[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.2.2007

COM(2007) 56 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o znanstvenih informacijah v digitalni dobi: dostop, razširjanje in arhiviranje {SEC(2007)181}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o znanstvenih informacijah v digitalni dobi: dostop, razširjanje in arhiviranje

1. UVOD

To sporočilo izhaja iz dveh področij politike, pobude i2010: digitalne knjižnice in raziskovalne politike Skupnosti. Namen pobude za digitalne knjižnice je izboljšati dostop do informacij in uporabljivost le-teh v digitalnem okolju. Sporočilo je nadaljevanje pisma šestih predsednikov držav in vlad z dne 28. aprila 2005, v katerem so Komisijo pozvali, da sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje dostopa do evropske kulturne in znanstvene[1] dediščine.

Cilj raziskovalne politike Skupnosti je čim bolj povečati socialno-ekonomske koristi raziskav in razvoja v javno dobro. To sporočilo je prvi korak v širšem političnem postopku, ki obravnava delovanje sistema znanstvenih publikacij in njegov vpliv na odličnost raziskav. Sporočilo prihaja v odločilnem trenutku za evropsko raziskovanje, ko se začenja izvajati sedmi okvirni program za obdobje 2007–2013 in se pripravlja sporočilo o razvoju evropskega raziskovalnega prostora.

Cilj tega sporočila je opozoriti na pomen političnega postopka o (a) dostopu do znanstvenih informacij in njihovem razširjanju[2] ter (b) strategijah za arhiviranje znanstvenih informacij v Uniji in na pomen začetka njegovega izvajanja. Zato napoveduje vrsto ukrepov na evropski ravni in opozarja, da je potrebna stalna politična razprava.

Ta vprašanja neposredno vplivajo na zmožnost Evrope za konkuriranje na podlagi znanja, kar je odločilni dejavnik pri doseganju ciljev programa lizbonske strategije za konkurenčnost.

2. POMEN ZNANSTVENIH INFORMACIJ

Da bi Evropa postajala vse bolj konkurenčno, na znanju temelječe gospodarstvo, mora izboljšati pridobivanje znanja z raziskavami, njegovo razširjanje z izobraževanjem in njegovo uporabo pri inovacijah. Vse raziskave temeljijo na prejšnjem delu in so odvisne od možnosti, ki jih imajo znanstveniki na področju dostopa do znanstvenih objav in podatkov iz raziskav ter njihovega izmenjevanja. Hitro in obsežno razširjanje rezultatov iz raziskav lahko pomaga spodbujati inovativnost in preprečuje podvajanje raziskovalnih prizadevanj, čeprav je manjša zamuda pri prvi uporabi s strani raziskovalcev ali za tržne namene upravičena. Sistem, v okviru katerega se objavljajo znanstvene informacije, je ključen za potrjevanje in razširjanje teh informacij ter tako pomembno vpliva na politiko financiranja raziskav in odličnost evropskih raziskav.

Javni organi financirajo približno tretjino evropskih raziskav[3] in zato je izboljšanje sistema znanstvenih informacij nedvomno v njihovem interesu. Evropska skupnost bo vložila veliko sredstev: med letoma 2007 in 2013 bo Skupnost v sedmi okvirni program prispevala približno 50 milijard EUR

3. DOSTOP ZNANSTVENIH INFORMACIJ IN NJIHOVO RAZšIRJANJE V DIGITALNI DOBI

3.1. Sistem v prehodu: novi trgi, storitve in udeleženci

Glavna značilnost sodobne znanosti je hitro rastoča uporaba digitalnih vsebin na področju raziskav in razširjanja znanja. Internet omogoča takojšen dostop do znanstvenih informacij in njihovo razširjanje, nova informacijska in komunikacijska orodja pa zagotavljajo inovativne načine za dodajanje vrednosti. Orodja so omogočila nove načine za uporabo masovnih podatkov, ki so rezultat poskusov in ugotovitev v znanstvenem postopku, in tudi načine, kako izvleči pomen iz teh podatkov, shranjenih v zbirkah skupaj z drugimi viri znanstvenih informacij. To vodi k neprekinjenosti prostora znanstvenih informacij od neobdelanih podatkov do publikacij v različnih skupnostih in državah.

