[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 25.6.2007

COM(2007) 207 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o določenih vprašanjih glede zavarovanja avtomobilske odgovornosti

KAZALO

1 DEL 1: Izvajanje člena 4(6) Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti glede nacionalnih določb o sankcijah in njihove učinkovitosti 3

1.1 Uvod 3

1.2 Pregled izvajanja Direktive v državah članicah 4

1.3 Ocena izvajanja in učinkovitosti člena 4(6) 4

1.3.1 Ozaveščanje javnosti in mnenje o mehanizmu pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov 4

1.3.2 Vrsta sankcij, uvedenih v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, in njihova enakovrednost 5

1.3.3 Delovanje postopka utemeljene ponudbe/odgovora v državah članicah 9

1.4 Sklep 10

2 DEL 2: Zavarovanje avtomobilske odgovornosti in stroški postopka 11

2.1 Uvod 11

2.2 Pravni okvir EU za zavarovanje stroškov postopka 12

2.3 Razpoložljivost prostovoljnih zavarovalnih pogodb o stroških postopka 12

2.4 Vključevanje stroškov postopka v zavarovanje avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke 13

2.4.1 Trenutne razmere v državah članicah 13

2.4.2 Možni učinek na premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti 13

2.5 Sklep 14

1 DEL 1: IZVAJANJE čLENA 4(6) ČETRTE DIREKTIVE O ZAVAROVANJU AVTOMOBILSKE ODGOVORNOSTI GLEDE NACIONALNIH DOLOčB O SANKCIJAH IN NJIHOVE UčINKOVITOSTI

1.1 Uvod

Eden od ciljev Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti 2000/26/ES (v nadaljnjem besedilu „Direktiva“) je zagotoviti hitro obravnavo odškodninskih zahtevkov iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kadar se nesreča zgodi zunaj države stalnega prebivališča oškodovanca (tako imenovani „oškodovanec iz tujine“). Oškodovanci iz tujine bi morali imeti možnost, da se prek pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov[1] (vsi zavarovatelji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti morajo imenovati pooblaščence v vseh drugih državah članicah) odškodninski zahtevki obravnavajo v njihovem jeziku ter da odškodnino prejmejo hitreje in ob nižjih stroških. Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov je odgovoren za obdelavo in rešitev škodnih zahtevkov, pri čemer zastopa tujega zavarovatelja stranke, odgovorne za nesrečo[2].

Poleg tega morajo države članice naložiti sankcije, da bi pospešile izplačevanje odškodnin. Odgovorni zavarovatelji ali njihovi pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki si vzamejo več kot tri mesece za utemeljen odgovor (tako imenovani „postopek utemeljene ponudbe/odgovora“) na zahtevek za odškodnino, se lahko kaznujejo z globo v višini, ki jo določi država članica, v kateri je zavarovatelj registriran, na zapadlo odškodnino pa se obračunajo obresti[3].

Člen 4(7) Direktive določa, da Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu (najpozneje 20. januarja 2006[4]) o izvajanju in učinkovitosti nacionalnih sankcij, uvedenih v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, ter o njihovi enakovrednosti, in podati predloge, če je potrebno (če te nacionalne sankcije ne bi dosegle pričakovanih rezultatov).[5]

Službe Komisije[6] so se pri pripravi poročila marca 2006[7] posvetovale z državami članicami, aprila 2006 pa z zavarovalniškim sektorjem[8]. Od 6. aprila 2006 do 5. junija 2006 je potekala tudi javna spletna razprava na spletni strani Komisije[9], da bi se posvetovali z vsemi zainteresiranimi strankami glede njihovega poznavanja mehanizma pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov in učinkovitosti tega mehanizma[10].

Poročilo Komisije obravnava izvajanje in učinkovitost nacionalnih sankcij ter njihovo enakovrednost, kot je predvideno v členu 4(6) Direktive, glede na komentarje držav članic, zavarovalniškega sektorja in drugih zainteresiranih strank.

1.2 Pregled izvajanja Direktive v državah članicah

Države članice so morale Direktivo prenesti v svojo zakonodajo do 20. julija 2002, njene določbe pa naj bi se začele uporabljati do 20. januarja 2003[11].

