[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 4.5.2007

COM(2007)233 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI CENTRALNI BANKI

Uvedba eura v Sloveniji

UVOD

Po zahtevi Slovenije z dne 2. marca 2006 za oceno konvergence na podlagi člena 122(2) Pogodbe ES sta Komisija in ECB pripravili konvergenčni poročili[1], v katerih sta preučili, če je država dosegla visoko stopnjo trajnostne konvergence, predvsem kar zadeva spoštovanje maastrichtskih konvergenčnih meril, ki so določena v Pogodbi. Na podlagi predloga Komisije z dne 16. maja 2006 se je Svet 11. julija 2006 odločil, da odpravi odstopanje Slovenije. Poleg tega je določil datum, ko bo Slovenija uvedla euro (1. januar 2007), in menjalno razmerje njene nacionalne valute z eurom (239,640 tolarja za en euro).

Na podlagi te potrditve vstopa Slovenije v euroobmočje je država pospešila in dokončala praktične priprave za prehod na euro. Slovenski glavni načrt za prehod na euro temelji na tako imenovanem scenariju „velikega poka“[2], kjer se eurobankovci in eurokovanci uvedejo na dan prevzema eura (v primeru Slovenije 1. januarja 2007). Obdobje dvojnega obtoka, v katerem sta bila tako tolar kot tudi euro zakoniti plačilni sredstvi, je bilo podaljšano od 1. do 14. januarja 2007, ko je euro postal edino zakonito plačilno sredstvo.

Slovenija je izkoristila številne ugodne pogoje, vendar pa so njene pravočasne in natančne priprave zagotovile uspešen prehod. To sporočilo predstavlja najpomembnejše vidike prehoda države, zlasti kar zadeva gotovinski prehod, spremembe upravnih in finančnih sistemov v javnem ter zasebnem sektorju, razvoj cen (ter zaznavanje tega razvoja) zaradi prehoda in splošno oceno prehoda na euro s strani državljanov. Poročilo na koncu podaja glavna spoznanja za prihodnje prehode.

Hiter vstop eura v slovenski vsakdan

Ker Slovenija meji na državi, ki pripadata euroobmočju (Italija in Avstrija), je večina slovenskih državljanov euro poznala že veliko prej, preden je postal njihova nacionalna valuta. Rezultati raziskave v novih državah članicah[3] so pokazali, da so bili Slovenci najbolje seznanjeni z eurogotovino, saj jih je 95 % že videlo eurobankovce (v primerjavi s povprečjem 77 % v desetih novih državah članicah) in 93 % eurokovance (v primerjavi s povprečjem 70 %). Podobno jih je dosti že uporabljalo eurobankovce (80 %) in eurokovance (77 %). Veliko slovenskih državljanov in podjetij je imelo določen znesek eurogotovine ali odprt račun v eurih veliko prej kot 1. januarja 2007.

Ko je euro 1. januarja 2007 postal zakonito plačilno sredstvo, se je njegov relativni delež v obtoku hitro povečal, kot je prikazano v diagramu 1, ki temelji na rezultati enodnevne telefonske raziskave, ki je bila za Komisijo organizirana na vzorcu slovenske populacije, pri kateri so vprašani poročali o vsebini svojih denarnic in torbic. Že 5. januarja (zvečer) je več kot polovica vprašanih poročala, da ima v svojih denarnicah in torbicah samo evrobankovce in eurokovance.

Diagram 1

[pic] |

Percentage of Slovenian citizens with euro cash in their wallets and purses | Odstotek slovenskih državljanov z eurogotovino v denarnicah in torbicah |

banknotes: only or mostly in euro | bankovci: samo ali večinoma v eurih |

banknotes: only euro | bankovci: samo v eurih |

coins: only or mostly euro | kovanci: samo ali večinoma v eurih |

coins: only euro | kovanci: samo v eurih |

Vprašani so poročali tudi o svojih nedavnih gotovinskih plačilih (glej diagram 2). 4. januarja 2007 je bila več kot polovica vseh gotovinskih plačil opravljena v eurih. Delež plačil v eurih je v naslednjih dneh še naprej strmo naraščal. Diagram 2 poleg tega kaže, da je razvoj potekal podobno kot povprečni razvoj v euroobmočju v prvi skupini držav leta 2002.

