30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 324/18

1.1

Zanimanje za zaščito in dobro počutje živali se v velikem delu Evrope in tudi zunaj EU povečuje. Zato je smotrno podpirati prizadevanja tržnih sil in v potrebnem obsegu prilagoditi minimalne predpise EU. To ne pomeni nujno bolj omejevalnih zahtev, temveč gre za boljšo in ustreznejšo zakonodajo, ki temelji na znanstvenih in socioekonomskih spoznanjih. Poleg tega je pomembno uvesti neko obliko skupne oznake kakovosti za izdelke, ki izpolnjuje posebne zahteve glede dobrega počutja živali. Tudi za živali, ki se uporabljajo pri raziskavah in za poskuse ter za zakonsko predpisane kontrolne preizkuse, so potrebne bistvene izboljšave.

1.2

Akcijski načrt Komisije te zahteve v glavnem izpolnjuje in je lahko osnova za nadaljnje prednostne naloge na tem področju. Evropski ekonomsko-socialni odbor s predlogom za strategijo resda načelno soglaša, vendar v nadaljevanju preverja, ali so v posebnih predlogih Komisije interesi zaščite živali in socioekonomski vidiki uravnoteženi. Odločilno pa je, da z uvozom iz tretjih držav, kjer so predpisi manj strogi, ne prihaja do izpodrivanja izdelkov EU. To bi imelo za posledico, da bi se reja živali selila na območja z nezadostnimi razmerami, medtem ko bi proizvajalci v EU morali proizvodnjo ustaviti. V tej zvezi EESO dvomi, da bi akcijski načrt Komisije lahko jamčil trajne rešitve.

1.3

EESO močno obžaluje, da tega vprašanja ni bilo mogoče obravnavati v sedanjem krogu pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Kljub temu je treba dobro počutje živali pri trgovanju s kmetijskimi pridelki dolgoročno priznati kot netrgovinski dejavnik. V nasprotnem bi se Evropska unija lahko čutila prisiljeno, da enostransko sprejme ukrepe za dosego potrebnega razumevanja za prilagoditev pravnega položaja. Kratkoročno morata tako Komisija kot tudi civilna družba izvajati pritisk na trgovino na drobno in na živilsko industrijo v EU, da se pri uvozu iz tretjih držav zagotovi upoštevanje ustreznih predpisov z mehanizmi certificiranja in podobnimi jamstvi.

1.4

Na področju raziskav je treba delo usklajevati in razvijati, da bi bilo mogoče sredstva v kar največji meri uporabljati skupno. Predpise je treba poleg tega v rednih razmakih preverjati, med drugim v luči tehničnega razvoja in najnovejšega znanja.

1.5

Odbor med drugim izraža zadovoljstvo s predlagano vzpostavitvijo evropskega središča ali laboratorija za zaščito živali. Vendar pa bi bilo treba preudariti, ali si ne bi morali prizadevati za daljnosežnejšo rešitev v smislu svetovnega središča, ki bi lahko prispevalo k reševanju problemov v zvezi z zaščito in dobrim počutjem živali ter bi bilo torej lahko koristno za delo v okviru OIE (1) in Sveta Evrope ter glede dvostranskih sporazumov EU.

1.6

Poleg tega bi morala Komisija v sodelovanju z OIE in s Svetom Evrope dati pobudo za mednarodno konferenco z ozirom na to, da se ustvari trajna mreža z raziskovalci v tretjih državah in da na tem področju pride do večjega obsega neformalnega mednarodnega sodelovanja.

1.7

Kar zadeva uporabo živali za poskuse in toksikološke teste, je po mnenju Odbora treba strategijo razširiti in sprejeti merilo glede potrebnosti, tako da mora za zadevni izdelek obstajati nekakšna dokazana družbena potreba.

