11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/76

1.1

To mnenje na lastno pobudo o širših smernicah ekonomskih politik (2005–2008) v okviru integriranih smernic za rast in delovna mesta (2005–2008) velja kot dopolnilo k mnenju o smernicah politike zaposlovanja držav članic — 2005/2008 (1). Odbor ponovno kritizira način izvajanja posvetovalnega postopka, ki po vsebini ne zagotavlja dejanske usklajenosti obeh mnenj. Skupna razprava o širših smernicah in smernicah politike zaposlovanja bi bolje odražala medsebojne povezave obeh področij.

1.1.1

Za boljše izvajanje lizbonske strategije je Evropski svet na spomladanskem vrhu sklenil, da bo povezal ekonomsko-politične smernice in smernice politike zaposlovanja ter jih vključil v lizbonski proces.

1.1.2

Že v svojem mnenju o širših smernicah ekonomskih politik 2003–2005 (2) je Odbor opozoril, da bi se obe politiki morali močneje usmeriti k rasti in polni zaposlenosti. To priporočilo je še vedno aktualno.

1.2

ECB mora v okviru svojih pogodbenih obveznosti poleg stabilnosti cen upoštevati tudi realne gospodarske zahteve, povezane z rastjo in zaposlovanjem. V okviru usklajevanja posameznih področij makroekonomske politike, dogovorjenim med kölnskim procesom, mora pri tem voditi ustvarjalen dialog z nosilci odločanja na področju proračunske politike in politike plač.

1.3

Integrirane smernice je treba upoštevati kot priporočila za ekonomske politike držav članic, katerih izvajanje v skladu z načelom subsidiarnosti spada v pristojnost držav članic. „Na področjih, ki ne spadajo v njihovo izključno pristojnost, deluje Skupnost v skladu z načelom subsidiarnosti le, če ciljev upoštevanih ukrepov na ravni držav članic ni mogoče zadostno izpolniti in ji je zato zaradi njihovega obsega ali njihovega učinka cilje lažje izpolniti na ravni Skupnosti.“ (člen 5 Pogodbe ES). Ne glede na to pa ostajajo ekonomske politike držav članic zadeva skupnega pomena (člen 99(1) Pogodbe ES).

1.4

Predloženo mnenje daje pregled evropskega gospodarstva kot celote, ne glede na posebnosti posameznih nacionalnih gospodarstev držav članic.

2.1

Po štirih letih nerazveseljive gospodarske rasti v EU je le-ta v letu 2005 spet dosegla le 1,5 % (EU-25) oz. 1,3 % (območje eura). Ne glede na to pa obstajajo pomembne razlike v razvoju posameznih držav članic. Kljub gospodarski rasti evropsko gospodarstvo ni bilo zmožno v celoti izkoristiti oživitve svetovnega gospodarstva. Vrzel med evropskimi in drugimi industrijskimi državami ter regijami zunaj Evrope se je dodatno povečala.

2.1.1

Zunanja trgovina je precej spodbudila gospodarsko dejavnost, nenazadnje tudi zaradi zmanjšanja vrednosti eura. Zaupanje evropskega potrošnika pa se je od leta 2003 izboljševalo le počasi, v letu 2005 se je za več mesecev celo ponovno poslabšalo, kar je vodilo zgolj do manjšega povečanja povpraševanja. O velikem notranjem povpraševanju, ki prinaša razcvet gospodarstva, ne moremo govoriti. Še vedno prisotna negotovost evropskega potrošnika se kaže tudi v stopnji varčevanja, ki je v primerjavi s preostalim svetom visoka.

2.1.2

Naložbe v osnovna sredstva, ki so se od začetka gospodarske recesije leta 2001 praktično neprekinjeno zmanjševale, so se v lanskem letu začele znova povečevati. Ugodne možnosti financiranja zaradi nizkih obresti in večjega dobička podjetij še naprej zagotavljajo naložbam prijazno okolje, ki pa je ugodnejše za finančne naložbe z visoko donosnostjo na borzi kot za proizvodne naložbe. Kljub temu Odbor skrbi beg kapitala v ZDA, kar ravno tako opozarja na šibke investicije v Evropi. Izboljšanje razmer za poslovanje v Evropi torej ostaja ena izmed glavnih nalog, če želimo doseči trajno rast investicij. Glavni razlog za majhno število naložb je trenutno šibko povpraševanje potrošnikov. Hkrati pa stopnja inflacije kljub višjim cenam energije ostaja na znosni ravni. To zlasti velja za osnovno inflacijo (t.j. inflacija brez energije in nepredelane hrane), ki je še precej nižja od objavljene inflacije. Geopolitična tveganja in premajhne zmogljivosti pri črpanju nafte pa bi v prihodnje morda vseeno lahko povzročila inflacijske pritiske. V nadaljevanju bomo podrobneje obravnavali izzive zaradi gibanja cen surove nafte.

