[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 21.02.2006

KOM(2006) 83 konč.

2003/0168 (COD)

Spremenjeni predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

O UPORABI PRAVA V NEPOGODBENIH OBLIGACIJSKIH RAZMERJIH („RIM II“)

(predložena s strani Komisije v skladu s členom 250(2) Pogodbe ES)

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE POSTOPKA

Komisija je predlog[1] sprejela 22. julija 2003 in ga predložila Evropskemu parlamentu in Svetu istega dne.

Evropski Ekonomsko-socialni odbor je svoje mnenje o predlogu Komisije sprejel 30. junija in 1. julija 2004[2].

Evropski parlament, ki se je sestal na plenarnem zasedanju, je sprejel 54 sprememb v prvi obravnavi dne 6. julija 2005[3].

2. CILJ SPREMENJENEGA PREDLOGA

Spremenjeni predlog prilagaja prvotni predlog Uredbe o uporabi prava v nepogodbenih obligacijskih razmerjih, tako da upošteva določeno število sprememb, ki jih je izglasoval Parlament ob upoštevanju rezultatov dela Sveta.

3. MNENJE KOMISIJE O SPREMEMBAH, KI JIH JE SPREJEL PARLAMENT

3.1 Spremembe, ki jih je Komisija v celoti sprejela

Spremembe 2, 12, 17, 19, 22, 24, 35, 38, 39, 40, 44, 45, 48, 51, 52 in 53 se lahko sprejmejo take, kot jih je predstavil Parlament glede na to, da te spremembe uvajajo določeno število izboljšav glede jasnosti besedila ali določenih podrobnih vprašanj ali dodatkov, ki so lahko uporabni pri izvedbi prvotnega predloga.

3.2 Spremembe, ki jih je Komisija vsebinsko sprejela, vendar jih je treba na novo formulirati

Spremembe 1, 5, 18, 20, 21, 23, 25, 28, 34, 36, 37, 46 in 49 se lahko načeloma sprejmejo, vendar jih je treba na novo formulirati.

Sprememba 1 vsebuje sklic na Uredbo „Rim I“. Vendar je pred sprejetjem te uredbe priporočljivo, da se sklicuje na prihodnji instrument Skupnosti, ki bo zamenjal Rimsko konvencijo iz leta 1980.

Namen spremembe 5 je natančneje določiti, da nepogodbene obveznosti, ki temeljijo na načelu objektivne odgovornosti, ter deliktna sposobnost spadata na področje uporabe Uredbe. Čeprav Komisija sprejema to analizo, daje prednost združitvi vseh podrobnosti glede področja uporabe Uredbe v eno samo uvodno izjavo, v tem primeru uvodno izjavo 5, ne da se pri tem ponovijo vprašanja, ki so že izrecno navedene v členu 12 o področju uporabe prava.

Namen spremembe 18 je natančneje določiti, da sta neupravičena obogatitev in poslovodstvo brez naročila označena kot nepogodbeni obveznosti v smislu Uredbe. Komisija soglaša s to analizo. Vendar želi združiti vse podrobnosti glede področja uporabe Uredbe v eno samo uvodno izjavo, da se ne obremenjuje besedilo. Predvsem meni, da je bolje opozoriti, da mora pravne koncepte, uporabljene v instrumentih „Bruselj I“, „Rim II“ in Rimski konvenciji iz leta 1980 – ali v pravnem instrumentu, ki jo bo nadomestil – Sodišče neodvisno in dosledno razlagati, kot pa da se predvidi dolg po svoji naravi nepopoln seznam podrobnosti. Ta sprememba skuša sicer s področja uporabe izključiti odgovornost države pri izvajanju njenih pooblastil. Komisija sprejema vsebino te spremembe, a daje prednost besedilu, ki je splošno sprejeto v mednarodnih konvencijah.

Namen spremembe 20 je s področja uporabe Uredbe izključiti nepogodbena obligacijska razmerja, ki so del posebne uredbe v okviru prava družb ali posebnih določb, ki veljajo za druge pravne osebe, kot so združenja. Komisija sprejema vsebino te spremembe, a predlaga enostavnejše besedilo.

Sprememba 21 natančneje določa izključitev nepogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz „trusta“. Čeprav je Komisija sprejela vsebino te spremembe, je raje ohranila besedilo iz Haaške konvencije z dne 1. julija 1985.

Sprememba 23 natančneje določa izključitev odgovornosti države, še zlasti kar zadeva določena dejanja, ki so jih storili uradno pooblaščeni javni uslužbenci. Čeprav lahko Komisija sprejme predlagano rešitev glede vsebine, meni, da je ta sprememba skupaj s tisto v spremembi 18 odvečna.

Namen spremembe 25 je za določeni stranki, ki imata že pogodbeno razmerje, uvesti možnost izbire uporabe prava za njuna nepogodbena obligacijska razmerja pred povzročitvijo škode. Komisija dopušča sprejetje načela ex ante izbire in soglaša z analizo, da se morajo za to izbiro uporabljati strogi pogoji za zaščito predvsem šibkejših strank. Vendar je treba pogoje te izbire izraziti preprosto in jasno. S pravnega stališča premalo natančni pogoji bi lahko stranki dejansko spodbudili k sporom, kar bi otežilo postopek z vidika trajanja in stroškov ter nasprotovalo cilju Uredbe. Besedilo, ki ga je predlagala Komisija, po eni strani omogoča varstvo potrošnikov in zaposlenih pred prenagljeno izbiro, po drugi strani pa izključuje možnost, da se taka izbira pojavi v pristopni pogodbi.

Komisija lahko načeloma sprejme spremembi 28 in 34 , ki spreminjata strukturo ter naslov oddelkov, da se splošno pravilo bolje loči od posebnih pravil za določene vrste škodnih dejanj. Ob upoštevanju rezultatov dela Sveta in razlik, ki so značilne za pravne sisteme držav članic, predlog Komisije uvaja dodatno razliko med posebnimi pravili, ki veljajo za določene vrste škodnih dejanj, in pravili za neupravičeno obogatitev in poslovodstvo brez naročila.

Spremembi 36 in 37 nadomeščata enotno pravilo iz člena 9 prvotnega predloga Komisije, ki se uporablja za vse navidezne pogodbe, z dvema posebnima praviloma – eno velja za neupravičeno obogatitev, drugo za poslovodstvo brez naročila. Komisija lahko sprejeme to dodatno razlikovanje. Vendar skuša v svojem spremenjenem predlogu upoštevati določene tehnične izboljšave besedila, ki so rezultat dela Sveta.

Namen spremembe 46 je pojasniti pravilo o neposredni tožbi proti zavarovalnici odgovorne osebe, ne da bi ga bistveno spremenila. Za olajšanje dobrega razumevanja pravila lahko Komisija sprejme načelo spremenjenega besedila. Vendar ima raje besedilo, ki je rezultat dela Sveta, ki ima isti cilj.

Namen spremembe 49 je natančneje določiti kraj običajnega prebivališča fizične osebe, ki dela na domu. Komisija lahko sprejme tako natančnejšo določitev, a ima raje besedilo, ki je bližje rezultatu dela Sveta, ki sodnika spodbudi, da stvarnemu kraju opravljanja dejavnosti da prednost pred uradnim naslovom, ki se lahko izkaže za popolnoma izmišljenega.

3.3 Spremembe, ki jih je Komisija deloma sprejela

Namen spremembe 3 je uvodno izjavo 7 v prvotnem predlogu prilagoditi spremembam, ki jih uvaja sprememba 26 v zvezi s splošnim pravilom člena 3. Ker lahko Komisija le deloma sprejme spremembo 26, mora prav tako zavrniti ustrezne spremembe uvodne izjave. Kar zadeva zadnji stavek te spremembe, ki opozarja na potrebo po spoštovanju namenov strank, se ta ideja pojavi v uvodni izjavi 8 spremenjenega predloga Komisije.

Sprememba 14 o pravilih varnosti in obnašanja, ki veljajo v državi, v kateri je nastal škodni dogodek, ima dvojen namen: po eni strani je treba z dodatkom besed: „ kolikor je to primerno “ še poudariti, da je uporaba teh pravil odvisna od odločanja po prosti presoji sodnika, in po drugi strani izključiti to možnost na področju žaljive obdolžitve in nelojalne konkurence. Komisija lahko sprejme predlagano natančnejšo določitev za prvi stavek te uvodne izjave. Nasprotno pa poročilo Evropskega parlamenta ne vključuje obrazložitve za izključitev tega pravila na področju žaljive obdolžitve in nelojalne konkurence. Komisija posledično meni, da ni razlogov, da se povzročiteljem teh dveh vrst škodnih dejanj odvzame zaščita, ki jim jo zagotavlja to pravilo.

Sprememba 26 v zvezi s splošnim pravilom člena 3 prvotnega predloga Komisije se lahko glede oblikovnih izboljšav, uvedenih v odstavek 1, sprejme; ta odstavek sicer potrjuje pravilo, ki ga je predlagala Komisija. Komisija pa nasprotno ne more sprejeti sprememb, uvedenih v odstavka 2 in 3. Odstavek 2 uvaja posebno pravilo pri prometnih nesrečah, po katerem bi se uporabljali za nepogodbene obveznosti po eni strani in znesek odškodnine po drugi dve ločeni pravi. Čeprav je Komisija dovzetna za prizadevanja Parlamenta, da se poišče pravična rešitev za mnogoštevilne žrtve prometnih nesreč, se taka rešitev, ki bi se močno oddaljevala od veljavnega prava v državah članicah, ne bi mogla sprejeti brez predhodne poglobljene analize. V okviru poročila o uporabi, ki je predmet spremembe 54, je zato predlagano, da se to vprašanje prouči bolj natančno. Glede odstavka 3 bi sprememba vodila k bistvenemu spreminjanju značaja instrumenta. Sicer je natančno določeno, da je treba določbo o izjemah, ki jo ima na voljo sodnik, uporabljati „ izjemoma “. Vendar bi se zaradi izbranega predloga lahko izrazila ideja, ki je nasprotju s ciljem predvidljivosti, za katerega si prizadeva Uredba. Preprosto dejstvo, da ta odstavek našteva kar pet dejavnikov, ki se lahko upoštevajo pri utemeljitvi delovanja določbe o izjemah, lahko privede stranki in sodnika k sistematičnemu spraševanju o utemeljenosti rešitve, h kateri bi vodila uporaba splošnega pravila, čeprav se zdi ta rešitev na prvi pogled zadovoljiva. Komisija zato ne more sprejeti tega dela spremembe 26, držati se mora svojega prvotnega pristopa, katerega utemeljenost pa se zdi potrjena z delom Sveta. Vendar Komisija priznava težo določenim, v odstavku 3 naštetim dejavnikom – še zlasti v zvezi z istim krajem običajnega prebivališča strank, že obstoječim legalnim ali dejanskim razmerjem oziroma upravičenim pričakovanjem strank. Ker sta prva dva dejavnika izrecno navedena v odstavkih 2 in 3 prvotnega predloga, člen 5(3) spremenjenega predloga od zdaj vključuje izrecni sklic na upravičena pričakovanja strank.

Sprememba 50 , ki zadeva pravilnik o izjemah glede javnega reda, uvaja najprej nov odstavek 1a, katerega namen je natančneje določiti pojem javnega reda države sodišča z naštevanjem referenčnih besedil. Čeprav javni redi držav članic vsebujejo skupne elemente, prihaja od ene države članice do druge do odstopanj. Komisija zato ne more sprejeti takega naštevanja. Predlagani novi odstavek 1b obravnava vprašanje odškodnin, katerih znesek naj bi bil previsok, kot na primer nekatere vrste eksemplaričnih ali kazenskih odškodnin, ki so bile že predmet posebnega pravila v členu 24 prvotnega predloga Komisije. S pridržkom pravice do oblikovnih sprememb, katerih namen je pojasniti, da kazenske odškodnine same po sebi niso previsoke, lahko Komisija sprejme, da se to pravilo ponovno povzame v členu o javnem redu države sodišča. Namen predlaganega novega odstavka 1c je za stranki pridržati sklicevanje na določbo o izjemah. Vendar mora pisarna sodnika zagotavljati spoštovanje temeljnih vrednot prava države sodišča in te naloge ni mogoče prenesti na stranke, še zlasti ker jih ne zastopa vedno odvetnik. V Uredbi „Bruselj I“ je sicer predvidena možnost, da sodnik zavrne (postopek) exequatur za za odločbo druge države članice v primeru neskladnosti te odločbe z javnim redom države sodišča. Komisija iz teh razlogov ne more sprejeti predlaganega odstavka 1c.

V spremembo 54 je vključena obveznost Komisije, da po začetku veljavnosti Uredbe predloži poročilo o uporabi. Čeprav Komisija priznava uporabnost takega poročila, ne more sprejeti vseh pogojev, predvidenih s to spremembo. Predvideni rok treh let po sprejetju Uredbe po eni strani ne dopušča, da bi imeli za učinkovito oceno delovanja tega instrumenta na voljo zadostno število sodnih odločb. Komisija po zgledu Uredbe „Bruselj I“ predlaga rok 5 let po začetku veljavnosti instrumenta. Glede vsebine tega poročila vprašanje zneska odškodnin, ki jih dodelijo sodišča, in tudi priprava etičnega kodeksa evropskih medijev močno presegata okvir pravil o izbiri prava. Komisija tako ne more sprejeti, da bi se ta vprašanja obravnavala v okviru poročila o uporabi, ki zadeva to uredbo. Po drugi strani Komisija soglaša z analizo Parlamenta glede potrebe po razmisleku o večji homogenosti v zvezi z uporabo tujega prava na sodiščih držav članic. Čeprav meni, da je zakonodajna pobuda o tej zadevi na tej stopnji preuranjena (glej spremembo 43), lahko v okviru poročila o uporabi sprejme idejo o poglobitvi analize o tem vprašanju.

3.4 Zavrnjene spremembe

Komisija ne more sprejeti sprememb 4, 9, 10, 15 in 16 , ker zavrača spremembe 26, 30, 54(3), 31 in 42, s katerimi so povezane.

Namen sprememb 6, 7, 8, 11 in 13 je prilagoditi uvodne izjave za odpravo več posebnih pravil za določena posebna škodna dejanja, predlagano v spremembah 27, 29 in 33. Ker Komisija ne more sprejeti odprave teh posebnih pravil (glej spodaj), sledi iz tega zavrnitev sprememb, ki ustrezajo uvodnim izjavam. Parlament v svojem poročilu vseeno ne izključuje možnosti ohranitve posebnih pravil, pod pogojem, da vsebujejo opredelitev svojega področja uporabe, še zlasti kar zadeva nepoštene poslovne prakse in okoljsko škodo. Uvodne izjave 12, 13 in 14 spremenjenega predloga se zato od zdaj nanašajo na sekundarno zakonodajo Skupnosti, ki obravnava ta vprašanja. Poleg tega je bila pravna terminologija teh členov spremenjena za uskladitev s tisto, ki se uporablja za sekundarno zakonodajo. Čeprav materialno pravo Skupnosti tako dopušča boljšo opredelitev uporabljenih pojmov, je treba poudariti, da so lahko ti pojmi – za potrebe opredelitve škodnega dejanja v smislu mednarodnega zasebnega prava – širše opredeljeni kot v materialnem pravu Skupnosti.

Namen spremembe 27 je črtati posebno pravilo v zvezi z odgovornostjo za izdelke z napako. Kakor za druga posebna škodna dejanja, ki so kršitev konkurence ali okoljska škoda, Komisija nasprotno meni, da splošno pravilo ne omogoča s primerno gotovostjo določiti uporabe prava. Kraj, v katerem je povzročena škoda, je lahko dejansko zaradi velike mobilnosti potrošniškega blaga popolnoma naključen (primer električnega sušilnika za lase nizozemske izdelave v lasti nemškega turista na potovanju po Tajskem). Poleg tega je to področje pogosto predmet mirnih poravnav med zavarovalnicami, zato je treba za olajšanje teh dogovorov predvsem najti jasno in predvidljivo pravilo. Komisija zato ne more sprejeti predlaganega črtanja.

Namen spremembe 29 je črtati posebno pravilo v zvezi s kršitvami konkurence. Komisija ne more sprejeti te spremembe: namen člena 5 prvotnega predloga ni bil uvesti pravilo, ki bi se v bistvu razlikovalo od splošnega pravila, ampak le podrobneje opredeliti kraj, v katerem je povzročena škoda, saj podrobnejša opredelitev v zvezi s tem ni vedno lahka. Besedilo člena 7 spremenjenega predloga je bilo nekoliko spremenjeno, da bi se bolje pojasnilo, da gre za preprosto podrobnejšo opredelitev kraja, v katerem je povzročena škoda. Poleg tega se je Komisija, da bi z vidika opredelitev ugodila zahtevam Evropskega parlamenta, v členu 7 spremenjenega predloga odločila obdržati terminologijo, ki izhaja neposredno iz Direktive 2005/29 z dne 11. maja 2005. Iz tega kljub temu izhaja, da nepogodbena obligacijska razmerja, ki izhajajo iz protikonkurenčnih poslovnih praks, sankcionirana zlasti v okviru členov 81 in 82 Pogodbe ali z enakovrednimi pravili držav članic, niso zajeta v členu 7; za te prakse torej še naprej velja splošno pravilo člena 5. Vendar namerava Komisija v okviru Zelene knjige „ Tožbe za nadomestilo škode, ki izhajajo iz kršitve prava Skupnosti za konkurenco “, katere objava je predvidena za december 2005, predložiti v razpravo vprašanje uporabe prava za civilne tožbe, da se povrne škoda, povzročena s protikonkurenčno poslovno prakso. Glede na prejete odgovore si Komisija pridržuje pravico, da podpira drugačno rešitev v okviru postopka soodločanja.

Namen spremembe 57 je bistveno spremeniti veljavno pravilo v zvezi s kršitvami zasebnosti, še zlasti s tiskom. Komisija ne more sprejeti te spremembe, ki preveč podpira založnika v primerjavi z domnevno žrtvijo žaljive obdolžitve s tiskom in ki ne ustreza veljavni rešitvi v veliki večini držav članic. Ker sta besedilo Sveta in besedilo, ki ga je v prvi obravnavi sprejel Parlament, nezdružljivi, Komisija meni, da je najsprejemljivejša rešitev tega spornega vprašanja izključiti iz področja uporabe spremenjenega predloga kršitve s tiskom in temu podobne kršitve ter črtati člen 6 prvotnega predloga. Druge kršitve zasebnosti bi torej zajemal člen 5 spremenjenega predloga.

Namen spremembe 31 je uvesti novo posebno pravilo glede škode, ki jo zaposleni povzročijo ob izvajanju pravice do stavke. Čeprav je Komisija dovzetna za politične argumente, na katerih temelji ta sprememba, je ne more sprejeti zaradi preveč togega značaja predlaganega pravila.

Sprememba 32 opozarja, da bodo države članice v pričakovanju posebnega pravila na ravni Skupnosti v zvezi s prometnimi nesrečami uporabljale ali Haaško konvencijo iz leta 1971 ali splošna pravila Uredbe „Rim II“. Ker ni mogoče izključiti možnosti, da poročilo o uporabi, ki je odslej predvideno v členu 26 spremenjenega predloga, potrdi da splošna pravila Uredbe pomenijo zadovoljivo rešitev, se Komisija ne more zavezati k pripravi prihodnjega zakonodajnega predloga in torej zavrača to spremembo. Odstavek 2 te spremembe ponavlja predlog, ki se pojavi že v spremembi 26 in ki zadeva uvajanje novega posebnega pravila v zvezi z oceno zneska škode, nastale v okviru prometnih nesreč, ki ga Komisija ne more sprejeti (glej spremembo 26 zgoraj).

Namen spremembe 33 je črtati posebno pravilo v zvezi z okoljsko škodo. Komisija ne more sprejeti te spremembe, saj predlagano pravilo ustreza načelu „plača povzročitelj obremenitve“, ki ga je objavila Skupnost in ki je že v veljavi v več državah članicah. Med glasovanjem o tej spremembi na plenarnem zasedanju se je skupina zelenih sicer vzdržala.

Sprememba 41 ponovno zadeva vprašanje ocene zneska odškodnine, ki jo na splošno (razen v zvezi s prometnimi nesrečami) ureja lex fori . Komisija ne more sprejeti te spremembe. Dejansko je to vprašanje za žrtev bistvenega pomena ne le v zvezi s prometnimi nesrečami, ampak tudi v drugih zadevah, še zlasti v primeru telesne poškodbe, zato pravila, določena z Uredbo, omogočajo, da se poišče nepristranska rešitev, ki upošteva upravičena pričakovanja žrtve in tudi povzročitelja škode.

Spremembi 42 in 43 zadevata vprašanje o uporabi tujega prava na sodišču. Namen prve je obvezati stranki, da pri odstopu navedeta, katero pravo se uporablja za njuno zahtevo. Čeprav je Komisija naklonjena ideji, da se sodnikom, ki odločajo v mednarodnem sporu, olajša delo, bi bila izvedba tega pravila pretežka, saj vse stranke nimajo možnosti poznati uporabe prava za svoj, še zlasti če jih ne zastopa odvetnik. Namen druge spremembe je uradno potrditi v določenih državah članicah že veljavno pravilo, po katerem mora sodišče po uradni dolžnosti določiti vsebino uporabe tujega prava, čeprav lahko zahteva od strank, da mu pomagajo. Komisija meni, da večina držav članic danes ne more uporabljati takega pravila, ker niso vzpostavile učinkovitih struktur, da bi sodniki lažje uporabljali tuje pravo, in zavrača to spremembo. Vendar meni, da gre za zelo zanimiv teren za razmislek, ki mu je treba nameniti posebno pozornost v okviru poročila o uporabi Uredbe.

Sprememba 47 je odvečna zaradi spremembe 22, ki ji Komisija daje prednost zaradi vprašanj ubeseditve. Sprememba 47 je zato zavrnjena.

4. SKLEPNA UGOTOVITEV

V skladu s členom 250(2) Pogodbe ES Komisija spremeni svoj predlog, kot sledi.

2003/0168 (COD)

Spremenjeni predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

O UPORABI PRAVA V NEPOGODBENIH OBLIGACIJSKIH RAZMERJIH („RIM II“)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 61(c) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[4],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[5],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[6],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Evropska unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. V ta namen mora Skupnost zlasti sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami v okviru, kolikor so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, in ki spodbujajo združljivost pravil, ki se uporabljajo v državah članicah v zvezi z izbiro prava.

(2) Za učinkovito izvajanje ustreznih določb Amsterdamske pogodbe je Svet za pravosodje in notranje zadeve 3. decembra 1998 sprejel akcijski načrt, ki natančno določa, da je priprava pravnega instrumenta o uporabi prava v nepogodbenih obligacijskih razmerjih eden od ukrepov, ki jih potrebno sprejeti v dveh letih po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe[7].

(3) Evropski svet je na svojem srečanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999[8] potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb kot prednostne naloge za vzpostavitev evropskega pravosodnega prostora. Program vzajemnega priznavanja[9] opredeljuje, da so ukrepi za usklajevanje pravil o izbiri prava spremljevalni ukrepi, ki olajšujejo izvajanje tega načela.

(4) Pravilno delovanje notranjega trga zahteva za spodbujanje predvidljivosti rezultata spora, pravne varnosti ter prostega pretoka sodnih odločb, da pravila o izbiri prava, veljavna v državah članicah, določajo uporabo istega nacionalnega zakona ne glede na sodišče, pred katerim poteka postopek.

(5) Področje uporabe in tudi določbe uredbe se mora , ki jih mora Sodišče razlagati neodvisno, morajo biti določeni , tako da se zagotovi skladnost z Uredbo (ES) št. 44/ 2001[10] / ES z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I),[11] Rimsko konvencijo iz leta 1980[12].[13] in instrumentom Skupnosti, ki jo bo nadomestil . Ta uredba se tako ne uporablja le za tožbe za nadomestilo že povzročene škode, ampak tudi za tožbe, ki skušajo preprečiti škodo, ki bi se lahko povzročila. Prav tako zajema obveznosti, ki temeljijo na načelu objektivne odgovornosti.Ta uredba se tako ne uporablja le za tožbe za nadomestilo že povzročene škode, ampak tudi za tožbe, ki skušajo preprečiti škodo, ki bi se lahko povzročila.Prav tako zajema obveznosti, ki temeljijo na načelu objektivne odgovornosti.

(6) Le enotna pravila, uporabljena ne glede na pravo, katerega uporabo določajo, omogočajo preprečevanje izkrivljanja konkurence med strankama iz Skupnosti v sporu.

(7) Če načelo lex loci delicti commissi pomeni temeljno rešitev v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi v skoraj vseh državah članicah, je podrobnejša opredelitev tega načela v primeru razpršenosti dejavnikov prek več držav predmet drugačne obravnave. To stanje ogroža pravno varnost.

(7) Skrb za skladnost prava Skupnosti zahteva, da ta uredba ne vpliva na določbe, ki se nanašajo ali vplivajo na uporabo prava ter so vsebovane v pogodbah ali instrumentih sekundarne zakonodaje poleg uredb, kot so pravila o izbiri prava za določene zadeve, prisilne določbe, ki so po izvoru iz Skupnosti, ali temeljna pravna načela notranjega trga. Posledično bi morala ta uredba spodbujati pravilno delovanje notranjega trga in še zlasti prosti pretok blaga in storitev.

(8) V interesu samostojnosti volje strank se jim omogoča izbira uporabe prava za nepogodbena obligacijska razmerja. Vendar je primerno omejiti to izbiro z določenimi pogoji ter ne dopustiti, da imajo potrošniki in zaposleni pravico do izbire uporabe prava pred nastankom škodnega dogodka.

(9) Če načelo lex loci delicti commissi pomeni temeljno rešitev v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi v skoraj vseh državah članicah, je podrobnejša opredelitev tega načela v primeru razpršenosti dejavnikov prek več držav predmet drugačne obravnave. To stanje ogroža pravno varnost.

(8 10) Enotno pravilo mora izboljšati predvidljivost sodnih odločb in zagotoviti razumno ravnovesje med interesi odgovorne osebe in osebe, ki je utrpela škodo. Povezava države s krajem, v katerem je bila povzročena neposredna škoda ( lex loci delicti commissi ), vzpostavi pravično ravnovesje med interesi osebe, ki je povzročila škodo, in osebe, ki je utrpela škodo, in tudi odraža sodoben pristop k civilnopravni odgovornosti in k razvoju sistemov objektivne odgovornosti.

(9 11) Treba je določiti posebni pravili za posebna škodna dejanja, za katera splošno pravilo ne omogoča doseganja razumnega ravnovesja med prisotnimi interesi.

(10 12) V zvezi z odgovornostjo za izdelke z napako, kakor so ji naložene sankcije v okviru Direktive 374/1985/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako [14], mora pravilo o izbiri prava ustrezati ciljem, ki so pravična razdelitev tveganja, ki je del sodobne družbe, za katero je značilna visoka stopnja tehničnosti, varovanje zdravja potrošnikov, želja po inovacijah, zagotovitev neizkrivljene konkurence in poenostavitev trgovinskih menjav. Uravnotežena rešitev glede na te cilje je povezava običajnega prebivališča osebe, ki je utrpela škodo, s pravom skupaj z načelom predvidljivosti.

(11 13) V zvezi z nelojalno konkurenco nepoštenimi poslovnimi praksami, kakor so jim naložene sankcije v okviru Direktive 29/2005/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu [15], mora splošno pravilo o izbiri prava omogoča varstvo varovati konkurentov, potrošnikov in splošne javnosti ter in tudi zagotavljanje pravilnega delovanja tržnega gospodarstva. Povezava upoštevnega trga s pravom omogoča uresničitev teh ciljev, le v posebnih primerih je treba uporabiti druga pravila Podrobnejša opredelitev kraja, v katerem je povzročena škoda, v posebnem členu kot kraja, v katerem je prizadet trg, prispeva h krepitvi pravne varnosti.

(12) V skladu z določbami Listine o temeljnih pravicah Evropske unije in Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin mora pravilo o izbiri prava odražati razumno ravnovesje v zvezi s kršitvami zasebnosti in osebnostnih pravic. Spoštovanje temeljnih načel, veljavnih v državah članicah v zvezi s svobodo tiska, je treba zagotoviti s posebno zaščitno klavzulo.

(1314) Glede škodovanja okolju člen Rešitev glede okoljske škode, kakor je zajeta v Direktivi 35/2004/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode [16] , ki omogoča možnost izbire osebi, ki je utrpela škodo, je popolnoma upravičena glede na člen 174 Pogodbe , ki skuša doseči visoko raven varstva in temelji na načelih varstva in preventivnih ukrepov, na načelu sanacijskih ukrepov, prednostno za vire, in na načelu plača povzročitelj obremenitve popolnoma upraviči uporabo načela prednosti osebe, ki je utrpela škodo .

(1415) Glede kršitev pravic intelektualne lastnine je treba ohraniti splošno priznano načelo „ lex loci protectionis “. Za namene te uredbe izraz pravice intelektualne lastnine pomeni avtorske pravice, sorodne pravice, pravico sui generis za varstvo podatkovnih baz ter pravice industrijske lastnine.

(1516) Zagotoviti je treba podobna posebna pravila za primer za nepogodbena obligacijska razmerja, ki izhajajo škode, povzročene na drugačen način kot s škodnim dejanjem, kot na primer iz neupravičene obogatitve ali poslovodstva brez naročila.

(16) V interesu samostojnosti volje strank se jim omogoča izbira uporabe prava za nepogodbena obligacijska razmerja. Primerno je zaščititi šibkejši stranki, tako da se ta izbira omeji z določenimi pogoji.

( 17 ) Premisleki interesa javnosti v izjemnih okoliščinah upravičujejo, da sodišča držav članic uporabijo pravilnike o izjemah glede javnega reda in prisilne določbe.

(18) Skrb za razumno ravnovesje med strankama zahteva, da se, kolikor je to primerno, upoštevajo pravila varnosti in obnašanja, ki veljajo v državi, v katerem je bilo povzročeno škodno dejanje, četudi se za nepogodbena obligacijska razmerja uporablja drugo pravo , kolikor je to primerno .

(19) Skrb za skladnost prava Skupnosti zahteva, da ta uredba ne vpliva na določbe, ki se nanašajo ali vplivajo na uporabo prava ter so vsebovane v pogodbah ali instrumentih sekundarne zakonodaje poleg uredb, kot so pravila o izbiri prava za posamezne zadeve, prisilne določbe, ki so po izvoru iz Skupnosti, izjema glede javnega reda Skupnosti ali notranjemu trgu lastna načela. Poleg tega ta uredba ni namenjena oviranju pravilnega delovanja notranjega trga, zlasti ne prostega pretoka blaga in storitev – njeno izvajanje pa naj do oviranja tudi ne vodi.

(20 19 ) Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice, ta uredba ne sme vplivati na konvencije na posebnih pravnih področjih, katerih pogodbenice so države članic e . Komisija bo za zagotovitev boljše čitljivosti veljavnih pravil v zvezi s tem področjem na podlagi podatkov, ki so jih predložile države članice, objavila seznam zadevnih konvencij v Uradnem listu Evropske unije .

(21 20 ) Ker države članice, ki ne morejo določati enotnih pravil na ravni Skupnosti, ne morejo zadovoljivo doseči cilja predlaganega ukrepa, in sicer boljše predvidljivosti sodnih odločb, ki zahteva resnično enotna pravila, določena s pravnim instrumentom Skupnosti, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja, in se torej zaradi svojih učinkov v celotni Skupnosti laže doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost ukrepa v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena Uredba, ki krepi pravno varnost, ne da bi zahtevala usklajevanje materialnih pravil notranjega prava, ne prekorači okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(22 21 ) [ Združeno kraljestvo in Irska sta v skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe ./Združeno kraljestvo in Irska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodelujeta pri sprejemanju te uredbe, zato ta zanju ni zavezujoča niti se v njiju ne uporablja.]

(23 22 ) Danska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski Uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, zato ta zanjo ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I – Področje uporabe

Člen 1 – Materialno področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja za nepogodbene obveznosti v civilnih in gospodarskih zadevah v vseh primerih, ko je treba izbrati med pravi več držav.

Ne uporablja pa se predvsem za davčne, carinske ali upravne zadeve.

2. Ta uredba se ne uporablja za:

a) nepogodbene obveznosti iz družinskih razmerij ali podobnih razmerij, vključno z ki imajo v skladu s pravom, ki se uporablja zanje, podobne učinke, vključno z obveznostjo preživljanja;

b) nepogodbene obveznosti iz premoženjskih razmerij med zakoncema in dedovanje ali razmerij, ki imajo v skladu s pravom, ki se uporablja zanje, podobne učinke kot ta razmerja ;

c) nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz menic, čekov in zadolžnic ter iz drugih prenosljivih vrednostnih papirjev, v kolikor obveznosti iz teh drugih prenosljivih vrednostnih papirjev izvirajo iz njihove prenosljive narave;

d) osebno odgovornost družbenikov in organov za obveznosti družb in drugih subjektov s pravno odgovornostjo ali brez nje in osebno odgovornost oseb, odgovornih za obvezni revizijski pregled računovodskih listin nepogodbene obveznosti, še zlasti odgovornost družbenikov, organov in oseb, odgovornih za obvezni revizijski pregled računovodskih listin družbe in drugih subjektov s pravno odgovornostjo ali brez nje, pod pogojem da se za njih uporablja posebna ureditev v okviru prava družb ali v okviru posebnih določb, ki veljajo za te osebe ;

e) nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med ustanovitelji, skrbniki in upravičenci prostovoljno ustanovljenega „trusta“ , katerega dokazilo je pisno ;

f) nepogodbene obveznosti zaradi nuklearne škode;

g) nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz okvira odgovornosti države za dejanja pri izvajanju državne oblasti („acta iure imperii“);

h) kršitve zasebnosti in osebnostnih pravic, ki so jih povzročili mediji;

i) dokaze in postopek, brez poseganja v člen 19;

3. V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni države članice razen Danske [, Irske in Združenega kraljestva] .

Člen 2 – Uporaba prava držav nepogodbenic Uporaba prava tretje države

Uporabi se vsako pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.

Člen 3 – Razmerje do drugih določb prava Skupnosti

1. Ta uredba ne vpliva na uporabo in sprejetje aktov institucij Evropskih skupnosti, ki:

a) v zvezi s posameznimi zadevami določajo pravila za izbiro prava za nepogodbena obligacijska razmerja ali

b) opredeljujejo pravila, ki se uporabljajo ne glede na nacionalno pravo, v skladu s to uredbo, ki ureja zadevna nepogodbena obligacijska razmerja, ali

c) nasprotujejo uporabi določbe ali določb prava države sodišča ali prava, določenega s to uredbo.

d) opredeljujejo pravila za spodbujanje pravilnega delovanja notranjega trga, če se ta pravila ne morejo uporabljati skupaj s pravom, določenim s pravili mednarodnega zasebnega prava.

Poglavje II – Enotna pravila

Oddelek 1 PRAVILA, KI SE UPORABLJAJO ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ šKODNEGA DEJANJA SVOBODA IZBIRE

Člen 3 – Splošno pravilo Člen 4 – Svoboda izbire

1. Stranka Stranki se lahko s sporazumom, ki sta ga sklenili po nastanku spora, dogovorita, da bosta za nepogodbena obligacijska razmerja uporabili pravo po lastni izbiri . Ta izbira mora biti izražena izrecno ali pa dovolj nedvoumno izhajati iz okoliščin primera. Izbira ne vpliva na pravice tretjih oseb.

2. Kadar obe stranki izvajata komercialno dejavnost, je lahko taka izbira vključena tudi v pogodbo, o kateri sta se svobodno dogovorili pred nastankom škodnega dogodka.

3. V primeru, da so se vse druge okoliščine ob povzročitvi škode povezane z državo, ki ni država, katere pravo je bilo izbrano, pravo, ki ga izbereta stranki, ne more izključiti uporabe določb prava te države, od katerih s sporazumom ni dovoljeno odstopati, v nadaljevanju „prisilne določbe“.

4. V primeru, da so bile vse druge okoliščine ob povzročitvi škode povezane z eno ali več državami članicami, dejstvo, da sta stranki izbrali pravo tretje države, ne more izključiti uporabe določb prava Skupnosti.

ODDELEK 2SPLOšNO PRAVILO ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ šKODNEGA DEJANJA

Člen 5 – Splošno pravilo

1. V primeru, da stranki v smislu člena 4 ne izbereta prava , se za nepogodbena obligacijska razmerja uporablja pravo države, v kateri se povzroči ali bi se lahko povzročila škoda, ne glede na državo, v kateri je nastal škodni dogodek in ne glede na državo ali države, v kateri(h) nastanejo posredne posledice škode.

2. Vendar, kadar imata odgovorna oseba in oseba, ki je utrpela škodo, ob povzročitvi škode običajno prebivališče v isti državi, nepogodbena obligacijska razmerja ureja pravo te države.

3. Če iz vseh okoliščin izhaja, da imajo nepogodbene obveznosti izrazito tesnejšo povezavo z drugo državo, se ne glede na odstavka 1 in 2 uporablja pravo te druge države. Izrazito tesnejša povezava z drugo državo lahko temelji predvsem na že obstoječem razmerju med strankama, kot na primer pogodbi, ki pomeni tesno povezavo z zadevnimi nepogodbenimi obveznostmi. Pri preverjanju obstoja izrazito tesnejših povezav z drugo državo, se lahko, kar zadeva uporabo prava, upošteva zlasti pričakovanja strank.

ODDELEK 3PRAVILA ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ DOLOčENIH POSEBNIH šKODNIH DEJANJ

ČLEN 4 6 – Odgovornost za izdelke z napako

Brez poseganja v člen 35(2) in (3) je uporabljeno pravo za nepogodbena obligacijska razmerja v primeru škode ali nevarnosti škode , ki jo je povzročil izdelek z napako, pravo tiste države, v kateri ima oseba, ki je utrpela škodo, običajno prebivališče v trenutku povzročitve škode , razen če uspe odgovorna oseba dokazati, da je bil izdelek tržen v tej državi brez njenega soglasja; v tem primeru se uporablja pravo tiste države, v kateri ima odgovorna oseba običajno prebivališče.

Člen 5 – Nelojalna konkurenca Člen 7 – Nepoštene poslovne prakse

1. Za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz nelojalnega konkurenčnega dejanja iz nepoštene poslovne prakse , se uporablja pravo pravo tiste države iz člena 5(1). Država, v kateri se povzroči ali bi se lahko povzročila škoda, je tista, na katere ozemlju so razmerja med konkurenti ali skupni interesi potrošnikov neposredno in bistveno kršeni ali obstaja nevarnost, da bodo kršeni.

2. Kadar nelojalno konkurenčno dejanje vpliva izključno na interese določenega konkurenta, se uporablja tudi člen 3 5(2) in (3).

Člen 6 8 – Kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic

1. Za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz kršitev zasebnosti ali osebnostnih pravic, se uporablja pravo države sodišča, kadar je uporaba prava iz člena 35 v nasprotju s temeljnimi načeli prava države sodišča glede svobode izražanja in obveščanja.

2. Za pravico do ugovora ali podobne ukrepe se uporablja pravo države, v kateri ima izdajatelj televizijskega programa ali založnik časopisov običajno prebivališče.

Člen 7 – Škodovanje okolju Člen 8 – Okoljska škoda

Za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz škodovanja okolju okoljske škode ali škode, povzročene osebam ali premoženju, kot posledica take škode, se uporablja pravo, ki izhaja iz člena 35(1), razen če zahtevki osebe, ki je utrpela škodo, temeljijo na pravu države, v kateri je škodni dogodek nastal.

Člen 89 – Kršitev pravic intelektualne lastnine

1. Za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz kršitve pravic intelektualne lastnine, se uporablja pravo države, ki zahteva zaščito.

2. Za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz kršitve pravic industrijske lastnine s poenotenim značajem, se uporablja ustrezno pravo Skupnosti. Za vsa vprašanja, ki jih to pravo ne ureja, se uporablja pravo države članice, v kateri je bilo kršeno to pravo.

3. Ne glede na oddelke 1, 2 in 4 ureja ta člen vse nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz kršitev pravic intelektualne lastnine.

ODDELEK 2 PRAVILA, KI SE UPORABLJAJO ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ DRUGEGA DOGODKA, KOT JE šKODNO DEJANJE

Člen 9 – Določanje uporabe prava

ODDELEK 4POSEBNA PRAVILA ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ NEUPRAVIčENE OBOGATITVE IN POSLOVODSTVA BREZ NAROčILA

Člen 10 – Neupravičena obogatitev

1. Kadar se nepogodbena obveznost, ki izhaja iz drugega dogodka, kot je škodno dejanje , ki temelji na neupravičeni obogatitvi, vključno z izplačilom neupravičenih zneskov , nanaša na že obstoječe razmerje med strankama, kot je pogodba ali škodno dejanje v smislu oddelkov 2 in 3, ki pomeni tesno povezavo z nepogodbeno obveznostjo, se uporablja pravo, ki ureja to razmerje.

2. Brez poseganja v Kadar odstavek 1 ne omogoča določitve uporabe prava in kadar imata stranki običajno prebivališče v isti državi ob povzročitvi škode , v kateri je nastal škodni dogodek neupravičene obogatitve , se za nepogodbena obligacijska razmerja uporablja pravo tiste države.

3. Brez poseganja v Kadar odstavka 1 in 2 ne omogočata določitve uporabe prava , se za nepogodbena obligacijska razmerja, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, uporablja pravo tiste države, v kateri je obogatitev nastala je dogodek obogatitve v prvi vrsti nastal .

4. Brez poseganja v odstavka 1 in 2 se za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz poslovodstva brez naročila, uporablja pravo države, v kateri ima poslovodja svoje običajno prebivališče v trenutku poslovodstva. Vendar se, kadar se nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz poslovodstva brez naročila, nanašajo na fizično zaščito osebe ali zaščito določenih opredmetenih stvari, uporablja pravo države, v kateri se nahaja oseba ali premoženje v trenutku poslovodstva.

5. Če iz vseh okoliščin izhaja, da ima nepogodbena obveznost izrazito tesnejšo povezavo z drugo državo, se ne glede na odstavke 1, 2, 3 in 4 uporablja pravo te druge države.

6. Ne glede na ta člen se vse nepogodbene obveznosti v zvezi z intelektualno lastnino presojajo po členu 8.

4. Če iz vseh okoliščin izhaja, da imajo nepogodbene obveznosti izrazito tesnejšo povezavo z drugo državo, kot tisto, katere pravo je določeno v odstavkih 1 do 3, se uporabi pravo te druge države.

Člen 11 – Poslovodstvo brez naročila

1. Kadar se nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz poslovodstva brez naročila, nanašajo na že obstoječe razmerje med strankama, kot je pogodba ali škodno dejanje v smislu oddelkov 2 in 3, ki pomenijo tesno povezavo z nepogodbeno obveznostjo, se uporablja pravo, ki ureja tisto razmerje.

2. Kadar odstavek 1 ne omogoča določitve uporabe prava in kadar imata stranki običajno prebivališče v isti državi ob povzročitvi škode, se za nepogodbene obveznosti uporablja pravo tiste države.

3. Kadar odstavka 1 in 2 ne omogočata določitve uporabe prava, se za nepogodbene obveznosti, ki temeljijo na poslovodstvu brez naročila, uporablja pravo tiste države, v kateri je poslovodja deloval.

4. Če iz vseh okoliščin izhaja, da imajo nepogodbene obveznosti izrazito tesnejšo povezavo z drugo državo, kot tisto, katere pravo je določeno v odstavkih 1 do 3, se uporabi pravo te druge države.

ODDELEK 3 SKUPNA PRAVILA ZA NEPOGODBENA OBLIGACIJSKA RAZMERJA, KI IZHAJAJO IZ šKODNEGA DEJANJA IN DOGODKOV, KI NISO šKODNO DEJANJE

Člen 10 – Svoboda izbire

1. Stranki se lahko s sporazumom, ki sta ga sklenili po nastanku spora, dogovorita, da bosta za nepogodbena obligacijska razmerja, z izjemo nepogodbenih obveznosti, ki jih ureja člen 8, uporabili pravo po lastni izbiri. Ta izbira mora biti izražena izrecno ali pa dovolj nedvoumno izhajati iz okoliščin primera. Izbira ne vpliva na pravice tretjih oseb.

2. V primeru, da so vse druge okoliščine ob povzročitvi škode povezane z državo, ki ni država, katere pravo je bilo izbrano, pravo, ki ga izbereta stranki, ne more izključiti uporabe določb prava te države, od katerih s konvencijo ni dovoljeno odstopati.

3. V primeru, da so bile vse druge okoliščine ob povzročitvi škode povezane z eno ali več državami članicami Evropske skupnosti, pravo tretje države, ki ga izbereta stranki, ne more izključiti uporabe določb prava Skupnosti.

ODDELEK 5SKUPNA PRAVILA

ČLEN 11 12 – Področje uporabe prava za nepogodbena obligacijska razmerja

Pravo, ki se uporablja za nepogodbena obligacijska razmerja v skladu s členi 3 4 do 1011 te uredbe, ureja predvsem:

a) pogoje in obseg odgovornosti, vključno z določitvijo oseb, ki so odgovorne za dejanja, ki jih povzročijo;

b) razloge za izvzetje in tudi vsako omejitev in delitev odgovornosti;

c) obstoj in naravo škode, za katero se lahko plača odškodnina;

d) v mejah pristojnosti, ki jih ima sodišče v skladu s procesnim pravom, ukrepe, ki jih lahko sprejme sodnik za zagotovitev preprečevanja, prenehanje povzročitve škode ali njeno sanacijo;

e) oceno škode v obsegu, ki ga urejajo pravila prava;

f) prenos pravice za nadomestilo; , še zlasti z odstopom ali zapuščino ;

g) pravico do nadomestila škode osebam, ki so jo osebno utrpele;

h) odgovornost za dejanja drugega;

i) različne načine prenehanja obveznosti ter zastaranje samih pravic in pravic zahtevati izpolnitev obveznosti, vključno z začetkom, prekinitvijo in neizvršljivostjo rokov.

Člen 12 13 – Prisilne določbe

21. Določbe te uredbe ne omejujejo uporabe pravil prava, katerih uporaba se zahteva, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za nepogodbene obveznosti.

1.2. Kadar se po tej uredbi uporablja pravo določene države, je možno uporabiti prisilne določbe prava druge države, s katero je dejansko stanje tesno povezano, če in kolikor se morajo po pravu te druge države take določbe uporabljati ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo. Pri odločitvi o uporabi teh prisilnih določb se upoštevajo njihova narava in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe.

Člen 1314 – Pravila varnosti in obnašanja

Ne glede na uporabljeno pravo je treba kot element dejanskega stanja pri določanju odgovornosti upoštevati pravila varnosti in obnašanja, veljavna na kraju in ob nastanku škodnega dogodka. , kolikor je to primerno.

Člen 1415 – Neposredno ukrepanje proti zavarovalnici odgovorne osebe

Pravico osebe Oseba, ki je utrpela škodo, da lahko neposredno ukrepa proti zavarovalnici, pri kateri je zavarovana odgovorna oseba, če je taka tožba ureja predvidena ali z uporabo prava za nepogodbena obligacijska razmerja, razen če oseba, ki je utrpela škodo, vztraja, da njen zahtevek temelji na pravu ali uporabo prava za zavarovalno pogodbo.

Člen 1516– Subrogacija po zakonu in več povzročiteljev

1. Kadar ima oseba (upnik) nasproti drugi osebi (dolžniku) terjatev iz nepogodbene obveznosti, tretja oseba pa ima obveznost poravnati to terjatev upniku ali je to terjatev na podlagi svoje obveznosti že poravnala upniku, se upravičenost tretje osebe, da uveljavlja pravice, ki jih je imel upnik nasproti dolžniku po pravu, ki se je uporabljalo za njuno razmerje, ter obseg uveljavljanja te pravice presoja po pravu, ki ureja obveznost tretje osebe, da poravna to terjatev upniku.

2. Isto pravilo se uporablja, če mora več oseb poravnati isto nepogodbeno terjatev in je ena od njih to terjatev upniku že poravnala.

Kadar ima tretja oseba, na primer zavarovalnica, obveznost poravnati terjatev upniku nepogodbene obveznosti, se pravica te tretje osebe do pritožbe zoper dolžnika nepogodbene obveznosti presoja po pravu, ki se uporablja za obveznost te tretje osebe, da poravna terjatev, na primer iz zavarovalne pogodbe.

Člen 1617 – Več povzročiteljev

Kadar ima upnik terjatev nasproti več dolžnikom, ki odgovarjajo upniku solidarno, in ko je eden izmed teh dolžnikov terjatev že poravnal, se pravica tega dolžnika, da zahteva povračilo od drugih dolžnikov, presoja po pravu, ki se uporablja za obveznost tega dolžnika do upnika.

Člen 18 – Oblika

Enostransko pravno dejanje v zvezi z nepogodbeno obveznostjo je formalno veljavno, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu države, ki se uporablja za zadevne nepogodbene obveznosti, ali pravu države, v kateri je bilo to dejanje opravljeno.

Člen 1719 – Dokazovanje

1. Skupaj s pravom, ki se v skladu s to uredbo uporablja za nepogodbene obveznosti, se uporabljajo tudi zakonske domneve ali ureditve dokaznega bremena, ki so s tem pravom predvidene za nepogodbena obligacijska razmerja.

2. Pravno dejanje se lahko dokazuje z vsakim dokaznim sredstvom, ki ga dopušča pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, ali katero koli pravo iz člena 1618, po katerem je pravno dejanje veljavno, pod pogojem, da je tako dokazno sredstvo pred sodiščem, pred katerim poteka postopek, možno izvesti.

Poglavje III – Druge določbe

Člen 18 – Opredelitev ozemlja države

Za uporabo te uredbe je treba opredeliti kot ozemlje države:

a) naprave in objekte ter drugo opremo, namenjeno raziskovanju in izkoriščanju naravnih virov, ki se nahajajo v, na ali pod delom morskega dna izven teritorialnih vod te države, če je ta država usposobljena, da na tem področju v skladu z mednarodnim pravom, uveljavlja suverene pravice do raziskovanja in izkoriščanja naravnih virov;

b) ladjo na odprtem morju, ki jo je ta država sama registrirala ali je bilo to storjeno v njenem imenu ali opremila z ladijsko listino oziroma temu podobnim dokumentom, ali ki je brez registracije, ladijske listine ali temu podobnega dokumenta, a pripada državljanu te države;

c) zrakoplov, ki se nahaja v zračnem prostoru in ga je ta država sama registrirala ali je bilo to storjeno v njenem imenu, ali ki je vpisan v nacionalni register te države, ali ki je brez registracije oziroma vpisa v nacionalni register, a pripada državljanu te države

Člen 1920 – Opredelitev običajnega prebivališča

1. Glavna poslovna enota družbe in drugih subjektov s pravno odgovornostjo ali brez nje nadomešča običajno prebivališče. Vendar, ko je nastal škodni dogodek ali je bila povzročena škoda med poslovanjem podružnice, agencije ali druge poslovne enote, ta poslovna enota nadomešča običajno prebivališče.

