[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 19.3.2007

COM(2007) 112 konč.

INTERPRETATIVNO SPOROČILO KOMISIJE

Pristojnosti, ki jih obdržita matična država članica in država članica gostiteljica pri trženju KNPVP v skladu z oddelkom VIII Direktive KNPVP

INTERPRETATIVNO SPOROČILO KOMISIJE

Pristojnosti, ki jih obdržita matična država članica in država članica gostiteljica pri trženju KNPVP v skladu z oddelkom VIII Direktive KNPVP (Besedilo velja za EGP)

Uvod

Direktiva KNPVP[1] je ustvarila prvi evropski maloprodajni finančni proizvod. Z uskladitvijo značilnosti kolektivnih naložbenih podjemov je utrla pot učinkoviti čezmejni konkurenci in enotno visoki ravni zaščite vlagateljev v EU. Prosto trženje KNPVP v državi članici, ki ni država članica, v kateri je KNPVP, temelji na postopku „priglasitve“[2]: za KNPVP, ki izpolnjuje skupna osnovna pravila[3] Direktive, lahko organ v njegovi matični državi članici izda dovoljenje. To dovoljenje za trženje enot premoženja KNPVP velja v vseh državah članicah in ga je treba priglasiti pri organu v državi članici gostiteljici v skladu s postopkom, določenim v členih 44 do 46 Direktive. Organ v državi članici gostiteljici lahko nasprotuje temu trženju, če meni, da ureditev trženja enot premoženja ni v skladu z veljavnimi lokalnimi pravili v državi članici gostiteljici, ki ne spadajo na področje, ki ga ureja Direktiva.

Postopek priglasitve se je pogosto uporabljal in do zdaj je bilo več kot 29 000 priglasitev. Vendar so se pojavile težave v zvezi z njegovim nemotenim delovanjem[4]. Zlasti formalnosti, dolžina in zapletenost postopka priglasitve se lahko zelo razlikujejo med državami članicami. Čeprav se nekatere od teh razlik lahko pojasnijo z različnimi upravnimi praksami, je veliko teh razlik tudi posledica različnih razlag Direktive.

Da bi to popravili, sta Komisija in Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR)[5] od leta 2004 sprožila vrsto pobud[6]. Različne razlage posameznih odgovornosti države članice gostiteljice in matične države članice so bile prepoznane kot ključni dejavnik, ki prispeva k pravni negotovosti.

Da bi popravili to, je Komisija prepričana, da je treba opozoriti na posledice člena 44(1), ki določa posamezne odgovornosti matične državne članice in države članice gostiteljice. Člen 44(1) določa:

„KNPVP, ki trži enote svojega premoženja v drugi državi članici, mora upoštevati veljavne zakone in druge predpise v tej državi, ki ne spadajo na področje, ki ga ureja ta direktiva“.

Stališča glede posledic teh določb na odgovornost, ki ostane državi članici gostiteljici, se razlikujejo. V tem sporočilu Komisija opozarja zlasti na vsebine področij, ki jih v skladu z Direktivo „ureja“ matična država članica ali so v skladu z njo pridržane za odgovornost matične države članice. Ponovno potrjuje posledice člena 44(1) v zvezi z odgovornostjo države članice gostiteljice.

To sporočilo ne ustvarja nobenih pravic ali obveznosti. Ne določa vnaprej možnosti, da bi se Komisija mogoče odločila lotiti se iste zadeve pozneje ob upoštevanju nadaljnjega razvoja, vključno z odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti ali Sodišča prve stopnje.

Povzetek

- Posamezne odgovornosti matične države članice in države članice gostiteljice v okviru čezmejnega trženja enot premoženja KNPVP določa člen 44(1) Direktive KNPVP: „ KNPVP, ki trži enote svojega premoženja v drugi državi članici, mora upoštevati veljavne zakone in druge predpise v tej državi, ki ne spadajo na področje, ki ga ureja ta direktiva “.

- Področje odgovornosti matične države članice v okviru Direktive KNPVP zadeva: dovoljenje za sklad, obliko sklada, politiko upravljanja in naložbeno politiko ter obvezne informacije, ki jih je treba posredovati imetnikom enot premoženja. KNPVP, ki izpolnjujejo pravila matične države članice o izvajanju „osnovnih skupnih pravil“ Direktive na tem pridržanem področju, so upravičeni do trženja enot svojega premoženja v EU. Na „pridržanem področju“ ni mogoče določiti dodatnih pravil, zahtev ali zahtev po informacijah, ki izhajajo iz države članice gostiteljice na podlagi njene odgovornosti, ki ji je ostala. Država članica gostiteljica obdrži svojo odgovornost zunaj tega področja.

