[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 19.7.2006

COM(2006) 406 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

O IZVAJANJU ZAKONODAJE SKUPNOSTI O ODPADKIHDirektiva 75/442/EGS o odpadkih,Direktiva 91/689/EGS o nevarnih odpadkih,Direktiva 75/439/EGS o odpadnih oljih,Direktiva 86/278/EGS o blatu iz čistilnih naprav,Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži,Direktiva 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčihZA OBDOBJE 2001–2003{SEC(2006)972}

1. UVOD

Cilj tega poročila je obvestiti druge institucije Skupnosti, države članice in javnost o izvajanju zakonodaje EU o odpadkih (direktive 75/442/EGS, 91/689/EGS, 75/439/EGS, 86/278/EGS, 94/62/ES in 1999/31/ES) v obdobju 2001–2003.

Teh šest direktiv se med seboj znatno razlikuje po vsebini in zgradbi. Direktivi 75/442/EGS in 91/689/EGS določata splošne osnovne določbe za vse odpadke in nevarne odpadke; Direktiva 1999/31/ES obravnava posebno metodo ravnanja – odlaganje odpadkov na odlagališčih; direktive 75/439/EGS, 86/278/EGS in 94/62/ES pa vsebujejo zahteve za posebne tokove odpadkov – odpadna olja, blato iz čistilnih naprav in odpadna embalaža – vsak ima posebne značilnosti in zahteva poseben načina ravnanja.

Poročilo je bilo pripravljeno v skladu s členom 5 Direktive 91/692/EGS[1] o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje. Temelji na informacijah, ki jih posredujejo države članice, in ima priložen delovni dokument osebja Komisije, ki bolj podrobno predstavlja informacije in podatke, prejete od držav članic.

Na splošno je bil dosežen nadaljnji napredek, vendar izvajanje zakonodaje o odpadkih še vedno ni zadovoljivo, na kar kaže tudi veliko število postopkov ugotavljanja kršitev v zvezi z odpadki. Zato je treba vložiti veliko truda v popolno izvajanje, zlasti s spodbujanjem preprečevanja nastajanja odpadkov in recikliranja. Ta vprašanja zdaj obravnava zlasti nedavno sprejeta tematska strategija EU o preprečevanju in recikliranju odpadkov[2], ki se osredotoča na vpliv odpadkov na okolje in upošteva življenjski cikel pri ravnanju z odpadki.

2. DIREKTIVA 75/442/EGS O ODPADKIH, KOT JE BILA SPREMENJENA Z DIREKTIVO 91/156/EGS

Direktiva 75/442/EGS[3] vzpostavlja temeljni pravni okvir za ravnanje z odpadki na ravni Skupnosti. Obravnava zlasti opredelitev pojma odpadki, hierarhijo načel ravnanja z odpadki, načelo bližine in samozadostnosti pri odstranjevanju odpadkov, načrtovanje ravnanja z odpadki, dovoljenja za ustanove in podjetja, ki izvajajo postopke odstranjevanja in predelave, inšpekcijske preglede, ki jih opravljajo pristojni organi, zahteve za vodenje evidenc, načelo, da plača povzročitelj obremenitve, in zahteve za poročanje.

Vse države članice so potrdile, da so Komisiji posredovale podrobnosti o veljavnih zakonih in drugih predpisih za vključitev Direktive v svojo nacionalno zakonodajo.

Pravilna uporaba opredelitve odpadkov je ključnega pomena pri zagotavljanju tega, da države članice pravilno izvajajo svoje obveznosti ravnanja z odpadki v skladu z Direktivo in drugo zakonodajo o odpadkih. Odločba Komisije 2000/532/ES, kot je bila spremenjena leta 2001, uvaja konsolidirano obliko evropskega seznama odpadkov[4]. V poročevalnem obdobju je bilo sproženo veliko postopkov za ugotavljanje kršitev in sodnih zadev glede uporabe opredelitve odpadkov (v Italiji, Združenem kraljestvu in Avstriji ter v drugih pomembnih primerih).