Komisija je 6. januarja 2003 poslala utemeljena mnenja v zvezi z izvajanjem Direktive Franciji, Grčiji, Italiji, Irski, Luksemburgu, Nizozemski, Portugalski in Združenemu kraljestvu, ker do sprejetega datuma, 20. julija 2002, niso začeli izvajati njene splošne določbe. Vsi ti primeri kršitev so bili v letu 2003[12] zaključeni, saj so bili sprejeti nacionalni ukrepi za prenos Direktive, Komisija pa je bila obveščena o njih. Poleg tega je Komisija 23. decembra 2004 poslala pisni opomin Latviji, Malti in Sloveniji, ker te države članice niso sporočile vseh ukrepov za prenos Direktive. Ti primeri kršitev so bili zaključeni v maju 2005, potem ko je Komisija prejela obvestila o izvedbenih ukrepih.

1.3 Ocena izvajanja in učinkovitosti člena 4(6)

1.3.1 Ozaveščanje javnosti in mnenje o mehanizmu pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov

Prvotni cilj posvetovanja je bil ugotoviti, ali so zainteresirane stranke (evropski državljani, gospodarske družbe itd.), vpletene v nesrečo kot oškodovanci iz tujine, seznanjene z obstojem pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki jih imenuje zavarovatelj odgovorne stranke v njihovi matični državi, in ali menijo, da je to učinkovito orodje za obravnavo zahtevkov.

Kar zadeva javno mnenje, ni bilo mogoče oblikovati objektivne ugotovitve zaradi nizkega števila odgovorov, prejetih med javnim posvetovanjem[13].

Večina držav članic meni, da so njihovi državljani dobro seznanjeni z možnostjo obravnave čezmejnih odškodninskih zahtevkov prek pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov v matični državi. Pri odgovoru na to vprašanje so države članice navajale različne poti obveščanja državljanov o obstoju pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, kot so kampanje obveščanja javnosti, spletne strani nacionalnih birojev za avtomobilsko zavarovanje, zavarovalna združenja in informacijski centri, ustanovljeni v skladu s členom 5 Direktive. Kar zadeva mnenje o mehanizmu pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, je velika večina držav članic in predstavnikov zavarovalniškega sektorja ocenila, da je ta mehanizem uspešen pri doseganju cilja v zvezi z olajševanjem in pospeševanjem postopka obravnave čezmejnih zahtevkov. Najbolj cenjena vidika tega mehanizma sta, da je pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov v bližini upravičenca in da ima oškodovanec pri obravnavi zahtevka možnost sporazumevanja v svojem jeziku.

1.3.2 Vrsta sankcij, uvedenih v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, in njihova enakovrednost

Države članice poznajo različne vrste denarnih ali enakovrednih upravnih sankcij, ki se lahko naložijo zavarovateljem ali njihovim pooblaščencem za obravnavo odškodninskih zahtevkov zaradi neupoštevanja trimesečnega roka za postopek utemeljene ponudbe/odgovora.

Finančne sankcije

Finančne sankcije so bile uvedene samo v nekaterih državah članicah. Lahko se naložijo zavarovatelju (Grčija, Litva, Ciper, Portugalska, Španija, Malta, Belgija, Luksemburg, Švedska in Češka) ali zavarovatelju in osebi (osebam), pooblaščeni(m), da zastopajo in pravno zavezujejo zavarovatelja, v nadaljnjem besedilu pooblaščene osebe (Slovenija, Madžarska in Poljska).

Druge sankcije

Kar zadeva druge vrste sankcij, nekatere države uporabljajo disciplinske sankcije za pooblaščene osebe, na primer začasna ustavitev dejavnosti (Poljska, Litva), medtem ko lahko zavarovatelji v drugih državah članicah izgubijo dovoljenje za opravljanje poslov zavarovanja avtomobilske odgovornosti (Madžarska, Nizozemska, Nemčija, Luksemburg, Švedska in Litva).

Brez posebnih sankcij

Nekatere države članice ne predvidevajo posebnih sankcij in se zanašajo izključno na dolžnost zavarovateljev, da plačujejo predpisane obresti na znesek odškodnine, če se utemeljena ponudba/odgovor ne opravi v roku treh mesecev (Združeno kraljestvo, Irska, Danska, Slovaška, Avstrija, Estonija, Latvija, Finska, Francija, Belgija in Španija)[14].

