16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/10

1.1

Namen sporočila Komisije je predstaviti skupni pristop  (1) za raziskave in inovacije v okviru izvajanja Lizbonskega programa, opredeljenega v sklepih Evropskega sveta, sprejetih na zasedanju v Lizboni marca 2000, katerega cilj je, da EU do leta 2010 postane „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“. Na tem zasedanju je Svet potrdil projekt, ki ga je predlagala Komisija v sporočilu „V smeri evropskega raziskovalnega prostora“ (2).

1.2

Evropski svet v Barceloni je v resoluciji marca 2002 sklenil doseči cilj, da EU poveča vlaganja v raziskave in razvoj, da bi ta v letu 2010 dosegla 3 % in da bi se delež zasebnega financiranja povečal do dveh tretjin, Evropski svet v Bruslju marca 2003 pa je zahteval konkretne ukrepe.

1.3

Komisija je v sporočilu z naslovom „Vlaganja v raziskave: akcijski načrt za Evropo“ z dne 30. aprila 2003 opredelila ukrepe na nacionalni in evropski ravni, ki so bili zahtevani v prvem sporočilu „Več raziskav za Evropo: cilj: 3 % BDP“, septembra 2002. (3) Prve uradne številke v zvezi z raziskavami in razvojem kažejo, da je leta 2003 „intenzivnost raziskav in razvoja skoraj obstala na 1,93 % BDP EU-25“. Cilj sta dosegli le Finska in Švedska.

1.4

Evropski svet je zato marca 2005 prenovil lizbonsko strategijo. (4) Voditelji evropskih držav in vlad so na neuradnem srečanju v Hampton Courtu oktobra 2005 ponovno potrdili skupno politično voljo, kot odgovor na veliko potrebo po večji konkurenčnosti v okviru globalne konkurence.

1.5

Po sprejetju prenovljene lizbonske strategije je Komisija sprožila prvo pobudo o evropski informacijski družbi 2010 (5), ki od držav članic zahteva, da do sredine oktobra 2005 v nacionalnih programih reform opredelijo nacionalne prednostne naloge za informacijsko družbo, kar bo pripomoglo k doseganju ciljev, določenih v sporočilu o i2010.

1.6

Predlagane možnosti in ukrepe upravičujejo razlike med zunanjimi in notranjimi okoliščinami: na eni strani močna svetovna konkurenca, na drugi pa neprilagodljivost in razdrobljenost nacionalnih trgov glede na potrebe po vzpostavitvi enotnega evropskega prostora ter mobilnosti visoko kvalificiranih delavcev. Komisija priznava omejene pristojnosti na tem področju in želi imeti predvsem „združevalno“ vlogo.

1.7

Namen sporočila je raziskave in inovacije tesneje povezati z raziskovalno politiko, usmerjeno predvsem v pridobivanje novih znanj in njihovo uporabo ter v raziskovalne strukture, pa tudi z inovacijsko politiko, osredotočeno predvsem v pretvarjanje znanja v gospodarsko vrednost in tržni uspeh. V pristopu za boljšo ureditev bo za vse ukrepe, ki lahko vplivajo na konkurenčnost, narejena presoja vpliva.

1.8

V presoji, ki je priložena sporočilu, je izbrana zadnja od treh političnih možnosti: (6)

1.9

Akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, je sestavljen iz štirih delov:

1.10

Devetnajst ukrepov je razdeljenih na tri glavna področja: javna politika in ureditev, financiranje in obdavčevanje (7) ter vloga zasebnih udeležencev. (8)

1.11

Čeprav se zdi, da je to sporočilo nadaljevanje sporočila iz leta 2003, je Komisija dodala to, da so raziskave in inovacije nedvomno prednostna naloga nacionalnih programov reform. Ti bodo v vseh regijah, kjer mednacionalno sodelovanje omogoča veliko dodano vrednost, podprti z evropskim financiranjem, usmerjenim v dejavnosti, ki so v evropskem interesu, z nasveti za usklajen razvoj politik in z izboljšanimi platformami za vzajemno učenje. Prizadevanja za raziskave in razvoj se priznavajo tudi v okviru Pakta za stabilnost, ki dovoljuje, da stroški zanje presežejo 3 % primanjkljaja.

