27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/66

1.1

Radiofrekvenčna identifikacija (RFID) je pomembna tehnologija, ki bo sčasoma še pridobila na pomenu. Njene sedanje in prihodnje aplikacije lahko izboljšajo veliko število poslovnih postopkov tako v javnem kakor tudi v zasebnem sektorju ter prinesejo veliko koristi posameznikom in podjetjem. Poleg tega lahko RFID spodbudi množičen razvoj internetnih aplikacij, pri tem pa omogoči tisto, kar je agencija ZN poimenovala „internet stvari“. A če RFID ne bo pod strogim nadzorom, lahko posega v človekovo zasebnost, krši državljanske svoboščine ter ogrozi varnost posameznikov in podjetij.

1.2

Celoten naslov sporočila Komisije je Radiofrekvenčna identifikacija (RFID) v Evropi: naslednji koraki k okviru politike. Komisija je že opravila obsežna posvetovanja, ki so zagotovila podlago za sporočilo. EESO je bil pozvan, da pripravi raziskovalno mnenje. Komisija bo ob koncu leta na podlagi odzivov na to sporočilo pripravila priporočilo državam članicam. Priprava zakonodaje, ki bi trajala dlje, bo izvedena pozneje. Zato se bo to mnenje osredotočilo na vsebino tega priporočila.

1.3

Komisija se je odločila za ustanovitev skupine zainteresiranih strani, da bi olajšala pripravo svojega priporočila. EESO bi pozdravil priložnost, da tej skupini predstavi svoje mnenje.

1.4

EESO odobrava ukrepe, ki jih Komisija predlaga v zvezi z radijskim spektrom, standardi, zdravjem, varnostjo in okoljem. Odbor poudarja nujnost učinkovitega prispevka industrije k forumu za standardizacijo.

1.5

Glede na to, da bo Komisija objavila svoje priporočilo državam članicam ob koncu tega leta, lahko upravičeno pričakujemo, da bo za izhodišče vzela sedanjo infrastrukturo za varovanje podatkov in zasebnosti. To predvsem kaže na to, da bodo organi za varovanje podatkov, ki že obstajajo v vsaki državi članici, pristojni tudi za vprašanja zasebnosti in varnosti v zvezi z RFID. Ta vprašanja so osrednja tema tega mnenja.

1.6

Zasebnost in državljanske svoboščine so s tehnologijo RFID izpostavljene resnim nevarnostim:

1.7

Iz teh nevarnosti zato izhaja naslednje:

1.8

Kako izvajati ta načela v praksi, je sporno. Najustrezneje bi bilo, da bi vsa podjetja, ki so vključena v poslovanje med podjetji in potrošniki, kot so trgovina na drobno, izdaja vozovnic in vstopnic, nadzori dostopa ali prevozne storitve, strankam dala neko jamstvo, da bodo ta načela spoštovana. To jamstvo bi bilo nekakšna potrošniška listina. Na konceptualni ravni bi lahko ta listina vključevala vsa načela dobre prakse varovanja podatkov, ki so podrobno opisana v točki 4.5. EESO poleg tega predlaga naslednje smernice:

1.9

Za navedene smernice bi lahko veljale nekatere izjeme, kadar:

O vsaki takšni izjemi je treba obvestiti pristojni organ.

1.10

RFID ni dovršena tehnologija in še vedno ne moremo poznati vseh njenih možnosti. Po eni strani lahko naši tehnološki civilizaciji prinese nepredstavljive koristi, po drugi strani pa je lahko doslej največja tehnološka grožnja za zasebnost in svobodo. EESO meni, da je treba aplikacije RFID razvijati skladno s strogim etičnim kodeksom, kadar gre za zasebnost, svobodo in varnost podatkov, da pa jih je treba – ob upoštevanju potrebnih varnostnih ukrepov – še naprej razvijati.

