16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/81

1.1

Sklepna deklaracija, sprejeta na tretji seji civilnih družb EU, Latinske Amerike in Karibov, predlaga, da se vzpostavi pristno partnerstvo, ki temelji na mreži sporazumov med Evropsko unijo (EU) in različnimi organi v regiji, ter poziva k začetku pogajanj z Andsko skupnostjo (1).

1.2

Deklaracija iz Guadalajare, sprejeta na vrhu voditeljev držav in vlad Latinske Amerike, Karibov in Evropske unije (2), šteje za skupen strateški cilj, da se doseže pridružitveni sporazum med EU in Andsko skupnostjo (kot sta sporazuma z Mehiko in Čilom ter sporazum z Mercosurjem, o katerem zdaj potekajo pogajanja), ki bi vključeval območje proste trgovine.

1.3

Na tem srečanju na vrhu med EU, Latinsko Ameriko in Karibi je bilo odločeno tudi, da se izvede skupna ocena stanja gospodarskega povezovanja v Andski skupnosti, ki se je začelo januarja 2005.

1.4

Do zdaj države članice EU še niso izkoristile gospodarskega in trgovinskega potenciala Andske skupnosti; čeprav je EU takoj za ZDA njen drugi največji trgovinski partner, trgovina ni dosegla pomembnih vrednosti. Prizadevanje Andske skupnosti za nadaljnje povezovanje (kljub težavam in omejitvam iz tega dokumenta) povečuje možnost za pridružitveni sporazum, ki bi lahko zelo spodbudil trgovino med EU in Andsko skupnostjo, kar se je na drugih področjih že izkazalo za mogoče.

1.5

Razen tega EESO v zvezi z odnosi z andsko civilno družbo ohranja redne stike z dvema organoma, ki predstavljata socialne udeležence celotne regije: Andski svetovalni svet za delo (Consejo Consultivo Laboral Andino — CCLA) in Andski svetovalni svet za poslovanje (Consejo Consultivo Empresarial Andino — CCEA).

1.6

EESO je skupaj z Generalnim sekretariatom Andske skupnosti 6. in 7. februarja 2006 organiziral obravnavo v Limi. Sodelovala sta Svetovalni svet za delo in Svetovalni svet za poslovanje ter tudi druge organizacije andske civilne družbe, katerih pomembni prispevki so vključeni v ta dokument. Udeleženci so pozdravili začetek pogajanj z EU, vendar so opozorili, da mora zveza z EU upoštevati neravnovesje med regijama, se izogibati modelom odvisnega razvoja ter pomagati zmanjšati socialni dolg v regiji in spodbujati učinkovito socialno kohezijo.

1.7

Na podlagi tega mnenja bodo organi obveščeni o stališču organizirane civilne družbe do odnosov z Andsko skupnostjo v skladu s predlogi Sklepne deklaracije četrte seje organizacij civilne družbe EU, Latinske Amerike in Karibov, ki je potekala na Dunaju aprila 2006 (ki je ponovno poudarila potrebo, da EU pomaga okrepiti proces povezovanja v Latinski Ameriki), in sklepnimi priporočili z vrha voditeljev držav in vlad EU, Latinske Amerike in Karibov (maj 2006) o možnosti pridružitvenega sporazuma med EU in Andsko skupnostjo, ki so navedena v končni izjavi:

„Ob sklicevanju na skupni strateški cilj, določen v izjavi iz Guadalajare, pozdravljamo sklep EU in Andske skupnosti, da bi leta 2006 vpeljali proces, ki naj bi vodil do pogajanj o pridružitvenem sporazumu, ki zajema politični dialog, programe o sodelovanju in trgovinske sporazume.“

2.1

Težko je na kratko povzeti razmere petih držav, ki se kljub skupni zemljepisni legi (Andi) močno razlikujejo glede na stopnjo gospodarskega razvoja, demografijo, politične usmeritve itd. Zato bodo v tem dokumentu poudarjeni le pomembnejši vidiki sedanjih razmer vsake države.

2.2

Bolivija je najrevnejša od petih andskih partnerjev in je ena od najmanj razvitih držav Latinske Amerike. Delno je tako zato, ker nima neposrednega dostopa do morja, vendar k temu prispevajo še drugi dejavniki, kot so nizka gostota prebivalstva (vedno več se jih izseljuje), pomanjkanje zemljišč, primernih za konkurenčno kmetovanje, tradicionalna odvisnost od neraznolikih naravnih virov, izključevanje avtohtonih ljudstev (ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva) in vedno večje napetosti med tradicionalnim središčem politične moči na visoki planoti in nastajajočimi območji gospodarske moči na vzhodnih ravninah. Boliviji je uspelo najti demokratične rešitve, vendar je dalj časa trajajoča negotovost ovirala njen gospodarski razvoj. Nova vlada, ki je začela delovati januarja 2006, izvaja obsežne reforme, da bi odkrila pravo pot razvoja, ne da bi ogrozila pravno varnost naložb ter v skladu z trenutno veljavnimi mednarodnimi in dvostranskimi sporazumi.

2.3

Razmere v Ekvadorju so zelo podobne razmeram v Boliviji, velik del je avtohtonega prebivalstva, prav tako pa obstajajo velike politične in kulturne razlike med obalno ravnino in visoko planoto. Čeprav v preteklih letih ni imela enake stopnje odprtih socialnih sporov, je bila politična nestabilnost celo večja. Pod pragom revščine živi 49 % (3) prebivalstva. Gospodarska kriza zadnjega desetletja in uvajanje dolarja v gospodarstvo sta prispevala k visoki stopnji revščine v državi, prav tako je k temu prispevala izselitev 10 % dejavnega prebivalstva. Nakazila, ki so bila leta 2004 1,74 milijarde USD, so za nafto drugi največji vir prihodka v tuji valuti.

