[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 18.7.2007

COM(2007) 418 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

O NAPREDKU PRI PONOVNEM OVREDNOTENJU ADITIVOV ZA ŽIVILA {SEC(2007)998}

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

O NAPREDKU PRI PONOVNEM OVREDNOTENJU ADITIVOV ZA ŽIVILA

POVZETEK

Pred izdajo dovoljenja za uporabo aditivov za živila v Evropski skupnosti je treba zanje izvesti oceno varnosti. Obstaja tudi zahteva, da se aditivi ponovno ovrednotijo, kadar koli je to potrebno zaradi spremenjenih pogojev uporabe in novih znanstvenih podatkov. Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/114/ES in 2003/115/ES zahtevata od Komisije, da Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o stanju ponovnih ovrednotenj aditivov za živila, ki so bila opravljena.

To poročilo vsebuje povzetek nedavnih ponovnih ovrednotenj aditivov, ki sta jih izvedla Znanstveni odbor za prehrano (SCF) in Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) ter opisuje povezane ukrepe Evropske komisije na podlagi znanstvenih mnenj.

Nekatera ovrednotenja aditivov so bila izvedena v sedemdesetih letih, ko je bil SCF ustanovljen. Zato je Komisija menila, da je nastopil primeren čas, da se od EFSA zahteva, da pregleda ovrednotenja vseh trenutno dovoljenih aditivov za živila. To poročilo dodatno opisuje utemeljitev in pomembnost posameznih pregledov s strani EFSA.

1. UVOD

Dovoljenja za aditive za živila za uporabo v živilih so v Evropski skupnosti usklajena. Okvirna direktiva 89/107/EGS[1] določa splošna načela za uporabo in izdajo dovoljenj za aditive za živila, medtem ko tri posebne direktive o sladilih (Direktiva 94/35/ES[2]), barvilih (Direktiva 94/36/ES[3]) ter o aditivih za živila razen barvil in sladil (Direktiva 95/2/ES[4]) določajo pravila o tem, kateri aditivi se lahko uporabljajo v katerih živilih in kakšni so pogoji njihove uporabe. Ta pravni okvir dopolnjujejo tri direktive Komisije o specifikacijah (posebnih merilih čistosti) za dovoljene aditive za živila (direktive 95/31/ES[5], 95/45/ES[6] in 96/77/ES[7]).

Dovoljenja temeljijo na treh merilih:

( aditiv za živilo ne predstavlja tveganja za varnost in zdravje potrošnikov,

( obstaja tehnološka potreba po uporabi in

( uporaba aditiva za živilo ne zavaja potrošnika.

V skladu z okvirno direktivo 89/107/EGS se je treba pred sprejetjem določb, ki lahko vplivajo na javno zdravje, kot sta oblikovanje seznamov aditivov in določitev pogojev njihove uporabe, posvetovati z Znanstvenim odborom za hrano (SCF), ki ga je zdaj nadomestila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Zato je SCF ali EFSA ovrednotil(-a) aditive za živila glede na njihovo varnost pred izdajo dovoljenja.

Direktiva 89/107/EGS zahteva tudi, da je aditive za živila treba stalno nadzorovati ter, kadar koli je treba, ponovno ovrednotiti glede na spremenjene pogoje uporabe in nova znanstvena dognanja.

Zato so bili v preteklih letih nekateri aditivi za živila ponovno ovrednoteni, ko so se zahtevali novi znanstveni podatki ali ko so le-ti postali dostopni drugače.

Komisiji se je zdelo primerno začeti sistematično ponovno ovrednotenje aditivov za živila iz številnih razlogov:

(1) Komisija je nedavno sprejela predlog za novo uredbo o aditivih za živila[8], kot je bilo napovedano v Beli knjigi o varnosti živil. Zato je predlagala formalizacijo svojega namena in uvedbo zahteve po sistematičnem ponovnem ovrednotenju vseh dovoljenih aditivov za živila.

