27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/45

1.1

Evropski svet je junija 2006 poudaril pomen približevanja socialne razsežnosti državljanom in izrazil zadovoljstvo z namero Evropske komisije, da analizira socialne realnosti v EU. Svet je Komisijo pozval, da pred spomladanskim vrhunskim srečanjem leta 2007 (1) pripravi začasno poročilo.

1.2

V tem okviru je Evropska komisija zaprosila EESO za raziskovalno mnenje o tem, kako „proučiti realnost evropske družbe in začeti z agendo za dostop in solidarnost kot socialno razsežnostjo vzporedno in v tesnem sodelovanju s pregledom enotnega trga“ (2). To mnenje obravnava prvi vidik. Drugo mnenje EESO obravnava napredek enotnega trga.

1.3

Po mnenju Komisije „morajo evropske solidarnostne politike in programi spodbujati večjo kakovost življenja, socialno vključenost ter povečati priložnosti za državljane Unije, spodbujati socialni dialog in vključevanje civilne družbe, vse to v sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi ter drugimi krajevnimi organi, kakor tudi s socialnimi partnerji“ (3). Analiza bo obravnavala glavne dejavnike socialne preobrazbe. Bo tudi podlaga za oblikovanje evropske politike v naslednjem desetletju, z namenom, da se ustvari nov konsenz o socialnih izzivih, s katerimi se sooča Evropa (4).

1.4

Pobuda je odraz vnovičnega zanimanja za socialna vprašanja na najvišji ravni, kot posledica glasov proti na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Na povabilo britanskega predsedstva je bilo oktobra 2005 v Hampton Courtu izredno vrhunsko srečanje držav članic o evropskem socialnem modelu. Nemški in avstrijski kancler sta predlagala, da se v preoblikovano ustavno pogodbo vključi „socialno poglavje“.

1.5

EESO izraža zadovoljstvo z namerami Komisije. Meni, da je analiza realnosti evropske družbe obsežnejša kot zgolj pregled socialnih vprašanj v tradicionalnem smislu. Analiza je lahko pomembno orodje, da se EU približa državljanom in da se odzove na njihova pričakovanja o tem, kaj bi morale uresničevati evropske politike. Pobudo je mogoče jemati tudi kot način vzpostavljanja ravnovesja med socialno in gospodarsko razsežnostjo EU.

1.6

EESO poudarja, da je treba natančno določiti cilje postopka analize in način njegovega dolgoročnega izvajanja. Da bi postopek privedel do rezultatov in da ne bi ostal zgolj akademska vaja, mora ustvariti tudi dodano vrednost za druge politike, ukrepe in razprave EU, ki obravnavajo socialne realnosti, in biti mora skladen z njimi. Analiza mora zato imeti jasno razmerje do lizbonske strategije in socialne agende, ovrednotiti pa mora tudi orodja socialne politike EU ter njihovo uporabo. Analizi je treba nameniti dovolj časa, da bo mogoče resnično vključiti civilno družbo na vseh ravneh.

1.7

To mnenje je prvi prispevek Odbora; v postopku analize mu bodo sledile druge dejavnosti.

2.1

Realnosti evropske družbe so raziskovalci, institucije in organizacije že dobro obdelali (5). S temi realnostmi so se ukvarjala tudi različna mnenja EESO, ki so podlaga za sklepe in priporočila.

Poudariti je treba pozitivne vidike gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi, ki so glavni dejavniki sedanjih družbenih realnosti: po vsem svetu priznana kakovost življenja, vse daljša povprečna življenjska doba, nove gospodarske priložnosti, družbena mobilnost, boljše delovne razmere in višje ravni izobraževalnega in socialnega sistema. Obdobje od leta 1945 do 1975 (v francoščini: „les Trente Glorieuses“, trideset slavnih let) je v razmerah polne zaposlenosti in obsežnega sistema socialnega varstva v Evropi spodbujalo graditev sorazmerno homogene države blaginje, kar je podpiralo gospodarsko rast.

