16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/74

1.1

Ker smernic na ravni Skupnosti ni, so različne države članice razvile lastne pravne rešitve za preprečevanje prezadolženosti posameznikov in družin, za obravnavo teh primerov, pomoč pri poplačilu dolgov ter podporo prizadetim.

1.2

Ker se prezadolženost v zadnjih desetletjih zaskrbljujoče povečuje, ter ob posebnem upoštevanju širitve Evropske unije in nedavne zaostritve položaja v svetovnem merilu se je EESO – ki že dolgo spremlja ta razvoj in socialne posledice prezadolženosti glede izključenosti, socialne pravičnosti ter ovir za dokončno oblikovanje notranjega trga – odločil, da o tem vprašanju znova sproži javno razpravo s civilno družbo in z drugimi institucijami Skupnosti. Namen EESO je, da bi na ravni Skupnosti določili in izvajali ukrepe, s katerimi bi natančno opredelili, spremljali in obravnavali pojav z vseh vidikov: socialnega, gospodarskega in pravnega.

1.3

Različnost sistemov, vzpostavljenih ne samo v evropskih državah, temveč tudi drugod po svetu – pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da nekatere države takšnih sistemov nimajo – spodbuja nastajanje neenakih možnosti in s tem po eni strani ustvarja socialno nepravičnost, po drugi strani pa izkrivljanja pri dokončnem oblikovanju notranjega trga. Zato je nujno potrebno ukrepanje Evropske unije v skladu z načelom sorazmernosti, ki ima potrebno pravno podlago že v primarni zakonodaji.

1.4

To mnenje obravnava najpomembnejša vprašanja v zvezi s prezadolženostjo, analizira različne rešitve posameznih držav, opisuje ugotovljene težave in napake, ocenjuje celotni obseg pojava, razmišlja o vrzelih v poznavanju in o pomanjkljivostih uporabljenih metod ter poskuša določiti pristope in področja za morebitno ukrepanje na ravni Skupnosti.

1.5

Poleg tega predlaga celo vzpostavitev evropske opazovalne skupine za zadolženost, ki bi spremljala razvoj pojava na evropski ravni, delovala kot forum za dialog med vsemi zainteresiranimi stranmi ter predlagala, usklajevala in ocenjevala ukrepe za njegovo preprečevanje in omejevanje.

1.6

Vendar pa se Odbor zaveda, da je ukrepe te vrste in v tem obsegu mogoče usklajevati samo, če bodo Komisija, Evropski parlament in Svet – v tesnem dialogu z organizirano civilno družbo, ki zastopa najpomembnejše prizadete strani (družine, delojemalce, potrošnike, finančne institucije itd.) – to temo uvrstili med svoje prednostne naloge.

1.7

Zato je treba pozdraviti znamenja, da se Komisija v zadnjem času posveča tej temi, in zelo priporočljivo bi bilo, da bi temu sledili potrebni ukrepi v obliki temeljnih raziskav, posvetovanj ter zakonodajnih in drugih primernih predlogov. Najprej bi lahko objavili zeleno knjigo, v kateri bi opredelili in ugotovili razsežnosti tega vprašanja ter prek razširjenega javnega posvetovanja dali besedo vsem zainteresiranim.

1.8

EESO poleg tega poziva Evropski parlament in Svet, naj se seznanita z v tem mnenju predstavljenim vprašanjem, ki sproža precejšnjo zaskrbljenost civilne družbe, in ga uvrstita med prednostne naloge svojih političnih agend.

2.1

Kredit državljanom Unije nedvomno omogoča večjo kakovost življenja in dostop do bistvenih dobrin in storitev, ki bi si jih sicer ne mogli privoščiti ali pa bi si jih lahko privoščili šele veliko pozneje, npr. lastno stanovanje ali vozilo. A če kreditni pogoji niso vzdržni – tj. če se pojavijo resne težave v zvezi z zaposlitvijo, če mesečni obrok odplačila dolgov presega razumen del razpoložljivega mesečnega dohodka ali če je treba odplačevati preveč posojil naenkrat in ni nobene rezerve v obliki prihrankov, s katero bi ublažili izpade dohodka – kredit lahko vodi v prezadolženost.

