[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.12.2007

COM(2007) 799 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi {SEC(2007) 1668}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi

(Besedilo velja za EGP)

1. Uvod

V sporočilu o „široko zastavljeni inovacijski strategiji za EU“[1] je poudarjen pomen javnih naročil pri povečevanju inovacijskih zmogljivosti Unije in hkratnem izboljšanju kakovosti in učinkovitosti javnih storitev. Poudarjene so tudi neizkoriščene možnosti predkomercialnih naročil v Evropi. V svojih sklepih glede tega sporočila[2] je Svet Komisijo pozval, da pripravi smernice o tem, kako je mogoče pravila EU o javnih naročilih uporabiti za spodbujanje inovacij. Evropski parlament v resoluciji iz junija 2007 o prenosu in izvajanju zakonodaje o javnih naročilih[3] spodbuja širšo uporabo predkomercialnih naročil v EU.

Pred kratkim objavljene smernice[4] o prevzemu komercialno dostopnih inovativnih proizvodov, del in storitev v javnem sektorju določajo deset elementov dobre prakse za spodbujanje potenciala, ki ga imajo javna naročila za pospeševanje inovacij.

To sporočilo obravnava koncept „predkomercialnih naročil“, ki se nanaša na fazo raziskav in razvoja (R&R) pred komercializacijo. Za namene tega sporočila izraz „predkomercialna naročila“ označuje pristop k naročanju storitev na področju R&R, razen tistih, „od katerih ima koristi izključno naročnik za uporabo pri upravljanju lastnih zadev, pod pogojem, da opravljeno storitev v celoti plača naročnik“[5],[6], in ki ne pomenijo državne pomoči. Bolj natančno za predkomercialna naročila velja:

1. Nanašajo se samo na storitve na področju R&R: R&R lahko obsegajo dejavnosti kot so proučevanje in oblikovanje rešitev, izdelava prototipov do izvirnega razvoja omejene količine prvih proizvodov ali storitev v obliki preskusnih serij (slika 1). „Izvirni razvoj prvega proizvoda ali storitve lahko vključuje omejeno proizvodnjo ali izvedbo, zato da se vključijo rezultati preskusov na terenu in da se dokaže primernost proizvoda ali storitve za proizvodnjo ali izvajanje v večjem obsegu v skladu s sprejemljivimi standardi kakovosti“[7]. R&R ne vključujejo dejavnosti na področju komercialnega razvoja, kot so serijska proizvodnja, izvedba za doseganje zmožnosti preživetja na trgu ali povrnitev stroškov R&R, integracija, prikrojitev, postopne prilagoditve in izboljšave obstoječih proizvodov ali postopkov.

[pic]

Slika 1: R&R nasproti fazi komercializacije

2. Delitev tveganja in koristi: pri predkomercialnih naročilih javni naročnik rezultatov R&R ne pridrži samo za svojo uporabo; javni organi in industrija delijo tveganja in koristi R&R, potrebnih za razvoj novih inovativnih rešitev, ki so boljše od že dostopnih na trgu.

3. Konkurenčna naročila, ki izključujejo državno pomoč : če sta delitev tveganja in koristi ter celoten proces naročanja urejena tako, da zagotavljata največjo možno konkurenco, preglednost, odprtost, pravičnost in oblikovanje cen na podlagi tržnih pogojev, lahko javni naročnik prepozna najboljše možne rešitve, ki jih trg lahko ponudi.

Cilj tega sporočila je usmeriti pozornost držav članic v obstoječo, vendar premalo uporabljano možnost predkomercialnih naročil. V Prilogi[8] je kot primer navedena ena izmed možnih uporab[9] v skladu z obstoječim pravnim okvirom. Ker EU še nima dosti izkušenj s predkomercialnimi naročili, bi Komisija rada raziskala, v kolikšnem obsegu bi bilo mogoče s predkomercialnimi naročili prispevati k povečanju R&R in inovacij v EU ter tako dejansko koristiti družbi in gospodarstvu. V tem sporočilu in v smernicah4 bo Komisija na zahtevo Sveta proučila možnosti, ki jih nudi zakonodaja EU za spodbujanje inovacij z javnimi naročili, tako v fazi R&R kot tudi v fazi komercializacije.