2.2

EESO je trdno prepričan, da so ti pozitivni vidiki tesno povezani z vzajemno okrepljujočo se zmesjo gospodarske politike, zaposlovanja in socialne politike. EESO poudarja, da je treba socialno politiko obravnavati kot produktiven dejavnik.

2.3

A evropska družba se v zadnjih desetletjih sooča z globokimi socialnimi spremembami: zaposlovanje in trg dela doživljata veliko preobrazbo, ki povzroča hitro spreminjajoče se socialne realnosti za zaposlene. Evropa se sooča z demografskimi spremembami, kakršnih še ni bilo. Vzrok za upad števila rojstev je treba osvetliti in analizirati. Izkušnje iz nekaterih držav članic kažejo, da premišljena politika, ki z obsežnim in dobro delujočim sistemom otroškega varstva in z ukrepi za večjo pogostost zaposlitev za ženske omogoča usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, lahko vodi do povečanja števila rojstev. Tudi priseljevanje bo vse pomembnejši element zadrževanja upadanja števila prebivalstva. Vključevanje priseljencev in etničnih manjšin bo velik izziv.

2.4

Družbene in socialne spremembe na prehodu v globalno, postindustrijsko in starajočo se družbo so ustvarile nove priložnosti, a tudi nova socialna tveganja. Prizadeti bodo širši sloji prebivalstva kot nekoč. Zmožnost države blaginje, da s primernim in trajnostnim zaposlovanjem ter ukrepi socialnega varstva zagotavlja blaginjo vsem svojim državljanom, je spodkopana. Revščina ostaja, povezana je še posebej s trajnimi tveganji socialne izključenosti in negotovosti. Prizadete so predvsem ženske, priseljenci, mladi in nekvalificirane osebe. Revščina se povečuje na nekaterih območjih z nespremenjeno visoko brezposelnostjo. Zaradi hitrega prehajanja na gospodarstvo znanja zastareva poklicna usposobljenost, poklicne poti pa postajajo negotove. Prožnost je treba povezati z novimi oblikami socialnega varstva in z ukrepi aktivnega zaposlovanja ter vseživljenjskega učenja, da bi delovali proti tveganju socialne negotovosti, ki jo lahko prinaša.

2.5

Tudi nove družinske strukture, življenjski slogi, civilizacijski vzorci, demografske spremembe, utesnjeno življenje v velemestih, vse večja mobilnost, lažji dostop do informacij, vzorci porabe in individualni načini obnašanja so dejavniki, ki preobražajo družbo. Že prav kmalu se bodo za državljane in družbo pokazale tudi močne posledice okoljskih in podnebnih sprememb. Upoštevati je treba tudi javno mnenje in obnašanje javnosti.

2.6

Splošni gospodarski in družbeni napredek v Evropi pogosto prikriva raznolikost in neenakost obstoječih socialnih realnosti na vseh ravneh. Vendar na koncu štejeta socialna realnost na najnižji ravni in kakovost življenja vsakega posameznika. Analiza socialnih realnosti se mora zato začeti na osnovni ravni družbe.

2.7

Z zadnjima dvema širitvama se je raznolikost precej povečala. Vsaka prejšnja širitev je Evropsko unijo prisilila k obravnavanju socialnih realnosti, da bi olajšala pristopni proces. V ta okvir je mogoče uvrstiti številne prednostne ukrepe socialne politike, npr. socialno zavarovanje za priseljene delavce, socialno kohezijo, socialni dialog, politiko zaposlovanja in enakost spolov.

Širitev prinaša velike izzive za kohezijo EU in za uresničevanje nekaterih lizbonskih ciljev, zlasti na področju socialne politike in politike zaposlovanja. Kokovo poročilo o vmesni oceni rezultatov lizbonske strategije opozarja, da širitev povzroča znotraj EU napetosti, ki „se bodo brez perspektive konvergence še povečevale“. Težišče politike združevanja je treba v prihodnjih letih spet pomakniti k socialni krepitvi Unije. Za to EU med drugim potrebuje osnovne makroekonomske pogoje, usmerjene k pospeševanju rasti in zaposlovanja.

