[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 30.4.2007

COM(2007) 226 konč.

ZELENA KNJIGA

o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu

(predložila Komisija)

ZELENA KNJIGA

o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu

(Besedilo velja za EGP)

Povzetek

Komisija trenutno preverja enotni trg, da bi zagotovila, da so njegove politike ustrezne za 21. stoletje. Začasno poročilo za spomladansko zasedanje Evropskega sveta orisuje nov pristop k uporabi instrumentov enotnega trga in se osredotoča na izboljšanje blaginje potrošnikov[1]. Komisija bo končno poročilo predstavila jeseni 2007, poročilo pa bo vključevalo konkretne ukrepe v korist državljanov. Maloprodajne finančne storitve so pomemben del tega preverjanja.

Maloprodajne finančne storitve so bistveni del vsakdanjega življenja evropskih državljanov. Kljub znatnemu napredku v zadnjih letih pri vzpostavitvi enotnega trga za finančne storitve pa študije kažejo, da integracija maloprodajnih finančnih storitev še ni dosegla svojega potenciala in da na nekaterih področjih konkurenca še ni zadostna.

Zelena knjiga si na podlagi bele knjige Komisije o politiki finančnih storitev za obdobje 2005–2010[2], rezultatov sektorske preiskave Komisije o manjših bančnih poslih[3] in začasnega poročila o poslovnem zavarovanju[4] prizadeva okrepiti in poglobiti naše razumevanje težav, s katerimi se soočajo potrošniki in panoga na področju maloprodajnih finančnih storitev, ter določiti obseg nadaljnjih pobud na tem področju in ovire zanje. Konkretni rezultati tega posvetovanja, vključno z morebitnimi ukrepi za izboljšanje delovanja trga maloprodajnih finančnih storitev, bodo vključeni v končno poročilo Pregleda enotnega trga, ki bo objavljeno jeseni.

Zelena knjiga določa splošne cilje politike Komisije na področju maloprodajnih finančnih storitev, podrobneje predstavlja ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje koristi integriranega finančnega trga EU uporabnikom, in od zainteresiranih strani zahteva povratne informacije glede sprejete smeri delovanja.

Komisija meni, da je integracijo na trgih maloprodajnih finančnih storitev EU mogoče nadalje razvijati s:

- ustvarjanjem konkretnih koristi za potrošnike z zagotavljanjem, da pravilno urejeni odprti trgi in močna konkurenca zagotavljajo produkte, ki s ponudbo izbire, vrednosti in kakovosti izpolnjujejo zahteve potrošnikov;

- izboljšanjem zaupanja potrošnikov z zagotavljanjem, da so potrošniki ustrezno zaščiteni ter da so ponudniki finančno stabilni in vredni zaupanja;

- krepitvijo možnosti potrošnikov, da sprejemajo odločitve, ki so pravilne glede na njihovo finančno stanje. To temelji na več elementih, vključno s finančno pismenostjo, zagotavljanjem jasnih, ustreznih in pravočasnih informacij, kakovostnimi nasveti in enakimi konkurenčnimi pogoji za produkte, ki naj bi po splošnem prepričanju imeli podobne lastnosti. Potrošniki, ki so jim dane take možnosti, so bolj samozavestni pri iskanju najboljših ponudb, ki bodo izpolnile njihove zahteve, ne glede na kraj ponudnika finančnih storitev.

Medtem ko se na ravni EU nekatere pobude na področjih, kot so investicijski skladi, plačila, zavarovanja, hipotekarni krediti, bančni računi in kreditna posredništva, že uresničujejo ali pa se bodo v bližnji prihodnosti, pa je delo na drugih področjih, na primer pri pokojninskem varčevanju in finančni pismenosti, še v pripravljalni fazi.

Komisija je mnenja, da si je treba stalno prizadevati, da se zagotovi, da državljani izkoristijo ugodnosti enotnega trga. Pri uresničevanju svoje strategije bo Komisija sprejela odprt in vseobsegajoč pristop za določitev in obravnavo težav, preučila vsa politična orodja in, kjer je to primerno, sprejela ciljno usmerjene ukrepe.

Komisija pričakuje splošne pripombe in povratne informacije od zainteresiranih strani v zvezi z vsebino te knjige ter odgovore na vprašanja, ki jih knjiga vsebuje. Odgovore pošljite do 16. julija 2007 na markt-retail-consultation@ec.europa.eu. Odgovori bodo objavljeni na spletni strani Komisije, razen če bo izrecno sporočeno drugače.

1. UVOD

1. Komisija trenutno preverja enotni trg, da bi zagotovila, da so njegove politike ustrezne za 21. stoletje. Začasno poročilo za spomladansko zasedanje Evropskega sveta orisuje nov pristop k uporabi instrumentov enotnega trga in se osredotoča na izboljšanje blaginje potrošnikov[5]. Komisija bo končno poročilo predstavila jeseni 2007, poročilo pa bo vključevalo konkretne ukrepe v korist državljanov. Maloprodajne finančne storitve so pomemben del tega preverjanja.

2. Zelena knjiga si na podlagi bele knjige Komisije o politiki finančnih storitev za obdobje 2005–2010[6], rezultatov sektorske preiskave Komisije o manjših bančnih poslih[7] in začasnega poročila o poslovnem zavarovanju[8] prizadeva okrepiti in poglobiti naše razumevanje težav, s katerimi se soočajo potrošniki in panoga na področju maloprodajnih finančnih storitev, in določiti obseg nadaljnjih pobud na tem področju in ovire zanje. Rezultati tega posvetovanja bodo vključeni v Pregled enotnega trga, ki bo objavljen jeseni.

3. Zelena knjiga določa splošne cilje politike Komisije na področju maloprodajnih finančnih storitev, podrobneje predstavlja ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje koristi integriranega finančnega trga EU uporabnikom, in od zainteresiranih strani zahteva povratne informacije glede sprejete smeri delovanja.

2. OKVIR

4. V tej knjigi maloprodajne finančne storitve pomenijo storitve, kot so tekoči računi, plačila, osebna posojila, hipoteke, prihranki, pokojnine, naložbe in zavarovalni produkti, kadar se zagotavljajo posameznim potrošnikom, vključno z malimi vlagatelji. So zelo pomembne za vsakdanje življenje evropskih državljanov, saj spodbujajo njihovo polno sodelovanje v gospodarstvu, omogočajo jim dolgoročno načrtovanje in jih ščitijo v nepredvidljivih okoliščinah. Vključujejo velike finančne obveznosti. Za večino evropskih državljanov pomenijo stanovanjska posojila največjo finančno izpostavljenost v njihovem življenju, še neodplačana hipotekarna posojila pa dosegajo skoraj 50% BDP[9] EU. V investicijskih skladih v različnih državah članicah je med 4% in 23% finančnih sredstev evropskih gospodinjstev EU[10].

5. Maloprodajne finančne storitve so pomembne z makroekonomskega vidika. Manjši bančni posli (več kot polovica vseh bančnih dejavnosti) letno predstavljajo 2% evropskega BDP v bruto dohodku[11]. Starajoče se prebivalstvo še dodatno obremenjuje javne finance, saj povečuje potencialno potrebo po bolj zasebnem in na delu temelječem pokojninskem in zdravstvenem varstvu. To pomaga razložiti vedno večji gospodarski pomen pokojninskega in zavarovalniškega sektorja ter sektorja investicijskih skladov. Konec leta 2004 so naložbe primarnih zavarovalnic znašale 6 trilijonov EUR, zasebni pokojninski skladi v EU pa so upravljali premoženje velikosti 2,5 trilijona EUR[12]. Skladi KNPVPVP imajo več kot 5,7 trilijona EUR kapitala, kar je več kot 50% BDP EU[13]. Samo premije življenjskih zavarovanj predstavljajo 5% BDP[14] EU.

