30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/63

—

meni, da je dostopnost širokopasovnih povezav po ugodnih cenah po vsej EU bistvena za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, regionalne konkurenčnosti in produktivnosti ter enakomernejši razvoj informacijske družbe in družbe znanja tudi na območjih, ki so pri tem običajno izločena. Meni, da je širokopasovne priključke treba zagotavljati v enaki meri kot osnovne storitve, kot je oskrba z vodo ali elektriko;

—

ocenjuje kot pomembno, kar je Komisija navedla v zvezi z razvojem podeželja, uporabo strukturnih skladov in oceno o združljivosti javno financiranih projektov dostopa do širokopasovnih povezav s predpisi EU;

—

želi, da bi novi pravni okvir o elektronskih komunikacijah razvil politiko uporabe radijskega spektra, ki podpira vpeljavo brezžičnih tehnologij;

—

se strinja s pozivom Komisije državam članicam za okrepitev njihovih širokopasovnih strategij s povečanjem udeležbe lokalnih in regionalnih oblasti;

—

meni, da vključujoča e-uprava pomeni tako odpravljanje možne digitalne izključenosti, do katere pride pri izvajanju spletnih javnih storitev (infrastrukturna in kulturna digitalna vrzel), kot razvoj politike vključevanja v družbo z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

—

ugotavlja, da bi cilj uporabe e-uprave moral biti tako prestrukturiranje in posodabljanje javnih storitev kot doseganje ciljev učinkovitosti, uspešnosti, stroškovne učinkovitosti, nepristranskosti, transparentnosti, poenostavitve in udeležbe. Prepričan je, da si morajo javni organi izmenjevati najboljše prakse;

—

meni, da je treba olajšati sodelovanje, izmenjavo znanja in delitev uporabnih izkušenj, ter spodbujati pobude za večjo transparentnost in udeležbo pri javnih postopkih odločanja, zlasti pri parlamentarnih postopkih odločanja.

1.1

meni, da je internet je ena najpomembnejših novosti našega časa. Njegov potencial za ustvarjanje gospodarske rasti lahko prinese bistvene koristi, kot je ustvarjanje novih storitev, odpiranje novih naložbenih in zaposlitvenih možnosti, večanje produktivnosti, zniževanje stroškov ter izboljšanje kakovosti življenja;

1.2

ocenjuje, da ima uvajanje informacijskih tehnologij odločilno vlogo pri uresničevanju lizbonske in göteborške strategije zaradi izboljšav, ki jih te omogočajo v delovanju obstoječih podjetij, razvoja novih in inovativnih podjetij ali odločilnega prispevka, ki ga lahko imajo pri usposabljanju delavcev in državljanov na splošno;

1.3

potrjuje pomen, ki ga ima širjenje razpoložljivih informacijskih tehnologij na vse ravni javne uprave, zlasti na področja, kjer so javni uradi dolžni neposredno zagotavljati storitve državljanom;

1.4

vendar poudarja, da bodo spletne storitve, kot so e-uprava, e-zdravstvo, e-učenje in e-javna naročila, resnično vseobsegajoče in interaktivne šele, ko bodo s pomočjo širokopasovnih povezav postale dostopne vsem državljanom in podjetjem EU;

1.5

zato meni, da je dostopnost širokopasovnih povezav po ugodnih cenah po vsej EU je bistvena za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, regionalne konkurenčnosti in produktivnosti ter enakomernejši razvoj informacijske družbe in družbe znanja tudi na območjih, ki so pri tem običajno izločena;

1.6

pozdravlja dejstvo, da Komisija v sporočilu večkrat jasno omenja razvoj podeželja, pri čemer vključuje ad hoc finančna sredstva, kar je jasen znak pomena, ki ga Komisija pripisuje potencialnim koristim širše dostopnosti širokopasovnih storitev. Te koristi vključujejo povečanje konkurenčnosti podeželja in uravnotežen razvoj območja – sploh na območjih s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami – ter povečanje dodane vrednosti za tradicionalne proizvodne dejavnosti na teh območjih;

1.7

zato meni, da je pomembno navesti ukrepe, ki so v pristojnosti generalnega direktorata za regionalno politiko, zlasti v zvezi z uporabo strukturnih skladov, in ukrepe generalnega direktorata za konkurenco, zlasti oceno, ki jo je slednji pripravil o združljivosti javno financiranih projektov dostopa do širokopasovnih povezav na podeželju s predpisi EU;