2.4

V Peruju so bile razmere drugačne, obdobju terorizma (v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih) je sledila vlada (v času predsednika Fijimorija), za katero sta bila značilna diktatura in korupcija. Čeprav se gospodarstvo razvija dokaj hitro, sedanja vlada ni vzpostavila dobrega programa političnih in socialnih reform ter razen tega ni deležna veliko javne podpore. V zvezi z Andsko skupnostjo, katere generalni sekretar ima sedež v Limi, se Peru ni popolnoma strinjal z nekaterimi vidiki podregionalnega povezovanja.

2.5

Primer Venezuele (4) se spremlja po vsej regiji in drugod po svetu: v preteklih letih so se v državi odvijali resni socialni in politični spori ob veliki tekmovalnosti med zagovorniki in nasprotniki predsednika Cháveza. Gospodarstvo Venezuele je vedno bolj odvisno od izvoza nafte, ki ima visoko mednarodno ceno, kar vladi omogoča, da razvija dejavno mednarodno politiko ter nameni obsežna finančna sredstva za izvajanje notranjepolitičnih ukrepov.

2.6

Kljub velikemu političnemu in socialnemu nasilju, ki ga je še poslabšala trgovina s prepovedanimi drogami, je Kolumbiji uspelo ohraniti demokratično institucionalno strukturo, kar je v Latinski Ameriki neobičajno. Poleg teh političnih prizadevanj je omembe vredna tudi gospodarska učinkovitost. Čeprav je nasilje v Kolumbiji sorazmerno upadlo, se umori in ugrabitve sindikalistov, novinarjev, poslovnežev ter članov drugih združenj za človekove pravice nadaljujejo.

3.1.1

Andska skupnost je najstarejši model povezovanja v Južni Ameriki. Ustanovne države (Bolivija, Kolumbija, Čile, Ekvador in Peru) so leta 1969 podpisale Kartagenski sporazum, s čimer so oblikovale takrat imenovani Andski pakt. Tri leta pozneje se je paktu pridružila Venezuela; leta 1976 je Čile odstopil. Sedanjih pet članic (Bolivija, Kolumbija, Ekvador, Peru in Venezuela) ima skupno 120 milijonov prebivalcev, skupni BDP pa je približno 265 milijard USD. Notranji trg je vreden okrog 8,6 milijarde USD.

3.1.2

V 35 letih obstoja se je skupina razvila iz protekcionističnega modela (temelji na nadomestitvi uvoza), ki je bil značilen za 60. in 70. leta, v model, ki je usmerjen v „odprt regionalizem“. Medtem so bile izvedene različne institucionalne reforme, ki naj bi jo usmerile k še tesnejšemu modelu povezovanja in ki so dosegle vrhunec leta 1997 z oblikovanjem Andske skupnosti. Zato ima Andska skupnost visoko razvito institucionalno strukturo in dokaj velik obseg skupnostne zakonodaje.

3.1.3

Namen andskega sistema povezovanja (Sistema Andino de Integración — SAI) (5), ki je bil ustanovljen leta 1996 v okviru protokola iz Trujilla, je zagotoviti usklajevanje med organi, da se poglobi in okrepi andsko povezovanje. Sistem sestavljajo medvladni organi skupnosti, ki imajo izvršilno in zakonodajno oblast, sodno pristojnost, pristojnost odločanja in pristojnost obračunavanja davkov.

3.1.4

Sistem ima glavna organa odločanja: Andski svet zunanjih ministrov in Komisijo Andske skupnosti, oba sta medvladna organa. Vloga Komisije je oblikovati gospodarsko in trgovsko zakonodajo ter zakonodajo o naložbah. Andski svet zunanjih ministrov obravnava vse vidike, ki niso v pristojnosti Komisije, zlasti politična, socialna in okoljska vprašanja, politiko preseljevanja, prosti pretok ljudi ter usklajevanje zunanjih dejavnosti različnih organov Skupnosti.

3.1.5

Najvišji politični organ andskega sistema povezovanja je Svet predsednikov andskih držav, ki ga sestavljajo vodje držav članic. Svoje mnenje izrazi v izjavah ali smernicah, ki določajo vzorec drugih organov in institucij sistema. Predsedstvo Sveta predsednikov andskih držav se zamenja na pol leta po abecednem redu, ta način kroženja pa velja tudi za druge medvladne organe.

3.1.6

Med organi Skupnosti in institucijami andskega sistema povezovanja je treba omeniti Generalni sekretariat Andske skupnosti (Secretaría General de la Comunidad Andina — SG-CAN). Sedež ima v Limi v Peruju (6) in deluje kot organ za tehnično podporo medvladnim institucijam. Na nekaterih področjih ima zakonodajno oblast (sprejemanje resolucij), pravico do pobude in druge posebne naloge.

3.1.7

Drugi organi Skupnosti vključujejo Sodišče Andske skupnosti in Andski parlament, medtem ko priznane dodatne institucije vključujejo Andski svetovalni svet za poslovanje in Andski svetovalni svet za delo, Andsko razvojno družbo (Corporación Andina de Fomento — CAF), Rezervni sklad Latinske Amerike (Fondo Latinoamericano de Reservas — FLAR), Sporazum Simóna Rodrígueza in Sporazum Hipólita Unanueja ter Andsko univerzo Simóna Bolívarja.

3.2.1

Vsaka ocena andskega povezovanja mora upoštevati dve točki. Prvič, čeprav Andska skupnost obstaja že več kot tri desetletja, jo še vedno sestavlja pet držav v razvoju (s povprečnim dohodkom na prebivalca 2.364 EUR, v primerjavi s povprečjem v EU-25, ki je 20.420 EUR), z vsemi posledicami v institucionalnem in gospodarskem smislu.

3.2.2

Drugič, in v zvezi z zgoraj navedenim, čeprav se mogoče zdi, da konvencionalni vidiki povezovanja (tisti v zvezi z oblikovanjem skupnega trga) niso zelo napredovali v Andski skupnosti, so druga področja precej dobro razvita. Kljub težavam, ki ovirajo trgovinsko povezovanje, so se okrepile druge razsežnosti Andske skupnosti (kulturna, socialna, finančna itd.).

3.2.3

Da bi razumeli delovanje Andske skupnosti, se običajno najprej osredotočimo na gospodarsko povezovanje. V zvezi s tem je imela Andska skupnost nemirno preteklost. Območje proste trgovine ji je uspelo oblikovati šele leta 1993, Peru pa je nemudoma izstopil. Načrt oblikovanja skupne zunanje tarife za vse članice še vedno ni končan, vendar je viden napredek na področju trgovinskega usklajevanja. Da bi imele v zvezi s tem obe strani popolno korist, je nujno, da v prihodnjem pridružitvenem sporazumu med EU in Andsko skupnostjo države Andske skupnosti oblikujejo pravo carinsko unijo.

3.2.4

Posledica tega omejenega napredka z regulativno arhitekturo je nižja stopnja trgovanja znotraj Skupnosti, ki se od leta do leta zelo razlikuje. V 90. letih se je trgovanje med članicami Andske skupnosti občutno povečalo, pri čemer je s skupnega 4,1 % v letu 1990 do leta 1998 naraslo na 14,2 % (7). Vseeno je v primerjavi s stopnjo trgovanja znotraj te skupine v 70. letih ta številka še vedno nizka, pod povprečjem Latinske Amerike (20,2 %). Od leta 1998 se trgovanje znotraj Andske skupnosti zmanjšuje (10,4 % v letu 2004), čeprav je bilo leta 2005 zaznati povečanje.

3.2.5

Trgovanje znotraj Andske skupnosti je manjše kot trgovanje z ZDA (46,6 % celotnega trgovanja v letu 2004) in skoraj enako trgovanju z Evropsko unijo (11,0 % v letu 2004). Trije od sedanjih petih partnerjev Andske skupnosti manj kot 12 % izvoza namenijo podregionalnemu trgu.

3.2.6

Čeprav je področje povezovanja nekoliko napredovalo, je bilo veliko težav, delno zaradi pomanjkanja politične volje in zaradi drugih dejavnikov, kot so struktura trga, razlike med gospodarskimi modeli, različne ravni gospodarskega razvoja, zemljepisna lega (otežuje trgovanje znotraj Skupnosti) in notranje politične težave. Kljub temu se je Andski skupnosti uspelo, da se skuša povezovati že več kot tri desetletja. Pomanjkanje moderne komunikacijske in prometne infrastrukture, ki povezuje pet andskih držav, je ena od največjih ovir za vzpostavitev notranjega trga Andske skupnosti in splošni razvoj.

3.2.7

Pomemben dejavnik je, da si države Andske skupnosti le malo prizadevajo za usklajevanje svojih zunanjih odnosov. Bolivija in Venezuela sta se približali Mercosurju, medtem ko sta Peru in Kolumbija podpisala sporazum o prosti trgovini z ZDA.

3.2.8

To neskladje se je zaostrilo 22. aprila 2006, ko je Venezuela objavila, da zapušča Andsko skupnost. Vse to in še podpis sporazumov o prosti trgovini je v andski skupnosti sprožilo globoko politično krizo, ki bo obravnavana na izrednem zasedanju.

3.3.1

Kot je bilo v tem mnenju poudarjeno že prej, se Andska skupnost narodov ne konča pri trgovinskem povezovanju. Vedno je obstajalo splošno prizadevanje, da se politična in socialna razsežnost vključita v andski proces povezovanja. To je posledica nedavnega boja za demokracijo, ki so ga doživele številne države, in potrebe, da se okrepi andski glas na območju Latinske Amerike in zunaj njega. Razen tega je tudi rezultat socialno-ekonomskega stanja andskih držav.

3.3.2

Statistični podatki o pomanjkanju socialne kohezije kažejo izredno slabo stanje: 50 % ljudi v andskih državah — okoli 60 milijonov ljudi — živi pod pragom revščine. Pet narodov Andske skupnosti spada med najbolj neenakopravne narode na svetu (v skladu s koeficientom Gini) ne le glede prihodkov, ampak tudi glede drugih oblik izključenosti, ki so povezane z narodnostjo, raso, poreklo itd.

3.3.3

Tukaj je treba poudariti visoko stopnjo priložnostnega dela, notranjega in zunanjega preseljevanja (kar močno vpliva na ženske) ter druge pojave, med katere spada tudi izključenost avtohtonega prebivalstva, ki oblikuje pomembne manjšine (Ekvador in Peru) ali večine (Bolivija) v regiji. V tej regiji se proizvede tudi največ kokaina na svetu, kar prispeva k nezakonitemu gospodarstvu in visokim stopnjam razseljevanja prebivalstva, nasilju in korupciji, ki v kolumbijskem primeru dopolnjuje dolgo zgodovino oboroženih spopadov.

