[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 4.4.2007

COM(2007) 163 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ob pripravi evropske strategije pomoči za trgovino – prispevek Komisije

{COM(2007) 158 konč.}{COM(2007) 164 konč.}{SEC(2007) 414}

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ob pripravi evropske strategije pomoči za trgovino – prispevek Komisije

1. ZAČETEK EVROPSKE STRATEGIJE POMOČI ZA TRGOVINO

Trgovina je pomembna za spodbujanje rasti in pospeševanje zmanjševanja revščine v državah v razvoju. Vendar je za uspešno vključevanje držav v razvoju v svetovno trgovino potrebno več kakor boljši dostop na trg in okrepljena mednarodna pravila trgovanja. Da bi države v razvoju popolnoma izkoristile ugodnosti, ki jih prinaša trgovina, morajo tudi odstraniti omejitve pri ponudbi in se odzivati na strukturne slabosti. To pomeni izvajanje reform doma na področju politik, povezanih s trgovino, olajševanje trgovine, povečevanje carinskih zmogljivosti, izboljševanje infrastrukture, povečevanje proizvodnih zmogljivosti ter vzpostavitev domačih in regionalnih trgov. Dodatna prizadevanja so potrebna na področjih, kot so makroekonomska stabilnost, davčne reforme, spodbujanje naložb, politika dela, predpisi in institucije, povezani s kapitalskim in proizvodnim trgom, ter razvoj človeškega kapitala.

Temu je pomoč za trgovino namenjena. Pomoč za trgovino bi morala biti globalna in podpirati vse države v razvoju, zlasti najmanj razvite, pri njihovih prizadevanjih za izvajanje reform in prilagajanje svetovnemu trgovinskemu sistemu v širšem okviru trajnostnega razvoja. Pomoč za trgovino je namenjena ustvarjanju rasti, delovnih mest in prihodka. S tem prispeva k prvemu razvojnemu cilju novega tisočletja, in sicer zmanjšanju deleža ljudi, ki morajo preživeti z manj kot enim dolarjem na dan. Prav tako podpira osmi razvojni cilj novega tisočletja, ki predvideva vzpostavitev globalnega partnerstva za razvoj, zlasti pa nadaljnji razvoj odprtega sistema trgovanja in odprtega finančnega sistema, ki bosta temeljila na pravilih, bosta predvidljiva in nediskriminacijska. Pomoč za trgovino je nadvse pomembno dopolnilo trgovinskim pogajanjem. Ne more nadomestiti takšnega izida pogajanj, ki podpira razvoj, ampak bi se morala izvajati neodvisno od napredka pogajanj.

Struktura, na kateri temelji pomoč za trgovino, je EU dobro znana. EU je skupno največja dajalka na področju pomoči v zvezi s trgovino. Evropsko soglasje o razvoju ugotavlja, da sta trgovinsko in regionalno povezovanje pomembni za sprejemanje ukrepov Skupnosti. Dober primer za to so pogajanja o sporazumih o gospodarskih partnerstvih z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (države AKP), ki potekajo. Zaveze, ki zadevajo pomoč v zvezi s trgovino, so pomembne tudi za druge partnerske države EU, na primer azijske in latinskoameriške države.

To sporočilo je prispevek Komisije k nadaljnji razširitvi podpore EU za pomoč za trgovino, da bi Svet v drugi polovici leta 2007, kot je sklenil oktobra 2006[1], sprejel skupno strategijo EU. Evropska strategija pomoči za trgovino je vpeta v uveljavljene politične zaveze in temelji na priporočilih projektne skupine STO[2], njena dodana vrednost pa so dogovori o izvajanju konkretnih ukrepov. Takšno sodelovanje EU bo okrepilo učinek pomoči EU za trgovino in prispevalo k svetovni razpravi na to temo.

2. CILJI

Pomoč za trgovino ima več ciljev: omogočiti državam v razvoju, zlasti najmanj razvitim državam, da bodo lahko učinkoviteje izkoristile trgovino za spodbujanje rasti, zaposlovanja, razvoja in zmanjševanja revščine ter dosegle svoje razvojne cilje; pomagati tem državam pri vzpostavitvi in posodobitvi zmogljivosti na strani ponudbe in infrastrukture, povezane s trgovino, da bi se olajšal njihov dostop na trge in bi se povečal izvoz; pomagati tem državam pri izvajanju reforme trgovanja in liberalizacije ter prilagajanju nanju, vključno s trgom dela in socialnimi prilagoditvami; podpirati regionalno povezovanje; podpirati nemoteno vključevanje v svetovni trgovinski sistem in izvajanje trgovinskih sporazumov, vse v okviru trajnostnega razvoja, ohranjanja naravnih virov in okolja ter spodbujanja dostojnega dela.