(2) Poročilo Komisije o vnosu aditivov za živila s hrano v Evropski uniji[9], objavljeno leta 2001, je pokazalo, da lahko vnos nekaterih aditivov za živila preseže sprejemljiv dnevni vnos (ADI).

(3) V okviru sprememb Direktive 95/2/ES in Direktive 94/35/ES o sladilih (direktivi 2003/114/ES[10] in 2003/115/ES[11]) se je od Komisije zahtevalo, da Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o stanju ponovnih ovrednotenj aditivov za živila, zlasti tistih, za katere je bilo v poročilu iz leta 2001 ugotovljeno, da lahko presežejo ADI.

(4) Nordijski svet ministrov je Komisiji predložil poročilo z naslovom „Aditivi za živila v Evropi 2000[12]“. To je dobra podlaga za opredelitev aditivov, ki jih je treba najprej ponovno ovrednotiti. Poročilo preučuje, ali so ocene varnosti aditivov za živila, ki jih je izvedel SCF, še vedno veljavne in ustrezne glede na sedanje standarde za ocene varnosti. Nadalje preučuje, ali so bile od zadnjega ovrednotenja snovi s strani SCF objavljene pomembne nove toksikološke študije.

Zato je Komisija zaprosila EFSA za ponovno ovrednotenje vseh trenutno dovoljenih aditivov za živila v ES.

To poročilo je pripravljeno kot odgovor na zahteve iz direktiv 2003/114/ES in 2003/115/ES. V pristojnosti Evropske komisije je, da Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o napredku pri ponovnih ovrednotenjih aditivov in o začasnem časovnem načrtu za prihodnja ponovna ovrednotenja.

To poročilo opisuje oceno varnosti, ki velja za aditive za živila, preden se zanje izdajo dovoljenja, in navaja primere nedavnih ponovnih ovrednotenj dovoljenih aditivov za živila. Ravno tako vsebuje pregled organizacije tekočih ponovnih ovrednotenj barvil za živila in opisuje druga tekoča ovrednotenja. Več podrobnosti o nedavnih ponovnih ovrednotenjih je v spremnem delovnem dokumentu služb Komisije.

2. OCENA VARNOSTI

Neodvisni znanstveni organi, ki svetujejo Komisiji, ovrednotijo aditive za živila glede varnosti pred izdajo dovoljenja. SCF, ki je bil ustanovljen leta 1974, je to nalogo opravljal do maja 2003. Naloga SCF je bila, da Komisiji svetuje o katerem koli problemu v zvezi z zaščito zdravja in varnosti ljudi, ki bi nastal ali bi lahko nastal zaradi uživanja hrane, zlasti glede prehranskih, higienskih in toksikoloških vprašanj.

Čeprav je bila zakonodaja o dovoljenjih za aditive za živila in njihovi uporabi popolnoma usklajena in dopolnjena šele leta 1995, ima ES torej dolgo zgodovino ocenjevanja varnosti aditivov za živila.

Maja 2003 je SCF nadomestila EFSA z okvirno uredbo (ES) št. 178/2002 z dne 28. januarja 2002[13].

Podobno kot SCF skrbi EFSA za neodvisno znanstveno svetovanje o vseh zadevah z zvezi z varnostjo živil in krme. Ocene tveganj, ki jih pripravi EFSA, zagotavljajo odgovornim za obvladovanje tveganja tehtno znanstveno podlago za pripravo zakonodajnih ali regulativnih ukrepov politik, ki so potrebni za zagotovitev visoke stopnje varstva potrošnikov v zvezi z varnostjo hrane.

Poleg opredelitve tehnološke potrebe predlaganega aditiva za živilo in njegove vrednosti za potrošnike je treba oceniti vpliv na zdravje potrošnikov zaradi prisotnosti navedenega aditiva v hrani.

Znotraj EFSA navadno Odbor za aditive za živila, arome, pomožna tehnološka sredstva in materiale v stiku z živili (AFC) opravi oceno tveganja v zvezi z aditivi za živila in izda mnenja o njihovi varnosti.