3.3.4

Na podlagi tega liberalizacija trgovine ne more biti edini instrument za povečanje kohezije med andskimi državami. Nov strateški načrt, ki ga je oblikoval Generalni sekretariat Andske skupnosti (8), bolj kot odpravo tarif poudarja druge izzive, kot so izboljšanje konkurenčnosti, intelektualna lastnina, odstranjevanje netarifnih ovir, infrastrukture, prosto gibanje ljudi, energija, okolje in varnost.

3.3.5

Eden od ciljev tega novega strateškega načrta, ki predlaga povezovanje za razvoj in globalizacijo, je socialni razvoj. V ta namen se je v zadnjem času kot ena najbolj pomembnih pobud Andske skupnosti oblikoval načrt za celostni socialni razvoj (9) (Plan Integrado de Desarrollo Social — PIDS), ki je bil sprejet septembra leta 2004, da bi odpravil revščino, izključenost in socialno neenakost na tem območju. Srednjeročno je lahko PIDS podlaga za splošno socialno (in gospodarsko) kohezijsko strategijo. Razen odprte metode komunikacije, ki jo EU uporablja v socialnem smislu, je za Andsko skupnost zelo zanimiva tudi ideja o socialnem skladu, podobnem strukturnim skladom v EU. To pomeni, da je Andska skupnost prva podregija, ki namerava sprejeti vidike evropskega socialnega modela.

3.3.6

Izkazalo se je, da je od leta 1999 socialna razsežnost vedno bolj prisotna kot skupna tema v političnih izjavah in odločitvah Andske skupnosti (10) ter da so se v preteklih petih letih začele oblikovati nekatere posebne pobude.

3.3.7

Predsedniki andskih držav so v dialogu o povezovanju, razvoju in socialni koheziji ugotovili, da se morajo andska gospodarstva v okviru internacionalizacijskega prizadevanja truditi za raznolikost proizvodnje in doseganje skupne konkurenčnosti v procesu, ki bo vključeval mikropodjetja, mala in srednja podjetja, spodbujal prizadevanje za sodelovanje in prizadevanje Skupnosti ter ustvaril ugodne pogoje za lokalni razvoj in regionalizacijo z uporabo pristopov teritorialnega razvoja.

3.3.8

Generalni sekretariat držav Andske skupnosti navaja, da so glavni cilji Skupnosti globalizacija s povezovanjem, razvoj s konkurenčnostjo in socialno vključenostjo ter socialna kohezija z okrepljenim demokratičnim vladanjem. Sedanji socialni načrt zajema vsa ta vprašanja in bo uspešen, če bo v pogajanjih s tretjimi strankami o liberalizaciji trgovine dal prednost andski regiji, zlasti v tistih pogajanjih, ki lahko po definiciji povzročijo večje neravnovesje v regiji in andskih družbah (za katere je značilna izključenost nekaterih sektorjev na podlagi narodnosti ali spola).

4.1.1

Čeprav andski proces povezovanja traja že nekaj desetletij, se je sodelovanje civilne družbe oblikovalo šele v najnovejšem obdobju zgodovine Andske skupnosti z ustanovitvijo Andskega svetovalnega sveta za delo in Andskega svetovalnega dela za poslovanje. Prej so imeli zaposleni in sindikati kot udeleženci v andskem povezovanju malo priložnosti za sodelovanje na regionalni ravni, čeprav so sodelovali v andskih pogajanjih prek nacionalnih vlad.

4.1.2

Andski svetovalni svet za delo (CCLA) je nastal s Sklepom 441 (11) in vključuje štiri delegate iz vsake andske države. Ti vrhunski delegati in njihovi namestniki se izberejo med vodji reprezentativnih organizacij v delavskem sektorju, imenuje pa jih vsaka država sama. Najbolj reprezentativna sindikalna združenja in konfederacije iz vsake države sodelujejo v Andskem svetovalnem svetu za delo. Zdaj je zastopanih 16 federacij iz petih držav (12).

4.1.3

Andski svetovalni svet za poslovanje (CCEA) je nastal s Sklepom 442 in vključuje organizacije delodajalcev, ki delujejo v andski regiji. Sestavljajo ga štirje vrhunski delegati, ki se izvolijo izmed vodij reprezentativnih organizacij delodajalcev v vsaki andski državi.

4.1.4

Naloge obeh svetovalnih svetov je ponovno opredelil Sklep 464 (13), ki navaja, da lahko svoji mnenji predložita Andskemu svetu zunanjih ministrov, Komisiji ali Generalnemu sekretariatu, sta prisotna na zasedanjih Andskega sveta zunanjih ministrov in Komisije Andske skupnosti ter zasedanjih vladnih strokovnjakov ali delovnih skupin, ki so povezana z andskim procesom povezovanja, ter imata na njih pravico sodelovati.

4.1.5

Andski svetovalni svet za delo je do zdaj pripravil veliko mnenj, od katerih jih je nekaj povezanih s socialnim načrtom Andske skupnosti ali zunanjim načrtom. Zlasti je treba omeniti Mnenje št. 27 (14) o spremljanju sklepa o možnosti pridružitvenega sporazuma med EU in Andsko skupnostjo, v katerem se Andski svetovalni svet za delo „strinja s pričakovanji glede napredka na področju političnega, gospodarskega in socialnega povezovanju z EU“.