Znanstvene revije imajo običajno osrednjo vlogo v sistemu znanstvenih informacij. So nosilec širjenja rezultatov iz raziskav in znatno vplivajo na poklicne poti znanstvenikov. Njihov glavni mehanizem nadzora kakovosti je postopek medsebojnega pregleda, na katerem temelji izbor člankov za revije.

Tehnološke spremembe znanstvenim založnikom v Evropi zagotavljajo izjemne možnosti. V zadnjih letih so znanstveni založniki in drugi udeleženci vložili precej sredstev v informacijske tehnologije za zagotavljanje informacij v spletu, retrodigitalizacijo vsebine in storitve z dodano vrednostjo. Približno 90 % vseh znanstvenih revij je zdaj na voljo v spletu, v veliko primerih pa je obvezna naročnina.

Na svetu je približno 2 000 založnikov znanstvenih publikacij, ki objavijo približno 1,4 milijona člankov na leto. Približno 780 teh založnikov je v EU, njihov prispevek k skupnemu številu objav pa znaša 49 %. V EU neposredno zaposlujejo približno 36 000 oseb in imajo močan položaj na svetovnem trgu.

Pomemben nedavni trend je bil razvoj gibanja za odprti dostop, ki temelji na stališču, da je treba dostop do publikacij in podatkov v dobi interneta izboljšati. Namen tega gibanja je zagotoviti takojšen in brezplačen internetni dostop do raziskovalnih publikacij. Ključni mejnik v tem gibanju je berlinska deklaracija o odprtem dostopu do znanja na področju znanosti in humanističnih ved iz leta 2003.

V skladu z berlinsko deklaracijo morajo avtorji za publikacije z odprtim dostopom odobriti brezplačen dostop do svojih znanstvenih prispevkov in tudi možnost uporabe teh prispevkov v skladu z ustrezno navedbo avtorstva. Razen tega morata biti celotna različica dela in dodatno gradivo deponirana vsaj v eni spletni zbirki. Deklaracijo je podpisalo 196 raziskovalnih institucij in je še vedno na voljo za podpis.

Gibanje za odprti dostop je doseglo, da založniki preskušajo poslovni model „avtor plača“, ki bralcem omogoča brezplačen spletni dostop. Ta poslovni model stroške objavljanja prelaga z bralca na avtorja, tj. na avtorjevo institucijo ali organ, ki avtorja financira. Vedno več je tudi tako imenovanih hibridnih revij, ki ponujajo obe možnosti, tj. da plača bralec ali da plača avtor. Drugi model, ki se zdaj preskuša, predvideva kritično maso revij na posebnem področju, ki se približuje odprtemu dostopu, pod pokroviteljstvom konzorcija organov, ki financirajo dostop. Primer tega je pokroviteljski konzorcij za publikacije z odprtim dostopom na področju fizike delcev, ki ga vodi CERN, Evropska organizacija za jedrske raziskave. Revije z odprtim dostopom predstavljajo zdaj približno 10 % vseh objavljenih revij.

Nadaljnji razvoj bo potekal na področju deponiranja medsebojno pregledanih in/ali še ne medsebojno pregledanih člankov v brezplačno dostopnih zbirkah, ki jih bodo organizirale institucije ali stroke. V nekaterih primerih se članki deponirajo po obdobju prepovedi, v katerem lahko založniki prejmejo donose od svojih naložb (npr. Cairn v Franciji/Belgiji). Trajanje obdobja prepovedi se lahko med strokami razlikuje.

Nekatere agencije, ki financirajo raziskave, so dejavne pri razvoju politik, ki priporočajo ali dovoljujejo objavljanje člankov iz revij, ki izhajajo iz raziskav, ki jih financirajo, v odprtih zbirkah. Odlični primeri so organizacija Wellcome Trust in državni zdravstveni inštituti. V senatu Združenih držav so nedavno sprejeli osnutek zakona, ki zveznim agencijam omogoča, da razvijejo politike javnega dostopa.

Opisani trendi so pripeljali do razprave o sistemu znanstvenih informacij s poudarkom na člankih v znanstvenih revijah. Ključni argumenti zainteresiranih strani so povzeti spodaj.

Glavni argumenti raziskovalcev, raziskovalnih organizacij, organov, ki financirajo raziskave, in knjižnic

- Odprt dostop lahko poveča vpliv znanstvenih raziskav in inovacij prek izboljšanega dostopa do rezultatov iz raziskav in njihovega hitrega razširjanja.