Primerjalna preglednica

Finančna sankcija/ zavarovatelj | Finančna sankcija/ pooblaščene osebe | Disciplinska sankcija/pooblaščene osebe | Odvzem/ začasen odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovanja avtomobilske odgovornosti | Brez posebnih sankcij/ obresti – letna stopnja (če ni določeno drugače) |

Avstrija | Zakonsko predpisane obresti |

Belgija | 250 EUR na dan v primeru zamude pri utemeljenem odgovoru | Zakonsko predpisane obresti v višini 7 % v primeru zamude pri utemeljeni ponudbi |

Ciper | Do 2 000 CYP = 3 452 EUR |

Češka | Do 35 28 000 CZK = 1 000 EUR | Eskontna obrestna mera Češke nacionalne banke, ki velja na prvi dan zamude, povišana za 4 % |

Danska | Zakonsko predpisane obresti, ki se začnejo obračunavati 30 dni po zapadlosti odškodninskega zahtevka |

Estonija | 0,4 % zneska na dan |

Finska | Zakonsko predpisane obresti |

Francija | Sodnik lahko odredi globo v višini 15 % zneska odškodnine v primeru očitno nezadostne ponudbe, ki jo je treba plačati v nacionalni jamstveni sklad | Dvojna zakonsko predpisana obrestna mera, če ni odgovora |

Nemčija | X | X | 5 % nad osnovno obrestno mero |

Grčija | 3 000 EUR |

Madžarska | Od 100 000 do 20 000 000 HUF (1 euro = 260 HUF) | Od 40 000 do 1 000 000 HUF | X |

Irska | Nedoločene upravne sankcije– sklicevanje na oddelek 33BD Zakona o centralni banki, 1942/2004 | Zakonsko predpisane obresti |

Italija – ni informacij |

Latvija | 0,1 % zneska na dan |

Litva | Do 100 000 EUR | X | 0,04 % zneska na dan |

Luksemburg | X | X | X | Zakonsko predpisane obresti |

Malta | 5000 MTL = 11 650 EUR | Zakonsko predpisane obresti |

Nizozemska | X |

Poljska | 0,5 % obračunane premije | Trikratni znesek plače | X | Zakonsko predpisana stopnja 11,5 % |

Portugalska | Od 748,20 do 74 819,68 EUR | Dvojna zakonsko predpisana obrestna mera |

Slovaška | Eskontna obrestna mera (temeljna obrestna mera) nacionalne banke, ki velja na prvi dan zamude |

Slovenija | 8 400 EUR | 420 EUR | Zakonsko predpisana stopnja 13,5 % |

Španija | Do 150 000 EUR | Zakonsko predpisane obresti |

Švedska | X | X |

Združeno kraljestvo | Nedoločene upravne sankcije – sklicevanje na uredbo iz leta 2002 (št. 2706) | Zakonsko predpisane obresti |

1.3.3 Delovanje postopka utemeljene ponudbe/odgovora v državah članicah

Da bi ocenili učinkovitost nacionalnih sankcij, uvedenih v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, je bil cilj posvetovanja ugotoviti, ali se zavarovatelji in njihovi pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov v praksi lahko držijo trimesečnega roka, ki ga imajo za obravnavo odškodninskih zahtevkov iz avtomobilskega zavarovanja.

Povratne informacije, pridobljene med posvetovanjem, kažejo, da so se zavarovatelji in njihovi pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov pri obravnavanju zahtevkov na splošno sposobni držati trimesečnih rokov. Samo v izjemnih in posameznih primerih, povezanih s težavami pri pridobivanju informacij od drugih strank, vpletenih v obravnavo zahtevkov, se roka ni bilo mogoče držati. Ti primeri so povezani z okoliščinami, v katerih so policijska poročila ali podobni dokumenti, nujni za ugotavljanje odgovornosti, predloženi z zamudo[15], ali z neustrezno komunikacijo med pooblaščencem za obravnavo odškodninskih zahtevkov in njegovim zavarovateljem[16].

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je mehanizem pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov/postopek utemeljene ponudbe (odgovora) v 15 državah članicah začel delovati šele leta 2003, v novih državah članicah pa po 1. maju 2004. Zato se je izkazalo, da so izkušnje držav članic glede delovanja in učinkovitosti člena 4(6) Direktive še vedno precej omejene.

1.4 Sklep

Obveznost zavarovateljev in njihovih pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, da morajo odškodninske zahtevke obravnavati v skladu s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, je bila uvedena v vseh državah članicah. Na podlagi rezultatov posvetovanja z državami članicami in zavarovalniškim sektorjem je mogoče opredeliti dve skupini sankcij, ki so jih uvedle države članice, da bi dosegle izpolnjevanje te dolžnosti. Sankcije so finančne ali disciplinske. Medtem ko nekatere države članice te sankcije uporabljajo kumulativno, druge uporabljajo samo plačilo obresti na znesek odškodnine.

Iz posvetovanja je jasno razvidno, da nacionalne sankcije niso enakovredne druga drugi in da jih države članice uporabljajo različno. Vendar ni videti, da bi to imelo znaten negativni vpliv na zavarovatelje in njihove pooblaščence za obravnavo odškodninskih zahtevkov, kar zadeva izpolnjevanje trimesečnega roka, predvidenega za predložitev utemeljene ponudbe/odgovora upravičencu. Ker se je izkazalo, da je postopek utemeljene ponudbe/odgovora, čeprav velja šele razmeroma kratek čas, dobro sprejet in deluje v vseh državah članicah, imajo očitno vsi ukrepi na ravni držav članic želeni učinek. Komisija torej nima razlogov, da bi sprejela ukrepe ali predložila kakršne koli predloge v zvezi s tem.

2 DEL 2: ZAVAROVANJE AVTOMOBILSKE ODGOVORNOSTI IN STROšKI POSTOPKA

2.1 Uvod

V skladu s členom 1 Druge direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti 84/5/EGS[17] mora zavarovanje avtomobilske odgovornosti obvezno vključevati materialno škodo in telesne poškodbe. Ta določba je bila uvedena, da bi odpravili nacionalne razlike v obsegu zavarovanja avtomobilske odgovornosti in tako zagotovili minimalno raven zaščite žrtev prometnih nesreč[18].

Med drugo obravnavo Pete direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti 2005/14/ES[19] je Evropski parlament predlagal, da se v obseg zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke vključijo vsi potrebni in ustrezni pravni stroški (stroški postopka), ki jih med obravnavo zahtevka krije oškodovanec. Zaradi zaskrbljenosti, da bi lahko bile sprejete spremembe, ki ne bi upoštevale praktičnih težav, ki bi v zvezi s tem lahko obstajale v državah članicah, je Komisija predlagala, da bo proučila to vprašanje in vključila svoje ugotovitve v poročilo o Četrti direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. V zvezi s tem se je Komisija strinjala, da bo proučila naslednja vprašanja:

- prvič, trenutno razpoložljivost prostovoljnega zavarovanja stroškov postopka, ki ga lahko sklenejo morebitni oškodovanci v prometni nesreči;

- drugič, vpliv na cene premij za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, če bi oškodovančeve stroške postopka krilo zavarovanje avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke.

Zaradi tega so se službe Komisije posvetovale s 25 državami članicami, zavarovalniškim sektorjem in javnostjo, tako da so jim zastavile niz vprašanj. Odgovore je poslalo 24 držav članic, 10 zavarovateljev stroškov postopkov, 9 zavarovateljev avtomobilske odgovornosti in Evropski zavarovalni odbor kot predstavnik evropskega zavarovalniškega sektorja. Službe Komisije so prejele tudi določene statistične prikaze in priporočila sektorja za zavarovanje stroškov postopkov v obliki dokumenta o stališču, ki ga je pripravilo Združenje zavarovateljev stroškov postopkov (RIAD).

Na spletni strani Komisije je od 6. aprila 2006 do 5. junija 2006 potekalo tudi javno spletno posvetovanje z zainteresiranimi strankami[20]. Vendar na podlagi tega javnega posvetovanja, kakor je v tem poročilu že navedeno, zaradi nizkega števila odgovorov ni bilo mogoče oblikovati objektivnih ugotovitev.