2.1.3

Odbor preseneča, da — kljub ugodnemu finančnemu poslovanju in dovolj visokih dobičkih — močno naraščajoči dobički velikih podjetij v letih 2003 in 2004 niso prinesli naložb v raziskave in produktivnost, ki bi EU omogočile, da omili konkurenco, s katero se sooča. Namesto tega se nakopičena likvidnostna sredstva usmerjajo v zagotavljanje dodatnih dobičkov delničarjem, uporabijo se za odkup lastnih delnic podjetja, s čimer spodbudijo rast njihove vrednosti na borzi ali za združitve in prevzeme, ki sprožijo prestrukturiranje. Odbor zlasti skrbi „short-termism“, kratkoročna usmerjenost, ki ovira dolgoročne poslovne investicije.

2.1.4

Enega od glavnih problemov evropskega gospodarstva poleg sedanjega šibkega povpraševanja in rasti, ki je v primerjavi z mednarodno nizka, predstavlja tudi visoka strukturna brezposelnost. Tako je najnovejša oživitev rasti gospodarstva le v majhni meri prispevala k izboljšanju razmer na trgu dela. Stopnja brezposelnosti se giblje okoli 9 % in je še vedno na previsoki ravni, tako da ustvarjanje dodane vrednosti v evropskem gospodarstvu zaostaja za možnostmi. Poleg tega sedanja nizka raven investicij zmanjšuje prihodnje možnosti za rast.

2.1.5

Trend proti „jobless-recovery“ je opaziti tudi na trgih dela drugih primerljivih industrijsko razvitih držav in regij. Položaj trga delovne sile je tam seveda večinoma veliko ugodnejši. Po ocenah Komisije (3) bo zaradi rasti v letih 2005 in 2006 v EU nastalo več kot tri milijone novih delovnih mest. Učinek na stopnjo brezposelnosti pa bo vendarle majhen, ker je treba računati s tem, da se bo število iskalcev zaposlitve na trgu delovne sile povečalo zaradi boljših gospodarskih razmer.

2.1.6

Zaposlovanje tiste delovne sile, katere potencial ostaja neizkoriščen, zato ostaja eden od največjih izzivov, s katerimi se mora začeti ukvarjati EU. Izvajati bi bilo treba posebne programe, s katerimi bi ženskam in mladim omogočili lažji dostop do trga dela, ter druge programe za ponovno vključitev starejših delavcev.

2.2

Razen aktualnih gospodarskih in finančno-političnih težav, kot so nezadovoljiv položaj na trgu dela, zlasti brezposelnost, in rastoči primanjkljaji javnih proračunov, čakajo EU dodatni izzivi, ki so sicer danes že znani, vendar jih bo v celoti čutiti šele v prihodnje.

2.2.1

Najprej se mora EU soočiti z ostrejšo gospodarsko konkurenco. Zaradi hitre rasti nacionalnih gospodarstev Kitajske in Indije so se pojavili novi konkurenti, ki pred desetimi leti v svetovnem gospodarskem merilu še niso imeli pomembnejše vloge. Globalni potencial delovne sile se je podvojil, razmerje med kapitalom in delom se je — globalno gledano — spremenilo. Kitajska in Indija, obe gosto naseljeni državi, imata zaradi svojega gospodarskega razvoja v primerjavi s tradicionalnimi industrijskimi državami na voljo veliko manj kapitala na posameznega zaposlenega.

2.2.2

Narediti je treba vse, da bodo dosedanje posledice globalizacije in večje mednarodne delitve dela lahko tudi priložnost za prihodnost Evrope in ne le nevarnost. Potem ko so se Kitajska in druge države jugovzhodne Azije gospodarsko odprle, narašča konkurenca pri naložbah, vendar so se hkrati tudi za evropska podjetja odprla velika tržišča. Rastoča blaginja v tem delu sveta pomeni tudi vedno večji potencial teh trgov. Zaradi tega nastajajo strukturne spremembe, ki jim mora gospodarska politika ustrezno slediti. To vključuje tudi vzpostavitev globalnih okvirnih pogojev za zagotavljanje minimalnih ekoloških in socialnih standardov ter premoženjskih pravic.

2.2.3

EU se mora spopasti tudi z globalizacijo in z izjemnim povišanjem cen nafte, ki je povezano z večjim povpraševanjem po nafti v svetu. Zaradi nižje porabe in večje uporabe drugih energetskih virov se je zlasti v EU odvisnost od nafte občutno zmanjšala. Ravno konkurenčne industrijsko razvite države, kot je Kitajska, so huje prizadete. EU bi lahko imela tudi nesorazmerno veliko koristi od držav izvoznic nafte, ki svoj prihodek porabljajo za pokrivanje uvoza.

2.2.4

Drug velik izziv za evropska nacionalna gospodarstva bo predstavljal demografski razvoj in s tem povezano staranje prebivalstva. Skupnost ima lahko le malo vpliva na to, ker, kot je Komisija pravilno ugotovila v drugem dokumentu, so za mnoga vprašanja v zvezi z demografskimi spremembami pristojne države članice ali socialni partnerji. Poleg tega so demografske spremembe družbeni pojav, na katerega je z ekonomsko-političnimi ukrepi mogoče le delno vplivati. Zato je še bolj pomembno oblikovanje takšnih smernic, ki bodo omogočale pravočasno prilagajanje spremembam.