EESO ugotavlja, da so med državami članicami še vedno velike ekonomske in socialne razlike. Meni, da širitve ne smemo dojemati kot nevarnosti za spodkopavanje socialne razsežnosti, temveč bi širitev lahko bila prej možnost za izboljševanje življenjskih in delovnih razmer ne samo v novih državah članicah, ampak v vsej Evropi, podprta z bolj usmerjeno evropsko politiko.

2.8

Analizo lahko jemljemo kot pomemben korak pri oblikovanju vsebine evropskega socialnega modela za prihodnost, na podlagi predlogov v nedavno sprejetem mnenju EESO (6): dinamičen model, ki se odziva na nove izzive in ponuja zamisel demokratičnega, okolju prijaznega, konkurenčnega, solidarnega in socialno vključujočega prostora blaginje za vse državljane.

3.1

Kot že rečeno, je Odbor analiziral realnosti v evropski družbi na skoraj vseh družbenih področjih, in to ne samo v mnenjih na podlagi običajnih zaprosil Komisije, temveč tudi z lastnimi pobudami in raziskovalnimi mnenji.

3.2

V zadnjem času je EESO v svojih mnenjih obravnaval npr. državljanstvo, zaposlovanje, delovne razmere, vseživljenjsko učenje, socialno in ozemeljsko kohezijo, socialno varstvo, socialno izključenost, invalide, vprašanja spola, mladino, pravice otrok, staranje, priseljevanje in vključevanje, okolje in trajnostni razvoj, varnost hrane in zaščito potrošnikov, komunikacije in prevoz, turistične storitve splošnega pomena, javno zdravstvo, debelost in socialne posledice podnebnih sprememb ter obsežnejšo lizbonsko strategijo.

Nekatera raziskovalna mnenja in lastne pobude, pripravljene v zadnjem obdobju, so zelo pomembni za analizo (7). Poleg tega poteka tudi delo v zvezi z mnenji, ki se bodo vključevala v postopek.

3.3

EU mora imeti na voljo kazalce, ki bodo zagotavljali dovolj podrobno in natančno sliko, da bi lahko ocenila posebne in celotne socialne realnosti ter da bi izmerila učinkovitost ukrepov svoje politike. Za razvoj učinkovitosti socialnega sistema („welfare performance“), je EESO predlagal primerjalne analize ter zanesljivejše kazalce kakovosti (8), ki bi morali biti del procesa analize. EESO vnovič poziva, da je k oblikovanju in vrednotenju kazalcev treba povabiti zainteresirane strani (9).

3.4

EESO ugotavlja, da je premalo statističnih podatkov o trgu dela in preseljevanju ter da bi potrebovali izčrpnejše podatke glede spola in revščine. EESO zato predlaga, da bi bilo treba Eurostatu dati nalogo in vire, da zagotovi takšno statistiko, ki natančno odraža socialne težnje v družbi in ki bi jo dopolnil Evropski sklad za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Dublin Foundation), da bi bila analiza kakovostnejša.

4.1

EESO poudarja, da mora analiza socialnih realnosti, z namenom, da se ustvari nov konsenz, temeljiti na postopku, ki na vseh ravneh vključuje organizirano civilno družbo, v skladu s pristopom „od spodaj navzgor“. Za analizo mora biti na voljo dovolj časa, da lahko resnično doseže državljane in njihove organizacije. V nasprotnem obstaja tveganje, da bo prišlo samo do površnega posvetovanja na visoki ravni med strokovnjaki.

4.2

Ker je treba analizo socialnih realnosti opraviti na najnižji ravni odgovornosti, imajo socialni partnerji in drugi vpleteni akterji ter lokalne oblasti pomembno vlogo, da ugotovijo in artikulirajo nastajajoče socialne potrebe in probleme. Skupne izkušnje je mogoče uporabiti za aktiviranje podjetij in državljanov za lokalne ukrepe. Koristile pa bodo tudi za sistematičnejšo analizo na nacionalni in evropski ravni.