Diagram 2

[pic] |

Percentage of cash payments in shops | Odstotek gotovinskih plačil v trgovinah |

in tolar only (Slovenia in 2007) | samo v tolarjih (Slovenija leta 2007) |

in euro only (Slovenia in 2007) | samo v eurih (Slovenija leta 2007) |

in euro only (Euro-area average in 2002) | samo v eurih (povprečje v euroobmočju leta 2002) |

Slovenija je na splošno izkoristila ugodne razmere, vendar pa je treba uspešen prehod s tolarja na euro nedvomno pripisati kakovostim in pravočasnim praktičnim pripravam države na uvedbo eura, ki so se resno začele že pred januarjem 2005, ko je bil sprejet nacionalni načrt za prehod[4]. Različni elementi, ki so prispevali k temu uspehu, so podrobneje razčlenjeni v tem sporočilu.

Slovenski prehod na euro očitno potrjuje izkušnje prve skupine držav, da se aktivne in pravočasne priprave izplačajo. Dobro pripravljene države so nagrajene s hitrostjo in gladkostjo nacionalnega prehoda ter pozitivnim zaznavanjem svojih državljanov.

SLOVENSKI GOTOVINSKI PREHOD

Gotovinski prehod predstavlja najvidnejši element nacionalnega prehoda. Dejansko ta operacija neposredno zadeva vse državljane in podjetja. Njen uspeh je v veliki meri odvisen od zgodnje, tj. pred datumom prehoda na euro (dan uvedbe eura), dobave eurobankovcev in eurokovancev bankam in drugim finančnim institucijam („preddobava“). Banke nato poskušajo zagotoviti, da podjetja, ki se ukvarjajo z operacijami, povezanimi z gotovino, in zlasti prodajalci na drobno dobijo eurogotovino pred dnem uvedbe eura, kar jim predvsem omogoča, da vrnejo drobiž izključno v eurih ter se tako izognejo „recikliranju“ stare valute. Banke in prodajalci na drobno se morajo hkrati z uvajanjem eurogotovine v obtok spopadati s hitrim vračanjem stare valute.

Preddobava in posredna preddobava pred dnem uvedbe eura

Banka Slovenije je dobila skupno 94,5 milijona bankovcev z nominalno vrednostjo 2 175,0 milijona EUR iz logističnih zalog Eurosistema[5]. Finska kovnica je dobavila skupno 296,3 milijona eurokovancev z nominalno vrednostjo 104,0 milijona EUR[6].

Preddobava eurokovacev kreditnim ustanovam se je začela 25. septembra 2006, preddobava eurobankovcev pa 29. novembra 2006. Skupno so slovenske banke pred koncem leta 2006 dobile eurobankovce v vrednosti 772 milijonov EUR in 250 milijonov eurokovancev (v vrednosti približno 84 milijonov EUR).

Kreditne ustanove so decembra 2006 začele s posredno preddobavo prodajalcem na drobno in drugim podjetjem. Posredna preddobava je – kar zadeva eurobankovce – predstavljala 0,9 % vrednosti skupnega zneska preddobave in – kar zadeva eurokovance – 7,4 % vrednosti preddobave. Vključena je dobava vnaprej pripravljenih začetnih paketov za poklicne stranke, vsak v vrednosti 201 EUR, in 450 000 mini paketov (vsak v vrednosti 12,52 EUR), ki vsebujejo enega ali več eurokovancev vsakega apoena, ki so jih banke od 15. decembra 2006 naprej dale na voljo slovenski javnosti in so bili skoraj razprodani. Preddobava je imela dokaj skromno vlogo v primerjavi z gotovinskim prehodom leta 2002. Veliko slovenskih podjetij in državljanov pa je na drugačne načine dobilo ali že imelo v lasti eurogotovino.

Obdobje dvojnega obtoka

Slovenski organi so se odločili, da bo obdobje dvojnega obtoka čim krajše. V prvotnem glavnem načrtu, sprejetem januarja 2005, je bilo predvideno obdobje enega tedna, čeprav je bilo to v poznejši različici načrta podaljšano na dva tedna. To obdobje je bilo dosti krajše od obdobij dvojnega obtoka leta 2002, ki so bila v vsaki državi drugačna in so pogosto trajala do dveh mesecev[7].

Poslovne banke so bile odprte šele 3. januarja 2007, vendar pa so nekatere med njimi odprle nekaj svojih poslovalnic (skupno 52 v celi državi) 1. in 2. januarja samo za menjavo gotovine. Poleg tega je Banka Slovenije odprla svoje okence.