Ta del poročila je posvečen analizi kritja stroškov postopkov oškodovancev v prometnih nesrečah glede na razpoložljive informacije in pripombe držav članic, zavarovalniškega sektorja in zainteresiranih strank.

2.2 Pravni okvir EU za zavarovanje stroškov postopka

V skladu z direktivami EU o neživljenjskem zavarovanju je zavarovanje stroškov postopka priznano kot posebna vrsta zavarovanja[21]. Zato lahko to zavarovanje v vsej EU v skladu s svobodo ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev zagotavljajo vsi zavarovatelji, ki imajo dovoljenje za ta namen v eni od držav članic. Pogoji za opravljanje dejavnosti na področju zavarovanja stroškov postopkov v EU so podrobneje določeni v Direktivi 87/344/EGS o zavarovanju stroškov postopka[22]. V skladu s členom 2 Direktive se zavarovatelj stroškov postopka proti plačilu premije obvezuje, da bo nosil stroške pravnih postopkov in nudil druge storitve, ki so neposredno povezane z zavarovalnim kritjem, zlasti z namenom:

- zagotovitve nadomestila za izgubo, materialno škodo ali telesno poškodbo, ki jo utrpi zavarovanec, in sicer bodisi z zunajsodno poravnavo bodisi v civilnem ali kazenskem postopku;

- obrambe ali zastopanja zavarovanca v civilnih, kazenskih, upravnih ali drugih postopkih ali v zvezi z vsako terjatvijo zoper njega.

Za namen tega poročila je treba poudariti, da prostovoljno zavarovanje stroškov postopka v obsegu, določenem v polici, krije pravne stroške oškodovanca, ki nastanejo zaradi odškodninskih zahtevkov, poleg tega krije pravne stroške druge stranke, če je oškodovanec pri svojem zahtevku neuspešen.

2.3 Razpoložljivost prostovoljnih zavarovalnih pogodb o stroških postopka

Da bi ocenile razpoložljivost zavarovanja stroškov postopka za morebitne žrtve prometnih nesreč, so si službe Komisije prizadevale pridobiti podatke o trenutni razširjenosti zavarovalnih pogodb za kritje stroškov postopka posameznikov, ki uveljavljajo odškodninske zahtevke iz avtomobilskega zavarovanja ali imajo opraviti z njimi, v EU. Žal sektor zavarovanja stroškov postopka[23] in države članice niso mogli zagotoviti podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče oblikovati jasne ugotovitve glede tega, koliko posameznikov oziroma kakšen odstotek populacije je v vsaki državi zavarovan za stroške postopkov v zvezi z odškodninskimi zahtevki iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Vendar je bilo mogoče na podlagi prejetih informacij oblikovati nekaj splošnih ugotovitev:

- prostovoljno zavarovanje stroškov postopka je na voljo v veliki večini držav članic[24]. Ponujajo ga specializirani zavarovatelji ali zavarovalnice, ki se ukvarjajo tudi z drugimi vrstami zavarovalništva;

- nekateri zavarovalni trgi so manj razviti na tem področju, saj je povpraševanje po zavarovanju stroškov postopka tam zaradi različnih razlogov razmeroma majhno[25]. Nasprotno pa iz držav, kot so Združeno kraljestvo, Nemčija, Belgija in Švedska[26], poročajo, da ima razmeroma velik delež njihovega prebivalstva sklenjeno zavarovanje stroškov postopka kot samostojno zavarovanje ali kot razširitev drugega zavarovanja, na primer zavarovanja motornih vozil ali stanovanjskega zavarovanja.

2.4 Vključevanje stroškov postopka v zavarovanje avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke

Glede možnega učinka vključitve stroškov postopka, ki bremenijo oškodovanca, v obseg police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti stranke, odgovorne za nesrečo, v vsej EU, je bilo mogoče na podlagi odgovorov, ki so jih zagotovili države članice in zavarovalniški sektor, oblikovati naslednje ugotovitve.

