[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 30.11.2006

COM(2006)734 konč.

POROČILO KOMISIJE

o izvajanju ukrepov iz Uredbe Sveta (ES) št. 2328/2003 z dne 22. decembra 2003 o uvedbi sistema nadomestil za dodatne stroške pri trženju nekaterih ribiških proizvodov iz Azorov, Madeire, Kanarskih otokov in francoskih departmajev Gvajane in Reuniona kot posledica oddaljenosti navedenih regij

{SEC(2006)1528}

UVOD

To poročilo je oblikovano na podlagi člena 12 Uredbe Sveta (ES) št. 2328/2003 z dne 22. decembra 2003 o uvedbi sistema nadomestil za dodatne stroške pri trženju nekaterih ribiških proizvodov iz Azorov, Madeire, Kanarskih otokov in francoskih departmajev Gvajane in Reuniona kot posledica oddaljenosti navedenih regij [1] . Od Komisije zahteva, da najpozneje do 1. junija 2006 Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o izvajanju ukrepov, ki jih določa ta uredba, in mu po potrebi doda predloge za ustrezne prilagoditve, ki so nujne za uresničitev ciljev te uredbe.

To poročilo temelji na informacijah, ki so na voljo Komisiji, in ugotovitvah študije o strukturnih vidikih skupne ribiške politike v najbolj oddaljenih regijah, ki jo je izvedlo podjetje Ernst & Young and Associates (v nadaljnjem besedilu „študija“) in je postala dostopna sredi septembra 2006 . Glavni cilj študije je bil analizirati posebne težave in potrebe ribiškega sektorja v najbolj oddaljenih regijah ter zagotoviti priporočila, kako čim bolj povečati učinkovitost podpore Skupnosti.

Poročilo opisuje značilnosti in način delovanja programa pomoči, zagotavlja informacije o njegovem izvajanju, ocenjuje vpliv programa na ribiški sektor v zadevnih najbolj oddaljenih regijah in na koncu opredeli možnosti za nadaljnje delovanje Skupnosti na tem področju. Poročilu je priložen delovni dokument osebja Komisije (v nadaljevanju „delovni dokument“), ki vključuje priloge k temu poročilu.

1. SISTEM NADOMESTIL ZA TRžENJE NEKATERIH RIBIšKIH PROIZVODOV – NJEGOVE ZNAčILNOSTI IN NAčIN DELOVANJA

1.1. Cilj sistema nadomestil

Zaradi oddaljenosti, otoške lege in izoliranosti, majhnosti ter težavnih topografskih in podnebnih razmer najbolj oddaljene regije Skupnosti[2] zaostajajo v socialno-ekonomskem smislu. Njihova ekonomska odvisnost od majhnega števila proizvodov, omejeni trgi ter dvojni značaj, ki ga imajo kot regije Skupnosti in ozemlja na območju držav v razvoju, vplivajo na gospodarsko in socialno strukturo teh regij. To velja tudi za ribiški sektor, v katerem se kažejo omejena sposobnost absorpcije na lokalnih trgih in dodatni stroški prevoza v celinsko Evropo, kar povzroča trajno omejenost donosnosti osnovnih vlaganj in trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov.

Zato se je Skupnost odločila, da bo proizvajalcem ribiških proizvodov v najbolj oddaljenih regijah pomagala pri boljšem vključevanju v notranji trg. Sistem je bil uveden leta 1992, da bi nadomestil dodatne stroške prevoza ribiških proizvodov na oddaljene trge celinske Evrope in s tem pomagal najbolj oddaljenim regijam, med katere so bila poleg Azorov, Madeire in Kanarskih otokov postopoma vključena tudi francoska ozemlja Gvajane (od leta 1994) in Réuniona (od leta 1998). To bi moralo omogočiti pogoje za njihove dejavnosti trženja, ki bi bili primerljivi s pogoji, ki veljajo za gospodarske subjekte v celinski Evropi. Program pomoči je bil nazadnje podaljšan leta 2003 z Uredbo (ES) št. 2328/2003. Veljati preneha 31. decembra 2006.

1.2. Glavne značilnosti sedanjega sistema (2003–2006), kot ga določa Uredba Sveta (ES) št. 2328/2003 [3]

1.2.1. Upravičenci in prejemniki

Sistem velja za pet od sedmih najbolj oddaljenih regij, tj. Azore, Madeiro, Kanarske otoke in francoske departmaje Gvajano in Réunion. Prejemniki nadomestila so proizvajalci, lastniki ali upravljavci plovil, ki so registrirana v pristaniščih teh regij in ki v teh regijah delujejo, ali njihova združenja ter nosilci dejavnosti v sektorjih predelave in trženja ali združenja takšnih nosilcev dejavnosti, ki imajo dodatne stroške pri trženju zadevnih proizvodov zaradi oddaljenosti teh regij.

1.2.2. Nadomestilo

Uredba opredeljuje seznam vrst in ribiških proizvodov, upravičenih do nadomestila, po regijah. V petih najbolj oddaljenih regijah sistem zajema 17 segmentov. Za vsako regijo določa poseben znesek nadomestila na tono ribiškega proizvoda in največjo skupno količino upravičene vrste ali ribiškega proizvoda na leto, za katero se lahko nadomestilo izplača. Tabela v Prilogi I k delovnemu dokumentu prikazuje pregled zneskov in količin za nadomestila po regijah.

Na splošno lahko zaradi določenih zneskov in količin za nadomestila skupna letna finančna sredstva na regijo dosežejo:

Skupna finančna sredstva v EUR/leto | % celotnega finančnega okvira za sistem nadomestil | Najbolj oddaljena regija |

2 909 992 | 19,4 | Azori |

1 374 000 | 9,1 | Madeira |

5 884 076 | 39,2 | Kanarski otoki |

4 003 500 | 26,7 | Gvajana |

865 200 | 5,6 | Réunion |

14 996 768 | 100,0 | Skupaj |

1.2.3. Prilagoditev zneskov in količin – modulacija

Uredba predvideva dve možnosti prilagoditev, da bi upoštevali različne količine ulova in dejanske tržne pogoje v državah članicah.

- Država članica lahko prilagodi količine, določene za različne vrste ali ribiške proizvode, znotraj regije ali med regijami, če Komisija v štirih tednih po tem, ko jo država članica uradno obvesti o takšnih zahtevi, nima nobenih ugovorov. Takšna sprememba ne sme povečati skupnih letnih finančnih sredstev na državo članico ali zneskov nadomestil na tono vrste ali ribiškega proizvoda.

- Komisija lahko prilagodi količine in zneske , določene za različne vrste ali ribiške proizvode. Takšna modulacija se lahko izvede znotraj regije, med regijami države članice ali med različnimi državami članicami ter v okviru skupnih finančnih sredstev, ki so na voljo za sistem.

Obe vrsti prilagoditve je treba ustrezno utemeljiti in upoštevati vse pomembne dejavnike, zlasti biološke značilnosti vrst, spremembe dodatnih stroškov ter kakovostne in količinske vidike proizvodnje in trženja.

Pravila glede modulacije veljajo tudi za zahteve v zvezi s prejšnjim sistemom nadomestil na podlagi Uredbe (ES) št. 1587/98, glede katerih do 1. januarja 2003 ni bila sprejeta nobena odločitev[4].

1.2.4. Finančno upravljanje sistema nadomestil

Sistem nadomestil je opredeljen kot intervencija, katere namen je stabilizirati kmetijske trge v smislu člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1258/1999 o financiranju skupne kmetijske politike[5]. Zato je vir finančnih sredstev Skupnosti Jamstveni oddelek Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EAGGF). V tem skladu je bilo za sistem nadomestil v obdobju 2003–2006 namenjenih približno 60 milijonov EUR, tj. natančneje 14,997 milijona EUR razpoložljivih proračunskih sredstev na leto.

Finančno izvajanje sistema sledi modelu deljenega upravljanja, ki se uporablja za Jamstveni oddelek EAGGF, s prenosom nalog na države članice. Komisija povrne nastale (vnaprej krite) izdatke držav članic na podlagi njihove izjave.