- Ni mogoče pripraviti končnega seznama področij, ki so pod odgovornostjo države članice gostiteljice. Lahko pa se ugotovijo distribucijska infrastruktura in tržne tehnike ter poti, ki so pod odgovornostjo države članice gostiteljice. Zmogljivosti za izplačila, ponovni odkup/izplačilo enot premoženja KNPVP in za objavo obveznih informacij vlagateljem spadajo na področje, ki je predmet pregleda organa gostiteljice.

- Če zahteve države članice gostiteljice veljajo za naloge ali dejavnosti, ki jih ne opravi družba za upravljanje KNPVP, ampak tretje stranke, ki so v državi članici gostiteljici in ki jih imenuje KNPVP, se skladnost s temi nacionalnimi pravili zahteva najprej pri teh tretjih strankah.

1. POSAMEZNE PRISTOJNOSTI MATIčNE DRžAVE čLANICE IN DRžAVE čLANICE GOSTITELJICE V SKLADU S čLENOM 44 – SPLOšNA NAčELA

V skladu s členom 44(1) Direktive „KNPVP, ki trži enote svojega premoženja v drugi državi članici, mora upoštevati veljavne zakone in druge predpise v tej državi, ki ne spadajo na področje, ki ga ureja Direktiva [KNPVP]“. V primeru postopka priglasitve se obseg preostale pristojnosti kaže v členu 46 Direktive: država članica gostiteljica je upravičena, da na stopnji priglasitve pregleda skladnost KNPVP iz druge države članice z zakoni in drugimi predpisi, ki se uporabljajo za tržne ureditve, ki ne spadajo na področje, ki ga ureja Direktiva.

Če člen 44(1) predvideva izključno odgovornost države članice gostiteljice zunaj področja, ki ga ureja Direktiva, ga je treba razlagati tudi tako, da pomeni, da država članica gostiteljica ne sme uporabiti svoje pristojnosti, ki jo obdrži, da se izogne pravilom in načelom iz Direktive ter zlasti tistim, ki so pod izključno odgovornostjo matične države članice. To velja, čeprav določbe Direktive niso nič več kot skupna osnovna pravila. To načelo je temelj postopka priglasitve KNPVP in je splošno priznano v zakonodaji ES za notranji trg[7]. KNPVP, ki želi tržiti svoje enote premoženja v državi članici gostiteljici, ni treba izpolnjevati pravil države članice gostiteljice, ki se uporabljajo na področju, ki ga Direktiva pridržuje za odgovornost matične države članice.

1.1. Področje, pridržano za odgovornost matične države članice

Prvo vprašanje je: kaj obsega „področje, ki ga ureja Direktiva“? Natančneje, katero področje je pridržano za odgovornost matične države članice v skladu z Direktivo? Uvodna izjava 4 Direktive KNPVP omenja, da je eden od ciljev določiti „ skupna pravila “ o „ dovoljenju, nadzoru, obliki in dejavnosti kolektivnih naložbenih podjemov v državah članicah in podatkih, ki jih morajo objaviti “. To se lahko razume kot „pridržano področje“. Podrobneje se to področje lahko povzame kot: (i) dovoljenje za sklad (oddelek II Direktive), (ii) oblika sklada (obveznosti glede družb za upravljanje in investicijskih družb, obveznosti glede depozitarjev) (oddelki III, III(a), IV in IV(a) Direktive), (iii) upravljanje (pogoji delovanja, obveznosti v zvezi z naložbenimi politikami in upravičena sredstva, splošne obveznosti, kot je prepoved prodaje brez kritja ali omejitve zadolževanja) (isti oddelki kot pri (ii), oddelka V in VII Direktive), in (iv) obvezne informacije, ki jih morajo KNPVP posredovati imetnikom enot premoženja (oddelek VI)[8].