4.1.6

Andski svetovalni svet za poslovanje je medtem v eni od svojih deklaracij poudaril (15), da „je vprašanje povezovanja z EU bistveno; obveščanje javnosti glede pogajanj z EU mora biti skrbno načrtovano, da ne bi ogrozilo teh pogajanj“.

4.1.7

CCLA in CCEA sta poudarila potrebo po večjem sodelovanju z drugimi udeleženci civilne družbe v andski regiji na eni strani in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (EESO) na drugi, da se uskladijo skupna stališča in okrepijo pobude za zagotavljanje osnovnih standardov dela v vseh sporazumih med EU in Andsko skupnostjo.

4.2.1

Razen navedenih forumov za institucionalno zastopanje civilne družbe ima Andska skupnost za socialno politiko druge instrumente za udeležbo, kot je npr. Sporazum Simóna Rodrígueza (1973; eden od „socialnih sporazumov“ (16)), ki je sestavljen iz tristranskega foruma za razpravo, sodelovanje in usklajevanje med ministri za delo, delodajalci in delavci, zato da se socialna in poklicna politika obravnavata na regionalni ravni.

4.2.2

Ta sporazum je bil eden od prvih instrumentov andskega socialnega in poklicnega povezovanja, ki je neposredno obravnaval vprašanja razvoja na področju družbe in dela. Izvajanje sporazuma je bilo uspešno, ker je zbudilo zanimanje vseh sektorjev, ki so želeli napredovati na socialnem in poklicnem področju. Kljub temu je ob upoštevanju navedenega jasno, da so imele neugodne — v glavnem institucionalne — okoliščine močan vpliv na proces povezovanja in leta 1983 je sporazum zastal.

4.2.3

Sporazum je dobil sedanjo obliko s protokolom o nadomestitvi Sporazuma Simóna Rodrígueza, ki je bil sprejet na Svetu predsednikov andskih držav 24. junija 2001. Cilji sporazuma so:

4.3.1

Nacionalne in globalne družbene dinamike niso izključene iz andske razsežnosti: razen položaja delodajalcev in delojemalcev so interesi družbe zastopani tudi drugače, na podlagi posebnih področij, kot so človekove pravice, pravice avtohtonega prebivalstva, pravice žensk, kultura, okolje, potrošniki, družinsko kmetovanje, majhne posesti itd.

4.3.2

Ti interesi so zastopani v številnih organizacijah „različnih interesov“, ki so že zdaj zelo dejavne pri regionalnem povezovanju. Njihova vloga bo postala še pomembnejša glede na prihodnje povezovanje EU in Andske skupnosti.

4.3.3

Omeniti je treba pomembnost drugih vrst organizacij civilne družbe, bodisi združenj ali gibanj (npr. avtohtonega prebivalstva) in nevladnih organizacij, platform in mrež nevladnih organizacij, koalicij ali platform za ukrepe, raziskovalnih centrov, univerz itd.

4.3.4

Družbena dinamika teh gibanj in „neorganiziranih“ civilnih družb je v andski regiji zelo dejavna, čeprav so njena organizacija in dejavnosti pogosto omejene na nacionalno raven ali ne more uporabljati uradnega andskega sistema povezovanja in sodelovati v njem. V okviru tega je Generalni sekretariat Andske skupnosti napovedal novo oblikovanje podregionalnega andskega omrežja akademskih organov in nevladnih organizacij.

4.3.5

Da bi omogočili tem drugim udeležencem sodelovanje pri uradni dinamiki andskega procesa povezovanja, je Andska skupnost ustanovila različne delovne skupine. Delovna skupina o pravicah avtohtonega prebivalstva (17) je bila ustanovljena kot posvetovalno telo v sistemu andskega povezovanja, da spodbuja dejavno sodelovanje avtohtonega prebivalstva na gospodarskem, družbenem, kulturnem in političnem področju podregionalnega povezovanja. Delovna skupina se ukvarja z občutljivimi vprašanji, kot so lastniško razmerje občinske in domače zemlje, podeželske skupnosti in proizvodnja, gospodarski razvoj, družbena enakost in politično sodelovanje, kulturna identiteta in institucionalizacija itd.

4.3.6

Ustanovljena je bila tudi delovna miza andskih držav o pravicah potrošnikov (18) kot svetovalni organ v okviru andskega sistema povezovanja. Njen cilj je spodbuditi dejavno sodelovanje javnih in zasebnih institucij, ki delujejo na področju pravic potrošnikov v državah članicah Andske skupnosti v postopkih socialnega posvetovanja in odločanja, povezanih z regionalnim povezovanjem na področjih, ki so v njihovem interesu.

4.3.7

Za te svetovalne organe (19) ni predviden noben del proračuna Andske skupnosti, ki bi podpiral njihovo delovanje. Zato lahko sodelujejo le organizacije, ki lahko vključijo svoje osebje in finančna sredstva, da se udeležijo zasedanj delovnih skupin in organov Andske skupnosti.

5.1.1

Prvi sporazum o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Latinsko Ameriko je bil podpisan leta 1983 v okviru Andskega pakta, ki je bil ustanovljen 14 let prej.

5.1.2

Sporazum je oblikoval del tako imenovane „druge generacije sporazumov o sodelovanju“. Za razliko od prve generacije, ki je temeljila predvsem na trgovini (in je bila neprednostna), je bila nova generacija sporazumov celovitejša in je vključevala vidike, povezane s politiko in sodelovanjem, ki so v kasnejših sporazumih postali ključni. Te pogodbe so bile tudi jasen dokaz, kakšen pomen je Evropska skupnost pripisovala povezovanju v Latinski Ameriki.