Sprememba bankomatov je potekala hitro, saj sta bili dve tretjini od 1 500 državnih bankomatov 1. januarja 2007 ob 4.00 zjutraj pripravljeni za izdajo eurobankovcev, medtem ko jih je bilo 93 % popolnoma „euro-operativnih“ do konca istega dne. Sprememba parka bankomatov je bila končana do 3. januarja. Hitrost spremembe je v veliki meri podobna izkušnjam iz leta 2002.

Nizko število transakcij na bankomatih prve dni januarja 2007, ki je bilo močno pod povprečjem dnevnega obsega transakcij, pa se znatno razlikuje od izkušenj prve skupine držav leta 2002, ko so bile zabeležene rekordne obremenitve, kar zadeva število dnevnih operacij in vrednost dvignjenega denarja, saj so državljani na veliko uporabljali bankomate, da bi dobili prve eurobankovce. Zavzetost ljudi je mogoče deloma razložiti z njihovo radovednostjo, kakšni so novi novi eurobankovci. Tega učinka radovednosti v Sloveniji praktično ni bilo, saj so ljudje eurogotovino večinoma poznali dosti preden je država uvedla euro. Poleg tega so podatki, zbrani v telefonski raziskavi 29. decembra 2006 (glej diagram 1) potrdili, da je velik del prebivalstva že imel eurogotovino pred dnem uvedbe eura. Na splošno državljani in podjetja niso imeli nobenih težav, da bi dobili eurogotovino celo dosti pred dnem uvedbe eura.

Sprememba prodajnih mest mreže plačilnih terminalov je bila končana v zgodnjih urah 1. januarja 2007. Število operacij prodajnih mest se je od 3. januarja, ko so se trgovine znova odprle, do 6. januarja hitro vrnilo na običajno raven.

Splošna dostopnost eurogotovine pred in po uvedbi eura je pomembno prispevala k temu, da je gotovinski prehod potekal gladko. Hitrost gotovinskega prehoda je bila zelo podobna izkušnjam prve skupine držav leta 2002, vendar pa so imeli državljani in podjetja več časa in možnosti, da dobijo potrebne zneske eurogotovine.

Slovenski gotovinski prehod poleg tega potrjuje tehnično izvedljivost kratkega (2-tedenskega) obdobja dvojnega obtoka, ki prispeva k čim manjšemu bremenu za prodajalce na drobno in druga podjetja.

Hitro vračanje stare valute

Vračanje gotovine v tolarjih se je začelo novembra in decembra 2006 (nekatere banke so od 1. decembra 2006 svojim strankam ponudile polog eurogotovine na bančne račune po menjalnem razmerju in brez stroškov). 1. januarja je bilo vrnjenih skoraj 28 %[8] skupne vrednosti tolarskih bankovcev v obtoku, vrednost vrnjenih tolarskih kovancev pa je bila še vedno zanemarljiva v primerjavi s celotnim obtokom[9].

Vračanje stare valute se je nadaljevalo z enako hitrostjo (glej diagram 1): več kot polovica vrednosti tolarskih bankovcev v obtoku je bila 4. januarja 2007 že vrnjena, 11. januarja 2007 pa je bilo vrnjenih več kot 80 %. Konec januarja je bilo še vedno v obtoku samo 8,5 % tolarskih bankovcev. V primerjavi z razmerami leta 2002 je to zelo ugodno, saj je bilo do sredine januarja vrnjenih samo 40 % bankovcev stare valute in do konca januarja 70 %. Vračanje tolarskih kovancev je bilo veliko bolj postopno (glej diagram 1), saj jih je bilo konec januarja v obtoku še 71,5 %.

Diagram 3

[pic] |

Evolution of tolar cash in circulation (as a % of average outstanding amount in October 2006) | Razvoj tolarske gotovine v obtoku (kot % povprečnega zneska v obtoku oktobra 2006) |

tolar banknotes | tolarski bankovci |

tolar coins | tolarski kovanci |

Hitro vračanje stare valute, ki je povzročilo resna ozka grla med prehodom prve skupine držav leta 2002, je bilo izvedeno izredno hitro, zlasti kar zadeva tolarske bankovce.

Brezplačna menjava gotovine je bila na bankah še vedno mogoča do 1. marca 2007. Po tem datumu Banka Slovenije še vedno neomejen čas in brezplačno menjuje tolarske bankovce, tolarske kovance pa do konca leta 2016.