Država članica gostiteljica na nobenem od teh področij ne sme za KNPVP iz druge države članice, ki trži svoje enote premoženja na njenem ozemlju, uporabljati pravil, ki jih uporablja za KNPVP, registriran na njenem ozemlju. Uvodna izjava 5 Direktive KNPVP pojasnjuje, da „… je uporaba teh splošnih pravil zadostno jamstvo, da se kolektivnim naložbenim podjemom v državah članicah… dovoli trženje enot premoženja v drugih državah članicah, ne da bi imele te države članice možnost podrejati te podjeme ali enote njihovega premoženja kakršnim koli določbam, razen določbam, ki v teh državah ne spadajo na področje, ki ga pokriva ta direktiva “. Kot posledica zgoraj navedenega in kot splošno načelo, državam članicam gostiteljicam ne ostane nobena odgovornost na področju, ki ga Direktiva pridržuje za izključno odgovornost matične države članice[9].

1.2. Odgovornost, ki ostane državi članici gostiteljici

Drugo vprašanje je: katera so pravila države članice gostiteljice, ki ne spadajo na pridržano področje in ki se bodo uporabljala za tuj KNPVP, ki trži svoje enote premoženja v državi članici gostiteljici. Na podlagi splošnih načel iz člena 44(1) ni mogoče sestaviti končnega seznama takšnih pravil. Lahko pa se ugotovijo naslednja področja, ki so pod odgovornostjo države članice gostiteljice:

- Distribucijska infrastruktura, ki mora biti zagotovljena pred začetkom trženja enot premoženja KNPVP. V nekaterih državah članicah lahko to pomeni uporabo pravilno pooblaščenega in/ali nadzorovanega posrednika.

- Tehnike in poti, uporabljene za zagotovitev, da vlagatelj na koncu vpiše enote premoženja KNPVP, kot so pridobivanje strank, nenapovedani obiski pri potencialnih strankah, neposredna prodaja prek interneta in druge oblike potegovanja za vlagatelje. Na primer, če država članica gostiteljica prepove uporabo nekaterih tehnik za KNPVP na njenem ozemlju, se ta prepoved lahko določi tudi za KNPVP v drugi državi članici.

- Oglaševanje (člen 44(2)[10]). Država članica gostiteljica je pristojna za določanje in izvrševanje pravil, ki se uporabljajo za način promoviranja tujih KNPVP pri možnih vlagateljih, ki prebivajo na njenem ozemlju zaradi vpisa.

- Zmogljivosti za izplačila imetnikom enot premoženja, ponovni odkup ali izplačilo enot premoženja in za objavo obveznih informacij o KNPVP imetnikom enot premoženja (člen 45).

Dodati je treba, da je več pravil držav članic gostiteljic, ki ne spadajo na področje Direktive, zdaj vedno usklajenih na ravni EU. Vključujejo pravila, ki se uporabljajo za tržne poti in tehnike (Direktiva o e-poslovanju, Direktiva o trženju finančnih proizvodov na daljavo), predpise o varstvu potrošnikov (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, zavajajoče in primerjalno oglaševanje) in določbe Direktive MiFID[11] o tržnih komunikacijah in drugih predpogodbenih informacijah.

Potem ko se začne trženje v državi članici gostiteljici, bodo KNPVP morali izpolnjevati vsa veljavna pravila države članice gostiteljice, ki ne spadajo na pridržano področje. Posledice za družbe za upravljanje KNPVP[12] se bodo razlikovale glede na obseg njihovega sodelovanja na stopnji trženja.

Če zahteve države članice gostiteljice veljajo za naloge ali dejavnosti, ki jih ne opravlja družba za upravljanje KNPVP, ampak tretje stranke, ki so v tej državi članici in ki jih imenuje družba za upravljanje za trženje enot premoženja, se na prvi stopnji od družbe za upravljanje ne more zahtevati, da izpolnjuje te zahteve. Na podlagi primerov iz odstavka 1.1 morajo zahteve države članice gostiteljice po skladnosti za tržne tehnike ali izplačila in ponovni odkup enot premoženja izpolnjevati lokalni subjekti, ki opravljajo takšne dejavnosti.

Zunaj področja, pridržanega za odgovornost matične države članice, lahko za družbo za upravljanje KNPVP še vedno veljajo nekatere zahteve po skladnosti, četudi ta poveri tretjo stranko, da trži njene enote premoženja v državi članici gostiteljici. Na podlagi primerov iz odstavka 1.1 je organ v državi članici gostiteljici lahko upravičen, da od družbe za upravljanje zahteva izpolnjevanje nekaterih standardov za izbiro njenega lokalnega subjekta (kot je pravilno pooblaščen in nadzorovan posrednik). Pri oglaševalskih kampanjah, ki jih organizira tretja stranka, ki je v državi članici gostiteljici, se takšna stranka lahko zanese na informacije, ki jih zagotovi družba za upravljanje: organ v državi članici gostiteljici lahko od takšne družbe za upravljanje KNPVP zahteva, da zagotovi lokalnemu subjektu primerne, jasne in nezavajajoče informacije o KNPVP.

Končno Direktiva v členu 44(3) jasno določa, da je treba pravila države članice gostiteljice, ki urejajo področje, ki ne spada na področje uporabe Direktive, uporabljati brez razlikovanja med KNPVP v matični državi članici in KNPVP v državi članici gostiteljici. Poleg tega ustaljena sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti določa, da mora za upravičenost področje odgovornosti, ki ostane državi članici gostiteljici, izpolnjevati določene pogoje. Zlasti taka omejitev ne sme presegati tega, kar je „objektivno potrebno v ta namen“[13], in tega, kar je potrebno, da se ta doseže („preskus sorazmernosti“)[14]. Z drugimi besedami, zadevna država članica gostiteljica mora, ko določa omejitve svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev na podlagi zaščite vlagatelja, dokazati, da je omejitev objektivno potrebna za zaščito vlagatelja in da tega ni bilo mogoče doseči z manj strogimi pravili[15]. Zato tudi za pravila države članice gostiteljice, ki ne spadajo na pridržano področje Direktive KNPVP , veljajo te splošne zahteve[16].

2. POSLEDICE TEH NAčEL – NEKAJ PRIMEROV

2.1. Popolni prospekt in izvleček prospekta

V primeru obveznih informacij, ki jih je treba posredovati imetnikom enot premoženja (oddelek VI Direktive), spadajo informacije iz popolnega prospekta in izvlečka prospekta na pridržano področje, ki ga je zajema Direktiva. Skladnost z načeli iz Direktive se potrdi v okviru postopka matične države članice za izdajo dovoljenja. Takšno dovoljenje je dovolj, da se dokažeta skladnost teh dokumentov in pravica za trženje enot premoženja KNPVP v drugih državah članicah. Država članica gostiteljica ne sme zahtevati, da se takšne informacije dopolnijo na podlagi njenih pravil. To splošno načelo dopušča dve možni izjemi, ki sta jasno določeni v členih 45 in 48 Direktive KNPVP (prim. odstavek 2.2 spodaj).

Direktiva v primeru izvlečka prospekta jasno določa to načelo. Izvleček prospekta je dvojne narave. Prvič, kot obvezne predpogodbene informacije, ki jih povprečni vlagatelj potrebuje za poučeno presojo o naložbi. Drugič, po preudarku družbe za upravljanje, kot trženjsko orodje, to so splošne informacije, namenjene možni stranki. A četudi se uporabi kot trženjsko orodje, to ne pomeni, da je izvleček prospekta pod odgovornostjo, ki ostane državi članici gostiteljici. Člen 28(3) je glede tega jasen, če ponovno navedemo načelo iz odstavka 1 zgoraj: izvleček prospekta se lahko uporablja kot trženjsko orodje, oblikovano za uporabo v vseh državah članicah, „ razen sprememb, ki jih zahteva prevajanje “. Če to ni bilo dovolj, člen 28(3) dodaja: „ Države članice zato ne smejo zahtevati nobenih nadaljnjih dokumentov ali dodatnih informacij .“ Člen 28(3) ne izključuje uporabe tega načela za popolni prospekt in druge zahteve po informacijah iz oddelka VI Direktive.

Nekaj primerov

- Na podlagi lokalnih pravil o oglaševanju lahko država članica določi dodatne zahteve glede informacij, ki jih je treba posredovati vlagatelju na njenem ozemlju zaradi nekaterih njegovih značilnosti. To je lahko v primeru, ko KNPVP vsebuje jamstvo ali se ukvarja z nekaterimi vrstami naložb, v katerih bi lahko država članica gostiteljica videla novo naložbeno tveganje ali visoko stopnjo naložbenega tveganja.

V primeru KNPVP v drugih državah članicah in trženju enot v takih državah članicah gostiteljicah, se mora slednja vzdržati uvajanja sprememb ali dodatkov vsebinam popolnih prospektov ali izvlečkov prospektov, pripravljenih v skladu s skupnimi osnovnimi načeli iz Direktive[17]. Ti dokumenti, ki se razkrijejo, spadajo na področje, pridržano s strani Direktive; to so obvezne informacije, ki jih morajo KNPVP posredovati imetnikom enot premoženja. Pridržano področje zajema zlasti razkritje tveganj KNPVP, provizij in stroškov[18] (prim. Prilogo I k Direktivi). V primeru KNPVP, za katerega je bilo izdano dovoljenje, je skladnost s takšnimi zahtevami obravnavala že matična država članica in tak KNPVP ne sme biti predmet ponovnega pregleda na ravni države članice gostiteljice[19].

Glede razlikovanja med oglaševalskimi in obveznimi informacijami se informacij, ki jih mora KNPVP zagotoviti imetnikom enot premoženja v skladu z Direktivo, ne sme zamenjati z informacijami, ki so bile posredovane v okviru „tržne kampanje“ (npr. letaki, brošure, oglaševalske kampanje) in ki se jih lahko označi kot „oglaševanje“. V prvem primeru Direktiva prepušča področje obveznih informacij izključni odgovornosti matične države članice (člen 44(1)). V drugem primeru Direktiva ne obravnava področja oglaševanja in je to pod odgovornostjo države članice gostiteljice. Če se lahko oglas na pobudo družbe za upravljanje KNPVP iz druge države članice spremeni na zahtevo države članice gostiteljice, ta možnost ne obsega obveznih informacij, za katere je odgovorna matična država članica.

- Država članica gostiteljica ne more pregledati, izpodbijati ali dvomiti o izvlečku prospekta, ki je pripravljen v skladu s skupnimi osnovnimi načeli Direktive, iz KNPVP, za katerega je organ v matični državi članici izdal dovoljenje, četudi ni bil predmet uradnega postopka odobritve s strani organa v matični državi članici. Potrditev iz matične države članice, da KNPVP izpolnjuje pogoje, ki jih določa Direktiva, je zadostna.

- Na podlagi člena 47(2) lahko država članica gostiteljica preveri prevod popolnih prospektov in izvlečkov prospektov, letnih in polletnih poročil ter drugih informacij iz členov 29 in 30.

2.2. Izjeme pri načelu pridržanega področja v zvezi s popolnimi prospekti in izvlečki prospektov

- Direktiva v členu 45 jasno določa, da KNPVP, ki želi tržiti svoje enote premoženja v drugi državi članici, sprejme v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi v državi članici gostiteljici, „ ukrepe, ki so nujni za zagotovitev, da so v tej državi na razpolago zmogljivosti za izplačila imetnikom enot premoženja, ponovni odkup ali izplačilo enot premoženja in objavo podatkov[20], ki so jih KNPVP dolžni zagotoviti “ Na drugi strani točka 4 seznama A Direktive navaja, da mora popolni prospekt vsebovati „ informacije v zvezi z ureditvijo izplačil imetnikom enot premoženja, ponovnega odkupa ali izplačilom enot premoženja in objavo podatkov v zvezi s KNPVP “. Podobno seznam C Direktive določa, da mora izvleček prospekta vsebovati informacije „ kako prodati enote premoženja “, „ kdaj in kako izplačati dividende na enote premoženja ali delnice KNPVP “. Kot je priznano v členih 45 in 46 Direktive, bi bila država članica gostiteljica pristojna, da pregleda skladnost teh informacij s svojimi lokalnimi pravili, če so namenjene vlagateljem na njenem ozemlju.

- Podobno člen 48 Direktive daje pravico KNPVP, da uporablja v državi članici gostiteljici isto splošno ime (kot je „investicijska družba“ ali „investicijski sklad“) kot v matični državi članici. Člen 48 daje izključno pravico državi članici gostiteljici, da KNPVP naloži, da svojemu splošnemu imenu doda določene druge podatke zaradi obrazložitve. To je dovoljeno le, če obstaja tveganje zamenjave, vendar ne pomeni sposobnosti izpodbijanja splošnega imena.

