[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 26.9.2006

COM(2006) 552 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o Mednarodnem zdravstvenem pravilniku

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o Mednarodnem zdravstvenem pravilniku

Blank Line.

1. Uvod 3

2. Ozadje MZP 4

2.1. Kratek opis 4

2.2. Pristojnost 4

3. Pridržki 5

3.1. Pridržki ES in držav članic 5

3.2. Odzivi EU na pridržke tretjih držav 5

4. Prostovoljna predčasna uporaba vidikov v zvezi z gripo 5

4.1. Posebni vidiki za predčasno uporabo 6

4.2. Potreba po skupnem pristopu EU k prostovoljni predčasni uporabi 7

5. Popolno izvajanje – vloga EU 7

5.1. Memorandum o soglasju med Skupnostjo in WHO 7

5.2. Vloga obstoječih mrež EU, EWRS in Odbora za varovanje zdravja 7

5.3. Vloga ECDC 9

5.4. Seznam strokovnjakov, odbor za nujne primere in odbor za pregled 10

6. Omejitve političnih odzivov, ki vplivajo na mednarodni promet 11

6.1. Mejni ukrepi 11

6.2. Sledenje stikov 12

6.3. Posebna vprašanja v zvezi s pandemijo gripe 12

7. Operativni zaključki 12

PRILOGA – Povzetek in seznam kratic 14

1. UVOD

V tem sporočilu so navedena stališča Komisije o izvajanju revidiranega Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (2005) – MZP[1]. Namen sporočila je spodbuditi strukturirano razpravo s Svetom in Parlamentom.

MZP je mednarodni pravni instrument, katerega cilj je preprečiti širjenje bolezni, zaščititi pred njim in ga nadzirati ter zagotoviti odziv javnega zdravstva, sorazmeren s tveganjem, in hkrati preprečiti nepotrebno poseganje v promet in trgovino.

MZP začne veljati 15. junija 2007 in zahteva postopno izvedbo najpozneje do leta 2016. Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije je maja 2006 sprejela resolucijo[2], ki poziva k prostovoljni predčasni uporabi nekaterih vidikov MZP v zvezi s pandemijo influence.

Za delovanje MZP v praksi bo potrebno tesno usklajevanje med Komisijo in državami članicami. Evropska unija in države članice lahko s sodelovanjem optimizirajo izvajanje in bolje zaščitijo državljane EU pred nujnimi primeri mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja.

K zanesljivejšemu in skladnejšemu izvajanju MZP lahko prispevata zlasti Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC[3]) in Sistem EU za zgodnje obveščanje in odzivanje na grožnje javnemu zdravju (EWRS[4]).

To sporočilo na kratko:

- navaja razlago Komisije o pravnem položaju EU v zvezi s pridržki glede MZP in predčasnim izvajanjem vidikov v zvezi z gripo;

- pojasnjuje vlogo EU pri izvajanju MZP, zlasti prek ECDC in EWRS;

- opozarja države članice na omejitve MZP v zvezi z nacionalnimi ukrepi, ki se lahko sprejmejo zaradi varstva javnega zdravja, zlasti za vrste ukrepov, ki zadevajo mednarodne meje in bi se lahko sprejeli kot odziv na pandemijo gripe;

- spodbuja države članice, da razvijejo in si izmenjajo načrte za izvajanje MZP.

Povzetek sklepov in seznam kratic sta v prilogi k temu sporočilu.

2. OZADJE MZP

2.1. Kratek opis[5]

Države članice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so leta 1951 sprejele prvi Mednarodni sanitarni pravilnik. Ta je bil leta 1969 preimenovan v Mednarodni zdravstveni pravilnik, ki je bil od takrat štirikrat spremenjen in dopolnjen, nazadnje in najbolj obsežno leta 2005.

MZP je mednarodni pravni instrument, ki je pravno zavezujoč za vse države pogodbenice. Posameznim državam ga ni treba ratificirati, vendar ga lahko vsaka država zavrne ali izrazi pridržke v zvezi s posameznimi vidiki. 192 držav je članic WHO, vključno s 25 državami članicami EU, Bolgarijo in Romunijo.

EU ni pogodbenica MZP, vendar MZP priznava vlogo „regionalnih organizacij za gospodarsko povezovanje“, kot je EU. Člen 57(3) MZP zlasti navaja, da „Brez poseganja v obveznosti iz tega pravilnika države pogodbenice, ki so članice regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, v medsebojnih odnosih uporabljajo skupna pravila, ki veljajo v zadevni regionalni organizaciji za gospodarsko povezovanje“ .

To na primer pomeni, da bi morala EU, če bi WHO predlagala državam zavrnitev vstopa ali izstopa nekaterega blaga v skladu z MZP (člen 18(2)), ukrepati kolektivno na pobudo Komisije, ker zakonodaja EU o enotnem trgu državam članicam preprečuje sprejetje enostranskih ukrepov.