Informacije, ki jih je treba predložiti za oceno varnosti aditiva za živilo, so določene v navodilih[14], ki jih je pripravil SCF (sprejeto julija 2001). Ta navodila je Odbor AFC nato potrdil na svojem drugem zasedanju 9. julija 2003. SCF je prvič izdal smernice za oceno varnosti aditivov v živilih[15] leta 1980. Od takrat so bila izdana številna navodila o načelih za oceno varnosti aditivov v živilih, med katera spadajo tudi navodila Skupnega strokovnega odbora FAO/WHO za aditive v živilih (JECFA)[16], dandanes pa je že doseženo široko soglasje o teh splošnih načelih.

V skladu s smernicami SCF je namen toksikološkega testiranja ugotoviti, ali bi snov ob predlaganem načinu in količini uporabe povzročila kakršno koli večje tveganje za zdravje potrošnikov. S takšnim testiranjem naj bi se poleg informacij, pomembnih za povprečnega potrošnika, pridobile tudi informacije, ki so pomembne za tiste skupine prebivalstva, ki bi zaradi svojih vzorcev prehranjevanja in fiziološkega ali zdravstvenega stanja lahko postale občutljive, npr. mladostniki, nosečnice, diabetiki itd. Smernice vsebujejo splošen okvir za osnovne in druge teste. Osnovni testi vključujejo teste o metabolizmu in toksikokinetiki, subkronični toksičnosti, genotoksičnosti, kronični toksičnosti in rakotvornosti ter teste o toksičnosti za razmnoževanje in razvoj. Drugi testi vključujejo študije o imunotoksičnosti, alergenosti, preobčutljivosti na hrano, nevrotoksičnosti ter študije in vitro kot alternative študijam in vivo .

Kot je navedeno v smernicah, bodo zahtevane študije odvisne od kemijskih lastnosti aditiva, njegovih nameravanih uporab in količin uporabe v hrani ter od tega, ali gre za nov aditiv ali za ponovno ovrednotenje obstoječega aditiva. Poleg laboratorijskih testov bo mogoče uporabiti podatke o ljudeh, pridobljene iz medicinske uporabe, epidemiološke študije ali podatke o kritično izpostavljenih skupinah. Vendar je sprejeto mnenje, da se za nove aditive za živila ocena varnosti na splošno zanaša na eksperimentalne podatke, večinoma pridobljene iz poskusov na laboratorijskih živalih. Če se biološki učinek snovi potrdi kakovostno in količinsko na vrsti testov na laboratorijskih živalih, lahko toksikologi z natančno ekstrapolacijo ocenijo verjetne učinke na ljudi.

3. DOLOčITEV PREDNOSTNIH NALOG

3.1. Barvila

Sintetična barvila so bila med prvimi aditivi, ki so bili ovrednoteni, zato je bilo veliko ovrednotenj opravljenih že v sedemdesetih in osemdesetih letih. Za nekatere od teh barvil je zdaj na razpolago veliko novih študij in treba jih je vključiti v ovrednotenje.

Poročilo Nordijskega sveta (Aditivi za živila v Evropi 2000) navaja enake sklepe in daje prednost nekaterim naravnim barvilom. Ugotavlja tudi, da so bila testirana samo v zelo omejenem obsegu in da so ovrednotenja bolj temeljila na domnevanjih. Nekatera so se na primer štela za sprejemljiva, če so bila pridobljena iz živila in če se uživanje barvila ni znatno razlikovalo od pričakovanega uživanja tega barvila iz zadevnih živil. Toda, ker specifikacije teh barvil dopuščajo tudi druge vire in ker se proizvajalci živil nagibajo k nadomeščanju sintetičnih barvil z naravnimi, ni gotovo, da so ti pogoji še vedno izpolnjeni. Zato je potrebna nova ocena varnosti. V poročilu je ponovno ovrednotenje sintetičnih barvil omenjeno kot manj do srednje pomembno.