1.11

Skratka, kjer so aplikacije RFID dovoljene, mora biti izvedba za vsakega udeleženca popolnoma pregledna. Aplikacije za izboljšanje ravnanja z blagom so na splošno sprejemljive. Aplikacije, ki vključujejo označevanje oseb, na splošno niso sprejemljive, razen v okoljih, v katerih se te osebe zadržujejo le začasno. Aplikacije, ki povezujejo ljudi z blagom, so lahko sprejemljive za namene oglaševanja. Aplikacije, ki identificirajo ljudi prek blaga, ki ga kupujejo, so na splošno nesprejemljive. Poleg tega so nekatere aplikacije nezdružljive s svobodno družbo in jih nikoli ne bi smeli dovoliti. Nujna potreba po spoštovanju zasebnosti in ohranjanju anonimnosti mora biti jedro priporočila Komisije državam članicam.

2.1

RFID je tehnologija za samodejno identifikacijo in zajemanje podatkov s pomočjo radijskih frekvenc. Za to tehnologijo je značilno zlasti to, da omogoča dodelitev posebnega identifikatorja in drugih informacij kateremu koli predmetu, živali ali celo osebi, pri čemer se uporablja mikročip, te informacije pa se lahko preberejo z brezžično napravo.

2.2

Oznake so sestavljene iz elektronskega vezja, ki hrani podatke, ter antene, ki z radijskimi valovi prenaša podatke. Čitalnik RFID pregleduje oznake, da prebere shranjene informacije. Kadar čitalnik oddaja radijske valove, se odzovejo vse oznake v dosegu. Za krmiljenje čitalnika ter zbiranje in filtriranje informacij je potrebna programska oprema.

2.3

Obstajajo različni sistemi RFID. Oznake so lahko aktivne ali pasivne. Aktivne oznake vsebujejo vgrajeno baterijo, ki poganja notranje vezje in proizvaja radijske valove – oddajajo lahko celo brez čitalnika RFID. Pri pasivnih oznakah se za pogon uporablja energija radijskih valov, ki jih prenaša čitalnik, in nimajo svoje lastne napajalne enote. Oznake so lahko „samo bralne“ ali „bralno-pisalne“. Samo bralne oznake so cenejše za proizvodnjo in se uporabljajo v najobičajnejših aplikacijah.

2.4

Doseg sistema RFID je odvisen od radijske frekvence, moči čitalnika ter materiala med oznako in čitalnikom, giblje pa se od nekaj metrov pri pasivnih sistemih do več kot sto metrov pri aktivnih sistemih.

2.5

RFID je na hierarhični lestvici brezžične tehnologije najniže. Po razvrstitvi glede na razdaljo, ki jo signal prepotuje, so na najvišjem mestu satelitski komunikacijski sistemi kot na primer GPS. Sledijo jim široka področja tehnologij mobilne telefonije, kot so GSM in GPRS, potem signali kratkega dosega v stavbah, kot je Wi-Fi, nato osebna omrežja kot Bluetooth ter na koncu še RFID. Vse te tehnologije so samostojne in samozadostne, zato ni nobene nevarnosti, da bi lahko satelitski sistemi prebrali oznake RFID. Vendar pa lahko različne naprave, kot so mobilni telefoni, prenašajo podatke med različnimi sistemi.

2.6

Nekaj primerov potencialnih prednosti aplikacij RFID:

2.7

Mnogo vidikov uporabe tehnologije RFID ponazarja njena uporaba v zvezi z življenjsko dobo knjig. Že sama količina tiskanih knjig je logistična nočna mora založnikov, distributerjev, knjižničarjev in knjigarnarjev. Razen logistike dobavne verige obstaja tudi potreba po sledenju knjig na knjižnih policah, da jih je mogoče najti in nadomestiti. Poleg tega knjižnice potrebujejo nadzor nad izposojo, kupci pa imajo lahko težave, ker ne vedo, kje se nahajajo njihove lastne knjige. Oznake RFID na knjigah zagotavljajo rešitev za vse te težave. Nadzoru nad knjižnično izposojo so podobne številne druge aplikacije, pri katerih so predmeti v obtoku ali se izposojajo.

2.8

Za ponazoritev nevarnosti, povezanih s to tehnologijo, navajamo izvleček iz patentne prijave IBM (20020615758) iz novembra 2002. Nanaša se na identifikacijo in sledenje oseb, ki uporabljajo predmete z oznako RFID:

„Metoda in sistem za identifikacijo in sledenje oseb ob uporabi predmetov z oznakami RFID, ki jih osebe nosijo na sebi. Evidence prejšnjih nakupov za vsako osebo, ki kupuje v trgovini na drobno, se zbirajo v terminalu na prodajnem mestu in se hranijo v podatkovni bazi transakcij. Ko oseba, ki nosi ali ima na sebi predmete z oznakami RFID, vstopi v trgovino ali drugo označeno območje, tam nameščeni čitalnik zazna oznake RFID na tej osebi in prebere informacije na teh oznakah. Informacije, pridobljene z oznak RFID, se s pomočjo znanih korelacijskih algoritmov primerjajo z evidenco transakcij, shranjenih v podatkovni bazi transakcij. Na podlagi rezultatov korelacije se lahko ugotovi točna identiteta ali nekatere značilnosti te osebe. Te informacije se uporabljajo za opazovanje njenega gibanja po trgovini ali drugih območjih.“

Patentna prijava American Expressa številka 20050038718 ima podobno vsebino.

2.9

Jasno je, da je RFID veliko več kot elektronska črtna koda. V izvlečku iz navedene patentne prijave so ključne razlike v tem, da:

2.10

Vprašanje, ali naj oznaka ostane aktivna po prodaji končnemu potrošniku, je sporno. Po eni strani aktivna oznaka ogroža zasebnost, po drugi strani pa lahko kupcu koristi. Uporaba čitalnikov RFID v gospodinjstvu bi na primer lahko pomagala pri urejanju vinskih kleti, hladilnikov, garderobnih omar in knjižnic. Logično je, da mora biti odločitev prepuščena posamezniku, vendar mu morata tehnologija in aplikacija ponujati možnost, da to odločitev sprejme sam.

2.11

RFID ima poleg identifikacije izdelkov v trgovini na drobno še mnogo drugih možnosti uporabe. Tudi identifikacijske kartice (identity key card) EESO delujejo na podlagi RFID. Londonski sistem podzemne železnice uporablja kartice RFID za plačilo in dostop. Kreditne kartice bodo kmalu opremljene s čipom RFID za prenos manjših zneskov brez osebne številke (PIN). Ploščice s tehnologijo RFID se uporabljajo pri plačevanju cestnine in za identifikacijo voznikov. Dostop do smučarskih vlečnic na nekaterih evropskih smučiščih nadzorujejo s ploščicami RFID, ki se nosijo v žepu smučarske obleke. Vaš poročevalec ima vsak dan s seboj tri kartice RFID in eno ploščico RFID. Njegovega psa identificirajo s pomočjo podkožnega čipa RFID. Takšne čipe po vsem svetu vse bolj uporabljajo za označevanje živali, da bi zagotovili sledljivost v prehrambeni verigi. Le majhen korak nas morda še loči od označevanja kriminalcev in problematičnih bolnikov, kakor to že počnemo s psi.

2.12

Identifikacijska kartica, ki jo uporablja EESO, je nenevarna aplikacija RFID. Identiteta postane veliko večji izziv, ko oznake RFID namestijo v delovne obleke ali uniforme, da lahko gibanje osebe stalno spremljajo skenerji, nameščeni na vseh ključnih točkah ustreznega zemljišča. Vendar je treba priznati, da je to v nekaterih primerih zaželeno, npr. iz varnostnih razlogov. V vsakem primeru je lahko določanje položaja posameznika brez ustreznih varnostnih ukrepov resen poseg v zasebnost, za katerega je potrebna tehtna utemeljitev in zelo natančen nadzor.

2.13

The Economist poroča o nenavadnem znanilcu prihodnjih aplikacij – vstopnica v VIP prostore kluba Baja Beach Club v Barceloni je mikročip, vsajen v obiskovalčevo roko. Čip je le malo večji od riževega zrna in obložen s steklom in silikonom. Uporablja se za identifikacijo oseb pri vstopu in plačilu pijače. Vsadi ga medicinska sestra ob lokalni anesteziji. V bistvu gre za oznako RFID.

3.1

RFID je pomembno politično vprašanje, ker lahko postane novo gonilo rasti in ustvarjanja novih delovnih mest ter tako znatno prispeva k uresničevanju lizbonske strategije, če bo mogoče preseči ovire za inovacije.

3.2

Komisija je leta 2006 opravila javno posvetovanje o RFID, pri katerem so bila izražena pričakovanja v zvezi s to tehnologijo na podlagi rezultatov prvih uporabnikov, pa tudi pomisleki državljanov v zvezi z aplikacijami RFID, ki omogočajo identifikacijo ali sledenje oseb.

3.3

Nadaljnji razvoj in široka uporaba RFID bi lahko dodatno okrepila vlogo informacijske in komunikacijske tehnologije pri spodbujanju inovacij in pospeševanju gospodarske rasti.

3.4

Potreben je na primer jasen in predvidljiv pravni in politični okvir, da bi ta nova tehnologija postala sprejemljiva za uporabnike. Ker tehnologija RFID po svoji naravi sega prek državnih meja, mora ta okvir zagotoviti skladnost na notranjem trgu.

3.5.1

Obstaja resna zaskrbljenost, da bi ta temeljna tehnologija, ki jo je mogoče uporabiti na mnogih področjih, ogrozila zasebnost: tehnologijo RFID je mogoče uporabljati za zbiranje informacij, ki so neposredno ali posredno povezane z določljivo ali določeno osebo in zato veljajo za osebne podatke. Na oznake RFID se lahko shranijo osebni podatki. Tehnologijo RFID bi bilo mogoče uporabljati tudi za spremljanje gibanja oseb ali za pripravo njihovega profila. Tehnologija RFID lahko posega v zasebnost. Slišati je pomisleke zaradi možnih kršitev temeljnih vrednot in posega v zasebnost ter večjega nadzora, zlasti na delovnem mestu, kar bi lahko povzročalo diskriminacijo, izključevanje, viktimizacijo in mogočo izgubo službe.

3.5.2

Nesporno je, da je uporaba RFID mogoča le, če je družbeno in politično sprejemljiva ter etično in pravno dopustna. Od RFID je mogoče pričakovati številne gospodarske in družbene koristi samo pod pogojem, da bo zagotovljeno učinkovito varstvo podatkov in zasebnosti ter s tem povezanih etičnih razsežnosti, ki so jedro razprav o javni sprejemljivosti RFID.

3.5.3

Zakonodajni okvir Skupnosti za varstvo podatkov in za zasebnost je bil oblikovan tako, da bo tudi ob inovacijah ohranil svoje jedro. Varstvo osebnih podatkov ureja splošna direktiva o varstvu podatkov (1), ki se uporablja za vse tehnologije, vključno z RFID. Splošno direktivo o varstvu podatkov dopolnjuje direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah (2). V skladu s tema direktivama so javni organi v državah članicah odgovorni za zagotavljanje skladnosti uvedbe aplikacij RFID z določbami o zasebnosti in varstvu podatkov. Zato bo morda treba oblikovati natančne smernice o izvajanju novih aplikacij RFID v praksi ter pripraviti posebne kodekse ravnanja.

