30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/10

—

Pri stanovanjski politiki ne gre le za opeko in malto, temveč obsega tudi področja in skupnosti, kjer živimo. Reševanje stanovanjskih vprašanj pomeni delati v smeri varnejših, čistejših, bolj zelenih površin naših mest in regij, kjer lahko ljudje razvijajo svoje življenje in medsebojne odnose. Stanovanjska vprašanja vključujejo tudi dostop do zaposlitve, prevoza in storitev ter ustvarjanje visokokakovostnega okolja. Kljub temu, da EU nima posebnih pristojnosti za stanovanjsko politiko, mnoge politike EU neposredno ali posredno vplivajo na stanovanjska vprašanja. Mednje sodijo politike, ki se nanašajo na mestno okolje, energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije, obremenitev s hrupom, zdravje, pa tudi dokončno oblikovanje notranjega trga na področju storitev in konkurence.

—

Nove države članice lahko izkoristijo do 3 % sredstev, dodeljenih iz ustreznih operativnih programov, ali 2 % celotnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Mnenje vsebuje praktične nasvete in primere dobre prakse iz vse Evrope za zagotavljanje podpore na tem področju. To vključuje zamisli glede izboljšanja fizičnega odnosa med krajino in zgradbami, domovi, zaposlitvami in lokalnimi storitvami, energetsko učinkovitost in trajnostni razvoj ter preprečevanje nastajanja getov na stanovanjskih območjih.

—

Vse države članice lahko pogledajo vlogo usposabljanja v gradnji trajnostnih skupnosti. Usposabljanje lokalnega prebivalstva na področju spretnosti, potrebnih za izboljšanje njihovih stanovanjskih območij, razvoj zelenih površin in izboljšanje energetske učinkovitosti lahko zagotovi rešitve zaostalim soseskam in ustvarja nove vire zaposlovanja.

1.

Kot rezultat kompromisa, ki so ga sprejeli voditelji vlad decembra 2005, je bila stanovanjska politika v skladu z uredbo o ESRR (člen 7(2)) le za nove države članice in v omejenem razmerju opredeljena kot upravičen strošek v okviru strukturnih skladov: 3 % sredstev, dodeljenih ustreznim operativnim programom, ali 2 % celotnih sredstev ESRR. Sredstva so poleg tega omejena na večdružinska in socialna stanovanja ter morajo biti dodeljena v okviru programov razvoja mest. Komisija in EIB sta kot del strukturnih skladov pripravili nove instrumente, kot je program JESSICA, ki bodo omogočili financiranje projektov v širšem okviru razvoja mest.

2.

Stanovanjska politika ni v posebni pristojnosti Evropske unije, vendar veliko politik posredno ali neposredno vpliva na stanovanjska vprašanja. To zlasti velja za politike v zvezi z mestnim okoljem, energetsko učinkovitostjo, obnovljivimi viri energije, obremenitvami s hrupom, zdravjem, pa tudi v zvezi z dokončnim oblikovanjem notranjega trga storitev in konkurenco.

3.

Lokalne in regionalne oblasti so v Evropski uniji na splošno odgovorne za stanovanjska vprašanja na svojem območju, ta pa so v mestnih okoljih najbolj pereča.

4.

Dostop do primernega stanovanja je bistveni pogoj za ohranjanje socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji. Zato sta stanovanjska politika in lizbonska agenda tesno povezani. Primerna stanovanja so temeljnega pomena za konkurenčnost regij. Brez zadostnega števila kakovostnih stanovanj regije ne morejo privabiti in obdržati delavcev, posledica tega pa je gospodarsko nazadovanje.

1.

Stanovanjska politika sodi med najpomembnejše dejavnike v boju proti socialni izključenosti in brezposelnosti. Izboljšuje kakovost življenja in dela v mestih, velemestih, na podeželskih območjih in v regijah, spodbuja harmonijo v posameznih skupnostih in med njimi ter prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

2.