Ukrepi v zvezi s predkomercialnimi naročili ne preprečujejo konkurence v fazi komercializacije, saj se zanje uporabljajo direktive o javnih naročilih in načela Pogodbe, na katerih temeljijo.

2. Reševanje družbenih problemov v Evropi s pomočjo predkomercialnih naročil

Javni sektor v EU se tako kot drugje po svetu sooča s pomembnimi družbenimi izzivi. Ti vključujejo zagotavljanje dostopnih visokokakovostnih zdravstvenih storitev, potrebnih za spopadanje z vplivi staranja prebivalstva, boj proti podnebnim spremembam, izboljšanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje kakovostnejšega izobraževanja in dostopa do njega ter učinkovitejše odpravljanje groženj varnosti.

Za spopadanje s temi izzivi bodo mogoče potrebne nove in boljše rešitve. Potrebna bo nova oprema, npr. za izvajanje vrhunskih medicinskih raziskav, zgodnjo diagnostiko bolezni in razvoj novih zdravljenj, zmanjševanje porabe energije v zgradbah in javnem prevozu ter zaščito državljanov pred grožnjami varnosti brez poseganja v njihovo zasebnost. Nekatere od potrebnih izboljšav so tehnološko tako zahtevne, da še ni rešitev, ki bi se lahko obdržale na trgu, ali pa imajo obstoječe rešitve pomanjkljivosti, ki zahtevajo nove R&R. Z razvojem v prihodnost usmerjenih strategij javnih naročil, ki bodo vključevale javna naročila na področju R&R za razvoj novih rešitev za reševanje teh izzivov, ima lahko javni sektor[10] velik vpliv na srednje- in dolgoročno učinkovitost javnih storitev, pa tudi na inovacijsko uspešnost in konkurenčnost evropske industrije.

Evropa mora biti tudi boljša od glavnih tekmecev pri inovacijski uspešnosti[11]. Cilj lizbonske strategije za rast in delovna mesta je najti rešitve ne le za stalne prenizke naložbe v R&R, pač pa tudi za izboljšanje sposobnosti Evrope, da nove izume pretvori v nove proizvode in delovna mesta. Relativno počasno prevzemanje inovacij v javnem sektorju v Evropi in razdrobljenost javnega povpraševanja je industrija poudarila kot pomembna vprašanja, ki jih je treba razrešiti, če naj se skrajša čas, v katerem pridejo proizvodi na trg, in izboljša privlačnost Evrope za naložbe v inovacije in raziskave.

Naročila na področju R&R družbe na splošno uporabljajo za to, da pridobijo prednost kot prvi akterji. Lahko bi se širše uporabljala v javnem sektorju v Evropi, da se izboljša učinkovitost in kakovost storitev. Zaradi tega bo moral javni sektor razvijati strategije za naročila, ki ne bodo omejene samo na nakup komercialno dostopnih proizvodov in storitev, ampak bodo vključevale tudi naročila na področju R&R za razvoj novih rešitev, ki bodo boljše od tistih, ki so dostopne na trgu. To sporočilo uvaja in pojasnjuje pristop k naročanju storitev na področju R&R.

3. Evropa bi bila lahko bolj uspešna: strateška naročila na področju R&R za vodilni položaj

Javne potrebe so bile vedno pomembno gonilo inovacij v mnogih sektorjih, na primer telekomunikacijah, energetiki, zdravstvu, prometu, varnosti in obrambi. V globaliziranem konkurenčnem okolju je treba ponovno opredeliti vlogo javnega sektorja, ki ima koristi od inovacij in jih tudi spodbuja. To so v veliki meri storili glavni trgovinski partnerji EU, kot so ZDA in Japonska, kjer se javna naročila na področju R&R za izpolnjevanje javnih potreb, za katere ni rešitev na trgu, uporabljajo kot pomemben mehanizem za spodbujanje inovacij.

Primeri inovativnih rešitev, nastalih na podlagi naročil na področju R&R, ki so nam spremenile življenje, so na primer tehnologija internetnega protokola, globalni sistem za določanje položaja, visokozmogljivo računalništvo in ključne inovacije na področju polprevodniške tehnologije. Novejša naročila na področju R&R se nanašajo na konkretne družbene izzive, kot sta spopadanje z onesnaževanjem tal ali diagnostika Alzheimerjeve bolezni, so javnim organom ZDA omogočila, da so ustvarili nove trge za uporabo biotehnologije in nanotehnologije15.