5.1.3

Dinamika odnosov med EU in Latinsko Ameriko v 80. letih je kmalu zahtevala novo generacijo sporazumov, ki je nastajala od leta 1999. Leta 1993 je EU z Andsko skupino podpisala tretjo generacijo okvirnega sporazuma. V novi sporazum sta bili vključeni „demokratična klavzula“, ki je izražala skupno zavezanost demokraciji, in klavzula o „prihodnjem razvoju“, ki je omogočala širjenje področij sodelovanja.

5.1.4

Še neko drugo vprašanje je leta 1990 postavilo odnose z Andsko skupnostjo v ospredje: boj proti trgovini s prepovedanimi drogami. EU je želela ponuditi drugačen pristop od ameriškega, ki se je osredotočal na represivna orodja. Ta pristop je imel dva cilja: prvi cilj je bil odgovoriti na zahtevo andskih držav. Splošni sistem posebnih ugodnosti se je razširil na andske države z uporabo posebne sheme, SSP-droge, ki je omogočila, da 90 % andskih izdelkov vstopi v EU brez tarif. Drugi cilj je bil oblikovanje posebne razprave o drogah na visoki ravni.

5.1.5

Sporazum iz leta 1993 je kmalu nadomestil nov okvir za odnose, ki ga je EU začela spodbujati sredi 90. let, ko so potekala pogajanja o četrti generaciji sporazumov z Mercosurjem, Čilom in Mehiko. Ta besedila so bila oblikovana kot prvi korak k pridružitvenim sporazumom, ki bodo vključevala sporazum o prosti trgovini. Andska skupnost je upala, da bo podpisala podoben sporazum, vendar je EU menila, da bi si bilo bolje postopoma prizadevati za ta cilj in najprej podpisati začasni sporazum; predlog EU je bil sprejet na drugem vrhu EU, Latinske Amerike in Karibov v Madridu maja 2002.

5.2.1.

vmesni korak 15. decembra 2003 je bil podpisan sporazum o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Andsko skupnostjo. Čeprav je bil to napredek glede na prejšnje sporazume, ni povsem izpolnil pričakovanj andskih držav (20). Andske države se niso v celoti strinjale s tem modelom, ker ni izboljšal njihovega dostopa do trga EU. Kljub temu ta sporazum vključuje pomembno novost: institucionalizacijo političnega dialoga. Razen tega vključuje tudi nova področja za dvoregionalno sodelovanje (preseljevanje, terorizem itd.) in krepi sodelovanje družbe (21).

5.3.1

Kot je prikazano v spodnji tabeli, so trgovinski odnosi med EU in Andsko skupnostjo mirovali. Čeprav je EU zdaj drugi največji trgovinski partner Andske skupnosti, je to komaj 12–13 % zunanje trgovine regije v primerjavi s 40 % ZDA. Andski izvoz v EU je z 19 % celotnega izvoza leta 1994 padel na 12 % leta 2004. EU je kot dobaviteljica ustvarila 19 % uvoza Andske skupnosti leta 1994 v primerjavi s 13 % leta 2004.

TRGOVINA MED EU IN ANDSKO SKUPNOSTJO

5.3.2

EU je največji vir neposrednih naložb v Andski skupnosti, čeprav se je tok od leta 2000, ko so dosegli nad 3,3 milijarde USD, stalno zmanjševal in je bil leta 2003 le 1 milijardo USD.

5.3.3

Možnosti za trgovinske odnose so negotove. Novi GSP, ki je začel veljati leta 2006, ne povečuje zelo dostopa do trga EU, vendar pa povečuje število izdelkov. Prav tako razširitev sheme na deset let zagotavlja večjo predvidljivost (ki bi lahko povečala naložbe). V tem smislu bi pridružitveni sporazum pomagal vzpostaviti močnejše gospodarske vezi med EU in Andsko skupnostjo.

5.4.1

Kljub velikemu napredku bi odnosi med EU in Andsko skupnostjo v sedanjem stanju lahko ostali na isti točki s precej obsežnim sodelovanjem, vendar šibkimi gospodarskimi vezmi, ter političnim dialogom z institucionalnim okvirom, vendar brez skupnega načrta. Zato kljub sedanjim težavam EESO predlaga, da se čim prej sprejme pridružitveni sporazum, kot sta ga podpisala Čile in Mehika in o katerem se pogajajo države Mercosurja.

5.4.2

Ta sporazum bi vključeval sporazum o prosti trgovini, širši politični dialog in nove možnosti za sodelovanje. Vključevati mora tudi bolj ambiciozno socialno razsežnost, z večjimi možnostmi vključevanja socialnih udeležencev in civilne družbe.

5.4.3

Sporazum mora vključevati tudi enako pomembna vprašanja povečevanja konkurenčnosti, pravno varnost naložb ter razvoj dejanskega andskega notranjega trga, na katerem se lahko posli izvajajo z jamstvom.

5.4.4

Evropska unija se je končno odločila, da bo to možnost obravnavala na tretjem dvoregionalnem vrhu v Guadalajari (Mehika) maja 2004, vendar je vključila veliko predhodnih pogojev (na primer: kateri koli sporazum o prosti trgovini bi upošteval rezultate Razvojnega načrta iz Dohe ter dovolj visoke stopnje regionalnega gospodarskega povezovanja Andske skupnosti), ki bi jih skupno ocenili EU in Andska skupnost.