Evropska strategija pomoči za trgovino lahko na podlagi smernic Sveta prispeva k izpolnitvi teh ciljev z obravnavanjem naslednjih vprašanj[3]:

1. Povečanje obsega evropske pomoči za trgovino, zlasti tako, da bo pomoč v zvezi s trgovino do leta 2010 dosegla 2 milijardi EUR na leto; in tudi spodbujanje učinkovitega odgovora na širše potrebe pomoči za trgovino[4].

2. Izboljšanje kakovosti evropske pomoči za trgovino, zlasti z izpolnjevanjem zavez, da se izboljša učinkovitost razvojnega sodelovanja.

3. Podpora učinkovitemu spremljanju in poročanju.

4. Zagotovilo, da imajo Komisija in države članice dovolj zmogljivosti za izvajanje zgoraj navedenih ciljev.

Ker je Svet namenil posebno pozornost potrebam pomoči za trgovino, povezanim s pogajanji o sporazumih o gospodarskih partnerstvih z državami AKP, ki so v teku, bi se morala strategija EU v podobni meri osredotočiti na ta razvoj, da bi pripomogla k izkoristku celega razvojnega potenciala sporazumov o gospodarskih partnerstvih. Pomoč za trgovino je tudi pomemben element pomoči ES v Aziji in Latinski Ameriki.

3. POVEČANJE OBSEGA EVROPSKE POMOČI ZA TRGOVINO

3.1. Časovni načrt izpolnjevanja finančnih obveznosti EU glede pomoči v zvezi s trgovino

Pomoč v zvezi s trgovino zajema dve kategoriji: „trgovinsko politiko in predpise v zvezi s trgovino“ ter „razvoj trgovine“. Prva se nanaša na podporo učinkoviti udeležbi držav v razvoju v večstranskih trgovinskih pogajanjih, analizi in izvajanju večstranskih trgovinskih sporazumov, sprejemanju zakonodaje, povezane s trgovino, in zakonodajnih reform (vključno s tehničnimi ovirami pri trgovanju ter sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih), tarifnih struktur, na podporo regionalnim trgovinskim ureditvam, olajševanju trgovine, vključno s carinskim režimom in opremo, ter vprašanjem, kot je varnost dobavne verige[5]. Druga kategorija zajema gospodarski razvoj in dejavnosti, ki izboljšujejo poslovno okolje, podporne storitve in institucije za podjetništvo, dostop do trgovinskega financiranja, spodbujanje trgovine ter tržni razvoj na področju proizvodnega in storitvenega sektorja, vključno z institucijami in podjetji.

V začetnem obdobju med letoma 2001 in 2004 so znašale zaveze Skupnosti in držav članic za pomoč v zvezi s trgovino povprečno 840 milijonov EUR[6] oziroma 300 milijonov EUR letno. Svet je zahteval pripravo časovnega načrta, da se v letu 2010 izpolni zaveza Skupnosti in držav članic, da se poveča tako obseg pomoči Skupnosti, ki naj bi znašal 1 milijardo EUR, kot tudi obseg pomoči držav članic, ki naj bi skupaj prispevale dodatno milijardo EUR. Komisija je po analizi razpoložljivih številk ugotovila, da je na pravi poti pri izpolnjevanju svoje zaveze. Vendar Komisija zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi jih lahko uporabila za pripravo napovedi, ne more oceniti, ali so vse države članice na pravi poti do izpolnitve svojega cilja v letu 2010[7].

Svet se je odločil, da mora biti znatni delež povečane pomoči EU v zvezi s trgovino namenjen državam AKP za podporo regionalnemu povezovanju in sporazumom o gospodarskih partnerstvih. Smernice o dejanskih zneskih so v tem trenutku pomembne za partnerice AKP. Po sedanjih načrtih se pričakuje, da bo delež pomoči Skupnosti v zvezi s trgovino, namenjen državam AKP, ostal razmeroma stabilen. Medtem ko to kaže na absolutno povečanje, pomeni tudi, da bodo morale glavnino dodatnih sredstev pomoči v zvezi s trgovino za države AKP prispevati države članice.

Države članice EU in Skupnost (ter druge dajalke) dajejo pomoč na podlagi prednostnih nalog, ki jih partnerske države navedejo v svojih nacionalnih razvojnih strategijah. EU je pri izpolnjevanju zavez odvisna predvsem od natančnosti opisa potreb v zvezi s trgovino iz teh nacionalnih strategij. Pomoč državam v razvoju pri ugotavljanju potreb glede pomoči v zvezi s trgovino in določanju prednostih nalog v tem okviru je zato sestavni del izpolnjevanja finančnih obveznosti EU. Ključni instrument za to je integrirani okvir, v katerem že sodelujejo Komisija in več držav članic[8]. Med pomembne naloge spadajo izboljšanje agende in učinka integriranega okvira ter uporaba tega pristopa tudi v primeru drugih držav v razvoju. Na regionalni ravni je treba razviti učinkovite pristope k ocenjevanju potreb v zvezi s trgovino.

