[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.8.2006

COM(2006) 459 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Sedmo sporočilo o uporabi členov 4 in 5 Direktive 89/552/EGS o „televiziji brez meja“, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES, za obdobje 2003–2004 {SEC(2006) 1073}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Sedmo sporočilo o uporabi členov 4 in 5 Direktive 89/552/EGS o „televiziji brez meja“, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES, za obdobje 2003–2004 (besedilo velja za EGP)

1. UVOD

To sporočilo je sestavljeno v skladu s členom 4(3) Direktive Sveta 89/552/EGS[1] z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih določb, predpisanih z zakoni ali drugimi predpisi v državah članicah za izvajanje dejavnosti televizijske radiodifuzije, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 1997[2] (Direktiva o „televiziji brez meja“). Je poročilo Komisije o uporabi členov 4 in 5 Direktive[3] za obdobje 2003–2004 (sedmo poročilo) in v prvem delu določa mnenje Komisije o statističnih prikazih držav članic o doseganju deležev, navedenih v členih 4 in 5 za vsakega od televizijskih programov, ki spadajo pod njihovo pristojnost. Člen 4(3) Direktive navaja, da lahko Komisija v svojem mnenju upošteva zlasti napredek, dosežen v primerjavi s prejšnjimi leti, delež del, ki se v programu oddajajo prvič, posebne okoliščine novih izdajateljev televizijskih programov ter poseben položaj dežel z manjšo zmogljivostjo avdiovizualne produkcije ali z omejenim jezikovnim območjem[4]. Drugi del tega dokumenta predstavlja glavne zaključke iz poročil držav članic.

Namen tega poročila, ki se predloži dvakrat letno, je prvič, da se statistični prikazi držav članic sporočijo drugim državam članicam, Evropskemu parlamentu in Svetu, in drugič, da se preveri ustreznost uporabe ukrepov za spodbujanje evropske in neodvisne produkcije v državah članicah. Deset držav članic, ki so se pridružile Evropski uniji 1. maja 2004, je prvič vključenih v to poročilo za popristopno obdobje od 1. maja do 31. decembra 2004. Komisija je še zlasti zagotovila, da lahko te države članice sodelujejo pri tej zahtevni nalogi in, v skladu z načelom postopnega izboljševanja, dosežejo cilje Direktive o „televiziji brez meja“, zlasti glede deležev, navedenih v členih 4 in 5.

Dodatne osnovne informacije so na voljo v delovnem dokumentu osebja Komisije[5].

2. MNENJE KOMISIJE O UPORABI ČLENOV 4 IN 5

2.1. Splošne opombe

2.1.1. Člena 4 in 5 v okviru dinamične evropske avdiovizualne pokrajine

Prva osnovna ugotovitev zadeva stalno rast številnih televizijskih kanalov v Evropi. Ocena poročil držav članic kaže, da je skupno število sporočenih kanalov, zajetih v členih 4 in 5[6], naraslo s 584 v letu 2003 na 767 v letu 2004. V prejšnjem referenčnem obdobju je število takšnih sporočenih kanalov naraslo s 472 v letu 2001 na 503 v letu 2002. To pomeni povečanje za 61 % v štirih letih (2001–2004), kar je bilo v glavnem posledica zadnje širitve Evropske unije v letu 2004. Vendar je od leta 2001 do 2004 tudi v EU-15 prišlo do znatnega dviga (39 %), ki je vključeval 12-odstotno povečanje od 2003 do 2004[7]. V zvezi s številomkanalov to odraža stalno rast v programskih urah in trajni dinamiki evropske industrije avdiovizualnih dobaviteljev[8]

2.1.2. Načini izvajanja in spremljanja v državah članicah

Druga splošna opomba zadeva način, kako države članice izvajajo svoje obveznosti, ki izhajajo iz členov 4 in 5, ter izpolnjujejo svojo obveznost poročanja v skladu z Direktivo.

Med državami članicami so pogoste znatne razlike glede narave in intenzivnosti preverjanja: t.j. dnevno spremljanje načrtovanja programov, statistični prikazi, ankete, vzorčenje ali v redkih primerih samo ocene. Spremljanje je lahko izvedel neodvisni regulativni organ, pristojni državni organ ali zasebno raziskovalno podjetje. V nekaterih državah članicah se javni organi zanašajo na deleže, ki jih sporočijo izdajatelji televizijskih programov.