Nacionalne centralne banke Eurosistema so kot neposredno storitev za splošno javnost in v skladu s členom 52 ESCB/ECB sprejele ukrepe, da bi v prvih dveh mesecih leta 2007 zagotovile, da bodo na vsaj eni lokaciji na njihovem nacionalnem ozemlju tolarski bankovci do protivrednosti 1 000 EUR za vsako stranko/transakcijo in vsak dan po nominalni vrednosti zamenjani v eure (podobne ureditve so veljale med gotovinskim prehodom leta 2002).

Sprememba finančnih upravnih sistemov

Približno 2,3 milijona bančnih računov fizičnih in pravnih oseb je bilo uspešno spremenjenih v eure. Prve dni v januarju je veliko več ljudi kot ponavadi uporabilo bankomate, da bi preverili stanje na svojih računih v eurih.

Scenarij „velikega poka“ je kar zadeva spremembo upravnih, finančnih, računovodskih in drugih s tem povezanih sistemov veliko bolj zahteven kot scenarij iz Madrida, ki je bil uporabljen za prvo skupino držav. Večina javnih uprav in privatnih podjetij je takrat dejansko izkoristila triletno prehodno obdobje, ki je bilo podaljšano od leta 1999 do 2001 (za eno leto v primeru Grčije), da bi spremenila te sisteme v eure. Ker scenarij „velikega poka“ ne dopušča takšnega prehodnega obdobja, se je od slovenske uprave in podjetij pričakovalo, da bodo do 31. decembra 2006 poslovali izključno v tolarjih in od 1. januarja 2007 naprej prešli na eure.

Slovenska podjetja in javna uprava so uspešno sprejeli izziv, tako da so se primerno in pravočasno pripravili. V skladu z informacijami, ki so bile zbrane v raziskavi Eurobarometra (Flash Eurobarometer 201a), ki je bila opravljena februarja 2007[10], je 31 % slovenskih podjetij začelo s pripravami v prvi polovici leta 2006 ali prej, medtem ko jih je 64 % začelo s pripravami po juniju 2006. Več kot 94 % slovenskih podjetij je potrdilo, da so bili njihovi računovodski, računski in plačilni sistemi v celoti pripravljeni za prehod na euro 1. januarja 2007. Ugotovljeni ali prijavljeni niso bili nobeni posebni problemi.

Prehod v Sloveniji potrjuje pomen pristopa „velikega poka“ za države, ki bodo v prihodnosti vstopile v euroobmočje, in sicer zlasti za manjše države. Ker je eurogotovina na razpolago od leta 2002, se ta scenarij zdi najboljši za države, ki bodo v prihodnosti vstopile v euroobmočje, predvsem zaradi njegove enostavnosti, kar zadeva obveščanje in informiranje.

Razvoj cen

Spremljanje cen med prehodom

Dvojno označevanje cen se je začelo marca 2006 in se bo po zakonu nadaljevalo do sredine leta 2007. Zveza potrošnikov Slovenije je spremljala cene (PriceWatch) in hkrati tudi izkoristila prispevek potrošnikov, saj je pozvala javnost, naj poroča o znatnem povišanju cen, ki je na primer dokazljivo s primerjavo starih potrdil in računov (v tolarjih) in novih računov (v eurih). Javnost se redno obvešča o vsakem večjem povišanju cen, ki je potrjeno po preverjanju. Ta politika potrošnikom pomaga, da takoj opazijo povišanje cen, in tako prispeva k omejevanju morebitnih zlorab.

Zveza potrošnikov Slovenije je poleg tega poudarila, da so se stroški bančnih storitev leta 2006 znatno povečali. Zveza potrošnikov trdi, da so banke začele od začetka leta 2006 povečevati stroške nekaterih storitev (npr. provizije pri dvigu gotovine na bankomatih). Kar zadeva plačilne storitve za potrošnike (upravljanje računa, elektronsko bančništvo itd.), so bili od marca do decembra 2006 na nekaterih bankah zabeleženi znatni dvigi cen, medtem ko so se majhna podjetja pritoževala nad visokimi provizijami za pologe gotovine.

Razvoj cen od decembra 2006 do februarja 2007.

Letna raven harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin (HICP) je bila v januarju 2007 v Sloveniji 2,8 %, v primerjavi z decembrom 2006, ko je znašala 3,0 %. Primerjava med meseci je pokazala znižanje (-0,5 %), ki ga je bilo mogoče opaziti januarja v zadnjih nekaj letih zaradi sezonskih razprodaj. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je poročal, da je bilo znižanje januarja 2007 nekoliko večje kot januarja v prejšnjih letih, in sicer predvsem zaradi dviga cen energije. Letna inflacijska raven po HICP se je februarja 2007 nadalje zmanjšala na 2,3 %.

