14.9.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 215/3

1.

Smernice določajo načela, ki jih bo Komisija Evropskih skupnosti upoštevala pri opredelitvi trgov in oceni sporazumov o sodelovanju v sektorjih storitev pomorskega prometa, ki jih neposredno zadevajo spremembe Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006 z dne 25. septembra 2006 o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 4056/86 o podrobnih pravilih za uporabo členov 85 in 86 (zdaj 81 in 82) Pogodbe v zvezi s pomorskim prometom in spremembi Uredbe (ES) št. 1/2003 glede povečanja področja uporabe za vključitev kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi (1).

2.

Smernice so namenjene podjetjem in združenjem podjetij, ki izvajajo te storitve do in/ali iz pristanišča ali pristanišč v Evropski uniji, za oceno skladnosti svojih sporazumov (2) s členom 81 Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Smernice ne veljajo za druge sektorje.

3.

Uredba (ES) št. 1419/2006 je razširila področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ES, (3) ter Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES (4) na kabotažo in prevozne storitve v prosti plovbi. Od 18. oktobra 2006 za vse sektorje storitev pomorskega prometa velja splošni postopkovni okvir.

4.

Uredba (ES) št. 1419/2006 je tudi razveljavila Uredbo Sveta (EGS) št. 4056/1986 z dne 22. decembra 1986 o uporabi členov 85 in 86 (zdaj 81 in 82) Pogodbe ES v zvezi s pomorskim prometom (5), ki je vsebovala skupinsko izjemo za linijsko konferenco, ki je dovoljevala srečevanje linijskih družb v linijskih konferencah za določanje cen in drugih pogojev prevoza, ker konferenčni sistem ni več izpolnjeval pogojev člena 81(3) Pogodbe. Razveljavitev skupinske izjeme začne veljati dne 18. oktobra 2008. Po tem datumu morajo linijski prevozniki, ki upravljajo storitve do in/ali iz pristanišča/pristanišč v Evropski uniji, ustaviti vse aktivnosti linijske konference, ki so v nasprotju s členom 81 Pogodbe. To velja tudi, če druge zakonodajne pristojnosti izrecno ali tiho dovoljujejo določanje cen z linijskimi konferencami ali diskusijskimi sporazumi.

5.

Te smernice dopolnjujejo navodila, ki jih je Komisija že objavila. Ker so za storitve pomorskega prometa značilni razširjeni sporazumi o sodelovanju med konkurenčnimi prevozniki, so Smernice o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o horizontalnem sodelovanju (6) (Smernice o horizontalnem sodelovanju) in Smernice o uporabi člena 81(3) Pogodbe (7) še posebno pomembne.

6.

Sporazume o horizontalnem sodelovanju v linijskem prevozu glede zagotavljanja skupnih storitev ureja Uredba Komisije (ES) št. 823/2000 z dne 19. aprila 2000 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za nekatere vrste sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj med ladjarskimi družbami za linijske prevoze (konzorciji) (8). Določa pogoje v skladu s členom 81(3) Pogodbe, pod katerimi prepoved iz člena 81(1) Pogodbe ne velja za sporazume med dvema ali več prevozniki, ki upravljajo s plovili (konzorciji). Pregledana bo po spremembah, ki jih je uvedla Uredba (ES) št. 1419/2006 (9).

7.

Te smernice ne posegajo v razlago člena 81 pogodbe, ki jo lahko poda Sodišče ali Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti. Načela teh smernic je treba uporabljati v skladu z okoliščinami vsakega posameznega primera.

8.

Komisija bo te smernice uporabljala za začetno dobo petih let.

9.

Linijski prevozi v pomorskem prometu, kabotaža in prevozne storitve v prosti plovbi so sektorji pomorskega prometa, ki jih neposredno zadevajo spremembe iz Uredbe (ES) št. 1419/2006.

10.

Linijski prevozi so redni prevozi tovora, predvsem v zabojnikih, v pristanišča določene geografske poti, splošno znani kot promet. Za linijske prevoze je tudi splošno značilno, da so vozni redi in dnevi plovbe vnaprej objavljeni in da so storitve na voljo vsem uporabnikom prevoza. Člen 1(3)(a) Uredbe (EGS) št. 4056/86 opredeljuje storitve v izrednem ladijskem prometu kot prevoz blaga v razsutem ali zbirnem stanju s plovilom, ki je bilo deloma ali v celoti oddano v zakup enemu ali več prevoznikov na podlagi določene poti ali časovnega zakupa ali katero koli drugo obliko pogodbe o plovbi zunaj rednega voznega reda ali o plovbi, ki ni bila oglaševana, ob tovorninah, ki so predmet prostega dogovarjanja od primera do primera skladno s pogoji ponudbe in povpraševanja. Prevozne storitve v prosti plovbi so večinoma nenačrtovani prevozi ene vrste blaga, ki napolni plovilo (10). Kabotaža zajema zagotavljanje storitev pomorskega prometa, vključno s prevoznimi storitvami v prostem prometu in linijskimi prevozi, ki povezuje dve ali več pristanišč v isti državi članici (11). Čeprav te smernice ne obravnavajo posebej storitev kabotaže, pa kljub temu veljajo za takšne storitve, če se te izvajajo kot linijski prevoz ali prevozne storitve v prostem prometu.

