13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/61

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da si je treba prizadevati za čim prejšnji začetek uporabe nove uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti posameznih držav članic, kar vključuje hiter začetek veljavnosti predloga izvedbene uredbe ter sporazum glede obravnavane uredbe, ki določa vsebino Priloge XI Uredbe 883/2004.

1.2

EESO se zaveda, da bi imela neomejena uporaba načela izenačitve dejstev, ki nacionalnemu zakonodajalcu onemogoča omejitev na dejanska stanja socialne varnosti v svoji državi, obsežne posledice za sisteme socialne varnosti.

1.3

ESSO priznava, da so zato nekatere navedbe v Prilogi XI v zvezi s posebnimi dejanskimi stanji v državah članicah potrebne, da bi preprečili, da bi bile nacionalne ureditve v nasprotju z besedilom Uredbe 883/2004. Vendar pa Odbor poziva k temu, da se prepreči preveč množično vnašanje navedb in njihovo število po možnosti omeji glede na to, če so posebne navedbe dejansko potrebne za izvajanje koordinacijskih pravil v državi članici in če so v skladu z načelom sorazmernosti.

1.4

Po mnenju EESO je izredno pomembno poudariti, da se pri izvajanju koordinacije v praksi nikakor ne sme izkazati, da navedbe v Prilogi XI škodijo državljanom.

1.5

EESO pri odobrenih navedbah ni ugotovil nobenih problemov niti za zavarovane osebe, ki se gibljejo med različnimi državami, niti za podjetja in nosilce socialne varnosti. Navedbe ne smejo negativno vplivati na prednosti, ki jih koordinacija pomeni za prejemnike.

1.6

EESO priznava uspešna prizadevanja vseh vpletenih strani za poenostavitev. Rezultat teh prizadevanj je občutno manjše število navedb v Prilogi XI kot v ustrezni Prilogi VI k sedanji koordinacijski uredbi, Uredbi 1408/71.

1.7

Za čim prejšnji začetek uporabe temeljne uredbe v praksi EESO države članice poziva, da svojim nosilcem socialne varnosti že sedaj dajo na razpolago potrebne človeške in tehnične vire in jim s tem omogočijo hitro prilagoditev.

2.1

Predpise Skupnosti za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti trenutno določata Uredba (EGS) 1408/71 („temeljna uredba“) in njena „izvedbena uredba“, Uredba (EGS) 574/72, ki sta bili od začetka veljavnosti pred 30 leti večkrat spremenjeni in posodobljeni.

2.1.1

Ti uredbi sta namenjeni določitvi potrebnih ukrepov, ki zagotavljajo, da osebe na področju uporabe teh uredb, ki potujejo v drugo državo članico, v njej začasno ali stalno bivajo, pri tem ne izgubijo svojih pravic iz naslova socialne varnosti. Zavarovanim osebam, ki se gibljejo v Skupnosti, njihova mobilnost ne sme škodovati, zagotovljena pa jim mora biti tudi enaka obravnava kot zavarovanim osebam, ki ostanejo v isti državi. Za zagotovitev teh pravic uredbi predpisujeta splošna načela za praktično izvajanje koordinacije in različne postopke, ki izpolnjujejo posebne zahteve raznih vej socialne varnosti.

2.2

Uredbo 1408/71 naj bi nadomestila Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, ki je bila sprejeta že 29. aprila 2004.

2.2.1

V skladu s členom 89 nove Uredbe 882/2004 se postopek za njeno izvajanje določi v nadaljnji uredbi, ki naj bi nadomestila trenutno veljavno izvedbeno uredbo, Uredbo 574/72. EESO je o predlogu izvedbene uredbe (1) z dne 31. januarja 2006, ki ga trenutno obravnavata Evropski parlament in Svet, že pripravil posebno mnenje (2).

2.2.2

Šele ko bo stopila v veljavo izvedbena uredba, se bo lahko začela uporabljati Uredba 883/2004 in s številnimi poenostavitvami, pojasnitvami in izboljšavami, ki jih prinaša na področju koordinacije socialnega prava, koristiti vsem uporabnikom. Do takrat pa neomejeno veljata Uredba 1408/71 in njena izvedbena uredba, Uredba 574/72.