- Internet bi moral zmanjšati stroške znanstvenih objav, vendar so se cene znanstvenih revij povečale. To vpliva na dostop do znanstvenih informacij.

- Javna blagajna plačuje za raziskave, medsebojne preglede (prek plač pregledovalcev) in revije (npr. prek proračunov knjižnic). Jasno je, da morajo javni udeleženci zahtevati večje donose od svojih naložb.

Glavni argumenti založnikov:

- Težav v zvezi z dostopom ni. Dostop do znanstvenih informacij ni bil še nikoli boljši.

- Objavljanje stane. Založniki dodajo raziskovalnemu postopku precejšnjo vrednost z zagotavljanjem kakovosti člankov v revijah na najučinkovitejši način.

- Založniški trg je zelo konkurenčen in ne zahteva javnega posredovanja. Slabo zasnovano posredovanje lahko povzroči porušenje sedanjega sistema, ne da bi dalo na voljo jasno in učinkovito drugo možnost.

3.2. Vprašanja in izzivi

Organizacijska vprašanja

Sprememba vrste poslovnega modela objavljanja, ki se običajno uporablja, lahko povzroči nepredvidene organizacijske posledice. Na primer, v modelu „avtor plača“ se stroški dostopa do rezultatov iz raziskav preložijo z enega dela javne institucije (knjižnica) na drugo (npr. oddelki univerz). To lahko povzroči prehodne stroške ali začasno vrzel v dostopnosti do znanstvenih informacij.

Pojav vedno večjega števila zbirk, ki vključujejo medsebojno pregledane članke in delovne dokumente, doktorske disertacije, podatke iz raziskav itd., povzroča nova vprašanja.

Primer takšnega celostnega pristopa je program DARE na Nizozemskem. Njegov cilj je zagotoviti brezplačni omrežni dostop do akademskih objav iz vseh univerz. Osnovna infrastruktura trenutno vključuje več kot 100 000 znanstvenih poročil in raziskovalnih člankov, na poznejši stopnji pa bo vključevala podatke iz preizkusov ali opazovanj ter druge digitalne predmete, kot so video in avdio datoteke.

Digitalne zbirke obljubljajo nove in povezane vire informacij ter so vse bolj odločilna infrastruktura pri podpori raziskavam. Zahtevajo znatna organizacijska prizadevanja v povezavi z naslednjimi vprašanji: Kdo je odgovoren za deponiranje gradiva? Kako je mogoče zagotavljati kakovost zbirk in njihove vsebine (npr. upravljanje različic) ter kdo jo mora zagotavljati? In kako so lahko zbirke v Evropi povezane, da dosežejo kritično maso informacij?

Pravna vprašanja

Ob objavi znanstvenih člankov v revijah avtorji običajno prenesejo svoje pravice na založnike. Založniki nato poskrbijo za razširjanje teh člankov s ciljem imeti donos od investicije. Raziskovalci, organi, ki financirajo raziskave, in knjižnice pa menijo, da ima lahko ta pogodbena praksa negativen vpliv na dostop in razširjanje in jo je treba preučiti. Cilj ni uvedba predpisov Skupnosti o avtorskih pravicah in pogodbenem pravu – področje, ki ni usklajeno na ravni Skupnosti – ampak premislek o tem, kako avtorji uresničujejo svoje pravice v digitalnem okolju.

V primeru podatkov iz raziskav je vprašanje pravic intelektualne lastnine drugačno. Čeprav podatkov iz raziskav ne ščitijo pravice intelektualne lastnine, pa Direktiva 96/9/ES o pravnem varstvu baz podatkov[4] ščiti prizadevanja pri organiziranju podatkov iz raziskav. V zvezi s tem so se pojavile skrbi o vplivu pravice sui generis za varovanje neoriginalnih zbirk podatkov na dostopnost podatkov iz znanstvenih raziskav.[5]

V primeru, da se v tem okviru obdelujejo ali razširjajo osebni podatki, morata biti dostop in uporaba teh podatkov v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov iz direktiv EU 95/46/ES in 2002/58/ES.[6]

Tehnična vprašanja

Tehnološki napredek lahko znatno prispeva k dostopnosti in uporabi znanstvenih informacij. Boljši iskalniki, na primer, lahko raziskovalcem pomagajo iskati informacije, napredek na novih področjih in sodelovalna orodja pa lahko izboljšajo način izmenjave informacij med raziskovalci.