3.5.4

V zvezi z varnostjo si bodo morale industrija, države članice in Komisija skupaj prizadevati za boljše razumevanje sistemskih vprašanj in s tem povezanih tveganj za varnost, ki lahko nastanejo zaradi izjemno velike uporabe tehnologij in sistemov RFID. Pomemben vidik reševanja omenjenih izzivov bosta določitev in sprejetje meril za oblikovanje, ki preprečujejo tveganja za zasebnost in varnost tako na tehnološki ravni kot tudi na organizacijski ravni in ravni poslovnih procesov. Zato je treba pred izbiro sistemov RFID ter uporabo aplikacij RFID natančno proučiti stroške in koristi posameznih tveganj za varnost in zasebnost.

3.5.5

Pojavljajo pa so tudi vprašanja v zvezi z odprtostjo in nevtralnostjo podatkovnih baz za posebne identifikatorje, ki so bistveni elementi sistema RFID, shranjevanjem zbranih podatkov in ravnanjem z njimi, vključno z možnostmi uporabe tretje strani. To je zelo pomembno glede na vlogo RFID kot nosilca novega vala razvoja interneta, ki bo postopoma povezal milijarde „pametnih“ naprav in najsodobnejših senzorskih tehnologij v globalno omrežno komunikacijsko infrastrukturo. Ta nova faza razvoja interneta je „internet stvari“.

3.5.6

Sistem za evidentiranje in poimenovanje identitet v prihodnjem „internetu stvari“ mora varovati pred okvarami ali nepooblaščeno uporabo, ki imata lahko hude posledice. Sistem ne sme biti podrejen interesom posameznikov, na podlagi katerih bi lahko te podatkovne baze in sisteme za poimenovanje uporabili za uresničevanje osebnih ciljev. Izpolnjevati je treba varnostne in etične zahteve ter zahteve v zvezi z zasebnostjo za vse zainteresirane strani od posameznikov do podjetij, katerih občutljive poslovne informacije so vključene v poslovne procese, ki temeljijo na tehnologiji RFID.

3.5.7

Pri načrtovanju informacijskega sistema RFID je treba upoštevati zahteve strank, ki dejavno sodelujejo pri vzpostavitvi takšnega sistema (na primer poslovne organizacije, javne uprave, bolnišnice), in končnih uporabnikov, ki so podvrženi temu sistemu (državljani, potrošniki, bolniki, delojemalci). Ker končni uporabniki običajno niso vključeni v fazo načrtovanja, bo Komisija podprla možnost, da osrednja skupina strokovnjakov, ki bo zastopala vse strani, oblikuje sklop smernic za uporabo (kodeks ravnanja, dobre prakse). Do konca leta 2007 bo Komisija objavila priporočilo z načeli, ki jih morajo upoštevati javni organi in druge zainteresirane strani pri uporabi RFID.

3.5.8

Komisija bo poleg tega proučila možnost vključitve ustreznih določb v prihodnji predlog o spremembi direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah na področju elektronskih komunikacij ter hkrati upoštevala prispevek predvidene interesne skupine RFID, Delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 ter drugih ustreznih pobud, kot je Evropska skupina za etiko v znanosti in novih tehnologijah. Na podlagi tega bo Komisija ocenila potrebo po nadaljnjih zakonodajnih ukrepih za zagotovitev varstva podatkov in zasebnosti.

3.5.9

Komisija bo natančno spremljala približevanje k „internetu stvari“, za katerega se pričakuje, da bo vključeval RFID kot svoj bistveni sestavni del. Komisija bo konec leta 2008 objavila sporočilo, v katerem bodo analizirane značilnosti in vpliv takšnega razvoja, zlasti natančno pa bodo obravnavana vprašanja zasebnosti, zaupanja in upravljanja. Ocenjene bodo tudi možnosti ukrepanja, vključno z možnostjo dodatnih zakonodajnih ukrepov za zagotovitev varstva podatkov in zasebnosti ter za uresničitev drugih ciljev javne politike.