2.2

Prezadolženost s svojimi socialnimi posledicami sicer ni nov pojav. Njegov izvor je mogoče iskati že v antiki, natančneje v agrarni krizi Grčije v 6. stoletju pr. n. št., med katero je Solon (v letih 594 in 593 pr. n. št.) odpisal dolgove malih kmetov, ki so jih zaradi dolgov prodali kot sužnje, da bi jih osvobodil in jih kot svobodne državljane spet vključil v družbeno in produktivno življenje Aten (1).

2.3

Vendar pa ni dvoma, da se pojav danes vse bolj širi in dobiva zaskrbljujoče razsežnosti. Ljudje se ga vse bolj zavedajo kot socialnega problema v družbi, za katero so značilne velike razlike, v kateri se nesorazmerja vse bolj povečujejo, solidarnost pa vse bolj izginja.

2.4

V tej zvezi dobiva vprašanje finančne izključenosti poseben pomen; ta pojem označuje marginalizacijo tistih, ki iz različnih razlogov nimajo dostopa do osnovnih finančnih storitev (2).

2.5

To mnenje poskuša ugotoviti najpomembnejše vzroke problema, njegov obseg in najpogosteje uporabljene ukrepe ter predstaviti razloge, ki govorijo v prid prizadevanjem za rešitev na ravni Skupnosti.

3.1.1

Po poročilu Eurobarometra iz februarja 2007 (3) približno 25 % evropskih državljanov meni, da jih ogroža revščina, 62 % pa jih meni, da revščina lahko doleti vsakogar, kadarkoli v življenju.

3.1.2

Po podatkih Skupnega poročila o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2007, ki ga je predložila Evropska komisija, je leta 2004 16 % državljanov EU-15 živelo pod pragom revščine (60 % povprečnega dohodka v posamezni državi) (4).

3.1.3

V kvalitativnem smislu revščina pomeni, da posameznik nima ali nima dovolj materialnih virov za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb; to je najočitnejši vidik socialne izključenosti, ki posameznika potiska na obrobje družbe: počuti se zavrnjenega in se začne izključevati sam.

3.1.4

Obseg in oblika socialne izključenosti sta v vsaki državi odvisna od različnih spremenljivk, npr. od sistema socialne varnosti, delovanja trga dela, pravosodnega sistema in neformalnih mrež solidarnosti. Skupine prebivalstva, ki jih revščina in socialna izključenost najbolj ogrožata, so priseljenci, etnične manjšine, starejši ljudje, otroci do 15. let starosti, ljudje z nizkimi dohodki in nizko izobrazbo, invalidi in brezposelni.

3.1.5

V večini evropskih držav potrošniški trendi kažejo, da se izdatki za živila, pijačo, tobak, oblačila in obutev sorazmerno zmanjšujejo, medtem ko se vse bolj povečuje delež izdatkov za stanovanje, prevozna in komunikacijska sredstva, zdravje, kulturo ter druge dobrine in storitve – npr. na področjih zdravstvenega varstva, turističnih potovanj ter hotelirstva in gostinstva (5).

3.1.5.1

Ta prerazdelitev izdatkov gospodinjstev se odraža v najemanju posojil. Potrošniški kredit v širšem pomenu, ki vključuje tako nakup potrošniških dobrin kot stanovanj, je danes močno povezan z novimi vzorci potrošnje ter tesno sledi njihovim trendom in nihanjem. Večji delež izdatkov v zvezi z opremo stanovanja (6), prevoznimi sredstvi in potovanji se zato pogosto financira s kreditom.