4.3

EESO meni, da bi morala Evropska komisija za spodbujanje pristopa „od spodaj navzgor “in primernih „metod “finančno podpreti izvedbo analize na nacionalni in regionalni ravni. Zagotoviti bi morala tudi logistično pomoč, da bo proces analize uspešen. Pomembno je tudi razviti nove metode in prenašati dobre prakse glede vključevanja vseh zainteresiranih strani.

4.4

Pristop „od spodaj navzgor “pri analizi socialnih realnosti morajo opredeliti udeleženci sami. V razpravi ne sme biti nobenih omejitev. Vendar pa EESO – enako kot Komisija – priporoča, da bi bilo treba obravnavati nekaj večsektorskih tem, kot so enake možnosti in nediskriminacija, socialne pravice in dostop do storitev splošnega pomena ter povezave med gospodarskimi in socialnimi razsežnostmi (10).

4.5

Nacionalne vlade morajo proces jemati resno in analizo ter njene ugotovitve vključiti v nacionalne programe reforme lizbonske strategije in drugih politik.

4.6

EESO lahko igra aktivno vlogo na nacionalni in evropski ravni prek članov in organizacij, ki jih predstavlja. Aktivirati bi bilo treba tudi ekonomske in socialne svete ali podobne organizacije v državah, kjer obstajajo.

4.7

Na evropski ravni lahko EESO v sodelovanju s Komisijo organizira forum zainteresiranih strani na začetku procesa, da se določi akcijski načrt, in proti koncu procesa zaradi spremljanja. Odbor predlaga, da se v te dejavnosti vključi skupina za stike (11).

5.1

Analiza ne more potekati, ne da bi obenem upoštevali različne metode in orodja socialne politike EU ter preverili njihovo učinkovitost pri soočanju z novimi socialnimi izzivi. Treba je najti pravo ravnovesje med razmejitvijo in komplementarnostjo pristojnosti med EU in državami članicami ter uporabo evropskih zakonodajnih ukrepov in odprte metode usklajevanja (OMU). Obenem je potrebno izvajanje obstoječega pravnega reda Skupnosti.

5.2

Treba je analizirati sedanje instrumente EU, da se ugotovi njihova učinkovitost, tudi ob upoštevanju scenarija slabšanja socialnih politik EU in socialnega pravnega reda. Finsko predsedstvo je novembra 2006 organiziralo konferenco na temo Evropeizacija socialnega varstva; eden od sklepov konference je bil, da je treba nadalje razvijati evropsko razsežnost socialne politike in pri tem bolj uporabljati OMU.

5.3

Učinkovitost OMU je vprašljiva, ker številne vlade niso resnično zavezane. S postopkom analize je treba proučiti možnosti za krepitev OMU, da bo lahko igrala odločilno vlogo pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

5.4

Področje veljavnosti socialne zakonodaje na ravni EU omejujejo raznolikost in nacionalne prednostne naloge. Vendar pa je treba ugotovitve postopka analize ocenjevati z ozirom na potrebo po pobudah za zakonodajo, spreminjanju ali poenostavljanju zakonodaje. Če prevelike razlike hromijo gospodarske učinke in postajajo vir napetih odnosov med državami članicami, utegnejo biti potrebni primerni ključni zakonodajni ukrepi.

5.5

EESO poudarja posebno in pomembno vlogo socialnega dialoga na vseh ravneh, pri analizi socialnih realnosti in pri dajanju pobud za iskanje skupnih rešitev za probleme. Na evropski ravni bi bilo treba v polni meri izkoristiti socialni dialog, ki temelji na Pogodbi. Odbor podpira triletni program evropskih socialnih partnerjev in z zadovoljstvom ugotavlja, da EU spodbuja socialni dialog v novih državah članicah.

5.6

Krepiti bi bilo treba udeležbo drugih reprezentativnih organizacij civilne družbe pri oblikovanju politike. Te organizacije si na vseh socialnih področjih in na vseh ravneh prizadevajo krepiti vlogo državljanov in jih mobilizirati za izboljševanje življenjskih razmer. Priznati bi bilo treba njihovo vlogo pri ocenjevanju in izvajanju socialnih politik. Bolje je treba spodbujati tudi vlogo socialnega gospodarstva za takšno organiziranje proizvodnje in storitev, ki ustreza potrebam državljanov in izboljšuje njihove življenjske razmere.