Poročilo Nordijskega sveta zato predlaga, da se večini naravnih barvil da večja prednost pri ponovnem ovrednotenju kot sintetičnim barvilom.

3.2. Različni aditivi za živila

Ponovno ovrednotenje nitritov in nitratov je bilo po sodbi Sodišča v zadevi C-3/00 Danska proti Komisiji[17] določeno kot prednostna naloga. Poleg tega Direktiva 2003/114/ES določa ponovno ovrednotenje polisorbatov kot prednostno nalogo.

Nadalje so bili v poročilu Nordijskega sveta nekateri aditivi iz skupine antioksidantov in konzervansov označeni kot srednje pomembni. Vendar so kategorizacije manj enotne kot pri barvilih in sladilih.

3.3. Sladila

Varnost večine sladil je bila ovrednotena nedavno. Zato je ponovno ovrednotenje sladil najmanj pomembno. Vendar je EFSA zaradi nedavno objavljenih študij o varnosti aspartama pred kratkim kot prednostno nalogo ponovno ovrednotila aspartam.

4. REZULTATI IN STATUS NEDAVNIH IN TEKOčIH PONOVNIH OVREDNOTENJ

Spodaj so navedeni rezultati in status nekaterih nedavnih in tekočih ponovnih ovrednotenj, več podrobnosti o teh in drugih ponovnih ovrednotenjih pa je na voljo v delovnem dokumentu služb Komisije[18].

4.1. Nizin (E 234) in natamicin (E 235)

Nizin je dovoljen kot konzervans za živila z Direktivo 95/2/ES. Nizin je dovoljen v zorjenem in topljenem siru, nekaterih pudingih, strjeni smetani in maskarponeju.

Natamicin je ravno tako dovoljen kot konzervans za živila z Direktivo 95/2/ES. Dovoljen je za površinsko obdelavo sira in sušenih prekajenih klobas.

Znanstveni usmerjevalni odbor je 28. maja 1999 sprejel mnenje o antimikrobni odpornosti[19]. Na podlagi tega mnenja je Komisija 20. junija 2001 sprejela sporočilo o strategiji Skupnosti proti antimikrobni odpornosti[20]. Sporočilo kot ukrep 9 navaja pregled uporabe dveh dovoljenih antimikrobnih agentov v živilih: nizina in natamicina.

Ponovno ovrednotenje nizina je bilo končano januarja 2006, Odbor AFC pa je sprejel mnenje o nizinu in navedel naslednje sklepe[21]:

„Nizin ima dva načina antimikrobnega delovanja; vezava na lipid II in naknadna inhibicija sinteze celične stene ter ustvarjanje por v citoplazemski membrani. Nizin se uporablja kot konzervans za živila in trenutno nima terapevtske uporabe. Nobenih poročil ni o sporadičnih bakterijskih mutantih, odpornih na nizin, ki bi kazali navzkrižno odpornost na terapevtske antibiotike. Odbor meni, da je vzrok verjetno v razlikah pri antimikrobnem načinu delovanja med terapevtskimi antibiotiki in nizinom ter da antibiotske odpornosti na nizin verjetno ne bo treba obravnavati v zvezi z njegovo uporabo v živilih.“

Podobno kot za nizin je Komisija prosila EFSA, da izda mnenje o varnosti uporabe natamicina kot aditiva za živilo ter da obravnava tudi vprašanje antimikrobne odpornosti in uporabe natamicina. Ponovno ovrednotenje bo predvideno končano do sredine leta 2007.

4.2. P-hidroksibenzoati (E 214–219)

P-hidroksibenzoati so z Direktivo 95/2/ES dovoljeni za uporabo kot konzervansi v nekaterih glazurah za meso, prigrizkih na osnovi žit in krompirja, prelitih oreščkih, nekaterih sladkornih izdelkih in tekočih dietetičnih dodatkih k hrani.

