27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/114

1.1

Neenakost med spoloma v poslovnem svetu in na trgu dela je resen problem evropske družbe v celoti, ne samo za ženske, ampak tudi za moške, podjetja, delavce, delavke, vlade, socialne partnerje in civilno družbo. EESO meni, da je čas za pospešitev politik enakosti z novimi aktivnimi ukrepi na trgu dela, podjetniškimi pobudami in organizacijo družbenega življenja.

1.2

Enakopravnost med spoloma je temeljni izziv za prihodnost Evrope. EESO zato predlaga, da se v okviru lizbonske strategije večja pozornost posveti vprašanju spola in da se vidiki, navedeni spodaj, vključijo v vmesni pregled integriranih smernic za rast in delovna mesta ter v nacionalne načrte reform.

1.2.1

Države članice bi morale odločno izvajati Evropski pakt za enakost med spoloma in v nacionalnih programih reform imenovati nacionalne predstavnike za enakost med spoloma.

1.2.2

V okviru politik zaposlovanja je treba zastaviti posebne nove cilje za enakost med spoloma, ki bi imeli kazalnike kakovosti in količine, saj je bistvenega pomena, da se poveča število podjetnic in da imajo te varno ter bolj kakovostno zaposlitev.

1.2.3

Zastaviti je treba posebne cilje odpravljanja stereotipov o spolih (zlasti pri izobraževanju), ki ovirajo podjetništvo žensk.

1.2.4

Izboljšati je treba upravljanje in v zadostni meri vključiti socialne partnerje ter organizacije civilne družbe, zlasti na lokalni in regionalni ravni. Lokalne in regionalne oblasti bi morale biti dejavno vključene v nacionalne programe reform.

1.2.5

Preglednost dela javnih služb za zaposlovanje in zasebnih agencij bi morala biti večja, da bi okrepili enakost in odpravili diskriminacijo v postopkih zaposlovanja.

1.2.6

Nadzorni organi v sektorju finančnih storitev morajo zagotoviti, da podjetnice pri prošnjah za posojila ne doživljajo diskriminacije na podlagi spola. Potrebna je tudi državna pomoč za dostop do kredita, zlasti za ženske, ki prvič ustanavljajo podjetje.

1.2.7

V univerzitetnem in poklicnem izobraževanju bi morali imeti posebne cilje za izboljšanje dostopa obeh spolov do vseh poklicev, pri tem pa premagovati kulturne stereotipe.

1.2.8

Socialnim partnerjem je treba zagotoviti podporo in pomoč, zlasti na sektorski, lokalni in regionalni ravni, da bi v okviru kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga odpravili neravnotežje spolov, ki v podjetjih postavlja ženske v podrejen položaj.

1.2.9

Načrte za enakost in ukrepe za zagotavljanje enakosti, o katerih so se dogovorili in ki jih izvajajo v številnih podjetjih in sektorjih, je treba razširiti, podpreti pa bi jih morale tako nacionalne, regionalne in lokalne vlade kot Skupnost s sredstvi iz Evropskega socialnega sklada.

1.2.10

Smernice EU bi morale okrepiti nacionalne cilje enakega plačila za moške in ženske, pri čemer bi si pomagali s posebnimi kazalniki.

1.2.11

Na lokalni in regionalni ravni je treba izvajati posebne programe, s katerimi bi priseljenkam in manjšinskim skupinam omogočili boljši dostop do zaposlitev in olajšali ustanavljanje podjetij.

1.2.12

Potrebni so tudi posebni programi in cilji za invalidke.

1.2.13

Nacionalni načrti reform za sisteme izračuna pokojnin bi morali preprečiti, da ženske zaradi dela s krajšim delovnim časom ali zaradi prekinitev poklicne poti zaradi – med drugim – družinskih obveznosti izgubijo pravico do pokojnine ali prejemajo bistveno nižjo pokojnino. Poročeni sopodjetniki morajo imeti ustrezen pravni status.

1.2.14

Lokalne in regionalne oblasti bi morale sodelovati s podjetji ter delavkami in delavci, da bi jim omogočili usklajevanje družinskega in delovnega življenja.

1.2.15

Zaradi staranja sedanje generacije vodij podjetij je prenos številnih podjetij, predvsem MSP, priložnost, da se ženskam omogoči dostop do vodilnih delovnih mest. Izredno pomembno je, da se ta prenos pripravi z nacionalnimi ali lokalnimi ukrepi, ki ženskam olajšajo prevzem podjetij. Na evropski ravni bi lahko pripravili študijo o stanju na tem področju in popis spremljajočih motivacijskih ukrepov.

2.1

Prihodnje portugalsko predsedstvo Evropske unije je EESO zaprosilo, da pripravi raziskovalno mnenje o temi Zaposljivost in podjetniški duh – vloga civilne družbe, socialnih partnerjev ter lokalnih in regionalnih organov z vidika spola, ki ga potrebuje za pripravo svojega dela.