2.2. Pristojnost

MZP je mednarodni instrument, ki vključuje vprašanja mešane pristojnosti nacionalnih vlad in Evropske skupnosti (ES)[6].

Veliko členov MZP se nanaša na vprašanja, ki spadajo v zakonodajo ES. Glede na zadevno zakonodajo se ta vprašanja obravnavajo kot zadeva v izključni pristojnosti Skupnosti ali kot zadeva v deljeni pristojnosti nacionalnih vlad in Skupnosti. Člen 45 MZP zajema na primer obdelavo osebnih podatkov, ki jo v EU obravnava zakonodaja s pravno podlago na področju enotnega trga[7] in je zato v izključni pristojnosti Skupnosti.

Drugi členi MZP so v celoti zadeva nacionalnih vlad, ker ni z njimi povezane zakonodaje ES. Člen 41 MZP vključuje na primer stroške izvajanja zdravstvenih ukrepov za prevozna sredstva (ladje in letala), ki jih zakonodaja ES izrecno ne obravnava in zato zanje Skupnost ni pristojna.

Namen tega sporočila ni naštevati, kateri členi MZP spadajo v nacionalno pristojnost, pristojnost Skupnosti ali deljeno pristojnost, ampak preučiti, kako bi bilo mogoče MZP izvajati usklajeno po vsej Skupnosti.

3. PRIDRžKI

V skladu s členom 62 MZP lahko države pogodbenice generalnega direktorja WHO do 15. decembra 2006 pod določenimi pogoji obvestijo o svojih pridržkih. S pridržki države običajno pokažejo, da ne morejo ali nočejo izvajati nekaterih vidikov MZP.

Države članice in Komisija so med pogajanji o MZP tesno in uspešno sodelovale, da bi zagotovile skladnost končnega MZP z zakonodajo ES in nacionalno zakonodajo, tako da pridržki ne bi bili potrebni.

3.1. Pridržki ES in držav članic

Končni pregled usklajenosti zakonodaje ES in MZP ni pokazal na potrebo po kakršnih koli pridržkih v zvezi z vidiki MZP, za katere je pristojna Skupnost.

Do sedaj nobena država članica ni izrazila potrebe po pridržkih v zvezi z vidiki MZP v nacionalni pristojnosti. Možno je, da se bodo med pripravami na izvajanje pojavile težave s posameznimi določbami. V takšnem primeru bi bil za uradno vložitev pridržkov pri WHO potreben skupni pristop EU, da se tako spoštuje načelo enotnosti mednarodnega zastopanja, kot ga priznava sodna praksa ES in izhaja iz člena 10 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

Komisija z zadovoljstvom ugotavlja, da ni potrebe po kakršnih koli pridržkih k MZP glede vprašanj v pristojnosti Skupnosti. Če država članica želi izraziti pridržek k MZP glede vprašanja v nacionalni pristojnosti, bo potrebno usklajevanje na ravni EU. Da bi se to doseglo pred iztekom roka decembra 2006, mora država članica, ki želi izraziti pridržek, o tem čim prej obvestiti Komisijo in druge države članice, da se lahko dogovorijo o usklajenem pristopu.

3.2. Odzivi EU na pridržke tretjih držav

Do sedaj nobena tretja država ni predložila pridržkov k MZP, vendar bodo nekatere od njih to morda želele storiti. Če ali ko WHO prejme pridržek, mora generalni direktor WHO v skladu s členom 62 MZP o tem obvestiti vse druge države pogodbenice WHO, ki MZP niso zavrnile, in jim dati na voljo 6 mesecev za odziv na ta pridržek. Če vsaj tretjina navedenih držav nasprotuje pridržku, bo WHO državo, ki je predložila pridržek, pozvala k razmisleku o umiku pridržka v 3 mesecih. Če država s tem ne soglaša, WHO zaprosi za mnenje odbor za pregled, ki deluje v okviru MZP.

Usklajevanje na ravni EU bo potrebno tudi za pripravo skupnega pristopa h kakršnim koli pridržkom tretjih držav.

4. PROSTOVOLJNA PREDčASNA UPORABA VIDIKOV V ZVEZI Z GRIPO

Resolucija Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije 59.2, sprejeta 26. maja 2006, poziva države pogodbenice, da nemudoma prostovoljno izpolnijo določbe MZP, ki se štejejo za pomembne pri tveganju, ki ga predstavlja pandemija aviarne in možne humane influence.

Treba je pojasniti, da začne MZP veljati 15. junija 2007 in je zavezujoč za vse pogodbenice. Po tem datumu veljajo za različne določbe različni izvedbeni roki, vendar je skladnost s celotnim instrumentom obvezna.

4.1. Posebni vidiki za predčasno uporabo

Resolucija Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije poziva države, da:

1. v 90 dneh od sprejetja resolucije Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (tj. pred koncem avgusta 2006) imenujejo nacionalne kontaktne točke v okviru MZP. To bi moralo pomagati pri pravočasni vzpostavitvi komunikacijskih povezav v okviru MZP pred naslednjo sezono gripe v EU. Menimo, da mora ECDC tesneje sodelovati z nacionalnimi kontaktnimi točkami, zlasti v primeru izbruhov bolezni v več kot eni državi članici EU. Glej oddelek 5 o vlogi ECDC.

2. upoštevajo mehanizme in postopke MZP v zvezi z boleznimi, ki lahko pomenijo nujni primer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja . Na ravni EU se to že upošteva. V nasvetu državam članicam o izvajanju Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije do prostega gibanja je na primer „bolezen, ki lahko preraste v epidemijo in kakor je opredeljena v ustreznih instrumentih WHO“, določena glede na Prilogo 2 k MZP.

3. obvestijo WHO o kakršnem koli verjetnem ali potrjenem primeru aviarne influence pri človeku in o tem pozneje z WHO razpravljajo. V EU do sedaj niso bili ugotovljeni nobeni sumljivi primeri pri človeku.

4. pošljejo centrom WHO za sodelovanje informacije in biološke materiale v zvezi z visoko patogeno aviarno influenco ter drugimi novimi sevi virusov influence. Vzorci primerov suma okužbe ljudi v Turčiji so bili v začetku tega leta poslani na testiranje laboratorijem WHO v Združenem kraljestvu. Do zamud pošiljk vzorcev je prišlo pri nekaterih letalskih prevoznikih EU; to zadevo spremljajo generalni direktorji EU za civilno letalstvo .

5. razvijejo lastne zmogljivosti za proizvodnjo cepiva proti influenci ali sodelujejo s sosednjimi državami za vzpostavitev regionalnih zmogljivosti. Države članice EU to obravnavajo kot pomembno prednostno nalogo. Svet je razpravljal o zmogljivostih za proizvodnjo cepiva skupaj z dokumentom Komisije o možnostih za vzpostavitev zalog protivirusnih zdravil EU.

6. okrepijo sodelovanje nacionalnih organizacij na področju humane in zoonotske influence. ECDC in šesti okvirni program Komisije za raziskave pospešujeta znanstveno sodelovanje EU v zvezi s tem.

7. spoštujejo časovne okvire MZP glede dejavnosti in obveščanja, zlasti glede poročanja o primerih aviarne influence pri človeku. Dosedanje izkušnje kažejo, da časovni okviri MZP državam članicam EU ne bi smeli povzročati težav, vseeno pa bo mogoče potrebna nadaljnja ocena zmogljivosti držav članic.

8. sodelujejo, vključno z aktiviranjem finančne podpore za izboljšanje nadzora influence in odziva nanjo v državah, ki sta jih prizadeli aviarna influenca in pandemija influence. EU je prek ECDC in programa javnega zdravja (Sklep 1786/2002/ES) zagotovila finančna sredstva za boljši nadzor influence in odziv nanjo v EU; enako pa je prek donatorske konference v Pekingu, katere sogostiteljica je bila Komisija januarja 2006, ukrepala v državah v razvoju.

4.2. Potreba po skupnem pristopu EU k prostovoljni predčasni uporabi

Za spoštovanje načela enotnosti mednarodnega zastopanja iz Pogodbe ES je potreben skupen pristop.

Pomembno je, da se enaki vidiki MZP izvajajo istočasno v vseh državah članicah EU. Za to bo potrebno usklajevanje na ravni EU.

5. POPOLNO IZVAJANJE – VLOGA EU

MZP ima jasne posledice za politike EU, zlasti na področju trgovine, prevoza in mejnih politik na enotnem trgu, kadar v nujnem primeru mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja zakonodaja ES zagotavlja mehanizme za odziv na ta primer .

Kot je bilo ugotovljeno že med pogajanji, je večina določb MZP povezana z EU in državami članicami, zato je za optimalno izvajanje potrebno tesno usklajevanje.

Zato lahko imajo EU, njene institucije in mreže pozitivno vlogo pri izvajanju MZP, s čimer se doda vrednost in prepreči podvajanje prizadevanj na nacionalni ravni.

5.1. Memorandum o soglasju med Skupnostjo in WHO

Na podlagi predlogov delovnih praks in vloge ECDC, ki so navedene zgoraj, bi bilo zaželeno sprejeti upravni memorandum o soglasju med Skupnostjo in WHO, ki bi zagotovil jasno opredelitev ureditev v zvezi z MZP. Komisija bi bila odgovorna za pripravo osnutka, pogajanja in podpis tega memoranduma.