Večina držav članic je Komisiji zagotovila popolne in izčrpne informacije. To je jasno izboljšanje v primerjavi s prejšnjim poročevalnim obdobjem, ko je nekaj držav članic iz svojih poročil izpustilo ustrezne ustrezne podatke za precejšnje število kanalov. Ostaja samo še nekaj držav članic, ki morajo še vedno izboljšati svojo evidenco, zlasti v zvezi z deleži, navedenimi v členu 5[9]. Ena država članica je iz svoje obveznosti poročanja v skladu s členom 5[10]še naprej „izvzemala“ veliko število satelitskih kanalov. Komisija poudarja, da se obveznost poročanja iz člena 4(3) Direktive nanaša na vsak posamezni televizijski kanal pod pristojnostjo zadevne države članice, ne glede na vrsto prenosa ali delež javnosti[11] . Vsaka država članica je odgovorna zagotoviti izčrpen seznam in natančne podatke o kanalih, zajetih v členih 4 in 5 Direktive. Države članice niso pooblaščene za določanje splošnih „izvzetij“ iz obveznosti v skladu z Direktivo, razen v primerih, ki so določeni v Direktivi in kadar so podani posebni razlogi.

Prav tako je treba omeniti razlike v zvezi z uporabo in razlago Direktive v vsaki državi članici. Na primer glede zahteve, da se dopusti minimum v višini 10 % oddajnega časa (minimalni delež), dopušča člen 5 deleže bodisi na podlagi oddajnega časa izdajateljev televizijskih programov bodisi na podlagi njihovega programskega proračuna – odločitev o tem sprejme država članica, ko prenese Direktivo[12]. Drugi primer: nekatere države članice so predstavile pozitivno opredelitev programov, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 4 in 5, kar otežuje doseganje zahtevanih deležev. Druge so v državni zakonodaji neposredno izvajale negativno opredelitev oddajnega časa, ki izpolnjuje pogoje iz členov 4 in 5, kar izključuje novice, športne prireditve, igre, oglaševanje in televizijsko prodajo. Te in druge razlike otežujejo nalogo pridobivanja primerjalnih in zanesljivih podatkov za prikaz, kako evropski TV kanali uporabljajo člene 4 in 5. Ne glede na te spremenljivke pa spodaj predstavljeni rezultati pomagajo pri prepoznavanju glavnih trendov na tem področju in pri oblikovanju zaključkov glede učinkovitosti izvedbenih ukrepov, ki so jih sprejele države članice.[13]

2.1.3. Analiza in instrumenti ocenjevanja

Po členu 4(3) Direktive je Komisija pristojna za zagotavljanje uporabe členov 4 in 5 v skladu z določbami Pogodbe. V pomoč državam članicam pri njihovih obveznostih nadzorovanja so bile oblikovane smernice[14] za nadzorovanje izvajanja členov 4 in 5. Te smernice so namenjene podpori držav članic pri njihovi obveznosti poročanja v skladu s členom 4(3) z opredelitvijo nekaterih pojmov in razjasnitvijo ključnih konceptov, da se izogne razlikam v razlagi.

Poleg tega je bila določena vrsta novih kazalcev[15], da se zagotovi objektivna analizna mreža za boljše ocenjevanje statističnih prikazov, ki jih predložijo države članice.[16] Ker lahko države članice oblikujejo natančnejša ali strožja pravila na področjih, zajetih v Direktivi[17], ti kazalci pomagajo oceniti napredek, narejen pri uporabi členov 4 in 5 tako na ravni Skupnosti kot tudi na nacionalni ravni.

To je splošno ozadje mnenja Komisije, kot je predstavljeno v tem dokumentu. Prepoznava splošne trende v uporabi ukrepov za spodbujanje produkcije in distribucije evropskih televizijskih programov na ravni Skupnosti [18].

2.2. Uporaba člena 4

Ta del analizira uresničevanje v zvezi z večinskim deležem evropskih del na evropski ravni, kot je določeno v členu 4[19] Direktive o „televiziji brez meja“.