3.1.5.2

K povečanju potrošnje na kredit prispeva tudi dejstvo, da je potrošniški kredit izgubil negativen prizvok revščine in krivde zaradi načina življenja ali poslovanja, zlasti v pretežno katoliških državah, ki se v tem razlikujejo od držav s protestantsko tradicijo. Poleg tega je zlasti v velikih mestih zelo razširjen. To razširjenost še spodbuja intenzivno in sistematično oglaševanje finančnih institucij, ki iščejo nove stranke. Poleg tega potrošniški kredit prinese določen status in olajša prikrivanje dejanskega družbenega izvora; ljudem omogoči življenjski slog, značilen za višji sloj od tistega, ki mu pripadajo. Kredit je za mnoge družine običajna oblika upravljanja družinskih financ (posebno s kreditnimi karticami), katerega nevarnosti so znane. Vendar pa o tem ni zadostnih informacij in še nobenih zadovoljivih številčnih podatkov, tudi učinkovitih rešitev problema ni.

3.1.6

Te socialne in kulturne dejavnike so okrepili še gospodarski in finančni dejavniki, kot so močan padec obrestnih mer v zadnjem desetletju, vse manjša pripravljenost za varčevanje, sorazmerno nizke stopnje brezposelnosti in gospodarska rast (kljub krizi ob koncu devetdesetih let 20. stoletja, ki pa ni imela tako resnih razsežnosti kot v prejšnjih časih). Temu se pridružuje deregulacija celotnega kreditnega trga od konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let (7), ki je privedla do močnega razmaha in povečanja števila kreditodajalcev, tudi takšnih institucij, za katere ne veljajo predpisi o finančnem nadzoru in reviziji, ter do vse močnejše konkurence med temi podjetji, zaradi česar so odnosi med banko in njenimi strankami postali vse manj osebni.

3.1.7

Zaradi součinkovanja teh dejavnikov je v evropski družbi zadovoljevanje bistvenih potreb njenih državljanov vse bolj odvisno od kredita. Jasen dokaz za to je vse večja zadolženost v večini držav članic (8).

3.1.8

Pri vzdržni obremenitvi – če torej ni resnih težav v zvezi z zaposlitvijo, če mesečni obrok odplačila dolgov ne presega razumnega dela razpoložljivega mesečnega dohodka, če ni treba odplačevati preveč posojil naenkrat in če obstaja rezerva v obliki prihrankov, s katero je mogoče ublažiti kratkotrajne izpade dohodka – lahko kredit ljudem omogoči boljšo kakovost življenja in dostop do dobrin in storitev, ki bi si jih sicer ne mogli privoščiti ali pa bi si jih lahko privoščili šele veliko pozneje, npr. lastno stanovanje ali vozilo.

3.1.9

Vendar vsakdo, ki sklene kreditno pogodbo, tvega, da prevzetih finančnih obveznosti ne bo mogel redno izpolnjevati, če mu bo v osebnem ali družinskem življenju kdaj šlo nekoliko slabše. Tako se lahko normalna zadolženost, ki jo posameznik obvladuje, iz različnih razlogov spremeni v prezadolženost, ki uide nadzoru.

3.2.1

Pojem prezadolženost označuje položaj, ko dolžnik v daljšem časovnem razdobju ne more poravnati vseh svojih dolgov, ali položaj, ko obstaja resna nevarnost, da tega ob zapadlosti ne bo mogel storiti (9). Vendar v posameznih državah članicah uporabljajo za označevanje tega pojma zelo različne izraze, opredelitve na ravni Skupnosti pa še ni (10). Zato je treba pozdraviti nedavno pobudo Komisije, ki je naročila pripravo študije o tem (11).

3.2.2

Pojem sam je nejasen in ga ni mogoče jasno opredeliti, pa tudi glede meril za prezadolženost obstajajo razhajanja. V študiji, ki jo je naročila Komisija (12), so zato predvidene tri formule ali modeli: administrativni (13), subjektivni (14) in objektivni model (15).

3.2.3

Ena glavnih težav pri ocenjevanju obsega prezadolženosti v Evropi je, da ni zanesljivih statističnih podatkov in da ni mogoče primerjati obstoječih podatkov, ker se uporabljajo različne metode, pojmi in intervali merjenja. To je eno od področij, ki bi jim morala Komisija nameniti večjo pozornost in poskrbeti za pripravo študij v zvezi s pridobivanjem in obdelavo zanesljivih in primerljivih podatkov.