2.2

EESO pozdravlja predlog portugalskega predsedstva za krepitev posvetovalnega procesa o novih integriranih smernicah za rast in delovna mesta za obdobje 2008-2010, in sicer tako, da bi upoštevali vidik enakosti med spoloma in vprašanje, kako ta vidik uresničujejo civilna družba, socialni partnerji, regionalne in lokalne oblasti ter nacionalne vlade, saj je vprašanje spola in enakosti moških in žensk izziv za celotno evropsko družbo.

2.3

Pogodba jasno navaja, da cilji EU obsegajo spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka, visoko stopnjo zaposlenosti in enakost med spoloma.

2.4

Enakost med spoloma je eno temeljnih načel Evropske unije, navedenih v Pogodbi in v Listini o temeljnih pravicah EU. Institucije in organi EU so odgovorni za boj proti diskriminaciji, s katero se soočajo ženske, ter za spodbujanje enakosti med spoloma v okviru zakonodaje in javne politike.

2.5

Pravni red Skupnosti vključuje obsežna poglavja v zvezi s politikami enakosti. S področja politike zaposlovanja in delovne zakonodaje sta omembe vredni dve direktivi: (1) Direktiva 2002/73/ES o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev; (2) Direktiva Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

2.6

EESO je v zadnjih nekaj letih pripravil različna mnenja (1), s katerimi prispeva k razvoju pravnega reda Skupnosti, izboljšanju zakonodaje in kakovosti politik za enakost med spoloma. Odbor je že podprl evropsko strategijo zaposlovanja ter poudaril pozitivna prizadevanja za reševanje nacionalnih in lokalnih problemov v okviru skupnega in usklajenega delovanja na evropski ravni. Odbor meni, da je treba ta prizadevanja podpreti z dodatnimi pobudami in boljšim usklajevanjem.

2.7

EESO želi oceniti doslej sprejete politike, poudariti dobro prakso in predlagati nekaj novih pobud, ki bi omogočile evropskim ženskam, da se ukvarjajo s podjetništvom in da postanejo bolj dejavne na trgu dela. To mnenje sodi v kontekst razprav o oceni in prenovi lizbonske agende, zato bi lahko predloge pripravili v okviru revizije integrirane strategije za rast in delovna mesta ter v prihodnjih nacionalnih programih reform.

3.1

Cilj lizbonske strategije je polna zaposlenost v Evropi, ki naj bi jo dosegli s povečevanjem kakovosti in produktivnosti pri delu, gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo ter z boljšim upravljanjem. To bi se moralo dogajati v okviru družbe znanja, ki upošteva osebne izbire moških in žensk. Prvič je bilo postavljeno merilo za enakost med ženskami in moškimi v gospodarskem življenju, cilj pri tem pa je doseči 60-odstotno zaposlenost žensk do leta 2010.

3.2

EESO na prošnjo Evropskega sveta sodeluje z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti pri izvajanju lizbonske strategije (2).

3.3

Čeprav so doseženi dobri rezultati, izkušnje kažejo, da je treba v okviru lizbonske strategije izvesti več reform, s katerimi bi ženskam in moškim omogočili, da lahko pod enakimi pogoji ustanovijo podjetje in dobijo zaposlitev.

3.4

Ženske v Evropi še vedno nimajo enakih poslovnih priložnosti kot moški. Tudi na trgu dela nimajo enakih možnosti. Zaradi socialnih in kulturnih stereotipov iz preteklosti je stopnja udeležbe žensk na trgu dela na splošno nižja kakor stopnja udeležbe moških, poklicna segregacija pa je še vedno prisotna. Na splošno imajo ženske manj varno zaposlitev, ki je slabše kakovosti in manj plačana. Imajo tudi večje težave pri izboljšanju svoje poklicne usposobljenosti, podjetnice pa se soočajo z več ovirami pri pridobivanju finančnih sredstev.

3.5

Zaradi tega EESO meni, da je treba v okviru lizbonske strategije vprašanju spola posvetiti večjo pozornost, pri tem pa prenoviti nacionalne cilje in cilje Skupnosti, da bi več ženskam omogočili ukvarjanje s podjetništvom ter zagotovili zaposlitev in izboljšanje kakovosti zaposlitve („kakovost“ pomeni večjo raznolikost poklica, enako plačilo, večjo trdnost zaposlitve, boljši dostop do poklicnega usposabljanja in napredovanja).

3.6

Evropski svet je po vmesnem pregledu marca 2005 potrdil nov začetek lizbonske strategije, glavna sprememba pa je bila preusmeritev z izključno količinskih ciljev na politike in praktične pobude, ki so potrebne za doseganje teh ciljev. Prednostne naloge so: ustvariti več in boljša delovna mesta tako, da privabimo več ljudi na trg dela in jih na njem obdržimo; posodobiti sisteme socialnega varstva; povečati prilagodljivost delavcev in podjetij; izboljšati prožnost in varnost trgov dela ter z boljšim izobraževanjem in strokovnim usposabljanjem povečati naložbe v človeški kapital (3).

3.7

Prenovljena lizbonska strategija poudarja tudi pomen dobrega upravljanja ob učinkovitejšem političnem pristopu, ki bo zainteresirane strani, države članice, državljane, parlamente, socialne partnerje in civilno družbo povezal z institucijami EU v okviru skupnega cilja doseči večji napredek in ustvariti večje možnosti. EESO meni, da je treba izboljšati izvajanje lizbonske agende z večjim vključevanjem civilne družbe, socialnih partnerjev ter lokalnih in regionalnih organov.