2.2.5

Glavni razlogi za demografske spremembe so nenehno podaljševanje pričakovane življenjske dobe, povečanje števila ljudi, starejših od 60 let, in vedno manjše število rojstev. Sprememba starostne strukture vpliva na vse trge nacionalnega gospodarstva: na trgu dela bo od leta 2020 vedno bolj primanjkovalo mladih delojemalcev, proizvodni trgi se bodo morali usmeriti k drugim strankam, na kapitalskem trgu pa se bo spremenilo obnašanje varčevalcev in povpraševanje po kapitalskih naložbah. Prav tako je treba domnevati, da bo na trgu dela prišlo do večje splošne konkurence zaradi globalizacije in bo potrebna drugačna organizacija dela v okviru socialnega dialoga. Zasnova vseživljenjskega učenja spada prav v ta okvir (4). Obvladovanje demografskih sprememb pa bo izziv tudi za socialni dialog in civilno družbo.

2.2.6

Da se cilj oblikovanja gospodarskega prostora, ki mora biti konkurenčen in temeljiti na znanju, lahko uresniči, morajo biti podjetja sposobna spodbujati in razvijati tehnološke ter organizacijske spremembe, produktivnost in inovacije. To se lahko uresniči le z nenehnim prilagajanjem usposobljenosti zaposlenih na spreminjajoče se povpraševanje in z dejavnimi podjetniškimi strategijami. V ta namen morajo podjetja usposabljanje vključiti v svoje strategije kot srednjeročne in dolgoročne naložbe, ne pa kot ukrep, ki prinaša hiter — ali celo takojšen — dobiček. Poklicno izobraževanje ter vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje ne bi smeli obravnavati ločeno, temveč morajo predstavljati osnovne elemente, na katerih temelji načrtovanje poklicne poti zaposlenih. Vsaka starostna skupina bi morala imeti dovolj motivacije za udeležbo pri usposabljanju, kar je mogoče doseči z višjim vrednotenjem sposobnosti in bolj dinamično poklicno potjo. V tej povezavi so sistemi vrednotenja in ocene poklicnih izkušenj zasnove, ki jih je treba razvijati v okviru poklicnega načrtovanja za vsakega posameznika, vendar v povezavi z načrti podjetja (5).

2.3

Razvoj svetovnega gospodarstva v zadnjih petih letih je podkrepil ambiciozne cilje lizbonske strategije in sicer, da se trajno okrepi konkurenčnost in zagotovijo delovna mesta. Načela programa lizbonske strategije je treba popolnoma sprejeti. Le z zaupanjem v svoje prednosti in s pogumom za spremembe lahko EU postane vodilni gospodarski prostor v svetu, ki temelji na znanju ter omogoča varna in boljša delovna mesta, kar je tudi njen cilj. Poročili Odbora (6) in skupine izvedencev na visoki ravni (7) (Kokovo poročilo) za Evropski svet o oceni dosedanjih rezultatov v zvezi z lizbonsko strategijo navajata, da se doseganje zastavljenih ciljev oddaljuje. Gospodarska rast v EU, stisnjena v primež zahtev monetarne politike, ki ji ne daje možnosti, da bi spodbudila ponudbo s porabo, občutno zaostaja za Združenimi državami Amerike. Povprečna stopnja rasti v EU za obdobje 2001–2004 znaša le 1,5 %. Pri bruto domačem proizvodu na prebivalca EU in rasti produktivnosti razkoraka med EU ter drugimi primerljivimi industrijskimi državami in regijami ni bilo mogoče zmanjšati.

2.3.1

Pri tem program lizbonske strategije ponuja mnogo opornih točk za okrepitev (8) notranje gospodarske dinamike v EU in njenih državah članicah.

2.3.2

Potencial za višjo rast se lahko v večini držav članic zagotovi s povečanjem stopnje zaposlenosti.

2.4

Nekatere vzroke za slabo rast v Evropi in razvoj trga dela, ki je bil doslej pod pričakovanji, je iskati tudi v dosedanjih nerešenih strukturnih problemih, s katerimi se morajo spopadati predvsem velika nacionalna gospodarstva. Pri tem vse vlade držav članic soglašajo, da sta finančno-politična konsolidacija javnih proračunov in premagovanje slabe rasti nujna.

2.4.1

EU mora sama postati gonilna sila rasti, da je druga vodilna gospodarstva ne bodo več izpodrivala in da bo uresničila visoko zastavljene cilje v okviru lizbonske strategije.

2.4.2

Odbor meni, da imajo socialni partnerji in drugi predstavniki organizacij civilne družbe v tej povezavi pomembno vlogo pri dialogu. Poleg tega Odbor ponovno opozarja na svoje mnenje o izboljšanju izvajanja lizbonske strategije (9), ki je predhodnik tega mnenja.