2.3

Kakor določa uvodna izjava 41 Uredbe 883/2004, je treba „določiti posebne določbe, ki ustrezajo posebnim značilnostim nacionalnih zakonodaj, da se olajša uporaba pravil koordinacije“. In točno te „posebne predpise za uporabo zakonodaj držav članic“ vsebuje Priloga XI Uredbe 883/2004, ki jo obravnava to mnenje.

2.3.1

Temeljna uredba, Uredba 883/2004, s tem ureja osnovna pravila koordinacije. Izvedbena uredba je neke vrste „navodilo za uporabo“ temeljne uredbe in ureja predvsem upravne vidike. Priloga XI Uredbe 883/2004 pa vsebuje posebna pravila, prilagojena pravnim ureditvam posameznih držav članic, ki omogočajo neproblematično uporabo novih pravil koordinacije.

2.3.2

Namen Priloge XI je torej preprečiti, da bi bili nacionalni sistemi socialne varnosti v nasprotju s pravili koordinacije. Posamezne ureditve nacionalnega značaja je treba zaščititi z navedbami v Prilogi XI, da ne bi bile v nasprotju s koordinacijo. S tem naj bi Priloga XI omogočila nemoteno medsebojno delovanje nacionalne zakonodaje in zakonodaje Skupnosti pri koordinaciji sistemov socialne varnosti v državah članicah v praksi.

2.4

Za vsako državo članico je v Prilogi XI predviden poseben razdelek. Obseg navedb posameznih držav članic bo zelo različen in je odvisen od nacionalne zakonodaje.

2.5

Pri sprejetju nove koordinacijske uredbe, Uredbe 883/2004, v letu 2004 je bila Priloga XI še popolnoma prazna. Takrat je bilo dogovorjeno, da bo njena vsebina določena v nadaljnji uredbi. Ta uredba je bila sedaj predstavljena v obliki predloga (3).

2.5.1

Priloga XI se ne nanaša le na Uredbo 883/2004, temveč tudi na izvedbeno uredbo. Teh treh besedil se ne sme obravnavati ločeno. V skladu s tem delovna skupina Sveta za socialne zadeve obravnava vsebino Priloge XI vzporedno z ustreznimi vsebinami izvedbene uredbe. Tako Svet istočasno razpravlja o obeh predlogih uredbe, ki jih je Komisija predložila januarja 2006.

2.5.2

Evropski parlament in Svet morata vsebino Priloge XI določiti do datuma začetka veljavnosti izvedbene uredbe. Tako je dokončanje Priloge XI nadaljnji pogoj za uporabo novih pravil koordinacije na področju socialne varnosti. Pravna podlaga za obravnavano uredbo sta člena 42 in 308 Pogodbe ES. To pomeni, da je za začetek veljavnosti potrebna soglasnost Sveta v povezavi s postopkom soodločanja v Evropskem parlamentu.

2.6

Komisija je 24. januarja 2006 predstavila predlog, ki spreminja posamezne točke Uredbe 883/2004 in določa vsebino Priloge XI. Ta predlog je nastal po posvetovanju z državami članicami. Posamezne točke Uredbe 883/2004, ki se še vedno ne uporablja, so bile spremenjene, ker je bilo ugotovljeno, da so določena vprašanja, za katera so države članice zahtevale navedbo v Prilogi XI, horizontalna vprašanja in jih je treba urediti za vse države članice. Z njihovo vključitvijo v temeljno uredbo podobne navedbe za več držav članic v Prilogi XI niso več potrebne.

3.1

EESO je že v več mnenjih pozdravil nova pravila koordinacije nacionalnih sistemov socialne varnosti kot pomemben korak k izboljšanju svobode gibanja v Uniji, zlasti razširjeno osebno in stvarno veljavnost, poenostavitve v primerjavi z veljavnimi pravili in vse ukrepe za izboljšanje sodelovanja med nosilci socialnega zavarovanja.

3.1.1

EESO meni, da si je treba prizadevati za čim prejšnji začetek uporabe nove koordinacijske uredbe, kar vključuje hiter začetek veljavnosti izvedbenih določb predloga ter sporazum o vsebini Priloge XI. Zato EESO poziva vse akterje, da čim bolj pospešijo obravnavo predloga izvedbene uredbe, pa tudi tukaj obravnavane uredbe, ki ureja vsebino Priloge XI (4).