11.

Člen 81 Pogodbe velja za vse sporazume, ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami. Da obstaja učinek na trgovino, mora biti z zadostno stopnjo verjetnosti na podlagi vrste objektivnih zakonskih dejavnikov ali dejstev možno predvideti, da lahko sporazum ali ravnanje vpliva, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, na vzorec trgovine med državami članicami, kar bi lahko škodovalo uresničitvi cilja enotnega trga (12). Komisija je navodila o tem, kako bo uporabljala koncept učinka na trgovino, objavila v svojih Smernicah o konceptu učinka na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe (13).

12.

Storitve prometa, ki jih ponujajo ponudniki linijskih prevozov in združenja ponudnikov, so pogosto mednarodnega značaja, saj povezujejo pristanišča Skupnosti s tretjimi državami in/ali vključujejo uvoz in izvoz med dvema ali več državami članicami (tj. trgovanje znotraj Skupnosti) (14). V večini primerov bodo verjetno vplivale na trgovino med državami članicami, med drugim z učinkom, ki ga imajo na trge zagotavljanja prevoza in posredniških storitev (15).

13.

Učinek na trgovino med državami članicami je še posebno pomemben za storitve pomorske kabotaže, če določa tudi področje uporabe člena 3 Uredbe (ES) št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe. Obseg učinka teh storitev na trgovino med državami članicami je treba oceniti na podlagi posameznega primera (16).

14.

Za oceno učinkov določenega sporazuma na konkurenco je za namene člena 81 Pogodbe treba opredeliti ustrezen(-ne) proizvodni(-ne) in geografski(-e) trg(e). Glavni cilj opredelitve trga je sistematično ugotoviti konkurenčne omejitve, s katerimi se sooča neko podjetje. Navodila o tej zadevi so v Obvestilu Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (17). Ta navodila so ustrezna tudi za opredelitev trga glede storitev pomorskega prometa.

15.

Upoštevni proizvodni trg obsega vse proizvode in/ali storitve, ki jih potrošnik smatra za zamenljive ali nadomestljive zaradi lastnosti proizvodov, njihove cene in namena uporabe (18). Upoštevni geografski trg obsega območje, na katerem so zadevna podjetja vključena v ponudbo in povpraševanje proizvodov ali storitev, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni, in ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij zato, ker so pogoji konkurence v teh območjih občutno drugačni (19). Prevoznik(i) ne more(jo) imeti pomembnega učinka na prevladujoče razmere na trgu, če lahko potrošniki preidejo k drugim ponudnikom storitev zaradi majhnih in stalnih sprememb relativnih cen brez znatnih dodatnih stroškov ali tveganja (20).

16.

Storitve linijskih prevozov v zabojnikih so bile opredeljene kot upoštevni proizvodni trg linijskih prevozov v nekaj odločbah Komisije in sodbah Sodišča (21). Druge oblike prevoza niso bile vključene v isti trg storitev, kljub temu, da so v nekaterih primerih zelo majhnega obsega te storitve lahko zamenljive. Vzrok temu je, da znatnega deleža tega blaga, ki se prevaža v zabojnikih, ni mogoče zlahka prevažati z drugimi načini prevoza, kot so na primer storitve zračnega prevoza (22).

17.

V določenih okoliščinah bi bilo primerno opredeliti ožji proizvodni trg, omejen na določeno vrsto proizvoda, ki se prevaža po morju. Na primer, prevoz pokvarljivih proizvodov bi lahko bil omejen na prevoz v hladilnih zabojnikih ali bi vključeval prevoz s konvencionalnimi ladjami hladilnicami (23). Medtem ko je v izjemnih okoliščinah mogoča zamenjava med prevozom v zbirnem stanju in prevozom v zabojnikih (24), ni trajnega prehoda od prevozov v zabojnikih k prevozom v razsutem stanju. Za veliko večino skupin blaga in uporabnikov blaga, ki se prevaža v zabojnikih, prevoz v zbirnem stanju ni sprejemljiva alternativa linijskemu prevozu v zabojnikih (25). Ko se tovor enkrat redno prevaža v zabojnikih, je malo verjetno, da bi se ponovno prevažal kot tovor, ki ni v zabojnikih (26). Za linijske prevoze v zabojnikih zato večinoma velja enosmerna zamenljivost (27).

18.

