združiti svoje izkušnje, znanje in predpise, da bi delovale skupaj in predlagale (določile) lastno cenovno politiko oskrbe ter ustvarile čim bolj konkurenčno okolje, ki bo zagotavljalo pravičnejše cene in preprečevalo finančne špekulacije. Države morajo biti enotnejše in – v interesu uporabnikov/potrošnikov – upoštevati skupne predpise ter predhodno sprejeto zakonodajo Skupnosti prenesti na nacionalno raven in jo ustrezno izvajati. |
1.1.4 Gospodarski vidiki
1.1.4.1 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi poštena in ustrezno regulirana konkurenca (ki je sedanji predlog Komisije ne zagotavlja) povečala delež alternativnih energetskih virov in naložbe v energetsko infrastrukturo, s tem pa tudi produktivnost podjetij (npr. MSP). Rezultat bi bile pravične cene, večja preglednost in manjše tveganje, da bi nekatera podjetja imela prevladujoči položaj na trgu. |
1.1.4.2 |
Eden najpomembnejših ciljev tretjega zakonodajnega paketa je spodbuditi potrebne naložbe v energetsko infrastrukturo in zagotoviti usklajevanje na evropski ravni. S tega vidika so predlagani ukrepi Komisije korak v pravo smer, vendar je treba zagotoviti, da bodo omogočali potrebne naložbe v proizvodnjo in okrepili zaupanje vlagateljev. V zvezi z razvojem omrežij je treba zagotoviti primerno načrtovanje, ki bo upoštevalo interese vseh zainteresiranih strani. Te načrte je treba nato izvajati na ustrezni ravni in v skladu z dogovorjenimi roki. Potreben je tudi nadzor naložb na ravni Skupnosti (izvajala ga bo Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev). Zaradi precej togega trga, na katerem imajo podjetja oligopolni položaj in kjer se nekatere države nerade odpovedo pristojnostim za oskrbo, operaterji in uporabniki izgubljajo zaupanje, kar povzroča pomanjkanje likvidnosti. Takšne razmere je treba odpraviti. |
1.1.5 Socialni vidiki
1.1.5.1 |
Procese prestrukturiranja, ki bodo posledica tretjega zakonodajnega paketa, mora spremljati politika za spodbujanje zaposlovanja, v katero bodo polno vključeni sindikati in podjetja z instrumenti, kot so „družbeno prestrukturiranje podjetij“ (corporate social restructuring) in mehanizmi za blažitev socialnih šokov na nacionalni in evropski ravni. Pomirjujoča je ugotovitev, da v državah, ki so ločile lastništvo prenosnih omrežij, ni bilo negativnih posledic za zaposlovanje. |
1.1.5.2 |
Čeprav bo varstvo socialno šibkejših skupin in ranljivih potrošnikov ostalo v izključni nacionalni pristojnosti, je bistveno, da Komisija prizna pomen teh ukrepov na mednarodni ravni. Komisija mora tudi zagotoviti nadzor izvajanja teh ukrepov in s tem njihovo skladnost z zahtevami odprtega konkurenčnega trga. Na evropski ravni bi bilo treba uvesti pojem „energetskega pomanjkanja“ (energy poverty) (najnižja uporabljena stopnja) in spoštovati obveznosti opravljanja javnih storitev in storitev splošnega pomena, ki jih določajo veljavne direktive. |
1.1.6 Uporabniki (podjetja in potrošniki)
1.1.6.1 |
Nova strategija energetske politike mora spodbujati resnično konkurenco med podjetji in tako povečati ponudbo, ki je na voljo uporabnikom. Prenosna omrežja morajo biti dostopna za vse, ki jih želijo uporabljati. Za velika podjetja, ki porabijo veliko energije, je treba pripraviti evropsko pogodbo za nakup energije po enotnih cenah (primerljive cene ali law of one price – zakon ene cene) in odpraviti državno pomoč, ki izkrivlja konkurenco. Poleg tega je treba potrošnikom priznati pravice, ki jim jih zagotavlja EU; imeti morajo pravico do svobodne izbire dobavitelja, ki ponuja najnižje cene. |
1.1.7 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor tudi meni, da mora biti cilj predloga Komisije preprečiti spontano skupno delovanje za utrditev sedanjega stanja: velika monopolna podjetja želijo na ta način ohraniti svoj prednostni položaj, sindikati pa zavarovati delovna mesta. |
1.2 Predlogi EESO
1.2.1 Enotni energetski trg
1.2.1.1 |