SCF je ovrednotil p-hidroksibenzoate (parabene) leta 1994[22] in določil začasni ADI 0–10 mg/kg tt kot vsoto metil, etil in propil estrov p-hidroksibenzojeve kisline in njihovih natrijevih soli. ADI je bil določen začasno, ker je SCF menil, da je bilo v razpoložljivih toksikoloških podatkih nekaj nedoslednosti in negotovosti. SCF je zato zahteval novo oralno študijo teratogenosti na podganah.

Leta 2000 je SCF večkrat izrazil željo po pregledu varnosti parabenov. Na svojem zadnjem zasedanju aprila 2003 je SCF poudaril, da živilska industrija ni predložila nobenih podatkov v podporo parabenom, in opozoril na svojo izjavo iz oktobra 2000, da bo začasni ADI preklican, če ne bodo predloženi dodatni podatki.

Poleg tega je Direktiva 2003/114 zahtevala od Komisije in EFSA, da pregledata pogoje uporabe E 214–219 p-hidroksibenzoatov in njihovih natrijevih soli pred 1. julijem 2004.

Ponovno ovrednotenje je bilo končano julija 2004, ko je Odbor AFC sprejel mnenje[23] in navedel naslednje sklepe:

„Odbor je določil ADI 0–10 mg/kg tt za celotno skupino vsote metil in etil estrov p-hidroksibenzojeve kisline in njunih natrijevih soli ... Odbor je menil, da se propil paraben ne sme vključiti v to skupino ADI, ker v nasprotju z metil in etil parabenom vpliva na spolne hormone in moške reprodukcijske organe pri mladih podganah.

Odbor ne more priporočiti ADI za propil paraben zaradi pomanjkanja jasnega NOAEL.“

Zato je Komisija oktobra 2004 predlagala preklic E 216 propil p-hidroksibenzoata in E 217 natrijevega propil p-hidroksibenzoata iz Direktive 95/2/ES[24]. Evropski parlament in Svet sta 5. julija 2006 sprejela spremembo Direktive 95/2/ES[25].

4.3. Nitriti in nitrati (E 249–E 252)

Natrijeve in kalijeve soli nitritov in nitratov so z Direktivo 95/2/ES dovoljene kot konzervansi za mesne izdelke, sir in nekatere ribje izdelke.

Zaradi sodbe Sodišča v zadevi C-3/00 Danska proti Komisiji se je Komisija posvetovala z EFSA glede trenutnih dovoljenj za nitrit in nitrat v mesnih izdelkih v zvezi z učinki nitritov in nitratov na mikrobiološko varnost mesnih izdelkov, zlasti glede Clostridium botulinum.

Ponovno ovrednotenje je bilo končano novembra 2003 in Znanstveni odbor za biološka tveganja je sprejel mnenje[26].

Odbor je potrdil, da nitrit prispeva k mikrobiološki varnosti in tudi k aromi, barvi in antioksidativni stabilnosti mesnih izdelkov. Količine do 100 mg/kg dodanega nitrita lahko zadoščajo za konzerviranje številnih izdelkov, čeprav lahko nekateri zahtevajo količine do 150 mg/kg. Odbor je navedel, na nitrat ne zagotavlja neposredne zaščite pred razvojem Clostridium botulinum v večini mesnih izdelkov. Vendar se uporaba nitrata kot vira nitrita zdi potrebna, zlasti pri tradicionalno prekajenih mesnih izdelkih.

Odbor je predlagal, da so količine nitrita in nitrata določijo v zakonodaji kot „dodana količina“. Menil je, da dodana količina nitrita in ne količina ostanka prispeva k inhibiciji delovanja C. botulinum .