Priporočila Komisije V skladu z linearno naraščajočim trendom trenutnega stanja, ki ima za svoj cilj doseči 1 milijardo EUR, bi se morale skupne zaveze pomoči v zvezi s trgovino, ki naj bi jih izpolnile države članice, do leta 2008 povečati najmanj na 600 milijonov EUR. Strategija bi morala tudi predvideti, katere ukrepe je treba sprejeti, če pomoč v zvezi s trgovino ne doseže te številke do leta 2008. Strategija bi morala vsebovati navodila o ciljnih zneskih iz zaveze Sveta, da se od dodatne pomoči v zvezi s trgovino „znaten delež“ dodeli državam AKP za podporo regionalnemu povezovanju in sporazumom o gospodarskih partnerstvih, da bi se povečal skupni delež pomoči v zvezi s trgovino, ki se dodeli državam AKP. Strategija EU bi morala poudariti pomembnost vključevanja vprašanj, povezanih s trgovino, v nacionalne razvojne strategije ter določati merila, ko je pred posodobitvijo nacionalnih razvojnih strategij sprejemljivo financirati prednostne naloge, povezane s trgovino. Strategija bi morala prikazati zavezo EU, da se bo dejavno vključevala v izboljšani integrirani okvir, zlasti z dejavnim sodelovanjem v državi sami in uporabila metode integriranega okvira tudi za revne države, ki niso najmanj razvite države, vključno z načrtom, ki bi predvideval skupno ustanovitev mehanizma za države, ki po klasifikaciji Mednarodnega združenja za razvoj spadajo izključno v kategorijo IDA („IDA-only“)[9]. V strategiji bi moralo biti opisano, kako podpreti ocenjevanja potreb v zvezi z regionalno trgovino, da bi se spodbudilo regionalno povezovanje. |

- 3.2. Podpora EU razširjeni agendi pomoči za trgovino

Komisija v celoti podpira razširjeno agendo pomoči za trgovino, ki jo je predložila projektna skupina STO, tj. vključitev infrastrukture, povezane s trgovino, proizvodnih zmogljivosti in prilagoditve, povezane s trgovino. Širši pristop se kaže na primer v blagovnem akcijskem načrtu EU iz leta 2004. Čeprav Svet EU za nove kategorije pomoči za trgovino ni določil številčnih ciljev, EU tem področjem že daje znatno podporo. Podpora držav članic infrastrukturi, povezani s trgovino, je na primer v obdobju med letoma 2001 in 2004 povprečno znašala 1,48 milijarde EUR letno, podpora Skupnosti pa 1,29 milijarde EUR letno.

V zvezi z novimi kategorijami pomoči za trgovino je še nekaj nejasnosti in v določenih primerih se prekrivajo z že obstoječimi kategorijami pomoči v zvezi s trgovino[10]. To je treba odpraviti, da se razvije spremljanje in poročanje, ki bo koristno za pomoč za trgovino. Akterji na področju pomoči za trgovino, tudi znotraj EU, to priznavajo in si zlasti v okviru OECD in njegovega odbora za razvojno pomoč prizadevajo, da bi razjasnili in poenostavili področje uporabe pomoči za trgovino ter pri tem kot merilo uporabili kategorije iz že uveljavljene uradne razvojne pomoči (URP). EU bi morala kot ključna partnerica pobude pomoči za trgovino sodelovati v razpravah, ki so v teku.

Komisija v tem pogledu meni, da se gospodarska infrastruktura lahko uporabi kot merilo za infrastrukturo, povezano s trgovino. Za proizvodne zmogljivosti se lahko uporabljajo obstoječe kategorije poročanja. Komisija v okviru prilagoditve, povezane s trgovino, meni, da bi to moralo vključevati podporo davčnim reformam, ki so namenjene uvedbi bolj trajnostnih oblik davčnih sistemov[11]. V zvezi s tem je treba še pripomniti, da je lahko proračunska podpora ustrezno sredstvo za odziv na zmanjšanje prihodkov od carin, ki nastopi po liberalizaciji trgovine, ali za pomoč socialni varnostni mreži, povezani s trgovino, da se olajša prilagajanje odpiranju trgovine in globalizaciji.