1.8

se boji, da bi pri uvajanju širokopasovnih povezav naleteli na tipične pojave tržnih nepopolnosti, ko zasebni izvajalci ne vidijo donosnosti naložb v infrastrukturo na odročnih, podeželskih in redko poseljenih območjih ali na območjih, kjer so zaradi hribovitega terena naložbe še posebej kompleksne in drage. Takšna odprtost in prilagodljivost je pomemben in pozitiven znak, glede na to, da je dostop do širokopasovnih povezav tako bistven za družbeni in gospodarski razvoj takšnih območij;

1.9

v podporo povedanemu poudarja, da je ob različnih priložnostih analiziral razne rešitve, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne skupnosti po vsej Evropi, in razpravljal o njih, ter že takrat jasno povedal, da ni enotne rešitve, ki bi veljala za vse primere. Kar bi bilo primerno za velika mestna središča, morda ne bi ustrezalo drugim območjem, na primer majhnim hribovitim regijam s kompleksnim, neenakomernim površjem ali redko poseljenim območjem, kjer so za zagotavljanje kakršnih koli storitev potrebna dodatna prizadevanja;

1.10

se seznanja z občutnim napredkom pri uvajanju širokopasovnega dostopa v zadnjih letih. V zvezi s ciljem EU, da do leta 2010 doseže vsaj 90 % prebivalstva, pa ugotavlja, da obstaja velik infrastrukturni razkorak med mesti in odročnimi območji ter starimi in novimi državami članicami;

1.11

vendar poudarja, da cilj 90 % pokritosti sam po sebi ne bo zadostoval, če ne bo obravnavan v povezavi z drugimi dejavniki (geografska razpršitev, gostota prebivalstva itd.). V majhnih skupnostih, na primer v hribovitih območjih, ki imajo pogosto otežen dostop do osnovnih storitev (fiksne in mobilne telefonske storitve, zemeljska televizija itd.) bi lahko preostalih 10 % pomenilo izključenost celotnih območij z nizko gostoto prebivalstva;

1.12

opozarja, da je treba pri širokopasovni vrzeli posebno pozornost nameniti tudi vrzeli med ponudbo širokopasovnih povezav in njihovo dejansko uporabo. Premostitev te vrzeli zahteva dodatne, netehnične ukrepe na lokalni ravni, namenjene spodbujanju uporabe širokopasovnih povezav med starejšim prebivalstvom in med prikrajšanimi ali tradicionalno manj dovzetnimi družbenimi skupinami (npr. s predstavitvami interneta, ponudbo javnih točk dostopa do interneta itd.);

1.13

na koncu poudarja, da je treba pri gradnji širokopasovne infrastrukture in razvoju storitev, ki jih omogoča, posebej paziti, da bodo izpolnjene vse varnostne zahteve na vseh ravneh, s čimer bo zagotovljena najvišja raven zaščite in zasebnosti uporabnikov.

1.14

poudarja, da za nove države članice še ni na voljo podatkov, ki bi bili primerljivi s podatki, ki jih imamo o uvajanju, pokritosti in dejanski uporabi širokopasovnih spletnih storitev na regionalni ravni v državah EU-15;

1.15

zato poziva Komisijo, da takoj naredi raziskavo o položaju infrastrukture v regijah novih držav članic in v manj urbaniziranih območjih starih držav članic, da bi določila ukrepe za prilagoditev obstoječe infrastrukture standardom, ki so potrebni za dosego lizbonskih ciljev.

1.16

pozdravlja pobudo Komisije za pregled zakonodajnega okvira o elektronskih komunikacijah;

1.17

želi, da bi novi pravni okvir ob upoštevanju načela subsidiarnosti zagotovil nediskriminatorno konkurenco med operaterji ter obstoječimi in prihodnjimi tehnologijami, hkrati pa razvil politiko uporabe radijskega spektra na podlagi načela tehnološke nevtralnosti. To je posebej pomembno zato, ker nedavna vpeljava brezžičnih tehnologij, ki so še posebej primerne za reševanje težav s pokritostjo na podeželskih območjih ali območjih s težkimi geografskimi pogoji, zahteva, da je za uvajanje širokopasovnih priključkov na razpolago dovolj frekvenc;

1.18

glede spektra radijskih frekvenc se popolnoma strinja s sporočili, ki jih je Komisija predstavila septembra in novembra 2005 ter marca in junija 2006 in v katerih se je zavzela za tehnološko nevtralnost, transparentnost, učinkovito uporabo spektra frekvenc ter spodbujanje konkurenčnega in inovativnega okolja, ki omogoča razvoj novih tehnologij;

1.19

se strinja z Evropsko komisijo, da pri uporabi frekvenc ne sme več veljati, da je treba za vsako vrsto pasu uporabiti specifično tehnologijo, ki služi prenosu storitev na dodeljeni frekvenci (npr. frekvenca 900 MHz, ki se uporablja za mobilne telefonske storitve v omrežju ETACS);

1.20

poziva Evropsko komisijo, da zato prispeva k razvoju strategije, ki bi omogočila prilagodljivo uporabo tehnologije znotraj določenega frekvenčnega spektra;

1.21

poudarja, kako pomembno je, da uvajanje in upoštevanje novega regulativnega okvira, ki temelji na tehnološki nevtralnosti, vodi k zagotavljanju frekvenc za brezžične komunikacije in uvajanju širokopasovnih povezav ter s tem zmanjševanju velike neenakosti, ki jo občutijo območja s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami;

1.22

meni, da bi tehnologije za uvajanje širokopasovnih povezav, kot je WiMAX, lahko omogočile najti učinkovite rešitve tudi za ta prikrajšana območja. V zvezi s tem je treba omeniti, da operaterji na trgu ZDA vlagajo velike vsote denarja v brezžično tehnologijo.

1.23

meni, da je širokopasovne priključke treba zagotavljati v enaki meri kot osnovne storitve, kot je oskrba z vodo ali elektriko;

1.24

opaža, da premostitev širokopasovne vrzeli na območjih s kompleksnim površjem, na primer zaradi trajnih geografskih in naravnih ovir, zahteva višje naložbe kot v nižinskih območjih, zaradi česar ne moremo pričakovati, da bi bile takšne naložbe donosne;

1.25

poudarja, da so javne razprave v okviru foruma o digitalni vrzeli (Digital Divide Forum) potrdile potrebo po javnem posredovanju tako nacionalnih in lokalnih oblasti kot tudi industrijskega sektorja in združenj.

1.26

se strinja s Komisijo, da je da je treba spodbujati lokalne in regionalne oblasti, da bodo čim bolje izkoristile možnosti, ki jim jih pri ponudbi in uporabi širokopasovnih priključkov omogočajo strukturni skladi in Sklad za razvoj podeželja. Odbor je večkrat izrazil potrebo po takšnem pristopu in razložil njegove koristi;

1.27

upa, da bo Komisija natančneje opredelila smernice in pri tem upoštevala primere, v katerih uvajanje brezžičnih širokopasovnih storitev poteka s pomočjo sredstev iz strukturnega sklada, in sicer v regijah, kjer so takšne storitve delno že na voljo. V praksi je nemogoče geografsko omejiti dostop do teh storitev – zlasti pri uporabi novih brezžičnih tehnologij – na redko naseljena območja, ne da bi bile dostopne tudi naseljenim območjem, kjer so te storitve že na voljo.

1.28

vendar želi opozoriti na dejstvo, da niso vsa podeželska območja ter območja s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami – kjer je premoščanje širokopasovne vrzeli še posebej nujno in problematično – dejansko prikrajšana območja po merilih za pridobitev pomoči iz strukturnih skladov;

1.29

meni, da je treba najti nove in prilagodljive načine za učinkovite posege na teh območjih – bodisi prek politik, ki bodo nudile gospodarsko podporo infrastrukturnim projektom, ki so določeni na lokalni in regionalni ravni, usklajujejo pa se na nacionalni ravni in ravni EU, bodisi prek smernic o reševanju tržnih pomanjkljivosti, ki so v zgoraj omenjenih primerih pogoste – pri tem pa je treba upoštevati načela EU o svobodni konkurenci;

1.30

ugotavlja, da pri uvajanju širokopasovnih povezav na območjih s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami, v katerih, kot je bilo omenjeno že prej, operaterji zaradi nedonosnosti naložb oklevajo z investiranjem, javno-zasebna partnerstva ali sodobne oblike projektnega financiranja niso izvedljive, razen če večino naložb prispeva javni sektor, za to pa je treba najti nove vrste pobud;

1.31

poleg tega meni, da ni smiselno uvajati davčnih olajšav za naročnike, glede na to, da problem uvajanja širokopasovnih povezav v glavnem izhaja iz ponudbe, ne pa povpraševanja. Bolj bi se splačalo razmisliti o davčnih olajšavah ali davčnih spodbudah za izvajalce infrastrukturnih projektov na območjih s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami, pri čemer bi bilo treba znižati krivuljo donosnosti naložb;

1.32

v duhu svojih dolgoletnih prizadevanj za spodbujanje izmenjave najboljših praks Odbor pozdravlja pobudo Komisije za okrepitev izmenjav najboljših praks ter pospešitev povezovanja povpraševanja prek vseevropske spletne strani, ki bi bila osrednja informacijska platforma za ponudnike ter lokalne in regionalne oblasti;

1.33

zato meni, da je velikega pomena, da si Komisija dejavno prizadeva za ustvarjanje močnih sinergij med svojimi sektorskimi programi ter ukrepi za financiranje, predvidenimi v okviru strukturnih skladov in Sklada za razvoj podeželja.

1.34

se strinja s pozivom Komisije državam članicam za okrepitev njihovih širokopasovnih strategij s povečanjem udeležbe lokalnih in regionalnih oblasti ter z opredelitvijo merljivih ciljev za razvoj širokopasovnih storitev, zlasti v javnih upravah.

2.1

se strinja s trditvijo Komisije, da je širokopasovnost eden glavnih dejavnikov pri širjenju informacijske družbe, zlasti pri zagotavljanju enakega dostopa za vse državljane, večanju konkurenčnosti podjetij ter izboljševanju učinkovitosti javnih uprav;

2.2

meni, da je „infrastrukturna digitalna vrzel“ oziroma vrzel med tistimi, ki živijo na območjih, kjer so dostopne napredna infrastruktura in storitve, in med tistimi, ki živijo na območjih s stalnimi geografskimi in naravnimi ovirami, kjer takšne infrastrukture in storitev ni na voljo, velika ovira za udeležbo vseh v informacijski družbi (e-vključenost) ter za zmožnost, zlasti javnega sektorja, za oblikovanje inovativnih načinov vzajemnega sodelovanja s strankami, državljani in podjetji. Ta vrzel ustvarja torej velik demokratični deficit;

2.3

prav tako meni, da še vedno obstaja velika „kulturna digitalna vrzel“ ali vrzel v znanju, potrebnem za uporabo storitev, ki jih nudijo IKT, med novimi in starimi državami članicami, med posameznimi državami članicami, med mestnimi in podeželskimi območji ter med različnimi generacijami in družbenimi razredi, ki sestavljajo evropsko družbo. Zato je bistvenega pomena najti sredstva za ustrezno ukrepanje, da bo čim večje število državljanov pridobilo osnovno znanje, ki jim bo omogočilo, da bodo imeli koristi od inovacij na tem področju.

2.4

meni, da vključujoča e-uprava pomeni tako odpravljanje možne digitalne izključenosti, do katere pride pri izvajanju spletnih javnih storitev (infrastrukturna in kulturna digitalna vrzel), kot razvoj politike vključevanja v družbo z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT);

2.5

ugotavlja, da morajo uprave uporabljati večkanalno strategijo, da bo uporabnikom omogočena interakcija s storitvami prek želenega kanala (okence, spletna stran, digitalna televizija, mobilna telefonija itd.), da se prepreči izključevanje pri dostopu do javnih storitev;

2.6

meni, da je treba zagotoviti posebne ukrepe za usposabljanje in podporo, da se zagotovijo enake možnosti in se prikrajšanim družbenim skupinam pomaga pri dostopu do storitev na daljavo;

2.7

priznava, da morajo biti portali javnih uprav v skladu s standardi o uporabnosti spleta, kot jih določajo smernice za spletno dostopnost W3C. To usklajenost naj ocenjujejo ustrezni mednarodno priznani certifikacijski organi;

2.8

meni, da je pomembno, da je vsak projektni ukrep za vključevanje del splošnega programskega okvira, da se tako zmanjša tveganje za izvajanje osamljenih in nesinergičnih ukrepov.

2.9

ugotavlja, da bi cilj uporabe IKT moral biti tako prestrukturiranje in posodabljanje javnih storitev kot doseganje ciljev učinkovitosti, uspešnosti, stroškovne učinkovitosti, nepristranskosti, transparentnosti, poenostavitve in udeležbe;

2.10

ugotavlja, da so zmanjševanje razdalj in čakalnih vrst, hitrejše urejanje formalnosti, preprostejše izpolnjevanje obrazcev, ena skupna služba ter zmanjšanje tveganja napak zaradi neposrednega nadzora vnesenih podatkov prednosti, ki lahko preusmerijo ponudbo storitev s tradicionalnih na sodobnejše metode;

2.11

meni, da bi bilo koristno razviti metode za merjenje stroškov, koristi, učinkov itd. s pomočjo skupnih kazalcev in metod na ravni EU;

2.12

je prepričan, da bi morale naložbe javnega sektorja, namenjene vključevanju in sodelovanju med sistemi, izmenjavi informacij in ponudbo spletnih storitev zato temeljiti na naslednjih, finančno izmerljivih – in zato primerljivih – koristih: prihranek časa za državljane in podjetja ter večja učinkovitost in produktivnost javne uprave. Koristi pa so seveda tudi kvalitativne: večje zadovoljstvo uporabnikov storitev javnih uprav ter večja transparentnost in odgovornost javnih uprav;

2.13

meni, da bi bilo za določitev skupnega sistema za merjenje koristno primerjati različne nacionalne ali regionalne sisteme, da bi lahko izbrali najustreznejše metode;

2.14

zato je prepričan, da si morajo javni organi izmenjevati najboljše prakse (best practices), tako na področju uprave kot na področju tehnologije, da bi da bi okrepili uporabo razpoložljivih virov ter s postopnim in sistematičnim oblikovanjem poklicnih skupnosti e-uprave ustvarili dodano vrednost. Izkušnje, ki niso pripeljale do pričakovanih rezultatov (worst practices), so prav tako lahko uporabne pri ocenjevanju dejavnikov tveganja in težav;

2.15

predlaga, da bi javne uprave, ki uporabljajo uporabniške programe iz javnih nakupov, bi jih lahko v njihovi osnovni obliki skupaj z ustrezno dokumentacijo zastonj dale na razpolago drugim zainteresiranim javnim upravam, ki prosijo zanje in ki jih želijo prilagoditi svojim lastnim potrebam.

2.16

meni, da je za uspeh e-uprave po vsej Evropi treba opredeliti storitve z visoko dodano vrednostjo, ki lahko imajo pomen za državljane, podjetja in uprave ter lahko spodbujajo obsežno širjenje ključnih dejavnikov, navedenih pod točko 2.20;

2.17

v zvezi z obravnavano ključno storitvijo e-javnih naročil (e-Procurement) se zavzema za:

2.18

meni, da so organizacija javnih uradov, uskladitev predpisov na evropski ravni, razširjanje inovacijske kulture med zaposlenimi v javnih upravah, upravljanje nalog na področju IKT, dejavniki, ki vplivajo na procese inovacij v javnih upravah in razvoj e-uprave;

2.19

v tem smislu predlaga naslednje pobude:

2.20

meni, da sta izboljšanje javnih postopkov odločanja in večja udeležba državljanov odločilna dejavnika za kohezijo evropske družbe. K tej lahko IKT prinesejo prispevek na različnih ravneh, četudi je treba odgovoriti še na številna vprašanja – od tveganja za novo izključenost do kakovosti postopkov odločanja;

2.21

zato meni, da je treba olajšati sodelovanje, izmenjavo znanja in delitev uporabnih izkušenj, ter spodbujati pobude za večjo transparentnost in udeležbo pri javnih postopkih odločanja, zlasti pri parlamentarnih postopkih odločanja;

2.22

ocenjuje, da je bistvenega pomena racionalizirati in strukturirati oblike komunikacije med institucijami, ki oblikujejo predpise, da bi zagotovili skupno in usklajeno uporabo vseh sredstev, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti storitvam, ki jih javne uprave zagotavljajo državljanom in podjetjem;

2.23

se zaveda koristi vključevanja državljanov v stalen proces izboljševanja upravnih ukrepov in storitev, ki jih nudi javni sektor. Eden od načinov za spodbuditev vključevanja bi lahko bila ustanovitev stalne spletne opazovalnice, ki bi uporabnikom omogočala pošiljanje pripomb in predlogov.