2.3. Možne omejitve trženja nekaterih proizvodov

Na podlagi načela iz odstavka 1 zgoraj država članica gostiteljica ne bi mogla uporabiti odgovornosti, ki ji ostane, za preprečitev trženja enot KNPVP, ki izvirajo iz drugih držav članic, ker se njihove značilnosti ne bi štele za skladne z zahtevami Direktive, ki ustvarja proizvod za male vlagatelje (na primer z odločitvijo, da tak KNPVP ni primeren za male vlagatelje). Za državo članico gostiteljico bi to pomenilo izpodbijanje dovoljenja, ki ga je izdala matična država članica in ki spada na pridržano področje. Matična država članica je edina odgovorna za odločitev, ali proizvod izpolnjuje zahteve iz Direktive KNPVP. Ko je takšna skladnost dokazana, država članica gostiteljica ne more pregledati njegove ustreznosti na podlagi odgovornosti, ki ji ostane.

2.4. Postopek priglasitve

Postopek priglasitve in zlasti informacije, ki jih morajo KNPVP zagotoviti organu v državi članici gostiteljici v skladu s členom 46, so del „pridržanega področja“ Direktive. Skladno s tem organ v državi članici gostiteljici na podlagi pravil, ki se uporabljajo v državi članici gostiteljici, od KNPVP, ki zagotovi informacije, ki jih zahteva člen 46 (potrditev, pravila upravljanja sklada ali ustanovne listine, popolni prospekt in izvleček prospekta, zadnje letno poročilo in sledeče polletno poročilo), ne sme zahtevati dodatnih dokumentov ali informacij. Vendar člen 46 predvideva izjemo, saj daje Direktiva državi članici gostiteljici izključno pravico, da preveri skladnost ureditev za trženje enot premoženja s pravili, ki se uporabljajo v državi članici gostiteljici, v skladu s členoma 44(1) in 45 ter v okviru omejitev iz odstavka 1 zgoraj.

Sklep

Odgovornost, ki ostane državi članici gostiteljici, nad pravili, ki se uporabljajo na področjih, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive KNPVP, ne pomeni, da ima država članica gostiteljica „dovoljenje“, da določi dodatna pravila za KNPVP iz drugih držav članic, ki so priglašeni za trženje svojih enot premoženja na njenem ozemlju. Ključno načelo je, da ta pravila ne smejo posegati v odgovornost matične države članice, kot je določeno pod pogoji iz Direktive.

Oceniti je treba tudi vpliv katere koli odgovornosti, ki ostane državi članici gostiteljici, v zvezi z družbo za upravljanje KNPVP, in sicer glede na način, kako KNPVP dejansko trži enote premoženja. Družbe za upravljanje pogosto prek tretjih strank izvajajo distribucijo svojih KNPVP v državah članicah gostiteljicah. Poleg tega odgovornost, ki ostane državi članici gostiteljici, omejuje tudi dejstvo, da so pravila, ki ne spadajo na pridržano področje, vse bolj usklajena na ravni EU.

Čeprav država gostiteljica v skladu z Direktivo nima pravice določiti dodatnih zahtev v zvezi z razkrivanjem profilov tveganja KNPVP, se zdaj, po izdaji bele knjige Komisije o izboljšavi zakonodajnega okvira EU za investicijske sklade, pregleduje možen skupni pristop k okrepljenemu razkrivanju. Medtem pa Komisija opozarja, da je treba izpolnjevati in spoštovati načela iz Direktive KNPVP.

[1] Direktiva Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), UL L 375, 31.12.1985, str. 3, kot je bila spremenjena („Direktiva KNPVP“ ali „Direktiva“).

[2] Včasih imenovan „postopek s potnim listom“. To sporočilo je osredotočeno na postopek priglasitve, ki se uporablja za čezmejno trženje enot premoženja KNPVP, in ne na postopek, ki se uporablja za družbe za upravljanje.

[3] Glej uvodni izjavi 4 in 5 Direktive.

[4] Glej predvsem zeleno knjigo Komisije o izboljšavi zakonodajnega okvira za investicijske sklade, COM (2005) 314, konč., 14.7.2005, in resolucijo Evropskega parlamenta o upravljanju premoženja, (2006/2037(INI)), 27.4.2006.

[5] Ustanovljen s Sklepom Komisije 2001/527/ES z dne 6. junija 2001 (UL L 191, 13.7.2001, str.43) CESR deluje kot svetovalna skupina za pomoč Evropski komisiji na področju varnosti. Z zagotavljanjem učinkovitejšega sodelovanja med nacionalnimi nadzornimi organi prispeva tudi k doslednejšemu in pravočasnejšemu izvajanju zakonodaje ES v državah članicah.