Upoštevni geografski trg obsega področje, kjer se tržijo storitve, splošno so to pristanišča na obe straneh storitve (28). Kot evropski konec storitve pri geografskem trgu so do sedaj opredeljena pristanišča v severni Evropi in/ali v Sredozemlju. Ker lahko storitve linijskih prevozov iz Sredozemlja samo v zelo majhnem obsegu nadomestijo prevoze iz pristanišč severne Evrope, so bile opredeljene kot ločeni trgi (29).

19.

Komisija člena 81 Pogodbe še ni uporabila za prevozne storitve v prosti plovbi. Podjetja lahko pri svoji oceni upoštevajo naslednje elemente, če zadevajo storitve v prosti plovbi, ki jih opravljajo:

20.

„Glavni pogoji“ pri posamezni zahtevi za prevoz so izhodišče za opredelitev upoštevnih trgov za prevozne storitve v prosti plovbi, ker splošno opredeljujejo bistvene elemente (30) zahteve za prevoz. Glede na posebne potrebe uporabnikov prevoza bodo obsegali tržne in netržne elemente. Ko je tržni element glavnih pogojev opredeljen, na primer vrsta plovila in velikost, lahko pomeni, da je upoštevni trg glede na ta poseben element širši, kot je določen v prvotni zahtevi za prevoz.

21.

Narava prevoznih storitev v prosti plovbi je lahko različna in obstajajo različne pogodbe o prevozu. Zato je potrebno oceniti, če povpraševalec šteje storitve, ki jih zagotavljajo pogodbe o zakupu, pogodbe o zakupu plovbe na določeni poti ali pogodbe o prevozu tovora kot nadomestljive. V tem primeru lahko pripadajo istemu upoštevnemu trgu.

22.

Fizični in tehnični pogoji tovora za prevoz in vrsta plovila so prvi znaki o upoštevnem trgu s strani ponudbe (31). Če je plovila mogoče prilagoditi za prevoz različnega tovora z zanemarljivimi stroški in v kratkem časovnem okviru (32), lahko ponudniki prevoznih storitev v prosti plovbi tekmujejo za prevoz več vrst tovora. V takih okoliščinah bo upoštevni trg obsegal več kot eno vrsto tovora.

23.

Obstajajo tudi številna plovila, ki so tehnično prilagojena in/ali posebno zgrajena za zagotavljanje specializiranih storitev prevoza. Čeprav lahko specializirana plovila prevažajo tudi druge vrste tovora, so splošno v manj ugodnem konkurenčnem položaju. Možnost ponudnikov specializiranih storitev, da konkurirajo na drugih trgih, je zato lahko omejena.

24.

Vrste plovil so običajno razdeljene na več standardnih industrijskih velikosti (33). V običajnih tržnih pogojih, zaradi znatne ekonomije obsega, storitev, pri kateri je količina tovora zelo neusklajena z velikostjo plovila, ne more ponuditi konkurenčne prevozne cene. Poleg tega je lahko zamenljivost velikosti plovil omejena z omejitvami glede ugreza v pristaniščih in kanalih. Zato je na splošno treba oceniti zamenljivost različnih velikosti plovil, da se ugotovi, ali vsaka posamezna velikost plovila pomeni poseben upoštevni trg.

25.

Treba je upoštevati tudi obstoj verižne zamenljivosti med velikostjo plovil pri prevoznih storitvah v prosti plovbi. Na določenih trgih prevoznih storitev v prosti plovbi velikosti plovil na skrajnih koncih trga niso neposredno zamenljive. Učinki verižne zamenljivosti lahko kljub temu zadržujejo cene na skrajnih koncih trga in vodijo k njihovi vključitvi v širšo opredelitev trga.

26.

Na določenih trgih prevoznih storitev v prosti plovbi je treba upoštevati, ali je plovilo mogoče obravnavati kot plovilo z omejeno zmogljivostjo in se ne sme upoštevati pri ocenitvi upoštevnega trga.

27.

Drugi dejavniki, kot so zanesljivost ponudnika storitev, varnost, varnostne in pravne zahteve lahko vplivajo na zamenljivost v okviru ponudbe in povpraševanja, na primer, zahteva za dvojni trup tankerjev v vodah Skupnosti.

28.

Zahteve za prevoz običajno obsegajo geografske elemente, kot so pristanišča ali regije natovarjanja ali raztovarjanja. Ta pristanišča so prve smernice za upoštevni geografski trg v okviru povpraševanja.

29.

Pri prevoznih storitvah v prosti plovbi so pristanišča v okviru ponudbe na splošno zamenljiva, ker storitve niso redne, ampak so odvisne od povpraševanja. Zamenljivost pristanišč je lahko omejena z omejitvami mobilnosti plovil, kot so terminalske omejitve in omejitve zaradi ugreza ali okoljski standardi za določene vrste plovil v nekaterih pristaniščih ali regijah.