3.8

EESO poudarja, da je treba v pripravo smernic čim prej vključiti socialne partnerje in da se je treba z njimi posvetovati o vidikih, povezanih z vključevanjem meril enakosti med spoloma.

3.9

Integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005-2008), ki so podlaga za nacionalne programe reform držav članic, potrjujejo potrebo po enakosti med spoloma zaradi izvajanja zastavljenih prednostnih nalog, ki združujejo posebne ukrepe za zaposlovanje žensk in vključevanje enakosti v vse sprejete pobude (4).

3.10

EESO je, kakor je že izrazil v mnenju o smernicah za zaposlovanje, presenečen, ker ni posebnih integriranih smernic o vprašanjih spola, čeprav je enakost med spoloma ena od ključnih tem lizbonske strategije (5).

3.11

Ocena lizbonskega programa Skupnosti in programov nacionalnih reform (6) poudarja potrebo po okrepitvi politik enakih možnosti žensk in moških s sprejetjem ukrepov, ki bi omogočili usklajevanje delovnega, družinskega in zasebnega življenja.

3.12

Skupno poročilo o zaposlovanju (2006-2007) je poudarilo hitro rast zaposlenosti žensk in jo obravnavalo kot korak naprej k uresničevanju lizbonskega cilja (7). Vendar je opozorilo, da „večina držav članic v poročilih o izvajanju še vedno ne omenja posebnih ukrepov za spodbujanje zaposlovanja žensk ali zmanjševanje razlik med spoloma, z izjemo ukrepov za širši dostop do otroškovarstvenih zmogljivosti. Nekatere države članice (AT, BE, DK, DE, ES, IE, IT, LU, PT, UK) so določile nacionalne cilje glede mest v otroškovarstvenih zmogljivostih, le malo pa jih poroča o napredovanju proti evropskemu otroškovarstvenemu cilju. Celotni napredek k temu cilju je še vedno počasen. Ukrepe za omogočanje dostopnosti otroškega varstva večjemu številu ljudi z določitvijo najvišjih cen ali znižanjem stroškov so poudarile samo AT, DK, FI, IE, MT in NL. Ni pa omenjena potreba po krepitvi vloge moških pri usklajevanju delovnega in družinskega življenja. SI je sprožila kampanjo, ki naj bi povečala dejavnost moških v družinskem življenju, LT je uvedla nove možnosti za porodniški dopust za moške, CZ, DE in EL pa bodo povečale možnosti, da lahko očetje vzamejo porodniški dopust.“

4.1

Evropski pakt za enakost med spoloma (8), ki ga je sprejel Evropski svet marca 2006, je korak naprej v kakovostnem smislu, saj določa skupni cilj za vse države članice, tj. povečati udeleženost žensk na trgu dela ter spodbujati enakost med ženskami in moškimi.

4.2

Načrt za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2006-2010, ki ga je sprejela Komisija, določa šest ključnih področij za ukrepe EU: ekonomska neodvisnost za ženske in moške; usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja; enaka zastopanost pri odločanju; izkoreninjenje vseh oblik nasilja na podlagi spola; odprava stereotipov o spolih; spodbujanje enakosti med spoloma v zunanjih in razvojnih politikah (9).

4.3

Načrt navaja tudi nekaj zelo pomembnih ukrepov za izboljšanje upravljanja glede enakosti med spoloma, Komisija pa se je obvezala, da bo pozorno spremljala napredovanje na tem področju.

4.4

EESO je v mnenju z naslovom Načrt za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2006-2010 pozdravil politično pripravljenost Komisije, da enakosti med spoloma nameni pomembno mesto v svojem programu za obdobje 2006-2010, ter poudaril pomen vključevanja vseh zainteresiranih strani v izvajanje njenih prednostnih nalog (10).

4.5

EESO je podprl tudi ustanovitev Evropskega inštituta za enakost med spoloma (11).

4.6

EESO meni, da je čas za okrepitev politik enakosti z novimi aktivnimi ukrepi na trgu dela, ustanavljanjem podjetij in organizacijo družbenega življenja. V nekaterih državah članicah sprejemajo nove zakone, da bi zagotovili dejansko enakost med ženskami in moškimi pri političnih dejavnostih, v družbenih organizacijah ter v podjetjih na ravni delojemalcev, uprave in vodstva. EESO na splošno podpira te reforme, ki vključujejo aktivne politike, temelječe na ustreznem zakonodajnem okviru, ki jamči za resnično varstvo pri delu ter zagotavlja nujno potrebno stabilnost in varnost.

5.1

Neenakost med spoloma v poslovnem svetu in na trgu dela je resen problem evropske družbe v celoti, ne samo za ženske, ampak tudi za moške, podjetja, delavce, delavke, vlade, socialne partnerje in civilno družbo. Enakopravnost med spoloma je temeljni izziv za prihodnost Evrope.