3.5.10

Ugotovitve o vprašanjih varnosti, zasebnosti in etike so navedene v točki 4 tega mnenja.

3.6.1

Poleg celotnega področja varnosti, zasebnosti in etike se v zvezi z RFID zastavljajo druga politična vprašanja od radijskega spektra do standardov, zdravja, varnosti in okoljskih vprašanj.

3.6.2

Pogoje za uporabo spektra je treba uskladiti, da se omogočijo lažja mobilnost in nižji stroški. Komisija je pred kratkim sprejela Sklep (2006/808/ES) v zvezi s frekvenčnim območjem ultra visokih frekvenc (UHF) za RFID. Ta dodelitev se zdi primerna za obdobje od treh do desetih let, če bo pa treba zagotoviti dodaten spekter, bo Komisija ukrepala v skladu s pooblastili iz Odločbe o radijskem spektru (676/2002/ES). EESO se strinja s tem stališčem.

3.6.3

Čim prejšnje sprejetje mednarodnih standardov ISO in uskladitev regionalnih standardov sta bistvena za gladko uvedbo storitev. Ustrezni evropski organi za določanje standardov – Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) – so v celoti vključeni. Komisija poziva te evropske organe, naj v sodelovanju z industrijo zagotovijo, da razvojni standardi izpolnjujejo evropske zahteve, zlasti glede zasebnosti, varnosti, pravic intelektualne lastnine in izdajanja licenc. Ker se industrijski standardi in zaščiteni patenti pogosto razvijajo skupaj, EESO poziva Komisijo, naj stori vse potrebno za spodbuditev industrije in organov za določanje standardov, da bodo hitro ukrepali in preprečili, da bi evropske aplikacije RFID postale preveč odvisne od drage tuje intelektualne lastnine.

3.6.4

Kar zadeva okolje, so naprave RFID v celoti zajete v direktivi o odpadni električni in elektronski opremi ter direktivi o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi. V zvezi z zdravjem se lahko zastavi vprašanje elektromagnetnih polj (EMF) v povezavi z napravami RFID. Predvidena izpostavljenost širše javnosti in delavcev elektromagnetnemu polju, povezanemu z RFID, ki je na splošno šibko, bo znatno nižja od sedanjih standardnih mejnih vrednosti. Kljub temu bo Komisija glede na splošno povečanje uporabe brezžičnih tehnologij še naprej spremljala upoštevanje pravnega okvira. EESO se strinja s tem stališčem.

4.1

Glede na to, da bo Komisija konec letošnjega leta objavila svoje priporočilo državam članicam, lahko upravičeno pričakujemo, da bo za izhodišče vzela sedanjo infrastrukturo za varovanje podatkov in zasebnosti. To predvsem kaže na to, da bodo organi za varovanje podatkov, ki že obstajajo v vsaki državi članici, pristojni tudi za vprašanja zasebnosti in varnosti v zvezi z RFID.

4.2

Komisija v svojem sporočilu med drugim navaja, da bo ustanovila novo interesno skupino RFID in se z njo posvetovala. EESC bi tej skupini želel predstaviti svoje mnenje.

4.3

Zasebnost in državljanske svoboščine so s tehnologijo RFID izpostavljene resnim nevarnostim:

4.4

Komisija je že v 7. okvirnem programu za raziskave in tehnološki razvoj dala smernice za etično uporabo tehnologije, ki vpliva na varnost podatkov in zasebnost (glej navodila za prosilce za projekte sodelovanja, str. 54 (3)). RFID je odličen primer spreminjajočega se odnosa med tehnologijo in zakonsko pravico do zasebnosti ali pričakovanjem javnosti glede zasebnosti pri zbiranju in izmenjavi podatkov. Problematika zasebnosti je prisotna povsod, kjer se lahko na poseben način ugotovljivi podatki v zvezi z osebo ali osebami zbirajo in shranjujejo v digitalni ali kakšni drugi obliki. Težave v zvezi s spoštovanjem zasebnosti lahko nastanejo zaradi pomanjkljivega ali neobstoječega nadzora nad razkrivanjem podatkov. Najpogosteje se problemi glede zasebnosti podatkov pojavljajo v zdravstvu, kazenskem pravosodju, financah, genetiki in določanju položaja. Določanje položaja je najpomembnejše vprašanje v zvezi z RFID.