Povprečni oddajni čas v EU, rezerviran za evropska dela na vseh zajetih[20] kanalih v vseh državah članicah, je leta 2003 znašal 65,18 % in leta 2004 63,32 %, kar pomeni zmanjšanje za 1,86 točke v referenčnem obdobju. Glede na rezultate prejšnjih poročevalnih obdobij je povprečni delež evropskih del v EU-15 leta 2001 znašal 66,95 % in leta 2002 66,10 %. To pomeni padec za 3,63 točke v štirih zaporednih letih (2001–2004). V šestih letih (1999–2004) je pri načrtovanju evropskih del prišlo do splošnega povečanja za 2,64 odstotnih točk. Zaradi tega je bil splošni srednjeročni trend naraščajoč . Zgornje rezultate je obravnavati ob upoštevanju dveh pomembnih dejavnikov: prvič, podatki do vključno leta 2003 zadevajo EU-15, medtem ko podatki iz leta 2004 že vključujejo 10 držav članic, ki so se priključile Evropski uniji 1. maja 2004. V popristopnem obdobju so imele združen povprečni prenos 61,77 % evropskih del (1. maj do 31. december 2004). Glede na to, da izdajatelji televizijskih programov in upravni organi v pristopnih državah članicah niso imeli nobenih izkušenj pri izvajanju in uporabi ukrepov za spodbujanje evropskih del in pri poročanju o njihovi uporabi, se lahko razlika, manjša od 3 odstotnih točk pod povprečjem v EU-15, šteje kot uspeh in odraža splošno dobro uporabo člena 4 po vsej EU . Drugič je treba omeniti, da so v prejšnjih poročevalnih obdobjih povprečni deleži evropskih del temeljili izključno na podatkih o kanalih z najvišjim številom gledalcev. Komisija je za poročevalno obdobje 2003-2004 vključila podatke o vseh zadevnih kanalih, tako primarnih kot sekundarnih, ne glede na njihovo pomembnost v zvezi z deležem javnosti[21].

Na ravni držav članic je povprečni oddajni čas v letu 2003 variiral med 52,75 % (Irska) in 86,2 % (Danska) in v letu 2004 med 49,12 % (Češka) in 86,33 % (Danska). Trend v smislu povečanja povprečnega oddajnega časa evropskih del v referenčnem obdobju (2003-2004) je bil pozitiven v sedmih državah članicah in negativen v osmih.

Pri presoji skupnega števila kanalov, ki so dosegli ali presegli večinski delež iz člena 4, je bila povprečna stopnja skladnosti za vse kanale v vseh državah leta 2003 68,20 % in leta 2004 72,80 % , kar pomeni povečanje za 4,60 točke v referenčnem obdobju. V primerjavi s prejšnjim referenčnim obdobjem (leta 2001 69,93 % in leta 2002 74,53 %) je bilo v obdobju štirih let povečanje za 2,87 točke (2001-2004). To je presenetljiv rezultat glede na povečanje števila kanalov, še zlasti kanalov s posebnimi vsebinami, v enakem obdobju. Povprečne stopnje skladnosti v državah članicah za vse zajete kanale so se v letu 2003 gibale od 50 % (Belgija in Irska) do 100 % (Finska) in v letu 2004 od 45 % (Združeno kraljestvo) do 100 % (Estonija, Latvija, Malta in Slovaška). V referenčnem obdobju je stopnja skladnosti narasla v desetih državah članicah, ostala nespremenjena v dveh in upadla v treh.

Zgornji rezultati kažejo, do se cilji Direktive „televizija brez meja“ glede načrtovanja evropskih del na ravni Skupnosti zadovoljivo dosegajo. Zlasti glede na vključitev desetih držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004, te številke predstavljajo spodbudni znak učinkovite uporabe člena 4 po vsej Evropski uniji.

2.3. Uporaba člena 5

Ta del analizira doseganje deležev, navedenih v členu 5 Direktive o „televiziji brez meja“[22], na evropski ravni.