Zaradi ohranjanja čim nižje stopnje nitrozaminov z nižanjem stopenj nitritov in nitratov, dodanih živilom, ob ohranjanju mikrobiološke varnosti živil sta Evropski parlament in Svet sprejela Direktivo 2006/52/ES o spremembi Direktive 95/2/ES, da se spremenijo trenutna dovoljenja za nitrate in nitrite. V tej spremembi se uporablja splošno načelo nadzora dodanih količin nitratov in nitritov, vendar se za nekatere tradicionalno proizvedene izdelke uporaba nadzoruje s količino ostanka.

4.4. Benzojeva kislina in njene soli (E 210–E213)

Benzojeva kislina in njene soli so dovoljene z Direktivo 95/2/ES in se v velikem obsegu uporabljajo kot konzervansi za živila.

SCF je prvič ocenil varnost benzojeve kisline in njenih soli leta 1994. Odbor je v svojem mnenju[27] izpostavil vprašanja o razvojni toksičnosti in genotoksičnosti ter zahteval dodatne študije na teh dveh področjih. Zaradi teh zahtev po podatkih je Odbor določil samo začasen ADI 0–5 mg/kg tt na podlagi splošnega NOAEL 500 mg/kg tt/dan iz dolgoročnih in večgeneracijskih študij.

Septembra 2002 je SCF na podlagi novih podatkov končal ponovno ovrednotenje svojega prejšnjega mnenja ter sprejel mnenje[28], v katerem je navedel naslednje sklepe:

„Na podlagi teh podatkov in drugih vrst študij, ki jih je Odbor že ovrednotil, lahko Odbor vzpostavi ADI 0–5 mg/kg tt za celotno skupino benzojeve kisline in njenih soli, vključno z benzil alkoholom in povezanimi derivati benzila, ki se uporabljajo kot arome.“

4.5. Ciklamna kislina in njene natrijeve in kalcijeve soli (E 952)

Ciklamna kislina in njene natrijeve in kalcijeve soli so močna sladila, ki so približno 30-krat bolj sladka od saharoze. Z Direktivo 94/35/ES so dovoljene za uporabo v več vrstah nizkokalorične hrane in pijač.

SCF je leta 1984[29] ocenil varnost ciklamata, cikloheksilamina in dicikloheksilamina ter določil začasen ADI 0–11 mg/kg tt, izražen kot ciklamna kislina, za ciklamno kislino in njene natrijeve in kalcijeve soli. Odbor je ciklamat ponovno pregledal v letih 1988, 1991 in 1995 ter potrdil začasni ADI.

Marca 2000 je SCF ponovno popravil svoje mnenje[30] o ciklamatu. Odbor je sklenil, da je zdaj mogoče določiti popolni ADI za ciklamat. Vendar se je Odbor odločil znižati ADI za to snov z 11 na 7 mg/kg tt, čeprav novi epidemiološki podatki niso pokazali nobenih znakov škodljivih učinkov ciklamata na ljudi. Takšna odločitev je bila sprejeta zaradi novih znanstvenih dokazov, da je stopnja pretvorbe ciklamata v cikloheksilamin in dicikloheksilamin v telesu večja, kot se je domnevalo prej.

Zato so bila dovoljenja za uporabo ciklamatov v Direktivi 2003/115/ES popravljena, da so se upoštevale spremembe glede sprejemljivega dnevnega vnosa.

4.6. Aspartam (E 951)

Aspartam je močno sladilo, ki je približno 200-krat bolj sladko od saharoze. Z Direktivo 94/35/ES je dovoljen za uporabo v več vrstah nizkokalorične hrane in pijač. Sol aspartama acesulfam (E 962) je ravno tako dovoljena z Direktivo 94/35/ES. Ker aspartam vsebuje fenilalanin, morajo osebe z dedno boleznijo fenilketonurijo (PKU) pri dnevnem vnosu fenilalanina upoštevati tudi zaužitje aspartama, izdelki z vsebnostjo aspartama pa morajo po zakonodaji EU imeti opozorilo „vsebuje vir fenilalanina“.