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala poleg pomoči v zvezi s trgovino vključevati politično zavezo, da se poveča podpora EU za infrastrukturo, povezano s trgovino, proizvodno zmogljivost in prilagoditev, povezano s trgovino, vse to pa bi moralo temeljiti na podpori izčrpnemu poročanju o teh vprašanjih v ocenah potreb v zvezi s trgovino. To je še posebej pomembno za majhna, ranljiva, neobalna gospodarstva, med katerimi je veliko držav AKP. V strategiji EU bi moralo biti navedeno, da se načrtujeta razvoj skladnih praks EU poročanja za vse kategorije pomoči za trgovino in se nadaljuje dejavno sodelovanje EU v ustreznih mednarodnih razpravah. V strategiji mora biti jasno zapisano, da so finančne obveznosti EU za pomoč v zvezi s trgovino zanesljive in se bodo izpolnjevale ne glede na potek mednarodne razprave. |

- 4. POVEČANJE KAKOVOSTI EVROPSKE POMOČI ZA TRGOVINO

Ker se obseg pomoči za trgovino povečuje, se postavljata tudi vprašanji kakovosti in učinkovitosti. Brez posvečanja pozornosti tem zadevam dodatna finančna sredstva ne bodo prispevala k uresničevanju izboljšav, ki si jih želijo partnerske države.

Strategija EU se ne bo gradila popolnoma od začetka. EU je s sklepi ad hoc delovne skupine EU o usklajevanju veliko prispevala k Pariški deklaraciji o učinkovitosti pomoči. EU je v celoti zavezana pariškim načelom in je več načel že začela uveljavljati v praksi. Treba je omeniti zlasti dogovor Sveta iz aprila 2006 o načelih in obliki skupnega načrtovanja ter zahtevo po nadaljnjem delu o dopolnjevanju in sofinanciranju[12].

Evropska strategija pomoči za trgovino bi morala zagotoviti praktično uporabo dogovorjenih načel, s poudarkom na naslednjih petih vidikih kakovosti: revščini in pomoči za trgovino; lastništvu in udeležbi; trajnosti; skupni analizi, načrtovanju in izvajanju; ter učinkovitosti regionalne pomoči za trgovino.

4.1. Revščina in pomoč za trgovino

V vsaki kategoriji pomoči za trgovino bo stopnja revščine odvisna od sprejetih odločitev. Včasih gre za sprejemanje kompromisov med posrednimi in neposrednimi učinki zmanjševanja revščine. Komisija je ugotovila, da v razvojnih strategijah trgovine in operacijah pomoči za trgovino sistem povezav, v katerega je vpeta revščina, ni vedno dobro opisan, zlasti to velja za tradicionalno pomoč v zvezi s trgovino.

Potreben je globlji premislek o tem, kako v vsaki kategoriji pomoči za trgovino zagotoviti zmanjšanje revščine na podlagi omenjene pomoči. Več bi lahko naredili za to, da bi se opredelila področja pomoči za trgovino, ki zmanjšujejo revščino najbolj trajnostno in v največjem obsegu. EU bi morala v posameznih operacijah upoštevati analizo vplivov na revščino in pregledno vključiti njene sklepe. Prizadevanja bi morala zlasti vključevati vprašanje spolov.

Pri reševanju vprašanj trga dela in socialnega prilagajanja, ki so povezana s trgovino, je pomembna agenda za dostojno delo[13]. Podobno bi morala strategija podpreti izvajanje poglavitnih delovnih standardov ILO po svetu. Tudi prostovoljne pobude, ki potrošnikom dajejo zagotovila, pomembna za trajnostni razvoj, kot so poštena trgovina, znaki za okolje in primerljive podjetniške sheme, so pomembni instrumenti, ki lahko zmanjšujejo revščino in spodbujajo socialno-gospodarski razvoj, ki bi ga morala obravnavati skupna strategija EU.

Priporočila Komisije Strategija bi morala poudariti, kako pomembni so za EU učinki pomoči za trgovino pri zmanjševanju revščine, in opredeliti ukrepe za zagotovitev izvajanja dejavnosti iz strategije, za katere so bile sprejete zaveze, na tem področju. |

- .

4.2. Lastništvo in udeležba

Lastništvo in udeležba sta načeli učinkovitosti pomoči, ki sta za pomoč za trgovino še posebej pomembni. Okrepljeno lastništvo, ki se kaže z vključitvijo vprašanj, povezanih s trgovino, v strategije zmanjševanja revščine in temu enakovredne strategije, je nujna predpostavka za povečanje pomoči za trgovino. Za ugotavljanje prednostnih nalog trgovine, doseganje soglasja za reformne politike in razvijanje učinkovitih pravnih sredstev za odpravljanje ozkih grl v trgovini je potrebna dejavna udeležba zasebnega sektorja, socialnih partnerjev in civilne družbe. Pogosto potrebujejo partnerske vlade pomoč pri vodenju takih posvetovalnih postopkov. Učinkovito sodelovanje veliko zainteresiranih strani z različnih področij se lahko med drugim olajša z okrepitvijo posredniških organizacij, kot so gospodarske zbornice.