Povprečni delež v EU, rezerviran za evropska dela, ki jih ustvarijo neodvisni[23] producenti (neodvisne produkcije), ki jih prenašajo vsi zajeti kanali v vseh državah članicah, je leta 2003 znašal 31,39 % in leta 2004 31,50 %, kar pomeni povečanje za 0,11 točke v referenčnem obdobju. V primerjavi s prejšnjimi referenčnimi obdobji (leta 1999 37,51 %, leta 2000 40,47 %, leta 2001 37,75 % in leta 2002 34,03 %) je v štirih letih (2001-2004) prišlo do znatnega zmanjšanja za 6,25 točke in enako velikega zmanjšanja (6,01 točke) v šestih zaporednih letih (1999-2004) . Tako je bil splošni srednjeročni trend padajoč. Razvidno je bilo, da skoraj ni bilo razlike med dosežki kanalov v EU-15 in desetimi državami članicami, ki so se pridružile EU leta 2004, katerih kanali so dosegli povprečne rezultate 31,55 % - celo višje od tistih v EU-15 (31,47 %).

Na ravni držav članic so se v letu 2003 povprečni deleži gibali od 15,81 % (Danska[24]) do 44,95 % (Avstrija) in v letu 2004 od 16,24 % (Slovenija) do 46,38 % (Avstrija). V referenčnem obdobju se je povprečni delež neodvisnih produkcij povečal v osmih državah članicah in zmanjšal v sedmih. Trend je bil zato v večini držav članic naraščajoč.

Povprečna stopnja skladnosti v EU za kanale v vseh državah članicah je bila leta 2003 78,40 % in leta 2004 81,92 %, kar pomeni povečanje za 3,52 točke . V primerjavi s prejšnjimi referenčnimi obdobji (leta 1999 85,02 %, leta 2000 84,81 %, leta 2001 90,67 % in leta 2002 89,13 %) je stopnja skladnosti v obdobju štirih let (2001–2004) upadla za 8,75 odstotnih točk in v šestih letih (1999–2004) za 3,10 točke, kar pomeni rahel srednjeročni upad v skladnosti z minimalno zahtevo za razširjanje programov neodvisnih produkcij. Povprečna stopnja skladnosti za kanale v vsaki posamezni državi članici se je v letu 2003 gibala od 44 % (Italija[25]) do 100 % (Grčija, Irska in Finska) in v letu 2004 od 27 % (Italija[26]) do 100 % v devetih državah članicah (Ciper, Estonija, Grčija, Irska, Latvija, Litva, Malta, Slovaška in Finska). Povprečna stopnja skladnosti je narasla v sedmih državah članicah, ostala nespremenjena v štirih (dve na 100 %) in upadla v štirih. To skupno predstavlja pozitivni razvoj.

Povprečni delež EU, dodeljen nedavnim evropskim delom, ki jih ustvarijo neodvisni producenti (nedavna dela[27]), je leta 2003 znašal 71,66 % in leta 2004 69,09 % , kar pomeni zmanjšanje za 2,57 točke v referenčnem obdobju. (To so odstotki, ki se nanašajo na vsa evropska dela (nedavna ali ne), ki so jih ustvarili neodvisni producenti). V primerjavi s prejšnjimi referenčnimi obdobji (leta 1999 53,80 %, leta 2000 55,71 %, leta 2001 61,78 % in leta 2002 61,96 %) je v štirih letih (2001–2004) prišlo do povečanja za 7,31 točke in do še večjega povečanja za 15,29 točk v šestih letih, kar pomeni povečanje za skoraj 30 % od leta 1999 do 2004. Zaradi tega je bil, iz srednjeročne perspektive, dosežen znatni napredek v razvoju nedavnih del.

Na ravni držav članic so se povprečni deleži v letu 2003 gibali od 31,87 % (Grčija) do 97,50 % (Irska) in v letu 2004 od 22,2 % (Ciper) do 100 % (Slovaška). Ena država članica ni predložila podatkov o nedavnih delih. V sedmih državah članicah je prišlo do pozitivne rasti v povprečni dodelitvi nedavnih del, v eni je ostala nespremenjena in v sedmih je prišlo do zmanjšanja. Prav tako so med tem poročevalnim obdobjem nedavna dela ostala nad 20 % celotnih dovoljenih prenosov, v štirih letih pa so rahlo upadla za 1,55 točke[28].