30.

Pri razvrstitvi upoštevnih geografskih trgov je treba upoštevati premeščanje plovil, prevoze z balastom in neravnovesje v prometu. Nekatere geografske trge je mogoče opredeliti na smerni osnovi ali pa so lahko samo začasni, na primer, ko klimatski pogoji ali obdobja letine periodično vplivajo na povpraševanje za prevoz določenih tovorov.

31.

Pri storitvah linijskih prevozov so bili podatki o količini in/ali podatki o zmogljivostih opredeljeni kot osnova za izračun tržnih deležev v nekaj odločbah Komisije in sodbah Sodišča (34).

32.

Na trgih prevoznih storitev v prosti plovbi ponudniki storitev tekmujejo za pridobitev pogodb o prevozu, to pomeni, da prodajajo prevoze. Glede na posebne zadevne storitve lahko ponudniki izračunajo svoje letne tržne deleže (35), na primer:

33.

Sporazumi o sodelovanju so značilni za trge pomorskega prometa. Glede na to, da te sporazume lahko sklenejo dejanski ali potencialni tekmeci in lahko negativno vplivajo na parametre konkurence, morajo biti podjetja še posebno pozorna, da zagotovijo ravnanje v skladu s pravili konkurence. Na trgih storitev, kot je pomorski promet, so pri oceni učinka, ki ga lahko ima določen sporazum na upoštevni trg, posebej pomembni naslednji elementi: cene, stroški, kakovost, pogostost in raznovrstnost zagotovljenih storitev, inovativnost, trženje in komercializacija storitev.

34.

Tri zadeve so še posebno pomembne za storitve, ki jih zajemajo te smernice: tehnični sporazumi, izmenjava informacij in združenja.

35.

Prepoved iz člena 81 Pogodbe ne zajema nekaterih tehničnih sporazumov na podlagi dejstva, da ti ne omejujejo konkurence. To velja v primeru horizontalnih sporazumov, katerih edini cilj in posledica je uveljaviti tehnične izboljšave ali doseči tehnično sodelovanje. V to kategorijo lahko spadajo tudi sporazumi, ki se nanašajo na uporabo okoljskih standardov. Sporazumi med tekmeci glede cen, obsega ali drugih parametrov konkurence načeloma ne spadajo v to kategorijo (37).

36.

Sistem izmenjave informacij povzroči dogovor na podlagi katerega podjetja izmenjujejo informacije med sabo ali jih posredujejo skupni agenciji, odgovorni za zbiranje, pripravo in obdelavo podatkov, preden jih posreduje udeležencem v obliki in tako pogosto, kot je dogovorjeno.

37.

V številnih gospodarskih panogah je običajna praksa, da se zbira, izmenjuje in objavlja skupna statistika in splošne informacije o trgu. Te objavljene informacije so dober način za povečanje preglednost trga in znanja strank, zato lahko povečajo učinkovitost. Vendar pa lahko izmenjava občutljivih poslovnih in posebnih podatkov o trgu pod določenimi pogoji pomeni kršitev člena 81 Pogodbe. Namen teh smernic je pomagati ponudnikom storitev linijskih prevozov pri oceni, kdaj takšne izmenjave kršijo pravila konkurence.

38.

V sektorju linijskih prevozov je izmenjava informacij med linijskimi družbami iz konzorcijev, ki bi sicer spadala pod določbe člena 81(1) Pogodbe, dovoljena, če so informacije pomožne in potrebne za skupno delovanje linijskih prevozov sodelovanja, ki jih zajema skupinska izjema iz Uredbe Komisije (ES) št. 823/2000 (38) Uredbo Komisijeali ne glede na področje uporabe skupinske izjeme in zunaj njega, če in v obsegu, ki ga je mogoče posamično upravičiti na podlagi člena 81 Pogodbe.

39.

Pri ocenjevanju sistemov izmenjave informacij v okviru konkurenčnega prava Skupnosti je treba razlikovati med spodaj navedenim.

40.

Izmenjava informacij je lahko mehanizem, ki olajšuje uveljavljanje protikonkurenčne prakse, kot je spremljanje skladnosti s kartelom. Ko je izmenjava informacij v pomoč protikonkurenčni praksi, jo je treba oceniti v kombinaciji z oceno te prakse. Te smernice se ne nanašajo na takšno izmenjavo informacij.

41.

Vendar lahko tudi sama izmenjava informacij pomeni kršitev člena 81 Pogodbe. Tak položaj nastane, ko izmenjava informacij zmanjša ali odstrani stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga in privede do omejene konkurence med podjetji (39).

42.

V primeru resnično konkurenčnega trga lahko preglednost med gospodarskimi subjekti vodi v poostritev konkurence med dobavitelji (40). Poleg tega po ustaljeni sodni praksi člen 81 Pogodbe ne preprečuje podjetjem, da se ustrezno prilagajajo obstoječemu ali predvidenemu ravnanju tekmecev (41).