6. Dosežen je bil velik napredek pri vzpostavitvi enotnega trga za maloprodajne finančne storitve. Obstaja okvir za zagotovitev finančne trdnosti in poštenosti evropskih ponudnikov maloprodajnih finančnih storitev na področjih bančništva, zavarovanj in vrednostnih papirjev[15]. Ta okvir je namenjen doseganju več ciljev politike, vključno s stabilnostjo na podlagi varnega in skrbnega poslovanja, konkurenčnostjo ter visoko ravnjo varovanja potrošnikov in vlagateljev. Na nekaterih področjih, na primer pri investicijskih storitvah in življenjskih zavarovanjih, so bila vzpostavljena obsežna pravila za zaščito interesov maloprodajnih potrošnikov in vlagateljev[16]. Poleg tega je uvedba eura skupaj z učinki Akcijskega načrta za finančne storitve vzpodbudila večjo konkurenčnost na evropskih trgih finančnih storitev, zlasti na trgih storitev za podjetja.

7. Integracija maloprodajnih finančnih storitev očitno še ni izkoristila vsega svojega potenciala, konkurenca na nekaterih trgih pa se zdi nezadostna, zlasti na primer na področjih plačil in manjših bančnih poslov[17], zaradi česar potrošniki v EU morda ne bodo mogli v celoti izkoristiti ugodnosti enotnega trga. To prikazujejo naslednji kazalci:

8. Skromna čezmejna dejavnost. Z izjemo KNPVPVP je čezmejno trgovanje omejeno, čezmejno ustanavljanje podjetij ali čezmejne združitve pa so redkejše kot v večini drugih sektorjev[18]. Ankete Komisije kažejo, da trenutno samo 1% potrošnikov EU kupuje finančne storitve v tujini na daljavo, medtem ko 26% potrošnikov to počne doma, na primer prek telefona ali interneta[19]. V zavarovalništvu je konsolidacija panoge potekala z združitvami in ustanavljanjem novih podjetij, ne pa z odpiranjem podružnic in zagotavljanjem čezmejnih storitev. Količina čezmejnega poslovanja je izjemno majhna[20], saj na večini trgov domače zavarovalnice poberejo več kot 90% vseh premij. 20 največjih evropskih zavarovalniških skupin, ki so v številnih primerih prisotne v velikem delu Evrope in celo sveta[21], sklene 50% vseh poslov.

9. Velike razlike v cenah. Čeprav so se obrestne mere, predvsem zaradi splošnega makroekonomskega zbliževanja in uvedbe eura[22], do določene mere poenotile na področjih, kot so stanovanjska posojila, pa ostajajo velike razlike pri plačilnih storitvah in produktih, kot so potrošniški krediti in tekoči računi[23]. V nekaterih državah članicah so na primer nakazila v eurih brezplačna, v drugih državah članicah pa stanejo več kot 10 EUR[24]. V drugih sektorjih, na primer pri avtomobilskem in stanovanjskem zavarovanju, so primerjave osnovnih cen določenega zavarovalniškega produkta težje izvedljive, saj so kritje in lokalni pogoji tveganja zelo različni[25]. Leta 2008 bo Komisija preučila nihanja cen pri ključnih maloprodajnih finančnih storitvah.

10. Omejeni raznolikost produktov in izbira. V nekaterih državah članicah je dolgoročne hipotekarne produkte s fiksno obrestno mero in nekatere novejše produkte, kot so hipoteke s sprostitvijo kapitala, težko dobiti, to pa lahko omeji povpraševanje potrošnikov in rast trga. V štirih državah članicah so za več kot četrtino vseh varčevalnih računov na voljo davčne olajšave, drugje v EU pa so takšni produkti redki[26]. Težave z odbijanjem davkov so se izkazale kot ovira pri čezmejni prodaji nekaterih življenjskih zavarovanj in pokojninskih produktov.

11. Velike razlike v delovanju trga. Glede donosnosti ponudnikov maloprodajnih finančnih storitev obstajajo velike razlike. Na primer, donosnost manjših bančnih poslov v nordijskih državah, Španiji in na Irskem je praviloma nad povprečjem EU, v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem in v Belgiji pa je ta donosnost precej nižja[27].

12. Brez nadaljnjih prizadevanj bodo evropski maloprodajni finančni trgi zelo verjetno ostali razdrobljeni. Razlike med. posameznimi ureditvenimi okviri, okviri za zaščito potrošnikov in davčnimi politikami ter razdrobljene infrastrukture[28] ustvarjajo pravne in gospodarske ovire za vstop na trg[29]. Pravne ovire lahko preprečijo ali otežijo ponudbo določenih produktov ali dostop do tržnih infrastruktur ter s tem omejujejo konkurenco in dušijo inovativnost. Gospodarske ovire, na primer potreba po prilagoditvi produktov, poslovnih modelov in strategij oblikovanja cen, povečajo stroške poslovanja v drugi državi članici. Te ovire odvračajo od vstopa na trg, omejujejo izbiro potrošnikom in zvišujejo cene za potrošnike. Visoki stroški prestopa lahko zmanjšajo možnosti potrošnikov za menjavo ponudnikov produktov, kot so bančni računi in investicijski skladi. Nezmožnost dostopa do informacij ali nepopolne informacije lahko pomenijo, da potrošniki ne morejo izbrati najboljše ponudbe.

13. Obnašanje potrošnikov in njihove prioritete lahko prav tako omejijo integracijo trga. Kljub povečani mobilnosti prebivalstva in rasti ponudbe čezmejnih maloprodajnih finančnih storitev (tudi prek neposrednih kanalov, kot je internet)[30] se večina potrošnikov še vedno odloča za produkte, ki se prodajajo na lokalni ravni prek poslovnih enot, podružnic in posrednikov[31].

14. Ne glede na to, da bo večina potrošnikov maloprodajnih finančnih storitev verjetno ostala osredotočena na domači trg in da morajo potrošniki ohraniti svobodo, da izberejo lokalni produkt ali storitev, če to želijo, je Komisija mnenja, da so potrebne nadaljnje reforme, da bi trgi bolje delovali za potrošnike.

3. BOLJšA ZAKONSKA UREDITEV IN MALOPRODAJNE FINANčNE STORITVE

15. Za izboljšanje delovanja evropskih trgov maloprodajnih finančnih storitev bodo potrebni ciljno usmerjeni in premišljeni ukrepi, ki bodo temeljili na že doseženem. Nekatere zainteresirane strani, s katerimi so v zadnjih letih potekala posvetovanja, so nakazale, da boljša zakonska ureditev na tem področju verjetno ne bo prinesla večjih koristi za potrošnike. Vendar pa bo, po mnenju drugih virov, v nekaterih primerih potreben pristop z zakonsko ureditvijo. Vzpostavitev poenotenega razumevanja izzivov politike je neizogibna za oblikovanje politik, ki prinašajo konkretne koristi za potrošnike.

16. Pobude bi bilo treba uresničevati samo, če obstajata dokaz o jasnih in konkretnih koristih za državljane in močna gospodarska utemeljitev. Politike morajo temeljiti na trdnih gospodarskih dokazih, treba je opraviti tudi temeljite ocene njihovega učinka. Ocena primernih rešitev mora biti narejena za vsak primer posebej, odvisno od posebnosti trga in ugotovljenih težav. Komisija se bo novih ureditvenih pobud na področju maloprodajnih finančnih storitev lotila samo, če bo zanje obstajala gospodarska utemeljitev in če bo mogoče izboljšati dejavnike, kot sta zaupanje potrošnikov in čezmejno delovanje. Ko bo preteklo dovolj časa, da bodo politike lahko dokazale svojo učinkovitost, bo Komisija ocenila njihov učinek, zlasti glede na to, ali prinašajo resnične in konkretne koristi za potrošnike. Če pa ukrepi ne bodo učinkoviti, bo Komisija brez obotavljanja predlagala njihov umik.