Na področju energetike in okolja so javni organi v ZDA in na Japonskem[12] s pomočjo naročil na področju R&R močno zmanjšali stroške postaj za polnjenje gorivnih celic. Zaradi tega so lahko avtobusi na gorivne celice postali ekonomsko uspešna in energetsko učinkovita možnost v javnem prevozu. Lanski kitajski dolgoročni nacionalni znanstveni in tehnološki načrt je na Kitajskem uradno uvedel javna naročila na področju tehnologije kot sredstvo za spodbujanje inovacij[13].

Javni sektor ZDA porabi za naročila na področju R&R 50 milijard USD[14] letno, kar je 20-krat več od zneska, ki se za te namene porabi v Evropi, in predstavlja približno polovico celotne razlike v višini naložb na področju R&R med ZDA in Evropo. To ima pogosto pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti javnih storitev in pri pojavu družb, ki so konkurenčne v svetovnem merilu[15].

Razliko pri izdatkih za javna naročila na področju R&R med ZDA in Evropo je mogoče v večji meri pripisati razlikam v višini sredstev, namenjenih obrambi in vesoljskemu programu. Vendar so tovrstni izdatki v ZDA še štirikrat višji v javnih sektorjih, ki ne spadajo na omenjeni področji, kot so zdravstvo, energetika, izobraževanje, promet in okolje. To predstavlja v absolutnem smislu razliko 3,4 milijarde USD[16]. Strokovnjaki12, [17] opozarjajo na neizkoriščene možnosti inovacij v teh civilnih sektorjih, kjer bi Evropa lahko prevzela vodilno vlogo.

Pri ureditvi javni naročil so med EU in drugimi državami velike regulativne razlike in razlike na področju politike. Zato je treba zgoraj navedene izkušnje analizirati in ugotoviti, kako bi jih lahko prenesli v kontekst EU.

4. Ekskluzivni razvoj

Pri ekskluzivnem razvoju javni naročnik vse rezultate in koristi razvoja (vključno s pravicami intelektualne lastnine) zadrži izključno za svojo uporabo. Družbe, ki so razvile proizvod ali storitev, tega proizvoda ali storitve ne morejo ponovno uporabiti za druge stranke. Zaradi tega je cena ponavadi višja.

Vendar je v določenih primerih mogoče upravičiti ekskluzivni razvoj, na primer če javni naročnik „potrebuje“ izključne pravice do rezultatov projekta (npr. na področjih, povezanih z obrambo ali varnostjo, kjer je potrebna tajnost rezultatov) ali če je javni naročnik zares edina zainteresirana stranka (npr. razvoj posebne opreme, prilagojene kupcu).

Po mnenju strokovnjakov17 se javni naročniki v Evropi večinoma odločajo za ekskluzivni razvoj. Vendar v večini primerov „ekskluzivnost“ rezultatov projektov ni nujno potrebna za javne naročnike17, saj je javni naročnik le eden izmed mnogih potencialnih uporabnikov razvite rešitve. Poleg tega javni naročniki pogosto spregledajo dodatne stroške in prizadevanja[18], ki so potrebna, da je mogoče izkoristiti rezultate. Če javni naročniki nimajo pooblastil in konkretnih načrtov za komercialno izkoriščanje rezultatov raziskav, pogosto nimajo razloga za kritje visokih stroškov in tveganj ekskluzivnega razvoja.

V takih primerih lahko ekskluzivni razvoj ovira inovacije. Če ima javni naročnik ekskluzivne pravice, družbe nimajo več spodbude za naložbe v nadaljnjo komercializacijo. Zaradi visoke cene ekskluzivnega lastništva rezultatov projektov se za javne naročnike zmanjšajo spodbude za to, da rezultate projektov delijo z drugimi potencialnimi javnimi naročniki. To lahko povzroči:

4. Razdrobljenost trga : če več javnih naročnikov v istem sektorju razvije rešitve za podoben problem, ne da bi si pri tem delili informacije, se razvije množica rešitev, ki po vsej verjetnosti ne bodo primerne za globalne trge.