Vse države članice so do zdaj oblikovale in predložile načrte ravnanja z odpadki , ki temeljijo na Direktivi. Več držav članic je navedlo, da so pri oblikovanju svojih načrtov sodelovale z drugimi državami članicami. Nekatere države članice so poročale o primerih, ko so morale ukrepati, da so preprečile gibanje odpadkov, ki ni bilo v skladu z njihovim načrtom ravnanja z odpadki.

Sprejeti so bili ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov, vendar so informacije o njihovem vplivu nezadostne.

Večina držav članic je poročala, da so dosegle visoko raven samozadostnosti pri odstranjevanju odpadkov v višini približno 99 %, kar v bistvu odraža stanje iz prejšnjega poročila o izvajanju za obdobje 1998–2000.

Podatki o ustvarjanju in predelavi odpadkov v EU-15 kažejo, da se je količina domačih odpadkov znova povečala in dosegla 580 kg/osebo/leto. Kar zadeva predelavo odpadkov, se je recikliranje povečalo do povprečne stopnje 32 %, čeprav se stopnje recikliranja med državami članicami zelo razlikujejo (od 8 % do 56 %); odlaganje na odlagališčih se je nekoliko zmanjšalo, vendar še vedno ostaja prevladujoča metoda (v povprečju 44 %). V nekaterih državah članicah je glavna možnost obdelave sežig, zlasti z energetsko predelavo. Prav tako se je količina nevarnih odpadkov povečala na 120 kg/osebo/leto; odlaganje na odlagališčih je bilo spet prevladujoča metoda ravnanja (v povprečju 26 %), medtem ko je bila povprečna stopnja recikliranja 21 %.

Več držav članic je Komisijo obvestilo, da so uporabile izjeme glede zahtev za pridobitev dovoljenj , ki jih dovoljuje Direktiva.

Večina držav članic je svoje obveznosti za vodenje evidenc izpolnjevala v skladu s členom 14 Direktive. Nekatere so poleg obveznosti za proizvajalce nevarnih odpadkov izdelale obveznosti, povezane s proizvajalci.

3. DIREKTIVA 91/689/EGS O NEVARNIH ODPADKIH

Direktiva 91/689/EGS[5] razširja Direktivo 75/442/EGS z uvajanjem strožjih zahtev za ravnanje z nevarnimi odpadki in nadzor nevarnih odpadkov. Obravnava v glavnem opredelitev pojma nevarnih odpadkov, prepoved mešanja nevarnih odpadkov z drugimi nevarnimi ali nenevarnimi odpadki, posebne zahteve za dovoljenja za ustanove in podjetja, ki se ukvarjajo z nevarnimi odpadki, redne inšpekcijske preglede in evidence, ki jih vodijo proizvajalci nevarnih odpadkov, ustrezno pakiranje in označevanje nevarnih odpadkov med zbiranjem, prevozom in začasnim shranjevanjem ter načrte ravnanja z odpadki za nevarne odpadke.

Vse države članice so potrdile, da so Komisiji posredovale podrobnosti o veljavnih zakonih in drugih predpisih za vključitev Direktive 91/689/EGS o nevarnih odpadkih in seznama odpadkov (Odločba 2000/532/ES, kot je bila spremenjena) v svojo nacionalno zakonodajo.

Avstrija je skupaj z Valonsko regijo v Belgiji, Češko, Dansko, Finsko, Nemčijo, Švedsko in Združenim kraljestvom v skladu s členom 1(4) obvestila Komisijo o še več odpadkih, ki veljajo za nevarne .

Avstrija, Belgija (Bruseljska in Flamska regija), Češka, Finska, Nemčija, Irska, Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska so sprejele ukrepe za razlikovanje gospodinjskih nevarnih odpadkov od negospodinjskih nevarnih odpadkov v skladu s členom 1(5). Ti ukrepi si v bistvu prizadevajo za ločeno zbiranje nekaterih nevarnih sestavin, ki jih vsebujejo gospodinjski odpadki.