3.1.2

Poleg tega je EESO v svojem mnenju o tej izvedbeni uredbi že izrazil svoje stališče, da obdobje, ki je predvideno od dokončnega sprejetja izvedbene uredbe do njenega začetka veljavnosti, nikakor ne sme biti daljše od šestih mesecev, ki jih je v predlogu predvidela Komisija (5).

3.2

Države članice lahko zahtevajo vključitev navedb v Prilogo XI, da bi s tem ohranile nacionalne določbe, ki so zanje občutljive. Glavni razlog za to je obsežno izenačevanje dejstev v Uredbi 883/2004, ki pomeni, da mora vsaka država članica načeloma vsa dejstva in dogodke s pravnimi učinki na področju socialne varnosti, ki nastopijo v kateri koli drugi državi članici, obravnavati, kot da so nastopili na njenem ozemlju (6).

3.2.1

Enako obravnavanje dejstev pomeni, da mora imeti na primer prejemanje pokojnine od ustanove socialne varnosti druge države članice enake pravne učinke kot prejemanje pokojnine v lastni državi. In če ima nekdo zaradi nezgode v svoji državi pravico do invalidnine, mora biti ta odobrena tudi v primeru nezgode v drugi državi članici.

3.2.2

Sodišče Evropskih skupnosti je v preteklosti skoraj zmeraj odločilo v prid širokemu konceptu enake obravnave dejstev, da bi zagotovilo zaščito delavcev migrantov. V veljavni Uredbi 1408/71 ni splošne enake obravnave, temveč samo pravila za določene posamezne primere. Zadeve, za katere ni nobenih izrecnih pravil, pa so bile pogosto predložene Sodišču. Tako je Sodišče na primer odločilo, da ni dopustno, če se obdobje prejemanja družinske pokojnine podaljša le za čas opravljanja vojaške dolžnosti v svoji državi (7), ali če se obdobja invalidnosti pri starostni pokojnini upoštevajo le, če so za osebo ob nastopu delovne nesposobnosti veljali zakoni te države članice (8).

3.2.3

EESO se zaveda, da bi imela neomejena uporaba načela izenačitve dejstev, ki nacionalnemu zakonodajalcu onemogoča omejitev na dejanska stanja socialne varnosti v svoji državi, obsežne posledice za sisteme socialne varnosti. Tudi uvodne izjave 9 do 12 Uredbe 883/2004 kažejo, da so izenačevanju dejstev postavljene meje. Tako je treba zagotoviti, „da načelo izenačitve dejstev ali dogodkov ne povzroči stvarno neutemeljenih učinkov ali prekrivanja dajatev iste vrste za isto dobo“ (uvodna izjava 12). Uvodna izjava 11 pa določa, da „zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država članica nikakor ne more postati pristojna niti se ne bo uporabljala njena zakonodaja“.

3.2.4

Da bi izključili neželene učinke izenačevanja dejstev, so bile v temeljno Uredbo 883/2004 vključena horizontalna odstopanja, ki veljajo za več držav članic. Posebne neželene posledice za sistem posamezne države članice se lahko preprečijo z navedbo v Prilogi XI.

3.3

Priloga XI v glavnem temelji na prispevkih držav članic, ki posameznih določb o posebnih dejstvih ne morejo sprejeti ali jih pustiti v veljavi na nacionalni ravni, ker bi lahko bile v nasprotju z besedilom Uredbe 883/2004. Priloga XI naj bi zato zagotovila, do bo uredba v posameznih točkah, ki se nanašajo na določene države članice, prilagojena tako, da bo možna neproblematična uporaba v posameznih državah članicah.

3.3.1

Priloga XI lahko torej vsebuje obilico navedb, zaradi česar je problematična za izvajanje Uredbe 883/2004. EESO priznava, da so določene navedbe potrebne, vendar pa poziva k temu, da se prepreči preveč množično vnašanje navedb in njihovo število po možnosti omeji glede na to, če so posebne navedbe dejansko potrebne za izvajanje koordinacijskih pravil v državi članici in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Po mnenju EESO je izredno pomembno poudariti, da se pri izvajanju koordinacije v praksi nikakor ne sme izkazati, da navedbe v Prilogi XI škodijo državljanom.