17. Pri uresničevanju svoje strategije glede maloprodajnih finančnih storitev bo Komisija sprejela odprt in vseobsegajoč pristop za določitev in obravnavo težav, preučila vsa politična orodja, obvezujoča ali ne, ter, kjer je primerno, spodbujala tržno vodene pobude ali neobvezne pravne okvire EU, kot so tako imenovani „28. režimi“[32]. Po potrebi bo sprejela ciljno usmerjene ukrepe.

4. CILJI IN UKREPI

18. Ta razdelek opisuje cilje Komisije na področju maloprodajnih finančnih storitev: zagotovitev konkretnih koristi za potrošnike (predvsem v zvezi s cenami in izbiro), povečanje zaupanja potrošnikov in krepitev možnosti potrošnikov; razdelek tudi opisuje, kako namerava Komisija doseči te cilje.

4.1. Nižje cene in večja izbira za potrošnike

19. Komisija si prizadeva za odstranitev ovir za maloprodajne finančne storitve, kjer bo to pomenilo konkretne koristi za potrošnike v obliki širše izbire produktov, ki ustrezajo njihovim potrebam in so cenovno konkurenčni.

Zniževanje cen na podlagi večje konkurence

20. Cilj ureditvenega okvira EU je ustvariti pogoje, pri katerih lahko konkurenca cveti, tržne sile pa lahko znižujejo cene, pri tem pa ohranjajo kakovost produktov, ki se zagotavljajo. Komisija bo tam, kjer se zdi, da se zakonodaja Skupnosti ne uporablja ali ne upošteva, ustrezno ukrepala, bodisi z uveljavljanjem zakonodaje o konkurenci bodisi s trdnimi politikami glede kršitev. Da bi zagotovila poštenost na trgu in boljšo ponudbo za potrošnike, lahko sproži tudi druge pobude (vključno z zakonodajnimi, če bodo utemeljene na podlagi celovite analize učinkov). Da bi se zagotovili odprti in konkurenčni trgi, bo pozornost posvečena oviram za temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Pogodba ES. Sektorska preiskava Komisije o manjših bančnih poslih kaže, da boljši tržni dostop za finančne ustanove s sedežem v drugih državah članicah zniža cene za potrošnike[33].

21. Pomembno je, da se potrošniki, ki želijo zamenjati ponudnika, od tega ne odvračajo in da se jim to ne preprečuje na kakršen koli način. Trg z dobro obveščenimi in mobilnimi potrošniki prisili finančne ustanove, da si bolj prizadevajo pritegniti in ohraniti potrošnike.

22. Treba je zmanjševati ovire za mobilnost potrošnikov, na primer plačila za zaprtje računa ali police, slabe ali zapletene informacije, vezavo produktov in veliko upravno breme menjave ponudnikov.

23. Posojilodajalci, ki nimajo dostopa do natančnih informacij o kreditih, morda zaračunavajo višje cene ali celo zavrnejo odobritev kredita potrošnikom. To potrošnikom otežuje iskanje boljših ponudb, tako v lastni državi kot tudi v tujini.

Tekoče in načrtovane pobude

Komisija se bo spoprijela z ovirami za konkurenco, ki jih je opredelila sektorska preiskava o manjših bančnih poslih [34]. V zvezi s plačilnimi karticami bo Komisija uporabila zakon o konkurenci ES tam, kjer sheme umetno zvišujejo stroške za potrošnike. Eno od sedanjih področij delovanja se nanaša na večstranske medfranšizne provizije, ki jih običajno plača banka trgovca banki imetnika kartice[35]. Prakse, ki slabijo konkurenco znotraj omrežja, bodo verjetno predmet preverjanja konkurence[36]. Poleg obravnavanja plačilnih kartic si bo Komisija prizadevala zagotoviti, da dostop do kreditnih registrov ter do plačilnih klirinških sistemov in sistemov poravnave ne bo neupravičeno zavrnjen.

Komisija bo v okviru Evropskega omrežja za konkurenco sodelovala z nacionalnimi organi za konkurenco pri odločanju o tem, kako bi se bilo najbolje boriti proti praksam, ki omejujejo konkurenco in zmanjšujejo koristi za potrošnike.

V zvezi z bančnimi računi je Komisija leta 2006 ustanovila strokovno skupino za mobilnost potrošnikov . Maja 2007 bo ta objavila svoja priporočila. Med možnostmi, ki jih skupina obravnava, so razvoj ureditev za menjavo bančnih računov (na nacionalni ali evropski ravni) in različnih ukrepov za večjo preglednost in primerljivost informacij. Te možnosti bo Komisija podrobno obravnavala in pred sprejetjem končnih odločitev pretehtala njihove učinke.

Komisija je ob priznavanju vedno večjih možnosti zaposlenih, da delajo v drugih državah članicah EU, in pomembnosti ustrezne priprave na upokojitev, na primer s pokojninskimi shemami, ki temeljijo na delu, pred kratkim predlagala Direktivo za izboljšanje prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja [37].

Predvidena Bela knjiga o hipotekarnem kreditu bo opredelila pobude za spodbujanje prenosljivosti kreditnih zgodovin potrošnikov in izboljšala dostop posojilodajalcev do podatkov o kreditih. Ker to vprašanje presega tematiko hipotekarnega kredita, Komisija meni, da je mogoče načrtovati horizontalne pobude za izboljšanje dostopa do podatkov o kreditih in prenosljivosti teh podatkov.

Povečanje izbire, kakovosti in inovativnosti

24. Inovativnost ustvarja nove izzive, kot je zagotavljanje, da je zakonska ureditev glede novih produktov, ponudnikov ali finančnih svetovalcev ustrezna, da so potrošniki zmožni razumeti in primerjati nove produkte in da je zagotovljena enakost konkurenčnih pogojev za produkte. Komisija želi izboljšati izbiro za potrošnike, pod pogojem, da jim to koristi. Potrošniki pogosto izražajo zaskrbljenost, da bi jih prevelika izbira produktov odvrnila ali zbegala, kar bi otežilo njihovo izbiro produkta, ki je najbolj primeren za njihove potrebe.

25. Komisija je odločena zagotoviti, da bo odstranitev ovir za enotni trg na področju maloprodajnih finančnih storitev izboljšala ali vsaj ohranila kakovost ponujenih produktov in da bodo imeli potrošniki možnost izbiranja na podlagi ustrezne obveščenosti. Direktiva o plačilnih storitvah si na primer prizadeva izboljšati kakovost zagotavljanja storitev potrošnikom s hitrejšim izvajanjem plačil[38] ter s spodbujanjem čezmejne razpoložljivosti in uporabe določenih plačilnih produktov, kot so na primer neposredne bremenitve. Drug način zagotavljanja visoke kakovosti storitev za potrošnike bi lahko bilo akreditirano certificiranje na podlagi mednarodnih standardov[39]. Akreditirano certificiranje bi lahko zagotovilo zanesljivo in pregledno oceno različnih vidikov uspešnosti delovanja ter služilo kot kazalec kakovosti za potrošnike, zlasti v primerih čezmejne dejavnosti.

26. V EU je na voljo veliko vrst število bančnih, zavarovalniških in varčevalnih produktov. Vendar pa produkta, ki je potrošnikom na voljo na enem trgu, pogosto ni mogoče ponuditi na drugem trgu brez drage prilagoditve lokalnim zahtevam. Na primer, nekateri produkti, kot je možnost izvršitve neposredne bremenitve v tujini, morda niso na voljo zaradi različnih pravnih ureditev. Te zahteve lahko odsevajo navade lokalnih potrošnikov in njihove potrebe, najdemo pa jih lahko tudi v predpisih o varstvu potrošnikov, pogodbenem pravu in medsebojno različnih davčnih in pravnih sistemih. Izbira je lahko po nepotrebnem omejena tudi z omejitvami za ponudnike in kanale, prek katerih potrošniki dostopajo do maloprodajnih finančnih storitev[40]. Takšne omejitve lahko obstajajo samo, če so objektivno upravičene.

27. Direktive o zavarovanju omogočajo zavarovalnicam oglaševanje in prodajo vseh zavarovalniških produktov po vsej EU, ukinile pa so predhodno odobritev tarif in zavarovalnih pogojev. Vendar pa morajo zavarovalni produkti upoštevati nacionalna pravila, ki jih upravičuje potreba po varstvu „splošnih koristi“[41]. To lahko omeji izbiro produktov, ki so na voljo potrošnikom, in povzroči dodatne stroške za zavarovalnice[42]. Zavarovalniška panoga je izrazila mnenje, da je poslovanje na drobno lokalnega značaja in zahteva močno lokalno prisotnost. Komisija verjame, da se mora ukrepanje osredotočiti na odpravo tržnega protekcionizma in na zmanjšanje nepotrebnih regulativnih stroškov, na primer z ukinitvijo neupravičenih pravil, namenjenih zagotavljanju splošnih koristi, in birokratskih ovir, kot so pretirane zahteve po poročanju. S pravim ureditvenim režimom, ki nudi visoko stopnjo zaščite potrošnikov, se bodo priložnosti za neposredno čezmejno trgovanje izkoriščale spontano, kjer in kadar bo to smiselno za podjetja in potrošnike.

Tekoče in načrtovane pobude

V zavarovalništvu bo Komisija v letu 2007 skupaj z Odborom evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine (CEIOPS; Committee of European Insurance and Occupational Pensions Supervisors) pregledala nacionalne predpise v zvezi s splošnimi koristmi, ob upoštevanju zadevnih načel sodne prakse.

Panoga plačilnega prometa na samourejevalni osnovi sestavlja potrebna tehnična in poslovna pravila, ki bodo enotno plačilno območje za plačila v eurih (SEPA) uresničila najpozneje do leta 2010. Komisija pozorno spremlja ta proces. Komisija bo v sporočilu, ki bo objavljeno pred koncem leta 2007, ocenila napredek in obravnavala nadaljnje ukrepe za zagotovitev uspeha SEPA v korist potrošnikov.

Komisija bo pozneje letos objavila belo knjigo o hipotekarnem kreditu , ki bo vsebovala predloge za spodbujanje vzpostavitve integriranega trga za hipotekarni kredit. Obravnavana vprašanja bodo vključevala predčasno odplačilo, zahteve glede informacij, letni odstotek obresti, svetovanje, vrednotenje premoženja, vpis v zemljiško knjigo in postopke sodne razglasitve zapadlosti hipoteke. Leta 2008 bo Komisija preverila nacionalne ureditvene okvire, v katerih se tržijo produkti, ki vključujejo sprostitev kapitala („equity release products“) , in vlogo nebančnega sektorja na hipotekarnih trgih, da bi ocenila, ali je potrebno ustrezno posredovanje EU.

Da bi razvila primerno bazo znanja za prihodnje politične pobude, bo Komisija preverila, zakaj potrošniki na splošno ne kupujejo finančnih storitev v tujini in kako bi jih bilo mogoče spodbuditi, da bi poiskali najboljše ponudbe, ki bi zadovoljile njihove potrebe, ne glede na kraj ponudnika finančnih storitev.

Starajoče se prebivalstvo in vedno večji pritisk na javne finance predstavljata izziv za potrošnike in vlagatelje, pa tudi nov trg za finančno panogo. Okvir EU mora položiti močne temelje, ki bodo omogočili konkurenčen, odprt in učinkovit trg za rešitve dolgoročnega varčevanja, upokojevanja in pokojnin , ki bodo zadovoljile potrebe potrošnikov. Komisija je naročila zunanjo raziskavo, ki bo konec leta 2007 pokazala trenutno stanje in razvoj trga za instrumente maloprodajnega dolgoročnega varčevanja in tako pomagala določiti paleto produktov, ki so trenutno na voljo, glavne distribucijske kanale in vplive na odločanje potrošnikov. Komisija bo na tej osnovi preučila razvojne trende, ki vplivajo na trženje varčevalnih in pokojninskih produktov, skupaj z ureditvami, ki urejajo njihovo prodajo in priporočanje. Zaradi narave dolgoročnega varčevanja in pokojninskih načrtov je potrebna še posebna skrb za zagotovitev, da so potrošnikom na voljo produkti, ki so dejansko prilagojeni njihovim potrebam in ki so ustrezno trženi. To so za potrošnike pomembne finančne odločitve, ki jih sprejmejo samo enkrat v življenju. Zato mora biti potrošnikom omogočeno, da se odločajo na podlagi popolnega poznavanja produkta, na podlagi pravilne ocene svojih razmer in potreb.

Komisija je mnenja, da bi potrošniki in tudi ponudniki finančnih storitev lahko imeli koristi, če bi bilo mogoče ponuditi neobvezne poenostavljene, standardizirane finančne storitve, kot so osnovni bančni računi . Te bi bile manj zapletene od drugih produktov in bi ustrezale evropskim merilom varovanja potrošnikov, na primer glede zahtev po podatkih. Zato bi jih bilo mogoče ponujati tudi prek meja, brez potrebe po prilagajanju lokalnim predpisom. Banke ne bi bile zavezane ponujati teh storitev – ponudile bi jih samo, kadar bi imele pri tem poslovni interes. Potrošniki bi imeli širšo izbiro lažje razumljivih produktov. Z nadaljnjim delom bi lahko ocenili potrebe po takšnih neobveznih standardiziranih produktih ter njihovo izvedljivost in koristnost.

4.2. Izboljšanje zaupanja potrošnikov

28. Evropski potrošniki potrebujejo zaupanje, da bi se pravilno odločali. Vendar pa ankete kažejo, da so evropski potrošniki še vedno zaskrbljeni glede tveganj čezmejne dejavnosti in ne zaupajo v razpoložljivo pravno varstvo[43]. Zato bodo morda potrebna nadaljnja prizadevanja, da bodo potrošniki verjeli, da bodo uživali enake pravice, ne glede na kraj finančne ustanove in izbrani način prodaje. V zvezi s tem se pojavljajo štiri glavna vprašanja: varovanje interesov potrošnikov, zagotavljanje pravne varnosti, zagotavljanje dostopa do ustrezne pravne pomoči in spodbujanje zanesljivih in varnih maloprodajnih finančnih ustanov.

Varovanje interesov potrošnikov

29. Enakovredna raven varstva po vsej EU daje potrošnikom zaupanje, da izberejo ponudnika kjer koli v Evropi. To varstvo zagotavlja enake konkurenčne pogoje za potrošnike in tudi za ponudnike storitev.

30. Zakonodaja EU na področju maloprodajnih finančnih storitev že po tradiciji stremi k vzpostavitvi minimalnih pravil za varstvo potrošnikov v vseh državah članicah. Direktiva o življenjskem zavarovanju na primer zahteva minimalno obdobje za premislek, ki traja 14 dni[44]. Ta pristop pa ni brez težav: v številnih primerih so države članice določile zahteve, večje od minimalnih, in tako omejile možnost izenačenja konkurenčnih pogojev ter ustvarile različne ravni varstva za evropske potrošnike.