4.5

V navodilih (4) za ravnanje pri varovanju podatkov in zasebnosti je Komisija predvidela osem obvezujočih načel dobre prakse. V skladu s temi morajo biti podatki:

Te smernice so popolnoma ustrezne za problematiko varstva in varnosti podatkov v zvezi z uporabo RFID.

4.6

Po mnenju EESO so temeljna načela dobre prakse naslednja:

4.7

Kako izvajati ta načela v praksi, je sporno. Najustrezneje bi bilo, da bi vsa podjetja, ki so vključena v poslovanje med podjetji in potrošniki, kot so trgovina na drobno, izdaja vozovnic in vstopnic, nadzori dostopa ali prevozne storitve, strankam dala neko jamstvo, da bodo ta načela spoštovana. To jamstvo bi bilo nekakšna potrošniška listina. Na konceptualni ravni bi lahko ta listina vključevala vsa načela dobre prakse varovanja podatkov, ki so podrobno opisana v točki 4.5. EESO poleg tega predlaga naslednje smernice:

4.8

Za navedene smernice bi lahko veljale nekatere izjeme, kadar:

O vsaki takšni izjemi je treba obvestiti pristojni organ.

4.9

Vrsta možnosti uporabe, za katere bi lahko v celoti veljale izjeme, je določanje položaja oseb ali blaga v okoljih, v katerih se te osebe ali blago zadržujejo le začasno. Prtljago v letalskem prevozu bi lahko označevali pri prijavi za let (check in), da bi izboljšali varnost in zanesljivost ravnanja s prtljago, potniki pa bi lahko bili označeni zaradi izboljšanja točnosti poletov in hitrejših varnostnih postopkov. Druga možnost uporabe bi lahko bila določanje položaja bolnikov po sprejemu v bolnišnico zaradi operacije. Glavno merilo sprejemljivosti za to vrsto uporabe bi bilo, da bodo oznake ob koncu tega začasnega obdobja zanesljivo izbrisane.

4.10

RFID ni dovršena tehnologija in še vedno ne moremo poznati vseh njenih možnosti. Po eni strani lahko naši tehnološki civilizaciji prinese nepredstavljive koristi, po drugi strani pa je lahko doslej največja tehnološka grožnja za zasebnost in svobodo. EESO meni, da je treba aplikacije RFID razvijati skladno s strogim etičnim kodeksom, kadar gre za zasebnost, svobodo in varnost podatkov, da pa jih je treba – ob upoštevanju potrebnih varnostnih ukrepov – še naprej razvijati.

4.11

Skratka, kjer so aplikacije RFID dovoljene, mora biti izvedba za vsakega udeleženca popolnoma pregledna. Aplikacije za izboljšanje ravnanja z blagom so na splošno sprejemljive. Aplikacije, ki vključujejo označevanje oseb, na splošno niso sprejemljive, razen v okoljih, v katerih se te osebe zadržujejo le začasno. Aplikacije, ki povezujejo ljudi z blagom, so lahko sprejemljive za namene oglaševanja. Aplikacije, ki identificirajo ljudi prek blaga, ki ga kupujejo, so na splošno nesprejemljive. Poleg tega so nekatere aplikacije nezdružljive s svobodno družbo in jih nikoli ne bi smeli dovoliti. Nujna potreba po spoštovanju zasebnosti in ohranjanju anonimnosti mora biti jedro priporočila Komisije državam članicam.