Za hitrejši napredek pri uresničevanju enotnega energetskega trga mora Komisija spremeniti predloge v tretjem energetskem paketu tako, da bo omogočila neodvisno sprejemanje ukrepov na mednarodni ravni, zlasti v zvezi z viri energije. V ta namen je treba predloge za regionalno sodelovanje, ki jih vsebuje energetski paket, obravnavati kot odskočno desko za uresničevanje končnega cilja, to je oblikovanje enotnega energetskega trga. Poleg tega bi si morale države članice prizadevati za povezovanje trgov z električno energijo, upravljavci omrežij pa bi morali delovati v različnih državah članicah. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se predlogi za regionalno sodelovanje med upravljavci omrežij, ki jih prinaša tretji energetski paket, nikakor ne smejo obravnavati kot začasno nadomestilo ali alternativa enotnemu trgu. Regionalno sodelovanje upravljavcev omrežij na podlagi ločevanja lastništva, pri čemer so upravljavci dejansko ločeni od proizvodnih in/ali prodajnih mrež, je bistvenega pomena. Pri preverjanju skladnosti predpisov in tržnih pravil bi bilo treba upoštevati tudi nedavne regionalne pobude, ki jih spodbuja Skupina evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG). |
1.2.2 Ločevanje
1.2.2.1 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora Komisija dati prednost ločevanju lastništva (ownership unbundling), ki je za spodbujanje naložb nedvomno boljša rešitev kot funkcionalno ločevanje. Ločevanje lastništva bi povečalo preglednost in zaupanje upravljavcev in varnost sistema ter omogočilo spremljanje monopolov, pri tem pa preprečilo diskriminatorno ravnanje ter zagotovilo optimalno uporabo in vzdrževanje omrežij. |
1.2.2.2 |
Treba bo dodatno obravnavati in analizirati strateške posledice, povezane z lastništvom omrežij in potrebo po zagotavljanju njihove neodvisnosti, med drugim v zvezi z morebitnimi interesi tretjih držav, kot tudi z odločitvijo glede lastništva omrežij (javnega ali zasebnega). Predlog Komisije v zvezi z ločevanjem lastništva ne zahteva privatizacije javnih prenosnih omrežij. |
1.2.2.3 |
Med elektroenergetskim in plinskim sektorjem (npr. v Združenih državah, na Danskem, Nizozemskem, Portugalskem, v Združenem kraljestvu, Španiji in na Švedskem) ni dovolj razlik, ki bi upravičevale različno obravnavo glede ločevanja lastništva. Ločevanje lastništva proizvodnje/prodaje in prenosa je potrebno v obeh sektorjih, saj je diskriminatorno ravnanje, ki je lahko posledica nezadostnega vertikalnega ločevanja, v obeh enako. Podjetja, ki prodajajo plin, ne bi smelo zanimati, kdo izvaja prenos plina, temveč bi jih moralo skrbeti samo to, da poslujejo z zanesljivimi in finančno trdnimi podjetji, ki bodo zmožna prodajati njihov plin. |
1.2.3 Evropska agencija
Evropski ekonomsko-socialni odbor je trdno prepričan, da bi morala Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev dobiti več pristojnosti, da bi tako:
— |
imela neodvisno in samostojno regulativno vlogo; |
— |
nadzirala delovanje evropskih mrež upravljavcev prenosnih omrežij (ENTSO) in skupaj z ENTSO ter stalnim odborom za trg (Standing Market Panel) pomagala Evropski komisiji pripraviti seznam predpisov, potrebnih za oblikovanje in sprejetje tehničnih in tržnih smernic in kodeksov; |
— |
pripravila merila in sprejemala tehnične in tržne kodekse; |
— |
opredelila postopke za določanje tarif in določila tarife za postopke kompenzacije stroškov, ki jih imajo upravljavci omrežij pri čezmejnem prenosu električne energije; |
— |
pripravila smernice za temeljna načela razvoja omrežij in sprejela desetletni naložbeni načrt, ki ga predlaga ENTSO; |
— |
pripravljala priporočila in mnenja za Evropski parlament, Evropski svet in Komisijo; |
— |
se posvetovala s tržnimi akterji; |
— |
usklajevala delo nacionalnih organov in |
— |
spodbujala preglednost, tudi postopkov imenovanja svoje usmerjevalne skupine. |
1.2.4 Nacionalni organi
1.2.4.1 |
Nacionalni regulatorji imajo osrednjo vlogo pri spodbujanju konkurence in zagotavljanju pravilnega izvajanja direktiv na nacionalni ravni, zlasti glede skladnosti s pravili o nepristranski uporabi infrastrukture. Zato bi bilo treba uskladiti njihove pristojnosti in povečati njihovo neodvisnost od nacionalnih in energetskih podjetij ter jim tako omogočiti nadzor in preprečevanje zlorab prevladujočega položaja. Bolj neodvisen regulator bo ustvaril zaupanje na trgu in bo lahko aktivneje sodeloval z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev. |