5.2

EESO podpira Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2007 (12) o načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006-2010, zlasti točko 17, v kateri „poziva države članice, naj okrepijo nacionalne akcijske načrte za zaposlovanje in vključevanje v družbo ali naj vanje vključijo ukrepe za zagotavljanje enakovrednega dostopa žensk do trga dela in enakega plačila za enako delo in ukrepe za spodbujanje žensk k podjetništvu“, ter točko 20, v kateri „poziva države članice, naj imenujejo nacionalnega predstavnika, ki bo pristojen za vprašanja enakosti med spoloma v sklopu izvajanja Lizbonske strategije in ki bo sodeloval pri pripravi in pregledu nacionalnih načrtov ter nadzoroval njihovo izvajanje, ter tako spodbujajo vključevanje načela enakosti med spoloma, zlasti v proračun, v zvezi s politiko in cilji, ki so določeni v teh načrtih“.

5.3

EESO poudarja, da morajo novi nacionalni programi reform vsebovati zahtevo, da države članice imenujejo nacionalnega predstavnika za enakost med spoloma.

5.4

Smernice za zaposlovanje morajo določiti konkretne cilje in izboljšati kazalnike kakovosti in količine, da bi opravili primerjalno oceno napredka, ki so ga dosegle države članice pri dejanski enakopravnosti žensk na trgu dela in v okviru podjetniških pobud.

5.5

EESO meni, da bi morala EU nameniti več pozornosti ženskam, ki delajo na podeželskih območjih, odvisnih od kmetijstva, kjer učenje ni pomembna prednostna naloga, ter podpreti njihovo udeležbo na trgu dela.

5.6

Nekatere vlade poskušajo na podlagi subsidiarnosti zmanjšati zahteve EU v zvezi z nacionalnimi programi reform. EESO meni, da so v celoti gledano integrirane smernice dovolj fleksibilne in da lahko zato države članice najdejo najustreznejše rešitve za svoje potrebe.

5.7

Poleg tega EESO meni, da je treba ob spoštovanju načela subsidiarnosti okrepiti razsežnost Skupnosti v lizbonski agendi ter v integriranih smernicah za rast in delovna mesta. EESO v svojem mnenju o načrtu za enakost med ženskami in moškimi (2006-2010) „priznava, da so za povečanje stopnje zaposlenosti žensk potrebne skupne prednostne naloge pri usklajevanju politik zaposlovanja; Komisija mora pri oceni nacionalnih programov reform zagotoviti, da so razlike med spoloma prednostna naloga in da se sprejmejo ustrezni ukrepi“  (13).

5.8

Upravljanje je bilo izboljšano v okviru evropske strategije zaposlovanja, vendar EESO meni, da razmere še vedno niso popolnoma zadovoljive. Okrepiti je treba sodelovanje med Komisijo, državami članicami, socialnimi partnerji, organi, ki se ukvarjajo z vprašanjem enakosti, ter organizacijami civilne družbe, da bi zagotovili ustrezno udeležbo na vseh ravneh in v vseh fazah ukrepanja.

5.9

EESO meni, da je treba izboljšati sodelovanje državljanov pri evropski strategiji zaposlovanja. Socialnim partnerjem in organizacijam civilne družbe je treba olajšati začetek sodelovanja pri teh politikah, zato je pomembno, da lahko sodelujejo v okviru ustreznih postopkov na vseh ravneh – na ravni Skupnosti ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Za zagotovitev uspešnosti lizbonske strategije je treba izboljšati upravljanje in povečati dodatno vrednost, ki jo prinaša sodelovanje socialnih partnerjev, civilne družbe ter lokalnih in regionalnih organov.

5.10

Kadar gre za zaposlovanje, je vpliv izvajanja politik najbolj opazen na lokalni ravni; zato imajo lokalne in regionalne oblasti skupaj s socialnimi partnerji ključno vlogo pri izvajanju politik. Če naj se zagotovi vključevanje na trg dela pod enakimi pogoji, je potrebno poglobljeno razumevanje posebnih zahtev in potreb žensk ter gospodarskih in socialnih razmer zadevnega področja. Zaradi tega je treba lokalne in regionalne organe vključevati v diagnosticiranje, načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje ukrepov.

5.11

Res je, da so v zadnjih letih ženske prevzele vodstvo na akademskem področju (zdaj je 59 % vseh visokošolskih diplomantov žensk) (14), toda res je tudi to, da so področja, na katerih študirajo, še vedno zelo stereotipna. Le ena od desetih diplomantk pridobi tehnično kvalifikacijo – med desetimi diplomanti pa štirje. Na področju poučevanja, družboslovja, umetnosti in zdravstva je skoraj polovica diplomantk, vendar manj kakor ena četrtina diplomantov. EESO predlaga, da izobraževalne oblasti začnejo obsežne promocijske kampanje za preseganje seksističnih stereotipov, da se bodo moški in ženske odločali za poklice, v katerih je njihov spol premalo zastopan.

5.12

Politike usklajevanja poklicnega in družinskega življenja pomagajo izboljšati kakovost življenja žensk in moških; vsem pomagajo tudi pri vstopu in vztrajanju na trgu dela ter tako omogočajo uporabo polnega potenciala delovne sile. Te politike bi morale veljati tako za ženske kakor tudi za moške.