5.7

EESO predlaga, da Evropska komisija ob izteku postopka analize organizira „vrhunsko srečanje državljanov “o socialnih realnostih, ki naj bi se ga udeležile vse zainteresirane strani. Komisija ima odločilno vlogo pri ugotavljanju tistih socialnih realnosti, ki jih je najprimerneje obravnavati na ravni EU. Organizirano civilno družbo, nacionalne parlamente in regionalne oblasti bi bilo treba povabiti, da oblikujejo lastne predloge. Kot spremljajočo dejavnost EESO predlaga pripravo še enega izrednega zasedanja Evropskega sveta, namenjenega evropskemu socialnemu modelu (Hampton Court 2).

5.8

Da bi ustvarili osnovo za nov konsenz o socialnih izzivih, s katerimi se sooča Evropa, bi lahko zasnovali nov „program socialnih ukrepov“, ob upoštevanju gospodarskih realnosti in socialnih pričakovanj. Odbor opozarja, da je uvedbo strategije enotnega trga „1992 “v osemdesetih letih spremljal tak program in da Komisija zdaj zahteva „socialno razsežnost vzporedno in v tesnem sodelovanju s pregledom enotnega trga.“

5.9

Program bi moral temeljiti na skupnih vrednotah, na izrecnem uveljavljanju povezave med socialnim in gospodarskim napredkom ter na (ponovni) opredelitvi skupne vezi evropske družbe, ki povezuje državljane in države članice ter tako ustvarja visoko raven socialnega kapitala. Spremljala bi ga natančna in konkretna agenda, ki bi združevala različne akterje, odražala učinkovito rabo sedanjih orodij EU in omogočila obravnavanje socialnih potreb in pričakovanj na ravni EU ter na nacionalni ravni, v okviru globalizacije in v širšem okviru evropskega socialnega pravnega reda.

—

Revščina med ženskami v Evropi, 29. 9. 2005, poročevalka ga. King, (UL C 24, 31. 1. 2006),

—

Odnosi med generacijami,16. 12. 2004, poročevalec g. Bloch-Lainé, (UL C 157, 28. 6. 2005),

—

Priseljevanje v EU in politike vključevanja: sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe,13. 9. 2006, poročevalec g. Pariza Castaños, UL C 318, 23.12.2006,

—

Sodelovanje civilne družbe v boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu, 13. 9. 2006, poročevalci g. Rodríguez García-Caro, g. Pariza Castaños in g. Cabra de Luna, UL C 318, 23.12.2006,

—

Izboljšanje prepoznavnosti in učinkovitosti evropskega državljanstva,14. 9. 2006, poročevalec g. Vever, UL C 318, 23.12.2006,

—

Politika zaposlovanja: vloga EESO po širitvi in z vidika lizbonskega procesa, 9. 2. 2005, poročevalec g. Greif, (UL C 221, 8. 9. 2005),

—

Spremembe v industriji ter ekonomska, socialna in teritorialna kohezija,7. 6. 2004, poročevalec g. Leirião in soporočevalec g. Cué,

—

Obseg in posledice preseljevanj podjetij na nove lokacije,14. 7. 2005, poročevalec g. Rodríguez García-Caro in soporočevalec g. Nusser, UL C 294, 25.11.2005,

—

Danski sistem fleksivarnosti,17. 5. 2006, poročevalka ga. Vium, UL C 195, 18.8.2006,

—

Socialna razsežnost kulture, 31. 3. 2004, poročevalec g. Le Scornet, (UL C 112, 30. 4. 2004),

—

Nasilje nad ženskami v družini,16. 3. 2006, poročevalka ga. Heinisch, (UL C 110, 9. 5. 2006),

—

Obvladovanje izzivov podnebnih sprememb in vloga civilne družbe,14. 9. 2006, poročevalec g. Ehnmark, UL C 318, 23.12.2006.