1.2.5 Evropske mreže upravljavcev prenosnih omrežij (The European Networks of Transmission System Operators – ENTSOs)
1.2.5.1 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor se zavzema za učinkovitejše usklajevanje nacionalnih upravljavcev omrežij, da se zagotovijo naložbe in optimalno upravljanje infrastrukture, kar je potrebno za razvoj integriranega evropskega omrežja. Agencija bi morala imeti pri pripravi predlogov, oblikovanju, nadzoru in sprejemanju kodeksov večjo vlogo od predvidene; tako bi zagotovili ustrezno upoštevanje javnega interesa. Vloga ENTSO ne sme preseči njihovih sposobnosti in pristojnosti. Za pripravo smernic in kodeksov bi tako morala biti odgovorna Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev. |
1.2.6 Evropska omrežja in naložbe
1.2.6.1 |
Evropski ekonomski-socialni odbor meni, da mora EU predvideti prihodnji razvoj uporabe omrežij z investicijskim programom, katerega cilj bo oblikovanje sistema javnih in/ali zasebnih evropskih omrežij, ki jih ureja EU in ki bodo dostopna vsem, bodisi za prenos bodisi za uporabo energije. V ta namen je treba zagotoviti resnično pregledne in na metodah tržnega gospodarstva temelječe postopke za upravljanje povezav med omrežji ter tako omogočiti čim bolj neovirano trgovanje. Naložbe bi bilo treba realizirati tam, kjer bi – z regionalnega vidika – prinesle družbeno-gospodarske koristi. Vsi udeleženci na trgu bi morali biti ustrezno vključeni v proces sprejemanja odločitev o razvoju kodeksov in desetletnem naložbenem načrtu. |
1.2.7 Demokracija in zastopanost
1.2.7.1 |
Evropski ekonomsko-socialni odbormeni, da morajo biti potrošniki v skladu s sedanjimi določbami ali določbami, ki so v pripravi, zastopani v upravnem odboru agencije. Enako velja za vse druge udeležene strani (delavce, sindikate, podjetja), ki bi bili – poleg upravnega odbora agencije – lahko zastopani tudi v ustreznem nadzornem organu. Tako bi pri pripravi nove zakonodaje dosegli čim širše soglasje in čim večjo udeleženost, ne le v končnih fazah priprave, temveč že od začetka. |
2. Uvod
2.1 |
Pred približno desetimi leti je Komisija (z veliko zamudo) naredila prve korake na poti k evropskemu regulativnemu okviru za enotni trg z električno energijo in plinom. Odbor je takrat imel priložnost izraziti svoje mnenje – ki se je včasih razlikovalo od mnenja Komisije – o vprašanju, ki je z leti postajalo vedno pomembnejše in spornejše. |
2.2 |
Evropska komisija želi s sprejetjem tretjega paketa zakonodajnih predlogov o trgu z električno energijo in plinom zaključiti že začeto delo v popolnoma spremenjenem mednarodnem okviru, ki vsem povzroča nove težave. Vse države članice se ne strinjajo s predlogi, kar zavlačuje sprejetje in izvajanje novih predlogov in ogroža dokončanje enotnega evropskega energetskega trga. |
2.3 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor ima zato zelo odgovorno nalogo: pripraviti mora mnenje o enem najpomembnejših (in najspornejših) vprašanj zadnjih let, od katerega je odvisen ne le enotni energetski trg, temveč tudi prihodnost evropskih podjetij v tem sektorju, evropskih potrošnikov in tretjih držav. |
2.4 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja oceno učinka (glej besedilo te ocene), ki jo je izvedla Komisija. Ocena že vsebuje nekaj dobrih kazalnikov glede učinkovitosti liberalizacije in poštene konkurence. |
3. Razlogi za predloge Komisije
3.1 |
Zagotoviti, da bodo lahko potrošniki resnično svobodno izbirali svojega dobavitelja med številnimi ponudniki in da bodo deležni „ugodnosti“, ki „naj bi jih“ ta izbira prinesla. Zagotavljanje optimalnih pogojev za uporabnike mora biti skupni cilj podjetij iz tretjih držav, ki delujejo v Evropski uniji. |
3.2 |