5.5.1

V skladu s ciljem polnopravnega partnerstva se morata pogajalski strani osredotočiti na spremljanje temeljnih socialnih in delavskih političnih pravic ter obrambo demokracije in človekovih pravic ter vzpostaviti mehanizme za spodbujanje vseh teh pravic, ob posebnem dokazovanju njune odločnosti za boj proti trgovini s prepovedanimi drogami in korupciji, ter za ublažitev gospodarskega razvoja s pravičnostjo in socialno kohezijo.

5.5.2

Prihodnji sporazum mora biti oblikovan tako, da ustreza navedenemu cilju političnega, gospodarskega in socialnega partnerstva. Besedilo mora zato vključevati poglavje o socialnih zadevah, ki bi dopolnjevalo in izenačevalo oddelke, namenjene trgovinskim odnosom in političnemu dialogu.

5.5.3

Poglavje o socialnih zadevah mora zajemati pravice delavcev in delodajalcev na podlagi zgoraj omenjenih meril ob posebnem obravnavanju svobode združevanja, socialnega dialoga in posvetovanja (22).

5.5.4

Zaradi očitnega pomanjkanja varnosti, ki vpliva na uveljavljanje človekovih pravic ter svobode tiska in sindikalne svobode v nekaterih andskih državah, je vse nujnejše večje sodelovanje EU.

5.5.5

Sporazum mora podpisnice obvezati k dvoregionalnemu spodbujanju socialnih pravic s tehničnim sodelovanjem in drugimi programi pomoči.

5.6.1

EU je bila očitno vodilna na področju razvojnega sodelovanja z andskimi državami. Le malo več kot tretjina sodelovanja EU z Latinsko Ameriko je bilo namenjenega Andski skupnosti in njenim državam članicam. Bolivija in Peru sta bila med prvimi tremi prejemniki uradne pomoči EU med letoma 1994 in 2002.

5.6.2

Evropska komisija zdaj pripravlja novo strategijo podregionalnega sodelovanja za Andsko skupnost in posebno strategijo za vseh pet andskih držav, da svoje prizadevanje osredotoči in usmeri na obdobje od 2007 do 2013.

5.6.3

Osnutek regionalnega strateškega dokumenta za Andsko skupnost (2007–2013), ki ga je pripravila Evropska komisija, temelji na treh področjih: regionalno vključevanje, socialna kohezija in boj proti drogam.

6.1

Cilj tega mnenja je zagotoviti institucijam EU osnovna merila za socialno razsežnost in udeležbo civilne družbe, ki morajo po mnenju EESO okrepiti odnose z Andsko skupnostjo in jih mora obravnavati prihodnji pogajalski odbor za pridružitveni sporazum.

6.2

Čeprav še ni mnenj ali resolucij EESO v zvezi z odnosi z Andsko skupnostjo, bi lahko zgornja merila temeljila na:

6.3

V zvezi s tem je pomembno, da se upošteva implicitna obveznost udeležencev tretjega zasedanja EU, Latinske Amerike in Karibov, ki so pozvali k temu, da „sporazumi z EU vključujejo veliko socialno razsežnost ter spodbujajo in krepijo vlogo socialnih organizacij ter sodelujoča in posvetovalna telesa, ki predstavljajo organizirano civilno družbo,“ in znova potrdili „svojo odločenost, da spodbudijo odnose med regionalnimi posvetovalnimi telesi v Latinski Ameriki in Karibih ter med EESO in njegovimi telesi“ (23).

6.4

Razen tega so EU in države Andske skupnosti sprejele načela in vrednote, izražene v ustavi ILO in njenih ključnih socialnih instrumentih, kot je Deklaracija o temeljnih načelih in pravicah iz dela (1998), Tristranska izjava o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki (1977, spremenjena leta 2000) ter Resolucija Mednarodne konference dela v zvezi s pravicami sindikatov in njihovo povezanostjo z državljanskimi svoboščinami (1970). Soglašajo tudi s Splošno deklaracijo človekovih pravic (1948) in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1976).

6.5

EESO in Andska svetovalna sveta morajo sestavljati stebre tega skupnega ukrepa andskih in evropskih civilnih družb ter njihove udeležbe na pogajanjih med dvema regijama in sodelovanja pri prihodnjih posvetovalnih in udeleženskih strukturah, za katere EESO meni, da jih je treba vzpostaviti s prihodnjim pridružitvenim sporazumom.

6.6

Tri telesa so pomemben prvi korak pri institucionaliziranju svojih odnosov naredila s podpisom načrta za medinstitucionalno sodelovanje. Ta načrt bo izboljšal kakovost razumevanj med EESO in svetovalnimi sveti, da se okrepi in stabilizira obojestransko sodelovanje.

1.

podpiranje participativnih organizacij civilne družbe Andske skupnosti;

2.

prispevanje k dialogu civilne družbe med Andsko skupnostjo in Evropsko unijo;

3.

spodbujanje pomembnosti vključevanja socialne razsežnosti v prihodnji pridružitveni sporazum med EU in Andsko skupnostjo;

4.

podpiranje pobude CCEA in CCLA za obravnavanje predloga o ustanovitvi Andskega ekonomsko-socialnega sveta (CESA);

5.

doseganje večje udeležbe andskih organizacij civilne družbe, ki je enaka III. skupini EESO;

6.

vzpostaviti močnejše gospodarske vezi med obema regijama.