5. Finančne ovire za naročanje konkurenčnega razvoja: če je mogoče priti do rešitev v okviru več tehnologij in razvojnih možnosti, si je zaradi visokih stroškov ekskluzivnega razvoja težko privoščiti naročila na področju konkurenčnega razvoja pri več družbah. Zaradi tega je lahko javni naročnik vezan na enega samega ponudnika.

6. Zamujene priložnosti za še bolj inovativne rešitve : pri ekskluzivnem razvoju se javnemu naročniku pripišejo ne le vse koristi, pač pa tudi vsa tveganja R&R. Zato se javni dobavitelji ponavadi osredotočajo na rešitve, ki so skoraj zrele za trg, pri tem pa zamudijo priložnosti, ki jih ponuja razvoj bolj inovativnih rešitev, ki bi lahko za javni sektor pomenile bolj ugodno razmerje med stroški in koristmi.

5. Predkomercialna naročila: naročanje storitev na področju R&R z delitvijo tveganja in koristi ob tržnih pogojih

Pri predkomercialnih naročilih se javni naročnik odloči, da rezultatov R&R ne bo pridržal samo za svojo uporabo5. Kot je opredeljeno v oddelku 1, so predkomercialna naročila pristop k naročanju storitev na področju R&R, ki vključuje delitev tveganja in koristi5 in ne pomeni državne pomoči[19]. Bolj natančno ta pristop temelji na:

- delitvi tveganja in koristi ob tržnih pogojih;

- konkurenčnem razvoju v fazah;

- ločevanju faze R&R in komercialne uporabe končnih proizvodov.

Cilj je olajšati stroškovno učinkovit razvoj inovativnih rešitev za javne storitve s širšo in bolj globalno perspektivo.

5.1 Delitev tveganja in koristi ob tržnih pogojih

Pri tem pristopu javni naročnik deli rezultate R&R z drugimi javnimi organi in industrijo z objavo in standardizacijo, pa tudi z njihovo komercializacijo.

Da se zagotovi taka ureditev, ki je v korist tako javnemu naročniku kot tudi družbam, ki so vključene v predkomercialna naročila, se tveganja in koristi R&R delijo med njimi na tak način, da imata obe strani spodbudo, da si prizadevata za širšo komercializacijo in uvajanje novih rešitev.

Če koristi, ki se delijo, vključujejo pravice intelektualne lastnine, je treba v primeru, da so pravice intelektualne lastnine podeljene družbam, ki sodelujejo pri predkomercialnem naročilu, paziti, da se to naredi na tak način, da družbe nimajo nobene prednosti pri morebitnih poznejših javnih naročilih in da ima javni naročnik dostop do dovolj obsežne in konkurenčne dobavne verige. Javni naročnik lahko na primer od udeleženih družb zahteva, da tretjim stranem podelijo pravice intelektualne lastnine ob pravičnih in razumnih tržnih pogojih. Javni naročnik lahko tudi zahteva brezplačno licenco za uporabo rezultatov R&R za interno uporabo.

Da se zagotovi, da imajo vsi potencialni ponudniki enake možnosti, postopek naročanja, vključno z ureditvijo pravic intelektualne lastnine, ni diskriminatoren do nobenega potencialnega ponudnika, zlasti MSP.

Če delitev tveganja in koristi ne poteka ob tržnih pogojih in je cena, plačana za storitve, višja od tržne, to ponavadi šteje za državno pomoč, o čemer je treba na podlagi členov 87–88 Pogodbe ES in Okvira Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije[20] obvestiti Komisijo, ki zadevo prouči.

Da se zagotovi delitev tveganja in koristi v skladu s tržnimi pogoji, mora v primeru kakršne koli koristi na področju R&R, ki si jo delita javni naročnik in družba, ki je udeležena v predkomercialnem naročilu, družba to korist povrniti javnemu naročniku po tržni ceni. To lahko stori na primer z znižanjem cene v primerjavi s stroški ekskluzivnega razvoja, ki odražajo tržno vrednost prejete koristi in tveganj, ki jih prevzame družba[21].