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala poudariti ključno vlogo, ki jo lahko imata zasebni sektor in civilna družba pri pomoči za trgovino. Orisati bi morala, kako naj se podpira zmogljivost vlad za vodenje posvetovalnih postopkov in zmogljivost šibkejših interesnih skupin, da bi sodelovale v teh postopkih. |

- 4.3. Trajnost

Trajnost je načelo, na katerem temelji evropska strategija pomoči za trgovino, in bi jo bilo treba obravnavati v vseh njenih razsežnostih – institucionalni, finančni/gospodarski, socialni in okoljski.

Bistvena sestavina institucionalne in finančne trajnosti programov je zagotavljanje vzpostavljanja zmogljivosti in lastništva zainteresiranih strani v vseh operacijah, o čemer se razpravlja tudi na drugih mestih v tem sporočilu.

Da bi v programe pomoči za trgovino popolnoma vključili socialno in okoljsko razsežnost, je treba uporabiti obstoječe predpise in postopke o oceni učinka partnerskih držav in držav dajalk. Nadalje je treba razviti ocene učinka o trajnosti trgovinskih politik in sporazumov, rezultate pa bi morala EU in partnerske države boljše uporabiti.

Evropska pomoč za trgovino bi morala zlasti pri okoljskih vprašanjih pomagati partnerjem, da bi razvili bolj trajnostne proizvodne metode, proizvajalcem, da bi izpolnjevali (javni in zasebni) zdravstvene, varnostne in okoljske standarde na izvoznih trgih ter na splošno izboljšati zmogljivost carin za pomoč pri izvajanju tistih vidikov večstranskih okoljskih sporazumov, ki so povezani s trgovino.

Ostala pomembna s tem povezana vprašanja so spodbujanje dostojnega dela in razvoj učinkovitega trga dela ter mehanizmov socialnega prilagajanja. EU bo na primer še naprej pomagala proizvajalcem, da bodo izpolnjevali priznane delovne standarde, prakse in predpise ter da bodo spodbujali zdravje in varnost na delovnem mestu.

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala spodbujati trajnost pomoči za trgovino, pri čemer bi morala med drugim predvideti podporo lastništvu zainteresiranih strani, vzpostavljanju zmogljivosti in udeležbi; si prizadevati za izpolnjevanje socialnih in okoljskih ciljev; za ocene učinka na okolje, socialne razmere, spol in trajnost uporabljati orodja in postopke EU in partnerskih držav; vključiti rezultate takšnega dela v ocene potreb v zvezi s trgovino v zadevni državi; spodbujati trajnostne proizvodne metode; pomagati izpolnjevati ustrezne proizvodne standarde na izvoznih trgih. |

- 4.4. Skupna analiza, načrtovanje in izvajanje

Nedavni trendi razvojne pomoči EU kažejo vsi v enako smer: med partnerji EU je treba vzpostaviti več dopolnjevanja in sodelovanja v vseh fazah programskega cikla in za vse vrste instrumentov. To mora veljati tudi za pomoč za trgovino[14].

Kar zadeva skupno analizo potreb, povezanih s trgovino, bi se morali postopki integriranega okvira obravnavati kot poglavitni okvir za koordinacijo EU v najmanj razvitih državah. Podobni postopke bi bilo treba razviti za skupno analizo v drugih državah. Regionalne pripravljalne projektne skupine v regijah AKP so pomembno dopolnilo sporazumom o gospodarskih partnerstvih.

Nato bi lahko EU bolje uskladila svoje strategije odziva v državah in regijah. Skupna strokovna skupina za trgovino in razvoj bi se lahko razvila v neformalni forum za koordinacijo večstranskih pobud.

Možnosti za skupno izvajanje pomoči bodo večinoma odvisne od napredka pri delu s sektorskimi pristopi , ker so ena izmed predpostavk za začetek sektorske proračunske podpore . Dobri postopki ocenjevanja potreb v zvezi s trgovino in koordinacija v zadevni državi bodo pripomogli k izpolnjevanju pogojev za uspešno izvedbo sektorskih pristopov.

Treba bi bilo proučiti možnosti podpore splošnega proračuna za pomoč za trgovino, vključno z vprašanjem razvoja ustreznih kazalnikov. Sofinanciranje EU za pomoč za trgovino bi lahko omogočilo povečanje pomoči za trgovino, ne da bi se zmanjšala sposobnost sprejemanja v partnerski državi, in sicer tako, da se državam članicam omogoči sodelovanje v obstoječih programih ES ali da se nekaterim državam članicam ponudi možnost, da zaradi svoje primerjalne prednosti, strokovnega znanja in izkušenj prevzamejo vodilno vlogo.