5.13

EESO (15) opozarja države članice na obveznosti, ki so jih sprejele z Evropskim paktom za enakost med spoloma, ter predlaga, da Komisija zahteva, da programi nacionalnih reform vključijo več obveznosti glede boljšega usklajevanja družinskega in delovnega življenja žensk in moških. Zagotoviti je treba skupno odgovornost vseh udeleženih strani, vključno s podjetji, saj gre za vprašanje, ki se tiče celotne družbe.

5.14

Usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ne bi smeli zamenjevati z nekaterimi ukrepi družinske politike, ki ovirajo zaposlovanje z zagotavljanjem močnih spodbud za možnost izstopa s trga dela za daljše obdobje, s čimer se zmanjšujejo možnosti za vrnitev na delo.

5.15

Sprejeti je treba učinkovitejše ukrepe, ki bodo spodbujali ponovno vključevanje žensk in moških na trg dela po odsotnosti zaradi rojstva otroka ali skrbi za odvisne osebe, ne da bi se pri tem zmanjšale kvalifikacije ali plačilo. Ti ukrepi bi morali vključevati prilagodljive modele za stalno usposabljanje v času odsotnosti in za nadaljevanje zaposlitve s krajšim delovnim časom. S tem v zvezi je treba opozoriti na Evropski okvirni sporazum o delu na daljavo – ki so ga sprejeli socialni partnerji (Evropska konfederacija sindikatov ETUC, Evropsko združenje delodajalcev UNICE in Evropsko združenje obrti ter malih in srednjih podjetij UEAPME ter Evropski center za podjetja z javno udeležbo in podjetja splošnega gospodarskega pomena CEEP) in ki vsebuje opredelitev in okvir dela na daljavo, njegovo prostovoljno naravo, pogoje zaposlovanja, varstvo podatkov, zasebnost, opremo, zdravje in varnost, organizacijo dela, usposabljanje in kolektivne pravice – ter na izvajanje in spremljanje sporazuma.

5.16

Nevladne organizacije (NVO) imajo pri spodbujanju enakosti med spoloma v Evropi zelo pomembno vlogo, saj izvajajo kampanje, ki so povezane s političnimi idejami in kulturnimi vrednotami, ter socialne pobude, ki spodbujajo boljše možnosti za veliko žensk. Veliko žensk sodeluje z NVO pri zastopanju različnih delov ženskega prebivalstva pred lokalnimi in regionalnimi organi; treba jih je podpreti.

5.17

Ženske iz priseljenskega ali manjšinskega družbenega okolja imajo posebne težave pri ustanavljanju podjetij in dostopu na trg dela pod enakimi pogoji, zato bi morale nove smernice za zaposlovanje vsebovati posebne cilje.

5.18

EESO je v različnih mnenjih pozival, da se oblikuje skupna politika EU za priseljevanje ter da evropske vlade določijo politike vključevanja in boja proti diskriminaciji kot prednostne naloge. Te politike bi morale vključevati vidik spola, tako da lahko priseljenke ali pripadnice etničnih ali kulturnih manjšin izvajajo svoje poslovne projekte ter postanejo del trga dela pod enakimi pogoji.

5.19

Tudi invalidke so soočajo s posebnimi težavami pri vstopanju na trg dela in ustanavljanju podjetij. EESO predlaga, da nove smernice in nacionalni programi reform prek posebnih kazalnikov okrepijo cilj vključevanja teh žensk na trg dela.

5.20

EESO predlaga, da lokalne in regionalne oblasti spodbujajo politike za krepitev enakih možnosti za invalidke ter da socialni partnerji v okviru kolektivnih pogajanj in delovnih postopkov sprejmejo strategije za enakost.

5.21

Evropski socialni sklad je s pobudo EQUAL in v okviru lizbonske strategije oblikoval koristne in inovativne pristope k spodbujanju podjetništva in zaposljivosti žensk, ki so izpostavljene večji diskriminaciji. Te izkušnje se lahko izkažejo kot koristne – zlasti za nadaljnji razvoj s strani lokalnih in regionalnih oblasti – v okviru načrtovanih pobud Evropskega socialnega sklada za programsko obdobje 2007-2013, saj bi lahko sprejeli nove pobude za spodbujanje dostopa žensk, ki se soočajo z različnimi težavami, do zaposlitve.

6.1

Od sprejetja lizbonske strategije so ženske zasedle šest milijonov od skupaj osmih milijonov delovnih mest, ki so bila ustvarjena v EU. Leta 2005 je bila stopnja zaposlenosti žensk 56,3-odstotna (+ 1,1 %), stopnja zaposlenosti moških pa 71-odstotna (+ 0,6 %). Tudi stopnja zaposlenosti žensk, starejših od 55 let, se je povečala hitreje kakor za moške in je dosegla 33,7 % (16).