V mnogih regijah in mestih Evropske unije poteka – ali bi moral potekati – proces obnove na območjih, za katera so značilna stanovanja slabe kakovosti, neuspešno delovanje stanovanjskega trga, ki ga še zaostruje nazadovanje na gospodarskem področju, slabšanje fizične strukture in zagotavljanja socialne infrastrukture (izobraževanje, zdravstvo in odnosi v skupnosti) v prizadetih četrtih.

3.

Pri stanovanjski politiki ne gre le za malto in opeko, temveč tudi za območja in skupnosti, kjer živimo. Reševanje stanovanjskih vprašanj pomeni prizadevanje za varnejša, čistejša in bolj zelena mesta in regije, kjer se ljudje lahko razvijajo in skupaj živijo. Stanovanjske teme zajemajo tudi dostop do zaposlitve, prevoza in storitev ter oblikovanja visokokakovostnega okolja. To je načrt „trajnostnih skupnosti“ z dvema razsežnostima, ki ju je treba obravnavati: ozemeljsko in socialno.

1.1

Veliko starih in zlasti nove države članice se soočajo z dediščino neprimernih stanovanj in izključenih skupnosti, ki so rezultat desetletij zapostavljanja. Pomanjkanje naložb v stanovanja je v teh primerih vodilo h getoizaciji revnejših, izključenih skupnosti, to pa – kot se je v zadnjem času dogajalo v nekaterih državah članicah – povzroča nezadovoljstvo, včasih pa tudi socialne nemire in nasilje.

1.2

Urbanistično načrtovanje je bistvena osnova za prihodnje strategije. Pomembno je, da se stanovanjske politike uskladijo s strategijami prostorskega načrtovanja v regijah. Pri poskusih obvladovanja nenadzorovanega širjenja mestnih četrti, preprečevanja prometnih zastojev in oblikovanja bolj privlačnih mest, prijetnih za življenje, s podporo in ustvarjanjem občutka pripadnosti lastni skupnosti ali četrti, so stare države članice doživljale tako uspehe kot neuspehe. Nove države članice morajo upoštevati te izkušnje, če se želijo izogniti podobnim napakam.

1.3

Ukrepi za obnovo četrti se razlikujejo glede na lokalne razmere, vendar morajo biti celoviti in vključevati ukrepe za izboljšanje storitev na področju izobraževanja in zdravja ter drugih javnih storitev. Spodbujati morajo usposabljanje in zaposlovanje ter ustvarjati gospodarske priložnosti, uvajati proaktivno upravljanje četrti, odpravljati težave, ki nastajajo zaradi asocialnega obnašanja, izboljševati kakovost in oblikovanje okolja ter zagotavljati dobre storitve javnega prometa (glej Prilogo, primer 4).

1.4

Ponovna uporaba propadajočih lokacij in sanacija zapuščenih industrijskih zemljišč morata biti na prvem mestu, da bi lahko ohranili strnjenost mest in preprečili nenadzorovano širjenje mestnih območij ter njihovo širjenje na podeželske skupnosti. Pogosto je to kratkoročno dražje, vendar prinaša dolgoročne koristi za povezanost skupnosti, ponovno uporabo virov in zaposlovanje. Subvencije in spodbude za lokalno in regionalno infrastrukturo so zelo primerne za spodbujanje takšnega razvoja namesto novogradenj ali pozidave še nedotaknjenih zemljišč.

1.5

Prednost morajo imeti tudi ponovna uporaba, vzdrževanje in izboljšanje arhitektonsko dragocenih starih stanovanj z ukrepi za podporo sanacije in obnove ter priseljevanja mladih v stare mestne četrti in na podeželska območja na obali in v notranjosti države, ki se soočajo s pojavom bega s podeželja in starajočim se prebivalstvom.

1.6

Ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev (JZP) za uporabo zapuščenih območij in zagotavljanje sredstev za sanacijo propadajočih večstanovanjskih objektov lahko ne spremeni le fizičnega stanja takšnih objektov, temveč tudi poveča kakovost življenja in dela celih četrti.