1.12

EESO upošteva tudi poročilo Eska Aha, čeprav ni predmet tega mnenja, ker v točki 3.1. sporočila spomladanskemu Evropskemu svetu 2006 z naslovom „Več naložb v znanje in inovacije“ Komisija ne omenja dokumenta COM(2005) 488 konč., ampak poročilo Eska Aha. EESO obžaluje, da o tem poročilu nista bila podala predhodno mnenje in ocena in da zato ni bilo vključeno v to razpravo.

1.13

Oktobra 2005 je bila v Hamptom Courtu imenovana štiričlanska skupina, katere koordinator je bil g. Esko Aho. Poročilo iz januarja 2006, ki so ga predložili Evropski komisiji za spomladanski Evropski svet 2006, vsebuje priporočila za pospešitev izvajanja organiziranih pobud za raziskave in inovacije na evropski in nacionalni ravni. Poročilo temelji na tem sporočilu, vendar predlaga predvsem povezovanje (možnost 2, SEC(2005) 1289). Marca 2006 je bilo poročilo predstavljeno Svetu za konkurenčnost in Evropskemu svetu v Bruslju. Evropski svet v Bruslju je opozoril na pomen Ahovega poročila in Komisijo pozval, da ga za september 2006 oceni. (9)

2.1

EESO z zadovoljstvom sprejema to sporočilo, katerega izhodišče je Partnerstvo za rast in zaposlovanje, ker skuša zajeti vsa področja raziskav in inovacij, vključno z netehnološkimi inovacijami. Sporočilo predvideva ukrepe usmerjene v preseganje v Barceloni določenega cilja 3 % (10), na splošno opisuje obveznosti, ki jih je sprejela Skupnost, in podrobneje opredeljuje podporne ukrepe za raziskave in inovacije, ki se že izvajajo ali ki še bodo sprejeti. (11)

2.2

Sporočilo navaja, da je svetovna konkurenca pri pridobivanju vlagateljev v raziskave in inovacije vedno večja, vanjo so vključena tudi nastajajoča gospodarstva Kitajske, Indije in Brazilije. „Razlika med Evropsko unijo (EU) in Združenimi državami Amerike pri vlaganju v raziskave že presega 120 milijard EUR na leto in se hitro povečuje.“  (12) Za Evropo je raven konkurenčnosti tako visoka, da nobena država članica ne more uspeti sama. Nadnacionalne sinergije so edina pot za spodbujanje raziskav in inovacij ter njihovo preobrazbo v rast in delovna mesta. Poleg tega raziskave in inovacije zagotavljajo trajnejše gospodarstvo EU, saj prinašajo rešitve za gospodarsko rast, socialni razvoj in zaščito okolja.

2.3

Z akcijskim načrtom je leta 2003 večina držav članic začela uvajati nacionalne ukrepe za spodbujanje raziskav in razvoja v zasebnem sektorju ter cilje povečanja vlaganj v raziskave, ki naj bi do leta 2010 dosegla 2,6 % BDP. Davčne ugodnosti imajo v tem okviru poseben pomen. (13) Vendar pa intenzivnost raziskav v EU bolj ali manj stagnira, tudi v zasebnem sektorju. Stanje je skrb vzbujajoče.

2.4

Utemeljevanje ukrepov odpira razpravo o primerjavah produktivnosti držav EU in drugih držav.

2.4.1

Prvič: obstaja več opredelitev produktivnosti (povezava med količino proizvoda ali storitve in številom enot uporabljenega dejavnika proizvodnje). Najpogosteje se meri le en dejavnik — delo — pri čemer je kazalnik storilnost delavca na uro v industrijskem sektorju, ki ga je lažje ugotoviti, vendar je takšno merjenje nepopolno, ker kapital šteje kot dejavnik, ki je zunaj proizvodnega postopka.