6.8

Andska svetovalna sveta sta sestavila skupni predlog (24) za organe Andske skupnosti o začetku razprav, ki bodo čim hitreje prispevale k ustvarjanju Andskega ekonomsko-socialnega sveta.

6.9

EESO pozdravlja to pobudo in soglasje v zvezi z njo ter meni, da bi oblikovanje tega Andskega ekonomsko-socialnega sveta na večstranskem modelu, ki zajema delodajalce, delavce in različne interese organizirane civilne družbe, omogočilo priznavanje in ustvarjanje potrebnega skupnega posvetovalnega odbora za udeležbo EU in organizacij civilne družbe Andske skupnosti v institucionalnem okviru prihodnjega pridružitvenega sporazuma.

6.10

Evropska komisija je 3. marca 2005 organizirala začetno konferenco o prihodnjih odnosih med EU in Andsko skupnostjo, ki so se je udeležili različne socialne organizacije in predstavniki EESO. Z začetkom pogajanj se mora ta konferenca ponoviti in razširiti, da bi v prihodnje vključevala obstoječe andske organizacije civilne družbe (CCLA, CCEA, Andske delovne skupine o potrošnikih in avtohtonih prebivalcih).

6.11

EESO meni, da bi morale organizacije, ki predstavljajo različne sektorje v EU in Andski skupnosti, za razvoj partnerstva med regijama pospešiti dvostranske odnose in skupni ukrep s spodbujanjem sedanjega napredka v zvezi s tem ciljem (25).

7.1

V skladu s prejšnjimi mnenji EESO bo močnejša demokratična stabilnost odvisna od krepitve državnih institucij ter odnosov med državo in družbo, izboljšanja socialnega skrbstva, zmanjšanja neenakosti, spodbujanja razvoja in gospodarske rasti, socialnega povezovanja sektorjev z zgodovino izključevanja ter ustvarjanja izhodišč za širok politični dialog na lokalni, nacionalni in regionalni ravni.

7.2

EESO meni, da bi skupnim interesom EU in Andske skupnosti koristila pogajanja (ne da bi morala temeljiti na rezultatu pogajanj v Dohi) v zvezi s pridružitvenim sporazumom med dvema regijama, in poziva strani, da sprejmejo ukrepe, da to dosežejo.

7.3

EESO meni, da mora biti ta sporazum podlaga za polnopravno in uravnoteženo partnerstvo, z vključevanjem območja proste trgovine in zagotavljanjem dialoga v zvezi s političnimi vidiki in vidiki, povezanimi s sodelovanjem. Socialna razsežnost tega partnerstva mora biti izrecno vključena v besedilo prihodnjega sporazuma, ki temelji na obveznosti izpolnjevanja konvencij ILO o temeljnih pravicah in drugih instrumentov, ki so tam navedeni.

7.4

V gospodarskem smislu mora sporazum:

7.5

V socialnem smislu mora sporazum zlasti podpirati in ščititi:

7.6

Evropska unija mora graditi na — že obsežni — dejavnosti sodelovanja z andskimi državami, ki je ključni dejavnik za izboljšanje pogojev v teh državah, ki prispevajo k pridružitvenemu sporazumu, v skladu s prednostjo, ki jo nedavno sporočilo Komisije daje socialni koheziji (26). EESO podpira predlog Evropske investicijske banke o povečanju sredstev za Latinsko Ameriko, tako da se velik delež teh sredstev nameni malim in srednjim podjetjem. Za dosego tega cilja in drugih ciljev bi lahko bila Andska razvojna družba koristen partner.

7.7

EESO tudi poziva Komisijo, da natančno analizira predlog Evropskega parlamenta o določitvi dvoregionalnega solidarnostnega sklada, ki bi koristil predvsem andskim (in srednjeameriškim) državam. Odbor tudi meni, da je Ibersko-ameriški program medinstitucionalnega sodelovanja za razvoj malih in srednjih podjetij (IBERPYME) dober primer spodbujanja poslovne dejavnosti, izkušnje, pridobljene s tem programom, pa bi se lahko uporabile pri podobnem projektu med EU in Andsko skupnostjo.

7.8

Ob upoštevanju težav Andske skupnosti pri izvajanju dvajsetih projektov, ki sestavljajo načrt za celostni socialni razvoj, mora ta prejeti tehnično ali finančno podporo s strani Evropske komisije, zlasti ker so ministri EU čestitali Andski skupnosti za načrt in ga obravnavali kot „zelo koristen instrument za vzpostavitev socialne kohezije v Andski skupnosti“ (27).

7.9

EESO poudarja odločitev, ki sta jo sprejela CCLA in CCEA, o ustanovitvi Andskega ekonomsko-socialnega sveta, ki je podoben evropskemu modelu, in ga bo podpiral z ukrepi, določenimi v načrtu za medinstitucionalno sodelovanje.

7.10

EESO meni, da je treba skupni odbor ustanoviti med EESO in Andskima svetovalnima svetoma (ter končno med EESO in Andskim ekonomsko-socialnim svetom), ki bi bil lahko ustanovljen pred podpisom pridružitvenega sporazuma pod pogoji iz Sporazuma o političnem in socialnem dialogu iz leta 2003, ko bo ratificiran.

7.11

Evropska komisija in Generalni sekretariat Andske skupnosti morata — v sodelovanju z EESO in Andskima svetovalnima svetoma — skupaj spodbujati redni forum civilne družbe EU in Andske skupnosti, kjer bi socialne organizacije in združenja obeh regij lahko pojasnili svoja mnenja v zvezi z odnosi med EU in Andsko skupnostjo.