[6] Glej. Smernice CESR št. 04/434b z dne 3. februarja 2005 za nadzornike glede prehodnih določb o spremembi direktiv KNPVP 2001/107/ES in 2001/108/ES , osnutek predloga Komisije o instrumentu komitologije za pojasnjevanje premoženja, primernega za naložbe (v razpravi), ali osnutek Smernic CESR št. 06/120b z dne 29. junija 2006 o poenostavitvi postopka priglasitve KNPVP.

[7] V primeru prostega pretoka televizijskih programov glej na primer SES združene zadeve C 34/95, 35/95 in 36/95, KO proti De Agostini in KO proti TV-Shop z dne 9. julija 1997, predvsem odstavki 55 do 62.

[8] Pri oddelku VI sta člena 33 in 35 Direktive, ki vlagateljem dajeta določene pravice v zvezi z dostopom do obveznih informacij, zunaj področja uporabe tega sporočila, ker se uporabljata za vse vlagatelje, ne da bi razlikovala med tistimi, ki so v matični državi članici, in tistimi, ki so v državi članici gostiteljici. Skladno s tem ne veljata za posamezne pristojnosti, ki jih obdržita matična država članica in država članica gostiteljica.

[9] Direktiva jasno priznava možne izjeme tega načela v zvezi z nekaterimi informacijami, ki jih je treba vključiti v popolni prospekt in izvleček prospekta (prim. odstavek 2.2 spodaj).

[10] Dejstvo, da člen 46 ne vsebuje jasnega sklicevanja na člen 44(2), ne pomeni, da oglaševanje ne spada na področje, ki je predmet pregleda, ki ga opravi država članica gostiteljica v okviru postopka priglasitve. Člen 44(2) je le razlaga člena 44(1).

[11] Direktiva 2004/39/ES z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (Direktiva MiFiD) UL L 145, 30.04.2004, str.1.

[12] Sklicevanje v členu 44(1) na „ KNPVP, ki trži enote svojega premoženja “ je pravno pravilno, vendar ne ustreza ekonomski resničnosti. KNPVP ni avtonomno središče za sprejemanje odločitev; v gospodarskem smislu KNPVP ne bodo sami izvajali trženja (izjema pri tem so KNPVP, ki se upravljajo sami). Trženje je naloga družbe za upravljanje KNPVP in v večini primerov lokalnih posrednikov, ki delujejo kot tretje stranke – distributerji.

[13] Prim. na primer SES C100/01, 26.11.2002, Oteiza Olazabal, SES C 192/01, 23.9.2003, Komisija proti Danski in SES C 496/01, 11.3.2004, Komisija proti Franciji, in SES C 384/93, 10.5.1995, Alpine Investment BV.

[14] Glej enakovredno razlago v primeru prostega pretoka kapitala, SES C 174/04, 2.6.2005, Komisija proti Italiji, odst. 35. Glej tudi sporočilo Komisije o uporabi člena 3(4) do 3(6) Direktive o elektronskem poslovanju za finančne storitve, odstavek 2.2, COM(2003) 259, konč., 14.5.2003.

[15] V primeru hipotekarnih posojil glej SES C 222/95, 9.7.1997, Parodi proti de Bary.

[16] Prim. v primeru nenapovedanih obiskov pri potencialnih strankah v zvezi s finančnimi storitvami, glej Alpine Investment BV, navedeno zgoraj.

[17] V kakršni koli obliki, na primer z neposredno spremembo, zahtevo po dodatnih informacijah ali dodatnih dokumentih.

[18] Razlikovati je treba med razkritjem stroškov in provizij v zvezi s samimi KNPVP, ki so pod izključno pristojnostjo matične države članice, in razkritjem stroškov in provizij v zvezi s storitvami, ki jih opravljajo tretje stranke, kot so distributerji, ki jih Direktiva ne zajema. To se kaže v členu 34 Direktive 2006/73/ES z dne 10. avgusta 2006 o izvajanju Direktive MiFiD (UL L 241, 2.9.2006, str.26).

[19] Prim. v primerljivih razmerah SES združene zadeve C 34/95, 35/95 in 36/95, KO proti De Agostini in KO proti TV-Shopu z dne 9. julija 1997, navedeno zgoraj.

[20] O posameznih pristojnostih matične države članice in države članice gostiteljice o zagotavljanju obveznih informacij vlagateljem glej odstavek 2.4 spodaj.