Pri zgornjem primeru delitve tveganja in koristi imajo koristi od širše komercializacije in uvajanja razvitih rešitev tako družbe kot tudi javni naročniki. To je za obe strani spodbuda za standardizacijo in objavo rezultatov R&R, zaradi česar lahko pomaga zmanjšati razdrobljenost javnega povpraševanja. Zaradi finančnega nadomestila, ki ga prejme javni naročnik za to, da ne zadrži vseh koristi R&R, je lahko v primerjavi z ekskluzivnim razvojem ugodneje skleniti več pogodb za razvojne storitve pri konkurenčnih družbah in najeti več R&R v zgodnejših fazah.

Če je javni naročnik udeležen v zgodnejših fazah R&R, je ponavadi razmerje med stroški in koristmi ugodnejše iz naslednjih razlogov:

- Ocena uspešnosti delujočih prototipov in poskusnih proizvodov v resničnem delujočem naročniškem okolju javnim naročnikom omogoča, da razvoj proizvodov uskladijo glede na prioritete strank, in sicer na točki, ko je še mogoče vplivati na načrtovanje v industriji in na nastajajoče standarde. S tem, ko je mogoče bolje predvideti povpraševanje po novih rešitvah, se za ponudnike skrajša čas, v katerem pridejo proizvodi na trg, javni organi pa lahko hitreje vpeljejo nove rešitve.

- Če so javni organi v inovativnem procesu udeleženi že v zgodnejših fazah, lahko že na zgodnji stopnji odkrijejo potencialne probleme v zvezi s politiko in ureditvijo, ki jih je treba rešiti, če naj se zagotovi pravočasna vpeljava novih rešitev v javne storitve in na druge trge.

- Realistična ocena industrijskih R&R glede na dejanske potrebe javnosti maksimira učinkovitost procesa R&R in izdatke na področju R&R.

5.2 Konkurenčni razvoj v fazah

Drug način za zmanjševanje tveganj in stroškov na področju R&R vključuje naročanje R&R po fazah v določenem obdobju in zagotavljanje konkurence med družbami, da se ustvari več možnosti (slika 2).

[pic]

Slika 2: primer za ilustracijo predkomercialnega postopka naročanja v fazah

To temelji na naslednjih načelih:

- Najboljši način za rešitev problema je, da se trgu na odprt in pregleden način postavlja izzive ter več družb povabi, da s pomočjo konkurence razvijejo najboljše možne rešitve.

- Proučevanje in primerjava dobrih in slabih strani alternativnih rešitev. Ta vzajemni proces učenja za javne naročnike in družbe pripomore k potrditvi funkcionalnih potreb in zahtev glede delovanja na strani povpraševanja ter zmogljivosti in omejitev novega tehnološkega razvoja na strani ponudbe.

- Organizacija naročanja po korakih, vključno z ocenjevanjem po vsaki fazi R&R, tako da je mogoče postopoma izbrati najboljše rešitve. To javnim naročnikom omogoča, da usmerjajo razvoj skozi proces na tak način, da najbolj ustreza potrebam javnega sektorja.

- Prizadevanja po vsaki fazi R&R, da se dosežeta interoperabilnost in izmenljivost proizvodov med alternativnimi rešitvami, ki so v pripravi, vodi k odprtim standardom in izogibanju nevarnosti, da bi bili tisti, ki bodo zgodaj prevzeli inovativne rešitve, kaznovani z dodatnim bremenom, da morajo svoje rešitve uskladiti s standardi, določenimi pozneje.

- Sodelovanje vsaj dveh udeleženih družb do zadnje faze, da se zagotovi prihodnji konkurenčni trg. Ob stalnem pozitivnem konkurenčnem pritisku na ponudnike lahko javni naročniki izberejo najboljše rešitve, ki so na voljo na trgu, in se izognejo vezanosti na enega samega ponudnika.

Družba, ki je prisiljena v konkurenčen razvoj, je tudi bolje pripravljena na globalne trge in pridobivanje zunanjih naložb, kot so financiranje iz tveganega kapitala, za izkoriščanje novih tržnih priložnosti. To je še posebej pomembno za MSP.

Kratkoročno lahko postopek konkurenčnega razvoja v primerjavi z naročanjem omejenih poskusnih rešitev na področju R&R pri enem ponudniku vključuje večje naložbe. Dolgoročno bosta razmerje med kakovostjo in ceno ter stopnja uspešnosti razvojnega procesa verjetno boljša. Tudi zaradi iskanja rešitev, ki so usmerjene globalno in ne lokalno, prek standardizacije in objav rezultatov R&R, naj bi se znižali stroški komercialnih končnih rešitev. Stroške in tveganja R&R je mogoče še bolj znižati z združevanjem povpraševanja z javnimi naročniki in finančnimi spodbudami agencij za inovacijsko politiko javnim naročnikom. To bi lahko vključevalo financiranje ali mehanizme za delitev tveganj (glej Prilogo8).