Ločiti proizvodnjo in prenos od lastništva in upravljanja prenosnih omrežij za električno energijo in plin. Poleg tega je navedena še druga možnost, tj. „neodvisni upravljavec omrežja“, ki vertikalno integriranim podjetjem dovoljuje, da ohranijo lastništvo omrežij le v primeru, da njihova osnovna sredstva upravlja neodvisni organ ali drugo podjetje. To naj bi spodbudilo naložbe v infrastrukturo. |
3.3 |
Zagotoviti učinkovite ukrepe proti razdrobljenosti trga ob nacionalnih mejah, sedanjo vertikalno integracijo in veliko koncentracijo na trgu, kar je doslej dejansko preprečevalo resnično konkurenco in vzpostavitev enotnega energetskega trga. |
3.4 |
Poenostaviti čezmejno trgovanje, in sicer tako, da se ustanovi agencija, ki bo skrbela za usklajevanje nacionalnih regulativnih organov in zagotavljala enake možnosti za evropska podjetja v tem sektorju. Tako bi vzpostavili resnično evropsko omrežje, ki bi zagotavljalo varnost in diverzifikacijo oskrbe, nacionalni organi pa bi morali postati bolj neodvisni. |
3.5 |
Spodbujati sodelovanje na podlagi novih pravil, ki jih bodo določili upravljavci evropskih omrežij, in zagotoviti večje sodelovanje med različnimi domačimi trgi takrat, ko je oskrba ogrožena. |
3.6 |
Povečati preglednost s poenostavitvijo tržnih pravil in obveščanjem potrošnikov ter tako okrepiti zaupanje uporabnikov v resnične koristi prostega trga (pri čemer se zastavlja vprašanje, ali je to zaupanje doslej zares obstajalo?). |
3.7 |
Naslednje leto potrošnikom zagotoviti pravice odjemalcev energije, opredeljene v posebni (obvezujoči) „listini“, ki bi med drugim vsebovala podatke o dobaviteljih, različnih možnostih na trgu, poenostavitvi birokratskih postopkov, „energetskem pomanjkanju“ itd. (1) |
4. Predloga direktiv (električna energija in plin)
4.1 |
Učinkovito (pravno in operativno) ločevanje oskrbe in prenosnih omrežij za električno energijo in plin z oblikovanjem sistemov v vseh državah članicah, ki niso vertikalno integrirani, je bistveno za rešitev morebitnih navzkrižij interesov in za:
|
4.2 |
Ustanovitev neodvisnega upravljavca omrežja (Independent System Operator – ISO) je rešitev pri obravnavi vertikalno integriranih podjetij, ki poleg tega zavračajo učinkovito ločevanje lastništva. Ta upravljavec lahko podjetjem dovoli, da ostanejo lastniki omrežja, vendar ga ne smejo upravljati. Neodvisnost se lahko zagotovi le z učinkovitim regulativnim sistemom. |
4.2.1 |
Neodvisnost upravljavca omrežja, pa tudi ločevanje lastništva prenosnega omrežja in proizvodnih sistemov velja tako za javna kot zasebna podjetja. |
4.2.2 |
Glavni cilj je, da podjetja za proizvodnjo električne energije in plina ter oskrbo v vseh državah EU delujejo popolnoma ločeno. |
4.2.3 |
Predlagana direktiva predvideva začasna odstopanja od pravil za ločevanje lastništva, če podjetja vlagajo v energetsko infrastrukturo. |
4.3 |
Ločevanje oskrbe in proizvodnje od upravljavcev omrežij je predvideno ne le na nacionalni ravni, temveč v vsej Evropski uniji. To pomeni, da nobeno podjetje za proizvodnjo energije ne sme upravljati ali imeti v lasti prenosnega omrežja v drugi državi članici. Vsak upravljavec, ki se vključi v sistem, mora dokazati svojo neodvisnost od dejavnosti oskrbe in proizvodnje. |
4.4 |
Ločevanje lastništva mora voditi k pravilnemu delovanju trga in omrežja, katerega končni rezultat je pravilno določanje cen električne energije in plina ter morebitno naknadno znižanje cen, kar seveda koristi potrošnikom in vlagateljem v tem sektorju. |
4.5 |
Neodvisni upravljavec sistema bo deloval pravilno, ločitev lastništva proizvodnih sistemov in prenosnega omrežja pa bo učinkovita samo, če obstaja neodvisen in delujoči regulativen organ. Regulativni organi morajo biti pravno ločeni in funkcionalno neodvisni od vseh drugih javnih ali zasebnih subjektov. Delovati morajo neodvisno od vsakršnih tržnih interesov. Imeti morajo vsa pooblastila in možnost čezmejnega sodelovanja, da bi lahko:
Zunanje agencije (Odbor evropskih regulatorjev trga vrednostnih papirjev, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev) morajo Komisiji svetovati v zvezi z izvajanjem sprejetih predpisov. |