43.

Vsak gospodarski subjekt mora samostojno določiti, kakšno politiko bo vodil na trgu. Podjetjem so zato preprečeni neposredni ali posredni stiki z drugimi gospodarskimi subjekti, ki vplivajo na vedenje tekmeca ali odkrivajo njihovo (nameravano) vedenje, če je predmet ali učinek teh stikov povzročiti konkurenčne pogoje, ki niso v skladu z običajnimi pogoji zadevnega trga, ob upoštevanju narave proizvodov ali opravljenih storitev, velikosti in števila podjetij in obsega trga (42).

44.

Sodna praksa sodišč Skupnosti določa splošna navodila pri preučevanju verjetnih učinkov izmenjave informacij. Sodišče je ugotovilo, da na visoko koncentriranem oligopolnem trgu, na katerem je konkurenca že tako zelo zmanjšana, izmenjava podrobnih informacij o posameznih prodajah med glavnimi tekmeci v kratkih intervalih na škodo drugih dobaviteljev in strank lahko zelo škodi konkurenčnosti med gospodarskimi subjekti. V takšnih okoliščinah ima redna in pogosta izmenjava informacij o delovanju trga učinek periodičnega odkrivanja tržnih položajev in strategij različnih posameznih podjetij vsem tekmecem (43). Sodišče je ugotovilo tudi, da sistem izmenjave informacij lahko krši pravila konkurence, tudi če trg ni visoko koncentriran, ker pride do zmanjšanja avtonomnega odločanja podjetij, kar je posledica pritiska med razgovori s tekmeci (44). V nasprotju s tem pa je Sodišče ugotovilo, da sistem četrtletnega obveščanja o cenah, ki ne zmanjša negotovosti vsakega posameznega podjetja o prihodnjem ravnanju njegovih tekmecev, ne pomeni kršitve člena 81(1) Pogodbe (45).

45.

Iz tega sledi, da je treba dejanske in potencialne učinke izmenjave informacij upoštevati na podlagi vsakega posameznega primera, ker je izid ocenjevanja odvisen od kombinacije dejavnikov, ki so specifični za posamezen primer. Ključna elementa, ki ju Komisija prouči pri oceni izmenjave informacij, sta struktura trga, na katerem poteka izmenjava, in značilnosti izmenjave informacij. Pri oceni je treba upoštevati tudi potencialne učinke, ki bi jih izmenjava informacij lahko imela na trgu v primerjavi s konkurenčnim stanjem, ki bi nastalo v primeru odsotnosti sporazuma o izmenjavi informacij (46). Izmenjava mora občutno škodljivo vplivati na parametre konkurence, da je zajeta v člen 81(1) Pogodbe (47).

46.

Spodaj navedena navodila so povezana z analizo omejevanja konkurence iz člena 81(1) Pogodbe. Navodila za uporabo člena 81(3) Pogodbe so v splošnem obvestilu o zadevi (48).

47.

Stopnja koncentracije ter struktura ponudbe in povpraševanja na določenem trgu sta glavna elementa pri preverjanju, če izmenjava sodi v člen 81(1) Pogodbe (49).

48.

Stopnja koncentracije je zlasti pomembna, saj je bolj verjetno, da se bodo omejevalni učinki pojavili in bodo trajnostni na visoko koncentriranih oligopolnih trgih (50) kot na manj koncentriranih trgih. Večja preglednost na koncentriranem trgu lahko okrepi soodvisnost podjetij in zmanjša intenzivnost konkurence (51).

49.

Pomembna je tudi struktura ponudbe in povpraševanja, zlasti število konkurenčnih gospodarskih subjektov in sorazmerje ter stabilnost njihovih tržnih deležev in obstoj kakršnih koli strukturnih povezav med tekmeci (52). Komisija lahko analizira tudi druge dejavnike, kot so homogenost storitev in celotna preglednost na trgu.

50.

Izmenjava informacij, ki so že v javni domeni, ne pomeni kršitve člena 81(1) Pogodbe (53). Vendar je pomembno ugotoviti, če izmenjava informacij povečuje njihov pomen in/ali združuje javno dostopne informacije z drugimi informacijami in tako povzroča, da združene informacije postanejo poslovno občutljive in njihova izmenjava potencialno omejevalna za konkurenco.

51.

Informacije, ki niso pretekle in se nanašajo na parametre konkurence, kot so cena, zmogljivost ali stroški, bodo upoštevane kot poslovno občutljive. Bolj verjetno je, da bo člen 81(1) Pogodbe zajel izmenjavo takšnih informacij med tekmeci, kot izmenjavo informacij, ki so manj poslovno občutljive.

52.