5.3 Ločevanje faze R&R in komercialne uporabe končnih proizvodov

Zaradi inherentne nevarnosti neuspeha pri R&R tehnološki uspeh ni vedno zagotovljen. Javni naročnik ima šele na koncu predkomercialnega naročila primerjalne preskusne rezultate, iz katerih je razvidno, ali so razvite rešitve res boljše od drugih rešitev, ki so istočasno na trgu. Dejstvo, da je družba izvedla R&R in razvila delujočo preskusno serijo, samo po sebi še ne zagotavlja nove pogodbe za serijsko dobavo.

Predkomercialna naročila so priprava, ki javnim naročnikom omogoča, da odstranijo tehnološka tveganja R&R potencialnih alternativnih rešitev, preden se odločijo za obsežno komercialno uvedbo.

Zaradi izključevanja javnih naročil v fazi komercialne uvedbe se lahko predkomercialna naročila osredotočijo na pridobivanje potrebnega znanja za prepoznavanje „najboljše“ možne rešitve, ki jo nudi trg v času komercialne uvedbe, ne da bi to vodilo k državni pomoči industriji.

Ločevanje predkomercialnih naročil in javnih naročil za komercialno uvedbo je tudi skladno z določbami Sporazuma STO o vladnih naročilih in veljavnimi dvostranskimi sporazumi. Razen EGS in Stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov s partnerskimi državami evropske sosedske politike EU nima obveznosti nacionalne obravnave[22] in nediskriminacije do drugih delov sveta glede javnih naročil storitev R&R5, glede izvajanja pa jih ima[23].

Ker se predkomercialna naročila nanašajo na storitve R&R, se lahko javni naročniki ob upoštevanju celotnega potenciala Evropskega raziskovalnega prostora[24] za vsak primer posebej odločijo glede odprtosti ponudbam na svetovni ravni in zadevnih pogojev.

6. Sklepi

To sporočilo se nanaša na potrebo po več inovacijah v javnem sektorju in zagotavlja pristop k naročanju storitev na področju R&R (predkomercialna naročila). Odpira razpravo o tem, katera področja bi lahko sprejela pristop, ki je predstavljen za predkomercialna naročila. To razpravo je treba razumeti v širšem kontekstu razprave glede politike v zvezi z inovacijami, katerih gonilo sta ponudba in povpraševanje, ter vodilnimi trgi[25]. Predkomercialna naročila se razlikujejo od drugih inovacijskih instrumentov, kot so donacije, davčne spodbude, dostop do financiranja in skupne tehnološke pobude, ter jih dopolnjujejo. Kadar se jih razume kot del usklajenega okvira politik, bi lahko skrajšala čas, ki je potreben do uvedbe na trgu, in izboljšala tržno sprejemljivost novih tehnologij, vključno s standardizacijo, ureditvijo in naročanjem drugega inovativnega blaga in storitev.

Ker javna poraba ponavadi zadeva krajši časovni okvir kot tehnološke inovacije, bi se lahko razprava najprej osredotočila na konkretne srednje- do dolgoročne javne potrebe, ki zahtevajo razvoj novih tehnoloških rešitev. Zadevni javni organi in Komisija bi lahko nato ocenili potencialno vlogo strategij predkomercialnih naročil pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev politike.

Na podlagi te razprave bo Komisija v drugi polovici leta 2008 na podlagi ustrezne ocene učinka proučila možnost, da predlaga niz ukrepov, povezanih s predkomercialnimi naročili, na področjih prednostnih politik. Zlasti bo proučila potrebo po novih platformah za sodelovanje pri predkomercialnih naročilih.

Kot korak v tej smeri bi lahko Komisija tudi podprla uvedbo omrežja za predkomercialna naročila na evropski ravni. V povezavi s tem bi predvidela določitev področij javnega interesa, npr. energetsko učinkovitost, varstvo okolja[26], zdravstvene storitve, varnost itd[27]. Ta področja bi lahko potem zagotavljala primere uporabe predkomercialnih naročil, s čimer bi se povečalo zavedanje pristopa in izmenjale izkušnje med udeleženimi stranmi.