5. Predlogi uredb (ustanovitev Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije in dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina)
5.1 |
Okrepitev notranjih trgov s skupnimi pravili in pristopi je odločilna za razvoj evropskega energetskega trga in za vzpostavitev potrebnih čezmejnih izmenjav. Države članice morajo uskladiti sedanje predpise (kot so tehnična pravila ali mrežni kodeksi, ki jih morajo upoštevati elektroenergetska podjetja). Zdi se, da to s pomočjo Skupine evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG) doslej ni bilo doseženo. Uskladitev lahko izvede le ločen, neodvisen organ, ki mora biti v skladu s Pogodbo ustanovljen kot agencija. |
5.2 |
Glavne naloge Agencije bi morale biti:
|
5.3 |
Organizacijska struktura Agencije bo sledila modelu, značilnemu za agencije EU, posebna skrb pa bo namenjena zagotavljanju neodvisnosti pri izvajanju regulativnih funkcij. V ta namen bi lahko, poleg upravnega odbora, ki ga imenuje direktor agencije, ustanovili odbor regulatorjev, ki bi bil odgovoren za vse regulativne zadeve, pa tudi odbor za pritožbe, ki bi bil pristojen za obravnavo pritožb na odločitve, ki jih sprejme Agencija. Agencija ima lahko največ 40 do 50 zaposlenih, njeni stroški pa lahko znašajo največ 6–7 milijonov EUR na leto, ki se krijejo iz sredstev Skupnosti. |
5.4 |
Komisija je varuh pogodb in najvišji nadzorni organ. Agencija je pristojna za sprejemanje odločitev in lastno presojo samo v zvezi s posebnimi tehničnimi vprašanji. Komisija se lahko odloči za ukrepe za zagotovitev sodelovanja ali pravilnega delovanja trga na podlagi informacij Agencije ali na lastno pobudo. |
5.5 |
Učinkovito sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij je odločilno za resnično integracijo trga. Edino sodelovanje, ki sedaj poteka, je prostovoljno in ne prinaša zadovoljivih rezultatov, zlasti takrat, ko pride do motenj v omrežju in izpadov električnega toka. Integracija delovanja omrežij na regionalni ravni bi omogočila:
|
5.6 |
Strukture sodelovanja med upravljavci prenosnih omrežij morajo biti v celoti priznane na evropski ravni. Tako za organizacijo kot tudi v zvezi s praktičnimi instrumenti za načrtovanje in upravljanje omrežij bi lahko uporabili sedanje strukture, kot sta Prenos plina Evropa (Gas Transmission Europe – GTE) in Evropski upravljavci prenosnih omrežij (ETSO), ali pa vzpostavili nove centralne, stalne strukture. |
6. Splošne ugotovitve
6.1 |
Glavni problem z omrežji, še zlasti elektroenergetskih, ni toliko povezan z liberalizacijo, temveč gre bolj za to, da je treba javnosti in podjetjem omogočiti, da ta omrežja uporabljajo. Razmisliti bi bilo treba na primer o evropskih omrežjih, ki so javna ali z njimi upravlja Unija, in so dostopna za vse. |
6.2 |
Komisija bi morala spodbujati naložbe v vzpostavitev popolnoma inovativnega prenosnega sistema, ki bi na podlagi inteligentnega interaktivnega omrežja omogočal uporabo elektrike na evropski ravni. Takšno omrežje bi – podobno kot internet – s pomočjo inteligentnih števcev omogočalo pretok energije v obe smeri. |
6.3 |
To bi močno spodbudilo naložbe in odpiranje novih delovnih mest, staro geslo „power to the people“ pa bi postalo resničnost: izmenjave energije za izpolnjevanje potreb vsakogar, z omrežji, dostopnimi za vse, in z enakimi pravili, ki se uporabljajo v vseh državah Unije brez izjem (kot je to že pri internetu). |
6.4 |
Iz teh razlogov bi se lahko usmerili v popolno ločitev prenosnih omrežij za električno energijo in v možnost izbire med ločitvijo in „neodvisnim upravljavcem omrežja“ za plinovodna omrežja. |
6.5 |
Cilje Komisije (okrepitev nacionalnih organov in sodelovanja med upravljavci (neodvisnimi upravljavci omrežij, upravljavci prenosnih omrežij), večja preglednost trga itd.) bo težko uresničiti, ne da bi presegli ozko nacionalno miselnost, ko gre za omrežja, pa tudi v zvezi z oskrbo, naložbami itd. Samo takšni ukrepi lahko zagotovijo boljšo kakovost storitev, čeprav niso dovolj za ohranjanje nizkih cen. |
6.6 |