2.4.1 Trenutne razmere v državah članicah

V 22 državah članicah[27] lahko oškodovancu stroške postopka na različnih podlagah in v različnem obsegu povrne zavarovatelj avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke.

Za stroške postopka, ki bremenijo oškodovanca, pogosto velja, da so del odškodnine v skladu z nacionalnim civilnim pravom, in oškodovanec mora pogosto zmagati pri odškodninskem zahtevku, da bi jih dobil povrnjene (tako imenovano načelo zmage – poraza).

V državah, v katerih stroški postopka ne sledijo dogodku, se oškodovancu dodelijo s sodno odločbo na podlagi „posameznega primera“[28], načelo zmage – poraza pa se ne uporablja vedno.

Če se stroški postopka obravnavajo kot del odškodnine, je njihovo povračilo zelo pogosto omejeno na utemeljene zneske (povrnejo se lahko samo utemeljeni, nujni in neizogibni stroški), ali pa je predpogoj za njihovo povračilo medsebojni dogovor med zavarovateljem in upravičencem[29]. V nekaterih državah so določeni stroški postopka izključeni iz povračila iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, na primer stroški pravnih nasvetov na splošno[30] ali stroški pravnega zastopanja pri zunajsodnih organih med postopki za obravnavo odškodninskih zahtevkov[31].

2.4.2 Možni učinek na premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti

Države članice in zavarovalni sektor navajajo različne ocene, ali bi vključevanje stroškov postopka oškodovancev v zavarovanje avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke vplivalo na višino premij za zavarovanje avtomobilske odgovornosti na njihovih trgih in v kakšnem obsegu. Načeloma razen nekaj ocen posameznih zavarovateljev med posvetovanjem niso bile zagotovljene konkretne številke. Vseeno pa je bilo mogoče oblikovati splošno ugotovitev, da se na zavarovalniških trgih v državah, v katerih so stroški postopka že v veliki meri vključeni v odškodninski zahtevek oškodovanca od zavarovatelja avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke, cene premij verjetno ne bi povišale. Nasprotno bi se premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti v državah, v katerih se stroški postopka povrnejo v omejenem obsegu ali pa sploh ne, verjetno povišale, saj bi to upravičence spodbudilo, da pri svojih odškodninskih zahtevkih na sodišču uporabljajo pravne svetovalce v pričakovanju, da bodo dobili večjo odškodnino. Pri tem je treba omeniti izkušnje na Irskem, kjer so se stroški postopkov v preteklosti povišali (celo na 46 % višje od zneska odškodnine), ker je bil pri skoraj vseh odškodninskih zahtevkih v zvezi s telesnimi poškodbami rutinsko sprožen postopek. Da bi rešili to težavo, je bila ustanovljena državna agencija za obravnavanje odškodninskih zahtevkov v primerih, v katerih sodna obravnava ni obvezna[32]. Tako se je bistveno zmanjšalo število obravnav odškodninskih zahtevkov na sodišču, ki so povezane z višjimi pravnimi stroški. S podobnimi alternativnimi mehanizmi za obravnavo odškodninskih zahtevkov dosegajo čim nižje pravne stroške tudi na Švedskem in Finskem.

2.5 Sklep

V odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil Evropski parlament, ukrep EU, s katerim bi se stroški postopka obvezno vključili v obseg zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke, ne bi zagotovil jasnih koristi.

Zaradi različnih pristopov držav članic do povračila stroškov postopka, ki bremenijo oškodovanca, in zaradi dejstva, da se za odškodninski zahtevek vedno uporablja pravo države, v kateri se je nesreča zgodila, so lahko državljani EU pri poravnavi čezmejnih zahtevkov v različnih državah obravnavani različno. Vendar je zelo malo verjetno, da bi razširitev obsega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, tako da bi vključevalo tudi stroške postopka, četudi bi bilo omejeno na nujne ali utemeljene stroške, zagotovila enakovreden režim v celotni EU. Države članice bi obdržale možnost ohranitve svoje nacionalne prakse z razlaganjem nujnosti povračila stroškov postopka v skladu s svojimi nacionalnimi posebnostmi.