SCF je prvič ovrednotil aspartam leta 1984[31] in določil ADI 40 mg/kg telesne teže. SCF je nato ponovno ovrednotil aspartam leta 1988[32] in 1997[33], pri zadnjem ovrednotenju leta 2001 pa je Odbor pregledal varnost aspartama ob upoštevanju prek 500 razprav, objavljenih v strokovni literaturi od prejšnjih ocen SCF (razprave, objavljene med letoma 1988 in 2001). Odbor je po koncu preverjanja leta 2002[34] sklenil, da pregled najnovejših razpoložljivih podatkov ni dokazal potrebe po spremembi izsledkov prejšnje ocene tveganja ali prej določenega ADI za aspartam.

Junija 2005 je Evropska komisija izvedela za novo študijo, ki jo je izvedel Soffritti et al[35] [36] na raziskovalnem centru Ramazzini v Italiji. Komisija je prosila EFSA, da nemudoma oceni novo študijo in svetuje, ali je potrebno spremeniti prejšnje mnenje SCF o aspartamu iz leta 2002.

Po pregledu podatkov, ki jih je posredoval raziskovalni inštitut decembra 2005 in aprila 2006, je EFSA 3. maja 2006 sprejela mnenje[37]. V mnenju je bilo sklenjeno, da glede na predložene podatke ni razloga za dodatni pregled prejšnjega znanstvenega mnenja o varnosti aspartama niti za spremembo ADI, ki ga je določil SCF.

5. TEKOčE PONOVNO OVREDNOTENJE BARVIL ZA žIVILA

Kot je bilo omenjeno zgoraj, je Komisija od EFSA zahtevala, da najprej ponovno ovrednoti barvila za živila. Trenutno je dovoljenih 46 barvil, ki se lahko razdelijo v tri skupine: naravna, sintetična in mineralna barvila. Za primerjavo in pripravo povzetka o obstoječih podatkih o barvilih je EFSA novembra 2004 objavila dva javna razpisa: enega o zbiranju podatkov o sintetičnih barvilih[38] in enega o naravnih barvilih[39]. V razpisih je EFSA poudarila tudi svojo strategijo za ponovna ovrednotenja ocene varnosti.

Leta 2005 je EFSA izbrala izvajalca za pripravo zbirnih poročil, vključno s podatki o toksičnosti in netoksičnosti, da se uporabijo pri ponovnem ovrednotenju trenutno dovoljenih naravnih in sintetičnih barvil. V prvem letu pogodbe bo izvajalec pripravil zbirna poročila za deset naravnih in deset sintetičnih barvil.

Dejansko ponovno ovrednotenje, ki se je začelo leta 2006, izvaja Odbor AFC.

[1] Direktiva Sveta 89/107/EGS, UL L 40, 11.2.1989, str. 27.

[2] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/35/ES, UL L 237, 10.9.1994, str. 3.

[3] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/36/ES, UL L 237, 10.9.1994, str. 13.

[4] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 95/2/ES, UL L 61, 18.3.1995, str. 1.

[5] Direktiva Komisije 95/31/ES, UL L 178, 28.7.1995, str. 1.

[6] Direktiva Komisije 95/45/ES, UL L 226, 22.9.1995, str. 1.

[7] Direktiva Komisije 96/77/ES, UL L 339, 30.12.1996, str. 1.

[8] COM(2006) 428 konč.

[9] COM(2001) 542 konč.

[10] UL L 24, 29.1.2004, str. 65.

[11] UL L 24, 29.1.2004, str. 58.

[12] Aditivi za živila v Evropi 2000, stanje ocen varnosti aditivov za živila, dovoljenih v EU, Nordijski svet ministrov, TemaNord 2002:560.

[13] Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta, UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

[14] Navodila Znanstvenega odbora za prehrano za predložitev informacij za ovrednotenje aditivov za živila (mnenje izraženo11. julija 2001). http://europa.eu.int/comm/food/fs/sc/scf/out98_en.pdf.