Koncentracija naftnih rezerv na samo nekaj območjih sveta (61,8 % na Bližnjem vzhodu, 11,7 % v Evropi in Rusiji, 9,4 % v Afriki, 8,5 % v Južni Ameriki, 5,1 % v Severni Ameriki in 3,5 % na Daljnem vzhodu (F. Profumo, Politecnico di Torino) bi morala Komisijo spodbuditi k izvajanju skupne politike, ki mora biti prodornejša v odnosih s temi območji in v mednarodnih organizacijah, kjer se sklepajo sporazumi in sprejemajo odločitve. Sicer bi čisto in preprosta liberalizacija lahko postala „metanje peska v oči“, saj ni dovolj za zajezitev rasti cen, ki se pogosto zvišujejo zaradi monopolov, ki narekujejo pogoje celo politiki. |
6.7 |
EU si mora prizadevati za regulirano konkurenco in preglednost ter s tem povečati konkurenčnost in preglednost gospodarskega sistema. Zmagi v primerih Microsoft in Volkswagen sta spodbuden precedens za konkurenco, čeprav sami po sebi ne zadoščata. Hkrati bi bilo treba predvideti tudi učinkovitejše ukrepe za ublažitev učinka in posledic za zaposlovanje, pa tudi ukrepe in naložbe, ki bi v gospodarski sistem vnesle več dinamike in ustvarile priložnosti za delavce in mlade ter tako zmanjšale potrebo po „zaščiti“. Vzrok za to, da najnovejše številke v zvezi z evropsko gospodarsko rastjo (glej sporočilo Komisije) niso spodbudne, ni le moč evra, temveč tudi šibka konkurenčnost podjetij in „zaščita“, ki jo je deležnih mnogo teh podjetij. Odpravljanje monopolnih položajev, ki se je začelo po sprejetju Enotnega evropskega akta, mora uspeti, saj bi v nasprotnem primeru poteptali interese državljanov/potrošnikov, ker bi prišlo do motenj na trgu in morebitne ponovne uporabe javnih finančnih sredstev za zagotovitev preživetja omrežij, kot se je zgodilo v primeru britanskih železnic. |
6.8 |
Razprava o tem paketu se ne sme omejiti le na raven institucij ali poučene kroge. Komisija in Evropski socialno-ekonomski odbor morata to vprašanje sprožiti v javnosti ter v razpravo vključiti potrošnike, delavce in podjetja. Tako bi preprečili, da bi na odločitve vplivala le velika energetska podjetja, ki so pogosto v monopolnem položaju. (V ta namen bi na primer lahko za javnost odprli spletni dnevnik (blog), v večini držav članic in v nekaterih evropskih mestih bi morala potekati odprta posvetovanja, zbrani rezultati pa bi morali biti predstavljeni na veliki javni konferenci na ravni Skupnosti.) Tudi nadzor Komisije nad evropskimi regulativnimi agencijami bi moral biti demokratičen in bi ga moral potrditi Evropski parlament. |
7. Posebne ugotovitve
7.1 |
Ločevanje lastništva različnih dejavnosti: ločevanje oskrbe in proizvodnje od delovanja omrežja (ownership unbundling). Ti ukrepi so pogoj za zmanjšanje ovir pri vstopu na trg, njihov cilj pa je integriranim podjetjem, ki opravljajo več dejavnosti v verigi, odvzeti možnost „prenosa“ nekaterih stroškov liberaliziranih dejavnosti na regulirane dejavnosti in nepošteno konkurenčno prednost pred tistimi, ki opravljajo zgolj dejavnosti, na katere vpliva konkurenca. Države članice niso na enoten način sprejele direktiv o zemeljskem plinu in trgih z električno energijo, kar je v nekaterih primerih omogočilo nastanek vertikalno integriranih podjetij za upravljanje prenosnih omrežij ter podjetij za proizvodnjo in oskrbo. |
7.2 |
Učinkovito povečanje pristojnosti nacionalnih regulatorjev za električno energijo, ki bi zagotovilo tako nepristransko upravljanje omrežij kot na splošno nepristransko upravljanje infrastrukture na podlagi koncesije. To je bistveno za liberalizacijo (za prenos, distribucijo in merjenje v energetskem sektorju ter za prenos, distribucijo, merjenje, skladiščenje in ponovno uplinjanje v sektorju zemeljskega plina). |
7.3 |
Odločilna vloga Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, ki nadzoruje dejavnosti neodvisnih nacionalnih organov. Vzpostavitev nadnacionalnega regulativnega organa, pristojnega za nadzor dejavnosti posameznih udeleženih držav, bi omogočila jasno opredeljeno sodelovanje pri regulaciji in zmanjšala razlike med možnostmi celotne EU in možnostmi posameznih držav, kar bi olajšalo iskanje rešitev, usmerjenih v povezovanje energetskega trga. |