31. Spremenjeni predlog za spremenjeno Direktivo o potrošniških kreditih[45], katerega obseg je ožji kot v prvotnem predlogu iz leta 2002, si prizadeva spodbujati vzpostavitev resnično enotnega trga za potrošniške kredite, hkrati pa zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Potrošniki bi morali imeti dostop do večje izbire produktov potrošniškega kredita ob bolj konkurenčnih cenah. Ponudniki bi morali imeti možnost trženja produktov potrošniškega kredita v vseh državah članicah brez potrebe po prilagoditvi bistvenih značilnosti različnim nacionalnim zakonodajam. Do zdaj se je pokazalo, da je zelo težko doseči soglasje med državami članicami glede vsebine in stopnje usklajenosti.

32. Finančne storitve se vse pogosteje prodajajo ali tržijo prek interneta ali telefona. Direktiva o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo[46] je bila sprejeta leta 2002 z namenom povečati zaupanje potrošnikov v uporabo teh tehnologij na področju čezmejnih finančnih storitev in zagotoviti nemoteno delovanje enotnega trga. Ključni elementi Direktive so predpogodbene zahteve po informacijah in pravica do umika.

33. Direktiva o trgih finančnih instrumentov (MiFID; Markets in Financial Instruments Directive)[47] uvaja usklajen celovit nabor pogojev delovanja, ki veljajo za naložbena podjetja in tudi kreditne ustanove, ta nabor pa ureja razmerje med njimi in njihovimi strankami, kadar ponujajo investicijske storitve. Ta okvir je sestavljen iz pravil o vodenju poslov, o najboljši izvedbi, o obravnavanju naročil strank in o spodbudah ter iz določb glede navzkrižja interesov. Posebna pozornost je namenjena maloprodajnim strankam, za katere je bil vzpostavljen poseben režim, ki podjetju nalaga večje fiduciarne obveznosti. Namen tega pristopa je zaščititi potrošnike s spodbujanjem odgovornega ravnanja podjetij[48].

34. Potrošniki so tudi posredno zaščiteni z zavarovanjem poklicne odgovornosti, ki zagotavlja, da lahko potrošniki v primeru finančne izgube zaradi malomarnega nasveta ali druge strokovne napake zavarovalniških ali investicijskih posrednikov zahtevajo odškodnino ali poravnavo[49]. V nedavnem poročilu je bilo ugotovljeno, da zahteve po zavarovanju poklicne odgovornosti ostajajo v veljavi, vendar pa bo potrebno nadaljnje spremljanje, saj se ta zakonodaja v državah članicah še ne uporablja v celoti[50].

Zagotavljanje pravne varnosti potrošnikom

35. Zakonodajo, ki se uporablja za pogodbene obveznosti, trenutno ureja Rimska konvencija iz leta 1980. Na podlagi te konvencije se potrošnik, ki sklene pogodbo za dobavo blaga ali storitev, sooča z zapleteno situacijo: zakonodaja, ki se uporablja za pogodbo, je načeloma zakonodaja, ki jo izbereta pogodbenici, kar pa v praksi pogosto pomeni, da je to zakonodaja, ki jo izbere ponudnik v standardnih določilih in pogojih. Vendar pa potrošnik pod določenimi pogoji lahko izkoristi ugodnosti varstva, ki ga zagotavljajo obvezne določbe zakonodaje države, v kateri prebiva[51]. Predlog za uredbo o zakonodaji, ki se uporablja za pogodbene obveznosti[52], bo nekoliko spremenil pravila o zakonodaji, ki se uporablja za pogodbene obveznosti v pogodbah s potrošniki. Ena najpomembnejših sprememb je vzpostavitev načela, da bo za pogodbo veljala zakonodaja države, v kateri potrošnik običajno prebiva, če ponudnik svoje tržne dejavnosti opravlja v državi, kjer ima potrošnik svoje običajno prebivališče[53]. To bo zagotovilo večje pravno varstvo – in zato tudi zaupanje – za potrošnika, ki bo vedel, da za pogodbo veljajo pravila, ki jih najbolje pozna. Svet in Evropski parlament trenutno razpravljata o predlogu za Uredbo, predvsem z namenom, da najdeta ustrezno ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in panoge.

Zagotavljanje dostopa do ustrezne pravne pomoči

36. Da bi potrošniki zaupali v nakup finančnih storitev v tujini, morajo vedeti, da bodo v primeru spora imeli enostaven dostop do pravne pomoči. Potrošniki imajo dve glavni možnosti: spore lahko rešujejo na sodišču ali pa izberejo izvensodno alternativno reševanje sporov (ARS), na primer prek varuha človekovih pravic ali odbora za pritožbe potrošnikov. ARS ne nadomešča možnosti tožbe na sodišču, temveč ponuja enostavnejšo, cenejšo in hitrejšo možnost. Sheme ARS so lahko javne ali zasebne pobude. Status odločitev ARS je lahko različen, delno tudi zaradi te razlike.

37. Običajno je shema ARS v državi ponudnika finančnih storitev pristojna za obravnavo pritožb potrošnikov. To se lahko izkaže kot zapleteno za potrošnike, ki so vpleteni v čezmejne spore, saj se morajo zavedati obstoja tujih shem ARS in poznati podrobnosti o njih. Leta 2001 je Komisija vzpostavila mrežo shem ARS v EU, imenovano FIN-NET[54], v kateri člani sodelujejo v skladu s skupnimi pravili, s čimer se spodbuja izvensodno reševanje čezmejnih potrošniških sporov v zvezi s finančnimi storitvami. Sodelovanje med člani FIN-NET pomeni, da potrošniki stopijo v stik samo s shemami ARS v svoji lastni državi. Članske sheme pomagajo potrošnikom pri prenosu pritožb pristojni shemi ARS v državi ponudnika finančnih storitev.

38. Kljub tem prizadevanjem pa je obravnava pritožb potrošnikov lahko za čezmejne posle še vedno precej težavna.

Spodbujanje zanesljivih in varnih maloprodajnih finančnih ustanov

39. Najpomembnejši je trden okvir varnega in skrbnega poslovanja. Potrošniki morajo zaupati v trdnost finančnih ustanov, ne glede na to, kje v Uniji se nahajajo. Trenutni okvir varnega in skrbnega poslovanja v EU je treba nenehno preverjati in prilagajati glede na razvoj trga in finančnega poslovanja. Naslednji korak bo posodobitev zavarovalniškega okvira varnega in skrbnega poslovanja, in sicer s predvidenim predlogom „Solventnost 2“.

40. Posebne direktive na področju investicijskih storitev[55] in bančništva[56] zagotavljajo, da potrošniki iz vse EU uživajo visoko kakovost varstva v primeru, da ustanova, v katero so vložili denar ali investirali, propade. Po pregledu okvira za sisteme zajamčenih vlog si bo Komisija prizadevala zagotoviti, da so potrošniki dobro obveščeni o kritju svojih vlog, da so vse vloge krite, tudi ko gre za novejše finančne produkte, in da je čas za povrnitev denarja potrošnikom omejen[57].

Tekoče in načrtovane pobude

V Svetu potekajo pogajanja o spremenjenem predlogu za novo Direktivo o potrošniških kreditih, z namenom, da bi jo hitro sprejeli.

Cilj, da se poveča čezmejna dejavnost potrošnikov v zvezi s finančnimi storitvami na daljavo, še ni bil dosežen[58]. Komisija je začela revidirati Direktivo o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo [59] in začela pripravljati dve študiji, ki bosta ocenili pravni in gospodarski učinek Direktive. Poročilo Komisije je načrtovano za leto 2008. Poročilo bo preučilo, ali je Direktiva dosegla svoje cilje in, če jih ni, zakaj jih ni. Če bo treba, bo Komisija predlagala spremembe Direktive.

Komisija bo pozorno spremljala delo, ki ga je napovedal Odbor evropskih zavarovalnih in pokojninskih nadzornikov (CEIOPS; Committee of European Insurance and Occupational Pensions Supervisors) za leto 2007, da preuči sodelovanje med nadzorniki v zvezi z zadevami, ki neposredno vplivajo na varstvo imetnikov polic, kot je na primer obravnava čezmejnih pritožb.