Januarja 2007 je SURS objavil svojo prvo analizo učinka prehoda na cene decembra 2006. Opaženi so bili nekateri nenavadni dvigi cen v restavracijah, barih in kavarnah ter dvigi cen v nekaterih drugih skupinah izdatkov (osebne storitve, čevljarske storitve, popravila gospodinjskih aparatov, popravila in prevozne storitve). Decembra 2006 je bil učinek nenavadnega dviga cen v restavracijah, barih in kavarnah ocenjen na do 0,12 odstotne točke z dodatnim učinkom 0,12 odstotne točke iz drugih skupin izdatkov. SURS je za januar 2007 izpostavil nekatere dodatne nenavadne dvige cen pri istem blagu in storitvah ter dodatno pri storitvah na področju rekreacije in športa.

Eurostat na podlagi predhodnih informacij, ki jih je predložil SURS, meni, da bi lahko celotni učinek prehoda na inflacijo cen življenjskih potrebščin med in po prehodu dosegel 0,3 odstotne točke. Ta rezultat ob upoštevanju padca skupne letne inflacijske stopnje po HICP januarja 2007 na 2,8 % in nadaljnjega padca februarja 2007 tudi kaže, da učinki prehoda, kljub temu da so bili opazni, niso bili tako veliki, da bi vplivali na inflacijo cen življenjskih potrebščin, kakor je bila izmerjena s skupnim HICP. Ta opažanja se zdijo skladna z izkušnjami skupine prvih držav[11]. Slovenski inštitut za makroekonomske analize in razvoj je naredil analizo učinka prehoda na inflacijo. Predhodni zaključek je, da je celotni učinek na indeks cen življenjskih potrebščin znašal 0,24 odstotne točke.

Eurostat bo po potrebi posodobil zaključke v zvezi z učinkom prehoda, ko bodo na voljo dodatne informacije.

Zaznavanje cen

Podobnost z izkušnjami skupine prvih držav je mogoče opaziti tudi glede zaznavanja cen, saj se je zaznana inflacija v Sloveniji januarja 2007 znatno povečala in se je februarja še naprej rahlo povečevala (glej diagram 4), kljub temu da so cene v teh dveh mesecih na splošno padle. Zaznana inflacija pa je marca rahlo padla. Kljub temu, da je za zaključke še prezgodaj, bi ta padec lahko pomenil, da so intenzivnejša prizadevanja slovenskih organov glede obveščanja učinkovita.

Diagram 4

Dejanska in zaznana inflacija v Sloveniji

[pic] |

Vir:. Eurostat

actual HICP (lhs) | dejanski HICP (leva horizontalna skala) |

perceptions (rhs) | zaznavanja (desna horizontalna skala) |

y-o-y % change | letna sprememba v % |

percentage balance | saldo v odstotkih |

Če bi bili rezultati za marec potrjeni z dodatnimi podatki, bi bil lahko vzorec za Slovenijo na koncu precej drugačen od vzorca v euroobmočju, kjer je zaznana inflacija skoraj celo leto po uvedbi eurobankovcev in eurokovancev leta 2002 strmo in stalno naraščala (glej diagram 5). Pet let po tem se je razlika med obema nizoma postopno zmanjšala, vendar še vedno obstaja.

Diagram 5

Dejanska in zaznana inflacija v euroobmočju

[pic] |

Vir:. Eurostat

actual HICP (lhs) | dejanski HICP (leva horizontalna skala) |

perceptions (rhs) | zaznavanja (desna horizontalna skala) |

y-o-y % change | letna sprememba v % |

percentage balance | saldo v odstotkih |

Slovenska izkušnja s prehodom ponovno pokaže, da zaznavanja, pričakovanja in realnost glede razvoja cen niso nujno usklajena. Sprememba valute vpliva na lestvico vrednot ljudi in sproži proces postopne mentalne prilagoditve, kar vpliva na ta proces. Zaznavanje cen nedvomno ostaja ključna skrb pri prihodnjih prehodih.

Odziv javnosti na prehod na euro

Raziskava Eurobarometra Komisije (Flash Eurobarometer 205), ki je bila izvedena proti koncu januarja 2007, potrjuje zadovoljstvo velike večine (95 %)[12] slovenskih državljanov, ker je prehod potekal gladko in učinkovito. To je odličen rezultat v primerjavi z izkušnjami prve skupine držav, saj je samo nekaj držav doseglo raven 90 %, medtem ko je bilo povprečje blizu 80 %.