2.5

Negotovost glede položaja zaposlovanja je v mnogih državah članicah pripeljala do tega, da potrošniki odločitev o porabi ne sprejemajo ali jih prestavijo na pozneje. Zaradi tega nastaja mehanizem čakanja na razvoj dogodkov, ki zmanjšujejo notranje povpraševanje, dolgoročno učinkovite transakcije so odložene in gospodarska rast se zmanjša. Skrb vzbuja dejstvo, da se v posameznih državah članicah poraba, katere padec je povezan z gospodarsko recesijo (2001–2003), pozneje zaradi ugodnih cikličnih gibanj ni ponovno izrazito povečala. Podobno velja za naložbene odločitve podjetij. Pojavlja se nevarnost, da se bodo ustalila pričakovanja, ki se izpolnjujejo sama, in da se bodo nadaljevala trdovratna konjunkturna neravnovesja. To nevarnost je treba preprečiti z ustreznimi ukrepi.

2.5.1

Kriza nezaupanja delojemalcev in potrošnikov se je v mnogih državah Evropske skupnosti okrepila zaradi razkritja napak in nepravilnega ravnanja vodilnih kadrov ter celotnih vodilnih struktur. Odboru se zdi pomembno, da evropske države ob podpori Evropske skupnosti več pozornosti posvetijo pomanjkanju kvalifikacij in integritete vodilnih delavcev ter odpravljanju teh pomanjkljivosti. Pri tem je treba preučiti, kako bi s povečano preglednostjo in po potrebi tudi z zaostrenimi pravili o odgovornosti vodstveno osebje spodbudili, da se trdno usmeri na svoje naloge in da ravna socialno odgovorno.

2.5.2

Premagovanje krize nezaupanja v velikih nacionalnih gospodarstvih območja eura je ena od najpomembnejših nalog. Le strategija trajnostne finančne in socialne politike bo ohranjala ter okrepila zaupanje prebivalcev v sposobnost ukrepanja njihovih nacionalnih vlad in institucij EU (10).

2.5.3

Razbremenitev javnih proračunov in okrepitev sistemov socialne varnosti bosta mogoča le v povezavi s trajnim izboljšanjem razmer na trgu delovne sile. Reforme trga delovne sile, ki upoštevajo postopne gospodarske spremembe in hkrati socialno varnost, je treba kot bistvene točke vključiti v trajnostno gospodarsko politiko. V skladu z lizbonsko strategijo lahko država kot pozitiven odgovor na globalizacijo prevzame vodilno vlogo pri podpori ustreznih naložb in ustvarjanju delovnih mest na novih področjih.

2.5.4

Zato je izredno pomembno, da se z boljšim usklajevanjem ukrepov na področju trgovine, konkurence, industrije, inovacij, izobraževanja in usposabljanja ter zaposlovanja, pozornost preusmeri na ta nova področja in na priložnosti, ki jih ponujajo. Civilna družba kot celota pa mora tukaj prevzeti svojo odgovornost.

2.5.5

Nujno potrebno je, da tudi monetarna in fiskalna politika spodbujata rast in zaposlovanje (11). Države članice zato potrebujejo usklajenost gospodarske politike. Treba je le paziti, da ekonomsko-politični ukrepi za oživitev povpraševanja ne ogrozijo zaupanja v stabilnost.

3.1

Strukturne reforme brez zadostnega povpraševanja negativno vplivajo na zaposlovanje. Že sedaj je treba upoštevati visok dolgoročni pritisk na porabo zaradi staranja prebivalstva. Pod temi predpogoji bi lahko fiskalna politika v okviru uravnotežene makroekonomske politike prispevala tudi h krepitvi dejanskega povpraševanja (12).

3.1.1

Pri tem morajo države članice izhajati iz bolj realističnega in preglednega načrtovanja proračuna. Kritično spremljanje dela vlade in več discipline pri porabi bi dokazovala kakovost javne porabe in prispevala k večji rasti. To velja tudi za vse ravni EU. Potrebni so strožji mehanizmi izvajanja znotraj posameznih držav za odpravo vzrokov za nastanek primanjkljaja, takoj ko se pojavijo. Jesenska napoved Komisije 2005 o višini proračunskega primanjkljaja poudarja nujnost konsolidacije. Kljub trajni (tudi če je majhna) gospodarski oživitvi Komisija ocenjuje, da bo proračunski primanjkljaj EU-25 v letih 2005 in 2006 vsako leto znašal 2,7 %, kar je tik pod 3 % referenčno vrednostjo.

3.1.2

Finančna disciplina je pomemben ključni pogoj, da lahko evropski sistem centralnih bank trajno zagotavlja stabilnost cen ob relativno nizkih obrestih. ECB mora še naprej pozorno spremljati inflacijske pritiske, na primer zaradi splošnega svetovnega presežka likvidnosti ali posrednih učinkov zviševanja cen energije. Odbor s tem podpira ugotovitev Komisije, da mora ohranjanje stabilnosti cen ostati glavni cilj ECB.

3.2

Velik pritisk za prilagoditev sistemov socialnega varstva ni samo posledica globalizacije, ampak predvsem visoke strukturne brezposelnosti in velikih demografskih sprememb zaradi zmanjševanja števila rojstev in podaljševanja pričakovane življenjske dobe, kar ima lahko za posledico vedno višjo starostno mejo za upokojitev. Odbor podpira Komisijo v vseh njenih dejavnostih glede zaposlovanja in podpira tudi njeno zahtevo za trajnostno posodobitev sistemov socialnega varstva, ker je visoka mera socialne varnosti nujno potrebna za zagotavljanje ravnovesja med konkurenčnostjo, povpraševanjem in socialno kohezijo (13). Pri tem je treba ohraniti socialno varnost, na katero se zanese veliko ljudi.

3.2.1

Reforma sistema socialnega varstva mora biti pri tem tesno povezana s posebnimi načrti za lažji dostop žensk do trga dela; zato je treba zagotoviti tudi ustanove za varstvo otrok, šole itd. Spodbujati je treba ukrepe, ki omogočajo boljšo združljivost družine in poklica, na primer boljšo celodnevno oskrbo majhnih otrok (14). V državah, ki nimajo zadostne ponudbe varstva otrok, je stopnja zaposlenosti žensk relativno nizka. Nasprotno pa je v državah z visoko stopnjo zaposlenosti žensk dober dostop do ustanov za varstvo otrok. Statistični podatki kažejo, da je znaten razkorak med želenim (2,3) in dejanskim (1,5) številom otrok v EU. Za ustavitev trenda zmanjševanja števila evropskega prebivalstva bi zadoščalo že število rojstev 2,1. Uvedba prilagojene infrastrukture, organizacija dela, ki zagotavlja varstvo delavcev, večja privlačnost polovičnega delovnega časa za delojemalce in delodajalce ter lažja prekinitev kariere, ki bi bila organizirana tako, da bi dajala nevtralno spodbudo, pa tudi prožen delovni čas bi vsaj v nekaterih državah pomenili trajno spodbudo za ponovni vstop na trg dela po začasni prekinitvi zaradi vzgoje otrok. Poleg tega bo trajnostna reforma trga dela, ki bo vodila k večjemu povpraševanju po delovni sili, okrepila položaj delojemalcev in s tem pripravljenost delodajalcev, da prispevajo k boljši združljivosti poklicnega in družinskega življenja.

3.2.2

Tudi vlade in socialni partnerji si morajo prizadevati za podporo novim zaposlitvenim možnostim in zlasti inovacijam prijaznemu ravnotežju med prožnostjo in varnostjo, kar ga je mogoče doseči preko kolektivnih dogovorov. V ta namen in glede na „starejšo delovno silo“ je Odbor podprl priporočila in analizo Komisije, ki v svojem sporočilu (KOM(2004) 146 končno) ugotavlja, da morajo „socialni partnerji razširiti in okrepiti prizadevanja na nacionalni ravni in ravni Unije, da bi ustvarili novo kulturo na področju staranja in upravljanja sprememb. Delodajalci se vse prepogosto še naprej odločajo za sisteme predčasnega upokojevanja“. Povečanje stopnje zaposlenosti je osrednjega pomena. V zvezi s tem EESO meni, da povečanje splošne stopnje zaposlenosti ali zlasti stopnje zaposlenosti starostne skupine 55–64 let pomeni tudi povečanje stopnje zaposlenosti tistih potencialnih skupin delavcev, katerih prisotnost je nezadovoljiva. S tega stališča je treba sprejeti pomembne ukrepe za mobilizacijo vseh rezerv delovne sile, ki obstajajo v EU, predvsem mladih, ki prepogosto ostajajo brezposelni, kar povzroča nemotiviranost ter zbuja skrb glede prihodnje splošne stopnje zaposlenosti ter tudi zaposlenosti žensk in invalidov (15).

3.3

Odbor poudarja nujnost, ki jo je izrazila Komisija, znatnega zvišanja stopnje zaposlenosti, zlasti v velikih nacionalnih gospodarstvih, in trajnega večanja ponudbe delovne sile. Za zagotovitev dolgoročne trajnosti evropskega gospodarstva mora biti boj proti masovni brezposelnosti glavna prednostna naloga.

3.3.1

Visoka strukturna brezposelnost in razširitev svetovne trgovine predstavljata dodatne zahteve glede učinkovitega in dinamičnega prilagajanja trgov dela. Zaradi hitrega širjenja svetovne trgovine se zlasti na izvoznih trgih, vendar tudi na področju storitev, odpirajo velike nove možnosti. S tem nastajajo novi izzivi, povezani s prilagodljivostjo trgov dela. Premagovanje teh izzivov zahteva stabilne okvirne pogoje.

3.3.2

Evropskim trgom dela je treba omogočiti, da se bolje in bolj dinamično odzivajo na trende, kot sta oddaja dela zunanjim izvajalcem (outsourcing) in premestitev dejavnosti (offshoring). Sistemi zavarovanj za primer brezposelnosti, sistemi socialnega varstva in uradi za zaposlovanje morajo delovati tako, da ne pokrivajo le prehoda od brezposelnosti v zaposlenost, ampak da tudi olajšajo menjavo med različnimi okoliščinami zaposlitve, kot so delo, izobraževanje, prekinitev kariere ali samostojni poklic. Ker ima Skupnost na tem področju le omejene naloge in pooblastila, morajo zato države članice same upravljati svoje institucije za trg dela.

3.3.3

Poleg tega še vedno obstajajo začasne ovire pri čezmejni mobilnosti delavcev v EU. Odbor poziva države članice, da resno preverijo, če prehodnih obdobij ni mogoče zaključiti. Pri tem je potrebna ustrezna vključitev in posvetovanje socialnih partnerjev na vseh primernih ravneh (16). Ohranitev prehodnih obdobij je vsekakor treba opravičiti s tehtnimi in objektivnimi argumenti.

3.3.4

Ker osebe brez izobrazbe ali z nizko poklicno izobrazbo predstavljajo veliko večino brezposelnih, je spodbujanje izobraževanja in usposabljanja eden najpomembnejših instrumentov politike trga dela. Izobraževanje in usposabljanje sta naložbi v človeški kapital. Izboljšujeta možnosti posameznikov na trgu dela in razširjata proizvodne možnosti podjetij. Dejavnik izobrazbe je pomembna sestavina za razvoj produktivnosti in mednarodne konkurenčnosti. Socialni partnerji bi morali v kolektivnih pogodbah in vseh drugih pogodbah, ki so zanje pomembne, sporazumno določiti, da zaposleni in delavci svoj človeški kapital ohranjajo in krepijo z izobraževanjem in usposabljanjem.

3.3.5

Zlasti pri mladih se poklicna izobrazba upravičeno kaže kot nujen predpogoj za prihodnjo zaposlitev, čeprav ta še ne predstavlja zadostnega pogoja za ustreznost usposobljenosti in možnosti za delo. Od starejših oseb, ki kot mladi predstavljajo veliko večino brezposelnih, se prav tako zahteva, da si z usposabljanjem in pridobivanjem kvalifikacij naberejo novo znanje. Če potencial produktivnosti starejših delojemalcev ni izkoriščen, potem to ni zaradi njihove starosti, temveč zaradi zastarelih kvalifikacij, kar se lahko nadoknadi z nadaljnjim usposabljanjem. Treba je poudariti, da ne zadostujejo prizadevanja za politiko za starostne skupine nad 40 oziroma 50 let (17).

3.4

Resno problematično področje je po mnenju Odbora visoka obremenitev dela z davki in socialnimi prispevki.

4.1

Odbor se strinja s Komisijo, da mora biti razširjen in poglobljen notranji trg pomemben sestavni del gospodarske politike, ki je usmerjena k zaposlovanju in rasti. Vseeno Odbor meni, da nezadostno povezan notranji trg ni vzrok za težave pri izvajanju lizbonske strategije.

4.1.1

Zaenkrat še ne popolna povezanost trga s storitvami se lahko komajda šteje za glavni vzrok za slabo delovanje trga dela in slabo gospodarsko rast. Velik del brezposelnih spada v skupino nizko kvalificirane delovne sile, ki bi imela le majhno korist od povezanega evropskega notranjega trga s storitvami. Odstranitev davčnih ovir sicer lahko izboljša pogoje za investicije, premostitev ovir mobilnosti pa lahko prinese olajšanje za nekatere delodajalce in delavce. Vseeno bo to le malo pripomoglo k bistvenemu izboljšanju nacionalnih trgov dela. K temu lahko ravno tako pomembno prispeva nadaljnji razvoj notranjega trga s ciljem oblikovanja resničnega in uravnoteženega notranjega trga s storitvami.

4.1.2

Po mnenju Odbora bi bilo napačno domnevati, da je najvišja stopnja povezanosti trgov vedno tudi najboljša. Še zlasti v primeru tipičnih regionalnih ali lokalnih trgov, na katerih poslujejo mnogi ponudniki storitev, se bo obseg čezmejnih storitev vedno gibal znotraj ozko omejenega okvira. Ravno tukaj bi lahko pretirano spodbujanje usklajevanja dalo vtis, da politika EU regionalnih posebnosti ne upošteva dovolj in s tem povzroča krepitev obstoječih pridržkov. Zato je treba vsaj ovire, ki zdaj obstajajo, jasno imenovati in ovrednotiti glede na ureditve, ki bodo zaradi posebnosti držav članic obstajale tudi v prihodnje in se jim morajo udeleženci na trgu prilagoditi. Pri tem je treba dati prednost skrbnemu ovrednotenju vsakega trga in panoge.