Priporočila Komisije Strategija bi morala določiti ukrepe, ki bi olajšali vodilno vlogo EU pri strategijah usklajenega odziva v okviru pomoči za trgovino. To bi lahko vključevalo pripravo pregleda partnerskih držav, v katerih je zagotovljene veliko evropske pomoči za trgovino, in določitev kontaktnih točk evropske pomoči za trgovino za olajšanje koordinacije EU v zadevni državi in za skupno opredelitev ukrepov. Ker se je treba pripraviti na možnosti prihodnjega sodelovanja na področju skupnega načrtovanja (denimo tiste, ki so povezane z vmesnim pregledom državnih strategij Komisije za 10. ERS), bi morala strategija postaviti temelje za dobro pokritost vprašanj, povezanih s trgovino, v zadevnih državah. Strategija bi morala določiti ukrepe za nadaljnji razvoj uporabe sektorskih pristopov pri pomoči za trgovino. Predlagati bi morala ukrepe za povečanje zaupanja, ki je potrebno za olajšanje izvajanja metod skupnega izvajanja, kot sta proračunska podpora in sofinanciranje. Strategija bi morala izpostaviti, kakšno vlogo lahko ima Skupna strokovna skupina za trgovino in razvoj pri usklajevanju večstranskih pobud. |

- 4.5. Učinkovitost regionalne pomoči za trgovino

Podpora regionalnemu povezovanju je značilna za razvojno sodelovanje EU in odnose z državami nečlanicami EU, ki temeljijo zlasti na trgovinski in carinski politiki. Za izvajanje pomoči za trgovino je zato pomembna regionalna razsežnost, zlasti za regije, ki so intenzivno vključene v prizadevanja regionalnega povezovanja. S tem si lahko razlagamo naraščajoče število regionalnih trgovinskih sporazumov in regionalnih sporazumov o sodelovanju, vse večje zanimanje partnerskih držav v razvoju za regionalno povezovanje in veliko pozornost, namenjeno regionalnemu povezovanju v Evropskem soglasju o razvoju, Sporazumu iz Cotonouja in Instrumentu za razvojno sodelovanje ES.

Regionalno načrtovanje in izvajanje sta podobna nacionalnemu. Treba je uporabiti ista načela učinkovitosti pomoči, vendar je to na regionalni ravni lahko bolj zahtevno. Ključni ukrepi za učinkovitost pomoči na regionalni ravni so:

- podpora zmogljivosti regionalnih partnerjev, da so lahko lastniško udeleženi in imajo vodilno vlogo pri prizadevanjih v pomoči za trgovino , zlasti z vzpostavitvijo zmogljivosti regionalnih organizacij, da ocenijo učinke trgovine ali regionalnega povezovanja in/ali trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter s krepitvijo njihove zmogljivosti spremljanja in izvajanja zavez, vključno z ukrepi, kot so davčne reforme;

- usklajevanje načrtovanja v podporo regionalnemu in trgovinskemu povezovanju. Lahko bi se razvila skupna prizadevanja EU, da bi se ocenile potrebe in opredelila področja, na katerih bi lahko EU podprla agendo povezovanja zadevne regije, vključno z vprašanji gospodarskega in socialnega povezovanja. V regijah se lahko veliko stori z izpopolnitvijo obstoječih prizadevanj za razvoj zasebnega sektorja ter krepitev proizvodne zmogljivosti in infrastrukture.

- prizadevanje za bolj racionalne metode izvajanja. Strategija bi morala opredeliti načine okrepljenega sodelovanja, da bi se pospešila skupna sprostitev finančnih sredstev pomoči za trgovino. Razviti bi bilo treba regionalne metode izvajanja pomoči, enakovredne proračunski podpori in sofinanciranju. Komisija na primer pripravlja sporazume o prispevkih, da se olajša finančno poslovodenje regionalnega sodelovanja. Nekatere regije AKP so začele vzpostavljati regionalne mehanizme financiranja za olajšanje upravljanja regionalnih programov, med katere štejejo tudi prispevki Komisije in po možnosti drugih dajalk v podporo sporazumom o gospodarskih partnerstvih;

- okrepitev sodelovanja z drugimi dajalkami. Komisija in države članice bi morale skupaj spodbujati države dajalke nečlanice EU, da razmislijo o povečanju svoje podpore regionalnemu trgovinskemu povezovanju. Še posebej pomembne so regionalne razvojne banke in mednarodne finančne institucije.