4.1

V številnih socioloških študijah, izvedenih v različnih državah članicah, so ugotovili naslednje glavne vzroke prezadolženosti:

Sociološka analiza pojava torej kaže, da prevladujejo tako imenovani pasivni vzroki, četudi v nekaterih državah opozarjajo na pomen slabega gospodarjenja (16). Ta ugotovitev napeljuje k sklepu, da imajo posamezniki težave s preudarnim in vzdržnim upravljanjem svojega proračuna (17).

4.2

Finančna izključenost se običajno kaže v oteženem ali povsem onemogočenem dostopu do trga osnovnih finančnih storitev; to se nanaša predvsem na odprtje tekočega računa, možnost elektronskega poslovanja in plačevanja, opravljanja bančnih nakazil in sklepanja kreditnih zavarovanj.

4.3

Takšna finančna izključenost a fortiori zajema otežen ali onemogočen dostop do ugodnih posojil, ki omogočajo nakup za gospodinjstvo nepogrešljivih dobrin in storitev (stanovanj, električnih aparatov, prevoznih sredstev, izobraževanja), samozaposlitev ali vodenje majhnega podjetja z enim zaposlenim ali družinskega podjetja.

4.4

Danes je dostop do bančnega računa, do nekaterih vrst kredita in do elektronskih sistemov, ki omogočajo transakcije med bančnimi računi, nujen pogoj za dostop do bistvenih dobrin in storitev. Za delo, vodenje majhnega podjetja, stanovanje, stanovanjsko opremo, prevozna sredstva, informacije in celo za živila, oblačila in rekreacijo je danes potreben dostop do kredita in bank. Te imajo zato posebno družbeno odgovornost, skoraj primerljivo z javnimi službami.

4.5

Tu se izgublja ločnica med vse večjim in vse revnejšim srednjim slojem ter dokončno izločenimi, brezdomci, berači in tistimi, ki so odvisni od dobrodelne pomoči. Prav na tem pragu revščine dobiva preprečevanje prezadolženosti, obenem z njeno obravnavo in reševanjem, svoj polni pomen, kajti preprečiti je treba, da bi tisti, ki so vključeni v socialno in gospodarsko življenje, ali tisti, ki jih je mogoče vanj ponovno vključiti, nepopravljivo padli v krog revščine in socialne izključenosti.

a)

bolj celovite in široko dostopne informacije o finančnih storitvah nasploh, njihovih stroških in načinu njihovega delovanja;

b)

finančna vzgoja, ki je že zgodaj vključena v šolske učne načrte in v druga področja splošnega in poklicnega izobraževanja, kot so procesi vseživljenjskega učenja, prilagojeni potrebam in znanju ustreznih ciljnih skupin, ki se lahko spreminjajo skozi življenje in v odvisnosti od kulture, sistema vrednot, sociodemografskih in gospodarskih značilnosti, vzorcev potrošnje in zadolženosti. Omeniti velja, da v nekaterih državah članicah „mediji“, predvsem televizijske postaje kot izvajalke javne službe – v sodelovanju s potrošniškimi združenji in finančnimi institucijami samimi – pripravljajo informativne oddaje o kreditu in zadolženosti, ki so pogosto na sporedu ob najbolj gledanem času. Poleg tega bi bilo treba uporabljati strukture izobraževanja odraslih, kakršne v nekaterih državah ponujajo centri za izobraževanje družin;

c)

vzpostavljanje in širjenje mrež za finančno svetovanje, ki državljanom pomagajo uravnoteženo upravljati svoje proračune in izbirati najprimernejše možnosti financiranja nakupov, s čimer se zmanjšuje informacijska vrzel v razmerju do finančnih institucij; s pomočjo simulacij pred najetjem posojila se pripravijo tudi načrti za vzdržno odplačevanje dolgov;

d)

spodbude za varčevanje (davčne, socialne in vzgojne) kot prva obrambna črta za gospodinjstva, ki se soočajo s finančnimi težavami. Takšne spodbude bi lahko delovale tudi kot protiutež agresivnemu oglaševanju posojil;

e)