4.1.3

Odbor podpira tudi priporočilo Komisije, da se odpravijo državne pomoči, ki ovirajo konkurenčnost, ali da se pomoči v večji meri prerazporedijo na področja raziskav, inovacij in usposabljanja, ki so povezana z lizbonsko strategijo. Z želenim ciljem učinkovitejše konkurence bi tako dosegli tudi razbremenitev javnih proračunov ali okrepitev obetavnih javnih naložb.

4.1.4

Povezovanje evropskih kapitalskih trgov je pomembno za oživitev rasti v EU. V zadnjih letih se je vlagalo veliko truda v vzpostavitev regulativnega okvira za integriran trg kapitalskih in finančnih storitev. V zvezi s tem Odbor razume pritožbe zaradi prehitrega in predragega kroga usklajevanj.

4.1.5

Pred nadaljnjimi načrti usklajevanja in ureditve je treba predhodno skrbno oceniti njihovo potrebnost in nujnost. Kratkoročno je treba odložiti načrtovanje direktiv, ki niso nujno potrebne. Zdaj se je primerneje osredotočiti na tržno usmerjeno in stroškovno učinkovito uresničevanje in konsolidacijo nedavnih zakonodajnih pobud, ki še niso popolnoma zaključene. Odbor podpira s tem povezana stališča, izražena tudi v beli knjigi Komisije o politiki finančnih storitev (2005–2010).

4.2

Odbor pozdravlja cilj svobodnejšega razvoja trgovine, ki ga predvideva Komisija. Manjša in sodobna uprava, omejena na bistvene naloge, je lahko varčna, vendar lahko državam članicam zaradi pomanjkanja sredstev onemogoči posredovanje v primeru krize. Države članice bi se morale bolj osredotočiti na izpolnjevanje ključnih nalog države, kot so med drugim izobraževanje, javna infrastruktura, notranjepolitična in zunanjepolitična varnost, socialna varnost ter visoka stopnja javnega zdravja. V zvezi s tem Odbor trajno podpira izjave Komisije v prid gospodarskega pomena boljše priprave zakonodaje. Okrepljeno posvetovanje z interesnimi skupinami v zakonodajnih postopkih je namenjeno preglednejšemu sprejemanju odločitev, ki je v interesu zakonodajne oblasti in udeležencev na trgu.

4.2.1

Bolj učinkovita konkurenca bo tudi gonilna sila za spodbujanje inovacij. Izboljšati je treba politični okvir za inovacije in s tem tudi za raziskave. V zvezi s tem Odbor opozarja na svoje predloge iz številnih mnenj, ki so še vedno aktualni in ki jih tu lahko le potrdi (18).

4.2.2

EESO opozarja, da zmanjševanju birokracije v osnovi ni bilo namenjeno dovolj pozornosti. Zato se ponovno izpostavlja pomen koncepta EU za boljšo pripravo zakonodaje, Odbor pa pogreša splošen trajni poziv državam članicam, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje birokracije, na primer za poenostavitev sistema davkov in dajatev. Enako velja za zakonodajo na ravni EU in njeno izvajanje na nacionalni ravni. Ne le usmerjeni načini odločanja, ampak tudi poenostavljeni postopki bi zmanjšali stroške in razbremenili javne proračune.

4.2.3

Na področjih regulacije, deregulacije in liberalizacije trgov je treba skrbno ovrednotiti interese v zvezi z varstvom potrošnikov ali okoljem ter socialno-politične cilje glede na možnosti gospodarstva za rasti. Prihodnje zakonodajne in regulativne dejavnosti bi morale veliko bolj kot do zdaj upoštevati presoje učinkov zakonodaje (19).

4.2.4

Preveč obsežna regulativa postavlja nesorazmerno velike omejitve ravno MSP in drugim samostojnim podjetjem pri izboljševanju produktivnosti, saj imajo manj vodilnih in administrativnih struktur. Odbor se zato ponovno zavzema za vzpostavitev posebnega statuta za MSP (20).

4.2.5

Okrepljeno sodelovanje med javnim sektorjem in podjetji za izvajanje javnih nalog (zasebno-javna partnerstva) po mnenju Odbora ravno tako prinaša veliko možnosti. Ta najnovejša oblika sodelovanja držav članic EU in same Skupnosti bi morala celo pri izvajanju javnih storitev zagotavljati enako obravnavo zasebnega in javnega sektorja, da tako javnemu sektorju zagotovi kar največ koristi. Financiranje projektov s posojili podjetij bi bilo treba predvideti v primerih, ko je razmerje med stroški in učinki ugodno, ter neodvisno od zasnove, zgradbe in načina upravljanja projekta.