6.2

Brezposelnost se zmanjšuje: v letu 2005 je bila 8,8-odstotna oziroma 9,9 % med ženskami in 7,9 % med moškimi. Kljub pozitivnemu trendu v skupni zaposlenosti žensk v Evropi prispevek žensk še vedno ni v celoti realiziran. Dokaz za to so nižje stopnje udeležbe in zaposlenosti žensk, višja stopnja brezposelnosti, manjša trdnost pogodb o zaposlitvi, močna poklicna in sektorska segregacija, plačna neenakost ter težave žensk in moških pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

6.3

EESO poudarja, da kljub temu, da je mogoče doseči ciljno stopnjo, določeno za zaposlitev žensk (60 % do leta 2010), ne smemo pozabiti, da ta stopnja vključuje delovna mesta s krajšim delovnim časom ter prilagodljiva in začasna delovna mesta, večino teh pa zasedajo ženske, čeprav ne vedno prostovoljno, ampak pogosto zaradi neenakomerne porazdelitve družinskih obveznosti med moškimi in ženskami.

6.4

Še vedno obstajajo glavne razlike pri vlogah moških in žensk na trgu dela, kjer je stopnja segmentacije visoka, zlasti glede ureditve dela ter poklicev in sektorjev, v katerih so zaposleni. Te razlike vplivajo tako na zaposlene ženske kakor tudi na tiste, ki zaposlitev iščejo. Zato je treba spodbujati nove politike, katerih namen je zmanjševanje temeljnih razlogov za neenakost, s katero se na trgu dela soočajo ženske.

6.5

Ženske se soočajo z več težavami kakor moški tudi pri iskanju zaposlitve in upoštevanju njihovih kvalifikacij. Poleg tega razpetost med delom in družinskim življenjem ženskam otežuje dostop do trga dela in vztrajanje na njem, zaradi česar so še vedno v veliko težjem položaju kakor moški.

6.6

EESO pozdravlja načrte za enakost, ki so jih sprejeli socialni partnerji v številnih podjetjih s ciljem boja proti diskriminaciji in izboljševanja razmer glede vključenosti žensk in trajanja njihove zaposlitve v podjetjih ter glede njihovega usposabljanja in poklicne poti. Za ta namen so določeni pozitivni ukrepi. Organi oblasti, zlasti na lokalni in regionalni ravni, morajo podpirati načrte za enakost.

6.7

Evropski socialni dialog, za katerega so pristojni socialni partnerji, ima pri razvoju vidika spola v okviru lizbonske strategije pomembno vlogo. EESO opozarja na pomen vloge okvirne strategije za enakost spolov iz leta 2005 (17), sprejete v soglasju z evropskimi socialnimi partnerji, ki se izvaja na sektorski in nacionalni ravni.

6.8

Nedavni okvirni sporazum o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu (18) je primer dobre prakse, ki jo EESO želi podpreti. Poleg tega nekateri odbori za sektorski dialog privzemajo pristop na osnovi spola. Odbor poziva Komisijo, da pri doseganju teh ciljev bolj dejavno sodeluje s socialnimi partnerji.

6.9

Kolektivna pogajanja, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso, so ena od značilnosti evropskega socialnega modela. Socialni partnerji se na različnih področjih pogajajo in dogovarjajo, da bi izboljšali varnost in prilagodljivost zaposlitve s prilagajanjem plač, organizacije delovnega in poklicnega usposabljanja ter sistemov kvalifikacij.

6.10

S kolektivnimi pogajanji v podjetjih in sektorjih je treba odpravljati neravnotežje med spoloma, ki ženske postavlja v podrejen položaj. EESO meni, da so kolektivna pogajanja in socialni dialog zelo pomembna sredstva za razširjanje načrtov za enakost v evropskih podjetjih. Za Evropo, države članice, podjetja in družbo v celoti je nujno, da odpravijo diskriminacijo žensk na področju zaposlovanja, do katere prihaja zaradi kulturnih in socialnih stereotipov.

6.11

Načelo enakega plačila za delavke in delavce, ki je omenjeno v členu 141 PES, določa, da je treba za enako delo ali delo enake vrednosti odpraviti vsako diskriminacijo na podlagi spola v zvezi z vsemi vidiki in pogoji plačila. Kljub temu za eno delovno uro ženske zaslužijo v povprečju 15 % manj kakor moški (relativna razlika pri povprečni bruto urni postavki za moške in ženske) (19). Ta plačna diskriminacija se pojavlja v vseh gospodarskih sektorjih, zlasti pri najvišjih poklicnih kategorijah.

6.12

EESO meni, da je treba plačno enakost med moškimi in ženskami, ki je vključena v integrirane smernice Skupnosti, okrepiti z ovrednotenjem natančnih kazalnikov.

6.13

Za odpravo plačne diskriminacije je potrebno dejavno sodelovanje med socialnimi partnerji z različnih področij. EESO je v Mnenju o načrtu za enakost med ženskami in moškimi (2006-2010) opozoril, „da so nacionalne vlade, nacionalni organi za enakost in socialni partnerji vseh držav članic dolžni zagotoviti, da sprejeti sistemi plač ne vodijo k diskriminaciji pri plačilu za ženske in moške“ (20).