Vse države članice so poročale, da so izpolnjene zahteve iz člena 2(1) o evidentiranju in identifikaciji izpustov nevarnih odpadkov.

Države članice so potrdile, da so sprejeti potrebni ukrepi za preprečevanje mešanja nevarnih odpadkov (členi 2(2)–(4)). Vendar se stopnja podrobnosti odgovorov razlikuje, saj se nekatere države članice samo sklicujejo na nacionalno zakonodajo, druge pa določbo navajajo ali razlagajo.

Italija je sprejela izjeme iz člena 3(2) o splošnih nacionalnih predpisih, ki zamenjujejo zahteve za dovoljenja za postopke predelave. Leta 2005 je Združeno kraljestvo (Anglija, Škotska in Wales) priglasilo spremembe obstoječih izjem, narejenih pred 27. junijem 1995.

Vse države članice so poročale, da pristojni organi izvajajo ustrezne redne inšpekcijske preglede v skladu s členom 4(1). Pogostost se v večini držav razlikuje in je med drugimi merili odvisna od vrste in količine odpadkov ter vrste obrata. Načrti inšpekcijskih pregledov so bili pripravljeni na Češkem, Madžarskem, Nizozemskem, v Sloveniji in na Švedskem.

Večina držav je podrobno navedla določbe za izvajanje zahteve glede vodenja evidenc , ki izhajajo iz člena 4(2). Združeno kraljestvo še ni v celoti uveljavilo zahtev za proizvajalce nevarnih odpadkov. Bruseljska in Flamska regija v Belgiji kot tudi Nemčija in Irska niso omenile zahtev za vodenje evidenc za prevoznike odpadkov. Poleg tega je treba v Flamski regiji v Belgiji, na Danskem in Portugalskem pristojnim organom redno pošiljati zabeležene informacije (izvlečke).

Države članice so omenile nacionalne ukrepe za izvajanje člena 5(1) za zagotovitev pravilnega pakiranja in označevanja nevarnih odpadkov, nekatere pa so navedle tudi podrobnosti o vsebini teh določb.

V večini držav članic se nevarni odpadki odlagajo na podlagi splošnih načrtov za ravnanje z odpadki . Slovaška in Španija sta sporočili, da so njuni načrti za ravnanje z nevarnimi odpadki v pripravi ali v reviziji.

4. DIREKTIVA 75/439/EGS O ODSTRANJEVANJU ODPADNIH OLJ

Namen Direktive 75/439/EGS[6] je ustvariti usklajen sistem za zbiranje, obdelavo, shranjevanje in odstranjevanje odpadnih olj, kot so maziva za vozila in motorje, ter za varstvo okolja pred škodljivimi učinki takšnih dejavnosti. Obravnava v glavnem varno in nadzorovano ravnanje z odpadnimi olji, prednostni pomen predelave z regeneracijo, kampanje za informiranje javnosti, izdajanje dovoljenj podjetjem za rokovanje z odpadnimi olji, mejne vrednosti emisij pri sežigu in nadomestila za podjetja, ki zbirajo ali odstranjujejo odpadna olja.

Vse države članice poročevalke so Komisiji posredovale veljavne zakone in druge predpise v zvezi z odstranjevanjem odpadnih olj. Mnoge države so navedle, da so zaradi varstva okolja sprejele strožje ukrepe. Češka, Irska, Nizozemska, Portugalska in Slovenija so navedle, da na svojem ozemlju nimajo obratov za regeneracijo.

Glede na posredovane podatke o ravnanju z odpadnimi olji je bilo leta 2003 v EU-15 zbrano skoraj 2 milijona ton odpadnih olj, kar pomeni, da je stopnja zbiranja znašala 81 %. Od tega je bilo 44 % odpadnih olj regeneriranih (najvišje stopnje regeneracije so bile zabeležene v Luksemburgu, na Nizozemskem, v Italiji in na Madžarskem) in 46 % sežganih. V obdobju 1995–2003 se je količina trženega/prodanega olja zmanjšala za 11 % (s 5,0 milijona ton na 4,4 milijona ton), medtem ko je količina ustvarjenih in zbranih odpadnih olj ostala skoraj enaka; pri stopnjah regeneracije in sežiga odpadnega olja prav tako ni bilo zaznati večjih sprememb.