[15] Smernice za oceno varnosti aditivov za živila (mnenje izraženo 22. februarja 1980, deseta serija). http://europa.eu.int/comm/food/fs/sc/scf/reports/scf_reports_10.pdf.

[16] IPCS/JECFA (1987) Okoljska zdravstvena merila 70: Načela ocene varnosti aditivov za živila in onesnaževal v živilih. Svetovna zdravstvena organizacija. Ženeva.

[17] C-3/00 sodba z dne 20.3.2003, Danska/Komisija (Recueil 2003, str. I-2643).

[18] [dodati sklicevanje].

[19] Mnenje Znanstvenega usmerjevalnega odbora o odpornosti na mikrobe z dne 28. maja. 1999 (na voljo na naslovu: http://ec.europa.eu/food/fs/sc/ssc/out50_en.pdf)

[20] COM(2001) 333 konč.

[21] The EFSA Journal [Bilten EFSA] (2006) 314, 1–16 .

[22] Mnenje o alkil estrih p-hidroksibenzojeve kisline in njihovih natrijevih soleh. Izraženo 25. februarja 1994. Poročila Znanstvenega odbora za prehrano, petintrideseta serija. Komisija Evropskih skupnosti, Luxembourg. str. 9–12.

[23] The EFSA Journal [Bilten EFSA] (2004) 83, 1–26.

[24] COM(2004) 650 konč.

[25] Direktiva 2006/52/ES, UL L 204, 26.7.2006, str. 10.

[26] The EFSA Journal [Bilten EFSA] (2003) 14, 1–31.

[27] Mnenje o benzojevi kislini in njenih soleh. Izraženo 24. februarja 1994. Poročila Znanstvenega odbora za prehrano, petintrideseta serija. Komisija Evropskih skupnosti, Luxembourg. str. 33–39.

[28] Mnenje Znanstvenega odbora za prehrano o benzojski kislini in njenih soleh (izraženo 24. septembra 2002).

[29] Komisija Evropskih skupnosti (1985). Poročilo Znanstvenega odbora za prehrano o sladilih (mnenje izraženo 14. septembra 1984). Poročila Znanstvenega odbora za prehrano (šestnajsta serija). Komisija Evropskih skupnosti, Luxembourg, EUR 10210 EN.

[30] Popravljeno mnenje o ciklamni kislini in njenih natrijevih in kalcijevih soleh (izraženo 9. marca 2000).

[31] SCF (1985). Sladila. Poročila Znanstvenega odbora za prehrano (šestnajsta serija), EUR 10210 EN, Komisija Evropskih skupnosti, Luxembourg.

[32] SCF (1989). Sladila. Poročila Znanstvenega odbora za prehrano (enaindvajseta serija), EUR 11617 EN, Komisija Evropskih skupnosti, Luxembourg.

[33] SCF (1997). Zapisnik 107. zasedanja Znanstvenega odbora za prehrano dne 12.–13. junija 1997 v Bruslju. Na voljo na naslovu:http://europa.eu.int/comm/food/fs/sc/oldcomm7/out13_en.html

[34] Mnenje Znanstvenega odbora za prehrano: Najnovejši podatki o varnosti aspartama (izraženo 4. decembra 2002).

[35] Soffritti, M., Belpoggi, F., Esposti D.D, in Lambertini, L. (2005). Aspartame induces lymphomas and leukaemias in rats. Eur. J. Oncol., 10, 107–116.

[36] Soffritti, M., Belpoggi, F., Esposti, D.D., Lambertini, L., Tibaldi, E., in Rigano, A. (2006). First Experimental Demonstration of the Multipotential Carcinogenic Effects of Aspartame Administered in the Feed to Sprague-Dawley Rats. Env. Health Perspect., 114, 379–385.

[37] The EFSA Journal [Bilten EFSA] (2006) 356, 1–44.

[38] Javni razpis št. EFSA/AFC/ADD/Tender/02/2004.

[39] Javni razpis št. EFSA/AFC/ADD/Tender/01/2004.