2. SISTEM NADOMESTIL ZA TRžENJE NEKATERIH RIBIšKIH PROIZVODOV – NJEGOVO IZVAJANJE OD LETA 2003[6]

2.1. Izvajanje modulacije

Države članice so do zdaj različno uporabile možnost prilagoditve upravičenih količin (= modulacija), predvidene v sedanjem programu pomoči. Medtem ko Španija te možnosti do zdaj ni izkoristila, jo je Francija v zvezi z Gvajano in Réunionom uporabila večkrat. Večkrat jo je uporabila tudi Portugalska za vsako od svojih najbolj oddaljenih regij, tj. Azore in Madeiro. Vse zahteve, prejete med izdajo tega poročila, je Komisija sprejela. Spodnja tabela povzema zahteve, predložene za leta od 2003 do 2005. Do zdaj za leto 2006 ni bila prejeta nobena zahteva za modulacijo.

Tabela 1: Zahteve za modulacijo, predložene in sprejete v letih 2003–2005

Gvajana | Réunion | Azori | Madeira |

Leto 2003 | Kozice za industrijo: povečanje s 3 300 t na 3 424 t Bela riba, ki se trži sveža: zmanjšanje s 100 t na 3 t Bela riba, ki se trži zamrznjena: zmanjšanje s 500 t na 38 t | Tun, mečarica, pahljačasta mečarica, delfinka, morski pes: povečanje s 618 t na 770 t | Vrste, ki se tržijo sveže: povečanje z 2 000 t na 2 489 t Majhne pelagične in globokomorske vrste za zamrzovanje ali predelavo: zmanjšanje s 1 554 t na 48 t |

Leto 2004 | Kozice za industrijo: zmanjšanje s 3 300 t na 3 215 t Bela riba, ki se trži sveža: zmanjšanje s 100 t na 2 t Bela riba, ki se trži zamrznjena: zmanjšanje s 500 t na 56,5 t | Tun, mečarica, pahljačasta mečarica, delfinka, morski pes povečanje s 618 t na 928,5 t | Vrste, ki se tržijo sveže: povečanje z 2 000 t na 2 501 t Majhne pelagične in globokomorske vrste za zamrzovanje ali predelavo: zmanjšanje s 1 554 na 12 t | Črni morski meč: povečanje s 1 600 t na 1 817 t Tun: zmanjšanje s 4 000 t na 3 998 t Proizvodi iz ribogojstva: zmanjšanje s 50 t na 0 t |

Leto 2005 | Kozice za industrijo: zmanjšanje s 3 300 t na 2 854 t Bela riba, ki se trži sveža: zmanjšanje s 100 t na 6 t Bela riba, ki se trži zamrznjena: zmanjšanje s 500 t na 55 t | Tun, mečarica, pahljačasta mečarica, delfinka, morski pes: povečanje s 618 t na 1 209 t | Vrste, ki se tržijo sveže: povečanje z 2 000 t na 2 401 t Majhne pelagične in globokomorske vrste za zamrzovanje ali predelavo: zmanjšanje s 1 554 na 322 t | Črni morski meč: povečanje s 1 600 t na 1 686 t Tun: povečanje s 4 000 t na 4 072 t Proizvodi iz ribogojstva: zmanjšanje s 50 t na 11,73 t |

Medtem ko so zahteve Francije vključevale prilagoditev količin med njenima najbolj oddaljenima regijama, Gvajano in Réunionom, so bile zahteve Portugalske za modulacijo predložene za vsako regijo posebej v mejah finančnega okvira za Azore in Madeiro.

Od začetka veljavnosti tega sistema ni bilo treba nikoli uporabiti druge možnosti za modulacijo, tj. prilagoditve količin in zneskov nadomestila s strani Komisije na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice [glej opombo 4].

2.2. Finančno in dejansko izvajanje

Naslednja tabela prikazuje plačila v EUR, ki jih je Komisija izvedla za koledarska leta 2003, 2004 in 2005 na podlagi izjav, ki jih je prejela od zadevnih držav članic, vključno z izdatki iz maja 2006.

Tabela 2: Finančno izvajanje 2003–2005

2003 | % razpoložljivih finančnih sredstev* | 2004 | % razpoložljivih finančnih sredstev* | 2005 | % razpoložljivih finančnih sredstev* |

Španija – Kanarski otoki | 5 449 043 | 93,2 | 5 453 490 | 93,3 | - | 0,0 |

Gvajana Réunion | 3 651 301 865 200 | 96,3 80,3 | 3 568 709 1 299 991 | 100,0 100,0 | 3 139 615 865 200 | 86,5 100,0 |

Francija skupaj: | 4 516 501 | 92,8 | 4 868 700 | 100,0 | 4 004 815 | 82,3 |

Portugalska skupaj: | 2 980 959 | 69,6 | 2 455 808 | 57,3 | 93 911 | 2,2 |

Skupaj: | 12 946 139 | 86,3 | 12 777 999 | 85,2 | 4 098 726 | 27,3 |

* po modulaciji

Ker države članice še vedno predlagajo izjave o izdatkih iz prejšnjih let, vključno z letom 2003, tabela ne prikazuje končnega stanja izvajanja sistema nadomestil. Ob upoštevanju preteklega časovnega okvira izjav držav članic o izdatkih se pričakuje, da bodo plačila za koledarski leti 2005 in 2006 dosegla približno enako raven kot v letih 2003 in 2004, tj. več kot 85 % skupnih upravičenih finančnih sredstev. Za leto 2006 je le Portugalska prijavila izdatke v višini 2 019 442 EUR, tj. skoraj polovica letnega finančnega okvira za Portugalsko.

Tabela v Prilogi II delovnega dokumenta prikazuje nekoliko natančnejšo sliko. Prikazuje financirane količine in njihov delež v največjih upravičenih količinah in finančnih sredstvih po modulaciji, če se izvaja. Vendar ta slika ni popolna, ker izjave držav članic ne zagotavljajo vedno potrebne razčlenitve ribiških proizvodov in vrst. Tako je zlasti v primeru Portugalske, kjer se takšna razčlenitev pojavlja le v izjavah za leto 2006. Za druge regije so izjave za leti 2005 in 2006 na voljo le delno.

3. SISTEM NADOMESTIL ZA TRžENJE NEKATERIH RIBIšKIH PROIZVODOV – OCENA NJEGOVEGA IZVAJANJA IN VPLIVA NA RIBIšKI SEKTOR V NAJBOLJ ODDALJENIH REGIJAH

3.1. Finančno in dejansko izvajanje – ustreznost upravičenih količin in zneskov nadomestil

3.1.1. Ustreznost vrst in ribiških proizvodov, upravičenih do nadomestila, ter največjih upravičenih količin

Seznami in količine vrst in ribiških proizvodov, upravičenih do nadomestila, so rezultat zgodovinskega razvoja po začetku izvajanja sistema nadomestil leta 1992. Zato seznam vrst in ribiških proizvodov, upravičenih do nadomestila, kot ga določa Uredba (ES) št. 2328/2003, ne izraža vedno dejanskih tržnih razmer v najbolj oddaljenih regijah, ki so odvisne od nihanj v ulovu in staležih ter povpraševanja na trgu. Nekateri proizvodi, kot sta črtasti tun na Kanarskih otokih, ki se na trg prevaža po morju, ali bela riba v Gvajani, se do zdaj v celinski Evropi v okviru tega sistema niso tržili ali pa so se tržili v zelo omejenem obsegu. Pri drugih proizvodih so bile dejavnosti trženja podcenjevane.

Vseeno je možnost prilagoditve količin zagotovo olajšala izvajanje in razumevanje sistema nadomestil. To velja zlasti za Francijo, ki je lahko uporabo sistema izboljšala s prilagoditvami upravičenih količin ter prenosi finančnih sredstev med Réunionom in Gvajano v okviru skupnih letnih finančnih sredstev za Francijo. Za Portugalsko je nekoliko težje podati takšno izjavo, ker potrebni podatki za posamezne proizvode niso na voljo. Glede na študijo je tudi na Portugalskem modulacija prispevala k boljšemu izvajanju sistema nadomestil. Vendar tudi pri Kanarskih otokih/Španiji izvajanje presega 90 %, ne da bi kdaj prilagodili količine.

Zaradi tega se je v primerjavi z izvajanjem v prejšnjih programih, ki ga je zaznamovalo veliko nihanje pri uporabi količin ter absorpciji sredstev med različnimi leti in regijami, izvajanje sedanjega programa ustalilo ter postalo bolj urejeno v smislu uporabe upravičenih količin in razpoložljivih sredstev, kar je trend, ki naj bi se nadaljeval v preostalem obdobju. Vendar kljub možnosti modulacije določen obseg količin in sredstev še vedno ostaja neuporabljen.

Ustreznost ribiških proizvodov, upravičenih do nadomestila, je treba preučiti še z dveh drugih kotov:

V skladu z veljavnimi predpisi Komisija nima nobenega zagotovila, da so bili financirani ribiški proizvodi ulovljeni, iztovorjeni in trženi v skladu s predpisi skupne ribiške politike. Ne obstaja nobena zahteva, da je treba za namene tega programa upoštevati predpise o ohranjanju in upravljanju ali standarde za razvrščanje in določbe o sledljivosti, prav tako pa iz podpore niso izključeni niti proizvodi iz nezakonitega in neprijavljenega ribištva. Ne obstaja niti določba, ki bi zagotavljala, da nadomestilo ne povzroča povečanega pritiska na biološko občutljive staleže. Takšne razmere je težko zagovarjati.

Sedanji režim ne omejuje podpore na ribiške proizvode iz lokalno ulovljenih rib, ampak dovoljuje nadomestila za ribiške proizvode iz uvoženih rib. V zadnjem primeru se nadomestilo v celoti dodeli predelovalnemu podjetju, medtem ko si v prvem primeru nadomestilo običajno razdelita predelovalec (20 %) in ribič/lastnik plovila (80 %). Jasno je, da je v nekaterih industrijah uvoz nujen za doseganje ekonomije obsega in izkoriščanje polne zmogljivosti podjetja. Vendar se v takšnih primerih dodana vrednost za lokalni ribiški sektor zdi manjša kot v primeru proizvodov iz lokalno ulovljenih rib.

3.1.2. Ustreznost zneskov nadomestil

Opozarja se, da je glavni cilj programa pomoči nadomestiti dodatne stroške, ki nastanejo zaradi potrebe po prevozu proizvodov iz najbolj oddaljenih regij v celinsko Evropo.

Razvoj zneskov nadomestil po letu 1992, kot so bili določeni v različnih zaporednih uredbah, kaže, da so zneski ostali sorazmerno stalni z manjšimi prilagoditvami navzgor ali navzdol (npr. zmanjšanje s 185 EUR/t v letih 1992–1993 na 177 EUR/t v letih 2003–2006 za tuna, dobavljenega lokalni industriji za konzerviranje na Azorih, povečanje s 898 EUR/t v letu 1994 na 1 100 EUR/t v letih 2003–2006 za kozice v Gvajani) pri večini proizvodov in regij. Položaj za Kanarske otoke pa je drugačen, saj so zneski nadomestil iz sedanjega programa do devetkrat višji kot v prejšnjih programih. Zdi se, da je določanje zneskov sledilo zlasti načelu absorpcije razpoložljivih sredstev glede na zmanjšanje upravičenih količin po koncu veljave sporazuma z Marokom.

Zneski nadomestil se glede na proizvode in regije močno razlikujejo. Najmanjša nadomestila v višini 148 EUR/t so namenjena majhnim pelagičnim vrstam na Azorih, medtem ko nadomestila za velike pelagične vrste na Réunionu znašajo do 1 400 EUR/t. Nadomestila se razlikujejo celo med podobnimi segmenti v različnih regijah, s 177 EUR/t na Azorih in 230 EUR/t na Madeiri za tuna, dobavljenega lokalni industriji za konzerviranje, ter 950 EUR/t za tuna, ki se na trg prevaža po zraku, in 500 EUR/t za tuna, ki se na trg prevaža po morju v surovem stanju, na Kanarskih otokih.

Na podlagi podatkov, ki so na voljo na ravni Skupnosti, ni mogoče preveriti, ali je nadomestilo na ustrezni ravni in katero vrsto dodatnih stroškov krije. Medtem ko so dodatni stroški, ki nastanejo zaradi prevoza v celinsko Evropo (prevoz po zraku ali morju, stroški skladiščenja in tranzita, povezani s prevozom), najbolj primerni glede na cilj programa pomoči in jih je tudi najlažje preverjati, obstajajo druge vrste dodatnih stroškov, ki jih povzroča oddaljenost najbolj oddaljenih regij, kot so višji stroški vlaganj ali višji operativni stroški za proizvodnjo in predelavo. Vendar jih je tudi težje oceniti. Po drugi strani bi lahko bili nekateri stroški nižji kot v celinski Evropi.

Študija ne vključuje nove ocene dodatnih stroškov za vsak proizvod in proizvodno verigo, ampak združuje informacije iz različnih virov, kot so študija iz leta 2000 (Megapesca), posodobljena s stopnjo inflacije, javna uprava ali zasebna podjetja. Ta zbirka kaže, da se ocena dodatnih stroškov in posledično potrebe po nadomestilu močno razlikuje glede na vir informacij in obravnavano vrsto dodatnih stroškov. V vseh virih informacij, ki so uporabljeni v študiji, nadomestilo v povprečju dosega približno 60 % dodatnih stroškov. Vendar se nadomestilo precej razlikuje in dosega od 40 % (majhne pelagične in globokomorske vrste na Azorih) do 169 % (za črtastega tuna, ki se na trg prevaža po morju, na Kanarskih otokih). Če segmente razčlenimo na posamezne vrste, so razlike še izrazitejše. Glede na tržno vrednost (= prodajna cena) se raven nadomestila giba med 3 % (tun na Azorih) in 30 % (nekateri proizvodi iz ribogojstva na Kanarskih otokih).

Kljub tem razlikam lahko izpostavimo nekaj splošnih ugotovitev: Prvič, nadomestila za proizvode, ki se tržijo zamrznjeni in se na trg prevažajo po morju, so višja kot tista za proizvode, ki se tržijo sveži in se na trg prevažajo po zraku. Drugič, raven nadomestil se razlikuje tudi glede na izvor surovin/ulovljenih rib. Tako je pri tunu na Madeiri in Azorih nadomestilo višje za tune, ki jih ulovijo regionalne flote, kot za uvožene tune.

Študija izpostavlja tudi nekatere primere, pri katerih program pomoči ni bil uporabljen za nadomeščanje omejitev, povezanih z oddaljenostjo, ampak kot splošna subvencija za preprečevanje zadolževanja podjetij. Tako lahko škodljivo vpliva na trgovinsko dinamiko in konkurenčnost podjetja.

Tako je zlasti, kadar raven nadomestila presega 20 % tržne vrednosti proizvoda.

Poleg tega se zdi, da v nekaterih najbolj oddaljenih regijah obstajajo vrste javne intervencije, kot so davčni odbitki ali nacionalni programi pomoči ali programi pomoči Skupnosti (FIUR), ki posredno ali neposredno vplivajo na nadomestilo dodatnih stroškov. Zato obstaja tveganje previsokih nadomestil zaradi kopičenja nadomestil in drugih vrst javne intervencije.

3.2. Socialno-ekonomski vpliv nadomestil na ribiški sektor v najbolj oddaljenih regijah

Čeprav ni v zadevnih najbolj oddaljenih regijah na voljo nobenih količinskih kazalnikov vpliva, npr. o ohranjanju in ustvarjanju dejavnosti in delovnih mest, se zdi upravičeno ugotoviti, da program spodbuja razmere, v katerih lahko gospodarski subjekti v sektorju še naprej trgujejo in s tem zagotavljajo socialno-ekonomske koristi za lokalne skupnosti. Nadaljnji obstoj ribiškega sektorja zagotavlja zaposlitve v regijah, v katerih so nadomestne možnosti zaposlovanja omejene. Ribiški proizvodi, vključeni v program, predstavljajo pomemben delež izvoza iz najbolj oddaljenih regij. To spodbuja dejavnosti lokalne proizvodnje, predelave in trženja.

Rezultati študije kažejo, da je sistem nadomestil ribiškemu sektorju na splošno omogočil kljubovanje naraščajoči konkurenci na skupnem trgu, ki se vedno bolj odpira tretjim državam in zlasti državam AKP. Politika nadomestil ustvarja ekonomije obsega in znaten finančni prihodek za upravičence ter jim omogoča, da ob enakih stroških konkurirajo podjetjem v celinski Evropi. Sistem je prejemnikom omogočil ohranjanje tržnega deleža, ki bi ga sicer prevzeli konkurenti.

Sistem nadomestil je tudi olajšal razvoj in konsolidacijo nekaterih dejavnosti. Sektor ribogojstva na Kanarskih otokih na primer proizvaja proizvode zlasti za trg celinske Evrope in mu je sistem zelo koristil. Enako velja v primeru industrije za konzerviranje tunov na Azorih, filejev tune in črnega morskega meča na Madeiri ter industrije kozic v Gvajani. Kot posledica se je zaposlovanje ustalilo ali celo povečalo.

Kljub temu je treba priznati, da ponavljajoča se uporaba izravnalnih ukrepov vključuje tveganje povzročanja ekonomske odvisnosti, ki ovira vodstvene sposobnosti ali možnosti inovacij. Tako je v primeru kozic iz Gvajane, ki bi se lahko bolje tržile in s tem dosegale višje cene. Zgodi se celo lahko, da se nekatere dejavnosti izvoza umetno ohranjajo ali celo razvijajo, medtem ko donosni tuji trgi (npr. na Japonskem in v Združenih državah) niso dovolj raziskani in se lokalni trgi zapostavljajo.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE IN PREDVIDEVANJA

Sistem nadomestil je v obdobju izvajanja ustvaril dolgotrajno stabilnost, ki je zadevnim gospodarskim subjektom omogočila delovanje pod pogoji, podobnimi tistim, pod katerimi delujejo njihovi kolegi v celinski Evropi. Sistem je prispeval k ohranjanju zaposlenosti v regijah, v katerih ni veliko drugih možnosti. Koristi, ki jih je tem izvajalcem zagotovil sistem, so v različnih zadevnih sektorjih omogočile ohranjanje ustrezne ravni proizvodnje in razvoja.

Razmere, ki povzročajo dodatne stroške, se kratkoročno verjetno ne bodo spremenile, ker izhajajo iz značilnosti najbolj oddaljenih regij in zlasti razmer v njihovih ribiških sektorjih. Zato je treba premisliti o nadaljevanju sistema, s čimer bi zagotovili ustrezno doseganje ciljev, za katere je bil vzpostavljen. To bi tudi bilo v skladu z obvezo Komisije iz Sporočila o okrepljenem partnerstvu za najbolj oddaljene regije z dne 26. maja 2004 [COM(2004)343 konč.], ki znižanje dodatnih stroškov v najbolj oddaljenih regijah opredeljuje kot eno od glavnih prednostnih nalog dejavnosti Unije za pomoč tem regijam pri premagovanju težav, ki so posledica njihove oddaljenosti.

Glede na potrebo po strateškem pristopu v sektorju se predlaga, da se sistem na enaki ravni financiranja ohrani v obdobju 2007–2013. To bi bilo tudi v skladu s trajanjem ukrepov iz člena 11 Evropskega sklada za regionalni razvoj[7]. Sistem bo med drugim pregledan ob upoštevanju reforme skupne ureditve trga za ribiške proizvode.

Vseeno ocena v tem poročilu in ugotovitve študije zahtevajo več prilagoditev. Te morajo zagotoviti:

- več pristojnosti in tudi večjo prilagodljivost glede na posebne potrebe pri trženju in razmere v najbolj oddaljenih regijah z

- omogočanjem, da države članice v svojih regijah določajo in prilagajajo ribiške proizvode, upravičene do nadomestila, ter njihove količine in določajo ustrezne zneske nadomestil v okviru letne dodelitve sredstev za zadevne regije države članice na podlagi sredstev v sedanjem sistemu;

- določanjem zneskov nadomestil zlasti na podlagi dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi prevoza v celinsko Evropo. To bi omogočilo tudi ponovno osredotočenje sistema na njegov glavni cilj;

- večjo upravičenost in usklajenost podpore z

- uvedbo zaščitnih ukrepov za izognitev neupravičenim ravnem nadomestila, zlasti z omejevanjem nadomestil za del stroškov prevoza in drugih s tem povezanih stroškov, in ob upoštevanju drugih vrst javnih intervencij, ki vplivajo na raven dodatnih stroškov;

- doseganje cilja sistema v skladu s skupno ribiško politiko z

- opredelitvijo jasnejših pogojev za upravičenost prejemnikov in proizvodov, zlasti z izključitvijo podpore za proizvode, ki niso v skladu s predpisi skupne ribiške politike ali izhajajo iz uvoženih proizvodov,

- zagotavljanjem, da nadomestilo ne povzroča povečanega pritiska na biološko občutljive staleže;

- osredotočanjem podpore na gospodarsko uspešne prejemnike;

- poenostavljeno administracijo s sorazmernimi zahtevami glede na potrebne postopke;

- večjo odgovornost z uvajanjem rednega poročanja držav članic.

Te prilagoditve bi vplivale na glavne pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri izvajanju sistema, ter izboljšale učinkovitost, transparentnost in uspešnost njegovega delovanja. Izpolnile bi tudi večino priporočil iz študije (Priloga III k delovnemu dokumentu). Poleg tega je v študiji priporočena uvedba pozitivnega seznama dodatnih stroškov in ocenjevanje njihove stopnje, da bi zagotovili popolno transparentnost izvajanja načel nadomestila dodatnih stroškov. Vendar bi takšen pristop zahteval nadaljnje analize in torej več časa za oblikovanje konkretnega predloga in hkrati povzročil tudi večjo togost in zapletenost sistema ter nevarnost, da se vse posebnosti najbolj oddaljenih regij ne bi izrazile že na začetku ali bi se sčasoma spremenile. Prav tako se ne zdi upravičeno načrtovati nacionalno ali regionalno sofinanciranje sistema. Namen tega priporočila je zlasti povečanje skupnega proračuna. Vseeno naj bi predvidene prilagoditve, vključno s pogojem za osredotočanje podpore na gospodarsko uspešne prejemnike, omogočile učinkovitejšo in bolj osredotočeno izvajanje sistema ter večjo odgovornost držav članic.

Kljub temu bo sistem treba prilagoditi, da bi izvedli nov sistem finančnega upravljanja, sprejet za tržne izdatke v ribiškem sektorju iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EAGF), tj. neposredno centralizirano upravljanje.

Predlog uredbe za ohranjanje sistema nadomestil za najbolj oddaljene regije, ki je priložen temu poročilu, določa podrobnosti predlaganih sprememb.

[1] UL L 345, 31.12.2003, str. 34.

[2] Regije, ki jih določa člen 299(2) Pogodbe, so francoski čezmorski departmaji, Azori, Madeira in Kanarski otoki.

[3] Čeprav člen 9 Uredbe (ES) št. 2328/2003 predvideva sprejetje podrobnih pravil za izvajanje, takšna pravila niso bila nikoli uvedena.

[4] Glede zahteve, ki so jo maja 2002 predložili Azori za podvojitev nadomestila za pridnene vrste, Komisija ni sprejela odločitve, ker je bil namen zahteve le črpanje sredstev in ne ustrezni dejavniki.

[5] UL L 160, 26.6.1999, str. 103.

[6] Zaradi pomanjkanja zahtev za države članice glede poročanja o izvajanju sistema nadomestil izhajajo informacije, s katerimi razpolaga Komisija, zlasti iz finančnega izvajanja in zahtev za prilagoditve. Druge informacije, vključene v to poglavje, so vzete iz zgoraj omenjene študije o strukturnih vidikih skupne ribiške politike v najbolj oddaljenih regijah.

[7] Uredba (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj (UL L 210, 31.7.2006, str. 1).