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala poudariti zavezo EU, da bo uveljavljala načela učinkovitosti pomoči na regionalni ravni tako, da bo podpirala zmogljivost regionalnih partnerjev, da so lahko lastniško udeleženi in imajo vodilno vlogo pri pomoči za trgovino, usklajevala načrtovanje, si prizadevala za bolj racionalne načine izvajanja pomoči in krepila sodelovanje z drugimi dajalkami. Ob upoštevanju pogajanj o sporazumih o gospodarskih partnerstvih, ki so v teku, bi morala strategija EU določiti prednostno nalogo v primeru regionalnih intervencij v okviru sporazumov o gospodarskih partnerstvih, zlasti glede usklajevanja načrtovanja in podpore regionalnim pobudam, kot so sredstva sporazumov o gospodarskih partnerstvih. |

- 5. POSEBNI VIDIKI PREDLOGOV, KI SE NANAŠAJO NA DRŽAVE AKP

Oktobrski Svet je posebno pozornost namenil agendi pomoči za trgovino, povezani s sporazumi o gospodarskih partnerstvih, v državah AKP. Vsi zgoraj navedeni ukrepi so bistveni za podporo regij in držav AKP v okviru sporazumov o gospodarskih partnerstvih. Nekaj priporočil je še posebej pomembnih; še enkrat so navedena spodaj:

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala vsebovati navodila o ciljnih zneskih iz zaveze Sveta, da se od dodatne pomoči v zvezi s trgovino „znaten delež“ dodeli državam AKP, da bi se povečal skupni delež pomoči v zvezi s trgovino, ki se dodeli državam AKP. V strategiji bi se morala EU politično zavezati, da bo povečala podporo za infrastrukturo, povezano s trgovino, proizvodno zmogljivost in prilagoditev, povezano s trgovino, vse to pa bi moralo temeljiti na podpori izčrpnemu poročanju o teh širših vprašanjih v ocenah potreb v zvezi s trgovino. Strategija bi morala za eno od prednostnih nalog določiti vključevanje vprašanj, povezanih s trgovino, v nacionalne razvojne strategije držav AKP. V strategiji bi moralo biti opisano, kako okrepiti podporo ocenjevanju potreb v zvezi z regionalno trgovino, da bi se spodbudilo regionalno povezovanje. V okviru sporazumov o gospodarskih partnerstvih se s tem v zvezi še posebna pozornost namenja njihovim pripravljalnim regionalnim projektnim skupinam. Strategija bi morala poudariti zavezo EU, da bo uveljavljala načela učinkovitosti pomoči na regionalni ravni tako, da bo podpirala zmogljivost regionalnih partnerjev, da so lahko lastniško udeleženi in imajo vodilno vlogo pri pomoči za trgovino, usklajevala načrtovanje, si prizadevala za bolj racionalne načine izvajanja pomoči in krepila sodelovanje z drugimi dajalkami. Strategija bi morala določiti prednostno nalogo za regije, ki so sklenile sporazume o gospodarskih partnerstvih, v zvezi z usklajevanjem načinov izvajanja pomoči in podporo regionalnim pobudam, kot so sredstva sporazumov o gospodarskih partnerstvih. |

- 6. SPREMLJANJE IN POROČANJE

Spremljanje in poročanje sta ključna za dosego napredka na zgoraj omenjenih področjih. Za spremljanje sta nujna tako sam postopek kot tudi njegovi rezultati, potekati pa mora v skladu z dogovorjenimi merili. Globalno spremljanje in poročanje v okviru STO/OECD in spremljanje izvajanja evropske strategije pomoči za trgovino na ravni EU sta tesno povezani.

Globalno spremljanje in poročanje

Globalni mehanizem pregledov , ki ga je predlagala projektna skupina STO za pomoč za trgovino, bi moral ocenjevati izvajanje pomoči za trgovino številčno in kakovostno.

- Številčno: Spremljanje bi moralo vključevati globalne tokove pomoči za trgovino in temeljiti na poročilih držav dajalk STO/OECD ter poročilih upravičencev o izpolnjevanju njihovih strategij vzpostavljanja trgovinskih zmogljivosti. Komisija z zbiranjem številčnih podatkov o pomoči za trgovino ne namerava podvajati dela STO/OECD, vendar bi lahko z državami članicami obstoječe podatke uporabila za analizo na ravni EU, da bi bolje razumela že opravljena in načrtovana prizadevanja.

- Kakovostno: Globalni pregled bi moral biti tudi izhodišče za razpravljanje o vseh vprašanjih, pomembnih za učinkovitost pomoči za trgovino, za sprejemanje mednarodnega soglasja o teh vprašanjih in izmenjavo izkušenj med državami dajalkami in partnerskimi državami. Spremljati bi bilo treba, koliko se upoštevajo dogovorjeni postopki za učinkovitost pomoči, o katerih se meni, da so pomembni, in kakšni so rezultati. Poleg tega bi moralo spremljanje posvetiti pozornost upravljanju pomoči za trgovino na podlagi rezultatov , zlasti s spodbujanjem razvoja jasnih in merljivih ciljev in kazalnikov. Posebej je treba upoštevati vpliv na revščino. Mehanizem pregleda bi moral tudi prispevati k izboljšanju razumevanja najučinkovitejših načinov porabe sredstev za pomoč za trgovino, vključno s povezavo med domačimi trgi, povpraševanjem in institucionalnimi zmogljivostmi, ter zmožnosti držav v razvoju, da sodelujejo v mednarodni trgovini, razumevanja pomembnosti političnega okvira, zaporedja, po katerem poteka liberalizacija in pomoč za trgovino, najboljšega načina vključevanja trgovinskih vprašanj v strategije zmanjševanja revščine itd.