Nekaj držav članic ni poročalo o omejitvah , ki bi jim preprečevale, da dajo prednost regeneraciji odpadnih olj v skladu s členom 3(1). Druge države članice pa so navedle take omejitve, ki izhajajo večinoma iz gospodarskih vidikov, kot so nizka količina proizvedenih odpadnih olj, možnost sežiga po nizki ceni v drugih državah članicah in nasičenost trga baznih olj.

Večina držav poročevalk je izvedla kampanje za informiranje javnosti in ozaveščanje v skladu s členom 5(1).

Približno polovica držav poročevalk je navedla, da se za odpadna olja določi katera od vrst predelav iz člena 5(3) (regeneracija in sežig).

Države članice so poročale, da so uvedle sistem za izdajanje potrdil podjetjem, ki rokujejo z odpadnimi olji, kot tudi podjetjem, ki zbirajo odpadna olja (člen 5(4)). Inšpekcijski pregledi se izvajajo, da se preveri skladnost s pogoji, določenimi v dovoljenih.

Vse sporočene mejne vrednosti emisij pri sežigu so v okviru mejnih vrednosti, določenih v Direktivi, ali pod njimi. Več držav je določilo tudi mejne vrednosti za obrate za sežig z vhodno toplotno močjo manj kot 3 MW.

Nekatere države članice zagotavljajo nadomestila za zbiranje in/ali odstranjevanje odpadnih olj.

5. DIREKTIVA 86/278/EGS O BLATU IZ ČISTILNIH NAPRAV

Direktiva 86/278/EGS[7] ureja uporabo blata v kmetijstvu na tak način, da se prepreči negativen učinek na tla, vegetacijo, živali in človeka. Prav tako si prizadeva za spodbujanje pravilne ponovne uporabe blata v kmetijstvu. Obravnava v glavnem mejne vrednosti za težke kovine v tleh in blatu, obdelavo blata, pogoje za uporabo blata v kmetijstvu, vzorčenje in analizo tal in blata ter vodenje evidenc za proizvodnjo blata in njegovo uporabo v kmetijstvu.

Države članice so od zadnjega poročevalnega obdobja Komisiji priglasile številne spremembe nacionalne zakonodaje , zlasti Belgija, Češka, Irska in Avstrija (približno 20 zakonodajnih aktov zveznih dežel ).

Osem od držav članic EU-15 je sporočilo eno ali več mejnih vrednosti za težke kovine v tleh , ki so nižje od tistih iz Direktive. To velja tudi za vse nove države članice, za katere so na razpolago podatki.

Države članice uporabljajo vrsto bioloških, kemičnih, toplotnih ali mehanskih metod za obdelavo blata ali kombinacije le-teh. Te vključujejo aerobno in anaerobno stabilizacijo, odstranjevanje vode in sušenje, kompostiranje, kondicioniranje z apnom in drugimi kemikalijami, pozemljitev ter shranjevanje. Pogostost analize blata je odvisna od velikosti obrata za obdelavo odpadne vode.

Večina držav članic EU-15 je poročala o povečanju količine nastalega blata v obdobju 2001–2003, druge pa so poročale o enaki ali nekoliko manjši količini. Nove države članice so poročale o povečevanju količine blata.

V zvezi z uporabo blata v kmetijstvu je sedem držav članic (Belgija – Valonija, Danska, Španija, Francija, Irska, Združeno kraljestvo in Madžarska) poročalo, da 50 % ali več blata, ki ga ustvarijo, raztresejo po kmetijskih zemljiščih. Po drugi strani Finska, Švedska in Slovenija po kmetijskih zemljiščih raztresejo manj kot 17 % blata, ki ga ustvarijo, Grčija, Nizozemska, Belgija (Flandrija), Slovaška in Češka pa ga raztresejo zelo malo ali nič.

Med državami članicami obstajajo precejšnje razlike; ponekod je zaznati upadanje, ki ga je mogoče pojasniti s povečano zaskrbljenostjo javnosti v zvezi z varnostjo uporabe blata v kmetijstvu. Nekatere države članice ali regije v državah članicah z zakonom prepovedujejo ali strogo omejujejo trošenje blata po kmetijskih zemljiščih na podlagi strogih mejnih vrednosti za težke kovine in v nekaterih primerih za organske spojine.

Kar zadeva kakovost blata , so v EU povprečne koncentracije težkih kovin v blatu, ki se uporablja v kmetijstvu, veliko nižje od mejnih vrednosti, določenih v Prilogi IB k Direktivi. To velja tako za EU-15 kot za nove države članice, za katere so podatki na razpolago. Čeprav med posameznimi državami članicami še vedno obstajajo neskladja, je potrjen splošen trend v smeri počasnega, vendar stalnega zniževanja koncentracij.

Na splošno je Direktiva 86/278/EGS dolgoročen instrument, ki je precej učinkovit pri preprečevanju kakršnega koli širjenja onesnaževanja zaradi uporabe blata iz čistilnih naprav. Uporaba blata iz čistilnih naprav na kmetijskih tleh kot gnojila lahko tako šteje za eno od najboljših okoljskih možnosti, vendar samo pod pogojem, da ne predstavlja nevarnosti za okolje ali za zdravje živali in ljudi.

6. DIREKTIVA 94/62/ES O EMBALAŽI IN ODPADNI EMBALAŽI

Direktiva 94/62/ES[8] ima dva glavna cilja: varovati okolje in zagotavljati delovanje notranjega trga. Iz teh razlogov Direktiva določa ukrepe, katerih prva prednostna naloga je preprečevanje proizvodnje odpadne embalaže, njena dodatna temeljna načela pa so ponovna uporaba embalaže, recikliranje in druge oblike predelave odpadne embalaže, s tem pa tudi zmanjšanje končnega odlaganja takšnih odpadkov.

Vse države članice so Komisiji posredovale podrobnosti o svojih zakonih in drugih predpisih , ki so jih uvedle zaradi uskladitve z Direktivo o embalaži. Avstrija, Belgija in Nizozemska so Komisijo obvestile o programih, ki določajo višje cilje , kot so tisti iz člena 6(1)(a) in (c). Komisija je vse te programe odobrila z odločbami v skladu s členom 6(10). Trenutno proti dvema državama članicama (Nemčija in Nizozemska) potekajo postopki za ugotavljanje kršitev .

Vse države članice so uvedle ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže . Ti vključujejo različne vrste načrtov, sporazumov, informacijskih kampanj, subvencij, ciljev in ekonomskih instrumentov (davki, dajatve za odgovornost proizvajalcev itd.). Kljub tem ukrepom se je količina nastale odpadne embalaže povečala s 65,5 milijona ton v letu 2000 na 66,6 milijona ton v letu 2002. Vendar je ta rast počasnejša od rasti BDP v tem obdobju.

Večina držav članic je uvedla ukrepe za spodbujanje ponovne uporabe embalaže. Ti vključujejo različne vrste načrtov, sporazumov, informacijskih kampanj, ciljev in ekonomskih instrumentov (davki, kavcije za nepovratno embalažo, diferencirane dajatve za odgovornost proizvajalcev itd.).

Do leta 2002 so vse države članice dosegle cilje iz člena 6(1)(a) in (c). Grčiji, Irski in Portugalski je bilo izpolnitev teh ciljev dovoljeno preložiti do leta 2005 in so tako dosegle svoj vmesni cilj; 25-odstotno predelavo in sežig v obratih za sežig odpadkov z energetsko predelavo. Leta 2002 je bila v EU-15 povprečna stopnja predelave embalaže in sežiga v obratih za sežig odpadkov z energetsko predelavo 62 %, povprečna stopnja recikliranja pa je bila 54 %. Pri embalažnih materialih so bile dosežene naslednje povprečne stopnje recikliranja: pri steklu 58 %, pri papirju in lepenki 68 %, pri kovinah 57 % in pri plastiki 24 %.

Vse države članice so vzpostavile sisteme za vračanje, zbiranje in predelavo odpadne embalaže. Večina jih uporablja sisteme odgovornosti proizvajalcev, izmed katerih nekateri pokrivajo celotne stroške zbiranja, razvrščanja in recikliranja odpadne embalaže. V drugih sistemih občine v celoti ali delno plačajo stroške zbiranja, razvrščanja in recikliranja gospodinjske odpadne embalaže. Podobno sistemi odgovornosti proizvajalca ali imetnika industrijskih/komercialnih odpadkov plačajo za industrijsko/komercialno odpadno embalažo. Združeno kraljestvo kot del predpisov za odgovornost proizvajalcev uporablja sistem certifikatov, s katerimi je možno trgovati (certifikati za predelavo embalaže, Packaging Recovery Notes – PRN). Danska in Nizozemska ne uporabljata sistemov odgovornosti proizvajalca, temveč njuna sistema vračanja temeljita na dejavnostih občin in prostovoljnih sporazumih z industrijo. Ob koncu leta 2003 so imele Danska, Švedska in Nemčija obvezne kavcije za nekatere vrste nepovratne embalaže za pijačo.

Večina držav članice ima ukrepe za spodbujanje uporabe recikliranih materialov . Ti vključujejo različne vrste načrtov, sporazumov, informacijskih kampanj in ekonomskih instrumentov (davki in subvencije, zlasti za raziskave in razvoj).

Vse države članice so javno objavile ukrepe v okviru Direktive. Na vseh ravneh vlade, v poslovnih organizacijah in v okviru sistemov recikliranja se izvajajo številne informacijske dejavnosti . Te dejavnosti so namenjene celi vrsti udeležencev, kot so zakonsko zavezane družbe, potrošniki in šole.

V referenčnem obdobju tega poročila sta za usklajena veljala samo standarda EN 13428:2000 in EN 13432:2000[9]. Ta standarda sta se v večini držav članic prenesla v nacionalne standarde. Komisija ni odkrila nobenih drugih nacionalnih standardov v zvezi z usklajenostjo s temeljnimi zahtevami Priloge II k Direktivi o embalaži.

Vse države članice so v svoje načrte ravnanja z odpadki [10]vključile poglavje o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

Od ekonomskih instrumentov se v Belgiji, na Danskem, Finskem, v Franciji, na Madžarskem in Irskem uporabljajo davki ali diferencirano obdavčevanje. Združeno kraljestvo kot del obveznosti za odgovornost proizvajalcev uporablja sistem certifikatov, s katerimi je možno trgovati. V številnih državah članicah se uporabljajo subvencije.

Rezultati kažejo, da so bile zaradi uporabe Direktive 94/62/ES presežene stopnje recikliranja in predelave ter sežiga z energetsko predelavo v obratih za sežig odpadkov, ki so bile določene v ciljih za leto 2001. Čeprav se v večini držav članic skupna količina odpadne embalaže še naprej povečuje, je v obdobju od leta 2000 do leta 2002 v EU kot celoti in v mnogih posameznih državah članicah naraščanje količine odpadne embalaže nehalo slediti gospodarski rasti. Poglobljena analiza stroškov in koristi Direktive o embalaži in odpadni embalaži bo podana v ločenem poročilu v skladu s členom 6(8) Direktive.

7. DIREKTIVA 1999/31/ES O ODLAGANJU ODPADKOV NA ODLAGALIŠČIH

Direktiva 1999/31/ES[11] ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih na tak način, da se v največji možni meri preprečijo ali zmanjšajo kakršni koli negativni učinki na okolje in zdravje ljudi, pri čemer se upošteva tudi globalno okolje. Zato Direktiva vsebuje določbe o odpadkih in metodah obdelav, ki so ali niso dovoljene na odlagališčih, ter določa pogoje za odobritev, delovanje in zaprtje ter naknadno ravnanje z odlagališči. Direktiva zahteva tudi postopno zmanjševanje količine biološko razgradljivih odpadkov, poslanih na odlagališča.

Vse države članice, ki so odgovorile, so navedle svoje ukrepe za prenos v nacionalno zakonodajo . Evropsko sodišče je Združeno kraljestvo obsodilo zaradi nepopolnega prenosa Direktive (primer C-423/02). V vmesnem času so bili manjkajoči ukrepi za prenos priglašeni Komisiji. Evropsko sodišče je zaradi nepopolnega prenosa Direktive obsodilo tudi Francijo (primer C-172/04). Ker manjkajoči ukrepi za prenos v zvezi z neidustrijskimi inertnimi odpadki še niso bili priglašeni, je Komisija sprožila postopek proti Franciji v skladu s členom 228 Pogodbe.

Komisija ocenjuje, ali so ukrepi za prenos, ki so jih priglasile države članice, v skladu z Direktivo.

Nekatere države članice so izkoristile možnost, ki jo predvideva Direktiva, o izključitvi nekaterih odpadkov ali odlagališč iz nekaterih določb Direktive (Italija, Slovaška in Švedska za nenevarne rudarske odpadke, Francija, Grčija in Španija za otoke in izolirana naselja ter Nemčija, Irska, Nizozemska, Slovaška in Švedska za podzemna skladišča). Komisija bo ocenila, ali te izključitve ustrezajo pogojem iz člena 3(3) do (5). V skladu s členom 3(5) so bili seznami izključenih otokov in izoliranih naselij, priglašenih Komisiji, objavljeni na spletni strani Komisije (http://europa.eu.int/comm/environment/waste/landfill_index.htm), v Uradnem listu (UL C 316, 13. 12. 2005) pa je bilo objavljeno obvestilo.

Države članice poročevalke so sprejele ukrepe za izpolnjevanje tehničnih zahtev iz Direktive, vključno z določbami glede zasnove, delovanja, zaprtja in naknadnega ravnanja z odlagališči.

Vse države članice poročevalke so v svojo zakonodajo vključile obveznost za upravljavce odlagališč, da v ceno, ki se zaračunava za sprejemanje odpadkov, vključijo vse stroške za izgradnjo, delovanje, zaprtje in naknadno ravnanje z odlagališči.

V zvezi z merili za sprejem odpadkov je večina držav članic določila nekatera merila ali seznam odpadkov, ki se sprejmejo na odlagališčih, vendar edino Švedska že izvaja Odločbo 2003/33/ES, ki določa merila in postopke za sprejem odpadkov.

Vse države članice poročevalke so predložile svoje nacionalne strategije za zmanjšanje količine biološko razgradljivih odpadkov, ki se pošiljajo na odlagališča , razen Češke, Irske in Španije. Komisija izvaja vse potrebne ukrepe, da bi zagotovila čim prejšnjo predložitev njihovih strategij.

Podatki , ki so jih države članice predložile o količinah biološko razgradljivih komunalnih odpadkov, proizvedenih v letu 1995, in količinah, odloženih na odlagališča v vsakem letu poročevalnega obdobja, niso popolni in zahtevajo nadaljnjo razpravo. Iz sporočenih podatkov je razvidno, da so Avstrija, Flandrija, Danska, Nizozemska in Švedska že dosegle cilj za leto 2016 (zmanjšanje količine odpadkov, odloženih na odlagališča, na 35 % količine biološko razgradljivih komunalnih odpadkov, proizvedenih v letu 1995), Francija in Nemčija sta že dosegli cilj za leto 2009 (zmanjšanje količine odpadkov, odloženih na odlagališča, na 50 % količine, proizvedene v letu 1995), Finska in Italija pa sta že dosegli cilj za leto 2006 (zmanjšanje količine odpadkov, odloženih na odlagališča, na 75 % količine, proizvedene v letu 1995).

V zvezi s potrebo po prilagoditvi obstoječih odlagališč pridobljeni podatki kažejo, da so v nekaterih državah članicah mnoga odlagališča, zlasti odlagališča za nevarne odpadke, že v skladu z Direktivo. Vendar bo treba številna odlagališča za nenevarne in inertne odpadke v naslednjih dveh poročevalnih obdobjih na novo opremiti ali zapreti, da se zagotovi, da do 16. julija 2009 – kot določa člen 14 – ne bo več delovalo nobeno odlagališče, ki ne bo v skladu z Direktivo.

Prav tako v nekaj državah članicah informacije o številu obstoječih odlagališč in njihovi skladnosti z Direktivo niso popolne. To je mogoče pripisati temu, da vsi načrti za kondicioniranje še niso bili predloženi in ocenjeni. Načrte za kondicioniranje je bilo treba predstaviti julija 2002 (v primeru novih držav članic po pristopu). V naslednjih poročevalskih obdobjih mora biti na razpolago natančnejše število obstoječih odlagališč in odlagališč, ki se bodo zaprla ali na novo opremila.

V odgovor na prejete pritožbe je Komisija sprožila postopke za ugotavljanje kršitev proti Španiji, Grčiji, Irski in Belgiji, ker niso poskrbele za to, da bi do 16. julija 2002 vsi upravljavci obstoječih odlagališč predložili svoje načrte za kondicioniranje, kot to zahteva člen 14 Direktive.

Poleg tega je Komisija sprožila „horizontalne“ primere za ugotavljanje kršitev proti Italiji in Franciji zaradi nepravilnega izvajanja členov 4, 8 in 9 Okvirne direktive o odpadkih ter člena 14 Direktive o odlagališčih, ker je v teh državah članicah veliko neodobrenih odlagališč. Evropsko sodišče je obsodilo Španijo, ker v primeru nenadzorovanega odlagališča na območju Punta de Avalos na otoku La Gomera (primer C-157/2004) ni uvedla ukrepov, potrebnih za zagotovitev izvajanja člena 14 Direktive.

Nenazadnje je bilo zaradi nenadzorovanih odlagališč proti Španiji vloženih še nekaj drugih tožb, hkrati pa je Sodišče obsodilo tudi Irsko (primer C-494/01) in Grčijo (primer C-502/03) zaradi sistematičnih neuspehov.

[1] UL L 377, 23.12.1991, str. 48.

[2] COM(2005) 666 konč., 21.12.2005.

[3] UL L 194, 25.7.1975, str. 47. Direktiva, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156/EGS (UL L 78, 26.3.1991, str. 32).

[4] Odločba Komisije 2001/118/ES, UL L 47, 16.2.2001, str. 1.

[5] UL L 377, 31.12.1991, str. 20.

[6] UL L 194, 25.7.1975, str. 31, kot je bila spremenjena z Direktivo 87/101/EGS (UL L 42, 12.2.1987, str. 43).

[7] UL L 181, 4.7.1986, str. 6.

[8] UL L 365, 31.12.1994, str. 10, kot je bila spremenjena z Direktivo 2004/12/ES, UL L 47, 18.2.2004, str. 26 in z Direktivo 2005/20/ES, UL L 70, 16.3.2005, str. 17.

[9] Sklici na standarde EN 13427:2004, EN 13428:2004, EN 13429:2004, EN13430:2004, EN 13431:2004 in EN 13432:2000 so bila objavljena v sporočilu Komisije v UL C 44, 18.2.2005, str. 23.

[10] Slovenija je poročala, da so zadevni ukrepi del ločenega programa.

[11] UL L 182, 16.7.1999, str. 1.