1.7

Za strnjene četrti z različno velikimi stanovanji visoke kakovosti in različnimi možnostmi lastništva sta značilni stopnja razvoja in gostota prebivalstva, ki podpirata celostne storitve, trgovine in storitve prevoza, kar zagotavlja ekonomsko preživetje. Ponudba stanovanj mora biti povezana z zagotavljanjem javnih storitev. Paziti je treba na ohranjanje najbolj primernega števila prebivalcev, da bi obdržali najpomembnejše storitve na tem območju. V času stanovanjske prenove mest je ohranjanje števila prebivalcev lahko težka naloga, negativne posledice pa je opaziti v ponudbi storitev. Države članice bi morale priznati pomen neprekinjenega zagotavljanja storitev v času bistvenih sprememb v skupnosti.

1.8

Za razumevanje fizičnega razmerja med krajino in stavbami, stanovanjskimi hišami, delovnimi mesti in lokalnimi storitvami je potreben celosten pogled na načrtovanje. Projekti morajo biti dobro medsebojno usklajeni in se ujemati z okoljem. Pri obnavljanju stanovanj ali gradnji novih morajo regije in lokalne oblasti upoštevati dejavnike, kot je oblikovanje, da bi na ta način preprečevali kazniva dejanja in ustvarili kakovostna območja, trajnostni razvoj in dediščino, pri tem pa upoštevali potrebe in želje lokalne skupnosti ter širše učinke na kohezijo.

1.9

Priznavanje in spoštovanje zgodovine in dediščine četrti lahko privabi vlagatelje in stanovalce. Koristna uporaba – in ne prikrivanje – bogate industrijske ali urbane dediščine lahko spodbudi oživitev in spremembe, saj ustvarja predele, v katerih si ljudje želijo živeti, s katerimi se poistovetijo in postanejo ponosni na svojo skupnost. Zato odločitve o tem, kaj se ohrani, obnovi ali poruši, ne bi smele biti sprejete brez upoštevanja fizičnih, okoljskih, socialnih in ekonomskih dejavnikov.

1.10

Socialna podjetja, vključno s stanovanjskimi združenji, so v nekaterih državah članicah pri obnovi stanovanj zelo pomembna, saj lahko zagotavljajo stabilnost, obravnavajo vprašanja vključevanja in dostopnosti predmestij ter tako dajejo podporo obremenjenim skupnostim. Stanovanjska združenja kot ponudniki socialnih stanovanj so prilagodljiva in imajo neposredne stike s skupnostmi, zato lahko najdejo rešitve, ki so v skladu s potrebami prebivalcev. Poleg tega ustvarjajo delovna mesta in lahko zagotavljajo spodbude za javno in zasebno podporo projektov (glej Prilogo, primera 1 in 2).

1.11

Podnebne spremembe vladam držav povzročajo vedno večje skrbi. Zato je pri načrtovanju prihodnjih stanovanj pomembna učinkovita energetska zasnova domov, ki zagotavlja varčno toploto in tako prispeva k reševanju vprašanja pomanjkanja goriv. Zelo pomembna pa je tudi sanacija slabe izolacije v starejših objektih, saj lahko s tem hkrati ustvarjamo delovna mesta in varčujemo z energijo. Slaba kakovost pozidanega okolja – stanovanja so njegov sestavni del – sodi k dejavnikom, ki so vzrok za šibko povpraševanje po nekaterih območjih. Pri ustvarjanju stanovanjske infrastrukture morajo načrtovalci že od začetka upoštevati okoljsko trajnostne rešitve. Tako uporaba geotermičnega ogrevanja vode, na primer, ni le energetsko učinkovita rešitev, temveč tudi zmanjša stroške ogrevanja. EU se mora na vsak način izogibati razsipavanju z energijo, če želi doseči cilje Kjotskega protokola. To vprašanje bi bilo treba upoštevati pri obnovi mest in ukrepih stanovanjske politike, zlasti v okviru direktive EU o energetski učinkovitosti zgradb.