[1] COM(2006) 502 konč.

[2] Sklepi 2769. Sveta za konkurenčnost EU, 4. 12. 2006.

[3] EP 2006/2084(INI).

[4] SEC(2007) 280.

[5] V tem primeru se direktive o javnih naročilih ne uporabljajo (glej člen 16f Direktive 2004/18/ES in člen 24e Direktive 2004/17/ES). Te izjeme se uporabljajo le za javna naročila storitev na področju R&R, ne pa tudi za dobave ali dela na tem področju.

[6] Pogodbe, ki se ne nanašajo samo na storitve, še vedno veljajo za pogodbe o javnih naročilih storitev, če vrednost storitev presega vrednost proizvodov, ki jih te pogodbe vključujejo.

[7] Sporazum STO o vladnih naročilih, člen XV.

[8] SEC(2007)…

[9] Čeprav je naveden samo en primer, to ne pomeni, da drugačni pristopi niso mogoči.

[10] Javna naročila (17 % BDP EU-25) predstavljajo 35 % javnih izdatkov EU-25.

[11] COM (2006) 589 konč.

[12] „ Commercialising University Research “, študija za program Sustainable Technologies Programme ESRC, Chris Hendry.

[13] Členi 22-26 Dopolnilne politike za „Smernice za nacionalni srednje- in dolgoročni razvojni načrt na področju znanosti in tehnologije“, Xinhua politics, 2006.

[14] Navedene številke se nanašajo na skupni obseg javnih naročil na področju R&R in ne samo na tista, ki se lahko štejejo za predkomercialna naročila.

[15] „ US defence R&D spending: an analysis of the impacts “, poročilo EURAB, PREST, 2004.

[16] Številke so povzete po „ Pre-commercial Procurement: a missing link in the European Innovation cycle “, neodvisno strokovno poročilo, marec 2006. Leta 2004 je bilo 15 % vseh sredstev, namenjenih javnim naročilom (49 milijard USD), porabljenih za naročila na področju R&R; 90,6 % s strani obrambnih/vesoljskih agencij in 9,4 % s strani civilnih agencij. Leta 2004 je bilo v EU za javna naročila na področju R&R porabljenih manj kot 1,5 % vseh sredstev, namenjenih javnim naročilom (2,5 milijarde EUR); 49 % teh sredstev je bilo namenjenih obrambi in vesoljskemu programu.

[17] „ Public Procurement for research and innovation “, neodvisna Wilkinsonova skupina strokovnjakov, 2005.

[18] Npr. stroški in odgovornost pri zagotavljanju in ohranjanju pravic intelektualne lastnine (npr. stroški pridobitve/ohranjanja pravice intelektualne lastnine, odgovornost lastnika pravic intelektualne lastnine v sodnih postopkih in sporih z izvajalci).

[19] Več podrobnosti je navedenih v Prilogi v obliki primerov (glej opombo 8).

[20] UL C 323, 30.12.2006.

[21] Več informacij je v oddelku 4.3 Priloge (glej opombo 8).

[22] Obveznost nacionalne obravnave pomeni, da države članice ne razlikujejo med domačimi in tujimi storitvami ali dobavitelji.

[23] Ta obveznost ne zadeva samo komercialnih končnih proizvodov. Javna naročila na področju R&R tudi niso izvzeta iz obveznosti nediskriminacije.

[24] COM(2007) 161, zelena knjiga o ERP.

[25] COM(2007)…, evropska pobuda glede vodilnih trgov.

[26] Za informacije o zelenih naročilih glej: http://ec.europa.eu/environment/etap/index_en.htm.

[27] Ministrstva in agencije v desetih državah članicah so se na primer že pridružili usklajevalnim dejavnostim na evropski ravni, da bi si delili izkušnje o tem, kako je mogoče na najboljši način naročati razvoj tehnološko zahtevnih rešitev kot odgovor na javne potrebe (www.omc-ptp.eu). Drug primer je pobuda Danske in Švedske, da se preučijo skupna naročila na področju R&R v e-zdravstvu (http://www.si-oresund.org/in_english.6).