5.2. Vloga obstoječih mrež EU, EWRS in Odbora za varovanje zdravja

Odločba 2119/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta je vzpostavila mrežo epidemiološkega spremljanja in obvladovanja nalezljivih bolezni v EU. Odločba Komisije 2000/57 je določila merila za uporabo EWRS za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.

Glavna vloga EWRS je poročanje o nalezljivih boleznih, ki prizadenejo več kot eno državo članico ali predstavljajo tveganje širjenja bolezni v več kot eno državo članico. Odločba 2119/98/ES od držav članic prav tako zahteva, da poročajo o sprejetih ukrepih in se posvetujejo s Komisijo za uskladitev prizadevanj za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.

Področje uporabe EWRS je omejeno na nalezljive bolezni, vključno z boleznimi neznanega izvora. Zato ni tako široko kot področje uporabe MZP, ki vključuje primere neznanega vzroka ali izvora in širjenje strupenih, nalezljivih ali drugače nevarnih materialov kot možne nujne primere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja. To je določeno v Prilogi 2 k MZP.

Glede na to, da je večina možnih nujnih primerov mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja verjetno posledica nalezljivih bolezni, je med informacijskimi in komunikacijskimi potrebami, s katerimi se srečujejo države članice v okviru EWRS in MZP, seveda veliko podobnosti. Pri nujnih primerih mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja, ki jih ne povzročijo nalezljive bolezni, lahko ima dopolnilno vlogo odbor EU za varovanje zdravja, ki je bil ustanovljen leta 2001 za spodbujanje sodelovanja v boju proti bioterorizmu . Predstavniki odbora za varovanje zdravja usklajujejo večsektorske odzive na ogrožanje zdravja v državah članicah, ki so še posebej pomembni pri obvladovanju groženj, ki niso izbruhi nalezljivih bolezni. Člani odbora za varovanje zdravja komunicirajo med seboj in Komisijo prek varnega informacijskega sistema (RAS-BICHAT), ki 24 ur na dan in 7 dni v tednu omogoča hitro opozarjanje o takšnih dogodkih.

Uredba o ustanovitvi ECDC določa, da bo ECDC pomagal Komisiji pri vodenju EWRS. Center se trenutno ukvarja s proučevanjem zahtev uporabnikov, zato da se izboljša sistem, pri čemer uporablja nedavne izkušnje, ki jih je EU pridobila z vajami na področju črnih koz in gripe.

Komisija za čim večjo učinkovitost predlaga naslednje delovne prakse:

9. Imenovanje iste nacionalne kontaktne točke za EWRS in MZP . Države članice se bodo morale za izpolnjevanje zahtev obeh sistemov mogoče nekoliko prilagoditi, vendar bi prekrivanje funkcij upravičilo ta pristop, zlasti ker bi bilo treba vsako nalezljivo bolezen, ki jo je treba prijaviti v okviru MZP, prijaviti tudi v okviru EWRS. Prav tako se lahko preučijo dopolnjevanja s sistemom EU za hitro obveščanje o bioloških in kemičnih napadih in grožnjah, zato da se opredeli najboljši način za obdelavo prijav o neznanih virih ali nevarnih materialih v okviru MZP.

10. Sočasno obveščanje EWRS in WHO o dogodkih v njuni pristojnosti, ki jih v skladu z MZP ni treba prijaviti kot možne nujne primere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja. Ta možnost je že na voljo in se redno uporablja z enostavno aktivacijo na vmesniku EWRS, pri čemer se WHO uvrsti pod kopijo. To lahko postane ustaljena praksa za sočasno obveščanje vseh zainteresiranih strank.

11. Obveščanje Mreže EU za nalezljive bolezni pred uradno prijavo možnega nujnega primera mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja v okviru MZP. To bi državam članicam omogočilo, da uskladijo prijave na primer pri izbruhu nalezljive bolezni, ki se pojavi hkrati v več državah članicah (izbruh v več državah).

12. Uporaba EWRS in/ali odbora za varovanje zdravja za pomoč pri usklajevanju obvladovanja tveganja za zdravje in odziva pred razpravo z WHO, zlasti v primeru izbruhov v več državah. Odločba 2119/98/ES od držav članic že zahteva, da se med seboj posvetujejo in tako uskladijo svoj odziv v primeru izbruha. Usklajen odziv na nujne primere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja v okviru MZP lahko poteka prek EWRS in/ali odbora za varovanje zdravja, odvisno od vrste grožnje. Predsedstvo ali Komisija lahko o tem odzivu obvesti WHO in ta odziv z WHO na ravni EU tudi usklajuje. To bi zagotovilo enotno stališče EU, zmanjšalo nepotrebna prizadevanja in zagotovilo učinkovitejše usklajevanje politik. Ta postopek se lahko opredeli na podlagi obstoječih mehanizmov.

5.3. Vloga ECDC

ECDC je neodvisna agencija, pristojna za prepoznavanje in ocenjevanje sedanjih in nastajajočih groženj za zdravje ljudi, ki jih povzročajo nalezljive bolezni, ter obveščanje o njih. ECDC zbira in obdeluje ustrezne znanstvene in tehnične podatke, zagotavlja znanstvena mnenja in tehnično pomoč ter usklajuje evropsko povezovanje v mreže. ECDC sodeluje tudi s Komisijo in državami članicami, da bi postal referenčna točka EU za spremljanje nalezljivih bolezni, ter ocenjuje države članice in jim pomaga, da okrepijo zmogljivosti nacionalnega spremljanja.

Dejavnosti spremljanja, ki jih izvaja ECDC, bodo zelo pomembne v primeru grožnje javnemu zdravju, ki zahteva prijavo v okviru MZP. ECDC lahko državam članicam pomaga tudi pri nacionalnem izvajanju MZP.

ECDC zdaj pripravlja smernice za odkrivanje in ocenjevanje groženj v EU, ki bi bile uporabne v okviru Priloge I k MZP.

ECDC bi lahko zagotovil navodila za uporabo Priloge 2 k MZP, instrumenta odločanja, s katerim je mogoče ugotoviti, kateri dogodki lahko pomenijo nujni primer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja.

ECDC lahko olajša izmenjavo informacij in najboljših praks med državami članicami EU, po možnosti z organizacijo srečanj ali delavnic v okviru MZP.

ECDC lahko aktivira strokovno znanje in izkušnje tako, da pošlje epidemiološke strokovnjake na prizadeta območja v EU in v sosednje države za pomoč pri oceni tveganja in svetovanje o najučinkovitejšem odzivu javnega zdravstva. To dopolnjuje obstoječe mehanizme WHO za mednarodno pomoč. Sodelovanje med ECDC in WHO je že zadovoljivo in se bo še naprej razvijalo, da se zagotovi čim večja učinkovitost v EU in širši Evropi.

Končno, Komisija glede na pristojnosti in naloge nacionalnih kontaktnih točk v okviru MZP[8], ki jih je predlagala WHO, verjame, da ECDC lahko ima dopolnilno vlogo na ravni EU in jo mora imeti. Besedilo MZP formalno navaja le, da „vsaka država pogodbenica imenuje ali vzpostavi nacionalno kontaktno točko“. Ker pa bo ECDC vodil EWRS in zbiral podatke o oceni tveganja, bo dejansko opravljal veliko nalog na ravni EU, ki so na nacionalni ravni dodeljene nacionalnim kontaktnim točkam.

Komisija predlaga, da je treba vlogo ECDC v okviru MZP formalno opredeliti, zlasti v zvezi z zbiranjem podatkov o vprašanjih v njegovi pristojnosti. Vloga ECDC mora vključevati naslednje elemente iz vodnika WHO o nacionalnih kontaktnih točkah v okviru MZP:

13. stalno dostopnost za komunikacijo s kontaktnimi točkami WHO v okviru MZP (po elektronski pošti, telefonu, telefaksu).

14. izmenjavo informacij v času nepričakovanih ali nenavadnih dogodkov na področju javnega zdravja (člen 7 MZP): zagotavljanje informacij kontaktnim točkam WHO v okviru MZP o dogodkih v EU, ki lahko pomenijo nujni primer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja (pri čemer je potrebno soglasje držav članic).

15. Posvetovanje (člen 8): svetovanje WHO o dogodkih v EU, ki ne zahtevajo prijave v okviru MZP. To se običajno izvaja s kopiranjem ali posredovanjem sporočil EWRS WHO, pri čemer je potrebno soglasje držav članic.

16. Druga poročila (člen 9): odziv na zahteve WHO po posvetovanjih ali na poskuse preverjanja poročil o dogodkih v EU in obveščanje WHO o kakršnih koli dokazih o tveganju za javno zdravje, ki se ugotovi zunaj EU in lahko povzroči mednarodno širjenje bolezni.

17. Preverjanje (člen 10): odziv na zahteve WHO po preverjanju poročil iz virov, ki niso prijave ali posvetovanja, o dogodkih, ki lahko pomenijo nujni primer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja in so se domnevno pojavili v EU.

18. Zagotavljanje informacij s strani WHO (člen 11): zaupno prejemanje informacij o prijavah, posvetovanjih in poročilih o možnih nujnih primerih mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja, ki so predloženi WHO v skladu s členi 5 do 10. WHO lahko te informacije pošlje prek EWRS.

19. Posredovanje informacij ustreznim sektorjem uprave EU, vključno s sektorji, pristojnimi za nadzor in poročanje, vstopna mesta in javno zdravje, in drugimi oddelki, ter združevanje prispevkov teh sektorjev. Vlogo ECDC je treba omejiti na oceno tveganja. Komisija bi bila pristojna za obvladovanje tveganja, zlasti prek generalnih direktoratov za zdravje in varstvo potrošnikov, pravosodje, svobodo in varnost ter energijo in prevoz.

5.4. Seznam strokovnjakov, odbor za nujne primere in odbor za pregled

Člen 47 MZP predvideva seznam strokovnjakov, ki jih imenuje generalni direktor WHO, seznam pa mora vključevati „enega člana na zahtevo vsake države pogodbenice in, če je primerno, strokovnjake, ki jih predlagajo ustrezne medvladne in regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje“. Komisija je nedavno pisala WHO in predlagala, da se na seznam MZP vključijo strokovnjaki Komisije in ECDC.

Členi 48 do 53 MZP se nanašajo na odbor za nujne primere in odbor za pregled. Odbor za nujne primere bo svetoval WHO o tem, ali nek dogodek pomeni nujni primer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja, in bo z začasnimi priporočili WHO tudi pozvan k predložitvi stališč o ustreznem političnem odzivu. Odbor za pregled bo svetoval WHO o pridržkih, stalnih priporočilih, tehničnih priporočilih o možnih spremembah MZP in splošnem delovanju MZP.

Odbora se bosta sestajala ad hoc na zahtevo WHO in bosta vključevala strokovnjake s seznama v okviru MZP, ki bodo izbrani na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in pravične geografske zastopanosti. Vsaj en član odbora za nujne primere mora biti strokovnjak iz države, v kateri se je dogodek pojavil.

V primeru možnega nujnega primera mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja na ozemlju EU bi bilo primerno, da WHO povabi strokovnjaka Komisije in/ali ECDC s seznama v okviru MZP kot člana odbora za nujne primere .

6. OMEJITVE POLITIčNIH ODZIVOV, KI VPLIVAJO NA MEDNARODNI PROMET

Člen 43 MZP pojasnjuje, da, čeprav lahko države sprejmejo lastne ukrepe, ki dosežejo enako ali višjo raven zdravstvenega varstva kot priporočila WHO, „ti ukrepi ne bodo bolj omejevali mednarodnega prometa ter ne bodo nasilnejši ali bolj moteči za osebe kot ustrezno razpoložljive druge možnosti, ki bi dosegle ustrezno raven zdravstvenega varstva,“ .

MZP dodatno omejuje nacionalne ukrepe, ki „znatno posegajo“ v mednarodni promet. To je opredeljeno kot zavrnitev vstopa ali izstopa mednarodnih potnikov, prtljage ali tovora ali njihovo zadrževanje za več kot 24 ur – npr. z zaprtjem mejnega prehoda ali uvedbo karantene. V takšnih primerih morajo države predložiti znanstvene informacije in javnozdravstvene utemeljitve, ki upravičujejo ukrep.

Vsaka država, ki je pod vplivom takega ukrepa, lahko zahteva posvetovanje z državo, ki ukrep izvaja. V primeru spora zaradi ukrepov, ki omejujejo trgovino, se lahko od WHO zahteva, da o sporu odloči.

6.1. Mejni ukrepi

Ključna značilnost revidiranega MZP je uravnoteženje potrebe po omejitvah samovoljnih mejnih ukrepov in pravice držav, da izvajajo potrebne preglede potnikov. Glavne določbe so navedene v delu V MZP.

Evropska zakonodaja dodatno omejuje enostranske ukrepe: na mejah znotraj Skupnosti z Zakonikom o schengenskih mejah[9] ter na vseh mejah z Direktivo 2004/38 o prostem gibanju[10] in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah[11].

Člen 31 MZP državam pogodbenicam dovoljuje, da zahtevajo zdravstveni pregled, cepljenje ali druge oblike preventive za potnike kot pogoj za vstop. Za to veljajo nekateri pogoji, vključno s tem, da je vsak pregled čim manj nasilen in moteč za dosego cilja javnega zdravja.

V skladu z Direktivo 2004/38 lahko države članice zavrnejo vstop državljanom EU in njihovim družinskim članom, če menijo, da so grožnja javnemu zdravju, vendar samo, če je to sorazmerno in v skladu s strogimi materialnimi in postopkovnimi zaščitnimi ukrepi. V skladu z Zakonikom o schengenskih mejah se lahko zavrne vstop tudi državljanom tretjih držav, če se šteje, da so grožnja javnemu zdravju. Pri opredelitvi pojma „grožnja javnemu zdravju“ se oba dokumenta sklicujeta na ustrezne instrumente WHO.

Čeprav člen 43 MZP državam članicam omogoča sprejetje lastnih ukrepov kot odziv na nujne zdravstvene primere mednarodnih razsežnosti, so mejni ukrepi v pristojnosti Skupnosti in je zanje potrebno usklajevanje na ravni EU. Poleg tega Odločba 2119/1998 o vzpostavitvi mreže določa, da mora država članica, kadar namerava sprejeti ukrepe za obvladovanje nalezljivih bolezni, o tem vnaprej obvestiti druge države članice in Komisijo ter se, če je možno, z njimi posvetovati. To je pomembna in občutljiva tema, o kateri je treba razpravljati v Svetu.

6.2. Sledenje stikov

V skladu s členom 23 MZP lahko države od potnikov zahtevajo informacije o destinaciji, da lahko z njimi navežejo stike za namene javnega zdravja. Čeprav zdaj ni nobenega standardnega mednarodnega pristopa k sledenju stikov, je to lahko uporabno orodje politike za javno zdravje, če se pravila o varovanju osebnih podatkov v celoti izpolnjujejo.

Komisija sodeluje z letalsko industrijo in generalnimi direktorji za civilno letalstvo, da bi se dogovorili o možnem pristopu EU k sledenju stikov.

To lahko temelji na standardni kartici za sledenje potnikom, ki jo izpolnijo potniki v letalu; WHO že pripravlja obrazec za uporabo v času nujnih primerov mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja.

6.3. Posebna vprašanja v zvezi s pandemijo gripe

Zgoraj opisani mednarodni ukrepi so tradicionalna orodja zdravstvene politike, vendar je njihova učinkovitost vprašljiva v primeru gripe, ki se lahko prenaša, preden se pojavijo simptomi, in ki se v fazi pandemije zelo hitro širi. Nacionalni in lokalni ukrepi za omejevanje socialnih stikov, kot so zapiranje šol in notranje omejevanje potovanj, so lahko učinkovitejši, bolj praktični in cenejši.

V skladu z nasvetom ECDC bi bilo pregledovanje mednarodnih potnikov ob odhodu ali prihodu v primeru pandemije gripe le delno uporabno, razen v zgodnji fazi, v kateri bi bilo po mnenju WHO vredno razmisliti o pregledih ob odhodu. Za praktičnost in stroškovno učinkovitost takšnih mejnih ukrepov bi bilo koristno uskladiti politiko države prihoda in države odhoda.

7. OPERATIVNI ZAKLJUčKI

To sporočilo predlaga številne delovne postopke za izvajanje MZP v EU. Komisija bo ob upoštevanju stališč Evropskega parlamenta in Sveta v sodelovanju z državami članicami in ECDC te predloge nadalje razvijala.

Komisija bo zlasti:

- pripravila usklajena stališča EU o vseh pridržkih v zvezi z MZP iz tretjih držav, o katerih se bo razpravljalo v Svetu;

- pripravila osnutek Memoranduma o soglasju glede MZP med Skupnostjo in Svetovno zdravstveno organizacijo, se o njem pogajala in ga podpisala ter pojasnila vlogo EWRS in ECDC pri izvajanju MZP;

- na zahtevo držav članic pojasnila kakršna koli vprašanja glede pristojnosti MZP;

ECDC bo:

- pripravil smernice za odkrivanje in ocenjevanje groženj v EU, ki jih je mogoče uporabiti v okviru Priloge I k MZP o zahtevah glede ključnih zmogljivosti;

- po želji pripravil navodila za uporabo Priloge 2 k MZP, ki določa instrument odločanja, s katerim je mogoče ugotoviti, kateri dogodki lahko pomenijo nujne primere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja;

- spodbudil izmenjavo informacij in najboljših praks med državami članicami EU o izvajanju MZP, vključno z organizacijo posebnih delavnic v okviru MZP, če bo zaželeno.

MZP določa roke za države pogodbenice, v katerih morajo oceniti in razviti ključne zmogljivosti ter tako izpolniti zahteve MZP glede nadzora in odziva. Države pogodbenice morajo v petih letih od začetka veljavnosti MZP junija 2007 pripraviti in izvesti načrte, s katerimi zagotovijo obstoj in delovanje teh ključnih zmogljivosti na svojem ozemlju. Komisija zato meni, da bi bilo ustrezno preučiti napredek pri izvajanju MZP do leta 2012.

PRILOGA – Povzetek in seznam kratic

Pridržki: Komisija je zadovoljna, da glede vprašanj pristojnosti ES ni potrebe po kakršnih koli pridržkih v zvezi z MZP. Do sedaj nobena država članica ni izrazila potrebe po pridržkih v zvezi z vprašanji nacionalne pristojnosti. V primeru kakršnih koli pridržkov bo potrebno usklajevanje na ravni EU. Usklajevanje na ravni EU bo potrebno tudi pri odzivanju na kakršne koli pridržke tretjih držav.

Prostovoljna predčasna uporaba. Pomembno je, da se enaki vidiki MZP izvajajo istočasno v vseh državah članicah EU. Za to bo potrebno usklajevanje na ravni EU.

Obstoječe mreže EU, vključno z EWRS. Komisija predlaga štiri delovne prakse v okviru MZP: imenovanje iste nacionalne kontaktne točke za EWRS in MZP, sočasno obveščanje EWRS in WHO o dogodkih v njuni pristojnosti, ki ne pomenijo možnega nujnega primera mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja, obveščanje Mreže EU za nalezljive bolezni pred uradno prijavo možnega nujnega primera mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja v okviru MZP, uporaba EWRS in/ali odbora za varovanje zdravja za pomoč pri usklajevanju obvladovanja tveganja in odziva pred razpravo z WHO.

Vloga ECDC. ECDC že pripravlja smernice za določanje zmogljivosti nacionalnega spremljanja, ki bi bile uporabne v okviru Priloge I k MZP. ECDC bi lahko zagotovil navodila za uporabo instrumenta odločanja v Prilogi 2 k MZP in olajšal izmenjavo informacij o izvajanju MZP, po možnosti z organizacijo srečanj ali delavnic. Vlogo ECDC v zvezi z MZP bi bilo treba formalno opredeliti, da bi tako odražala nekatere vidike vloge nacionalnih kontaktnih točk, vključno s prejemanjem informacij WHO o prijavah in posvetovanjih (prek EWRS).

Seznam strokovnjakov v okviru MZP, odbor za nujne primere in odbor za pregled. Komisija je WHO nedavno predlagala strokovnjake Komisije in ECDC, ki jih je treba dodati na seznam v okviru MZP. V primeru možnega nujnega primera mednarodnih razsežnosti, ki ga prijavi država članica EU, bi bilo primerno, da se za člana odbora za nujne primere izbere strokovnjak Komisije in/ali ECDC izbere kot član odbora za nujne primere.

Memorandum o soglasju med Skupnostjo in WHO. Na podlagi predlogov delovnih praks, ki so navedene zgoraj, je zaželeno, da se pripravi memorandum o soglasju med Skupnostjo in WHO, ki bi zagotovil primerno opredelitev ureditev v zvezi z MZP. Komisija bi bila odgovorna za pripravo osnutka, pogajanja in podpis takšnega memoranduma.

Omejitve enostranskih političnih odzivov v okviru MZP, vključno z mejnimi ukrepi. MZP jasno določa, da „ti ukrepi ne bodo bolj omejevali mednarodnega prometa ter ne bodo nasilnejši ali bolj moteči za osebe kot ustrezno razpoložljive druge možnosti, ki bi dosegle ustrezno raven zdravstvenega varstva“. Mejni ukrepi spadajo v pristojnost Skupnosti in zahtevajo usklajevanje na ravni EU. Poleg tega Odločba 2119/1998 o vzpostavitvi mreže določa, da mora država članica, kadar namerava sprejeti ukrepe za obvladovanje nalezljivih bolezni, o tem vnaprej obvestiti druge države članice in Komisijo ter se, če je možno, z njimi posvetovati.

Posebna vprašanja v zvezi s pandemijo gripe. Ukrepi na mednarodni ravni so tradicionalna orodja zdravstvene politike, vendar je njihova učinkovitost vprašljiva v primeru gripe, ki se lahko prenaša, preden se pojavijo simptomi, in ki se v fazi pandemije zelo hitro širi.

ES: Evropska skupnost, ECDC: Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, EP: Evropski parlament, EU: Evropska unija, EWRS: Sistem za zgodnje obveščanje in odzivanje, MZP: Mednarodni zdravstveni pravilnik, WHO: Svetovna zdravstvena organizacija, WHA: Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije.

[1] Poročilo Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije 58 z besedilom MZP.

[2] Resolucija Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije 59.2.

[3] Ustanovljen z Uredbo 851/2004 Evropskega parlamenta in Sveta. http://europa.eu.int/eur-lex/lex/Result.do?code=32004R0851&Submit=Search&RechType=RECH_celex

[4] Ustanovljen z Odločbo Sveta in Parlamenta 2119/98 in Odločbo Komisije 2000/57/ES.

[5] Za več informacij glej Pogosto zastavljena vprašanja.

[6] ES je prvi steber EU in je tisti del, ki ima pravno identiteto. Drugi in tretji steber se nanašata na politično sodelovanje na področju zunanje politike in pravosodja.

[7] Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu podatkov.

[8] Nacionalni vodnik WHO za kontaktne točke v okviru MZP iz julija 2006 o imenovanju in vlogi nacionalnih kontaktnih točk.

[9] Uredba 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Zakoniku o schengenskih mejah.

[10] Direktiva 2004/38 Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov, da se prosto gibljejo in prebivajo na ozemlju držav članic.

[11] Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.