Informacije so lahko individualne ali skupinske. Individualne informacije se nanašajo na določeno ali prepoznavno podjetje. Skupinske informacije vključujejo podatke iz zadostnega števila neodvisnih podjetij, tako da prepoznava individualnih podatkov ni mogoča. Člen 81(1) Pogodbe (54) bo bolj verjetno zajemal izmenjavo individualnih informacij med tekmeci, ko se bo ta nanašala na občutljive poslovne informacije. Izmenjava skupinskih informacij načeloma ne spada v člen 81(1) Pogodbe. Komisija bo posebno pozornost namenila stopnji združevanja. Stopnja mora biti taka, da informacij ni mogoče ločiti in tako podjetjem neposredno ali posredno omogočiti prepoznavo konkurenčnih strategij njihovih tekmecev.

53.

Starost podatkov in obdobje, na katerega se nanašajo, sta tudi pomembna dejavnika. Podatki so lahko pretekli, nedavni ali prihodnji. Izmenjava preteklih informacij načeloma ne spada v člen 81(1) Pogodbe, ker ne more imeti nobenega dejanskega učinka na prihodnje vedenje podjetij. V dosedanjih zadevah je Komisija informacije, ki so bile starejše od enega leta, obravnavala kot pretekle (55), medtem ko je informacije, ki so bile stare manj kot eno leto, obravnavala kot nedavne (56). Preteklo ali nedavno naravo informacij je treba oceniti z določeno mero fleksibilnosti ob upoštevanju stopnje zastaranja na upoštevnem trgu. Prihodnji podatki se nanašajo na stališče podjetij o prihodnjem razvoju trga ali na strategijo, ki ji bodo podjetja sledila na trgu. Izmenjava prihodnjih informacij je lahko posebej problematična, zlasti ko se nanaša na cene in ustvarjeni rezultat. Razkrije lahko tržno strategijo, ki jo podjetje namerava uporabiti na trgu. Tako lahko znatno zmanjša rivalstvo med udeleženci izmenjave in je zato potencialno omejevalna za konkurenco.

54.

Treba je upoštevati tudi pogostost izmenjave. Čim bolj pogosto se podatki izmenjujejo, tem hitreje lahko tekmeci reagirajo. To pospešuje povračilne ukrepe in končno privede do zmanjšanja spodbud za konkurenčna dejanja na trgu. Tako imenovana skrita konkurenca bi lahko bila omejena.

55.

Pri linijskih prevozih je na primer malo verjetno, da bi izmenjava preteklih podatkov o obsegu in zmogljivostih, tudi v razčlenjeni obliki, omejevala konkurenco; ali je podatke mogoče šteti za pretekle, je treba določiti na podlagi učinka, ki bi ga njihovo razkritje verjetno imelo na upoštevni trg. Čas, v katerem podatki postanejo pretekli, bo verjetneje krajši, če so podatki skupinski in ne individualni. Podobno izmenjava nedavnih podatkov o obsegu in zmogljivostih najverjetneje ne bo omejevala konkurence, če so podatki zbrani na ustrezni stopnji, ki zagotavlja, da ni mogoče neposredno ali posredno prepoznati transakcij posameznih prevoznikov.

56.

Vendar je treba pri oceni izmenjav napovedi o zmogljivostih, ki ne temeljijo na javno dostopnih podatkih, tudi če so v skupinski obliki, ravnati previdno, še posebno na koncentriranih trgih. Na trgih linijskih prevozov so podatki o zmogljivosti glavni parameter za usklajevanje konkurenčnega vedenja in neposredno vplivajo na cene. Skupinske napovedi zmogljivosti, ki nakazujejo dejavnosti, kjer se bo zmogljivost uporabila, so lahko protikonkurenčne do te mere, da več ali vsi prevozniki prevzamejo skupno politiko in zato zagotavljajo storitve po nadkonkurenčnih cenah. Obstaja tudi tveganje desagregacije podatkov, saj se ti lahko združijo s posameznimi napovedmi linijskih prevoznikov. To bi omogočilo podjetjem, da prepoznajo tržne položaje in strategije tekmecev.

57.

Pri linijskih prevozih indeks cen prikazuje povprečno gibanje cen za prevoz enega pomorskega zabojnika. Indeks cen, ki bi temeljil na ustrezno združenih podatkih o cenah, najverjetneje ne bo pomenil kršitve člena 81(1) Pogodbe, če je stopnja združevanja takšna, da informacij ni mogoče ločiti in tako podjetjem neposredno ali posredno omogočiti prepoznavo konkurenčnih strategij njihovih tekmecev. Če bi imel indeks cen učinek zmanjšanja negotovosti prevoznika o prihodnjem ravnanju tekmecev, bi pomenil kršitev člena 81(1) Pogodbe. Pri oceni najverjetnejšega učinka takšnega indeksa cen na dani upoštevni trg je treba upoštevati stopnjo združevanja podatkov, njihovo preteklo ali nedavno naravo in pogostost objave indeksa. Prav tako je pomembno, da se skupaj oceni vse posamezne elemente vseh shem izmenjave informacij, pri čemer se upošteva njihov morebitni medsebojni učinek, na primer med izmenjavo podatkov o obsegu in zmogljivostih na eni strani in indeksom cen na drugi.