3.3.2

EESO se zaveda zapletenosti s tem povezanih vprašanj, vendar kljub temu opozarja, da prizadevanje za posebne interese ne sme voditi do dodatnih zamud pri uporabi novih pravil koordinacije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da mora biti odločitev Sveta soglasna in v skladu s postopkom soodločanja v Evropskem parlamentu.

3.4

Države članice so bile že med posvetovanjem o Uredbi 883/2004 pozvane, da predstavijo svoje predloge za zagotavljanje neproblematične uporabe posameznih pravnih predpisov. Države članice so zaprosile za približno 150 vnosov v Prilogo XI. Službe Komisije so nato predloge ocenile in o njih razpravljale z uradniki teh držav članic. Okrog 50 predlogov je bilo sprejetih za vnos v prilogo. Tako je bila pripravljena vsebina obravnavanega predloga Komisije. Trenutno poteka končni pregled navedb v Prilogi XI na ravni delovne skupine Sveta za socialne zadeve, istočasno z obravnavo ustreznih poglavij v izvedbeni uredbi.

3.4.1

EESO zaradi zapletenosti teme, ki vključuje natančna vprašanja s področja socialnega prava posameznih držav članic, ne bo podrobno komentiral vsake posamezne navedbe. Na prvi pogled EESO pri odobrenih navedbah ni ugotovil nobenih problemov niti za zavarovane osebe, ki se gibljejo med različnimi državami, niti za podjetja in nosilce socialne varnosti.

3.5

Razumljivo je tudi, zakaj večina navedb ni bila vključena v Prilogo XI: nekateri predlogi niso bili odobreni, ker so odveč ali pa niso v skladu z Uredbo 883/2004. Nekateri drugi zahtevki za navedbo v Prilogi XI pa so bili preoblikovani v predloge za spremembe Uredbe 883/2004. Ti predlogi niso specifični za eno samo državo, temveč so splošne narave.

3.5.1

Predlogi za spremembe Uredbe 883/2004, ki so prav tako vključeni v predlog uredbe, so preprečili, da bi Priloga XI vsebovala več podobnih navedb za različne države članice. Tako je priloga krajša, celotna uredba pa preglednejša.

3.5.2

Kot primer za takšno združitev horizontalnih vprašanj lahko omenimo člen 1 predloga uredbe. Pojasnitve, ki jih vsebuje, se nanašajo na številne države članice in so zato vključene kot spremembe v samo Uredbo 883/2004, ne pa kot številne navedbe v Prilogo XI.

3.5.2.1

Člen 1(1) spreminja člen 14 Uredbe 883/2004 v zvezi s „prostovoljnim zavarovanjem ali prostovoljnim nadaljevanjem zavarovanja“. Na podlagi te spremembe lahko vse države članice v svojih nacionalnih zakonodajah določijo, da je prostovoljno zavarovanje v njihovem sistemu socialnega zavarovanja, ki dostop do prostovoljnega zavarovanja pogojuje s stalnim prebivališčem ali s predhodno zaposlitvijo v tej državi, možno le, če je oseba kadarkoli prej že bila zavarovana v sistemu te države članice na podlagi dejavnosti zaposlene osebe. Brez te možnosti izjeme bi se lahko zaradi obsežnega enakega obravnavanja dejstev, ki ga določa člen 5 Uredbe 883/2004, v tej državi članici prostovoljno zavarovali vsi, ki so prebivali ali delali nekje v EU. Ker je prostovoljno zavarovanje v zakonodajah nekaterih držav članic povezano s precej ugodnimi pogoji, bi brezpogojno odprtje lahko imelo posledice, ki bi ogrozile ravnovesje sistema te države članice in s tem za zavarovane osebe te države članice predstavljale resne težave. Zato je bilo dogovorjeno, da lahko vse države članice dostop do prostovoljnega zavarovanja pogojujejo s predhodno zaposlitvijo.

3.5.2.2

Člen 1(3) spreminja člen 52 Uredbe 883/2004 v zvezi z „dodelitvijo dajatev“.

Člen za vse države članice, torej horizontalno, določa, v katerih primerih se pri določanju višine dajatev ne uporablja tako imenovana metoda „pro rata temporis“ (9).

3.5.3

V predlogu izvedbene uredbe so bile upoštevane spet druge horizontalne teme, v glavnem predlogi tehnične narave. Zato naj bi bile navedbe v Prilogi XI dejansko omejene le na posebne ukrepe za posamezne države članice.