2. Kadar nastane dogodek, ki povzroči obveznost, ali se škoda povzroči med izvajanjem gospodarske ali poklicne dejavnosti fizične osebe, glavni kraj sedeža njegove dejavnosti nadomešča običajno prebivališče.

3. Za namene člena 6(2) kraj, v katerem je registriran izdajatelj televizijskega programa v smislu Direktive 89/552/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES, nadomešča običajno prebivališče.

Člen 2021 – Izključitev zavračanja

Uporaba prava katere koli države po tej uredbi pomeni uporabo v tej državi veljavnih pravil, razen pravil mednarodnega zasebnega prava te države.

Člen 2122 – Države z več kot enim pravnim sistemom

1. Če država obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja lastna pravna pravila za nepogodbena obligacijska razmerja, se pri določanju, katero pravo se uporablja po tej uredbi, vsaka od teh enot obravnava kot država.

2. Država, v kateri imajo različne ozemeljske enote svoja lastna pravna pravila za nepogodbena obligacijska razmerja, te uredbe ni dolžna uporabljati za kolizije med pravnimi redi teh enot.

Člen 2223 – Javni red države sodišča

Uporaba pravnega pravila katere koli države po tej uredbi se lahko zavrne le, če je taka uporaba očitno v nasprotju z javnim redom države sodišča, pred katerim poteka postopek. Zlasti uporaba prava v skladu s to uredbo, ki bi vodila do dodeljevanja nekompenzacijskih odškodnin, katerih znesek je previsok, se lahko obravnava kot v nasprotju z javnim redom države sodišča.

Člen 2324 – Razmerje do drugih določb prava Skupnosti mednarodnih konvencij

1. Ta uredba ne vpliva na uporabo določb, ki jih vsebujejo pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti ali akti institucij Evropskih skupnosti in ki: Ta uredba ne posega v uporabo mednarodnih večstranskih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ob sprejetju te uredbe in ki v posameznih zadevah urejajo izbiro prava za nepogodbena obligacijska razmerja in ki so bile Komisiji priglašene v skladu s členom 25.

- v zvezi s posameznimi zadevami določajo pravila za izbiro prava za nepogodbena obligacijska razmerja ali

- opredeljujejo pravila, ki se uporabljajo ne glede na nacionalno pravo, v skladu s to uredbo, ki ureja zadevna nepogodbena obligacijska razmerja, ali

- nasprotujejo uporabi določbe ali določb prava države sodišča ali prava, določenega s to uredbo.

2. Ta uredba ne vpliva na instrumente Skupnosti, na podlagi katerih se mora v posebnih primerih in na področju, usklajenem z navedenimi instrumenti, za opravljanje storitev ali dobavo blaga spoštovati nacionalne določbe, veljavne na ozemlju države članice, v kateri je registriran izvajalec storitev oziroma dobavitelj in ki na usklajenem področju ne dopuščajo omejiti prostega pretoka storitev ali blaga iz druge države članice, razen po potrebi pod določenimi pogoji.

Člen 24 – Nekompenzacijska odškodnina

Uporaba pravne določbe po tej uredbi, ki vodi do dodelitve nekompenzacijske odškodnine, kot na primer eksemplarične ali kazenske odškodnine, je v nasprotju z javnim redom Skupnosti.

Člen 25 – Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij

Ta uredba ne vpliva na uporabo mednarodnih večstranskih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ob sprejetju te uredbe in ki v posameznih zadevah urejajo izbiro prava za nepogodbena obligacijska razmerja.

2. Vendar ima v primeru, da so vse ustrezne okoliščine ob povzročitvi škode povezane z eno ali več državami članicami, ta uredba prednost pred naslednjima konvencijama:

- Haaško konvencijo z dne 4. maja 1971 o avtomobilskih nesrečah;

- Haaško konvencijo z dne 2. oktobra 1973 o veljavnem pravu v zvezi z odgovornostjo za izdelke z napako.

Poglavje IV – Končne določbe

Člen 25 – Seznam konvencij iz člena 24

1. Države članice Komisiji najkasneje do 30. junija 2004 ….predložijo seznam konvencij iz člena 24. Po tem datumu države članice Komisiji sporočijo vsako odpoved teh konvencij.

2. Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi seznam konvencij iz odstavka 1 v šestih mesecih po prejemu tega popolnega seznama.

Člen 26 – Poročilo o uporabi

Najkasneje pet let po začetku veljavnosti te uredbe Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu po potrebi priloži predloge za prilagoditve te uredbe.

Komisija je med sestavljanjem poročila posebej pozorna na način, na katerega je v praksi sprejeto tuje pravo pred sodišči različnih držav članic. Poročilo po potrebi vključuje priporočila, kar zadeva zaželenost skupnega pristopa glede uporabe tujega prava.

Poročilo tudi prouči vprašanje zaželenosti posebnega prava Skupnosti v zvezi z uporabo prava pri prometnih nesrečah.

Člen 27 – Začetek veljavnosti in obdobje uporabe

Ta uredba začne veljati 1. januarja 2005 …..

Ta uredba se uporablja za nepogodbena obligacijska razmerja, izhajajoča iz dejstev, ki so se zgodila po začetku njene veljavnosti.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[1] COM(2003) 427 konč. – 2003/0168 (COD); še neobjavljeno v UL.

[2] UL C 241, 28.9.2004, str. 1.

[3] A6-0211/2005.

[4] UL C, str . Še neobjavljeno v UL.

[5] UL C 241 , 28.9.2004 , str. 1 .

[6] Mnenje Evropskega parlamenta z dne […] (UL L […] z dne […], […] 6. julija 2005 .

[7] Akcijski načrt Sveta in Komisije o tem, kako najbolje izvesti določbe Amsterdamske pogodbe o območju svobode, varnosti in pravice, UL C 19, 23.1.1999, str. 1.

[8] Sklepi predsedstva z dne 16. oktobra 1999, točke 28 do 39.

[9] UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

[10] UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[11] UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[12] Za besedilo Konvencije, kakor je bila spremenjena z različnimi pristopnimi konvencijami, deklaracijami in priloženimi protokoli, glej prečiščeno besedilo, objavljeno v UL C 27, 26.1.1998, str. 34.

[13] Za besedilo Konvencije, kakor je bila spremenjena z različnimi pristopnimi konvencijami, deklaracijami in priloženimi protokoli, glej prečiščeno besedilo, objavljeno v UL C 27, 26.1.1998, str. 34.

[14] UL L 210, 7.8.1985, str. 29, kakor je bila spremenjena z Direktivo 34/1999/ES z dne 10. maja 1999, UL L 141, 4.6.1999, str. 20.

[15] UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

[16] UL L 143, 30.4.2004, str. 56.