7.4 |
Ustanovitev upravljavcev prenosnih omrežij, neodvisnih od sistema proizvodnje, ki sodelujejo za učinkovito obravnavo vprašanj, povezanih z oskrbo. Upravljavci prenosnih omrežij vertikalno integriranih podjetij so običajno bolj naklonjeni povezanim podjetjem, kar pomeni, da novi konkurenti dobijo veliko premalo informacij. Naložbe znotraj močno integriranih podjetij so pogosto izkrivljene, ker prevladujočega podjetja ne zanima izboljšanje omrežja, saj bi to koristilo predvsem konkurentom. Formalna in dejanska ločitev upravljavcev prenosnih omrežij bi vsem distribucijskim podjetjem zagotovila enak dostop do omrežja ter omogočila tehnološke izboljšave, potrebne za zagotavljanje učinkovitejšega delovanja in navsezadnje nižjih cen za uporabnike. |
7.5 |
Večja preglednost in lažji dostop na trg za povečanje likvidnosti trgov z električno energijo in plinom. Primanjkuje informacij (med različnimi akterji v sektorju) o zanesljivosti in pravočasnosti na trgu. Opaziti je razlike pri dostopu do informacij med uveljavljenimi podjetji in njihovimi konkurenti. Večja preglednost bi do najmanjše stopnje zmanjšala tveganje za nove akterje pri vstopu na trg pa tudi vstopne ovire ter povečala zaupanje v grosistične trge in s tem cenovne signale. Na vsak način je treba zagotoviti določeno enotnost/usklajenost informacij, tako da – ne da bi podcenjevali pomen strateške/poslovne tajnosti – dvoumne razlage, ki ogrožajo resnično preglednost trga, ne bodo možne. |
7.6 |
Zagotavljanje dostopa do informacij za vse akterje na trgu, da bi dosegli zaupanje in omogočili pravilen razvoj trga. Mnogi akterji imajo malo zaupanja v mehanizem oblikovanja cen. Pogodbe o uvozu plina se sklepajo na podlagi cenovnih indeksov, ki temeljijo na seriji naftnih proizvodov, zato cene strogo sledijo trendom na naftnem trgu. Ta povezava se kaže v veleprodajnih cenah, ki jih ne oblikuje mehanizem ponudbe in povpraševanja, kar škodi zanesljivosti oskrbe (ponudba). Glede dolgoročnih uvoznih pogodb ni jasnih trendov, ki bi nakazovali vzpostavitev mehanizmov za oblikovanje cen na podlagi tržne dinamike. |
7.7 |
Posebno podrobne zahteve za zagotovitev preglednosti proizvodnje električne energije in plina. Zagotoviti je treba natančne kratkoročne napovedi razvoja ponudbe in povpraševanja. Te zahteve bi morali izpolniti proizvajalci električne energije, zato morajo nacionalni regulatorji dobiti več pristojnosti. |
7.8 |
Uvajanje trgov derivatov. Derivati niso le učinkovito sredstvo za upravljanje cenovnega tveganja, temveč tudi naravni instrument za razvijanje trgov z električno energijo in plinom. Čeprav na elektroenergetskih trgih že nekaj časa potekajo neposredna ali posredna pogajanja o derivativnih pogodbah in čeprav je bilo že storjenih nekaj korakov v smeri enotnosti, veliko dela še ostaja. Na evropskem trgu z zemeljskim plinom obstajajo očitne neskladnosti. Na nekaterih trgih je dejansko opaziti razmeroma visoko stopnjo liberalizacije (npr. v Veliki Britaniji), v drugih državah pa za zemeljski plin ne obstaja niti promptni trg (npr. v Italiji). |
7.9 |
Urejanje skladiščnih con za zagotovitev, da se vsakršno skladiščenje, ki je na voljo tretjim osebam, ponudi na trgu na pregleden in nediskriminatoren način, ki preprečuje kopičenje zmogljivosti. |
7.10 |
Nedvoumna, javnosti dostopna merila, ki določajo, kdaj in kako ima tretja oseba dostop do skladiščnih zmogljivosti, ki jih ponuja trg. |
7.11 |
Oblikovanje preglednih in podrobnih pravil za dostop do terminalov za utekočinjeni zemeljski plin (LNG), ki bodo omogočala opredelitev infrastrukture, za katero velja pravilo o izvzetju. Oblikovati je treba ustrezna pravila za izvajanje odprtega razpisnega postopka, t. i. „open season“. Ta postopek, ki zagotavlja mehanizem za rezervacijo zmogljivosti, preden je ta zgrajena, morda ne zadošča kot jamstvo za boljši dostop akterjev, kajti del postopka je tudi to, da mora pri dodelitvi zmogljivosti za prenos v nacionalnem prenosnem omrežju vsakokrat imeti prednost podjetje, ki gradi plinovod ali terminal za utekočinjen zemeljski plin in ki je upravičeno do izvzetja. Poleg tega bi postopek za dodeljevanje preostalih 20 % zmogljivosti lahko oviral razvoj konkurence na dobavnem trgu, saj daje prednost tistim, ki poskušajo zapolniti teh 20 % z dolgoročnimi pogodbami, v škodo tako promptnim trgom kot prožnosti dobave. |