uporaba sistemov credit-scoring (točkovanje kreditne zanesljivosti), ki so jih oblikovale same kreditne institucije ali pogodbena podjetja, specializirana za ocenjevanje kreditnega tveganja pri strankah. To kreditodajalcem omogoča, da se z vrsto spremenljivk oceni nevarnost plačilne nesposobnosti in določi objektivna meja zadolženosti posameznika ali gospodinjstva (18);

f)

zagotavljanje primernih pokojnin, vključenih v učinkovite javne sisteme socialne varnosti, predčasnih pokojnin in drugih socialnih storitev za tiste, ki so izključeni iz trga dela, kot nujen pogoj za preprečitev socialne izključenosti tistih, ki nimajo dostopa do zasebnih pokojninskih skladov  (19);

g)

dostop do osnovnih kreditnih zavarovanj za zaščito pred finančnim tveganjem (20);

h)

socialna posojila, mikrokrediti in dostopna posojila – pobude, kot so mikrokrediti, kreditne zadruge, hranilnice, skladi socialne pomoči v Nemčiji in na Nizozemskem, poštne banke in socialna posojila, so skupaj z drugimi novimi pobudami v državah članicah upoštevanja vredni primeri za zagotavljanje dostopnih posojil osebam, ki jih ogroža izključenost. Z mikrokrediti se npr. financirajo majhna podjetja in samozaposlitve, ki so nekaterim brezposelnim omogočili, da se ponovno vključijo na trg dela in začnejo s pridobitno dejavnostjo. Priporočljivo je, da finančne institucije prejemnikom mikrokreditov nudijo strokovno pomoč (pri upravljavskih, knjigovodskih in komercialnih zadevah); ta praksa je bila v več primerih že uporabljena (21);

i)

odgovorno posojanje, kar pomeni, da bi morale kreditne institucije bolj upoštevati potrebe in položaj posameznih kreditojemalcev in poiskati finančni instrument, ki je z ozirom na njihove razmere najprimernejši, ali pa celo zavrniti nadaljnja posojila, če jim neposredno grozi prezadolženost (22);

j)

baze podatkov o kreditu – uporaba baz podatkov o kreditu s podatki o celotni finančni zgodovini strank (pozitivni podatki o finančni zgodovini) ali pa samo o težavah s plačili (negativni podatki o finančni zgodovini) omogoča kreditnim institucijam pregled nad zadolženostjo strank in bolj utemeljeno odločanje o odobritvi kredita. In to kljub nespornim nevarnostim za varstvo osebnih podatkov, predvsem pri pozitivnih podatkih o finančni zgodovini, in dejstvu, da takšni podatki ne pomagajo pri prezadolženosti iz pasivnih vzrokov, ker ni mogoče napovedati, kaj bi utegnilo povzročiti podoben položaj v prihodnosti, in ker ne upoštevajo drugih, nefinančnih dolgov (npr. dolgov v zvezi z osnovnimi storitvami in plačevanjem davkov);

k)

samoregulacija in koregulacija, ki vodita do tega, da finančne institucije – predvsem v partnerskem sodelovanju z organizacijami za varstvo potrošnikov – pripravijo kodeks obnašanja, lahko prispevata k preprečevanju nekaterih neprimernih praks in pri dejavnosti kreditnih institucij spodbudita socialno odgovornejši pristop. Takšni ukrepi so koristni tudi za boljše spremljanje dejavnosti agencij za izterjavo dolgov, ker je tako mogoče urediti način ravnanja z dolžniki kot dopolnitev strogemu, učinkovito uporabljanemu zakonodajnemu okviru;

l)