Da bi povezali digitalne zbirke in omogočili iskanje po njih, je treba sistematično obravnavati tudi vprašanja interoperabilnosti. V zvezi s tem je bistvenega pomena uporaba odprtih standardov.

Finančna vprašanja

V zadnjih dvajsetih letih so se cene naročnin za revije v povprečju povečale za več, kot znaša inflacijska raven – po neki študiji 4,5 % na leto več kot znaša inflacija – vendar so med različnimi strokami in revijami znatne razlike. To je povzročilo finančni pritisk na javno financirane knjižnice, njihove glavne odjemalce in v nekaterih primerih povzročilo odpoved naročil. To je zlasti pereče za finančno šibkejše institucije in države z nižjimi ravnmi dohodkov. Založniki trdijo, da je povečanje cen posledica rasti števila posredovanih člankov in večjega obsega revij ter da je povezano z večjo stopnjo uporabe.

Hkrati je rast proračuna za raziskave presegla financiranje razširjanja rezultatov iz raziskav – ki danes dosega manj kot 1 % celotnih evropskih izdatkov za raziskave in razvoj – vključno z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi knjižnic. Založniki so se odzvali s ponujanjem „dobrih kupčij“ (povezovanje revij po nižji ceni) knjižnicam in konzorcijem knjižnic. Te so koristile raziskovalnim organizacijam v Evropi, vendar pa so povzročile tudi novo težavo, in sicer proračuni knjižnic zaradi večletnih in sorazmerno togih pogodb postajajo neprilagodljivi. Naslednje finančno vprašanje je davek na dodano vrednost (DDV) za digitalne izdelke. Digitalne revije so v Evropi obdavčene po standardni stopnji DDV, za tiskane revije pa se uporablja znižana stopnja obdavčitve. Tako je enaka vsebina obdavčena z drugačno stopnjo DDV glede na način objave. Poleg tega glede na sedanja pravila v zvezi z oprostitvami javni organi in subvencije, javni raziskovalni inštituti in knjižnice ne morejo odbiti stroškov DDV. Za rešitev tega položaja nekatere države članice vračajo knjižnicam DDV za naročnine na digitalne revije.

4. ARHIVIRANJE V DIGITALNI DOBI

4.1. Težava

Dolgoročno arhiviranje digitalnega gradiva je osrednja težava informacijske družbe, za katero je značilna eksponentno naraščajoča in vse bolj dinamična ponudba informacij. Digitalne informacije so nestabilne zaradi hitrih sprememb strojne in programske opreme ter omejenega trajanja digitalnih hranilnih naprav. Informacije je treba arhivirati, da ostanejo berljive in uporabne za prihodnost. Na ta izziv je bilo opozorjeno v sporočilu „i2010: digitalne knjižnice“ v zvezi z digitalno kulturno dediščino Evrope.

Vprašanje arhiviranja je pomembno za publikacije in podatke iz raziskav. Arhiviranje podatkov iz raziskav je bistveno za zagotovitev sledljivosti in ponovljivosti poskusov. Poleg tega so raziskave pogosto odvisne od predhodnih ugotovitev, kot na primer pri raziskavah o podnebnih spremembah. Podatki iz raziskav, zbrani v preteklosti, včasih postanejo pomembni v sedanjosti.

Tako je bilo v obdobju „preplahov glede antraksa“ v Združenih državah in Evropi. V Britanski knjižnici – na enem od le nekaj mest na svetu, kjer so shranjene izčrpne zgodovinske informacije iz raziskav o antraksu – se je veliko poizvedovalo. Dejansko v zvezi z antraksom štirideset let ni bila izvedena nobena raziskava.[7]

Trenutno v Uniji ni jasnih strategij za dolgoročno arhiviranje in uporabljivost digitalnih znanstvenih informacij. Sedanje nacionalne in evropske pobude morajo biti sistematično povezane. Arhiviranje je tudi področje z znatnimi tržnimi možnostmi (npr. storitve shranjevanja), na katerem si Evropa ne more privoščiti, da bi zaostajala.

4.2. Vprašanja in izzivi

Organizacijska vprašanja

Vprašanje arhiviranja povzroča organizacijska vprašanja. Kdo je odgovoren za arhiviranje podatkov iz raziskav ter potrebno programsko in strojno opremo? Kakšne so vloge raziskovalnih organizacij in knjižnic? Po kakšnih merilih je treba izbirati gradivo, ki se bo arhiviralo? Poleg tega je za uspešno javno strategijo arhiviranja potrebno dobro sodelovanje med javnimi in zasebnimi partnerji.

Primeri javno-zasebnih partnerstev za namene arhiviranja so sporazumi med Nizozemsko nacionalno knjižnico in založniki, kot so Reed Elsevier, Springer in Bio-Med Central.

Pravna vprašanja

Pravno deponiranje, tj. obveznost ustvarjalcev vsebine, da dajo eno ali več kopij znanstvenega gradiva na voljo pooblaščenemu organu za deponiranje, je osrednje vprašanje arhiviranja digitalnih znanstvenih informacij. Države članice so začele razširjati ureditve deponiranja na digitalne informacije, in sicer z različno hitrostjo in za različne vrste informacij. Vseeno lahko prehod k digitalnemu okolju povzroči vrzeli v intelektualni dokumentaciji. Poročilo Odbora za znanost in tehnologijo spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva je opozorilo na 60-odstotno vrzel v deponiranju elektronsko posredovanih publikacij zaradi zamud pri izvajanju pravnega deponiranja.[8] Za čim večjo učinkovitost postopka arhiviranja morajo biti digitalne informacije na voljo pooblaščenim organom za deponiranje brez tehnične zaščite pred kopiranjem.

Tehnična vprašanja

Tehnološki napredek lahko pomaga, da so informacije dostopne in uporabljive. Cilj je zmanjšati stroške arhiviranja in ponuditi odgovore na izzive, kot je shranjevanje velikih količin dinamične vsebine. Izboljšanje podporne tehnične infrastrukture bi povečalo zmožnost raziskovalnih organizacij za shranjevanje informacij.

Finančna vprašanja

Pri vzpostavljanju odprtih zbirk je treba upoštevati stroške dolgoročnega in trajnostnega arhiviranja, ki jih je pogosto težko oceniti. Dejavniki, ki določajo stroške, so vrsta in obseg shranjenih informacij, število potrebnih prenosov in predvidena uporaba.

5. UKREPI NA EVROPSKI RAVNI

5.1. Stališče Komisije

Pobude za širši dostop in razširjanje znanstvenih informacij so nujne, zlasti v zvezi s članki iz revij in podatki iz raziskav, nastalimi na podlagi javnega financiranja. V zvezi s članki iz revij Komisija upošteva in preučuje poskuse objavljanja z odprtim dostopom.

Podatki iz raziskav, ki so v celoti javno financirane, morajo biti načeloma dostopni vsem v skladu z ministrsko deklaracijo OECD iz leta 2004 o dostopu do raziskovalnih podatkov iz javnega financiranja.[9]

Poleg tega Komisija namenja posebno pozornost potrebi po jasnih strategijah za digitalno arhiviranje znanstvenih informacij.

Komisija pozdravlja ključno vlogo vseh zainteresiranih strani pri sistemu znanstvenih informacij; te zainteresirane strani bi morale sodelovati v vseh postopkih preoblikovanja v zvezi z dostopom do znanstvenih informacij ter njihovim razširjanjem in arhiviranjem.

5.2. Kaj je bilo narejeno do zdaj?

Države članice in Komisija so začele preučevati dostop do znanstvenih informacij ter njihovo razširjanje in arhiviranje prek financiranja projektov in z začetkom javne razprave z zainteresiranimi stranmi .

Primeri zadevnih projektov, sofinanciranih iz šestega okvirnega programa, so CASPAR, DRIVER in SEADATANET.

CASPAR obravnava, kako upravljati bodoči dostop do znanstvenih podatkov in kako jih arhivirati. DRIVER se osredotoča na načine, kako povezati zbirke znanstvenih informacij. Cilj projekta SEADATANET je razviti vseevropsko infrastrukturo za upravljanje podatkov o morjih, ki bi povezala nacionalne zbirke podatkov o morjih.

Komisija je prav tako začela sodelovati s svetovalnimi skupinami in zbirati stališča zainteresiranih strani, na primer od skupine na visoki ravni za digitalne knjižnice in Evropskega svetovalnega odbora za raziskave (EURAB).

Financirala je tudi „Študijo o gospodarskem in tehničnem razvoju trgov znanstvenih publikacij v Evropi“,[10] o kateri se je javno razpravljalo leta 2006. Z odzivi iz teh pobud in rednim sodelovanjem z zainteresiranimi stranmi je Komisija dobila dragocene prispevke.

Na politični ravni Priporočilo Komisije o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnih informacij ter digitalnem arhiviranju , sprejeto dne 24. avgusta 2006, obravnava vprašanje digitalnega arhiviranja.[11]

5.3. Prihodnji ukrepi, ki jih upravlja Evropska komisija

A. Dostop do rezultatov raziskav, ki jih financira Skupnost

V okviru sedmega okvirnega programa bo Komisija sprejela ukrepe za spodbujanje boljšega dostopa do publikacij, ki izhajajo iz raziskav, ki jih financira. V tem smislu bodo stroški projektov, povezani z objavljanjem, vključno z objavljanjem z odprtim dostopom, upravičeni do finančnega prispevka Skupnosti. Komisija bo raziskovalno skupnost spodbujala k uporabi te možnosti.

V posebnih programih (npr. programih, ki jih upravlja Evropski raziskovalni svet) Komisija predvideva tudi izdajo posebnih smernic o objavljanju člankov v odprtih zbirkah po obdobju prepovedi. To bo narejeno na sektorski podlagi ob upoštevanju posebnosti različnih akademskih in znanstvenih strok.

B. Sofinanciranje raziskovalnih infrastruktur (zlasti zbirk) in projektov

V okviru sedmega okvirnega programa bo Komisija okrepila svoje dejavnosti v zvezi z infrastrukturami, ki so pomembne za dostop do znanstvenih informacij, zlasti s povezovanjem digitalnih zbirk na evropski ravni. V ta namen bo za obdobje 2007–2008 na voljo približno 50 milijonov EUR (od tega je bilo približno 20 milijonov dodeljenih za leto 2007).

Poleg tega bo v tem obdobju zagotovljen okvirni znesek 25 milijonov EUR (od tega približno 15 milijonov za leto 2007) za raziskave o digitalnem arhiviranju (zlasti za mrežo pooblaščenih centrov za digitalno arhiviranje) in o sodelovalnih orodjih za uporabo vsebine.

V okviru programa e Content plus (2005–2008) je bilo 10 milijonov EUR namenjenih izboljšanju dostopnosti in uporabljivosti znanstvene vsebine, zlasti obravnavanju vprašanj interoperabilnosti in večjezičnega dostopa.

C. Prispevek za prihodnjo politično razpravo

Da bi si zagotovila snov za razpravo in politični postopek, bo Komisija leta 2007 začela študijo o gospodarskih vidikih digitalnega arhiviranja. Razen tega bo Komisija s programom Znanost v družbi podpirala raziskovanje sistema znanstvenih publikacij znotraj evropskega raziskovalnega prostora in v svetu, na primer o poslovnih modelih objavljanja, strategijah razširjanja ter povezavah med odličnostjo raziskav, znanstveno celovitostjo in sistemom znanstvenih publikacij.

Pri pregledovanju zakonodaje o DDV bo Komisija natančno preučila vprašanja, pomembna za znanstvene publikacije, kot so omejitve za javne organe ali sektorji, ki so oproščeni vračila DDV.

D. Usklajevanje politike in politična razprava z zainteresiranimi stranmi

Razprave v Evropskem parlamentu in Svetu bodo prispevale k skupnemu razumevanju vprašanj dostopa in razširjanja na evropski ravni. V zvezi s tem so države članice pozvane, da preučijo možne skupne strategije ter razpravljajo o pomembnih vprašanjih in izzivih – organizacijskih, pravnih, tehničnih in finančnih – poudarjenih v tem sporočilu. Instrumenti, kot je ERA-NET, in forumi, kot sta CREST in ESFRI, lahko pomagajo oblikovati razpravo.

Komisija bo nadaljevala posvetovanja z zainteresiranimi stranmi v ustreznih strokovnih in svetovalnih skupinah, kot so EIROforum, ESF, EURAB in skupina na visoki ravni za digitalne knjižnice, ob upoštevanju globalne razsežnosti vprašanja. V začetku leta 2007 bo organizirala konferenco na visoki ravni o znanstvenem objavljanju v evropskem raziskovalnem prostoru.