3.6

EESO priznava uspešna prizadevanja vseh vpletenih strani za poenostavitev. Rezultat teh prizadevanj je občutno manjše število navedb v Prilogi XI kot v ustrezni Prilogi VI k sedanji koordinacijski uredbi, Uredbi 1408/71.

3.6.1

To usmeritev je treba nadaljevati in zlasti pri možnih prihodnjih zahtevkih za navedbo v Prilogi XI (med drugim Romunije in Bolgarije ob njunem pristopu) razmisliti o tem, ali gre mogoče za horizontalno vprašanje, ki ga je treba v skladu s predpisi obravnavati v temeljni ali izvedbeni uredbi.

To velja na primer za zaščitne klavzule, ki v številnih državah članicah v okviru sistema socialnega skrbstva veljajo za osebe, ki so bile iz političnih ali verskih razlogov ali zaradi svojega porekla oškodovane na področju socialne varnosti (10), ali posebna pravila za osebe, ki jih je prizadela vojna, nekdanje vojne ujetnike, žrtve kriminala in terorizma ali osebe, ki so utrpele posebno škodo v nekdanjih totalitarnih režimih. Takšne zaščitne klavzule, ki določenim skupinam ljudi sicer omogočajo socialno varnost (npr. zdravstveno zavarovanje in pokojnine) ali plačilo nadomestil, praviloma niso del sistema socialne varnosti. Zato bi bilo koristno tudi za te primere v temeljni uredbi predvideti ustrezen člen za vse države članice, s čimer bi iz uredbe na splošno izvzeli določbe, ki predpisujejo državne dajatve ali nadomestila, vendar pa ne sodijo v sistem socialnega zavarovanja.

3.6.2

Istočasno EESO poziva strokovnjake v posameznih državah članicah, da natančno proučijo zakonodajo v svojih državah z vidika novih pravil koordinacije. Po potrebi je treba v Prilogo XI vključiti še navedbe za primere, v katerih bi lahko prišlo do težav pri uporabi Uredbe 883/2004. Če nacionalne zakonodaje na področju socialne varnosti niso v skladu s pravili koordinacije, lahko pride do številnih postopkov pred Sodiščem Evropskih skupnosti.

4.1

Čezmejna mobilnost v Evropi je eden prednostnih ciljev EU. Od učinkovitosti koordinacije na področju socialne varnosti je odvisno, v kolikšni meri bodo državljani EU to možnost zares izkoristili. Od sodelovanja držav članic EU namreč upravičeno pričakujejo praktične koristi.

4.2

Po mnenju EESO je naloga držav članic in Komisije, da okrepijo ukrepe za seznanjanje vseh možnih uporabnikov uredbe s pravili in prednostmi koordinacije sistemov socialne varnosti. Zato Odbor meni, da je treba nemudoma začeti potrebne priprave. Izboljšati je treba seznanjanje z obstoječimi instrumenti za svetovanje o mobilnosti (11) in jih okrepiti.

4.3

EESO je v zvezi s tem prav tako opozoril, da je treba osebje v ustanovah socialne varnosti pravočasno pripraviti na nova pravila in vse z njimi povezane ukrepe. V ta namen so potrebna ustrezna šolanja in usposabljanja osebja v državah članicah.

4.4

Za čim prejšnji začetek uporabe temeljne uredbe v praksi EESO države članice poziva, da svojim nosilcem socialne varnosti že sedaj dajo na razpolago potrebne človeške in tehnične vire in jim s tem omogočijo hitro prilagoditev. Obstoječe instrumente akterjev in uporabnikov na nacionalni ravni – zlasti omrežja TRESS, ki na ravni držav članic združujejo zainteresirane strani in akterje (12) – je treba uporabiti za ustrezno ocenjevanje uporabe te uredbe v praksi po začetku veljavnosti v posameznih državah članicah.

4.5

EESO si pridržuje pravico do priprave posebnega mnenja na lastno pobudo o vprašanjih delovanja koordinacije v praksi. Pri tem bi ocenili zlasti, v kakšni meri lahko državljani dejansko izkoristijo predvidene prednosti na področju čezmejne mobilnosti, med drugim tudi v zvezi z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja.

a)

kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice, ali za dohodek, pridobljen v drugi državi članici;

b)

kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju.“