2.1

Akcijski načrt sledi predvsem cilju, da se zagotovi dobro počutje živali v EU in v vsem svetu, da se ugotovi potrebe po ukrepanju v prihodnosti in zagotovi učinkovitejše usklajevanje obstoječih virov. Za obdobje 2006-2010 bi bilo treba po tem načrtu nadzorovati in ocenjevati naslednjih pet glavnih področij ukrepanja za zaščito živali, med drugim z ozirom na nadaljnje spremljanje po letu 2010:

2.2

Nadalje vsebuje načrt 28 pobud, ki naj bi jih po načrtu Komisije uresničili do leta 2010. Od teh namer jih 21 sestavlja katalog ukrepov, ki so že uresničene ali pa je njihova uresničitev napovedana oziroma že predvidena v posebnih predpisih Skupnosti.

2.3

Vzporedno s tem je Komisija predložila delovne dokumente, ki tvorijo strateške osnove za pobude in opis osnove za predlagane ukrepe v akcijskem načrtu. Za Komisijo je bistven element v akcijskem načrtu upoštevanje leta 2005 sprejete izjave o poskusih na živalih (2).

2.4

Po oceni Komisije bi bila lahko njena naloga na področju zaščite živali olajšana z učinkovitejšim usklajevanjem pristojnih služb. To bi prispevalo tudi k zagotavljanju doslednejših in bolje usklajenih naporov na vseh področjih politike Komisije. Za zaščito živali pomembne ukrepe bi bilo treba ocenjevati tudi v skladu s Protokolom k Pogodbi ES o zaščiti in dobrem počutju živali ter glede na socioekonomske učinke.

3.1

Kot zastopnik civilne družbe in na podlagi svoje reprezentativne sestave se EESO seveda zaveda svoje soodgovornosti za oblikovanje predpisov o zaščiti živali kot dela evropskega družbenega modela  (3). Pomembno je, da se dosedanja smer in zagotavljanje dobrega počutja živali v Evropski uniji ohranjata na primerni in sprejemljivi ravni, pri čemer ne sme priti do nobenega nepotrebnega izkrivljanja konkurence in nobenega izigravanja zaščite živali z uvozom iz tretjih držav, kjer veljajo nižji standardi. Nadrejeni strateški načrt prinaša v to delo tudi več transparentnosti in izboljšuje možnosti za konstruktivno sodelovanje vseh udeleženih. To nenazadnje velja za kmetijske proizvajalce, ki bi jih bilo treba z ozirom na njihove dolgoročne naložbe, njihovo motiviranost in vodenje obrata vključevati v oblikovanje prihodnje strategije.

3.2

Kmetijstvo v EU je praviloma odprto do primernih in uravnoteženih predpisov o zaščiti živali, opozarja pa na tveganje izkrivljanja konkurence, ki se lahko pojavi delno zaradi možnosti dodatnih zahtev posameznih držav, delno pa z uvozom iz tretjih držav s pomanjkljivimi ali manj zahtevnimi standardi. Tveganje izkrivljanja konkurence zaradi dodatnih predpisov posameznih držav se poleg tega še povečuje z zahtevo po navzkrižni skladnosti (cross compliance), določeni v okviru Skupne kmetijske politike. To v državah članicah povzroča pravno negotovost in zaradi tega potrebo, da se zadeva razčisti.

3.3

Pri uvozu iz tretjih držav bi skupna pravila v EU, ki bi veljala na njenem notranjem trgu, ki šteje 30 držav in 500 milijonov prebivalcev (4), spodbujevalno učinkovala tudi v državah izven EU in na njihov izvoz v EU. Tako je, recimo, Mednarodna finančna korporacija, ki pripada Svetovni banki, pred kratkim opozorila na interes za dobro počutje živali, ki se v vsem svetu povečuje, in na potrebo po prilagoditvah temu razvoju, ki bi morale biti izvedene tako v primarni proizvodnji kot tudi v industrijski predelavi (5).

3.4

Kratkoročno pa bi bilo treba maloprodajnim verigam in predelovalni industriji v EU ponazoriti, da bi morale pri uvoženih kmetijskih pridelkih in predelanih živalskih izdelkih iz tretjih držav v lastnem interesu in zaradi podobe v javnosti paziti na to, da v državi proizvajalki upoštevajo primeren kodeks obnašanja, k čemur sodijo tudi predpisi za zaščito živali, ki ustrezajo zadevnim predpisom EU. To se lahko, recimo, uresničuje v obliki obvezujočega sodelovanja z dobavitelji (6). Komisija bi morala na vsak način delovati v tem smislu, in tudi civilna družba bi morala to stanje stvari osvetljevati s pomočjo medijev. Tako je treba maloprodajnim verigam in živilski industriji v EU ponazoriti, da bo produkcijskim razmeram pri uvoženih kmetijskih pridelkih in predelanih živalskih izdelkih v prihodnosti namenjeno več pozornosti. Potrošniška in kmečka združenja bi morala naloge te vrste prevzemati skupno na ravni posameznih držav. Ne glede na to je obenem zelo odločilno, da se dobro počutje živali v trgovini s kmetijskimi izdelki dolgoročno prizna kot netrgovinski dejavnik — glej nadaljevanje.

3.5

Kar zadeva tveganje notranjega izkrivljanja konkurence v EU, bi bila uskladitev (harmonizacija) predpisov, povezana s prepovedjo strožjih predpisov na nacionalni ravni, nelogična in za javnost v več državah članicah nesprejemljiva. Če pa bodo za osnovo prihodnjih minimalnih predpisov na ravni EU v večji meri vzeta merila, ki so stvarnejša in temeljijo na raziskavah in znanstvenih študijah, bo mogoče izhajati iz tega, da se bosta razumevanje in sprejemljivost povečala ter da bo povod za nadaljnje predpise posameznih držav odpadel. V smislu koristne ureditve morajo novi ukrepi nujno temeljiti na znanstvenih podatkih in primernih socioekonomskih presojah. Obenem bi bilo treba zagotoviti, da se rezultati raziskav kot korak za določanje predlaganih kazalcev vrednotijo in uporabljajo strokovno. Državam članicam bi bilo treba obenem dopustiti nekaj prožnosti, da se odzivajo, na primer, na obravnavo okoljskih in podnebnih razmer.

3.6

Prilagajanje, upravljanje in posredovanje teh predpisov ter izvajanje ustreznih socio-ekonomskih raziskav in presoje posledic bi lahko po mnenju Komisije pospešili z ustanovitvijo evropskega središča ali laboratorija za zaščito in dobro počutje živali. EESO se zavzema za to, da se preudari daljnosežnejša rešitev, recimo svetovno središče, ki bi prispevalo k mednarodni obravnavi vprašanj zaščite živali in torej koristilo delu v okviru Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE) ter morebitnim dvostranskim sporazumom.

3.7

Kar zadeva vprašanje poskusnih živali, tudi EESO meni, da bi bilo zaželeno partnerstvo Komisije in industrije za alternative poskusom na živalih v industriji, recimo v zvezi z vzpostavitvijo središča in predložitvijo strategije za uporabo tako imenovanega načela treh R-jev, ki lahko služi kot vodilo za uporabo poskusnih živali v EU (7). Pobuda Komisije ima lahko pozitiven učinek na delo, namenjeno pospeševanju alternativnih metod, ki se že uporabljajo v drugih povezavah (8). Pri tem pa se Odbor zavzema za to, da se strategija razširi z vključitvijo merila glede potrebnosti, tako da bi bila izvedba poskusa na živali za vsak izdelek, za katerega naj bi uporabili kemično ali kakšno drugo snov, odvisna od njegove družbene potrebnosti.

3.8

Zaradi močnega pritiska konkurence in odprtja trga EU je treba računati s precejšnjim tveganjem, da bi izdelki iz tretjih držav, v katerih so predpisi o zaščiti živali manj strogi ali pa jih sploh ni, proizvodnjo in prodajo v EU postopoma spravili v zelo težak položaj, in sicer tudi na trgih zunaj Evropske unije. Ker so dodatni stroški za varstvo živali v razmerju z zelo omejenimi dobički v kmetijstvu visoki, bi lahko odločali o tem, ali kmet lahko nadaljuje s svojo proizvodnjo. Poleg tega bi za kmete v večini primerov utegnilo biti preveč tvegano, da bi proizvodnjo usmerili k majhni skupini potrošnikov, ki je pripravljena plačati pribitek (9).

3.9

Uvoz iz tretjih držav z manj strogimi predpisi o zaščiti živali torej sproža torej kompleksne probleme in Odbor nikakor ni prepričan, da akcijski načrt Komisije zadošča za dolgoročno zagotovitev trajnostnih rešitev. Odbor močno obžaluje, da tega problema v sedanjem krogu pogajanj Svetovne trgovinske organizacije (WTO) ni mogoče obravnavati. Kljub temu se mora Evropska unija v okviru WTO še naprej sklicevati na to, da je treba zaščito živali v okviru trgovanja s kmetijskimi izdelki priznati kot netrgovinski dejavnik.

3.10

Če po tej poti ni mogoče najti v zadostni meri trajnostnih rešitev in če tudi v okviru WTO ni mogoče doseči zadostnega razumevanja, bi morala Evropska unija — navkljub temu, da v mednarodnem okviru ni pripravljenosti, da bi to sprejeli — pri uvozu iz tretjih držav zahtevati, da se upoštevajo ustrezna pravila. Provokacija se zatorej lahko izkaže za potrebno, da ustvari potrebno pozornost in vzbudi razumevanje za potrebo po prilagoditvi pravnega položaja.

4.1

Upoštevanje ustreznih predpisov EU terja, da institucije EU in države članice upoštevajo roke, ki so si jih same postavile za predložitev, sprejetje in uresničitev konkretnih predpisov, kar se doslej ni dogajalo vedno. Rok za več pobud, vsebovanih v akcijskem načrtu, je torej zamujen tudi z ozirom na prejšnje sklepe.

4.2

Akcijski načrt ne zajema problemov, povezanih s prevozom živali na velike razdalje; ti problemi so posledica notranjega trga EU in tega, da veterinarskih mej ni več. Svet je leta 2004 sprejel sklep o spremembi predpisov o zaščiti živali med prevozom; sprememba začne veljati leta 2007 (10); Komisija je sporočila, da bo predlog predložila po letu 2010. Prav tako kot na drugih področjih je tudi na tem področju pomembno, da predpisi temeljijo na znanstvenih spoznanjih in da so odločilni predpisi o času prevoza ter o prostorskih zahtevah med prevozom podvrženi učinkovitejšemu nadzoru.

4.3

Vse izkušnje kažejo, da je za zaščito živali odločilen dejavnik menedžment. Ta vidik bi moral biti v ospredju pri prihodnjih predpisih o zaščiti živali, in sicer bi morali med drugim postavljati zahteve po usposabljanju in svetovanju, kar je spet treba kombinirati s stalnim nadzorom dobrega počutja živali v produkcijskih sistemih. Obenem bi morali produkcijske sisteme urejati manj podrobno in pravne predpise oblikovati tako, da jih je laže uporabljati.

4.4

Proizvodnjo, povezano z živalmi, strukturno oblikujejo vedno večje in močneje specializirane proizvodne enote in uporaba novih tehnologij. Tako je mogoče dobro počutje živali nadzorovati bolje kot doslej, recimo z zajemanjem cele vrste kazalcev, pomembnih za zaščito živali. Poleg tega je mogoče snovati nova proizvodna poslopja na podlagi vedno natančnejšega znanja o objektivnih, merljivih kazalcih zaščite živali. Pri tem bi lahko razvoj pospeševala opredelitev znanstveno utemeljenih meril, ki bi jo izvršilo predlagano središče. Vendar pa bi moralo izvajanje novih zahtev potekati ob upoštevanju dolgih amortizacijskih obdobij za naložbe v kmetijstvu.

4.5

EESO se zavzema za vzpostavitev posebne „platforme za obveščanje“ glede zaščite živali, ki naj bi spodbujala dialog in posredovanje strokovnega znanja med potrošniki, proizvajalci, trgovci na drobno ter industrijo itd. (11). Pri tem seveda obstajajo bistvene omejitve; tako bi bilo potrošnikom v praksi nemogoče dojemati razlike med različnimi produkcijskimi sistemi z njihovimi prednostmi in slabostmi vred. Potrošniške organizacije zato želijo, da EU in države članice prevzamejo odgovornost s tem, da določijo minimalne predpise.

4.6

EESO se zavzema tudi za uvedbo skupnega sistema trženja, ki bi lahko koristil uporabi predpisov o zaščiti živali, ki bi presegali minimalne predpise. Pri tem je bistveno, da ureditev temelji na skupnih objektivnih merilih in dokumentiranih spoznanjih. EU resda lahko pripravi takšno ureditev označevanja za proizvajalce in trgovino, vendar je odločilno, da so gonilo razvoja izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve strožjih predpisov o zaščiti živali, v kar največji meri tržne sile. Pogoj za uspeh pa je, da ureditev označevanja spremljajo nadzorni ukrepi in k cilju usmerjena kampanja obveščanja, tako da se zagotovi verodostojnost ureditve.

4.7

O uvedbi ureditve označevanja, ki predpisuje navedbo države izvora uvoženih izdelkov, se odloča na splošni ravni. Takšna ureditev je posebno pomembna za živalske izdelke in za izdelke, ki so iz tega izdelani z industrijsko predelavo. Označevanje naj bi obveščalo o tem, da kak izdelek v danem primeru ni bil izdelan v skladu s predpisi EU o zaščiti živali.

4.8

Po akcijskem načrtu Komisije se ekološka proizvodnja odlikuje po visokih standardih, h katerim stremi, zaradi česar bi morala biti po mnenju Komisije vodilo za najvišji standard pri zaščiti živali (12). Izkušnje kažejo, da je na nekaterih področjih z ekološko proizvodnjo mogoče doseči boljšo zaščito živali, da pa obenem vladajo tudi neustrezne razmere in da obstaja potreba po dodatnih znanjih.

4.9

Vsekakor je treba vire v Evropski uniji uporabljati na najboljši možni način. To ne velja samo za raziskave in za znanstvene študije, kjer bi bilo treba vire držav članic usklajevati tako, da bi omogočali po možnosti čimbolj neomejeno vzajemno uporabo. Usklajevanje z vzpostavitvijo skupnega posvetovalnega odbora, sestavljenega iz strokovnjakov, bi tu lahko prispevala k boljši uporabi virov. Poleg tega bi morala Komisija v sodelovanju z OIE in s Svetom Evrope dati pobudo za mednarodno konferenco, ki naj vodi k vzpostavitvi stalne mreže med raziskovalci znotraj in zunaj EU ter h krepitvi neformalnega mednarodnega sodelovanja na teh področjih.

4.10

Veterinarski ukrepi EU in ukrepi za zatiranje bolezni EU vključujejo vrsto blaginjskih vidikov, čeprav ni vedno nesporne povezave. Poleg tega je javnost zaskrbljena, ko vidi, da med izbruhi nevarnih kužnih bolezni koljejo in odstranjujejo precejšnje število zdravih živali. Zato je pomembno, da se bolj osredotočimo na preprečevalne ukrepe in tesno sodelujemo z znanstveniki in veterinarji, da bi razvili uporabne alternativne metode zatiranja takšnih živalskih bolezni.