4.3

Koncept vseživljenjskega učenja — zlasti ob uporabi fleksibilnih metod učenja — ima pomembno vlogo v povezavi z družbo znanja. Za uresničevanje koncepta vseživljenjskega učenja je potrebna kultura učenja in infrastruktura, ki jo podpira. Socialni partnerji in civilna družba morajo spodbujati koncept vseživljenjskega učenja. Tudi na področju izobraževanja in usposabljanja bi bilo treba razmisliti o boljšem izkoriščanju možnosti za javno-zasebna partnerstva. Financiranje infrastrukture zdaj še zahteva močno državno podporo, ki pa do sedaj ni bila zadostna. Skupni izdatki za izobraževanje in usposabljanje v EU-25 so nazadnje (v letu 2002) znašali 5,2 % BDP in so tako na ravni primerljivih gospodarskih prostorov. Od tega je le 0,6 % BDP iz zasebnih sredstev; ta vrednost je veliko nižja od vrednosti referenčnih gospodarskih prostorov in se lahko poviša, če je stroškovno učinkovita še po zaključku projekta ali obdobja financiranja.

4.3.1

EESO je že prej izrazil mnenje o povezanosti kulturne izmenjave in mladih v okviru akcijskega programa na področju vseživljenjskega življenja (21). Na tem mestu je treba ponovno poudariti pomen te povezave za ustvarjanje družbe znanja. Spodbujanje kulturne izmenjave (zlasti mladih) zbuja zanimanje za druge kulture in tako pozitivno prispeva k obojestranskemu prenosu znanja.

4.3.2

Odbor pozdravlja dejstvo, da so bile s sprejetjem odločitve o direktivi o priznavanju diplom odstranjene glavne ovire za mobilnost delavcev in samozaposlenih. Države članice poziva, naj poskrbijo za hitro izvajanje te direktive. Razen tega bi morale redne primerjave izvajanja in primerjalne analize univerz in šol, kot se na primer opravljajo v okviru raziskave Pisa in bolonjskega procesa, pozitivno vplivati na ambicioznost in delavnost udeležencev (22).

4.3.3

Nadalje evropski terciarni sistem izobraževanja ni dovolj usmerjen k cilju, da postane vodilni svetovni prostor za vrhunsko raziskovanje. Konceptom centrov in omrežij odličnosti je treba, kjer to še ni bilo v zadostni meri storjeno, na nacionalni in evropski ravni namenjati večjo pozornost. To bi lahko preprečilo odseljevanje evropskih vrhunskih raziskovalcev v Ameriko.

4.4

Staranje in zmanjševanje števila prebivalstva, ki se ga lahko pričakuje v Evropi, zahteva vedno več tehnoloških inovacij za zagotovitev prihodnje blaginje celotne evropske družbe. Komisija je ugotovila in pravilno navedla, da prizadevanja za povečanje inovacijskih zmogljivosti v EU do sedaj niso bila zadostna (23).

4.4.1

Odbor meni, da je za povečanje inovacijske dejavnosti na ravni EU nujna odprava ovir, ki omejujejo njeno širjenje prek meja. Inovacijska dejavnost — ki je še vedno manjša od možnosti — poleg nezadovoljivega položaja trga dela velja za enega od odločilnih dejavnikov za upočasnitev rasti produktivnosti na območju eura. Za doseganje boljših inovacijskih rezultatov je vseeno treba odpraviti vzroke razdrobljenosti trga, ki zdaj ovirajo širjenje novih tehnologij.

4.4.2

Odbor se strinja s Komisijo, da je izboljšanje okvirnih pogojev in mehanizmov spodbud za ustvarjanje produktivnega in inovacijam prijaznega okolja še naprej nujno.

4.4.3

Državne pomoči za inovacije morajo biti bolj učinkovite in ciljno usmerjene, da ne bi prihajalo do napačnih spodbud za zasebne vlagatelje in s tem do napačne porazdelitve javnih sredstev. Izvajati bi bilo treba več projektov, ki zahtevajo tesnejše sodelovanje med univerzo in podjetji, da bi se raziskovanje bolj učinkovito povezalo z zasebnim sektorjem, pri tem pa upoštevati potrebo po temeljnih raziskavah.

4.4.4

Pravila za ukrepe državnih pomoči bi morala biti bolj pregledna, da bi omogočili lažji dostop do javnih sredstev za raziskave. Odbor pozdravlja okrepljeno sodelovanje tudi znotraj služb Komisije. Odbor ponovno poziva k oblikovanju okvirnih pogojev za odobravanje pomoči, ki bodo bolj dostopni in uporabni tudi za MSP in najmanjša podjetja.

4.4.5

Inovacije bi spodbudil tudi patent Skupnosti, ki bi veljal za celotno EU. Ovire (na primer jezikovni problem) bi morale biti premagljive. Odbor se ponovno izrecno zavzema za uvedbo evropskega patenta Skupnosti takoj, ko bo to mogoče.

4.5

Kot je Odbor poudaril že v svojem predhodnem mnenju, je treba spodbujanju podjetništva nameniti posebno pozornost (24). Še zlasti MSP imajo posebno velik potencial za inovacije: da bi nadoknadila svoj slabši položaj, ki ga imajo v primerjavi z ustavljenimi večjimi podjetji glede stroškov, se uveljavljajo z inovativnimi izdelki in storitvami. Zato EESO pozdravlja zahtevo Komisije, da se omogoči neoviran dostop do finančnih sredstev na splošno in do trgov s tveganim kapitalom za nova podjetja v Evropi (25).