58.

Izmenjava informacij med prevozniki, ki omejuje konkurenco, lahko kljub temu izboljša učinkovitost, kot na primer za boljše načrtovanje investicij in učinkovitejšo rabo zmogljivosti. Takšni konkurenci naklonjeni učinki se bodo morali prenesti na stranke in jih bo treba pretehtati ob upoštevanju protikonkurenčnih učinkov izmenjave informacij v okviru člena 81(3) Pogodbe. V tem okviru je pomembno omeniti, da je eden od pogojev iz člena 81(3) Pogodbe ta, da morajo biti potrošniki deležni pravičnega deleža koristi, ki izhajajo iz omejevalnega sporazuma. Če so vsi štirje kumulativni pogoji iz člena 81(3) Pogodbe izpolnjeni, prepoved iz člena 81(1) Pogodbe ne velja (57).

59.

Bolj se informacije delijo s strankami, manj verjetno je, da so sporne. Če se preglednost trga izboljša samo v korist dobaviteljev, so lahko stranke prikrajšane za možnost izkoristiti povečano „skrito konkurenco“. Izmenjava samo med dobavitelji je lahko tudi ovira za vstop na trg.

60.

Pri linijskih prevozih, na primer, sestanki, kjer samo prevozniki razpravljajo o nedavnih in podrobnih podatkih, kršijo člen 81(1) Pogodbe, če odpravljajo konkurenco med strankami izmenjave. V takem primeru bi morali udeleženci izmenjave dokazati, da izpolnjuje štiri kumulativne pogoje iz člena 81(3) Pogodbe. Take primere je treba razlikovati od zakonitih pogovorov v okviru panožnih združenj, na primer na podlagi javno dostopnih informacij o trgu ali o tehničnih in okoljskih standardih.

61.

Najpogostejša oblika horizontalnega sodelovanja v sektorju prevozov z ladjami v prosti plovbi je združevanje ladijskega prometa. Univerzalni model za združevanje ne obstaja. Nekatere značilnosti pa so skupne vsem združenjem v različnih segmentih trga, kot je prikazano spodaj.

62.

Standardno združenje povezuje več podobnih plovil (58) različnih lastnikov, ki delujejo pod enotno upravo. Upravljavec združenja je praviloma odgovoren za poslovno upravljanje (npr. skupno trženje (59), pogajanja o prevoznih stroških in centralizacijo prihodkov in stroškov plovbe (60)) in poslovno dejavnost (načrtovanje premikov plovil in dajanje navodil plovilom, imenovanje zastopnikov v pristaniščih, obveščanje strank, izdaja računov za prevoze, naročanje goriva, zbiranje zaslužka plovil in razdelitev zaslužka na podlagi predhodno določenega sistema ponderiranja itd.). Delovanje upravljavca združenja običajno nadzoruje splošni izvršni odbor, ki zastopa lastnike plovil. Za tehnično delovanje plovil je odgovoren vsak posamezni lastnik (varnost, posadka, popravila, vzdrževanje itd.). Kljub temu, da člani združenja svoje storitve tržijo združeno, storitve opravljajo posamezno.

63.

Iz tega opisa izhaja, da je glavna značilnost standardnih prevoznih združenj skupna prodaja, povezana z nekaj značilnostmi skupne proizvodnje. Navodila za skupno prodajo, kot različica sporazuma o skupnem trgovanju, in skupno proizvodnjo v Smernicah Komisije o uporabi člena 81 Pogodbe za sporazume o horizontalnem sodelovanju (61) so zato pomembna. Glede na različnost značilnosti združenj je treba analizirati vsako združenje posebej, da se ugotovi, ali je zajeto v členu 81(1) Pogodbe in, če je odgovor pritrdilen, ali izpolnjuje štiri kumulativne pogoje iz člena 81(3) Pogodbe.

64.

Na združenja, ki spadajo v področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (62), ker so bila ustanovljena kot skupno podjetje, ki trajno opravlja vse funkcije samostojnega gospodarskega subjekta [tako imenovana polno delujoča skupna podjetja, glej člen 3(4) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004] spremembe, ki izhajajo iz Uredbe (ES) št. 1419/2006, ne vplivajo neposredno. Smernice o vprašanjih v zvezi s tem je med drugim mogoče najti v konsolidiranem obvestilu o pravni pristojnosti Komisije iz Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (63). Če je cilj ali učinek takšnih združenj usklajevanje konkurenčnega ravnanja svojih matičnih družb, se to usklajevanje presoja na podlagi meril iz člena 81(1) in (3) Pogodbe, zato da se ugotovi, ali je ravnanje skladno s skupnim trgom ali ne (64).