Da bi v vsej EU zagotovili enakovredno zaščito oškodovancev v prometnih nesrečah glede povračila stroškov postopka, bi bilo treba opredeliti, kateri stroški postopka bi se krili iz police zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke in v katerih okoliščinah bi se to zgodilo. Pri tem se pojavlja vprašanje, ali so direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ustrezen način za reševanje teh vprašanj, saj bi to lahko vplivalo na opredelitev škode, ki jo tradicionalno opredeljuje nacionalno civilno pravo.

Z enostavnim sklicevanjem na nujne in utemeljene stroške postopka ne bi dosegli želenega cilja. Po drugi strani bi lahko določnejši pristop na ravni EU posegal v nacionalno civilno pravo in vplival tudi na pravila o povračilu stroškov postopka, ki jih ureja civilno procesno pravo. Poleg tega bi lahko natančno določen pristop v nekaterih primerih celo zmotil dobro delujoče nacionalne sisteme obravnavanja zahtevkov iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Na primer, obvezna vključitev samo stroškov sodnih postopkov v zavarovanje avtomobilske odgovornosti v vsej EU bi lahko spodbudila oškodovance k uporabi sodnih postopkov, ne da bi prej preverili možnost zunajsodne poravnave odškodninskih zahtevkov. Tako bi lahko bil ogrožen tudi mehanizem pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, uveden s Četrto direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ker bi lahko oškodovanci v pričakovanju, da bodo prejeli večjo odškodnino, skušali vključiti pravne svetovalce in sodišča v obravnavo zahtevkov, namesto da bi se oglasili pri pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov, imenovanem v njihovi državi stalnega prebivališča. Poleg tega bi lahko vključevanje stroškov postopka v zavarovanje avtomobilske odgovornosti odgovorne stranke povzročilo povišanje premij v državah, v katerih do sedaj ni bilo povračila stroškov postopka ali pa je bilo to omejeno.

Izkazalo se je, da je prostovoljno zavarovanje stroškov postopka na voljo v veliki večini držav članic. Ker ta možnost zavarovanja omogoča oškodovancem, da se jim povrnejo stroški postopka ne glede na pravo, ki se uporablja za nesrečo, in ne glede na uspešnost odškodninskega zahtevka, se zdi, da je to celovita in zadovoljiva rešitev za zadovoljitev interesov žrtev prometnih nesreč. Tako ni vpliva na nacionalna pravila o povračilu stroškov postopka, ki se razlikujejo med državami članicami in pogosto izražajo nacionalne posebnosti sistemov obravnave zahtevkov iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Vendar službe Skupnosti opažajo, da je v nekaterih državah članicah potrebna boljša promocija prostovoljnega zavarovanja stroškov postopka, da bi zagotovili bolj uravnoteženo raven zaščite državljanov EU.

[1] V skladu s členom 4(1) Direktive mora vsaka država članica zagotoviti, da vse zavarovalnice imenujejo pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh državah članicah razen v državi članici, kjer so pridobile uradno dovoljenje za zagotavljanje zavarovanja avtomobilske odgovornosti (v matični državi članici).

[2] V skladu s členoma 4(4) in (5) Direktive morajo pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov zbrati vse potrebne informacije v zvezi z obravnavo zahtevkov in storiti vse, kar je potrebno za dogovor o obravnavi zahtevkov. Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov imajo tudi vsa potrebna pooblastila za to, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev ter da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom. Usposobljeni morajo biti za to, da primere obdelajo v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče.

[3] V skladu s členom 4(6) Direktive morajo države članice z učinkovitimi in sistematičnimi finančnimi ali enakovrednimi upravnimi sankcijami zagotoviti, da oškodovanec prejme utemeljeno ponudbo za odškodnino ali utemeljen odgovor v primeru zavrnitve v treh mesecih od datuma, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek bodisi neposredno na zavarovalnico povzročitelja nesreče bodisi na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov.

[4] Poročila o členu 4(6) Komisija ni mogla predložiti v roku, predvidenem v Direktivi, ker je bilo med pogajanji o Peti direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti leta 2005 sklenjeno, da bo Komisija v to poročilo vključila tudi vprašanje stroškov postopka (glej del 2 tega poročila).