Ključna bo tudi podpora okvirom spremljanja in ocenjevanja pomoči za trgovino, ki jih izvajajo države upravičenke.

Spremljanje in poročanje na ravni EU

EU bo morala o izvajanju evropske strategije pomoči za trgovino poročati na primer Evropskemu parlamentu. Napredek pri izvajanju strategije EU bi moral na podlagi poročila o napredku Komisije in držav članic letno ocenjevati Svet. Treba bi bilo podpreti vrednotenja skupnega programa. Strategijo bi bilo treba po potrebi prilagoditi.

Priporočila Komisije Strategija EU bi morala dejavno prispevati h globalnemu spremljanju in poročanju in vključevati podporo državam v razvoju pri njihovem poročanju in spremljanju. Strategija bi morala prispevati k racionalizaciji poročanja Komisije in držav članic o številčnih podatkih tokov pomoči za trgovino v Dohino bazo podatkov, da bi se lahko podatki uporabili za globljo analizo na ravni EU. Strategija EU bi morala določati ukrepe za podporo upravljanja na podlagi rezultatov, EU pa bi se morala z njo zavezati, da bo izvajala vrednotenja skupnih letnih programov na področju pomoči za trgovino, da bi ocenila napredek na najpomembnejših področjih strategije EU in na tistih, o katerih obstajajo mednarodni dogovori. |

- 7. ZMOGLJIVOST EU NA PODROČJU POMOČI ZA TRGOVINO

Vzpostavljanje človeških zmogljivosti na sedežu in na terenu v organizacijah dajalkah je predpogoj za povečanje pomoči za trgovino. Brez te zmogljivosti bo trgovina manj pomembna tema v političnem dialogu in organizacije dajalke se bodo težje odzivale na potrebe partnerskih držav. Zmogljivost pomeni število in usposobljenost osebja.

Posebne potrebe po povečanju zmogljivosti bodo različne za vsako državo članico in bodo odvisne od načina, na katerega so se države članice odločile razširiti njihovo pomoč za trgovino. Izvajanje agende učinkovitosti pomoči bo zahtevalo veliko osebja. Vendar bi lahko po drugi strani izmenjava strokovnega znanja in izkušenj pomagala zmanjšati potrebo po povečanju človeških virov na tem področju.

Priporočila Komisije Komisija priporoča, da se opravi skupna ocena obstoječe zmogljivosti ter strokovnega znanja in izkušenj EU na področju pomoči za trgovino. Strategija EU bi morala raziskati možnosti izvajanja skupnih pobud EU za razvoj ter izmenjavo strokovnega znanja in izkušenj, kot so usposabljanja o pomoči za trgovino. |

- [1] Za ozadje glej Prilogo.

[2] Podrobnosti so navedene v Prilogi.

[3] Področje strategije bo veliko širše, kot ga zajema nedavno oblikovana proračunska vrstica ES za pomoč za trgovino.

[4] Glej opredelitve v Prilogi.

[5] V skladu z okvirnimi standardi Svetovne carinske organizacije.

[6] Vključena so sredstva Evropskega razvojnega sklada in splošnega proračuna ES.

[7] Podrobnosti o državah članicah so navedene v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen monterreyskemu poročilu [SEC(2007) 415], podrobnosti o zavezah ES pa v prilogi.

[8] Integrirani okvir je program, ki zajema več dajalk, in je namenjen podpori vključitve trgovine v najmanj razvitih državah v njihove nacionalne razvojne načrte ter podpori usklajenega zagotavljanja pomoči v zvezi s trgovino na podlagi potreb, ki jih določijo najmanj razvite države. V programu je avgusta 2006 sodelovalo 42 najmanj razvitih držav.

[9] Izključno-IDA države so: Mongolija, Tonga, Vietnam, Albanija, Armenija, Gruzija, Kirgizistan, Moldavija, Tadžikistan, Gvajana, Honduras, Nikaragva, Šrilanka, Kamerun, Kongo, Slonokoščena obala, Gana in Kenija.

[10] Glej razpravo v Prilogi.

[11] V skladu z načeli dobrega poslovodenja na področju davkov.

[12] Podrobnosti so navedene v Prilogi.

[13] Primerjaj s sklepi Sveta o dostojnem delu za vse z dne 1. decembra 2006 in z delovnim dokumentom služb ES o spodbujanju zaposlovanja z razvojnim sodelovanjem EU.

[14] Glej Prilogo.