6.14

Javne službe za zaposlovanje so ključni element ustroja trga dela in bi morale biti zavezane k spodbujanju aktivnih politik, ki bi ženskam omogočile dostop do zaposlitve prek usposabljanja in programov za usmerjanje pri iskanju zaposlitve. Da bi zagotovili ustrezno izvajanje obstoječe zakonodaje, EESO predlaga, da javne službe za zaposlovanje in zasebne agencije pripravijo kodekse ravnanja, ki bi onemogočali diskriminacijo žensk s strani ponudnikov zaposlitve in v postopkih izbire.

6.15

Na preglednejših trgih dela je enakost med ženskami in moškimi večja. Na primer: stopnje udeleženosti žensk v javnem sektorju so višje zaradi, med drugim, izbirnih postopkov, v katerih se vrednotijo sposobnosti in se bolj učinkovito odpravljajo diskriminacijski predsodki, ki temeljijo na spolnih stereotipih.

6.16

Sistemi izračuna pokojnin so za ženske pogosto nepravični, saj so povezani s poklicno potjo. Veliko žensk, zaposlenih za krajši delovni čas, ali tistih, ki nimajo stalne zaposlitve ali je ta zaposlitev negotova, ima težave pri pridobivanju pokojnine ali pa prejemajo zelo nizke pokojnine. EESO Komisiji in državam članicam predlaga, da ob uporabi odprte metode usklajevanja za reformo pokojninskih sistemov upoštevajo te razmere, ki ovirajo enakost žensk na trgu dela, in poiščejo pravičnejše rešitve.

6.17

Stalno usposabljanje je bistvenega pomena, saj omogoča, da moški in ženske opravljajo svoje poklicne dejavnosti na trajnostni način. EESO predlaga, da lokalne in regionalne oblasti v sodelovanju s socialnimi partnerji izvajajo stalne programe usposabljanja, namenjene podjetnicam in delavkam v okviru politik zaposlovanja in enakih možnosti.

6.18

EESO želi poudariti dejavno vlogo socialnih partnerjev pri odpravljanju težav, s katerimi se soočajo ženske v družbi in na trgu dela. Mnogo žensk vstopa v sindikate in delodajalske organizacije ter v njih spodbuja aktivne politike in načrte za enakost, jih pa še vedno ni zelo veliko in morajo premagati veliko težav, da dosežejo vodstvene ravni.

7.1

Delež podjetnic je še vedno majhen: 30 % vseh delodajalcev v EU in 37 % vseh samozaposlenih (21).

7.2

Ženske se tudi pri ustanavljanju podjetja srečujejo z več ovirami kakor moški: zaradi stereotipov, socialnih in kulturnih ovir, usmerjanja pri izobraževanju in usposabljanju ter zaradi dodatnih težav pri pridobivanju finančnih sredstev, potrebnih za poslovne projekte. A ko ženske ustanovijo podjetje, nič ne kaže, da bi bile pri razvoju podjetja manj uspešne kakor moški.

7.3

EESO predlaga, da vsi politični in socialni akterji okrepijo svoja prizadevanja za krepitev podjetništva evropskih žensk ter odpravljajo stare družbene stereotipe, ki še vedno obstajajo: „posel je moška domena, delovni čas je nezdružljiv z družinskim življenjem“ itd. Ti družbeni stereotipi ustvarjajo veliko kulturnih in družbenih težav za ženske, ki so samozaposlene ali ustanavljajo podjetja.

7.4

Akcijski načrt: Evropska agenda politike podjetništva (22) predlaga vrsto ukrepov za spodbujanje podjetništva, ki naj bi jih sprejeli EU in politični voditelji vseh držav članic. Načrt med drugim poudarja potrebo po zagotavljanju ženskam prilagojene podpore. Vendar se to vprašanje ne omenja v poročilih o napredku v zvezi z doseganjem ključnih ciljev in ukrepov Evropske listine za mala podjetja (23). EESO meni, da bi morala letna poročila vsebovati posebne informacije o napredku, doseženem na ravni EU in držav članic pri zagotavljanju podpore podjetnicam, da bi se tako olajšala izmenjava dobrih praks in znanja.

7.5

Podjetniško miselnost žensk in moških v Evropi je treba spodbujati (24). EESO je leta 2006 sprejel mnenje (25) o sporočilu Komisije: Izvajanje lizbonskega programa Skupnosti – spodbujanje podjetniškega razmišljanja skozi izobraževanje in učenje, ki poudarja pomen ženskega podjetništva, podjetniško miselnost žensk ter vlogo podjetništva pri prizadevanju za rast, zaposlovanje in osebno izpolnitev. Mnenje je poudarilo, da je razvoj podjetniške miselnosti stalni proces in da ga je zato treba vključiti v učne načrte.

7.6

EESO priporoča, da se v nacionalne in regionalne učne načrte na sekundarni in terciarni ravni vključi izobraževanje o podjetništvu (o upravljavskih tehnikah, orodjih IKT itd.), zlasti med ženskami, ter da se sprejmejo ukrepi za povečanje števila podjetnic.

7.7

Cilj je z odpravo vsakršne diskriminacije ustvariti možnosti, da lahko ženske vstopajo v poslovno okolje enako kot moški. Lokalne in regionalne oblasti bi morale ženskam pomagati, da uresničijo svojo pravico do podjetništva, ki je dejavnik enakosti ter lokalnega gospodarskega in družbenega razvoja.