preprečevanje neprimernih kreditnih praks – nekateri organi posameznih držav, potrošniške organizacije, druge nevladne organizacije ter same kreditne institucije so se dogovorili za pravila in postopke za preprečevanje praks izključevanja konkurence in oderuških praks, ki ogrožajo najbolj prikrajšane skupine prebivalstva. Med temi praksami so npr.: dajanje posojil po telefonu ali prenosnem telefonu z zelo visokimi obrestmi; kreditne pogodbe, povezane s pogodbami o nakupu ali prodaji dobrin ali nudenju storitev, česar pa se kreditojemalec ne zaveda; dajanje kredita za nakup delnic, včasih iste banke; drakonske kazenske klavzule; kreditne kartice in trgovinske kartice, povezane z lahkim dostopom do kredita; zahteve po jamstvih in obenem osebnih jamstvih (poroštvu) za potrošniške kreditne pogodbe za nizke zneske; nepopolne ali ne dovolj natančne informacije; oglaševanje, namenjeno mladim. Poleg pozitivnih učinkov v smislu odgovornega dajanja kreditov takšni ukrepi prispevajo k zmanjševanju izkrivljanja konkurence na trgu in spodbujanju socialne odgovornosti kreditnih institucij;

m)

spremljanje in nadzor oglaševanja kreditov – čeprav je oglaševanje legitimna strategija za pospeševanje prodaje finančnih produktov, je zaradi načina, kako se oglašujejo, upravičeno, da ga pristojni organi pozorno spremljajo. Za vsebine, kanale in tehnike oglaševanja morajo veljati stroga, usklajena pravila, da potrošniki ne bi dobili vtisa, da kredit ne prinaša tveganja, da ga je mogoče dobiti brez težav in da ni povezan s stroški. Na tem področju je treba spodbujati tudi predloge za samoregulacijo in koregulacijo ter dobro podjetniško prakso. Te pobude morajo posojilojemalcem zagotavljati popolno jasnost glede kreditnih pogojev in posojilodajalcem naložiti posebno odgovornost za tiste osebe, ki zaradi duševne prizadetosti niso zmožne imeti pregleda nad posledicami sklenitve dolžniške pogodbe.

5.2.1

model fresh start , ki izvira iz Severne Amerike in se uporablja v nekaterih evropskih državah, temelji na načelu takojšnje likvidacije dolžnikovega zasegljivega premoženja in odpisu neodplačanih dolgov, z izjemo tistih, ki jih ni mogoče odpisati iz pravnih razlogov. Ta model temelji na omejeni odgovornosti dolžnika, delitvi tveganja z upniki, potrebi po čim hitrejši vrnitvi dolžnika v gospodarsko življenje in v potrošnjo ter na jasni zahtevi, da se prezadolženega dolžnika ne stigmatizira (23);

5.2.2

model prevzgoje, ki prevladuje v nekaterih evropskih državah, temelji na ideji, da je dolžnik zagrešil napako in da mu je treba pomagati, da pa se ga ne sme odvezati izpolnjevanja njegove obveznosti (pacta sunt servanda). V središču tega modela, ki izhaja iz ideje o „krivdi“ prezadolženega – ne glede na to, ali se je v tem položaju znašel zaradi neprevidnosti ali iz gole malomarnosti – je novo pogajanje o dolgovih z upniki, s ciljem, da se določi celovit načrt za poplačilo dolgov. O tem načrtu se je mogoče pogajati na sodišču ali izvensodno; pri tem imajo pomembno vlogo službe za svetovanje in mediacijo glede dolgov (24).

6.1.1

Vprašanje prezadolženosti na ravni Skupnosti in iz zornega kota Skupnosti v institucijah Evropske unije ni obravnavano prvič. 13. julija 1992 je Svet v resoluciji o prihodnjih prednostnih nalogah za razvoj politike varstva potrošnikov raziskavo prezadolženosti prvič določil kot prednostno nalogo. Čeprav je pojav prezadolženosti v posameznih državah članicah nesporno dobival vse resnejše razsežnosti in so zato v večini držav članic sprejeli posebne zakonodajne in upravne ukrepe, je obravnava tega problema na ravni Skupnosti praktično utonila v pozabo.

Zasluga EESO je bila, da je maja 1999 vnovič sprožil razpravo o tem vprašanju, najprej z informativnim poročilom z naslovom Prezadolženost gospodinjstev, ki mu je nato leta 2002 sledilo mnenje na lastno pobudo o istem vprašanju. Tu naj opozorimo na sklepe in priporočila iz omenjenega mnenja (25).