3. SKLEPI

Sporočeni podatki kažejo, da je med sedanjim referenčnim obdobjem prvič prišlo do rahlega zmanjšanja pri načrtovanju evropskih del (člen 4) na ravni Skupnosti. Vendar je srednjeročni (1999–2004) trend pozitiven. Pri ocenjevanju napredka po členu 4 je bilo treba upoštevati dva dejavnika. Prvič, številke za leto 2004 vključujejo deset držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004. Drugič, metoda izračuna je bila prilagojena v toliko, da so sedaj v povprečne deleže evropskih del vključeni tudi sekundarni kanali z deležem gledanosti pod 3 %. Ob upoštevanju teh dejavnikov je bilo zmanjšanje relativno majhno. Prav tako je stopnja skladnosti v EU v tem referenčnem obdobju narasla za več kot 4 točke . Ti rezultati kažejo, da se je kljub rahlo upadajočemu srednjeročnemu trendu načrtovanje evropskih del v EU stabiliziralo na stopnji, precej višji od 60 % celotnega dovoljenega oddajnega časa. Predvsem je to spodbuden razvoj za deset držav članic, ki so pri tem nadziranju sodelovale prvič. Tako je bila uporaba člena 4 Direktive na evropski ravni na splošno zadovoljiva.

V zvezi z uporabo člena 5 se lahko rahlo zmanjšanje v sedanjem referenčnem obdobju (+ 0,11 odstotnih točk) šteje za pozitivni razvoj, pri čemer je treba upoštevati, da podatki za leto 2004 vključujejo deset držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004. Vendar je iz srednjeročne perspektive ta kratkoročni naraščajoči trend izravnan z resnim padcem za več kot 6 odstotnih točk (ali zmanjšanjem za več kot 16 %) v primerjavi s povprečji v letu 1999 ali 2001. Vendar se ta upadajoči srednjeročni trend do neke mere izravna s tremi dejavniki: prvič, povprečna stopnja skladnosti v EU je v sedanjem poročevalnem obdobju narasla , kar pomeni, da je bilo leta 2004 bistveno več kanalov v EU skladnih z minimalnim deležem, določenim v členu 5, kot leta 2003. To se prav tako odraža v relativno nizkem številu primerov nepredložitve, ki je v primerjavi s prejšnjimi referenčnimi obdobji znatno upadlo. Drugič, stopnje oddajanja nedavnih evropskih del, ki jih ustvarijo neodvisni producenti, so bile relativno visoke .[29] V povezavi z neodvisnimi produkcijami so nedavna dela narasla za 30 % v šestih letih.[30] Tretjič, treba si je zapomniti, da so deleži ostali na stopnjah, precej nad 10-odstotnim minimumom, določenim z Direktivo. V celoti je bila zato uporaba člena 5 na splošno zadovoljiva.

Ne nazadnje, ocena zgornjih rezultatov in podrobna analiza poročil držav članic[31] kažeta, da so bili cilji členov 4 in 5 Direktive o „televiziji brez meja“ v sedanjem referenčnem obdobju (2003–2004) zadovoljivo doseženi , kot tudi v prejšnjih poročevalnih obdobjih, tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic, vključno z desetimi državami članicami, ki so se priključile EU leta 2004.

[pic]

[1] UL L 298, 17.10.1989.

[2] UL L 202, 30.7.1997.

[3] Direktiva o „televiziji brez meja“ ali „Direktiva“.

[4] To so nepopolna merila.

[5] SEC(2006) 1073 – v nadaljevanju „Delovni dokument“.

[6] Primerjaj kazalec 1, strokovna podlaga 1 delovnega dokumenta („Dokument“).

[7] Ta razvoj potrjujejo podatki, ki jih je izdal Evropski avdiovizualni observatorij (EAO). Skupno število kanalov v EU-15 je januarja 2004 znašalo okrog 881, medtem ko je bila v prejšnjem letu številka 780, primerjaj EAO, letopisi 2005 / 2004 / 2003, Film, televizija, video in multimediji, Zvezek 5, tabele T.21.1. Številke vključujejo javne in zasebne nacionalne kanale z analogno zemeljsko radiodifuzijsko licenco ter kabelske in/ali satelitske in/ali DTT kanale. Ne vključujejo neevropskih kanalov, usmerjenih v države članice EU, kanalov, usmerjenih v tretje države, ter regionalnih, lokalnih ali ozemeljskih kanalov in regionalnih ali lokalnih oken na nacionalnih kanalih.