Komisija bo spremljala obstoječa priporočila[60], ki vzpostavljajo številna minimalna jamstva za sheme ARS . Predlog za direktivo o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in poslovnih zadevah[61] bo, ko bo sprejet, dopolnil priporočila z zagotovitvijo zdravega razmerja med postopkom mediacije in sodnimi postopki.

Komisija se zaveda, da vse nacionalne sheme ARS niso članice FIN-NET in da vse države članice nimajo shem ARS za finančne storitve. Komisija bo pozneje v letošnjem letu navezala stike s pristojnimi nacionalnimi organi, da bi zbrala informacije o obstoječih nacionalnih shemah ARS, ki niso članice FIN-NET, in ugotovila vrzeli. Nato bo ocenila, kako je mogoče zapolniti vrzeli v članstvu FIN-NET in na nacionalni ravni.

4.3. Krepitev možnosti potrošnikov

41. Potrošniki lahko enotni trg kar najbolje izkoristijo, če so dovolj finančno pismeni za sprejemanje svojih odločitev, so dobro obveščeni, prejemajo neodvisne kakovostne nasvete in lahko neovirano menjajo ponudnike. Taki potrošniki so bolj samozavestni pri iskanju najboljših ponudb, ki bodo zadovoljile njihove potrebe, ne glede na kraj ponudnika finančnih storitev. To pa lahko spodbudi konkurenco in omogoči boljše delovanje trgov finančnih storitev.

Razvijanje finančne pismenosti potrošnikov

42. Razvijanje finančne pismenosti potrošnikov v zvezi s finančnimi zadevami postaja vse bolj pomembno, še zlasti, ker posamezniki vse pogosteje sprejemajo odločitve, ki vplivajo na njihovo finančno varnost, in ker so kapitalski trgi vedno bolj dostopni potrošnikom. Številne mednarodne raziskave so pokazale, da potrošniki slabo razumejo finančne zadeve[62]. Obstaja tudi močna povezava med nizkimi ravnmi funkcionalne pismenosti in zmožnostjo sprejemanja ustreznih finančnih odločitev. Potrošniki s slabo finančno pismenostjo težko razumejo in uporabljajo informacije, ki jih prejmejo ob nakupu finančne storitve, saj so informacije na splošno pripravljene za povprečne potrošnike in ne za potrošnike z nižjimi ravnmi finančne pismenosti.

Tekoče in načrtovane pobude

Čeprav je finančno izobraževanje predvsem stvar držav članic, je Komisija že financirala nekaj pobud za finančno pismenost v okviru svojega dela za varstvo potrošnikov in za boj proti socialni izključenosti[63] in verjame, da je za spodbujanje zagotavljanja kakovostnega finančnega izobraževanja mogoče storiti še več. Vloga Komisije bi bila lahko na primer razvijanje smernic, zbiranje in spodbujanje najboljših praks ali predstavljanje novih inovativnih pristopov. Komisija bo pri razvijanju svojih politik za finančno pismenost uporabila povratne informacije, dobljene od udeležencev njene konference o finančni zmogljivosti z dne 28. marca 2007, in ugotovitve študije o shemah finančne pismenosti v EU, ki jo je naročila in ki bo na voljo konec leta 2007.

Zagotavljanje pravih informacij ob pravem času

43. Izbira neprimernega produkta ima lahko škodljive posledice za male potrošnike in vlagatelje, najboljša zaščita pred tem pa so dobre in zanesljive informacije. Dobre informacije potrošnikom pomagajo razumeti ključne značilnosti finančnega produkta, vključno s tveganji, morebitnimi donosi in stroški. Vendar pa razpoložljivi podatki[64] kažejo, da so prejete informacije pogosto neprimerne ali preveč zapletene, zato je težko primerjati cene, produkte in ponudnike ter sprejeti dobro utemeljeno finančno odločitev. Za posamezne finančne produkte so informacije, ki jih je obvezno dati o njih, različne, zato so tudi stopnje zaščite različne. Komisija meni, da morajo biti informacije popolne, pravilne, jasne, primerne, razumljive in pravočasno predstavljene. Tudi zahteve po informacijah morajo biti enotne.

Tekoče in načrtovane pobude

Komisija trenutno vodi pobude za izboljšanje kakovosti informacij, ki se zagotavljajo potrošnikom na področjih, kot so potrošniški kredit, hipotekarni kredit, investicijski skladi (KNPVPVP) in plačilne storitve.

Izvedene bodo raziskave pri potrošnikih, da se oceni pomembnost in uporabnost predpogodbenih informacij na nekaterih področjih, na primer na področju kredita.

Na področju dolgoročnega varčevanja in naložb , verjetno pa tudi na drugih področjih, je sektorski pristop k zakonodaji ustvaril stanje, ko za določene produkte, čeprav jih vlagatelji sprejemajo kot produkte s podobnimi značilnostmi, veljajo različne zahteve, predvsem glede razkrivanja informacij v trenutku prodaje in tudi pozneje. Da bi zagotovila primernost in usklajenost zahtev po informacijah v zakonodaji EU o finančnih storitvah, bo Komisija leta 2008 začela medsektorsko študijo . Študija bo temeljila na delu treh odborov ravni 3 o pravilih vodenja poslov (tudi glede razkrivanja informacij) v zvezi s primerljivimi investicijskimi produkti.

Svetovanje potrošnikom

44. Svetovanje se razlikuje od informiranja. Medtem ko informacije zgolj opisujejo produkt ali storitev, je nasvet priporočilo določenemu potrošniku v zvezi z izbiro določenega produkta. Nasvet mora biti objektiven, temeljiti na profilu potrošnika in biti sorazmeren z zahtevnostjo produktov in tveganji, povezanimi z njimi. To zahteva že MiFID v zvezi z zagotavljanjem naložbenega svetovanja (tj. priporočila strankam morajo biti primerna glede na njihove osebne razmere). Pri produktih, kot so stanovanjski krediti in pokojninsko varčevanje, ki imajo velik vpliv na finančno stanje potrošnika, se potrošniki v nekaterih državah pri sprejemanju ustreznih odločitev zanašajo na neodvisno visokokakovostno svetovanje.

45. Komisija posveča vedno večjo pozornost vlogi finančnih posrednikov. Tržna infrastruktura za prodajo in distribucijo ne zagotavlja potrošnikom vedno najboljše pomoči pri izbiranju zanesljivega in primernega finančnega produkta. Na primer, posredovanje za pokojnine je trenutno za različne produkte različno in odvisno od klasifikacije „pokojninskega stebra“[65], čeprav imajo nekatere od ponujenih storitev podobne lastnosti.

Tekoče in načrtovane pobude

Komisija bo kmalu začela študijo o kreditnih posrednikih z namenom analiziranja evropskega trga kreditnih posrednikov, da bi preverila okvir, v katerem posredniki delujejo, in ocenila morebitno škodo za potrošnika. Na podlagi te študije bo Komisija preučila, ali je treba predlagati ustrezen evropski pravni okvir.

Pregledana bo Direktiva o zavarovalnem posredovanju [66], da se zagotovi, da Direktiva dosega svoje cilje varovanja potrošnikov ob hkratnem spodbujanju enotnega trga zavarovanj. V prvem koraku je Komisija zaprosila CEIOPS, naj preveri, kako je bila Direktiva izvajana. To poročilo bo uporabljeno kot osnova za morebitno spremembo Direktive v letih 2008–2009.

Bela knjiga o hipotekarnem kreditu bo obravnavala vprašanje zagotavljanja kakovostnih neodvisnih nasvetov za potrošnike.