2.4.2

Drugič: pri primerjavi med Evropo in Združenimi državami Amerike se ne sme posploševati, temveč je treba izpostaviti pomembne razlike med sektorji in državami, celo znotraj države kot so Združene države Amerike. Obstajajo konkurenčni evropski sektorji in države, ki so dosegle velik napredek pri produktivnosti. Po mnenju O'Mahonyja in van Arka (2003), izračuni stroškov na enoto dela v sektorju proizvodnje v celotni EU kažejo, da EU v primerjavi z Združenimi državami Amerike ni konkurenčna v sektorju visoke tehnologije, ampak drugje. Vendar so nizke plače tretjih držav, ne Združenih držav Amerike, glavni vir konkurence v tradicionalnih industrijah, ki povzročajo hude pritiske na EU. Stališče Dosija, Llerene in Labinija (2005) je bolj kritično: poudarjajo potrebo po tem, da evropska industrijska politika ne bi bila več tabu.

2.4.3

Tretjič, skupna faktorska produktivnost ali total factor productivity (TFP) bi bil najboljši ukrep, „dopolnjen s prilagajanjem BDP glede na razlike vseh uporabljenih inputov“ (Calderon 2001), in bi omogočal boljšo primerjavo med državami. Pri pojasnjevanju razlik med storilnostmi držav so odločilni razlogi za dobiček iz storilnosti delovne sile in/ali skupnega faktorja v empiričnih študijah razvrščeni v tri skupine. Vendar, glede na medsebojno odvisnost med državami, Calderon trdi, da se med državami pojavljajo razlike v TFP zaradi hitrosti razširjanja tehnologije (s trgovino, neposrednim tujim vlaganjem ali priseljevanjem). (14)

2.4.4

Če hitro razširjanje pomeni razliko, bodo inovativna MSP z vzpostavljanjem novih trgov pri tem nepogrešljiva. Iz istega razloga bi lahko izbira strateških prednostnih nalog za raziskave in inovacije spodbujala hitrejše razširjanje znanja.

2.4.5

Končno je zagotovitev usposobljenega osebja in omejitev vlaganj podjetij tako skrb Združenih držav Amerike kot tudi Evrope, predvsem v primerjavi s Kitajsko, ki se srečuje s pomanjkanjem 75 000 visoko usposobljenih delavcev, potrebnih za prehod v storitveno gospodarstvo.

2.5

To pomeni, da pri izbiri politik obstajata dva makropogleda. Na eni strani so nujne potrebe po organizacijski inovativnosti, ki je predpogoj za tehnične inovacije (Lam 2005 in OECD 2005), kar velja tudi za evropske institucije (Sachwald 2005, Sapir in drugi 2003, Esko Aho 2006); na drugi strani je razlog, da podjetja v Evropi ne vlagajo dovolj v raziskave in razvoj ter inovacije, pomanjkanje „inovacijam prijaznega“ trga, na katerem bi lahko ponudili nove izdelke in storitve (Esko Aho 2006). EESO tudi ugotavlja, da sta podjetniški duh in tveganje nujno potrebna.

2.6

Dejstvo, da trg ni sposoben v zadostni meri spodbujati inovacije, je priznano v literaturi od Arrowa (1962) in Dasgupta ter Stiglitza (1980)naprej. Okvirni programi Komisije so večinoma temeljili na racionalnosti aktivne podpore raziskavam in razvoju podjetij na mikroravni, z mešanico podpore raziskavam in razvoju ter spodbujanja sodelovanja pri premagovanju najhujših ovir (omogočanje iskanja partnerjev in spodbujanje skupnih dinamik, ki med drugim ustvarjajo ugodne pogoje, kot so vstop na trg, downstreaming in ekonomija obsega). Vendar te pobude niso zadostovale za zagon trajne dinamike inovacij v celotni EU.

2.7

EESO zato pozdravlja poudarek Komisije na srednji, sektorski in čezmejni ravni. Instrumenti partnerstva, kot so omrežja, grozdi, aglomeracije, forumi in dialogi povečujejo pomen, ki ga imajo za lajšanje inovacij povezave, zunanji učinki in prenos kapitala med podjetji in organizacijami ter tudi geografske povezave. Ti prostori za usklajevanje bi lahko lažje opredelili dejavnike vpliva na raven vlaganja v inovacije in tudi ozka grla.

2.8

Pristopa in predlaganih ukrepov pa ne spremljajo proračunski podatki, čeprav bo za njihovo izvedbo nujno potrebno veliko sredstev in sposobnosti usklajevanja. Poleg tega na strani, kjer Komisija omenja to sporočilo v sporočilu spomladanskemu Evropskemu svetu 2006, opozarja, da „zakonodajni predlogi obrodijo sadove šele, ko jih odobrita Svet in Evropski parlament. Poleg tega je velik del ukrepov financiranja podrejen končni opredelitvi in izvajanju finančnih perspektiv za obdobje 2007–2013.Celo predlagani ukrepi so torej le okvirni.“.

2.9

EESO poziva Komisijo, naj čimprej predloži proračunske podatke in jasen sistem spremljanja in vrednotenja tega sporočila, z natančno določenim rokom, na primer leta 2008. Poleg tega EESO meni, da je nujno, da poročilo Komisije vsebuje vsa poročila strokovnih skupin, ki so neposredno povezana s sporočilom, kakor tudi oceno pripravljenih priporočil. Takšni podatki morajo biti usklajeni z izbrano možnostjo in ukrepi. Končno bi bilo pri prizadevanjih za odpravo sedanje razdrobitve dobro na vseh ravneh, v regijah, državah članicah in evropskih institucijah določiti osebe, odgovorne za usklajevanje ukrepov, predlaganih v COM(2005) 488. Komisija se je v Trendcharts močno potrudila in za vsako posamezno državo pripravila opis za raziskave in inovacije, kar bi lahko uporabili kot temelj za določitev odgovornih oseb. Zanimivo bi bilo premisliti o tudi izkušnjah „virtualne agencije“ za raziskave in inovacije v Združenih državah Amerike.

2.10

EESO tudi opaža, da glavni pojmi (raziskovanje, inovacije, znanje in tehnologija) v sporočilu niso opredeljeni. Komisija je podprla vseevropsko raziskovanje, da bi opredelila te pojme, Eurostat in OECD pa sta opredelila inovacije. Zadnji „European Innovation Scorebord“ o razmerju med inputi in outputi inovacij razvija zamisel o „učinkovitosti inovacij“ ter uvršča raziskave in razvoj med input v inovacije. Poleg tega bi bilo treba bolje razločevati med ukrepi, usmerjenimi v raziskave in inovacije, ter politikami ustvarjanja pogojev za inovacije (na primer: izobraževanje, sprejemanje in ureditev mobilnih človeških virov, podpora MSP in regijam z omejenimi možnostmi dostopa do IKT, kjer so stroški proporcionalno večji kot pri drugih dejavnikih). To pomeni razlikovanje med razumevanjem inovacije v smislu novih izdelkov in storitev na trgu in inovacije kot postopka. Prvo je nujen pogoj, vendar ne zadošča za dinamično endogeno rast.

2.11

EESO zelo aktivno spremlja to področje in je pripravil že več mnenj o obsežnem področju, ki ga pokriva COM 488. Zaradi pomanjkanja prostora EESO le na kratko opozarja na svoja mnenja, zlasti na mnenje o evropskem prostoru raziskav, ki je že vključevalo vse teme, obravnavane v COM 488 (EESO 595/2000), ter posebej na točko 7 o „raziskavah in tehničnih inovacijah“ in točko 8 o potrebi po „izmenjavi osebja med raziskovalnimi in industrijskimi središči“.

2.12

Mnenje EESO 724/2001 o znanosti in družbi poudarja vlogo temeljnih raziskav pri večini velikih odkritij. Mnenje EESO o temeljnih raziskavah v Evropi (15) in njihovi povezanosti z uporabnimi raziskavami v točki 2 opozarja na vprašanje patentov in EESO ugotavlja, da je nujno oblikovati „evropski“ patentni sistem, ki, podobno kot v ZDA, določa obdobje mirovanja med znanstveno objavo odkritja in izdajo patentne listine za to odkritje. Patentno listino Skupnosti je treba izdati hitro in po ugodni ceni. EESO obžaluje zamudo zaradi jezikovnih vprašanj.

2.13

Mnenje EESO o raziskovalcih podpira Evropsko listino za raziskovalce (16) ter, v točki 5.4, nujnost izmenjav med teoretičnim in praktičnim znanjem, in predlaga, da se bolj cenijo strokovnjaki z večletnimi izkušnjami, skupaj z združljivostjo in priznavanjem več elementov socialne varnosti in nastanitve, pri čemer je treba, kot poudarja v točki 5.5.5, zagotoviti „družinsko povezanost“. V mnenju o znanosti in tehnologiji (17); o sedmem okvirnem programu za raziskave, EESO ugotavlja pomen, financiranje in organizacijo v okviru podprogramov ter devet tem raziskav, o katerih je EESO (18) izdal posebna mnenja. (19)

2.14

V mnenju o konkurenčnosti in inovativnosti (2007–2013) (20), EESO ugotavlja pomen sodelovanja MSP in socialnih partnerjev pri inovacijah. (21) Za uspešno razvijanje inovacij jih je treba uspešno vključiti. Mnenje, ki ga Odbor trenutno pripravlja o političnem okviru za krepitev predelovalne industrije EU pozdravlja poudarek na sektorjih, vendar opozarja, da so za usklajevanje potrebna sredstva, proračunskih sredstev pa ni, ter upa, da bo usposobljenosti zaposlenih, ki ostaja medsektorska tema, namenjena potrebna pozornost. Večja integriranost industrijske politike je zelo pomembna: v njej je „več kot 34 milijonov zaposlenih in predstavlja več kot 80 % izdatkov za raziskave in razvoj v zasebnem sektorju Evropske unije“.

3.1

EESO še zlasti odobrava prizadevanja Komisije za konkurenčen evropski sistem intelektualne lastnine in pravila za razširjanje rezultatov raziskav (2007-2013) ter priporoča, da se posebna pozornost nameni vodenju patentnih listin s pomočjo instrumentov, omenjenih v točki 2.7.

3.2

Boljši sistem razširjanja znanja je ključnega pomena za konkurenčnost. Treba je omeniti pobudo Innovation Relay Centres in idejo Komisije, da se v programu pobud Skupnosti za MSP uporabljajo nalogi za svetovanje pri inovacijskih strategijah. S čezmejnimi industrijskimi skupinami bi se to razširjanje olajšalo, zato bo njihov pomen priznan v naslednjem sporočilu o skupinah v Evropi. Od leta 2006 naprej se bo oblikovala zbirka podatkov o industrijskih skupinah.

3.3

EESO vztraja pri tem, da sta družbena razsežnost inovacij ter večanje vrednosti človeškega in družbenega kapitala pomembna za izvajanje raziskav in inovacij, ter upa, da bo naslednja različica Priročnika iz Osla (OECD-Eurostat) vsebovala statistične podatke, ki bodo to upoštevali, in da bo vključevala tudi kazalnike kvalificiranih človeških virov ter ostale prostore, kjer razvijajo inovacije, kot so univerze in druge izobraževalne ustanove ter mešane platforme, ki združujejo industrijo, državne organe in univerze.

3.4

V zvezi z državnimi pomočmi za inovacije, ki bi zelo vzpodbudile vlaganja podjetij v raziskave, EESO pozdravlja pozornost, ki je posvečena MSP in poziva Komisijo, da ustvarjanje novih delovnih mest razume kot naložbo v raziskave in inovacije, če so delovna mesta temu namenjena. EESO poudarja tudi potrebo po podpori zagona inovativnih MSP s pomočjo instrumentov kot so tvegani kapital in z zagotavljanjem sodelovanja Evropskega investicijskega sklada.

3.5

Pomemben dejavnik pri inovacijah je razpolaganje s človeškimi viri, prilagojenimi vsem ravnem, zaradi globalne konkurence, omenjene v točki 2.4.5. Sporočilo je osredotočeno na znanstvene vire. Obravnavati pa bi moralo tudi kvalificirana delovna mesta za neznanstvene delavce. Treba bi bilo tudi uravnotežiti ponudbo in povpraševanje po usposobljenosti in posebnih znanjih s potrebami v sektorjih. Za dosego učinkovitih in hitrih rešitev bi bilo koristno, če bi sodelovali vsi socialni partnerji in zainteresirane strani. EESO poziva Komisijo, da sproži razpravo o tej temi.

3.6

Hkrati bi bilo za zagotovitev mobilnosti treba napredovati pri pripravi skupnih evropskih listin o pooblastilih, ki so potrebne v vsakem sektorju ali pri vsaki temi, pri čemer je treba upoštevati razsežnost kakovosti izobraževanja (vrednote, enakost možnosti). Ker se generalna direktorata za zaposlovanje ter izobraževanje in kulturo ukvarjata tudi s „človeškimi viri“, bi bilo treba v to sporočilo vključiti tudi njune pobude za raziskave in razvoj, da bi bila zajeta vsa področja.

3.7

EESO poziva Komisijo k spodbujanju raziskav in inovacij v vseh možnih sektorjih: s težavami s konkurenčnostjo se ne sooča le sektor visokih tehnologij. Strateško upravljanje sprememb, ki sledijo množičnemu sprejemanju novih tehnologij v MSP, bi bilo mogoče vključiti v predlagane ukrepe. Pri tem bi bilo nujno sodelovanje socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih skupin.

3.8

EESO se strinja s poročilom Eska Aha, ki ugotavlja, da podjetjem z več kot 250 zaposlenimi ni namenjena vsa potrebna pozornost. Možni vzrok za to je preozka opredelitev MSP v primerjavi z opredelitvijo MSP v ZDA in na Japonskem. EESO meni, da je nujno nameniti posebno pozornost financiranju inovativnih MSP, da bi vzpostavili inovativno evropsko gospodarstvo s socialno kohezijo. Ni presenetljivo, da je regija Emilia Romagna, ki je vključena v program Paxis, ena najbolj dejavnih, čeprav so drugi kazalniki inovativnosti v Italiji manj ugodni. Hkrati se morajo storitve za podporo podjetjem specializirati, zato da bodo prilagojene različnim značilnostim MSP (zadružna podjetja, druga podjetja socialnega gospodarstva itd.).

3.9

EESO želi, da Komisija navede tudi ukrepe za raziskave in inovacije v drugih regijah. Komisija v TrendCharts in več drugih pobudah že ima svetovno vizijo. Po objavi sporočila 346 z dne 25. junija 2001 o mednarodni razsežnosti evropskega raziskovalnega prostora — ERA, je del programa INCO šestega okvirnega programa izrecno spodbujal sodelovanje tretjih držav, kar se bo nadaljevalo tudi v sedmem okvirnem programu. Ti ukrepi bi se lahko ovrednotili v posebnem delu predlaganih področij. Tudi vloga mest in prestolnic pri inovacijah si zasluži bolj poglobljeno preučitev.

3.10

EESO priporoča Komisiji, da oceni čas med tehnološkim vlaganjem, liberalizacijo in preoblikovanjem, ob upoštevanju dejstva, da morajo podjetja, zlasti največja, razmisliti o spremembah pri nadzoru, hkrati s potrebo po vlaganju v raziskave in inovacije (na primer v energetiko, promet in storitve omrežne dejavnosti).

3.11

EESO tudi opozarja, da bi bilo treba poiskati ustrezno ravnovesje med spodbujanjem inovacij prek skupnega trženja in izdajanja licenc za nove izdelke in storitve podjetij ter konkurenčnim pravom.

3.12

EESO upošteva inovacije kot „input“ v konkurenčno gospodarstvo s socialno kohezijo in ne kot njegov končni rezultat. Ob upoštevanju, da je to izziv, EESO poziva Komisijo, da pripravi statistiko in spodbuja študije za boljšo ocenitev povezav med inovacijami, konkurenčnostjo in socialno kohezijo, zato da bi razločno in učinkovito ocenila rezultate ter jih prepričljivo posredovala evropskim državljanom. Kot že rečeno: oblikujte ambiciozno zgradbo, tehnološko drzne naloge, ki so upravičene zaradi svoje bistvene socialne in politične vrednosti (Dosi in drugi, 2005).

3.13

Poleg tega EESO, ki inovacije obravnava kot sistem, zahteva od Komisije, da se uskladi z Evropsko investicijsko banko (EIB) za zagotovitev sinergije med njenimi programi, Evropskim investicijskim skladom, sedmim okvirnim programom za raziskave in okvirnim programom za konkurenčnost in inovacije (CIP), da bi bile inovacije dinamičen in dobro zgrajen sistem.