7.12 |
Določitev dolgoročnih vertikalnih dvostranskih sporazumov o dobavi, ki so skladni z zakonodajo EU o konkurenci. Konkurenca na maloprodajnih trgih je zelo omejena. Kumulativni učinek dolgoročnih pogodb, pogodb za nedoločen čas, pogodb s tihimi obnovitvenimi klavzulami in dolgimi odpovednimi obdobji lahko močno ovira konkurenco. Pogodbene obveznosti, ki dolgoročno zavezujejo končne uporabnike in proizvajalce v industriji (uveljavljena podjetja), se od države do države razlikujejo. Vendar druga podjetja, še ne uveljavljena, vedno bolj povprašujejo po bolj konkurenčni dobavi; vseevropske ponudbe dobave ni in temu problemu se je treba resno posvetiti. Sedanja raven konkurence (malo dobaviteljev) je še zlasti nezadovoljiva v nekaterih državah članicah z veliko koncentracijo (Avstrija, Belgija). Omejitve glede načina dobave plina potrošnikom, skupaj z omejevalnimi praksami dobaviteljev na dobavnih mestih, so z vidika konkurence močno zaskrbljujoče. |
7.13 |
Spodbuditi maloprodajne trge z električno energijo in plinom, da dokončajo proces liberalizacije. Konkurenca lahko koristi Evropejcem samo, če bo obstajal resnični maloprodajni trg. To pomeni uvedbo poenostavljenih pravil za dostop na trg, tako da lahko sodelujejo mali proizvajalci in distributerji, kar spodbuja likvidnost trga in konkurenčnejše cene. Zagotavljanje likvidnosti je bistveno za večje zaupanje akterjev v oblikovanje cen na trgih z električno energijo in plinskih vozliščih, kar omogoča, zlasti v drugem primeru, da se odpravi vezanost na proizvode. |
7.14 |
Ključna vloga liberaliziranega trga z električno energijo in plinom pri povečanju ozaveščenosti javnosti in podjetij o inteligentni porabi energije, ki omogoča znižanje stroškov in spremljanje. To vključuje izobraževanje javnosti o trenutno razpoložljivih virih energije in alternativnih virih za razvoj na energetskem področju (obnovljivi viri energije), da bi ljudje – glede na sedanje pomanjkanje – razumeli izreden pomen te dobrine. Zato je – z vidika varčevanja z energijo in zmanjševanja stroškov – bistvenega pomena, da se končnim porabnikom ponudijo pogodbe, ki jih je mogoče prilagoditi vzorcem porabe. |
7.15 |
Kot odgovorni končni porabnik mora biti javnost obveščena o tem, ali regulativni organi upoštevajo ali zlorabljajo pravila, tako da lahko uveljavi svoje pravice, tudi prek združenj za varstvo potrošnikov. |
7.16 |
Zagotavljanje, da se tudi ob konicah zadosti povpraševanju. Pri električni energiji se problemi pojavljajo v zvezi s proizvodnimi zmogljivostmi, z velikostjo prenosnega omrežja in z zmogljivostmi omrežja za prenos energije; pri plinu so potrebne zadostne zmogljivosti uvoza in skladiščenja. Vsekakor je dobro znano, da so še posebej omejene zmogljivosti uvoza, saj si zmogljivosti prenosa rezervirajo uveljavljena podjetja s pogodbami do 20 ali več let. To pomeni, da je treba na evropski in nacionalni ravni kar najhitreje začeti nove projekte in nadaljevati projekte za prestrukturiranje/širitev infrastrukture za električno energijo in zemeljski plin (plinovodi). Prednost imajo obrati za ponovno uplinjanje: zlasti v Sredozemlju imajo pomembno vlogo kot vez z glavnimi državami proizvajalkami (Libija, Alžirija). |
7.17 |
Večja solidarnost: države EU morajo na regionalni in dvostranski ravni spodbujati sporazume o sodelovanju, ki zagotavljajo vzajemno pomoč in sodelovanje v primerih, ko v eni od držav članic primanjkuje energije zaradi okoliščin, za katere ni neposredno odgovorna. |
V Bruslju, 22. aprila 2008
Predsednik
Evropskega ekonomsko-socialnega odbora
Dimitris DIMITRIADIS
(1) Glej mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije – Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti, CESE 71/2008.