Komisija bo spodbujala univerze, raziskovalne organizacije, organe, ki financirajo raziskave, in znanstvene založnike k izmenjavi informacij o dobrih praksah v zvezi z novimi modeli dostopa in razširjanja za znanstvene informacije.

Pregled ukrepov

A. Dostop do rezultatov raziskav, ki jih financira Skupnost

- Stroški objavljanja, vključno z objavljanjem z odprtim dostopom, opredeljeni kot upravičeni stroški v raziskovalnih projektih, ki jih financira Skupnost.

- Posebne smernice o objavljanju člankov v odprtih zbirkah, ki bodo izdane znotraj posebnih programov.

B. SOFINANCIRANJE IZ PROGRAMOV SKUPNOSTI

- Približno 50 milijonov EUR za delo na infrastrukturi, zlasti digitalnih zbirkah, v obdobju 2007–2008.

- Približno 25 milijonov EUR za digitalno arhiviranje in sodelovalna orodja v obdobju 2007–2008.

- Približno 10 milijonov EUR za dostop do znanstvenih informacij in njihovo uporabo prek programa e Content plus .

C. PRISPEVEK ZA PRIHODNJO POLITIčNO RAZPRAVO

- Študija gospodarskih vidikov digitalnega arhiviranja.

- Financiranje raziskave o poslovnih modelih objavljanja in sistemu znanstvenih publikacij.

D. USKLAJEVANJE POLITIKE IN POLITIčNA RAZPRAVA Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI

- Razprave v Evropskem parlamentu in Svetu; nadaljnje razprave z zainteresiranimi stranmi.

- Izmenjava dobrih praks za nove modele dostopa do znanstvenih informacij ter njihovo razširjanje in arhiviranje.

6. SKLEP

Dostop do znanstvenih informacij ter njihovo razširjanje in arhiviranje so glavni izzivi digitalne dobe. Uspeh na vseh treh področjih je ključen za evropsko informacijsko družbo in raziskovalne politike. Različne zainteresirane strani na teh področjih imajo različna stališča o tem, kako doseči izboljšave na področju dostopa, razširjanja in arhiviranja.

Komisija bo v tem postopku prehoda od tiskanega k digitalnemu svetu prispevala k razpravi med zainteresiranimi stranmi in oblikovalci politike s spodbujanjem poskusov z novimi modeli, ki lahko izboljšajo dostop do znanstvenih informacij in njihovo razširjanje, ter s podpiranjem povezovanja sedanjih pobud za arhiviranje na evropski ravni.

Komisija poziva Evropski parlament in Svet, da se na podlagi tega sporočila vključita v razpravo o zadevnih vprašanjih.

[1] V tem sporočilu izraza „znanstveni“ ali „znanost“ pomenita raziskovalno dejavnost na vseh akademskih področjih, vključno z družbenimi in humanističnimi vedami.

[2] V tem sporočilu „znanstvene informacije“ zajemajo objave in podatke iz raziskav.

[3] Navedbe, ki podpirajo to izjavo, številke, uporabljene v tem dokumentu, in glavne opredelitve lahko najdete v delovnem dokumentu osebja Komisije, ki je priložen temu sporočilu.

[4] UL L 77, 27.3.1996, str. 20.

[5] Glej ocenjevalno poročilo o direktivi iz leta 2005, ki ga je pripravil GD MARKT http://ec.europa.eu/internal_market/copyright/docs/databases/evaluation_report_en.pdf.

[6] UL L 281, 23.11.1995, str. 31 in UL L 201, 31.7.2002, str. 37.

[7] Evropska delovna skupina za stalni dostop, „ Stalni dostop do znanstvene dokumentacije“.

[8] Poročilo Odbora za znanost in tehnologijo spodnjega doma „Znanstvene publikacije – Brezplačne za vse?“ (Scientific Publications – Free for all?) – HC 399-1, julij 2004, str. 93.

[9] Sprejeta v Parizu dne 30. januarja 2004. Priporočilo OECD o tem vprašanju se zdaj pripravlja.

[10] http://ec.europa.eu/research/science-society/pdf/scientific-publication-study_en.pdf.

[11] UL L 236, 31.8.2006, str. 28.