[8] Primerjaj načrt 1, dokument 2, delovni dokument.

[9] Češka ni predložila deležev del, ki jih ustvarijo neodvisni producenti, in nedavnih del za več kot 50 % kanalov, zajetih v členu 5. Francija in Švedska nista predložili podatkov iz člena 5 za več kot 20 % zajetih kanalov pod njuno pristojnostjo. Latvija v zvezi z nedavnimi deli ni predložila nobenih podatkov in Danska je poročala samo o podatkih za manj kot 2/3 zajetih kanalov.

[10] Kot v prejšnjih poročilih je statistični prikaz Italije sistematično „izvzel“ vse satelitske in kabelske kanale, ki v grobem predstavljajo 50 % vseh zajetih kanalov pod pristojnostjo Italije. Komisija obravnava te „izvzete“ kanale kot „ne sporočene“, zato je utrpela italijanska stopnja skladnosti po členu 5 (primerjaj kazalec 5, dokument 1) s to izpustitvijo negativne posledice. Italija je leta 2005 sprejela nove ukrepe, da bi se pravno stanje uskladilo z njenimi obveznostmi iz člena 5. Komisija bo še naprej skrbno nadzorovala pravno in dejansko uporabo člena 5 v Italiji za njeno skladnost z zakonodajo Skupnosti. Treba je omeniti tudi, da Italija ne ravna v skladu s standardi poročanja za nedavna dela, ki so bila sporočena kot odstotek vseh evropskih del, namesto kot odstotek evropskih del, ki jih ustvarijo neodvisni producenti, kar je bistveno otežilo medevropsko primerjavo ali povprečje nedavnih del v EU. Ta praksa poročanja naj se prilagodi členu 5.

[11] Člen 4(3) navaja da „poročilo vključuje zlasti statistični prikaz doseganja deleža iz tega člena [člena 4] in iz člena 5 za vsakega od televizijskih programov, ki spada pod pristojnost zadevne države članice, razloge za nedoseganje tega deleža v posameznih primerih, ter ukrepe, ki so bili sprejeti ali so predvideni za doseganje tega deleža.“

[12] V praksi je samo Francija uporabila to možnost: izračun za tri satelitske ali kabelske kanale temelji na programskem proračunu, za šest zemeljskih kanalov pa temelji na prihodkih kanalov.

[13] V tem smislu je neodvisna „Študija vplivov ukrepov, ki zadevajo spodbujanje distribucije in produkcije TV-programov iz člena 25(a) Direktive o „televiziji brez meja“, ki so jo maja 2005 dokončali David Graham in družabniki, prispevala k ocenjevanju ekonomskega in kulturnega vpliva členov 4 in 5 ter izvajanja ukrepov v EU-15, primerjaj http://europa.eu.int/comm/avpolicy/stat/studi_en.htm.

[14] Predlagane smernice z dne 11. junija 1999, primerjaj http://europa.eu.int/comm/avpolicy/regul/twf/art45/controle45_en.pdf .

[15] Primerjaj dokument 1, delovni dokument.

[16] Na primer, stopnje skladnosti (kazalca 3 in 4), na katere so negativno vplivali kanali, za katere niso bili sporočeni podatki.

[17] Primerjaj člen 3(1): V praksi je večina držav članic uporabila to možnost (npr. izključitev studijskih produkcij v Italiji, pozitivna opredelitev dovoljenih programov v Nemčiji). Šest držav članic (E, F, I, NL, SF, UK) uporablja višje zahteve po odstotkih od tistih, navedenih v Direktivi, za nekatere ali vse njihove izdajatelje televizijskih programov (npr. 60 % zahteva za prenos evropskih del v Franciji, 25 % dodelitev za dela, ki jih ustvarijo neodvisni producenti, v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem itd.).

[18] Podrobnosti o uporabi v vsaki državi članici so predstavljene v dokumentu 4 delovnega dokumenta.

[19] Člen 4(1) določa, da „države članice z ustreznimi sredstvi zagotovijo, da v primerih, ko je to izvedljivo, izdajatelji televizijskih programov rezervirajo za evropska dela v smislu člena 6 večinski delež svojega oddajnega časa, v katerega ni vštet čas, namenjen novicam, športnim prireditvam, igram, oglaševanju, storitvam teleteksta in televizijski prodaji.“

[20] Primerjaj zgoraj 2.1.1. (kazalec 1, dokument 1, delovni dokument).

[21] Medtem ko je prejšnji pristop izključitve kanalov z manj kot 3 % deležem javnosti („merilo de minimis“) iz obravnavanja po členu 4 lahko imel prednost doseganja bolj „ovrednotenih“ rezultatov, pa v Direktivi o „televiziji brez meja“ za ta pristop ni osnove. Prav tako Priloga 7 delovnega dokumenta kaže, da obstaja samo mala dejanska razlika med povprečnim oddajnim časom evropskih del v EU, ki jih prenašajo primarni kanali ( leta 2003 64,45 % in leta 2004 63,87 % ), in med tistimi, ki jih prenašajo vsi kanali. Zato to poročilo, ki prav tako prvič odraža stanje v EU-25, sprejema drugačno metodologijo in predstavlja povprečne deleže evropskih del vseh kanalov, zajetih v členu 4. Priloga 7 delovnega dokumenta navaja kanale z deleži javnosti nad 3 % ter njihove zadevne deleže oddajnega časa, rezerviranega za evropska dela.

[22] Člen 5 navaja, da „države članice z ustreznimi sredstvi zagotovijo, da v primerih, ko je to izvedljivo, izdajatelji televizijskih programov vsaj 10 % svojega oddajnega časa, v katerega ni vštet čas, namenjen novicam, športnim prireditvam, igram, oglaševanju, storitvam teleteksta in televizijski prodaji, rezervirajo za evropska dela, ali namesto tega po lastni presoji posamezne države članice najmanj 10 % svojega programskega proračuna evropskih delom, ki jih ustvarijo producenti, neodvisni od izdajateljev televizijskih programov.“

[23] V smislu Uvodne izjave 31 Direktive 97/36/EC z dne 30. junija 1997, ki zagotavlja (pod nepopolnimi merili) da: „… morajo države članice pri opredeljevanju pojma „neodvisni producent“ ustrezno upoštevati merila, kot so lastništvo produkcijske družbe, obseg programov, predloženih istemu izdajatelju televizijskih programov in lastništvo prenesenih avtorskih pravic“.

[24] Poudariti je treba dejstvo, da so imeli v letu 2003 kot tudi 2004 danski kanali najvišje povprečne deleže evropskih del (primerjaj 2.2 zgoraj), vendar istočasno zelo nizke deleže neodvisnih produkcij, kar kaže, da je delež internih radiodifuzijskih produkcij na Danskem zelo visok.

[25] Kot zgoraj navedeno, Komisija obravnava 39 od 57 „izvzetih“ satelitskih kanalov v letu 2003 kot „ne sporočene“, kar ima negativni učinek na stopnjo skladnosti (kazalec 5).

[26] Komisija obravnava 43 od 60 “izvzetih“ satelitskih kanalov v letu 2004 kot „ne sporočene“.

[27] t.j. dela, oddajana v petih letih od njihove produkcije.

[28] Primerjaj pregledno tabelo 2, dokument 2, delovni dokument.

[29] Nedavna evropska dela so bila v šestih letih dosledno nad eno petino celotnega dovoljenega oddajnega časa, kar ustreza približno dvema tretjinama vseh del, ki jih ustvarijo neodvisni producenti. Leta 2003 je bilo to razmerje celo preseženo z nedavnimi deli, ki predstavljajo več kot 71 % vseh neodvisnih produkcij.

[30] Absolutno (v povezavi s celotnim dovoljenim oddajnim časom) je ta pozitivni trend vseeno izravnan z vzporednim upadom v neodvisnih produkcijah.

[31] Primerjaj dokument 3, delovni dokument.