Kar zadeva gotovinski prehod, 97 % prebivalstva prvi teden v januarju ni imelo nobenih težav pri menjavi gotovine v tolarjih za gotovino v eurih ali pri dvigu gotovine v eurih. Mnenja vprašanih so bila tudi pozitivna, kar zadeva koristnost dvojnega označevanja cen (84 %) in njegovega pravilnega izvajanja (94 %).

Ta slika je bolj nejasna, kar zadeva spremembe cen, ki se je na splošno zdela pravična skromni večini (56 %) vprašanih, medtem ko je bilo 44 % vprašanih nasprotnega mnenja. Samo manjšina 38 % je pripravljena verjeti v pravičnost „zaokroževanja“ cen med in po prehodu, medtem ko je 62 % vprašanih prepričanih o nasprotnem.

Na koncu se 92 % slovenskih državljanov čuti dobro informiranih o euru (36 % se jih čuti celo zelo dobro informiranih), 91 % pa je precej zadovoljnih ali zelo zadovoljnih z informacijami, ki so jih pripravili državni organi. Te zelo visoke stopnje odobravanja podpira visoka stopnja zadovoljstva glede ravni informiranosti (99,2 %), ki je bila izmerjena v podobni raziskavi Eurobarometra, ki je bila februarja 2006 opravljena med slovenskimi podjetji.

Stanje javnega mnenja v Sloveniji še enkrat potrjuje ključno vlogo informiranja in obveščanja za zagotovitev uspešnega prehoda.

Državljani in podjetja, ki so popolnoma informirani o praktičnih posledicah eura, so praviloma bolj zaupljivi do uvedbe enotne valute in očitno skoraj nimajo težav. Nasprotno pa pomanjkanje informacij načeloma povzroča strah in nerazumevanje.

[1] COM(2006)224 z dne 16. maja 2006 in Konvergenčno poročilo ECB iz maja 2006.

[2] Sedanje države euroobmočja so uvedle euro v skladu s scenarijem iz Madrida, ki je vseboval prehodno obdobje treh let, saj je euro postal njihova valuta leta 1999 (2001 v primeru Grčije), eurobankovci in eurokovanci pa so bili uvedeni šele leta 2002.

[3] Raziskava Komisije, Flash Eurobarometer 191, opravljena septembra 2006.

[4] Glej tudi Četrto poročilo Komisije o praktičnih pripravah za prihodnjo širitev euroobmočja (COM(2006)671 z dne 10. novembra 2006).

[5] Banka Slovenije in ECB sta pripravili podatke v zvezi z gotovinskim prehodom.

[6] Slovenija nima nacionalne kovnice in je na podlagi javnega razpisa za dobavo kovancev izbrala finsko kovnico.

[7] Obdobje dvojnega obtoka je v devetih državah (BE, GR, ES, IT, LX, NL, AU, PT, FI) trajalo od 1. januarja do 28. februarja 2002. V IR se je končalo 9. februarja 2002 in v FR 17. februarja 2002. V Nemčiji obdobja dvojnega obtoka ni bilo, čeprav se je na podlagi skupne izjave združenj prodajalcev na drobno in bančniških združenj gotovina v DEM lahko uporabljala do 28. februarja 2002.

[8] Skupna vrednost tolarskih bankovcev v obtoku je 31. 12. 2006 znašala 149 631 milijard SIT (622,7 milijona EUR), kar predstavlja 72,1 % povprečne vrednosti tolarskih bankovcev v obtoku oktobra 2006 (207 039 milijard SIT ali 864,0 milijona EUR).

[9] Skupna vrednost tolarskih kovancev v obtoku je 31. 12. 2006 znašala 3 602 milijard SIT (15,0 milijona EUR), kar predstavlja 96,0 % povprečne vrednosti tolarskih kovancev v obtoku oktobra 2006 (3 752 milijard SIT ali 15,7 milijona EUR).

[10] Glej http://ec.europa.eu/public_opinion/euro_en.htm za vse Eurobarometre o eurih.

[11] Eurostat: Sporočilo za javnost 69/2003 z dne 18. 6. 2003.

[12] Odstotni deleži v tem delu temeljijo na odgovorih vprašanih, ki so izrazili svoje mnenje, in ne upoštevajo tistih, ki o zadevi niso podali mnenja.