5. ZAKLJUčEK

46. Ta zelena knjiga si prizadeva okrepiti in poglobiti naše razumevanje težav, s katerimi se soočajo potrošniki in panoga na področju maloprodajnih finančnih storitev, ter določiti obseg nadaljnjih pobud na tem področju in ovire zanje. Posvetovanje bo potekalo do 16. julija 2007. Če ne bo navedeno drugače, bodo vsi odgovori v sklopu posvetovanja objavljeni na spletni strani Komisije http://ec.europa.eu/internal_market/finservices-retail/policy_en.htm.

47. Komisija bo 19. septembra 2007 organizirala razgovor, da pride do sklepnih ugotovitev glede posvetovanja, ki ga je sprožila ta zelena knjiga, in da se z vsemi zainteresiranimi stranmi pogovori, katere pobude so potrebne za vzpostavitev učinkovitejšega notranjega trga za maloprodajne finančne storitve.

48. Rezultati tega obsežnega posvetovalnega procesa bodo vključeni v Pregled enotnega trga, ki bo objavljen jeseni.

49. Ali se strinjate s cilji in prednostnimi nalogami, določenimi v tej knjigi?

50. Ali obstajajo teme, ki jih ta zelena knjiga ne obravnava, pa so pomembne za integracijo maloprodajnih finančnih trgov in bi morala biti Komisija nanje pozorna? Na primer – ali se potrošniki v vsakdanjem življenju srečujejo z zahtevami ali omejitvami, ki jih postavljajo ponudnikih finančnih storitev ali druge zainteresirane strani (delodajalci, zavarovalnice, upravne službe, podjetja itd.) in omejujejo njihove možnosti, da uporabljajo čezmejne finančne storitve (kot je na primer obveznost, da imajo bančni račun ali zavarovalno polico v določeni državi itd.).

51. Komisija je sprožila več pobud za izboljšanje posvetovanja s potrošniki in za zagotovitev njihovega prispevka k oblikovanju politike. Ali je treba sprejeti nadaljnje ukrepe in, če je treba, katere?

52. Ali je izbira potrošnikov po nepotrebnem omejena z omejitvami glede ponudnikov in kanalov, po katerih dostopajo do maloprodajnih finančnih storitev? Katere so po vaših izkušnjah te omejitve?

53. Ta knjiga predstavlja ukrepe, ki se trenutno izvajajo za zagotovitev koristi integriranega finančnega trga EU uporabnikom, in od zainteresiranih strani zahteva povratne informacije glede sprejete usmeritve. Vendar pa Komisija na podlagi dosedanjega dela verjame, da obstajajo možnosti za še več ukrepov, ki naj zagotovijo, da evropski trgi maloprodajnih finančnih storitev izkoristijo vse svoje možnosti in da državljani uživajo koristi enotnega trga. Komisija želi predvsem prejeti povratne informacije o naslednjih konkretnih vprašanjih.

54. Kljub prizadevanjem, ki se kažejo zlasti z ustanovitvijo FIN-NET, ostaja obravnava čezmejnih pritožb potrošnikov na področju finančnih storitev še vedno težavna. Komisija želi dobiti predloge glede načinov za izboljšanje trenutnega stanja. Na primer, ali naj bo dolžnost držav članic zagotavljati obstoj shem alternativnega reševanja sporov (ARS)? Ali naj bo dolžnost ponudnikov upoštevati sheme ARS? Ali naj bodo pogodbeno zavezani ponuditi mehanizme ARS svojim strankam?

55. Ustanovitev enotnega plačilnega območja v evrih (SEPA) ponuja izzive in priložnosti za podjetja in potrošnike. Kakšno je mnenje zainteresiranih strani v zvezi z vplivom SEPA na potrošnike? Bi morali potrošniki v večji meri sodelovati pri vodenju in pripravi SEPA?

56. Komisija, ki namerava pozneje letos začeti pripravljati študijo o kreditnih posrednikih , želi izvedeti, ali zainteresirane strani menijo, da je trenutni zakonodajni okvir zadosten, in ali se potrošniki soočajo s kakimi posebnimi težavami pri poslovanju s kreditnimi posredniki, zlasti čezmejnem.

57. Komisija meni, da mora imeti pomembno vlogo pri razvijanju konkurenčnega, odprtega in učinkovitega trga za sheme dolgoročnega varčevanja, upokojevanja in pokojnin , ki zadovoljujejo potrebe potrošnikov. Ali se zainteresirane strani strinjajo in kakšen bi lahko bil prispevek Komisije? Bi bilo mogoče za vso EU načrtovati neobvezni pravni režim („28. režim“) za varčevanje in/ali pokojninske produkte tretjega stebra?

58. Ali menite, da bi bilo za banke in tudi za potrošnike koristno, če bi banke imele možnost ponuditi neobvezen poenostavljen standardariziran produkt , ki bi dobro varoval potrošnike, bil lahko razumljiv in bi ga bilo možno ponujati prek meja, ne da bi ga bilo treba spreminjati zaradi lokalnih predpisov?

59. Komisija meni, da je za izboljšanje finančne pismenosti in sposobnosti potrošnikov mogoče storiti še več. Med možnimi ukrepi sta razvoj smernic in spodbujanje najboljših praks. Komisija želi prejeti predloge, kako dodatno izboljšati to politiko na evropski ravni.

60. Ali menite, da so sedanje določbe o informiranju potrošnikov, vsebovane v direktivah o finančnih storitvah, primerne in medsebojno usklajene? Če ne, kako lahko Komisija zagotovi, da bodo zahteve glede informiranja ustrezno odmerjene, tako da bodo zagotovljene prave informacije, ki jih ne bo preveč? Ali po vašem mnenju informiranje potrošnikov zadošča ali pa bi bilo treba zagotavljati tudi nasvete ? Če bi bilo treba, ali naj bo to obvezno ali na zahtevo?

61. V okviru predvidene bele knjige o hipotekarnem kreditu se bo razpravljajo o ukrepih za izboljšanje dostopa posojilodajalca do podatkov o kreditih . Komisija meni, da je za spodbujanje dostopnosti podatkov o kreditih, zlasti pri čezmejnih poslih, mogoče storiti še več. Kdo naj ima dostop do podatkov o kreditih potrošnikov? Kako bi bilo mogoče izboljšati čezmejno prenosljivost podatkov o kreditih potrošnikov, zlasti ob zagotavljanju, da mobilni podatki o kreditih sledijo vedno bolj mobilnim potrošnikom? Ali bi memorandum o soglasju, ki zagotavlja nemoteno kroženje podatkov med kreditnimi pisarnami, lahko bil uporabna rešitev?

62. Razdrobljenost maloprodajnih zavarovalniških trgov, na primer na področju avtomobilskih zavarovanj, potrošnikom onemogoča uživanje vseh koristi integracije v EU na tem področju. Ali menite, da je treba za preprečevanje te razdrobljenosti narediti več na ravni EU?

63. Mobilnost potrošnikov in konkurenca sta močno povezani. Komisija želi dobiti predloge, kako povečati mobilnost potrošnikov. Ali zainteresirane strani menijo, da bi bilo po zaključku dela strokovne skupine koristno zlasti na področju bančnih računov uvesti režime menjave bančnih računov, veljavne za vso EU? Ali bo imelo območje SEPA vpliv na mobilnost potrošnikov?

[1] COM(2007) 60, 22.2.2007.

[2] COM(2005) 629, 1.12.2005.

[3] COM(2007) 33, 31.1.2007 in SEC(2007) 106, 31.1.2007.

[4] „Začasno poročilo o sektorski preiskavi poslovnega zavarovanja“, 24.1.2007.

[5] Glej tudi opombo 1.

[6] Glej tudi opombo 2.

[7] COM(2007) 33, 31.1.2007 in SEC(2007) 106, 31.1.2007.

[8] Glej tudi opombo 4.

[9] Hypostat 2005, European Mortgage Federation.

[10] SEC(2006) 1057, 26.7.2007.