6.1.2

V času priprave omenjenih dokumentov je Svet 13. aprila 2000 na zasedanju o potrošniški problematiki v Luxembourgu ponovno obravnaval to vprašanje in opozoril Komisijo ter države članice na potrebo po uskladitvi pristopa na ravni Skupnosti na tem področju. Zatem je Svet sprejel resolucijo o potrošniških kreditih in zadolženosti potrošnikov (26), v kateri spričo hitrega širjenja tega pojava Komisijo poziva, naj si prizadeva za zapolnitev vrzeli v informacijah o dejanskem obsegu prezadolženosti v Evropi in naj bolj poglobljeno preuči možnosti za uskladitev ukrepov za preprečevanje in obravnavo prezadolženosti (27).

6.1.3

Opozoriti je treba, da Komisija naloge, ki ji jo je zaupal Svet, doslej ni izpolnila. Vprašanje odgovornega kreditiranja (28) je samo na kratko omenila v svojem prvotnem predlogu za revizijo direktive o potrošniških kreditnih pogodbah (2002) (29), v končni različici (2005) (30), ki je bila potrjena med nemškim predsedovanjem Svetu (31), pa je bilo v celoti izpuščeno. To vzbuja domnevo, da bo Komisija v zvezi s potrošniškimi krediti le težko predložila nove ukrepe za preprečevanje, kaj šele za obravnavo prezadolženosti (32).

6.1.4

Nove – četudi redke – omembe v nekaterih dokumentih Komisije in celo v izjavah njenega predsednika pa bi utegnile kazati na spremembo stališča v smislu, da bi bilo treba temu pojavu spet posvetiti pozornost (33).

6.1.5

Zaradi njenega pomena velja posebej omeniti resolucijo Sveta Evrope o iskanju pravnih rešitev za probleme zadolženosti v družbi kredita, ki so jo evropski ministri za pravosodje sprejeli 8. aprila 2005 (34). V tej resoluciji so izraženi pomisleki glede „lahkega dostopa do kredita, ki ima lahko v nekaterih primerih za posledico prezadolženost gospodinjstev in povzroča socialno izključenost posameznikov in družin“, kar je jasen poziv k vzpostavitvi „primernega instrumenta, ki bi določil zakonodajne in upravne ukrepe ter predlagal praktične rešitve“  (35).

6.1.6

Poleg tega se zdi, da se je z novimi znanstvenimi (36) in drugimi študijami, ki jih je posebej naročila Komisija (37), znova prebudila zavest o tem problemu, ki so ga v zadnjem času javno omenili nekateri voditelji držav in ministri držav članic (38).

6.2.1

EESO se že dolgo zavzema za ukrepe Skupnosti na tem področju in zdaj ponavlja, da slednji niso samo možni in zaželeni, temveč celo potrebni in nujni.

6.2.2

EESO se zaveda, da v skladu z določbami Pogodbe – in dokler ustavno besedilo (39) ni sprejeto – specifični vidiki povsem socialne narave, med katere sodi tudi prezadolženost kot vzrok socialne izključenosti, niso v pristojnosti EU.

6.2.2.1

Vendar pa nekatere določbe Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti predvidevajo tako deljene pristojnosti kot ukrepe, ki podpirajo in spodbujajo politiko držav članic na tem področju (40) in ki jih mora zagotoviti in oblikovati Komisija.

6.2.2.2

Poleg tega nekatera področja, na katerih bi bilo mogoče delovanje Skupnosti, zdaj sodijo v tretji steber, v sodelovanje na področju pravosodja (41).

6.2.2.3

In nazadnje: dokončno oblikovanje notranjega trga, ki je zdaj jasno usmerjen k državljanom in potrošnikom (42), zahteva in upravičuje uskladitev nekaterih vidikov v zvezi s prezadolženostjo državljanov, njenimi socialnimi posledicami ter njenim preprečevanjem in obravnavo na ravni Skupnosti, da se preprečijo izkrivljanje konkurence in motnje normalnega delovanja trga.