1.12

Pri načrtovanju stanovanj v mestnih četrtih je treba upoštevati, kako bi uporabili prostor med hišami in kako lahko javni prostori spodbujajo stike med ljudmi. Ulice, na primer, je treba graditi za ljudi in ne smemo jih obravnavati le kot hitre ceste za avtomobile. T. i. „home zones“, stanovanjska naselja, kjer so potrebe pešcev in stanovalcev pomembnejše od avtomobilov, so primer prostorske interakcije. V takšnih četrtih lahko začasni programi trga dela in usposabljanje s področja vrtnarstva spremenijo fizično dojemanje takšnih četrti, krepijo dobro počutje lokalnih prebivalcev in spremenijo malo uporabljena zemljišča v plodnejše zelene površine.

1.13

Že samo načrtovanje mestnih četrti lahko spodbudi ljudi, da razvijejo trajnosten in zdrav življenjski stil. To na primer velja za storitve in objekte, ki so dovolj blizu domov, da jih ljudje lahko prehodijo, centre za recikliranje, parke in igrišča ter dober dostop do javnega prevoza.

1.14

V zvezi s tem sta komuniciranje z državljani in njihovo vključevanje že v začetni fazi projekta sanacije temeljnega pomena, da jih dejavno vključimo v proces obnove in fizično obnovo četrti povežemo z novim občutkom za skupnost, socialno integracijo in povezanost. Ukrepi za sanacijo morajo koristiti zlasti stanovalcem in ne smejo povzročiti, da bi se socialno šibkejši stanovalci zaradi tega morali izseliti.

1.15

Usposabljanje lokalnega prebivalstva, da bi bilo sposobno izboljšati svoja stanovanja in okolico, povečati energetsko učinkovitost in ustvariti zelene površine, lahko odpravi dve težavi: brezposelnost in nezadovoljstvo v propadajočih mestnih četrtih (glej prilogo, primer 5).

1.16

Javno-zasebna partnerstva so pogosto osredotočena na projekte javne infrastrukture, kot so prevoz, ravnanje z odpadki in zagotavljanje javnih storitev. Čeprav nekatere organizacije priznavajo pomen javno-zasebnih partnerstev pri obnovi mest, bi se njihov prispevek lahko še bolj uveljavil. Prvi pogoj za takšen razvoj bi bila pojasnitev pravnega okvira Skupnosti v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi, saj trenutno obstaja nekaj nejasnosti glede opredelitve pojma „in-house“, klasifikacije nekaterih skupnih dejavnosti na področju socialnih stanovanj kot javno-zasebna partnerstva in klasifikacije nekaterih organizacij za socialna stanovanja kot institucionalizirana javno-zasebna partnerstva.

1.17

Obnova mest je – v različnih delih Evrope različno – velik izziv za mestne oblasti, ki zahteva precejšnje naložbe, tako finančne kot tudi z ustvarjalnega ali organizacijskega vidika. Veliko mest se ne more več samih soočati z izzivi, ki jih prinašajo naložbe: zaradi pomanjkanja javnih sredstev, omejenega strokovnega znanja, ker je s tem povezano tveganje preveliko ali pa enostavno zaradi zakonskih omejitev (omejitve pri dodeljevanju kreditov).

1.18

Javno-zasebna partnerstva so lahko rešitev, saj lahko zagotovijo dodatna finančna sredstva, pa tudi pomagajo najti najboljše rešitve, da bi obe strani imeli poleg tradicionalnih še druge interese. Dodatno znanje in sposobnosti zasebnih partnerjev lahko omogočijo projektno vodenje in enostavnejšo organizacijo projektov. Organizacije skupnosti, ki so bolj prilagodljive kot formalne občinske ali mestne strukture, tesno sodelujejo z neformalnimi mrežami in zastopajo dolgoročne interese lokalne skupnosti, lahko prispevajo k zagotavljanju učinkovitosti ter sprejemanja in podpore v javnosti. Tako je mogoče projekte izvajati hitreje in z dolgoročnega vidika na bolj trajnosten način.

1.19

Vendar pa obstaja tveganje umetne inflacije na stanovanjskem trgu, ki jo lahko povzroči priliv zasebnega kapitala. To ima lahko različne neugodne posledice. Lahko se zgodi, da lokalne skupnosti zaradi previsokih cen ne morejo biti več lastnice stanovanj. To povzroči razpad skupnosti, ljudje morajo zapustiti kraj bivanja, družine in podporne mreže. Socialna stanovanja imajo lahko in morajo imeti odločilno vlogo v takšnih razmerah. Zmanjšajo lahko posledice inflacije, za lokalne skupnosti pa je lahko poleg tega poskrbljeno s programi deljenega lastništva in možnostjo cenovno ugodnih hipotek. Takšni ukrepi lahko zadržijo stanovalce, privabijo nove v obremenjeno območje in zagotovijo nove gospodarske spodbude za lokalno gospodarstvo.

2.1

Za podporo širšemu krogu prebivalstva pri dostopu do stanovanj si je treba prizadevati za ustrezno ponudbo najemniških stanovanj, ljudi spodbujati in jim pomagati, da postanejo lastniki stanovanj in ohranjajo fizično strukturo svojih domov. To je mogoče doseči z zmanjšanjem administrativnih stroškov, ohranjanjem nizkih obrestnih mer in davčnimi spodbudami za določene skupine, pa tudi z zagotavljanjem lažjega dostopa do bančnih storitev. Spodbude, kot so denarna pomoč za vzdrževanje pročelij in zelenic pred stavbami, lahko prav tako pomagajo pri razvoju standardov bivanja (glej prilogo, primeri 4, 5 in 6.)

2.2

Ustanovitev celostnih skupnosti ne glede na socialne, etnične in verske razlike med stanovalci je pogosto lahko uspešna, če so pri tem upoštevane stanovanjske potrebe in pričakovanja različnih skupin, na primer z možnostmi za različne oblike lastniških razmerij, tudi solastništvom, in stanovanji različnih velikosti, primernimi za velike družine ali ljudi, ki živijo sami. Zemljišča v lasti občine ali mesta lahko omogočajo ustvarjanje takšnih nizkocenovnih možnosti, če sta jih seveda občina ali mesto pripravljena uporabiti v ta namen. Pri novogradnji ali dodeljevanju stanovanj bi bilo treba upoštevati tudi potrebe verskih skupin, na primer tekočo vodo za obredno umivanje. Za invalidne ali starejše delavce je lahko pomemben tudi dostopen dom za vse življenje.

2.3

Izbira stanovanja lahko prispeva h koncentriranju ljudi z enakim etničnim ozadjem na nekaterih krajih. To sicer samo po sebi ni problem, saj obstaja veliko primerov uspešnih skupnosti z visoko koncentracijo stanovalcev z enakim etničnim ozadjem. Vendar na nekaterih območjih na žalost živi veliko različnih črnskih in manjšinskih skupnosti v zasebnih stanovanjih slabe kakovosti, poleg obubožanih članov bele skupnosti, ki prebivajo v socialnih stanovanjih. Pomanjkanje stikov med temi skupnostmi – deloma kot posledica fizične ločitve – lahko ustvarja strah in nezaupanje, ki se še krepita, ker ločena stanovanja pogosto pomenijo tudi ločene šole in dejavnosti za prosti čas.

2.4

Zaradi vzorca slabega gospodarskega in socialnega položaja, s katerim se sooča veliko manjših ali izključenih skupnosti, je veliko „tradicionalnih“ strategij in programov obnove usmerjenih k odpravljanju teh težav v okviru širših paketov ukrepov. Ukrepi stanovanjske politike morajo biti del teh programov in bi jih bilo treba upoštevati tudi pri obsežnejši oceni učinka ukrepov in naložb za uspešno obnovo.

2.5

Stanovanjska naselja morajo odražati kulturo skupnosti, ki tam živijo. Lokalne značilnosti, kot so občinska središča, prostori za verske obrede, lokalne tržnice in specializirane prodajalne, so pomembne za oblikovanje skupnosti. Organizacije, kot so Habitat for Humanity (Zgradimo si dom), lahko zagotovijo mehanizme za ustvarjanje novih stanovanjskih možnosti, odprtih za vse, zlasti za ljudi, ki iz verskih razlogov odklanjajo najemanje dolgov ali hipotek, saj s tem omogočajo pridobitev lastnega stanovanja na netradicionalen način.

2.6

Tako demografske spremembe kot mobilnost delavcev v EU sta dejavnika, ki vplivata na potrebe in zahteve glede stanovanj. V nekaterih mestih in regijah več domov ostaja praznih, ker so se stanovalci zaradi iskanja zaposlitve preselili v druge regije, in zato se je število prebivalcev zmanjšalo. Veliko držav članic se sooča z novimi zapleti: pojavom starejših staršev, ki si pozneje ustvarijo družino in imajo manj otrok, in dejstvom, da starejši ljudje živijo dlje, kar pomeni povpraševanje po več stanovanjih za eno osebo. Regije se morajo zavedati demografskih izzivov, pa tudi učinkov priseljevanja in migracij delavcev, ter ustrezno prilagoditi svojo stanovanjsko politiko.

3.1

Evropski parlament mora nadaljevati razpravo, ki jo je sprožilo to začetno poročilo (1), in vanj vključiti predlog Evropske listine o stanovanjski politiki, ki ga je sprejela medskupina Urban-Logement, saj EU ne more stalno zanemarjati stanovanjskih vprašanj državljanov EU, ki so pomemben element za doseganje rasti in produktivnosti.

3.2

Priznati je treba vlogo stanovanjske politike pri spodbujanju socialne in gospodarske rasti. Ljudje želijo živeti v primernih stanovanjih v trajnostnih skupnostih, ki prispevajo k visokokakovostnemu okolju. Če privabimo ljudi, privabimo tudi naložbe in spodbudimo trajnostno gospodarsko rast.

3.3

Program JESSICA bi bilo treba uporabiti za stanovanjsko politiko v novih državah članicah, saj lahko dopolni druge pobude ESRR za obnovo in razvoj mest. S tega vidika OR priporoča, da se stanovanjska politika vključi v strategije trajnostnega razvoja mest, ki jih lahko financira JESSICA. Uporaba finančnega inženiringa je lahko zelo koristna za izvajanje učinkovitih stanovanjskih politik, zlasti v zvezi z mikro krediti za obnovo in sanacijo stanovanj, kjer lahko pomaga pobuda JEREMIE.

3.4

Nove države članice bi morale povečati finančne vire, ki jih imajo na voljo lokalne oblasti, da bi s tem učinkovito odpravljale težave, povezane s trajnostnim razvojem mest in trajnostnimi stanovanj, pospešile nacionalne stanovanjske strategije (programe) za spodbujanje gradnje občinskih in socialnih stanovanj ter zagotovile sredstva za razvoj infrastrukture.

3.5

Ponovna uporaba zapuščenih in propadajočih lokacij ter sanacija zapuščenih industrijskih zemljišč morata biti na prvem mestu, da bi tako ohranili strnjenost mest in preprečili nenadzorovano širjenje mestnih delov ter njihovo prodiranje v podeželske skupnosti.

3.6

Državljane je treba vključiti v obnovo mest, zlasti v sanacijo propadajočih mestnih četrti, kjer je treba pri stanovalcih ponovno ustvariti občutek za skupnost in vzpostaviti socialne stike, potrebne za integracijo. Pri tem je treba državam članicam omogočiti dostop do izkušenj s projekti, ki jih podpira EU (npr. INTERREG IIIC POSEIDON), in te izkušnje tudi upoštevati.

3.7

Vse države članice bi morale proučiti vlogo izobraževanja pri ustvarjanju trajnostnih skupnosti. Izobraževanje lokalnih prebivalcev za izboljšanje stanovanjskih naselij, v katerih živijo, razvoj zelenih površin in izboljšanje energetske učinkovitosti lahko propadajočim četrtim zagotovijo rešitve in ustvarjajo nove možnosti zaposlovanja.

3.8

OR želi spomniti na sklepe neformalnega zasedanja Sveta v Bristolu na temo trajnostnih skupnosti in s tem na dejstvo, da je treba povečati znanje in sposobnosti urbanistov. V zvezi s tem poziva Komisijo k nadaljnjim pobudam, zlasti na področju sodelovanja in razširjanja dobre prakse, ter k vzpostavitvi evropske mreže za zagotavljanje kapitala in širjenje dobrih praks v zvezi z uporabo inteligentne energije za stanovanja in ustreznim izobraževanjem stanovalcev.

3.9

Potrebna bi bila revizija direktive EU o energetski učinkovitosti zgradb in skrben nadzor njenega izvajanja v državah članicah. Energetsko učinkovitost v zgradbah je mogoče spodbujati tudi s programi EU, kot kot sta Inteligentna energija za Evropo ali pobuda CONCERTO (7. okvirni program) za obdobje 2007–2013.

3.10

Odbor priporoča, da se prizadevanja zlasti osredotočijo na izobraževanje državljanov s področja varčevanja z energijo; preostale energetske potrebe je treba pokrivati predvsem z obnovljivimi viri energije. Zato priporoča, da se sredstva uporabijo v glavnem za ustrezne raziskave in ozaveščanje državljanov.

3.11

Odbor priporoča, da se stanovanjsko politiko kot pomemben element vključi v vse urbanistične politike EU, tudi z vidika neformalnega zasedanja ministrov, pristojnih za to področje, ki bo maja 2007.

3.12

Za najboljše možno fizično razmerje med krajino in stavbami, stanovanjskimi hišami, delovnimi mesti in lokalnimi storitvami je potreben celosten pogled na načrtovanje. Pri tem je treba z ukrepi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni zagotoviti potrebna zemljišča, zlasti za gradnjo socialnih stanovanj, in poskrbeti za namensko rabo teh stanovanj.

3.13

Upoštevati je treba dejstvo, da mora biti ponudba stanovanj povezana z zagotavljanjem javnih storitev in da je treba pri gradnji novega stanovanjskega prostora vzpostaviti infrastrukturo, potrebno za zagotavljanje teh storitev. Nadalje je treba paziti na ohranjanje najbolj primernega števila prebivalcev, da bi obdržali najpomembnejše storitve na tem območju.

3.14

Priznati je treba vlogo stanovanjskih združenj, saj so prilagodljiva in imajo neposredne stike s skupnostmi, zaradi česar lahko zagotavljajo rešitve, ki so v skladu s potrebami prebivalcev.

3.15

Upoštevati je treba pomen stanovanjske politike v kontekstu demografskih sprememb in pri vključevanju priseljencev v imigracijsko politiko EU, pri tem pa priznati posebno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti na tem področju.

3.16

Pred kratkim ustanovljena medsektorska projektna skupina Komisije, zadolžena za urbana vprašanja, bi morala obravnavati stanovanjsko politiko kot pomemben del urbanih politik.

3.17

Odbor regij pozdravlja, da Komisija v svojem sporočilu o socialnih storitvah splošnega pomena priznava vlogo socialnih stanovanj pri uresničevanju ciljev Pogodbe v zvezi s krepitvijo socialne kohezije in temeljnih pravic.

3.18

Odbor poziva države članice, da poenostavijo upravne postopke za obnovo stanovanj in zagotovijo njihovo preglednost.

3.19

Odbor priporoča uporabo mreže URBACT in nove pobude Regije za ekonomske spremembe kot možnih instrumentov izmenjave strokovnega znanja in najboljše prakse med mesti in regijami Evropske unije.

3.20

Sanacija in ponovna raba z zgodovinskega vidika dragocenih stanovanj bi morali biti v direktivi Evropske unije o energetski učinkovitosti opredeljeni kot prednostni nalogi. Tako bi preprečili širjenje gradbenih površin, ne da bi prej izkoristili vsa stanovanja, ki so z vidika kakovosti bivanja primerna, in se na ta način izognili nepotrebnim obremenitvam prizadetih območij.