[5] V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je v besedilu člena 4(7) pojavila napaka, saj bi se morala ta določba sklicevati na prvi pododstavek odstavka 6, ki obravnava vprašanje nacionalnih predpisov o kaznih, ne pa na odstavek 4, ki opisuje naloge pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov.

[6] Poročilo je pripravil Generalni direktorat za notranji trg in storitve.

[7] Vprašalnik je bil marca 2006 poslan 25 stalnim predstavništvom, odgovore pa so vse države članice, razen Italije, predložile maja 2006.

[8] Posvetovanja z Evropskim zavarovalnim odborom (Comité Européen des Assurances – European Federation of National Insurance Associations) so bila opravljena marca 2006.

[9] Več informacij o vseh javnih posvetovanjih Komisije, pri katerih se uporablja orodje za interaktivno oblikovanje politik (Interactive Policy Making, IPM), da bi upravo izboljšali s spletnimi vprašalniki za zbiranje in analiziranje odzivov, je na voljo na spletni strani „Your voice in Europe“ (Vaš glas v Evropi) na http://europa.eu.int/yourvoice/consultations.

[10] Rezultati tega posvetovanja so na voljo na naslednji spletni strani: http://ec.europa.eu/internal_market/insurance/motor_en.htm#consultation

[11] Glej člen 10 Direktive.

[12] Z izjemo Francije, ki je Komisijo obvestila o svojih nacionalnih ukrepih 30. januarja 2004.

[13] Skupaj 201 (161 odgovorov je bilo prejetih od posameznikov, 40 pa od organizacij); od tega jih je samo 57 obravnavalo vprašanje obveščenosti o pooblaščencih za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Rezultat tega javnega posvetovanja je objavljen na naslednji spletni strani: http://ec.europa.eu/internal_market/insurance/motor_en.htm#20051222

[14] V zvezi s tem je treba opozoriti, da to kazen Direktiva izrecno zahteva in jo je treba torej obvezno uporabljati v vseh državah članicah.

[15] O takih primerih so poročali Grčija, Madžarska, Italija, Poljska, Švedska in Združeno kraljestvo.

[16] O tem sta poročali Litva in Finska.

[17] Direktiva 84/5/EGS, UL L 8, 11.1.1984, str. 17–20.

[18] Pred sprejetjem Druge direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovanje, ki bi vključevalo materialno škodo, v nekaterih državah članicah ni bilo obvezno.

[19] Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

[20] Za dodatne informacije o objavi rezultatov tega javnega posvetovanja glej opombi 9 in 10.

[21] Priloga I k Direktivi 73/239/EGS.

[22] Direktiva Sveta 87/344/EGS z dne 22. junija 1987 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o zavarovanju stroškov postopka, UL L 185, 4.7.1987, str. 77–80.

[23] RIAD (Združenje zavarovateljev stroškov postopka) je zagotovilo nekaj konkretnejših podatkov v zvezi s tem. Vendar zaradi razlik med državami članicami glede statistik, predstavitve in zbiranja podatkov s tem ni bil zagotovljen natančen prikaz razširjenosti prostovoljnega zavarovanja stroškov postopka v EU.

[24] Samo Estonija, Latvija, Malta in Ciper niso zagotovili ustreznih informacij v zvezi s tem, v drugih državah članicah pa je prostovoljno zavarovanje stroškov postopka na voljo.

[25] To predvsem velja za 10 novih držav članic.

[26] Švedska in Belgija sta predložili oceno, po kateri ima okrog 90 % gospodinjstev zavarovanje stroškov postopka. Razlog za to je dejstvo, da se zavarovanje stroškov postopka samodejno ponudi imetnikom polic za kritje škode, povzročene tretjim osebam, ali stanovanjskega zavarovanja.

[27] Ne na Portugalskem in v Latviji; Grčija ni zagotovila podatkov v zvezi s tem.

[28] Španija, Francija in Italija.

[29] Danska.

[30] Luksemburg in Poljska (priznava samo sodne takse).

[31] Švedska (pravna pomoč se lahko poišče samo v primeru telesnih poškodb), Finska, Irska.

[32] Agencija PIAB (Odbor za presojo telesnih poškodb) bi trenutno odstranila 75 % zahtevkov zaradi telesnih poškodb.