6.3.1.1

Prizadevanja za uskladitev bi morala biti usmerjena predvsem k opredelitvi pojma ter kvalitativnih in kvantitativnih parametrov pojava, da bi zagotovili zadostne informacije ter primerno, v vsej Evropi – in v idealnem primeru v vsem svetu – enotno opazovanje socialnih okoliščin, iz katerih pojav izhaja; zato je potrebno zbiranje in obdelava primerljivih statističnih podatkov, ki omogočajo določitev gospodarskega okvira za njihovo kvantifikacijo.

6.3.1.2

Na podlagi te opredelitve pojma in metode bi morala Komisija spodbuditi izvedbo študije, ki bi zajela celotno območje Skupnosti in prispevala k oceni gospodarskih in socialnih vidikov prezadolženosti (43).

6.3.2.1

Komisija bi morala pripraviti tudi neodvisne in usklajene zakonodajne ukrepe za predvidevanje in preprečevanje ter za omejevanje posledic pojava.

Predpisi bi se morali nanašati predvsem na:

Dolgoročno bi bilo treba poleg tega pripraviti zakonodajo o naslednjih vidikih:

6.3.2.2

Obenem bi morala Komisija spodbujati dobro prakso na tem področju, tako da bi spodbudila sprejetje evropskega kodeksa obnašanja – v sistemu samoregulacije in koregulacije – kot dela natančno določenih in učinkovito uporabljanih obvezujočih pravnih predpisov.

6.3.2.3

Komisija bi morala poleg tega na lastno pobudo in v sodelovanju z državami članicami razviti posebne programe obveščanja, izobraževalne ukrepe, osredotočene na praktične vidike uporabe kredita, ter projekte za spremljanje in svetovanje na tem področju, pri čemer bi lahko uporabila instrument „pilotnih projektov“, ki je na drugih področjih že dal zelo dobre rezultate (45).

6.3.2.4

Na koncu EESO predlaga vzpostavitev evropske opazovalne skupine za prezadolženost, ki bi – v sodelovanju z obstoječimi službami posameznih držav in organizacijami, ki jih bodo v državah članicah še vzpostavili – delovala kot forum za dialog med vsemi vpletenimi stranmi, analizirala razvoj pojava na evropski ravni, spremljala in predlagala najprimernejše ukrepe za njegovo preprečevanje ter ocenjevala njihov učinek. EESO je pripravljen to opazovalno skupino vključiti v svoj institucionalni okvir, vsaj dokler ne postane neodvisno telo.

6.3.3.1

Zaradi raznolikosti nacionalnih sistemov, ki imajo različen izvor, načela in metode (46), se prizadevanja Komisije ne bi smela osredotočati predvsem na poskuse uskladitve, temveč na določitev referenčnega okvira in vrste temeljnih načel, za katere morajo jamčiti vse ureditve civilnega procesnega prava, ki veljajo za izvršbo za izterjavo dolgov ali poplačilo dolgov fizičnih oseb. Komisija bi morala spodbujati prevzemanje teh temeljnih načel in uveljavljati njihovo priznavanje.

6.3.3.2

Med temi temeljnimi načeli velja poudariti:

6.3.3.3

Pri vseh teh dejavnostih pa bi morale imeti možnost sodelovanja tudi vse zainteresirane strani in njihovi zastopniki. Zato EESO priporoča, da se pripravi javno posvetovanje ob objavi zelene knjige, za opredelitev tega vprašanja. Zatem bi morali ta pojav kvantificirati na evropski ravni in analizirati različne instrumente in sisteme za preprečevanje, spremljanje in podporo v primerih prezadolženosti. Na koncu bi morali ustrezni generalni direktorati ob sodelovanju oblasti in organizacij civilne družbe v državah članicah in na ravni Skupnosti pripraviti smernice za integrirane ukrepe Skupnosti (47).

7.1

25. julija 2007 je EESO pripravil javno posvetovanje o temi tega mnenja; posvetovanja se je udeležilo več povabljenih strokovnjakov za to področje.

7.2

Iz mnenj, izraženih na zelo dobro obiskanem zasedanju, sad katerega je več izredno koristnih dokumentov, je izšla jasna, precejšnja podpora ciljem tega mnenja, v katerega so vključeni številni predlogi z zasedanja.