30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/71

1.1

Odbor, ki je mnenje pripravil že za prvo pobudo, se v osnovi strinja s tem, da se s pomočjo sprememb razširi vprašanja pristojnosti in prava, ki se uporablja za Uredbo št. 2201/2003, ter tako dopolni uredbo o priznavanju sodnih odločb na področju zakonskih sporov in varstva otrok. Že pri zeleni knjigi o razvezah je Odbor izrazil svoje mnenje glede sodne pristojnosti in prava, ki se uporablja, zato se sklicuje na to zelo podrobno mnenje (1).

1.2

Kljub temu se Odbor sprašuje o možnosti ločene obravnave vprašanja delitve skupnega premoženja (nepremičnine, premičnine in druge premoženjske pravice) z razširitvijo področja uporabe rationae personae te delitve na neporočene pare (ki lahko imajo tudi skupne otroke).

1.3

Morda bi bilo bolj logično, če bi obravnavali vse posledice razpada zakonske zveze in varstva skupnih otrok v Uredbi št. 2201/2003, v novi uredbi pa vse posledice prenehanja življenjske skupnosti neporočenih parov, ki živijo v pogodbeni ali v nepogodbeni zvezi, ki de facto obstaja. To bi nedvomno izboljšalo jasnost in razumljivost prava, ki se uporablja, ter olajšalo priznavanje sodnih odločb, ki vse pogoje in posledice razveze ali prenehanja življenjske skupnosti pogosto urejajo v končni sodbi.

2.1

Dve pobudi Komisije, ki sta bili predstavljeni Svetu, obravnavata pravo, ki se uporablja v zakonskih sporih; prva obravnava prenehanje življenjske skupnosti poročenih parov in predlaga spremembe Uredbe št. 2201/2003, ki je začela veljati 1. januarja 2005, druga pa delitev skupnega premoženja ob koncu zakonskega razmerja ali prenehanju življenjske skupnosti parov, ki so v zunajzakonski pogodbeni ali nepogodbeni zvezi.

2.2

Pravna podlaga predloga je člen 61(c) Pogodbe, ki Skupnosti daje pooblastilo za sprejemanje ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, kot je določeno v členu 65.

2.3

V zvezi z obema pobudama je komisar Frattini izjavil: „Te pobude poenostavljajo življenje parov v EU ... Krepijo pravno varnost in zakoncem omogočajo vedeti, katero pravo se uporablja za njihovo zakonsko razmerje in njihovo razvezo. Cilj ni usklajevanje nacionalnih zakonodaj na področju razvez, ki se zelo razlikujejo, ampak zagotavljanje pravne varnosti, prilagodljivosti in dostopa do sodišč.“

2.4

Zaradi velikega števila razvez v Evropski uniji se pravo, ki se uporablja, in pristojnost v zakonskih sporih vsako leto nanašata na precejšnje število državljanov.

2.5

Začetek veljavnosti Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003, ki je s 1. marcem 2005 razveljavila in nadomestila Uredbo Sveta (ES) št. 1347/2000, vseeno ni uveljavil pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 zakoncema omogoča izbiro med različnimi pravili glede pristojnosti. Ko je postopek v zvezi z zakonskim sporom sprožen na sodiščih države članice, se pravo, ki se uporablja, določi na podlagi nacionalnih kolizijskih pravil te države, ki temeljijo na zelo različnih merilih. Večina držav članic določa pravo, ki se uporablja, na podlagi različnih naveznih okoliščin, katerih namen je zagotoviti, da postopek poteka v skladu s pravnim redom, s katerim je najtesneje povezan. Druge države članice v postopkih v zvezi z zakonskimi spori sistematično uporabljajo svoje domače zakone (lex fori). Belgija strankam dovoljuje izbiro med tujim ali belgijskim pravom o zakonski zvezi.

3.1

Pobuda, obravnavana v tem mnenju, se nanaša na pravo, ki se uporablja za razveze, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev „mednarodne“ zakonske zveze (zakonca z različnim državljanstvom ali zakonca z enakim državljanstvom, ki prebivata v državi članici, ki ni njuna matična država) in varstvo skupnih mladoletnih otrok. Obravnava torej vprašanja v zvezi s prenehanjem zakonske zveze, ki sta jo sklenila zakonca, ko je prisoten tuji element, ne da bi presegli področje uporabe rationae materiae Uredbe št. 2201/2003.

3.2

Odbor priznava, da bo predlog državljanom zagotovil primerne rešitve na področju pravne varnosti, predvidljivosti, prilagodljivosti in dostopa do sodišč. Strinja se s pravno podlago, ki se redno uporablja za vprašanje civilnega in gospodarskega prava.

3.3

V nasprotju z večino držav pravo nekaterih držav ne predpisuje, da morata biti zakonca različnega spola, vendar Odbor ugotavlja, da cilj spremenjene uredbe ni usklajevanje nacionalnih zakonodaj, ampak določitev prava, ki se uporablja v vseh konkretnih primerih, v katerih je prisoten tuji element, in zagotovitev pretoka sodnih odločb brez postopka exequatur. Temeljne razlike med nacionalnimi zakonodajami torej načeloma ne ovirajo uporabe spremenjene uredbe, ki jo je predlagala Komisija.

3.4

Odbor je že pri zadnji zeleni knjigi o razvezah pripravil mnenje o pravu, ki se uporablja za razveze, na katerega se v glavnem sklicuje pri izražanju svojega stališča o tem predlogu. Ponovno poudarja pomen uredbe za zakonca z različnim državljanstvom, saj ta pojasnjuje in poenostavlja pogoje za dostop do sodišč ter prost pretok sodnih odločb na notranjem trgu.

3.5

Poudarja, da predlog priznava dve različni situaciji glede na to, ali se zakonca strinjata glede pristojnosti in prava, ki se uporablja, ali ne, ter da bi spremenjena uredba prvim zagotovila znatne ugodnosti in večjo prilagodljivost, za druge pa bi se uporabljal precej standarden postopek. V zeleni knjigi o razvezah pa so bile predvidene drugačne situacije in v primeru nesoglasja med zakoncema so bile predlagane bolj prilagodljive rešitve. Odbor želi, da bi se pojem prilagodljivosti ohranil, vendar priznava, da je predlog Komisije preprostejši in da preprečuje kakršno koli podaljševanje postopkov.

3.6

Predlog v primeru soglasja tožnikov v tej točki dovoljuje podaljšanje pravne pristojnosti. V celoti izključuje postopek prenosa zadeve na drugo sodišče, ki bi ga Odbor lahko sprejel pod nekaterimi pogoji (pristojnost prvega sodišča za odreditev prenosa zadeve, sodnik za nujne primere), kot je navedel v svojem mnenju o zeleni knjigi o razvezah.

3.7

V zvezi z izjemo javnega reda predlog sodnikom zagotavlja možnost, da v izjemnih primerih zavrnejo priznavanje tuje sodne odločbe, če je to v očitnem nasprotju z javnim redom države sodišča. Kljub temu se lahko med državami članicami pojavljajo razlike in sodna odločba je lahko v eni državi priznana, v drugi pa ne. To preprečuje prost pretok sodnih odločb in tako povzroča neprimerno oviro.

3.8

Odbor meni, da si je zlasti glede priznavanja sodnih odločb iz tretjih držav nedvomno vredno prizadevati za natančno določitev obvezne skladnosti sodnih odločb, ki naj bi se jih priznalo, z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z Listino, ki jo je sprejel Svet leta 2000 v Nici, ter z načelom stroge pravne enakopravnosti zakoncev. Država, ki prejme prošnjo za priznanje in ugotovi očitna odstopanja od temeljnih pravic Evropske unije, mora pretoku sodne odločbe nasprotovati z „izjemo javnega reda Skupnosti“.

3.9

Da bi zagotovili enotno priznavanje v vseh državah članicah, se ne bi smela nobena izjema nacionalnega javnega reda uveljavljati v drugi državi članici; dovoljena bi morala biti le izjema javnega reda Skupnosti. S tem bi se izognili vsaki arbitrarnosti glede zavrnitve priznavanja določenega sodišča.

4.1

Komisija je predstavila dve različni pobudi zaradi različnega obsega področja uporabe rationae personae vsakega od zakonodajnih predlogov. Predlog v zvezi z delitvijo premoženja se nanaša na vse poročene in neporočene pare.

4.2

Kljub temu se lahko vprašamo o koristih predlaganega razlikovanja; delitev skupnega premoženja ob razpadu zakonskega razmerja dejansko zahteva posebne rešitve v skladu z značilnostmi ureditve (pravna ureditev brez predporočne pogodbe ali pravna pogodbena ureditev) in možnimi darili med zakoncema, ki so lahko v skladu s posebnimi določbami v primerjavi z drugimi darili, zlasti na področju dedovanja.

4.3

Morda bi bilo bolj logično, če bi na eni strani obravnavali vse posledice (tudi finančne) razpada zakonske zveze in varstvo skupnih otrok v Uredbi št. 2201/2003, na drugi strani pa v novi uredbi zajeli vse posledice prenehanja življenjske skupnosti neporočenih parov, tudi istospolnih, ki živijo v pravnem pogodbenem razmerju (kot je PACS v Franciji) ali de facto zvezi (zunajzakonski skupnosti).

4.4

To bi brez dvoma izboljšalo jasnost in razumljivost prava, ki se uporablja, ter olajšalo priznavanje sodnih odločb, ki vse pogoje in posledice razveze ali prenehanja življenjske skupnosti pogosto urejajo v eni sodbi, saj je treba razrešiti tudi razmere otrok „netipičnih“ parov in ne le vprašanje njihovega premoženja.