65.

Sporazumi o združenju ne spadajo v prepoved iz člena 81(1) Pogodbe, če udeleženci združenja niso dejanski ali potencialni tekmeci, ali če so konkurenčna podjetja, ki pod nobenim pogojem ne morejo individualno ponuditi storitev, ki jih določa sporazum. To bi veljalo v primeru, če dva ali več lastnikov ladij ustanovita prevozno združenje samo za namen ponudbe za pogodbo o prevozu tovora in za njeno izvajanje, za katero kot posamezni ponudniki ne bi bili uspešni ali katerih ne bi mogli izvesti samostojno. Vendar v praksi združenja pogosto ne razporedijo vseh svojih ladij za potrebe pogodbe o prevozu tovora, ker lahko razporeditev vseh ladij združenja za eno samo vrsto pogodbe pomeni izgubo drugih možnosti za povečanje prihodka in s tem razveljavitev namenov, za katere so običajno vzpostavljena združenja.

66.

Člen 81(1) Pogodbe ne zajema združenj, katerih dejavnost ne vpliva na ustrezne parametre konkurence, ker so manj pomembni in/ali znatno ne vplivajo na trgovino med državami članicami (65). Da velja prejšnji kriterij, zadevno združenje ne sme vsebovati določil o skupnem določanju cen in skupnem trženju. V zvezi s slednjim kriterijem bodo zaradi narave prevoznih storitev, ki jih ponujajo združenja, verjetneje vplivale na trgovino med državami članicami (66).

67.

Če sporazum o združenju kot svoj predmet vključuje omejevanje konkurence zaradi določanja cen, omejevanja ustvarjenega rezultata ali delitve trgov ali strank, bo spadal v člen 81(1) Pogodbe. Sporazumi med tekmeci, ki vključujejo določanje cen (67), bodo vedno spadali v člen 81(1) Pogodbe, ne glede na tržno moč strank (68).

68.

Združenja, ki lahko spadajo v člen 81(1) Pogodbe. Če združenje kot svoj predmet ne vključuje omejevanja konkurence, je treba opraviti analizo njegovih učinkov na zadevni trg. Člen 81(1) Pogodbe zajema sporazum, če je verjetno, da bo občutno škodljivo vplival na parametre konkurence na trgu, kot so cene, stroški, raznolikost storitev, kakovost storitev in inovativnost. Sporazumi lahko učinkujejo na ta način zaradi znatnega zmanjševanja konkurence med strankami sporazuma ali med njimi in tretjimi strankami (69).

69.

Sposobnost združenja, da povzroči znatne negativne tržne učinke, je odvisna od gospodarskega razmer ob upoštevanju narave sporazuma in skupne tržne moči strank hkrati z drugimi strukturnimi faktorji na upoštevnem trgu. Treba je preučiti tudi, če sporazum o združenju vpliva na vedenje strank na sosednjih trgih, ki so tesno povezani s trgom, na katerega sodelovanje neposredno vpliva (70). To lahko velja na primer, kadar je upoštevni trg združenja trg za prevoz avtomobilov s specializiranimi plovili za prevoz avtomobilov (trg A) in člani združenja opravljajo storitve prevoza tudi na RO-RO trgu (trg B).

70.

Glede narave sporazuma je treba upoštevati ali sporazum o združenju vsebuje klavzule, ki članom prepovedujejo delovanje na istem trgu izven združenja in obseg izmenjave občutljivih poslovnih informacij, ki bi lahko na primer neupravičeno vplivale na konkurenčno ravnanje članov združenja, ki delujejo na istem trgu izven združenja, v primerjavi s trgovinsko politiko združenja. Prav tako je treba upoštevati tudi kakršne koli povezave med združenji, bodisi v smislu upravljanja bodisi članov, pa tudi delitev stroškov in prihodkov.

71.

Kar zadeva strukturne dejavnike na upoštevnem trgu, je v primeru da ima združenje majhen tržni delež, malo verjetno, da bo povzročilo omejevalne učinke. Pri oceni učinka določenega združenja na upoštevni trg je treba kot dodatne dejavnike upoštevati tržno koncentracijo, položaj in število tekmecev, stabilnost tržnih deležev skozi čas, večkratno članstvo v združenjih, ovire pri vstopu na trg ter verjetnost vstopa, preglednost trga, izravnalno kupno moč uporabnikov prevoza in naravo storitev (npr. homogene storitve v primerjavi z raznovrstnimi storitvami).

72.

Če za združenja velja člen 81(1) Pogodbe je treba oceniti, ali izpolnjujejo štiri kumulativne pogoje iz člena 81(3). Vključena podjetja morajo dokazati, da: