6.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 51/35

1)

so v skladu z resolucijo Sveta z dne 26. junija 1997 mladoletniki brez spremstva državljani tretjih držav, mlajši od osemnajst let, ki prispejo na ozemlje držav članic brez spremstva odrasle osebe, ki je zanje odgovorna po zakonu ali običaju, dokler takšna oseba zanje učinkovito ne poskrbi;

2)

gre za posebej ogroženo skupino z velikim tveganjem za socialno izključenost, mora biti varstvo mladoletnikov, mladoletnikov brez spremstva in mladoletnih prosilcev za azil ena od prednostnih nalog Evropske unije, partnerskih držav ter lokalnih in regionalnih oblasti;

3)

je narava vstopa posebej ogroženih skupin, kot so žrtve trgovine z ljudmi, prosilci za azil ali mladoletniki brez spremstva, v partnerske države zaradi objektivnih okoliščin nezakonita, sodi upravljanje migracijskih tokov teh skupin v okvir postopkov, ki izhajajo iz bolj splošnih politik za boj proti nezakonitemu priseljevanju;

4)

pravno gledano ti posebni migracijski tokovi sodijo v sivo cono med nezakonitim vstopom in poznejšim zakonitim bivanjem, ki temelji na varstvu mladoletnikov, ki ga zagotavljata nacionalno in mednarodno pravo;

5)

je trenutno težko dobiti ustrezne podatke na ravni EU, saj nacionalne pristojne oblasti mladoletne državljane tretjih držav brez spremstva uvrščajo v različne skupine. V nekaterih državah jih statistično uvrščajo med prosilce za azil, v drugih med ekonomske migrante ali celo med same sebi prepuščene mladoletnike;

6)

Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) ocenjuje število beguncev v svetu na približno 25 milijonov, od katerih naj bi bilo 50 % otrok. Po zadnjih ocenah naj bi bilo od tega 2 do 3 % mladoletnikov brez spremstva;

7)

UNICEF ocenjuje število žrtev trgovine z otroki, tako notranje kot zunanje, na 1,2 milijona (poročilo UNICEF-a „Stop the traffic“, julij 2003). Po ocenah programa Separated children in Europe, ki je skupna pobuda mednarodne nevladne organizacije Save the Children in UNHCR, je v Evropi najmanj 100 000 mladoletnikov brez spremstva. V Italiji naj bi bilo po ocenah nacionalnega organa za varstvo mladoletnih državljanov tretjih držav (Comitato Minori Stranieri) takšnih mladoletnikov 8 000 letno. Ta številka v zadnjih letih narašča. V Španiji pristojni organi število mladoletnikov brez spremstva ocenjujejo na letno med 3 000 in 4 000, v Franciji, na Nizozemskem in v Belgiji pa naj bi se število gibalo med 5 000 in 6 000 letno. Številke so seveda višje, če upoštevamo nezakonit vstop v državo in težave pri določanju števila mladoletnikov, ki se po nezakonitem vstopu nahajajo na območju države;

8)

mladoletniki brez spremstva prihajajo v glavnem iz držav severne Afrike, zlasti Maroka, iz afriških držav južno od Sahare (Senegala, Malija, Gvineje, Kameruna itd.), azijskih držav, zlasti Afganistana, in iz držav vzhodne Evrope, zlasti Romunije, Moldavije, Albanije in republik nekdanje Jugoslavije;

9)

morajo skrb za mladoletnike brez spremstva pogosto v celoti prevzeti lokalne in regionalne oblasti, ki lahko problem rešujejo le zasilno, saj ne razpolagajo s političnim referenčnim okvirom, niti z učinkovitimi sredstvi za odpravo izvora težav in nimajo pravnih pristojnosti za sprejem ukrepov za združevanje ali pomoč pri vračanju. Prav tako ni nobenega načrtovanja ukrepov, kar zmanjša učinkovitost in uporabnost ukrepov, hkrati pa je za to potrebno tudi ogromno sredstev,

1.1

meni, da je usklajeno in učinkovito upravljanje migracijskih tokov v EU bistvenega pomena, ne le za boj proti rasizmu, ksenofobiji in drugim vzrokom ogrožanja varnosti, temveč tudi kot predpogoj za doseganje ciljev rasti, opredeljenih v lizbonski strategiji, ter, splošneje, dokončno oblikovanje notranjega trga. Pri tem pa je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in varovati pravice posameznikov, zlasti najbolj ogroženih skupin;

1.2

ugotavlja, da je za oblikovanje in izvajanje koherentnih in načrtovanih ukrepov za mladoletnike brez spremstva najpomembneje:

1.3

je sklenil, da v tem kontekstu pripravi mnenje na lastno pobudo o položaju mladoletnikov brez spremstva v migracijskem procesu, s katerim želi ponazoriti pomen tega pojava v okviru upravljanja migracijskih tokov glede na posebno ogroženost teh mladoletnikov in dejstvo, da se ta ogroženost lahko izkorišča za zlorabo sistema varstva z dejanji, ki spodbujajo izkoriščanje in delo otrok;

1.4

meni, da je zaradi posebnih značilnosti pojava ter nujnosti in pomena skupne obravnave partnerskih držav dejavno in stalno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti, odgovornih za skrb za mladoletnike, ključni dejavnik za objektivno analizo pojava;

1.5

je prepričan, da pristop k upravljanju migracijskih tokov potrebuje kvalitativni skok glede nezakonitega priseljevanja. Treba je priznati pomen ukrepov mejnih kontrol in prizadevanja za usklajevanje med ministrstvi za notranje zadeve posameznih držav članic na splošno ter prav tako poudariti pomen civilnega in socialnega nadzora območij, sicer bodo ukrepi za izboljšanje položaja in integracijo neučinkoviti, položaja pa ne bo mogoče v celoti obvladati, kot je že večkrat zahtevala Komisija. Treba je razviti ukrepe za preprečitev izstopa iz države in za spodbujanje pomoči pri vračanju mladoletnikov. Hkrati je treba v teh državah vzpostaviti sistem za varstvo mladoletnikov, ki spodbuja izvajanje ukrepov za varstvo mladoletnikov v državi izvora;

1.6

ugotavlja, da Komisija položaju mladoletnikov brez spremstva namenja premalo pozornosti, in upa, da bo to problematiko učinkovito obravnavala v predlagani strategiji o otrokovih pravicah (COM(2006) 367 konč.);

1.7

opozarja na to, da se lahko pojav migracij srednjeročno in dolgoročno odpravi le z usklajevalnimi ukrepi za trajnostni razvoj v državah izvora priseljencev, ki svojim državljanom in predvsem mladim na licu mesta nudijo ustrezne možnosti;

1.8

z zadovoljstvom ugotavlja, da sporočilo Komisije COM(2005) 389 konč. temelji na zanimivem pristopu, ki države izvora obravnava kot strani, vključene v upravljanje migracij; v zvezi s tem je treba spodbujati sklepanje sporazumov s temi državami, v okviru katerih je treba vzpostaviti neposredno povezavo med priseljevanjem in potrebnim razvojem v teh državah;

1.9

ugotavlja, da so pogosto lokalne in regionalne oblasti odgovorne za sprejem in oskrbo mladoletnikov brez spremstva in pristojne za njihovo namestitev, za socialno in zdravstveno oskrbo ter izobraževanje; poleg tega so odgovorne tudi — ko je to potrebno — za spodbujanje njihovega vključevanja na trg dela ter obsežno administracijo in dokumentacijo in za kritje stroškov, ki so povezani s temi dejavnostmi;

1.10

želi, da se pri upravljanju Evropskega sklada za vključevanje upoštevajo posebne zahteve regionalnih in lokalnih oblasti, ter spodbuja njihovo sodelovanje pri pogajanjih za nacionalne programe in ustrezne operativne ukrepe;

1.11

ugotavlja, da je zaradi obsežnosti migracijskih tokov, posledic, ki jih imajo za lokalne in regionalne oblasti, ki morajo odgovoriti na posebne potrebe ter zagotoviti posebne storitve, ter zaradi vedno večje prisotnosti teh tokov v zadnjih letih potrebno dejavno vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti, da bi lahko učinkovito reševali probleme na lokalni ravni, pri čemer je potrebna aktivnejša politika nacionalnih organov za spodbujanje sodelovanja z in med lokalnimi in regionalnimi oblastmi (predvsem glede ogroženih skupin);

1.12

poudarja, da se je kljub pomanjkanju podatkov pri pripravi tega mnenja izkazalo, da pristojni organi posameznih držav na tem področju opravljajo izjemno delo, ter ugotavlja visoko stopnjo profesionalnosti in občutka dolžnosti pristojnih uradnikov. Prav tako priznava nepogrešljiv prispevek in pomoč nevladnih organizacij in organizacij za varstvo mladoletnikov, ki se že leta zavzemajo za najbolj ogrožene skupine, vključno z mladoletnimi prosilci za azil in mladoletnimi žrtvami trgovine z ljudmi;

1.13

obžaluje, da nimajo vse države članice poenotenih postopkov in struktur za varstvo mladoletnikov ter poziva države članice, da čimbolj poenoteno izvajajo obstoječe evropske predpise. Prav tako zaskrbljujoče je zatekanje k neusklajenim ukrepom, pogosto povezanim s konflikti interesov med različnimi upravnimi ravnmi ter velikim tveganjem za resnično in občutno diskriminacijo pri obravnavi mladoletnikov med državami članicami, zlasti pa znotraj ene države članice;

1.14

že zdaj opozarja, da problem mladoletnikov brez spremstva zadeva zlasti regije ali lokalne skupnosti, ki mejijo na države izvora mladoletnikov, in gospodarsko najmočnejše občine in regije z več možnostmi za zaposlitev, pri čemer obstaja nevarnost, da se spregledajo težave v zelo gosto naseljenih občinah in regijah, kar neposredno vpliva na njihove možnosti za učinkovito zaščito mladoletnikov; prav tako imajo male in srednje velike lokalne in regionalne skupnosti zaradi pomanjkanja sredstev zgolj zelo omejene možnosti ukrepanja;

1.15

izraža nezadovoljstvo glede pristopa Komisije in ohlapnih formulacij, ki jih ta uporablja v svojih nedavnih predlogih (COM 389 (2005) konč., COM 390 (2005) konč. in COM 391 (2005) konč.), v katerih obravnava tudi prisilno vrnitev mladoletnikov brez spremstva ter mladoletnih žrtev trgovine z ljudmi, ne da bi se pri tem izrecno in zavezujoče sklicevala na ustrezni člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na Konvencijo o otrokovih pravicah iz leta 1989;

1.16

meni, da je nujno treba ustanoviti lokalne in regionalne službe s specializiranim osebjem, ki bo sposobno zadovoljiti posebne potrebe mladoletnikov brez spremstva, mladoletnih prosilcev za azil in žrtev trgovine z ljudmi, ki jim grozi diskriminacija in socialna izključenost, ter odločno ukrepati proti zlorabi in goljufivi uporabi sistemov varstva mladoletnikov. V ta namen predlagamo:

2.1.1

meni, da je zakonodaja v zvezi z mladoletniki brez spremstva, ki prosijo za azil, na evropski ravni in v nekaterih državah članicah nezadostna, in zato poziva k ukrepanju, da se rešijo težave, povezane z:

2.1.2

poziva k takojšnji razpravi s Svetom, Komisijo in Evropskim parlamentom o pristopu k problematiki mladoletnikov brez spremstva na lokalni ravni, pri čemer je treba podrobno preučiti težave, s katerimi se soočajo lokalne in regionalne skupnosti, in ugotoviti, kako lahko te prispevajo k reševanju problema. Prav tako je v okviru razprave treba poudariti potrebo po oceni pojava na evropski ravni. V ta namen Odbor predlaga nekaj konkretnih ukrepov za boljše obvladovanje pojava;