7.8

Pripraviti je treba podporne ukrepe za zagotovitev, da lahko podjetnice uporabljajo finančne in posojilne storitve, ki jih potrebujejo. Banke bi morale ponujati posebne programe mikro posojil za podjetnice. Finančne ustanove ne bi smele diskriminirati podjetnic, ki se soočajo z večjimi težavami kakor moški, kadar želijo zagotoviti finančna sredstva, ki jih potrebujejo za podjetja, za njihovo širitev ter za razvojne inovacije, usposabljanje in raziskovalne pobude.

7.9

Okrepiti bi morali informacije o možnostih financiranja iz strukturnih skladov, da bi raziskali inovativne možnosti, kot so ustvarjanje prilagodljivih finančnih instrumentov, ki kombinirajo subvencije z mikro posojili in jamstvi.

7.10

Sredstva skladov Skupnosti za spodbujanje podjetništva, ki jih krepijo in upravljajo nacionalne in regionalne oblasti, morajo biti pregledna ter zlahka dostopna malim in srednje velikim podjetjem, ki jih vodijo ženske. Lokalne in regionalne oblasti, ki delajo z organizacijami delodajalcev, morajo olajšati pridobivanje sredstev, finančne pomoči in nasvetov za podjetnice, zlasti v začetni fazi njihovih poslovnih projektov.

7.11

EESO želi poudariti primer dobre prakse: Jamstveni sklad za ustanovitev, prevzem ali razvoj podjetij žensk (Fonds de Garantie pour la Création, la Reprise ou le Développement d'Entreprise à l'Initiative des Femmes), ki ženskam pomaga pridobiti finančna sredstva za ustanovitev, prevzem ali razvoj podjetja. Sklad je bil ustanovljen, da bi pomagal ženskam premagati težave, s katerimi se soočajo, kadar poskušajo pridobiti bančna posojila. Upravlja ga zasebna organizacija, Inštitut za razvoj socialnega gospodarstva (Institut de Développement de l'Economie Sociale), financira pa se iz različnih virov, vključno z Evropskim socialnim skladom.

7.12

Države članice morajo zagotoviti večjo podporo malim podjetjem, saj večina podjetnic meni, da so davčne politike zaradi pomanjkljivosti veljavne zakonodaje ena največjih ovir za vodenje podjetja.

7.13

Ko posamezniki ustanovijo svoje podjetje, lahko načelno v večji meri razpolagajo s svojim časom. Zaradi tega se vedno več žensk in moških odloča za samozaposlitev in podjetništvo. V praksi pa se podjetnice pri učinkovitem usklajevanju svojega delovnega in družinskega življenja srečujejo z več ovirami kakor moški.

7.14

V Evropi je veliko primerov dobre prakse pri krepitvi vloge žensk v delodajalskih organizacijah na različnih ravneh – ustanovljena so tudi združenja delodajalk. Tudi industrijske in trgovinske zbornice (26) izvajajo veliko pobud, ki jih EESO podpira.

7.15

EESO podpira delo Evropske mreže za spodbujanje ženskega podjetništva (WES), katere glavni cilj je izboljšati javno podobo podjetnic, pri tem pa ustvarjati pozitivno okolje z ukrepi, kot so izmenjava informacij o financiranju, usposabljanju, mrežah, svetovanju, raziskavah in statističnih podatkih.

7.16

Upoštevajoč značilnosti podjetij socialnega gospodarstva (zadruge, vzajemne družbe, združenja, fundacije), se ženske na začetku podjetniške dejavnosti pogosto odločajo zanje, saj se jim zdi, da bodo svoje poslovne cilje lažje dosegle v njih kakor v drugih vrstah podjetij.

7.17

Podjetja socialnega gospodarstva – v veliki meri zaradi svojega socialnega namena – spodbujajo vključevanje žensk na trg dela, zato bi jih morale lokalne in regionalne oblasti podpirati, da bi okrepili to pomembno socialno pobudo.

7.18

Večina poročenih sopodjetnikov je žensk, pogosto zaposlenih s krajšim delovnim časom. Skrbi zaradi zmanjšanja stopenj rodnosti, vprašanje otroškega varstva in težave v zvezi s smrtjo zakonskega partnerja ali ločitvijo so zelo posebne težave, ki se razlikujejo od tistih, s katerimi se soočajo moški. Poročeni sopodjetniki v mnogih državah članicah nimajo ustreznega pravnega statusa.

7.19

Precejšnje so tudi neenakosti v sistemih socialne varnosti. Na področju socialnega varstva, usposabljanja in podpore ustanavljanju podjetij s strani žensk je treba izvajati posebne ukrepe. V nekaterih državah zakonske določbe o socialnem varstvu podjetnic in poročenih sopodjetnic razlikujejo različne statuse, ki se lahko uporabljajo za podjetnice, npr. „zakonec sodelavec“, „zaposleni zakonec“ ali „zakonec družabnik“. EESO predlaga, da Komisija spodbudi razpravo s ciljem izboljšati socialno varstvo podjetnic.