[11] SEC(2007) 106, 31.1.2007, str. 7.

[12] Glej opombo 10.

[13] EFAMA, četrtletna statistična izdaja Q3 2006.

[14] Vir: Evropska federacija za zavarovanja in pozavarovanja (CEA).

[15] Npr. Direktive 2004/39/ES, 2006/48/ES in 2006/49/ES.

[16] Npr. Direktivi 2002/83/ES in 2004/39/ES.

[17] COM(2007) 33, 31.1.2007, strani 2 in 3.

[18] SEC(2005) 927, 1.7.2005 in SEC(2006) 1057, 26.7.2006.

[19] „Eurobarometer 230: Javno mnenje v Evropi o finančnih storitvah“, avgust 2005.

[20] Po podatkih Eurostata se je trgovina z zavarovalniškimi storitvami v EU-25 med letoma 2003 in 2005 zmanjšala za 14,6%.

[21] Glej tudi opombo 14.

[22] SEC(2005) 927, 1.7.2005.

[23] COM(2007) 33, 31.1.2007, str. 3.

[24] SEC(2007) 106, 31.1.2007, str. 63.

[25] Profili tveganj se med nacionalnimi in celo regionalnimi trgi razlikujejo.

[26] SEC(2007) 106, 31.1.2007, str. 40.

[27] SEC(2007) 106, 31.1.2007, str. 22.

[28] Npr. plačilni sistemi, klirinški sistemi in sistemi poravnave ter kreditni registri.

[29] Npr. zahteva v zavarovalništvu v nekaterih državah članicah, da se imenuje davčni zastopnik, ki zagotovi pobiranje davka na premijo v državi tveganja, otežuje razvijanje uspešnega poslovanja z nizke izhodiščne ravni.

[30] Nedavna britanska raziskava je pokazala, da več kot 50% uporabnikov interneta (16,9 milijona ljudi) opravlja bančne posle prek spleta.

[31] Glej tudi opombo 19.

[32] 28. režimi so pravni okviri predpisov EU, ki ne nadomeščajo nacionalnih predpisov, ampak so neobvezna alternativa zanje (npr. Statut evropske družbe).

[33] SEC(2007) 106, 31.1.2007, str. 32 in 33.

[34] COM(2007) 33, 31.1.2007, strani 4–9.

[35] Glej tudi COMP/34.579 v zvezi z MasterCard.

[36] Na primer t. i. „blending“ (praksa zastopniških bank, da podjetjem zaračunavajo isto pavšalno ceno za sprejemanje kartic različnih vrst in/ali izdanih s strani različnih omrežij) ali prepoved dodatnih obremenitev, ki preprečuje zahteve trgovcev po dodatnih pristojbinah za uporabo dražjih načinov plačila.

[37] COM(2005) 507, 20.10.2005.

[38] V nekaterih državah članicah imajo potrošniki ugodnost plačila na isti dan, v drugih državah pa lahko izvedba plačila traja dva ali tri dni, pri čezmejnem poslovanju celo več dni.

[39] Nadaljnje informacije o certificiranju so na voljo na spletni strani:http://ec.europa.eu/enterprise/regulation/index_en.htm.

[40] Npr. ponudniki novih plačilnih storitev, kot so supermarketi, ponudniki storitev za nakazovanje denarja ali operaterji mobilne telefonije, trenutno svojih storitev ne morejo ponujati po vsem enotnem trgu.

[41] Koncept splošnih koristi temelji na obširni in dosledni sodni praksi Evropskega sodišča. Glej na primer Obrazložitveno sporočilo Komisije o svobodi zagotavljanja storitev in o splošnih koristih v zavarovalniškem sektorju, (UL C 43 z dne 6.2.2000).

[42] Zahteve za maloprodajne zavarovalniške produkte v interesu splošnih koristi so lahko upravičene samo, če so nujne za varstvo potrošnikov, če so primerne in če ne podvajajo zahtev matične države.

[43] Glej tudi opombo 19.

[44] Glej člen 35 Direktive 2002/83/ES.

[45] COM(2005) 483, 7.10.2005.

[46] Direktiva 2002/65/ES.

[47] Direktiva 2004/39/ES in njeni izvedbeni ukrepi. Uredba (ES) št. 1287/2006 in Direktiva 2006/73/ES.

[48] Da se prepreči, da bi dodatna pravila škodovala ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev in hkrati postavljala ovire za dostop na trg, ne da bi okrepila varstvo vlagateljev, MiFID uvaja klavzulo o prilagodljivosti, ki državam članicam omogoča dodajanje pravil na nacionalni ravni – vendar samo v zares izjemnih okoliščinah – za okrepitev varstva vlagateljev.

[49] Glej določbe, vključene v Direktivi 2002/92/ES in 2006/49/ES.

[50] COM(2007) 178, 11.4.2007.

[51] Člen 5 Konvencije.

[52] COM(2005) 650, 15.12.2005.

Nekatera področja ostajajo izključena iz uporabe predlaganega pravila: direktivi o življenjskem in neživljenjskem zavarovanju določata pravila za primer spora iz konkretnih zakonov, ta posebna pravila bodo zato imela prednost pred določbami splošnega režima. Danska, Irska in Združeno kraljestvo niso podpisnice Konvencije in uredba zanje ne bo veljala (čeprav imata Združeno kraljestvo in Irska klavzulo o možnosti vključitve).

[53] FIN-NET ima trenutno 48 članov v 21 državah EGP.

[54] Direktiva 97/9/ES.

[55] Direktiva 94/19/ES.

[56] COM(2006) 729, 27.11.2006.

[57] Glej tudi opombo 19.

[58] Direktiva 2002/65/ES.

[59] Priporočilo o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodne poravnave sporov potrošnikov, z dne 30. marca 1998, in Priporočilo o načelih za izvensodne organe, ki so vključeni v sporazumno reševanje sporov potrošnikov, z dne 4. aprila 2001.

[60] COM(2004) 718, 22.10.2004.

[61] Glej na primer „Financial Capability in the UK: Establishing a Baseline“, UK Financial Services Authority, marec 2006, in raziskavo, ki jo je opravila Irish National Adult Literacy Agency augusta 2006 (glej http://www.nala.ie/press/pressreleases/20060914161103.html) ter rezultate raziskave, ki jo je objavila delovna skupina organa Autorité des Marchés Financiers (Francija) junija 2005 (glej http://www.amf-france.org/documents/general/6080_1.pdf).

[62] Na primer, v obdobju 2005–2006 je Evropska komisija finančno podprla razvoj programa DOLCETA, spletnega orodja za usposabljanje, namenjenega ponudnikom izobraževanja za odrasle. Leta 2006 je Evropska komisija finančno podprla študijo pobud finančnega izobraževanja po vsej EU za razvoj in izmenjavo modelov dobrih praks in novih strategij za izboljšanje dostopa do finančnih storitev za ljudi, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo ter predvsem prezadolženostjo; študijo je izvedel konzorcij agencij za upravljanje dolgov. To delo je spodbudilo izmenjavo informacij med vpletenimi organizacijami.

[63] SEC(2007) 106, 31.1.2007, stran 67, in „Eurobarometer 230: Javno mnenje o finančnih storitvah v Evropi“, avgust 2005.

[64] Za pokojninski okvir v EU je v splošnem značilna struktura treh stebrov, ki se pogosto uporablja tudi med razpravami na evropski ravni; 1. steber 1: obvezni sistemi socialne varnosti; 2. steber: sistemi poklicnega pokojninskega zavarovanja; 3. steber: prostovoljno individualno pokojninsko varčevanje. Tipologija treh stebrov v splošnem odraža različne pravne značilnosti treh stebrov, čeprav besedila Skupnosti, ki obravnavajo pokojnine, uradno ne omenjajo treh stebrov.

[65] Direktiva 2002/92/ES.