2.1.3

želi, da se v razpravi na evropski ravni o tako pomembni zadevi, kot je problem mladoletnikov brez spremstva, posebna pozornost nameni položaju in vlogi skupnosti in družin izvora;

2.1.4

upa, da bodo novi zakonodajni, politični in programski ukrepi v zvezi z mladoletniki brez spremstva, čeprav sodijo v okvir upravljanja migracijskih tokov, zmeraj spoštovali načela Konvencije ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, zlasti člena 3, načela Pogodbe o Evropski uniji, Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načela ostalih ključnih mednarodnih instrumentov za mladoletnike brez spremstva in da bodo vedno ščitili interese mladoletnikov; treba je sprejeti tudi ukrepe za preprečevanje izkoreninjenja mladoletnikov iz njihovih družin in kulturnega okolja ter za zagotavljanje najboljšega možnega varstva mladoletnikov, ki so morali zapustiti svojo državo izvora zaradi svojih ideoloških prepričanj ali vere.

2.2.1

poziva h krepitvi ozaveščenosti o tej problematiki na evropski ravni in ugotavlja, da je bila v nekaterih nedavnih zakonodajnih predlogih na tem področju spregledana potreba po zagotovitvi varstva pravic mladoletnikov brez spremstva. Ker v nekaterih državah članicah ni enotnega postopka na nacionalni ravni, morajo odgovornost za upravljanje pojava na lokalni ravni in potrebna finančna sredstva prevzeti lokalne in regionalne oblasti;

2.2.2

meni, da je za pojav mladoletnikov brez spremstva kot migracijski pojav nujno treba oblikovati koherenten skupni pristop na evropski ravni, ki mora upoštevati izredno kočljivost problematike mladoletnikov in njihovega varstva ter nepogrešljivo vlogo skupnosti in družin izvora ter posebno pozornost nameniti vlogi lokalnih in regionalnih skupnosti, ki so odgovorne za sprejem mladoletnikov in socialno skrbstvo;

2.2.3

poleg tega poudarja, da je treba zaradi nevarnosti diskriminacije in socialne izključenosti pozornost nameniti ukrepanju sodišč za mladoletnike v zvezi z mladoletniki brez spremstva, pri čemer je treba upoštevati možnosti vrnitve mladoletnikov v njihove družine.

2.3.1

pozdravlja, da se na ravni EU sprejema vedno več ukrepov za reševanje migracijskih problemov. Izključna pristojnost držav članic ne bi bila v skladu s kompleksnim odnosom med strukturiranimi politikami za upravljanje migracijskih tokov ter odgovornostjo lokalnih in regionalnih oblasti za sprejem in socialno vključevanje posebej ogroženih skupin, kot so žrtve trgovine z ljudmi, prosilci za azil in mladoletniki brez spremstva;

2.3.2

poziva k popolni vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki bi omogočila zahtevano učinkovito upravljanje pojava na lokalni ravni, zlasti v zvezi z ogroženimi skupinami. Ravno tako je bistvenega pomena zagotoviti sodelovanje in medsebojno dopolnjevanje med vsemi udeleženimi nevladnimi organizacijami, da bi bili vsi ukrepi usklajeni z ustreznimi organi javne oblasti, razen če je to v nasprotju z interesi mladoletnika. Dialog in usklajevalne mehanizme je treba vzpostaviti v zgodnji fazi in jih ohraniti skozi celotni postopek. Obseg migracijskih tokov, posledice, ki jih imajo za lokalne in regionalne skupnosti, ki se soočajo s posebnimi potrebami in zagotavljanjem posebnih storitev, ter naraščanje obsega tega pojava v zadnjih letih, danes zahtevajo tak pristop. Na podlagi te analize bi bilo treba po mnenju Odbora izvesti študijo predvidevanja.

2.3.3

Odbor zato meni, da je treba: