[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 17.6.2005

SEK(2005) 805 koncno

POROČILO KOMISIJE

Poročilo o politiki konkurence za leto 2004

VSEBINA

Uvod 9

Uvodna beseda generalnega direktorja za konkurenco ……………………………………….9

I – Protimonopolna zakonodaja – členi 81, 82 in 86 ES 16

A – Zakonodajna in razlagalna pravila 16

1. Posodobitev protimonopolne zakonodaje: Izvedbena uredba št. 773/2004, smernice in obvestila 16

2. Uredba in smernice o skupinskih izjemah za prenos tehnologije 18

3. Uredbe o skupinskih izjemah za promet 20

3.1 Pomorski promet 20

3.2 Zračni promet 21

4. Pregled postopkovnih pravil: novo obvestilo o dostopu do spisa 22

B – Uporaba členov 81, 82 in 86 24

1. Zloraba prevladujočega položaja (člen 82 ES) 24

1.1 Odločbe 24

1.2 Razvoj drugih primerov in zavrnitve pritožb 28

2. Karteli 31

3. Drugi sporazumi in usklajena ravnanja 37

3.1 Odločbe Komisije 37

3.2 Razvoj drugih primerov 41

3.3 Preiskave sektorjev 43

4. Državni ukrepi (javna podjetja/podjetja z izključnimi in posebnimi pravicami) 46

4.1 Odločbe 46

4.2 Zavrnitve pritožb 47

C – EVROPSKA MREŽA ZA KONKURENCO (ECN): pregled sodelovanja 48

1. Splošni pregled 48

2. Uporaba pravil konkurence EU v nacionalnih sodiščih EU: poročilo o izvajanju člena 15 Uredbe št. 1/2003 49

3. Energetika 51

4. Promet 51

5. Finančne storitve 52

D – Izbrani sodni primeri 53

E – Statistika………………………………………………………………………………….58

II – Nadzor združevanja 61

A – Zakonodajna in razlagalna pravila 62

1. Preoblikovana uredba o združitvah, nova obvestila in spremenjena izvedbena uredba 62

1.1. Nova uredba o združitvah: Uredba št. 139/2004 62

1.2. Popravljena izvedbena uredba 62

1.3. Popravljeno obvestilo o poenostavljenem postopku 66

1.4. Novo obvestilo o pomožnih omejitvah 69

1.5. Obvestilo o presoji horizontalnih združitev 70

B – Primeri Komisije 72

1. Odločbe, sprejete v skladu s členom 8 72

2. Odločbe, sprejete v skladu s členom 6(1)(b) in 6(2) 80

3. Napotitve 90

4. Preklicane priglasitve 92

C – Izbrani sodni primeri 94

D – Statistika………………………………………………………………………………….98

III – Razvoj dogodkov po sektorjih 100

A – Liberalizirani sektorji 100

1. Energetika 100

2. Elektronske komunikacije 101

3. Promet 103

3.1 Zračni promet 103

3.2 Železniški promet 104

4. Finančne storitve 104

B – Drugi sektorji 106

1. Svobodni poklici 106

IV – Nadzor državnih pomoči 110

A – Zakonodajna in razlagalna pravila 110

1. Uredbe, smernice in sporočila 110

1.1. Postopkovna pravila 110

1.2. Raziskave in razvoj 113

1.3. Pomoč za usposabljanje 114

1.4. Reševanje in prestrukturiranje 114

2. Ladjedelništvo 116

3. Kmetijstvo: razvoj politik in zakonodajne pobude v letu 2004 117

4. Ribištvo 120

5. Premog in promet 120

6. Javne storitve/storitve splošnega (gospodarskega) pomena 121

7. Preglednost 123

B – Primeri 125

1. Liberalizirani trgi 125

2. Pomoč za reševanje in prestrukturiranje 128

3. Regionalna pomoč 137

4. Odločba o ukrepu, ki ne pomeni pomoči 141

5. Davčna pomoč 142

6. Pomoč za raziskave in razvoj 145

7. Okoljska pomoč 148

8. Širitev 151

9. Ladjedelništvo 153

10. Kmetijstvo 155

11. Ribištvo 161

12. Premog in promet 161

13. Javna radiotelevizija, širokopasovne storitve, filmska industrija 166

C – Izvrševanje odločb o državni pomoči 170

1. Uvod 170

2. Posamezni primeri 171

D – Izbrani sodni primeri 173

E – Statistika………………………………………………………………………………176

V – Mednarodne dejavnosti 178

A – Širitev in zahodni Balkan 178

B – Sosedska politika 179

C – Dvostransko sodelovanje 180

1. Uvod 180

2. Sporazumi z ZDA, Kanado in Japonsko 180

3. Sodelovanje z drugimi državami in regijami 183

D – Večstransko sodelovanje 185

1. Mednarodna mreža za konkurenco 185

2. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) 187

VI – Predvidevanja za leto 2005 190

1. Protimonopolna zakonodaja 190

2. Združitve 190

3. Državna pomoč 190

4. Mednarodne dejavnosti 191

Priloga – Primeri, obravnavani v poročilu 192

1. Členi 81, 82 in 86 192

2. Nadzor združevanja 192

3. Državna pomoč 193

Uvod

UVODNA BESEDA GENERALNEGA DIREKTORJA ZA KONKURENCO

Uvodna beseda generalnega direktorja za konkurenco

Leta 2004 so na delo Generalnega direktorata za konkurenco (GD za konkurenco) vplivale velike spremembe: širitev EU na 25 držav članic, posodobitev pravil konkurence, prihod nove Komisije novembra ter, kot posledica posodobitve, notranja reorganizacija GD za konkurenco. Omenjeni razvoj se kaže v splošnih ciljih politike konkurence Komisije za leto 2005 in naslednja leta, ki temeljijo na sklepu Komisije o Letni strategiji politik (LSP) za leto 2005 in na političnih prednostnih nalogah, ki jih je določila nova Komisija. Letno poročilo o konkurenci za leto 2004 daje zato primerno priložnost, da se širši javnosti pojasni, kako bo na srednji rok usmerjeno delo Komisije na področju politike konkurence.

Medsebojno delovanje politike konkurence in drugih politik Komisije

Komisija je v svojem sklepu o LSP za leto 2005, ki sta ga pozdravila Evropski parlament in Svet, poudarila dvig rasti kot osrednji politični cilj, s katerim si prizadeva izboljšati konkurenčnost evropskega modela ter obenem ohraniti blaginjo, zaposlenost, kohezijo in varstvo okolja. Pristop desetih novih držav članic je prispeval dodatno geografsko razsežnost cilju izboljšanja gospodarske rasti na notranjem trgu. Ključni cilj na političnem dnevnem redu nove Komisije je oživitev lizbonskega procesa, ki ga je leta 2000 sprožil Evropski svet in katerega splošni cilj je, da EU postane najbolj dinamično in konkurenčno, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Komisija bo pri doseganju lizbonskih ciljev upoštevala priporočila skupine na visoki ravni, ki ji predseduje g. Wim Kok.

V podporo okviru konkurenčnosti, določenem v LSN za leto 2005, bo Komisija nadaljevala svoj velik zakonodajni postopek pregleda področja politike konkurence, zlasti kar zadeva državne pomoči, ter si prizadevala za posodobitev protimonopolnih pravil in za večje reforme pri nadzoru združevanja, ki so se začele leta 2004. V tem okviru namerava Komisija spodbujati proaktivno izvrševanje pravil konkurence po vsej EU.

Skupaj s strogim izvajanjem politike konkurence lahko pregled evropske zakonodaje po različnih gospodarskih sektorjih, kot so liberalizirane omrežne panoge in finančne storitve, zato da se meri njen konkurenčni vpliv, zelo pozitivno vpliva na konkurenčnost in rast evropskega gospodarstva ter na delovanje notranjega trga, s čimer se krepijo interesi in zaupanje potrošnikov.

Med prednostnimi področji, določenimi v Kokovem poročilu, ki naj bi bila ključna za uresničitev lizbonskih ciljev, lahko politika konkurence pomembno prispeva v treh pogledih:

Spodbujanje na znanju temelječe družbe. Močan konkurenčni pritisk zagotavlja krepke spodbude za podjetja, tako da se ta stalno ukvarjajo z inovacijami ter raziskavami in razvojem. Politika konkurence lahko s krepitvijo spodbud za inovacije ob osredotočanju na tiste omejitve, ki lahko resno ovirajo konkurenco, prispeva k temu, da postanejo gospodarstva EU bolj dinamična, in tako pomaga pri uresničitvi lizbonskih ciljev. Politika državne pomoči lahko z boljšo usmeritvijo na vire javnih pomoči na področjih, kot so raziskave in razvoj, inovacije in usposabljanje, še posebej prispeva k na znanju temelječi družbi.

Pospeševanje notranjega trga. Notranji trg dvanajst let po dokončni uresničitvi na papirju še ni izkoristil vseh svojih možnosti. Eden od razlogov za to je, da med odstranitvijo ovir za čezmejno trgovino in učinkovito konkurenco še ni avtomatične povezave. Ureditveni okvir in njegovo izvrševanje morata ustvariti okolje, ki dejansko spodbuja ter daje prednost konkurenci, novemu vstopu in inovacijam. Uveljavljanje konkurence in tudi zavzemanje zanjo lahko izboljšata delovanje notranjega trga, zlasti v sektorjih, ključnih za lizbonsko agendo, saj so povezane s pomembnimi vložki za evropsko gospodarstvo. Odprti in konkurenčni evropski trgi bodo povečali mednarodno konkurenčnost evropskih podjetij v korist evropskih potrošnikov in evropskega zaposlovanja. Samo uveljavljanje pravil konkurence, ki naj bi odstranilo glavne ovire konkurenci na trgu, pomaga oblikovati zdrave razmere za rast.

Spodbujanje ugodnega poslovnega okolja. Politika konkurence lahko pomembno prispeva k ustvarjanju pogojev, ugodnih za podjetja. Pravila o državni pomoči zelo vplivajo na prizadevanja za povečanje razpoložljivosti tveganega kapitala za podjetja na začetku poslovanja ter za majhna in srednje velika podjetja. Mednarodna politika konkurence pomaga tudi pri razvoju splošne povezanosti in predvidljivosti, ki ju podjetja potrebujejo. Končno lahko načela konkurence omogočijo pregled novih in obstoječih ureditvenih okvirov na drugih pomembnih področjih ter tako zagotovijo, da ureditev po nepotrebnem ne omejuje konkurence. Zavzemanje za konkurenco lahko tako pomaga oblikovati ureditvene okvire EU in nacionalne ureditvene okvire za spodbujanje ureditve, ugodne za konkurenco in konkurenčnost.

Splošni cilji politike konkurence

Prednostne naloge izvrševanja: usmerjanje ukrepov izvrševanja na za evropsko gospodarstvo najbolj škodljive protikonkurenčne prakse. Nova uredba boja proti monopolom in uredba o združitvah bosta GD za konkurenco omogočili, da bo lažje določil prednostne naloge svoje dejavnosti izvrševanja ter se tako osredotočil na za blaginjo potrošnikov najbolj škodljive prakse in združitve.

Na področju protimonopolne zakonodaje je Uredba št. 1/2003 vzpostavila nov sistem uveljavljanja, v katerem so Komisija in države članice vse pristojne, da v celoti uporabljajo pravila konkurence EU. V ta namen je Komisija skupaj s 25 državami članicami oblikovala Evropsko mrežo za konkurenco (ECN), v kateri ima osrednjo vlogo GD za konkurenco. To ustvarja veliko možnost za učinkovitejše in proaktivno uveljavljanje pravil konkurence EU. Vendar bo za določitev tistih praks, ki bi lahko naredile največ škode konkurenci in potrošniku, treba izboljšati nadzor trgov. Nova uredba je bila tudi prvi korak h krepitvi zasebnega uveljavljanja zakonodaje pred nacionalnimi sodišči, s tem da je bila sodiščem dana pristojnost za uporabo člena 81(3). Izvrševanje bo še naprej osredotočeno na kartele, zlorabe prevladujočega položaja, nezdružljivo državno pomoč in uveljavljanje pravil konkurence v pred kratkim liberaliziranih in drugih reguliranih gospodarskih sektorjih.

Pri nadzoru združevanja je nova uredba povečala možnosti, da se primeri lahko predajo od držav članic h Komisiji in obratno, kar bi moralo Komisiji pomagati, da svoje dejavnosti izvrševanja usmeri na primere z jasnim čezmejnim vplivom. Poleg tega je nov vsebinski preizkus „pomembnega oviranja učinkovite konkurence“ pokazal, da nova uredba zajema vsa protikonkurenčna združevanja.

Na področju državne pomoči se bo GD za konkurenco zlasti osredotočil na izvrševanje negativnih odločb in vračanje nezdružljive državne pomoči. Poleg tega bo izboljšano mednarodno sodelovanje, dvo- in večstransko, še naprej ključno za zagotavljanje učinkovitosti evropske politike konkurence v boju proti protikonkurenčnim praksam, ki imajo mednarodni obseg.

Povečanje konkurenčnosti v EU z oblikovanjem ureditvenega okvira. Ureditev na ravni Skupnosti in nacionalni ravni lahko po nepotrebnem in nenamerno ovira konkurenco ter omeji možnosti notranjega trga. V nekaterih sektorjih, kot so liberalizirane omrežne panoge in zlasti energetika, obstaja potreba po spodbujanju ureditvenega okvira, ki bo ustvaril razmere za vstop na trg in spodbujal konkurenco. Z zavzemanjem za konkurenco in pregledom politik bi bilo treba vplivati na nacionalno zakonodajo in zakonodajo EU, da bi se tako ustrezno upoštevala zaščita konkurenčnih trgov.

Pravila konkurence pri nadzoru državne pomoči bi bilo treba pregledati in tako zagotoviti boljše upoštevanje posebnih tržnih nepopolnosti, ki na eni strani vplivajo na raven naložb EU v razvoj in raziskave in na dostop do tveganega kapitala ter na drugi na vztrajnost razlik v regionalnem razvoju. Prilagoditev ureditvenega režima za nadzor državne pomoči bo neposredno prispevala k prizadevanjem Komisije za podporo inovacijam.

Usmerjanje delovanja na ključne sektorje za notranji trg in lizbonsko agendo. Treba se je osredotočiti na odstranjevanje ovir za konkurenco v pred kratkim liberaliziranih sektorjih in tudi v nekaterih drugih reguliranih sektorjih, zlasti v telekomunikacijah, poštnih storitvah, energetiki in prometu. Ti sektorji zagotavljajo pomemben vložek za številne druge gospodarske sektorje in so izredno pomembne za konkurenčnost Evrope. Ustvarjanje možnosti za konkuriranje povečanega števila ponudnikov storitev bi moralo voditi k širši izbiri, večji kakovosti in nižjim cenam za potrošnike. Razvoj telekomunikacij v zadnjih 10 letih je dober primer koristi, ki jih prinaša liberalizacija.

Na pred kratkim liberalizirane sektorje pa vplivajo različna izkrivljanja konkurence, ki segajo od škodljivega gospodarskega obnašanja dela zadevnih podjetij do neustrezne ureditve ali celo do državnih pomoči. Ustrezno je treba upoštevati dejstvo, da so za te sektorje lahko značilne obveznosti iz opravljanja javnih storitev, kar zadeva izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena (SGEI), ki morajo biti izpolnjene. Vseeno mora Komisija zagotoviti, da subvencije za delovanje teh javnih storitev ne presegajo potrebnega. Poleg tega je treba biti jasnejši pri določanju težav, ki jih je najprimernejše rešiti z uporabo konkurečnega prava. Pri tem je pomembno prizadevati si za celostno panožno regulativno politiko in politiko izvrševanja.

Za številne druge sektorje, pomembne za svetovno konkurenčnost evropskega gospodarstva, je značilna velika samoregulacija ali mešanica samoregulacije in regulacije s strani države. To velja zlasti za finančne storitve. Oblikovanje učinkovitega in likvidnega kapitalskega trga je eden ključnih ciljev akcijskega načrta za finančne storitve. Številne spodbude v politikah za notranji trg, ki so dosegle višek z novo direktivo o investicijskih storitvah, so bile uvedene med zadnjim mandatom Komisije zaradi odstranitve ovir za čezmejno trgovino z vrednostnimi papirji in pospešitve konkurence med investicijskimi podjetji. Politika konkurence je pomembno dopolnilo tega procesa liberalizacije. Poleg tega maloprodajne finančne storitve pomembno vplivajo na vsakdanje življenje državljanov Evropske unije. Te storitve je treba ponujati v konkurenčnih pogojih, kar pomeni večjo izbiro, boljšo kakovost ter najboljšo možno ceno proizvodov in storitev za potrošnika.

Polje 1: Glavni ekonomist za konkurenco pri GD za konkurenco leta 2004 Skupina glavnega ekonomista (CET) je posebna enota, ki neposredno poroča generalnemu direktorju. V skupini je 10 članov, ki so vsi doktorji znanosti na področju ekonomike podjetij. Naloge in vloga CET so naslednje: smernice o metodoloških vprašanjih ekonomije in ekonometrije pri uporabi pravil konkurence EU; splošne smernice v posameznih primerih konkurence od njihovih zgodnjih stopenj; podrobne smernice v najpomembnejših primerih konkurence, ki vključujejo zapletena gospodarska vprašanja, zlasti tista, ki zahtevajo visoko razvito kvantitativno analizo; to pa lahko vključuje dodelitev člana CET skupini, ki se ukvarja s primerom; prispevek k razvoju splošnih instrumentov politike z ekonomsko vsebino. Prispevek k primerom in smernicam Leta 2004 je bil CET vključen v skupno 33 primerov (11 združitev, 15 primerov monopolov in 7 primerov državne pomoči). Poleg tega je CET pomembno prispeval k smernicam in vprašanjem splošne politike. Primeri so izbrani v soglasju z generalnim direktorjem na podlagi potrebe po naprednejši ekonomski analizi, zlasti kvantitativni analizi. V takih primerih je član CET dodeljen skupini, ki se ukvarja s primerom in ki ima dostop do vseh informacij ter sodeluje na vseh sestankih z zunanjimi strokovnjaki in strankami. V skupini, ki se ukvarja s primerom, imajo člani, ki jih imenuje CET, poseben in neodvisen status ter o svojih ravnanjih neposredno poročajo glavnemu ekonomistu za konkurenco. Glede na pomembnost oblikovanja ekonomske analize primera si CET prizadeva za čimprejšnjo vključenost. Skupina glavnega ekonomista se udeležuje tudi ustnih zaslišanj in sodeluje v razpravah odbora za notranji pregled. Glavni ekonomist za konkurenco se udeležuje tedenskih sestankov s komisarjem. Poleg tega pripravi pisni nasvet v vseh primerih, pri katerih je sodeloval. Prispevek k razvoju strokovnega znanja in izkušenj na področju ekonomije v generalnem direktoratu Glavni ekonomist za konkurenco z organizacijo usposabljanj, seminarjev in razprav prispeva k splošni razpravi o gospodarskih vprašanjih v celotnem GD za konkurenco. Poleg tega vzdržuje in krepi povezave z akademskim svetom. Prestrukturiral je ekonomskosvetovalno skupino za politiko konkurence (ESSPK). ESSPK je skupina vodilnih akademikov, ki deluje na področju ekonomike podjetij. Pomembna naloga ESSPK je zagotoviti neodvisno mnenje o širših političnih vprašanjih. ESSPK je organiziran v tri podskupine: združitve, boj proti monopolom in državne pomoči. |

- Sporočilo pooblaščenca za zaslišanje

Komisija je oblikovala funkcijo pooblaščenca za zaslišanje, da bi zaupala vodenje upravnih postopkov v primerih boja proti monopolom in primerih združitve neodvisni osebi, ki ima izkušnje v zadevah konkurence in integriteto, ki je nujna za objektivnost, preglednost in učinkovitost teh postopkov. Mandat pooblaščenca za zaslišanje določa številne mehanizme, prek katerih se bo ta funkcija izvajala. To med drugim vključuje obveznost pripraviti končno poročilo o vsakem osnutku odločbe, ki se predloži kolegiju komisarjev in ki navaja, ali se je upoštevala pravica do zaslišanja. Zaradi tega v vseh primerih, v katerih je formalni postopek sprožen in končan na ta način, formalno sodelujeta dva pooblaščenca za zaslišanje. Od maja 2004 je to vključevalo tako imenovane „odločbe o zavezah“ v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003, od katerih je bila prva zadeva Nemška nogometna zveza ( DFB) , o kateri se je odločalo januarja 2005. Izjemoma se je na pooblaščence za zaslišanje mogoče obrniti tudi, preden je sprožen formalni postopek, na primer, kadar se pojavijo vprašanja zaupnosti o informacijah, ki jih je treba vključiti v obvestilo o nasprotovanju, ali v zvezi z objavljeno različico odločbe. Če povzamemo, so tako pooblaščenci za zaslišanje v letu 2004 formalno sodelovali v okoli 40 primerih. Nekateri ključni elementi teh izkušenj so navedeni spodaj.

Zagotavljanje pravice do zaslišanja z dodelitvijo ustreznega dostopa do spisa

Ob upoštevanju zakonitih interesov posredovalcev podatkov pri varovanju zaupnih informacij, javnega interesa pri izpolnjevanju pravil konkurence ter pravice do obrambe naslovnikov obvestila o nasprotovanju so pooblaščenci za zaslišanje sprejeli številne odločitve, s katerimi so strankam odobrili ali zavrnili dostop do dokumentov v sodnem spisu.

Med takimi odločitvami iz leta 2004 so se obravnavale tudi pravice strank do dostopa, ki so prejele tako imenovano „pismo dejstev“, s katerim so bile obveščene o dodatnih informacijah, ki jih je treba upoštevati pri dokončni odločbi. Odločitvi v zadevah Microsoft in Clearstream sta primera, ko je bil strankam v takih okoliščinah odobren dostop do dodatnih informacij.

Zagotavljanje zaščite poslovnih skrivnosti podjetij in zakonitih interesov podjetij po zaupnosti

V primeru nesporazuma med pristojno službo Komisije in zadevnimi strankami morajo o varstvu poslovnih skrivnosti in zakonitih interesov podjetij po zaupnosti odločati pooblaščenci za zaslišanje. Ta interes mora biti uravnotežen z interesi strank pri razkritju ali, kadar vprašanje zadeva objavo odločitve, z javnim interesom pri obveščanju pravne in poslovne skupnosti o rezultatu postopka.

V primeru Združenja belgijskih arhitektov ( Belgian Architects Association) so pooblaščenci za zaslišanje zaradi nevarnosti povračilnih ukrepov zavrnili dostop do dokumenta v spisu, ki bi strankam omogočil identifikacijo informanta.

Leta 2004 je bila večina odločitev pooblaščencev za zaslišanje o razkritju potencialno zaupnih informacij povezana z zakonitostjo objav dokončnih odločb Komisije. Te odločitve so pomagale oblikovati številna načela, ki se bodo uporabljala v prihodnjih primerih.

Prvič, v skladu s sodno prakso mora vsaka zahteva po zaupnosti utemeljiti, zakaj bi objava domnevno zaupnih informacij lahko resno škodila podjetju[1]. Drugič, nevarnost zasebnega spora, ki bi ga povzročila objava informacij, sama po sebi ni utemeljena obramba. Odškodnine, utemeljene na podlagi kršitve konkurenčnega prava, bi pomenile upravičeno in zaželeno posledico tega protikonkurenčnega vedenja[2]. Tretjič, pooblaščenec za zaslišanje ni dolžan odločati, ali je objava delov dokončne odločbe, da bi tako zagotovili njihovo ustrezno razumevanje, neizogibna. Pomembnost posameznega podatka za celotno razumevanje odločbe se bo preučila samo, če bo zadevni del besedila zaupna informacija.

Poleg tega je bil med letom 2004 uveden postopek, ki ga je treba uporabiti pred sprejetjem pravno zavezujočih odločb o razkritju zaupnih informacij, da bi se tako izognili pravnim sporom, kadar je le mogoče. Pooblaščenci za zaslišanje lahko najprej predlagajo predhodno mnenje. Samo če se ta predlog izpodbija v danem časovnem obdobju, bodo pooblaščenci za zaslišanje prešli na zavezujočo odločbo, ki se lahko izpodbija pred Sodiščem prve stopnje. V mnogo primerih je ta nova praksa pomagala pri izogibanju tako imenovanim „postopkom Akzo“. Pri teh postopkih pooblaščenci za zaslišanje v imenu Komisije sprejmejo formalno in zavezujočo odločbo o razkritju potencialno zaupnih informacij, odločbo, ki jo pregleda Sodišče prve stopnje.

Organizacija in vodenje ustnih zaslišanj

Ustna zaslišanja dajejo strankam priložnost, da dopolnijo svoj pisni odgovor na pomisleke Komisije o konkurenci, tako da ustno pred širšim občinstvom predstavijo najpomembnejša vprašanja, imajo možnost odgovarjati na vprašanja ter sodelovati v neposredni razpravi s pristojnimi službami Komisije in predstavniki držav članic. To je lahko tudi edinstvena priložnost za tožnika ali druge tretje stranke, ki sodelujejo v postopku, da poslušajo in neposredno komentirajo obravnavane točke. To se je dejansko zgodilo v primeru družbe Microsoft , kjer so se po petih letih preiskave in pisnega postopka, vključno s tremi obvestili o nasprotovanju, pisnimi odgovori in pisnimi izjavami številnih tretjih strank, predstavniki vseh vpletenih strank prvič sestali in tri dni predstavljali svoja stališča ter komentirali stališča drugih v korist vseh vpletenih.

Izkušnje pooblaščencev za zaslišanje so takšne, da predstavitve na ustnih zaslišanjih skupaj s postavljenimi vprašanji vedno vodijo do boljšega razumevanja vključenih vprašanj. Zato je naloga pooblaščencev za zaslišanje, da organizirajo in vodijo ustna zaslišanja v postopkih boja proti monopolom in postopkih združitev, pomembna glede na njihovo pomembnost v celotnem postopku. Organizacija ustnih zaslišanj je izvedena v tesnem sodelovanju z zadevnimi strankami. K sodelovanju so vabljeni organi za konkurenco držav članic in vse povezane službe Komisije. Pooblaščenci za zaslišanje so postavili zahtevo, da se mora direktor, odgovoren za preiskavo primera, udeležiti ustnih zaslišanj, kar je potrdil tudi komisar.

Med zaslišanjem lahko pooblaščenec za zaslišanje, na zahtevo pristojnih služb Komisije, strank ali zadevnih tretjih strank, dovoli predložitev novih dokumentov. Nova zakonodaja, uvedena v letu 2004 na področju primerov združitev in boja proti monopolom, izrecno predvideva vprašanja, ki jih morajo po pooblastilu pooblaščencev za zaslišanje postaviti vse zadevne stranke. Čeprav se ta nova praksa še vedno preizkuša, je zagotovila dodatno medsebojno delovanje.

V nekaterih primerih, kot je zadeva Holin klorid , so se pooblaščenci za zaslišanje strinjali, da se pri ustnem zaslišanju v postopek vključijo novi dokazi. Kot kažejo končna poročila, objavljena leta 2004, se je po nekaterih ustnih zaslišanjih, kot je primer združitve družb Sony/BMG , spremenil pristop do primerov.

Poleg tega ustna zaslišanja pooblaščence za zaslišanje ozaveščajo o kritičnih vidikih primera in jim omogočajo dejavnejše sodelovanje v poznejših stopnjah postopka, po možnosti z dajanjem pripomb o nadaljnjem poteku postopka v skladu z njihovim mandatom.

Delovanje kot svetovalec komisarja za politiko konkurence

Glavna dolžnost pooblaščencev za zaslišanje je zagotoviti spoštovanje pravic strank do obrambe in predpisan postopek za vse zadevne stranke. Vendar pa lahko pooblaščenci za zaslišanje v okviru svojega vmesnega poročila oziroma, splošneje, poročanja komisarju, s posebnim poudarkom na vsebini zaslišanja, uporabijo svojo zmožnost in komisarja opozorijo na vsebinsko vprašanje, ki ga je sprožil primer, kadar menijo, da bi to povečalo kakovost dokončne odločbe. Leta 2004 so si pooblaščenci za zaslišanje prizadevali jasneje pripraviti dokončne odločbe. V številnih primerih so izrazili svoja stališča, zlasti v primerih kartelov, kar je pomagalo izboljšati postopek odločanja in končno tudi kakovost dokončnih odločb.

Pooblaščenci za zaslišanje so z GD za konkurenco razpravljali tudi o številnih političnih vprašanjih. Takšne razprave so med drugim vključevale revizijo obvestila Komisije o dostopu do spisov, prilagajanje pravil o izjavah v okviru programa Komisije o prizanesljivosti k pravilom tujih jurisdikcij o razkritju, ob upoštevanju pravice dostopa do spisa, ter vlogo pooblaščencev za zaslišanje kot potencialnih posrednikov v sporih med GD za konkurenco in podjetji o tem, ali dokument pokrivajo posebne zakonske pravice.

I – Protimonopolna zakonodaja – členi 81, 82 in 86 ES

A – Zakonodajna in razlagalna pravila

1. POSODOBITEV PROTIMONOPOLNE ZAKONODAJE: IZVEDBENA UREDBA šT. 773/2004, SMERNICE IN OBVESTILA

1. Prvega maja je začel veljati nov sistem uveljavljanja za člena 81 in 82 Pogodbe, Uredba št. 17/62 pa je bila razveljavljena. Da bi Komisija dopolnila Uredbo št. 1/2003[3], je po obsežnih posvetovanjih sprejela „posodobitveni sveženj“, sestavljen iz nove uredbe Komisije o podrobnostih postopkov boja proti monopolom ter šestih novih obvestil Komisije, ki naj bi zagotavljala smernice o vrsti vidikov, ki so v novem sistemu uveljavljanja posebej pomembni. Ta sveženj sestavljajo naslednji elementi:

Izvedbena uredba[4]

2. Izvedbena uredba vsebuje podrobna pravila zlasti o sprožitvi postopkov, ustnih izjavah, pritožbah, zaslišanjih strank, dostopu do spisa in ravnanju z zaupnimi informacijami v postopkih boja proti monopolom, ki jih vodi Komisija.

Obvestilo o mreži za konkurenco[5]

3. To obvestilo postavlja glavne stebre sodelovanja med Komisijo in organi za konkurenco držav članic znotraj Evropske mreže za konkurenco (ECN). Obvestilo določa načela delitve dela v zvezi s primerom med člani mreže. V tem pogledu obvestilo sledi skupni izjavi Sveta in Komisije[6], izdani na dan sprejetja Uredbe št. 1/2003. Ugotovljeni so bili posebni načini povezave med izmenjavo informacij med organi na podlagi členov 11(2) in (3) ter 12 Uredbe št. 1/2003 ter delovanjem programov o prizanesljivosti. Nacionalni organi držav članic[7] so podpisali izjavo o upoštevanju načel, določenih v obvestilu Komisije.

Obvestilo o sodelovanju z nacionalnimi sodišči[8]

4. Obvestilo naj bi se uporabljalo kot praktično orodje za nacionalne sodnike, ki uporabljajo člena 81 in 82 v skladu z Uredbo št. 1/2003. Obvestilo združuje ustrezno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti ter s tem pojasni postopkovni okvir, v katerem delujejo nacionalni sodniki. Posebna pozornost je namenjena položaju, v katerem nacionalno sodišče obravnava primer vzporedno s Komisijo ali potem ko ga obravnava Komisija. Poleg tega Uredba št. 1/2003 vzpostavlja trdno pravno podlago za nacionalne sodnike, da zaprosijo Komisijo za mnenje ali informacije, s katerimi razpolaga, in Komisiji zagotavlja možnost, da nacionalnim sodiščem pod posebnimi pogoji predloži pisna ali ustna stališča. Obvestilo pojasnjuje delovanje teh mehanizmov sodelovanja.

Obvestilo o pritožbah[9]

5. To obvestilo se začenja s splošnimi informacijami o različnih vlogah organov za konkurenco in sodišč ter potencialnim tožnikom omogoča, da ozaveščeni izberejo, ali bodo z vidika danih smernic pristopili h Komisiji, nacionalnemu organu za konkurenco ali nacionalnemu sodišču. Največji del obvestila vsebuje razlage o Komisijini oceni pritožb na področju protimonopolne zakonodaje in veljavnih postopkov. Obvestilo zajema tudi okvirni rok štirih mesecev, v katerem naj bi si Komisija prizadevala tožnike obvestiti o svoji nameri o izvajanju oziroma neizvajanju celotne preiskave zaradi pritožbe.

Obvestilo o usmerjevalnih pismih[10]

6. Cilj Uredbe št. 1/2003 je, da Komisija preusmeri svoje ukrepe izvrševanja na ugotavljanje resnih kršitev. Odprava sistema priglasitve je tukaj ključni element. Vendar se zdi smiselno tudi, da lahko Komisija v omejenem številu primerov, ko se pojavi popolnoma novo vprašanje o členih 81 ali 82, ob upoštevanju svojih drugih prednostnih nalog izvrševanja, družbam zagotovi pisne smernice (usmerjevalno pismo). Obvestilo zagotavlja podrobnosti o tem instrumentu.

Obvestilo o učinku na trgovino[11]

7. Pojem učinka na trgovino je merilo pristojnosti, ki določa obseg členov 81 in 82. Prav tako določa področje uporabe člena 3 Uredbe št. 1/2003. Ob upoštevanju navedenega so države članice izrazile močno željo po pojasnjevalnem obvestilu tega pojma. Obvestilo opisuje sedanjo sodno prakso in nikakor ne skuša omejiti obsega pristojnosti členov 81 in 82. Obvestilo določa tudi kvantitativni prag, ki ga bo Komisija v svojih postopkih obravnavala kot ovrgljivo domnevo, če skupni letni promet zadevnih podjetij v Skupnosti s proizvodi, ki jih vključuje sporazum, ne presega 40 milijonov EUR in (skupni) tržni delež strank na katerem koli upoštevnem trgu v Skupnosti, ki ga vključuje sporazum, ne presega petih odstotkov.

Smernice o členu 81(3)[12]

8. Pooblastilo sodišč in organov za konkurenco držav članic za uporabo člena 81(3) je eden glavnih stebrov posodobitvene reforme. Obvestilo oblikuje okvir za uporabo člena 81(3) in zagotavlja smernice o uporabi vsakega od štirih kumulativnih pogojev iz te pogodbene določbe. Obvestilo navaja različne vrste učinkovitosti, ki bi lahko pomenile objektivne gospodarske koristi v smislu prvega pogoja. Prav tako obvestilo pojasnjuje pojem potrošnikov in zahtevo, da morajo prejeti pravični delež izboljšanja učinkovitosti, ki izhaja iz sporazuma. Protikonkurenčni vidiki sporazuma se analizirajo po členu 81(1), elementi za konkurenco pa so analizirani in uravnoteženi s protikonkurenčnimi elementi iz člena 81(3).

2. Uredba in smernice o skupinskih izjemah za prenos tehnologije

9. Komisija je 7. aprila kot del temeljne reforme uveljavljanja protimonopolnih pravil EU sprejela nova pravila v obliki nove uredbe Komisije o skupinskih izjemah, Uredba (ES) št. 772/2004 (TTBER)[13], ter sklop smernic[14] o licenciranju patentov, znanja in avtorskih pravic programske opreme. Sporazumi o licenciranju od 1. maja 2004 uživajo ugodnosti boljšega varnega pristana, ki mnogo sporazumov rešuje pred individualnim nadzorom. Nova pravila spodbujajo licenciranje in zmanjšujejo regulativno obremenitev za podjetja, medtem ko zagotavljajo učinkovit nadzor licenciranja med podjetji s precejšnjo stopnjo tržne moči. Nova pravila bi morala prispevati k razširjanju tehnologije v EU in s tem k lizbonskim ciljem.

10. Nova pravila so imela koristi od obsežnih posvetovanj[15], za katera so interesne skupine pokazale goreč interes ter zagotovile podroben in visokokakovosten prispevek. Ta pravila nadomeščajo Uredbo št. 240/96[16], ki so jo kritizirali zaradi njenega omejenega obsega in formalistične narave. Nova pravila so dobro usklajena z novo generacijo uredb Komisije o skupinskih izjemah in imajo naslednje splošne značilnosti:

- TTBER vsebuje samo črn seznam[17]: kar ni izrecno izključeno iz skupinske izjeme, je sedaj izvzeto. Zaradi tega so podjetja svobodnejša, ko v skladu s svojimi tržnimi potrebami oblikujejo svoje licenčne sporazume.

- Obseg novih pravil zajema vse vrste sporazumov o prenosu tehnologije za proizvodnjo blaga in storitev: ne samo licenciranja patentov ter znanja in izkušenj, ampak tudi modelov in avtorskih pravic programske opreme. Kjer Komisija nima pooblastil za sprejetje uredbe o skupinskih izjemah[18], kot pri patentnih združenjih in licenciranju avtorskih pravic na splošno, dajejo smernice jasna navodila o prihodnji politiki izvrševanja.

- Nova pravila jasno ločijo licenciranje med tekmeci (ki bi lahko bolj škodovalo konkurenci) od licenciranja med podjetji, ki med seboj ne tekmujejo. Predvsem se razlikujejo veljavni seznami nedopustnih omejitev.

- TTBER zagotavlja varni pristan samo pod določenimi pragi tržnega deleža, in sicer 20 % kumulativnega praga za licenčne sporazume med tekmeci in 30 % posameznega praga za sporazume med podjetji, ki med seboj ne tekmujejo. Tržne deleže je treba izračunati za ustrezen(-ne) prizadet(-e) proizvodni(-ne) trg(-e) in tudi za tehnološki trg[19].

- Licenčni sporazum ne more uživati ugodnosti skupinske izjeme, če vsebuje tako imenovano eksplicitno omejitev konkurence.

- Nekatere omejitve so izvzete iz skupinske izjeme, medtem ko lahko ostanek sporazuma še naprej uživa ugodnosti skupinske izjeme[20].

11. Eksplicitni seznam v členu 4 TTBER določa omejitve, zaradi katerih celoten sporazum ne more uživati ugodnosti skupinske izjeme in za katere ni verjetna niti posamezna uporaba člena 81(3)[21].

12. Za licenciranje med tekmeci so eksplicitne omejitve a) določanje cen, b) omejevanje proizvodnje, c) porazdelitev trgov ali potrošnikov, d) omejevanje pridobitelja licence pri izkoriščanju lastne tehnologije ter e) omejevanje strank pri izvajanju raziskav in razvoja (razen če je to neizogibno, da bi tako preprečili razkritje licenciranega znanja in izkušenj), medtem ko so eksplicitne omejitve za licenciranje med podjetji, ki med seboj ne tekmujejo, a) navpično določanje cen, b) omejevanje pasivnih prodaj pridobitelja licence, c) omejevanje aktivnih in pasivnih prodaj pridobitelja licence znotraj selektivnega sistema dobave. Za licenciranje med tekmeci in podjetji, ki med seboj ne tekmujejo, vsebuje člen 4 posebne izjeme od eksplicitnih seznamov.

13. Smernice jasno določajo, da zunaj varnega pristana skupinske izjeme ni domneve o nezakonitosti, če sporazum ne vsebuje eksplicitne omejitve. Zlasti ni domneve, da velja člen 81(1) samo zaradi prekoračitve pragov tržnega deleža. Zahteva se individualna ocena na podlagi načel, opisanih v smernicah.

14. Komisija je za spodbujanje predvidljivosti, ki presega uporabo TTBER, in za omejitev podrobne analize na primere, ki bi lahko bili resnični pomisleki o konkurenci, znotraj smernic vzpostavila drugi varni pristan. Zavzema stališče, da zunaj področja eksplicitnih omejitev kršitev člena 81 ni verjetna, kadar obstajajo štiri ali več neodvisno nadzorovane tehnologije – poleg tehnologij, ki jih nadzirajo stranke sporazuma –, ki so lahko ob primerljivih stroških za uporabnika zamenljive za licenčno tehnologijo.

15. Smernice ne dajejo samo splošnega okvira za analizo licenčnih sporazumov, ampak vsebujejo tudi posebne oddelke o uporabi člena 81 za različne vrste licenčnih omejitev, zlasti obveznosti plačevanja nadomestil, izključne licenčne in prodajne omejitve, omejitve proizvodnje, omejitve področja uporabe, omejitve lastne uporabe, spajanje in povezovanje ter obveznosti o nekonkuriranju. Smernice vsebujejo tudi oddelek o ocenjevanju tehnoloških združenj[22].

3. Uredbe o skupinskih izjemah za promet

3.1 Pomorski promet

Pregled Uredbe Sveta (EGS) št. 4056/86

16. Komisija je opazno napredovala pri pregledu Uredbe št. 4056/86, ki je bil uveden marca 2003. Uredba št. 4056/86 uporablja pravila konkurence EU v pomorskem prometu, eno glavnih vprašanj pregleda pa je, ali so pogoji za izjemo od določanja cen in urejanja zmogljivosti z linijskimi ladijskimi konferencami po členu 81(3) Pogodbe še vedno upravičeni.

17. Komisija je 28. maja na podlagi temeljitega posvetovalnega postopka (kot odgovor na posvetovalni dokument je prišlo 36 predlogov, potekalo pa je tudi javno zaslišanje) na neformalnem sestanku z organi za konkurenco in promet držav članic razpravljala o dotedanjih rezultatih pregledovanja. Kot rezultat tega je Komisija 13. oktobra sprejela belo knjigo[23], v kateri je sklenila, da ni prepričljivega ekonomskega dokaza, da so domneve, na podlagi katerih je bila skupinska izjema upravičena ob svojem sprejetju leta 1986, v teh tržnih okoliščinah in na podlagi štirih kumulativnih pogojev člena 81(3) Pogodbe še upravičene. Na tej podlagi je Komisija obravnavala predlog o razveljavitvi te skupinske izjeme za konference za linijski promet. Komisija pa je v svoji beli knjigi pustila odprto možnost za alternativo sedanjemu sistemu linijskih konferenc na plovnih poteh v EU in iz nje. Ponudniki storitev linijskega prevoza, ki jih predstavlja Evropsko združenje za linijske zadeve (EZLZ), so že ponudili konkretne zamisli o takem okviru. Vendar je Komisija, preden je izrazila stališče o teh zamislih, zainteresirane tretje stranke povabila, da predložijo svoje pripombe in druge možnosti.

Posodobitev Uredbe Komisije (ES) št. 823/2000 (konzorciji)

18. Uredba Komisije (ES) št. 823/2000 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za nekatere vrste sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj med ladjarskimi družbami za linijske prevoze (konzorciji) zagotavlja skupinsko izjemo za konzorcijske pogodbe v pomorskem prometu. Cilj konzorcijske pogodbe med dvema ali več ladjarskimi podjetji, ki zagotavljajo mednarodne storitve za linijski prevoz, je vzpostaviti sodelovanje pri skupnem izvajanju storitev pomorskega prometa, da bi tako izboljšali produktivnost in kakovost storitev linijskega prevoza ter spodbujali večjo izkoriščenost zabojnikov in učinkovitejšo uporabo zmogljivosti plovil.

19. Ker ta uredba preneha veljati 25. aprila 2005, je Komisija junija sprožila javno posvetovanje[24] o različnih političnih možnostih za prihodnjo zakonodajo na tem področju ter zlasti, da bi pridobila stališča panoge, držav članic in drugih zainteresiranih tretjih strank. To posvetovanje je potekalo ob stalnem preverjanju skupinske izjeme za sporazume med linijskimi konferencami iz Uredbe št. 4056/86. Komisija je 23. decembra objavila predhodni predlog uredbe o spremembi Uredbe Komisije (ES) št. 823/2000 in zainteresirane stranke pozvala, da predložijo pripombe[25].

3.2 Zračni promet

Razširitev pooblastil za uveljavitev konkurence v mednarodnem letalskem prometu – spremembe uredb št. 3975/87 in 3976/87

20. Svet je 26. februarja sprejel Uredbo (ES) št. 411/2004[26] o spremembi dveh obstoječih uredb v letalskem prometu[27] in Uredbe (ES) št. 1/2003. Uredba št. 1/2003 bo tako veljala tudi za letalski promet med Evropsko skupnostjo in tretjimi državami. Poleg tega je bilo razširjeno področje uporabe uredbe Sveta, ki Komisiji omogoča izdajo uredb o skupinskih izjemah za določene navedene dejavnosti letalskega prometa (vpliva tudi na poti z daljšimi razdaljami). Komisija do sprejetja te uredbe na področju letalskega prometa med EU in tretjimi državami ni imela učinkovitih pooblastil za izvrševanje, čeprav so pravila konkurence nedvomno veljala tudi za te poti[28]. Uporaba Uredbe št. 1/2003 za ves letalski promet, ne glede na vključene poti, končno postavlja letalski promet v splošen okvir uveljavljanja protimonopolnih pravil. Uredba št. 411/2004 je začela veljati 1. maja, skupaj s posodobitvenim svežnjem.

Pregled Uredbe Sveta (EGS) št. 1617/93

21. Osrednji element Uredbe Komisije (EGS) št. 1617/93, ki preneha veljati 30. junija 2005, je trenutno veljavna izjema za konference Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA) o tarifah v zvezi s potmi v EU. Letos je Komisija začela s spremembo Uredbe št. 1617/93 ter 30. junija objavila posvetovalni dokument, v katerem je vlade, gospodarsko panogo in potrošnike pozvala, da predložijo pripombe in dokaze o najpomembnejših vprašanjih, povezanih z oceno teh konferenc o tarifah po členu 81(3) ES.

22. Skupaj je Komisija prejela in analizirala 52 odgovorov. Ta analiza je pokazala potrebo po nadaljnji poglobljeni raziskavi nekaterih vprašanj. Za to je bil pripravljen dokument za razpravo, katerega cilj je, da se zagotovi pregledno odločanje ter javnim organom in panogi omogoči predložitev končnih pripomb.

4. Pregled postopkovnih pravil: novo obvestilo o dostopu do spisa

23. Dostop do spisa je pomemben korak v postopku in pomeni varstvo pravice do obrambe v vseh spornih primerih boja proti primerom monopolov in združitev. Kadar Komisija izda obvestilo o nasprotovanju, naslovnikom teh obvestil o nasprotovanju omogoča seznanitev z dokazi v spisu Komisije, da bi tako učinkovito izrazili svoja stališča o sklepih Komisije v obvestilu o nasprotovanju[29]. Zato da bi Komisija povečala preglednost in jasnost svojega postopka pri obdelavi zahtev za dostop do spisa[30], je začela pregled trenutnega obvestila o dostopu do spisa iz leta 1997[31]. Po izkušnjah, pridobljenih pri uporabi obvestila iz leta 1997, pregled upošteva razvoj prakse Komisije[32] in tudi razvoj najnovejše sodne prakse[33]. Pregled si prizadeva tudi za združljivost pravil dostopa do spisa s posodobljenimi protimonopolnimi pravili in pravili o združitvah ter tudi s trenutnim mandatom pooblaščencev za zaslišanje[34].

24. Komisija je po razpravi z državami članicami 21. oktobra objavila osnutek obvestila o pravilih glede dostopa do spisa Komisije v postopkih boja proti monopolom in postopkih združitev[35] ter sprožila javno posvetovanje o osnutku. Kot odgovor na posvetovanje je bilo predloženih 20 prispevkov, zlasti od oseb, ki se ukvarjajo s pravom, pa tudi potrošniških združenj in združenj sindikatov.

25. Najpomembnejše značilnosti osnutka so:

- razlikovanje med pravico dostopa do spisa (za naslovnike obvestila o nasprotovanju) in dostopa do posebnih dokumentov (za tožnike v postopkih boja proti monopolom in za druge vpletene stranke v postopkih združitev);

- definicija tega, kar sestavlja „spis Komisije“, ter jasno razlikovanje med dostopnimi in nedostopnimi dokumenti;

- razlikovanje med postopki boja proti monopolom in postopki združitev glede trenutka odobritve dostopa do spisa;

- opis postopkov za obravnavo zaupnih informacij in za izvedbo dostopa do spisa, pa tudi postopka za reševanje nesporazumov pri zahtevkih za zaupnost, vključno z vlogo pooblaščenca za zaslišanje.

- B – UPORABA čLENOV 81, 82 IN 86

1. ZLORABA PREVLADUJOčEGA POLOžAJA (čLEN 82 ES)

1.1 Odločbe

CEWAL

26. Komisija je 30. aprila sprejela odločbo o naložitvi denarne kazni v višini 3,4 milijona EUR belgijski ladjarski družbi Compagnie Maritime Belge („CMB“). Komisija je denarno kazen naložila zaradi vloge, ki jo je družba CMB imela konec 80-ih let pri zlorabi, ki jo je povzročila linijska konferenca Associated Central West Africa Lines (Cewal), katere članica je bila[36].

27. Prejšnjo odločbo[37], s katero je Komisija že naložila denarno kazen štirim članom linijske konference Cewal, vključno z družbo CMB, je Sodišče Evropskih skupnosti (SES) glede denarnih kazni delno razveljavilo[38]. Sodišče Evropskih skupnosti je menilo, da je Komisija kršila določbe postopka, ker v obvestilu o nasprotovanju, ki je nastalo pred odločbo, ni jasno navedla, da namerava naložiti denarne kazni posameznim članom linijske konference Cewal.

28. Da kršitve ne bi ostale nekaznovane (pritožbo proti ugotovitvam kršitev sta zavrnili Sodišče prve stopnje in tudi SES), je Komisija po novem postopku v skladu z ugotovitvami SES sprejela novo odločbo o naložitvi denarnih kazni družbi CMB[39]. Ta odločba v celoti temelji na vsebinskih ugotovitvah prvotne odločbe.

29. Izračun denarne kazni temelji na oceni vpliva kaznivega ravnanja družbe CMB v primerjavi z vpletenostjo drugih članov konference Cewal. Naložena je bila nižja denarna kazen od prvotne, saj nekatere oteževalne okoliščine, ki so prevladovale v času prvotne odločbe, niso bile več upoštevane.

Clearstream [40]

30. Komisija je 2. junija sprejela odločbo, ki ugotavlja, da sta družba Clearstream Banking AG in njena matična družba Clearstream International SA („Clearstream“) kršila člen 82 ES, s tem ko sta za družbo Euroclear Bank SA („Euroclear Bank“) zavrnila opravljanje čezmejnih klirinških storitev in poravnave vrednostnih papirjev[41] ter uporabljala diskriminatorne cene v škodo te stranke.

31. Družba Clearstream Banking AG je edini centralni register vrednostnih papirjev v Nemčiji[42]. Komisija je menila, da je imela med zadevnim referenčnim obdobjem, od leta 1997 do konca leta 2001, družba Clearstream prevladujoč položaj za zagotavljanje čezmejnih klirinških storitev in poravnave posrednikom v drugih državah članicah.

32. Zavrnitev opravljanja je zadevala imenske delnice[43], izdane po nemški zakonodaji. Medtem ko konkurenčno pravo priznava svobodo podjetij, da prosto izberejo svoje trgovinske partnerje, imajo podjetja s prevladujočim položajem posebno odgovornost. V tem primeru je bilo vedenje družbe Clearstream označeno kot zavračanje opravljanja storitev, ker:

- je družba Clearstream Banking AG edini končni skrbnik nemških vrednostnih papirjev na skupnem skrbniškem računu, ki je danes edina pomembna oblika varstva za trgovane vrednostne papirje. Nov vstop v to dejavnost v napovedljivi prihodnosti ni stvaren. Zato je mogoče družbo Clearstream Banking AG označiti kot neizogibnega trgovinskega partnerja;

- družba Euroclear Bank ni mogla podvajati storitev, ki jih je zahtevala; in

- je vedenje družbe Clearstream oviralo zmožnost družbe Euroclear Bank, da zagotovi učinkovite čezmejne klirinške storitve in poravnave strankam na enotnem trgu.

33. Družba Euroclear Bank je storitve, ki jih je zahtevala, prejela novembra 2001, kar je več kot dve leti po zahtevi. Med celotnim obdobjem je družba Clearstream Banking AG zavračala opravljanje klirinških storitev in poravnave za družbo Euroclear Bank za imenske delnice. Zamudno vedenje družbe Clearstream proti družbi Euroclear Bank je v nasprotju z običajnim obdobjem največ štirih mesecev, v katerem so bile za druge primerljive stranke opravljene klirinške storitve in poravnave.

34. Kar zadeva cenovno diskriminacijo, je Komisija ugotovila, da je med januarjem 1997 in januarjem 2002 družba Clearstream za enakovredne storitve družbi Euroclear Bank zaračunala višjo ceno na transakcijo kot drugim depozitarjem vrednostnih papirjev zunaj Nemčije. Komisija je podrobno preučila vsebino storitev in stroške njihovega opravljanja, da bi tako določila, ali je razlika v ceni upravičena, ter sklenila, da ni tako.

35. Komisija se je odločila, da ne bo naložila denarne kazni. Med drugim je Komisija upoštevala dejstvo, da ni sodne prakse Skupnosti, ki bi se ukvarjala z analizo konkurence kliringa in poravnave. Poleg tega obstaja obsežna razprava o kliringu in poravnavi v različnih institucijah in forumih, da bi tako bolje opredelili vlogo različnih protagonistov v panogi.

Microsoft

36. Komisija je 24. marca v skladu s členom 82 ES proti družbi Microsoft („Microsoft“) sprejela odločbo o prepovedi, ki predvideva naložitev denarne kazni[44]. Ta odločba je sklenila, da je družba Microsoft zlorabila svoj prevladujoči položaj na trgu operacijskega sistema za osebne računalnike[45] na dva načina.

(1) Zavrnitev dajanja informacij o interoperabilnosti

37. Družba Microsoft je tekmecem na trgu operacijskega sistema za skupinske strežnike prikrivala informacije, potrebne, da bi bili lahko njihovi izdelki v celoti interoperabilni s prevladujočim operacijskim sistemom družbe Microsoft za osebne računalnike, Windows. Medtem ko je družba Microsoft v preteklosti, ko je vstopila na trg operacijskega sistema za skupinske strežnike, razkrivala te vrste informacij o interoperabilnosti, je potem sprejela politiko zavrnitve takšnega razkrivanja svojim tekmecem in tako ovirala prejšnjo raven ponudbe. Leta 1998 je družba Microsoft zavrnila formalno zahtevo družbe Sun, ki je zahtevala informacije o interoperabilnosti. Na podlagi obsežne tržne raziskave je Komisija sklenila, da so bile zadevne informacije neizogibne za konkuriranje na trgu operacijskega sistema za skupinske strežnike ter da je družba Microsoft s prikrivanjem teh informacij pridobila prevladujoč položaj in bi lahko celo izključila vso ostalo konkurenco na tem trgu. Komisija je nadalje sklenila, da je zavrnitev dajanja informacij s strani družbe Microsoft omejevala tehnični razvoj v škodo potrošnikov: če bi imeli tekmeci dostop do prikritih informacij, bi lahko potrošnikom zagotovili nove in boljše proizvode, ne da bi pri tem posnemali ponudbo družbe Microsoft.

(2) Vezava predvajalnika Windows Media Player na operacijski sistem Windows

38. Družba Microsoft je na trgu streaming predvajalnikov z vezavo svojega ločenega proizvoda – predvajalnika Windows Media Player – na prevladujoč operacijski sistem za osebne računalnike Windows škodila konkurenci. Ta praksa vezave je povzročila, da je predvajalnik Windows Media Player, tako kot operacijski sistem Windows, prisoten povsod, kar je umetno povzročilo, da se morajo ponudniki vsebin in razvijalci programske opreme zanašati na tehnologijo predvajalnika Windows Media, ter drugim tekmecem na trgu streaming predvajalnikov ni dovolilo konkuriranja na podlagi lastnih proizvodov. Odločba kaže, da je družba Microsoft pridobila občutno prednost pred svojimi tekmeci, odkar je sredi leta 1999 začel s strategijo vezave.

39. Komisija je sklenila, da je zloraba, ki jo je naredila družba Microsoft, zelo resna kršitev pravil konkurence EU, ter družbi naložila denarno kazen v višini 497,196 milijona EUR[46].

40. Da bi Komisija ustavila kršitev, je od družbe Microsoft zahtevala sprejetje naslednjih glavnih popravnih ukrepov:

- da razkrije ustrezne informacije o interoperabilnosti in omogoči njihovo uporabo za razvoj kompatibilnih proizvodov operacijskega sistema za skupinske strežnike („protiukrep interoperabilnosti“);

- da zagotovi različico operacijskega sistema za osebne računalnike Windows, ki ne vsebuje predvajalnika Windows Media Player („protiukrep nevezanosti“). Proizvajalci in uporabniki osebnih računalnikov lahko tako dobijo operacijski sistem Windows s predvajalnikom, ki si ga izberejo sami;

- poleg tega mora družba Microsoft predložiti predlog za vzpostavitev mehanizma spremljanja v obliki skrbnika spremljanja. Družba Microsoft je ta predlog sprejela.

41. Družba Microsoft je pred Sodiščem prve stopnje vložila zahtevo za razveljavitev odločbe[47] in tudi zahtevo po začasnih ukrepih za zadržanje protiukrepov interoperabilnosti in nevezanosti med čakanjem na rezultat na svojo zahtevo po razveljavitvi[48]. Komisija se je odločila, da ne bo poskušala izvrševati teh protiukrepov pred odredbo predsednika Sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo družbe Microsoft po začasnih ukrepih[49]. Predsednik je 22. decembra v celoti zavrnil zahtevo družbe Microsoft po začasnih ukrepih[50].

Polje 2: Uporaba pravil konkurence EU za mobilne in širokopasovne medmrežne storitve Leta 2004 se je konkurenca v elektronskih komunikacijah zaostrila in na nekaterih tržnih segmentih je bila rast močna[51]. V razširjeni EU s 25 državami članicami sta bila dva ključna dejavnika rasti tega področja fiksne širokopasovne storitve in mobilne storitve. Rast v širokopasovnem sektorju je prehitela rast v mobilnem sektorju. Kar zadeva dejavnosti boja proti monopolom, se je Komisija osredotočila na ta dva pomembna segmenta. V okviru novega ureditvenega okvira za elektronske komunikacije, ki velja od 25. julija 2003, je politika konkurence še vedno zelo vplivna pri usklajevanju pravne ureditve področja z načeli konkurenčnega prava. V okviru storitev širokopasovnega dostopa do medmrežja je ukrep Komisije o domnevnem razkoraku povzročil, da je družba Deutsche Telekom – prvotni operater fiksnih linij v Nemčiji – precej znižala svoje pristojbine za delitev linij[52]. Z vidika teh tarifnih znižanj je Komisija lahko zaključila svojo preiskavo o domnevni zlorabi prevladujočega položaja družbe Deutsche Telekom na trgu širokopasovnega dostopa do njenega fiksnega telekomunikacijskega omrežja. Komisija je sprejela zavezo družbe Deutsche Telekom, da bo od 1. aprila 2004 na trajni podlagi odpravila razkorak.[53] Kar zadeva mobilne komunikacije, je Komisija 26. julija predložila dve obestili o nasprotovanju v zvezi z mednarodnim sledenjem v Veliki Britaniji. Ugovori se nanašajo na stopnje, ki sta jih družbi O2 in Vodafone zaračunala drugim mobilnim operaterjem za mednarodno sledenje v trgovini na debelo. Komisija je na podlagi svojih raziskav ugotovila, da sta obe družbi zaračunavali nepoštene in previsoke cene, družba Vodafone med letoma 1997 in najmanj septembrom 2003 ter družba O2 med letoma 1998 in najmanj septembrom 2003[54]. Končno, kar zadeva storitve mednarodnega mobilnega sledenja, Komisija preučuje tudi učinke na konkurenco, ki izhajajo iz nedavne vzpostavitve strateških mobilnih povezav (kot sta „Freemove“ ali „Starmap“). |

1.2 Razvoj drugih primerov in zavrnitve pritožb

Interbrew (zloraba)[55]

42. Komisija je 30. aprila zaključila preiskave v okviru člena 82, ki jih je na lastno pobudo začela leta 1999, o ravnanju družbe Interbrew NV (sedaj Inbev NV) do belgijskih trgovcev na debelo s pivom, potem ko je družba prevzela številne zaveze. Družba Interbrew se je še posebej obvezala, da bo spremenila svoje sisteme popustov ter svoje partnerske in trgovinske sporazume s trgovci na debelo tako, da bodo lahko konkurenčni ponudniki v Belgiji z njo učinkovito tekmovali.

43. Družba Interbrew je najprej soglašala, da bo svoj standardiziran sistem količinskih popustov preoblikovala tako, da bo v celoti pregleden za vse trgovce na debelo, namesto zagotavljanja samo stopnje popusta, ki ustreza razponu količine, v katero spadajo njihovi nakupi različnih vrst piva, in stopenj, ki ustrezajo razponom količine tik nad tem razponom in pod njim. Drug sistem popustov, narejen posebej za trgovce na debelo, ki so pripravljeni prodajati različne vrste Interbrewovega piva na svojih vezanih maloprodajnih mestih, bo prav tako spremenjen tako, da se popusti ne bodo več zviševali s številom vezanih prodajnih mest trgovcev na debelo, ampak bodo pomenili fiksni znesek na hektoliter določene vrste piva, ne glede na število vezanih prodajnih mest.

44. Družba Interbrew v okviru svojih partnerskih sporazumov ne bo imela več dostopa do zaupnih poslovnih podatkov trgovcev na debelo ter ne bo imela več pravice blokirati tekmečeve ponudbe za odkup dejavnosti trgovca na debelo in namesto tega predložiti lastne ponudbe (odprava „pravice prve zavrnitve“). Končno je družba Interbrew v zvezi s trgovinskimi sporazumi, s katerimi zagotavlja trgovcem na debelo številne pobude, kot so finančna podpora ali naprave, večinoma v zameno za promocijske dejavnosti, soglašala, da bo (a) odpravila vsako zahtevo po ekskluzivnosti proizvoda, (b) omogočila popolno preglednost meril upravičenosti ter (c) jasno navedla, da so iste pobude odprte za vse trgovce na debelo, brez izjeme.

Scandlines proti pristanišču Helsingborg[56] in Sundbusserne proti pristanišču Helsingborg[57]

45. Komisija je 23. julija sprejela dve odločbi[58], ki zavračata dve pritožbi operaterjev trajektov – Scandlines Sverige AB in Sundbusserne AS – proti pristanišču Helsingborg na Švedskem. Ti dve vzporedni pritožbi sta se nanašali na domnevne zlorabe v smislu člena 82 ES, ki vključujejo pretirane pristaniške pristojbine, ki jih je za storitve operaterjem trajektov zaračunalo pristanišče Helsingborg na progi Helsingborg–Elsinore med Švedsko in Dansko.

46. Po obsežni preiskavi je Komisija sklenila, da razpoložljivi dokazi ne zadostujejo, da bi se z zahtevano pravno natančnostjo dokazalo, da so bile zadevne cene pretirane. Odločbi kažeta na splošnejše težave pri uporabi člena 82 ES v primerih pretiranih cen, zlasti kjer ni na voljo nobenih koristnih kazalcev. Ker je sodna praksa pri tem vprašanju precej omejena[59], lahko odločbi zagotovita koristne smernice pri določanju ekonomske vrednosti storitve ter pretirane/nepoštene cene, ki tako pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES.

Deleži priključkov družbe KPN Mobile[60]

47. Komisija je tožene stranke obvestila, da je družba MCI 21. oktobra umaknila svojo pritožbo in da Komisija v tem primeru ne predvideva nadaljnjih ukrepov. Dne 22. marca 2002 je bilo predloženo obvestilo o nasprotovanju, ki vsebuje trditve, da je družba KPN Mobile zavrnila ponudbo neposredne medsebojne povezave neodvisnim operaterjem ter povzročil razkorak med svojimi deleži mobilnih priključkov na debelo in drobnoprodajnimi cenami za storitve mobilnega virtualnega zasebnega omrežja (MVZO). Komisija je pri odločitvi, da ne bo nadaljevala primera po uradni dolžnosti, upoštevala dejstvo, da je ukrep nizozemskega regulatorja OPTA medtem spodbudil družbo KPN Mobile, da je dala sprejemljivo ponudbo o neposredni medsebojni povezavi. Deleži mobilnih medsebojnih povezav na debelo na Nizozemskem so se prav tako znižali in regulator OPTA je bil v postopku nadaljnje analize trgov za priključitev na posamezna mobilna omrežja na Nizozemskem v okviru novega ureditvenega okvira za elektronske komunikacije, ki je bil na Nizozemskem uveden spomladi 2004. Končno je Komisija v svoji preiskavi sklenila, da v posebnem okviru storitev MVZO obstoja razkoraka po členu 82 ES ni mogoče ustrezno določiti.

B2/Telia[61]

48. Novembra je družba B2 Bredband AB (B2) umaknila svojo pritožbo proti družbi TeliaSonera AB, prvotnemu telekomunikacijskemu operaterju na Švedskem. Komisija je posledično zaključila primer. Decembra 2003 je Komisija na družbo TeliaSonera naslovila obvestilo o nasprotovanju, ki vsebuje domnevne trditve, da je podjetje zlorabilo prevladujoč položaj s sodelovanjem v določanju pretiranih cen, ko se je potegovalo za veliko pogodbo za gradnjo in upravljanje širokopasovnega omrežja optičnih vlaken za zagotavljanje visokohitrostnega dostopa do spleta v Malmöju. Komisija je trdila, da je bila ponudba družbe TeliaSonera za to pogodbo namerno določena pod stroški ter operaterju ni omogočala povračila naložb in stroškov, ki izhajajo iz zagotavljanja infrastrukture in storitev iz te pogodbe ter da je telekomunikacijski operater TeilaSonera z določitvijo tako nizke cene preprečil razvoj alternativne infrastrukture in vstop konkurenčnim ponudnikom storitev na trg. Vendar pa je Komisija po dodatni preiskavi, ki je sledila izdaji obvestila o nasprotovanju, sklenila, da ni mogoče z zadostno gotovostjo določiti, da je imela družba TeliaSonera ob predložitvi ponudbe na upoštevnih trgih prevladujoč položaj.

2. KARTELI Polje 3: Pregled izvrševanja ukrepov proti kartelnim dogovorom Med letom 2004 je Komisija nadaljevala svojo protikartelno dejavnost, vzpostavljeno v prejšnjih treh letih, tako da je izdala nadaljnjih šest odločb proti nezakonitim horizontalnim sporazumom, ki so vključevali okoli 30 podjetij. Ti primeri so bili: bakrene vodovodne cevi, natrijev glukonat, francosko pivo, surov tobak v Španiji, trda galanterija – šivanke in holin klorid[62]. V teh odločbah so bile izrečene denarne kazni v višini 390 milijonov EUR. Med letom je prišlo do številnih dogodkov v boju proti kartelom. Treba je omeniti zlasti tri vidike, in sicer razvoj na področju prizanesljivosti, posledice uvedbe Uredbe št. 1/2003 za uveljavljanje protikartelnih pravil ter pojasnitev pravil, ki urejajo posebne zakonske pravice. Prizanesljivost Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002[63] je še vedno pomembno orodje izvrševanja. Veliko število primerov, ki jih je sprožilo obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002, kaže, da je le-to zelo učinkovito, celo bolj kot obvestilo iz leta 1996. Večina primerov, ki so prišli do stopnje odločanja, se obravnava v okviru obvestila iz leta 2002[64]. Uredba (ES) št. 1/2003 Začetek veljavnosti Uredbe št. 1/2003[65], ki je postala veljavna maja, je pomembno okrepil pooblastila Komisije za vodenje preiskav. Treba je poudariti tri ključne vidike. Prvič, Uredba razširja pooblastila Komisije za preiskave, ki bodo poleg poslovnih prostorov zajemale tudi druge prostore, vključno z zasebnimi stanovanji uslužbencev podjetja, če obstaja utemeljen sum, da je v teh prostorih shranjena poslovna dokumentacija[66]. Takšen ukrep se lahko izvaja samo s predhodnim pooblastilom nacionalnega sodnega organa zadevne države članice. Drugič, pooblastila Komisije za preiskavo so razširjena zaradi njene zmožnosti, da za čas, potreben za izvedbo preiskave, poslovne prostore zapre[67]. Tretjič, Komisiji so bila dodeljena posebna pooblastila, da za namene preiskave opravi intervju z vsako fizično ali pravno osebo, ki se s tem strinja[68]. Posebne zakonske pravice Po pozivu Komisije je predsednik Sodišča Evropskih skupnosti z odredbo iz dne 27. septembra[69] razveljavil (delno) zadržanje izvajanja odločbe Komisije o zavrnitvi zahtevka po posebnih zakonskih pravicah, ki ga je v tem primeru pred tem odredil predsednik Sodišča prve stopnje[70]. Ovojnica, v kateri so bili nekateri dokumenti, zaplenjeni v preiskavi, za katere pa so stranke trdile, da zanje veljajo posebne zakonske pravice[71], in ki so bili hranjeni v registru Sodišča prve stopnje, je bila vrnjena Komisiji. Sodišče Evropskih skupnosti je poudarilo zavezo Komisije, da tretjim strankam do zaključka glavnega sodnega postopka ne bo razkrila spornih dokumentov. Ker sodišča novega pristopa strank v zvezi z obsegom posebnih zakonskih pravic niso potrdila, Komisija še naprej izvaja preiskave kot pred tem, na podlagi uveljavljene sodne prakse[72], ki je po mnenju Komisije veljavna in ustrezna. |

Bakrene vodovodne cevi[73]

49. Komisija je 3. septembra sprejela odločbo, ki ugotavlja, da so vodilni evropski proizvajalci bakrenih vodovodnih cevi, Boliden AB (skupaj s svojima nekdanjima hčerinskima družbama Boliden Fabrication AB in Boliden Cuivre & Zinc SA), Halcor SA, HME Nederland BV, IMI plc (skupaj s svojima (nekdanjima) hčerinskima družbama IMI Kynoch Ltd. in IMI Yorkshire Copper Tube Ltd.), KM Europa Metal AG (skupaj s svojima hčerinskima družbama v celotni lasti, Europa Metalli SpA in Tréfimétaux SA), Mueller Industries, Inc. (skupaj s svojimi hčerinskimi družbami v celotni lasti, WTC Holding Company, Inc., Mueller Europe Ltd., DENO Holding Company, Inc., in DENO Acquisition EURL), Outokumpu Oyj (skupaj s svojo hčerinsko družbo v celotni lasti, Outokumpu Copper Products Oy) in Wieland Werke AG (skupaj s svojima hčerinskima družbama Austria Buntmetall AG in Buntmetall Amstetten Ges.m.b.H.), kršili pravila konkurence Evropske skupnosti s skrivnim dogovarjanjem o določanju cen in delitvi trgov na trgu EGP za bakrene vodovodne cevi. Po preiskavi, ki se je začela leta 2001, je Komisija ugotovila, da je kršitev trajala od sredine leta 1988 do začetka leta 2001.

50. Zadevni proizvod se uporablja predvsem za vodne, naftne, plinske in ogrevalne naprave v gradbeništvu. Glavne stranke za vodovodne cevi so dobavitelji, trgovci na debelo in drobno, ki prodajajo vodovodne cevi monterjem in drugim končnim uporabnikom. Skupna tržna vrednost nelegiranih (970,1 milijona EUR) in s plastiko prevlečenih (180,9 milijona EUR) bakrenih vodovodnih cevi znaša 1151 milijona EUR (EGP v letu 2000).

51. Celotna količina izrečenih denarnih kazni za podjetja je bila v tem primeru približno 222,3 milijona EUR. Razen družbe HME Nederland BV so vsi naslovniki odločbe sodelovali s Komisijo v njenih preiskavah v okviru obvestila o prizanesljivosti iz leta 1996. Komisija je za sodelovanje v preiskavi skupini Mueller dodelila imuniteto pred denarno kaznijo, družbi Outokumpu 50-odstotno znižanje kazni, skupinama KME in Wieland 35-odstotno znižanje kazni, družbi Halcor 15-odstotno znižanje ter 10-odstotno znižanje za skupini IMI in Boliden. Najvišja kazen je bila izrečena podjetjem skupine KME, in sicer v višini 67,08 milijona EUR. Skupina Wieland je prejela denarno kazen v višini 27,8411 milijona EUR, skupina IMI 44,98 milijona EUR, družba Outokumpu 36,14 milijona EUR, družba Boliden 32,6 milijona EUR, družba Halcor 9,16 milijona EUR in družba HME 4,49 milijona EUR. Zaradi sodelovanja zunaj obvestila o prizanesljivosti iz leta 1996 sta bili družbi Outokumpu in KME nagrajeni z nižjo denarno kaznijo. Družba Outokumpu je bilo prvo podjetje, ki je razkrilo trajanje kartela, ki je deloval več kot 12 let, družba KME pa prvo podjetje, ki je razkrilo odločilne dokaze o sodelovanju pri s plastiko prevlečenih bakrenih vodovodnih ceveh. Na drugi strani je bila družba Outokumpu kaznovana z oteževalnim dejavnikom zaradi ponavljajočih kršitev, saj je bila naslovnik druge odločbe Komisije iz leta 1990, ki obsoja kartele v sektorju nerjavnega jekla, ter prejela zvišanje denarne kazni zaradi odvračanja.

Natrijev glukonat[74]

52. Komisija je 29. septembra štirim podjetjem skupine Jungbunzlauer naložila denarno kazen v višini 19,04 milijona EUR zaradi sodelovanja pri določanju cen in delitvi trga za natrijev glukonat, kemično sestavino za čiščenje jekla in stekla.

53. Odločba dopolnjuje prvo odločbo, sprejeto leta 2001[75], ki je ugotovila, da je šest podjetij, vključno s podjetjem skupine Jungbunzlauer, med letoma 1987 in 1995 poslovalo v skrivnem kartelu. Kar zadeva podjetje skupine Jungbunzlauer, je bila odločba, sprejeta leta 2001, leta 2002 umaknjena zaradi dejanske napake, ugotovljene z odločbo o odgovornosti za kršitev.

54. Stranke kartela na področju natrijevega glukonata so predstavljale skoraj celotno svetovno proizvodnjo. Kršitev je bila zelo resna, skupina Jungbunzlauer pa je sedem let kršila pravila konkurence Skupnosti. Pri opredelitvi zneska denarne kazni je Komisija upoštevala omejeno velikost trga natrijevega glukonata. Poleg tega so skupini Jungbunzlauer za 20 % znižali denarno kazen, ker je sodelovala s Komisijo v okviru obvestila o prizanesljivosti iz leta 1996.

Francosko pivo[76]

55. Komisija je 29. septembra na podlagi člena 81(1) ES sprejela odločbo o prepovedi z denarno kaznijo proti dvema skupinama pivovarn, Brasseries Kronenbourg in njenim takratnim matičnim podjetjem Groupe Danone na eni strani ter družbi Heineken France (pred tem Sogebra) in njenim matičnim podjetjem Heineken NV na drugi, zaradi vstopa v sporazum „o premirju“ s ciljem uravnoteženja sektorja zunaj doma[77] med dvema skupinama v Franciji in končanja vojne med obema skupinama v zvezi z nakupom pijače pri trgovcih na debelo. Vendar sporazum nikoli ni bil izveden.

56. V celoti je bila kršitev obravnavana kot resna. Komisija je družbama Heineken France in Heineken NV odredila kazen 1 milijona EUR. Družbi Groupe Danone in Brasseries Kronenbourg sta dobili denarno kazen 1,5 milijona EUR, ob upoštevanju oteževalne okoliščine ponavljajoče kršitve pri določanju te kazni.

Surovi tobak v Španiji[78]

57. Komisija je 20. oktobra štirim španskim predelovalcem tobaka (Cetarsa, Agroexpansión, World Wide Tobacco España in Taes) in tudi italijanskemu predelovalcu (Deltafina) naložila skupno 20 milijonov EUR denarne kazni zaradi sklenitve protikonkurenčnega sporazuma, katerega cilj je bil določitev najvišje povprečne cene, ki bi jo plačali proizvajalcem surovega tobaka v Španiji, in tudi količin surovega tobaka za nakup. Kartel je deloval med letoma 1996 in 2001. Od leta 1998 so predelovalci vzpostavili visoko razvit sistem izvrševanja in spremljanja. Od leta 1999 so se med seboj sporazumeli tudi o razponu cen za surovi tobak, o katerih so se potem pogajali s predstavniki proizvajalcev o njihovi vključitvi v standardne pogodbe o pridelavi, ki zagotavljajo okvir za določitev končne cene surovega tobaka v trenutku dobave. Matični podjetji Agroexpansión in WWTE sta bili skupno in solidarno odgovorni za ravnanje svojih hčerinskih družb.

58. V isti odločbi je Komisija prepovedala tudi kartel med združenji, ki so predstavljala proizvajalce surovega tobaka (ASAJA, UPA, COAG in CCAE). Komisija je ugotovila, da so se združenja v istem obdobju skrivno dogovarjala o razponu cen in najnižjih cenah za surovi tobak, o katerih so se potem v razpravah o standardnih pogodbah o pridelavi skupno pogajala s predelovalci, ter vsakemu od njih naložila simbolično denarno kazen v višini 1000 EUR, da bi tako upoštevala vlogo, ki jo je imel nacionalni ureditveni okvir pri njihovem ravnanju. Ta okoliščina je bila upoštevana tudi kot olajševalna okoliščina pri določanju denarnih kazni za predelovalce.

Trda galanterija – šivanke[79]

59. Komisija je v odločbi, sprejeti 26. oktobra, ugotovila, da so tri družbe in njihova hčerinska podjetja, in sicer William Prym GmbH & Co. KG in Prym Consumer GmbH & Co. KG, Coats Holdings Ltd in J & P Coats Ltd ter Entaco Ltd in Entaco Group Ltd, med 10. septembrom 1994 in 31. decembrom 1999 sklenila vrsto pisnih, formalno dvostranskih sporazumov, ki so bili v praksi tristranski sporazumi, v okviru katerih so si ta podjetja delila proizvodne trge (proizvodov trde galanterije) in geografske trge (za šivanke) oziroma prispevala k njihovi delitvi. Poleg tega so družbe med 10. majem 1993 in 8. novembrom 2001 sodelovale na dvo- in tristranskih sestankih.

60. Komisija je svojo odločbo zlasti utemeljila na obstoju klavzul o medsebojnem pogojevanju, ki so jih vsebovale zgoraj omenjene vrste sporazumov. Te klavzule so bile čez čas obnovljene.

61. Komisija je določila tri upoštevne proizvodne trge: (i) evropski trg šivank za ročno šivanje in obrt (vključno s posebnimi šivankami), na katerem je prišlo do delitve proizvodnih in geografskih trgov, (ii) evropski trg za „druge proizvode za šivanje in pletenje, vključno z iglami in pletilkami“ ter (iii) evropski trg za druge proizvode trde galanterije, vključno z zadrgami in drugimi zaponkami, kjer je na obeh delitev proizvodnega trga potekala samo od 10. septembra 1994 do 13. marca 1997.

62. Kršitev je bila po naravi zelo resna, saj je zadevala delitev proizvodnega in geografskega trga med različnimi trgi. Sporazumi o delitvi proizvodnega trga so posegali na različne stopnje trga, tj. v proizvodnjo in distribucijo (na stopnjah prodaje na debelo in drobno), saj je bila družba Coats večinoma dobavitelj šivank, vendar je na ravni prodaje na drobno s svojo blagovno znamko šivank „Milward“ tekmoval z družbama Prym in Entaco.

63. Po obvestilu o prizanesljivosti iz leta 1996 je Komisija Entacu dodelila popolno izvzetje iz denarne kazni, ki bi bila drugače uvedena, ker je podjetje Komisijo obvestilo o obstoju sporazumov o delitvi trga in zagotovilo odločilne dokaze, brez katerih ti ne bi mogli biti sklenjeni. Družbi Coats in Prym, ki sta s svojimi hčerinskimi podjetji skupno in solidarno odgovorna, sta prejeli denarno kazen v višini 30 milijonov EUR vsak.

Holin klorid[80]

64. Komisija je 9. decembra sprejela odločbo proti družbam Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Nederland BV, Akzo Nobel Chemicals International BV, Akzo Nobel Chemicals BV in Akzo Nobel Functional Chemicals BV, skupno in solidarno odgovorni, Chinook Group Limited Partnership in Chinook Group Limited, skupno in solidarno odgovorni, BASF AG, Bioproducts Incorporated, DuCoa LP in UCB SA.

65. Te družbe so s sodelovanjem v kartelu industrije holin klorida kršile evropska pravila konkurence. Kar zadeva EGP je kartel industrije holin klorida deloval na dveh različnih, vendar tesno povezanih ravneh, na svetovni in evropski ravni. Na svetovni ravni so vsi proizvajalci, ki so predmet tega postopka, med junijem 1992 in aprilom 1994 sodelovali v protikonkurenčnih dejavnostih glede EGP. Te dejavnosti so vključevale določanje in dviganje globalnih cen, razdeljevanje svetovnih trgov, nadzor dobaviteljev in predelovalcev ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij.

66. Severnoameriški proizvajalci se niso udeležili vrste nadaljnjih protikonkurenčnih sestankov, ki so strogo potekali samo med evropskimi proizvajalci, zato da so uskladili svoje ravnanje na evropskem trgu. Ti sestanki so potekali med marcem 1994 in oktobrom 1998. Dejavnosti so zajemale določanje in dviganje cen (za EGP kot celoto, za določene nacionalne trge in posamezne stranke), razdeljevanje posameznih strank med udeležene družbe, razdeljevanje tržnih deležev za vsako družbo na celotnem trgu EGP, nadzor nad dobavitelji in predelovalci ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij.

67. Velikost svetovnega trga za holin klorid, ki se večinoma uporablja v industriji živalske krme, je bila leta 1997, ki je bilo zadnje leto, v katerem je kršitev potekala vse leto, ocenjena na 183,7 milijona, od tega pa je EGP znašal 52,6 milijona EUR. Med obdobjem preiskave so proizvajalci, vpleteni v kršitev, nadzirali več kot 80 % svetovnega trga. Zadevni evropski proizvajalci so nadzirali blizu 80 % območja EGP.

68. Severnoameriški proizvajalci so ob koncu svetovnega srečanja, ki je potekalo med 14. in 20. aprilom 1994, prenehali sodelovati v kršitvi. Prvi ukrep Komisije za preiskavo kršitve je bil uveden 26. maja 1999. Ker je bilo to več kot pet let po prenehanju sodelovanja ameriških proizvajalcev v kršitvi, Komisija ameriškim proizvajalcem Bioproducts, Chinook in DuCoa ni naložila denarnih kazni.

69. Komisija je evropskim proizvajalcem naložila naslednje kazni: 20,99 milijona EUR za skupno in solidarno odgovornost družbam Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Nederland BV, Akzo Nobel Chemicals International BV, Akzo Nobel Chemicals BV in Akzo Nobel Functional Chemicals BV, 34,97 milijona EUR družbi BASF AG in 10,38 milijona EUR družbi UCB SA.

3. Drugi sporazumi in usklajena ravnanja

3.1 Odločbe Komisije

Air France/Alitalia[81]

70. Komisija je 7. aprila odobrila povezavo med družbama Air France in Alitalia, pod pogojem pomembnih obvez s strani obeh pogodbenic. Pogoji v odločbi si prizadevajo za znižanje vstopnih ovir in novim tekmecem ponujajo dejansko možnost, da se uveljavijo kot verodostojni tekmeci. Komisija je določila sedem poti, ki se prekrivajo ter kjer bi lahko kombinacija sil družb Air France in Alitalia izključila ali pomembno zmanjšala konkurenco. To so Pariz–Milano, Pariz–Rim, Pariz–Benetke, Pariz–Firence, Pariz–Bologna, Pariz–Neapelj in Milano–Lyon, kjer sta bili družbi Air France in Alitalia pred povezavo dva glavna tekmeca. Ko sta se družbi dogovorili zlasti o tem, da se bosta odpovedali zadostnemu številu vzletnih in pristajalnih stez na letališčih ter odobrili različne druge protiukrepe za vzpostavitev učinkovite konkurence na teh poteh, je Komisija ta posel lahko potrdila[82].

Topps[83]

71. Komisija je 26. maja sprejela odločbo[84] o naložitvi denarne kazni 1,59 milijona EUR družbi The Topps Company Inc in njenim hčerinskim podjetjem, Topps Europe Ltd, Topps International Ltd, Topps UK Ltd in Topps Italia SRL („Topps“), zaradi kršitve člena 81(1) Pogodbe. Skupina Topps proizvaja zbirateljske proizvode, kot so nalepke ali kartice z nogometaši ali junaki iz risank.

72. Komisija je ugotovila, da je družba Topps sklenila vrsto sporazumov in usklajenih ravnanj z nekaterimi svojimi posredniki v Veliki Britaniji, Italiji, na Finskem, v Nemčiji, Franciji in Španiji, zato da bi omejil vzporeden uvoz zbirateljskega proizvoda Pokémon. Pokémon je ime za vrsto junakov, ki so bili najprej izdelani za videoigro Nintenda „Game Boy“, vendar jih je pod licenco uporabljala tudi družba Topps, ki je te zbirateljske proizvode oblikoval kot nalepke ali kartice. Leta 2000 je obstajalo veliko povpraševanje po zbirateljskih proizvodih Pokémon, medtem ko so se cene med državami članicami močno razlikovale. Družine v državah z visokimi cenami, kot je Finska, so morale plačevati več kot dvakrat več za enako nalepko Pokémon kot družina na Portugalskem.

73. Takšne omejitve vzporedne trgovine so Komisija in sodišča Skupnosti v preteklosti večkrat nedvoumno obsodili. Pomenijo zelo resno kršitev člena 81(1) ES, saj ogrožajo temeljno načelo notranjega trga. Z zgoraj opisanimi ukrepi je družba Topps dobaviteljem in končno potrošnikom preprečila, da bi uživali ugodnosti očitnih razlik v cenah, ki so obstajale med državami članicami.

74. Odločba je bila naslovljena na vsa štiri evropska hčerinska podjetja družbe Topps, ki so sodelovala v protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih, ter na končno matično podjetje v ZDA zaradi njegovega odločilnega vpliva na vodenje hčerinskih podjetij, ki so popolnoma v njegovi lasti. Odločba ni bila naslovljena na posrednike družbe Topps, ker je bila njihova odgovornost za kršitve manj pomembna. Pri določanju zneska denarne kazni je Komisija obravnavala kršitev, ki jo je povzročila družba Topps, kljub njeni zelo resni naravi, kot resno predvsem zato, ker dokazi v spisu Komisije niso pokazali, da so bile omejitve vzporednih uvozov načrtno uporabljene za vse posrednike.

Polje 4: Trgi za upravljanje pravic v EU Razvoj velike raznolikosti evropske glasbe in kulture na novih vseevropskih internetnih trgih je v splošnem okviru lizbonskih ciljev izredno pomemben. To pomeni, da je potrebna nova dinamika pri trženju evropskih glasbenih pravic uporabnikom teh pravic, ki lahko razširijo evropsko navzočnost v teh medijih, ob ohranjanju ustreznih okoliščin za razvoj lokalne vsebine. Kar zadeva uporabo pravil konkurence pri storitvah upravljanja pravic, zahtevajo protikonkurenčne omejitve v sektorju, pa tudi konkurenčne spodbude za učinkovito zagotavljanje teh storitev posebno pozornost. Komisija je na tem področju v svoji odločbi IFPI[85] predložila nekatere smernice. V tem času je bilo preverjeno izvajanje nekaterih načel, ki se izražajo v tej odločbi, in se tudi sedaj precej na splošno uporabljajo, kadar člani IFPI izdajajo vseevropska dovoljenja za spletno predvajanje glasbe, glede na pravice, ki jih imajo.Kar zadeva tako imenovani „Sporazum iz Santiaga“[86] v zvezi z upravljanjem avtorskih glasbenih pravic prek medmrežja, je Komisija k sedanjemu sporazumu dala formalno obvestilo o nasprotovanju[87], ki opozarja podjetja, vpletena v upravljanje kolektivnih pravic, na pomisleke glede konkurence, ki jih navaja ta sporazum, zlasti na drobljenje trgov zaradi omejitve gospodarskega bivanja. Sporočilo, izdano aprila, določa prihodnja načela upravljanja, ki jih je Komisija predlagala za sektor.[88] Z vidika konkurence so zlasti pomembna naslednja vprašanja: ozemeljske omejitve ne bi smele ovirati vzpostavitve novih vseevropskih ureditev „vse na enem mestu“, ki se zahtevajo za doseganje učinkovitosti za vseevropsko in svetovno podeljevanje dovoljenj na novih glasbenih trgih v Evropski uniji. V okviru zakonodaje o konkurenci bo Komisija podpirala sporazume „vse na enem mestu“ ter s tem povezane vzajemne sporazume med sistemi za kolektivno upravljanje pravic. Vendar Komisija ne more dovoliti, da se omejitve iz preteklosti še naprej ohranijo tam, kjer niso več nujno potrebne. Lastniki pravic morajo biti sposobni določiti ustrezno mešanico med individualnim in kolektivnim upravljanjem svojih glasbenih pravic. Ureditve ne smejo po nepotrebnem združevati ponudb za upravljanje pravic. Omogočen mora biti razvoj individualnega upravljanja pravic. Ob upoštevanju sposobnosti preživetja sistemov za kolektivno upravljanje bi morali imeti lastniki pravic možnost, da nove digitalne tehnike upravljanja pravic uporabijo za individualno upravljanje. |

- Združenje belgijskih arhitektov[89]

75. Komisija je 24. junija obsodila priporočeno lestvico minimalnih honorarjev Združenja belgijskih arhitektov.

76. Nacionalni svet Združenja belgijskih arhitektov je leta 1967 sprejel lestvico minimalnih honorarjev, ki je bila potem večkrat spremenjena. Zadnja sprememba iz junija 2002 je to lestvico opisala kot „smernico“ ( indicatif/leidraad ). Lestvica je določala minimalne honorarje, ki jih je treba plačati arhitektu za individualne storitve, opravljene v Belgiji.

77. Komisija je menila, da je bila odločitev o sprejetju lestvice honorarjev neodvisno dejanje na podlagi predpisa, za katerega je Združenje, ki deluje kot združenje podjetij, v celoti odgovorno. Poleg tega je Komisija sklenila, da je Združenje s svojimi odločbami o določitvi in spremembi lestvice poskušalo usklajevati vedenje svojih članov na trgu. Komisija je tudi ugotovila, da je bila lestvica vsaj do neke mere uporabljena.

78. Dokazi, da je lestvica skušala omejiti konkurenco, so zajemali naslov in izjave v preambuli, ki so namerno zvenele kot pravilo, dejstvo, da je Združenje 18 let pripravljalo in naokrog razpošiljalo standardno pogodbo, v kateri je bila edina možnost za določitev honorarjev sklicevanje na lestvico, ter dejstvo, da je Združenje naredilo več, kot samo obveščalo svoje člane, stranke in sodišča.

79. Čeprav je odločba o določitvi ali priporočitvi minimalnih honorarjev po naravi zelo resna, je Komisija kršitev z vidika okoliščin, da lestvice honorarjev verjetno niso uporabljali vsi arhitekti in da je bil geografski obseg odločbe omejen na eno državo članico, v celoti označila kot resno.

80. Pri naložitvi denarne kazni 100 000 EUR je Komisija kot olajševalno okoliščino upoštevala dejstvo, da je na strani Združenja lahko obstajal upravičen dvom o tem, ali so njegove pristojbine dejansko pomenile kršitev, preden je Komisija leta 1993 sprejela svojo odločbo CNSD [90] . Poleg tega je politika Komisije, določena v njenem poročilu z dne 9. februarja 2004, spodbuditi nacionalne regulativne organe in poklicna združenja k reviziji in spremembi njihovih omejevalnih pravil ter jim za to dati možnost. Znesek denarne kazni kaže tudi postopnost[91] Komisije pri kaznovanju protikonkurenčnih praks v poklicih.

Gaz de France[92]

81. Komisija je 26. oktobra sprejela dve odločbi o pogodbah, ki ju je leta 1997 sklenila družba Gaz de France (GDF), eno z italijansko plinsko družbo ENI in drugo z italijansko elektroenergetsko družbo ENEL. Predmet pogodbe med družbama GDF in ENI je bil transport zemeljskega plina, ki ga je izvedla družba GDF čez francosko ozemlje do švicarske meje in družba ENI načrpala v severni Evropi. Pogodba je vsebovala klavzulo, ki je od družbe ENI zahtevala, da trži zemeljski plin izključno „pod točko ponovne dobave“, to je po zapustitvi Francije. Pogodba med družbama GDF in ENEL je zadevala zamenjavo utekočinjenega zemeljskega plina, ki ga je družba ENEL pridobila v Nigeriji, in je vsebovala klavzulo, ki od družbe ENEL zahteva, da uporablja plin v Italiji.

82. Komisija je sklenila, da sta obe klavzuli omejevali ozemlje, na katerem bi lahko pogodbenice uporabljale plin, in sta bili usmerjeni v drobljenje nacionalnih trgov tako, da sta potrošnikom zemeljskega plina v Franciji preprečevali, da bi prejeli dobave družb ENEL in ENI. Zato klavzuli pomenita omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES in pomembno oviro za uresničitev resnično konkurenčnega in vseevropskega trga s plinom.

83. Ti dve odločbi sta toliko pomembnejši z vidika liberalizacije, ki se je v zadnjih letih začela v evropskem sektorju plina, katerega koristi se uresničujejo le počasi. Ozemeljske omejitve so eden ključnih elementov v sklopu praks, ki ohranjajo drobljenje evropskega trga in prispevajo k pomanjkanju pretočnosti v sektorju. Ob upoštevanju posebnosti evropskega sektorja plina in okoliščin primera se je Komisija vseeno odločila, da ne bo naložila denarnih kazni.

3.2 Razvoj drugih primerov

Prvovrstna vsebina za medijske trge

84. Komisija še naprej daje posebno prednost konkurenci glede prvovrstne vsebine kot dejavniku inovacij na medijskih trgih, da bi tako prispevala k na znanju temelječi družbi. Pomemben sklop primerov je povezan s pravicami za športne dogodke, kjer je Komisija sprejela uravnotežen pristop: boj proti koncentracijskim in omejevalnim učinkom politike trženja, ki se na eni strani opira na široke in izključne posle enega prodajalca, medtem ko na drugi strani upošteva možne učinkovitosti, povezane z združevanjem vsebin.

85. V primeru nemške nogometne lige Bundesliga , ki zadeva skupno trženje medijskih pravic do izkoriščanja v zvezi s tekmami v prvi in drugi nemški nacionalni nogometni ligi za moške, je Komisija menila, da bi lahko izključna prodaja komercialnih pravic radiodifuznega oddajanja ligaškega združenja omejila konkurenco med klubi ter podjetji v prvi in drugi ligi.

86. Po obvestilu o predhodni oceni na začetku leta 2004 je ligaško združenje ponudilo izpolnitev zavez, ki so bile tržno preizkušene[93] septembra[94].

87. Komisija je tudi nadaljevala postopek v zvezi z angleško nogometno ligo English Premier League (FAPL)[95] z objavo sporočila o izpolnjevanju zavez, ki jih je ponudil FAPL[96]. Postopki v zvezi s sistemom Eurovision so se nadaljevali s preiskavo o ugotavljanju dejstev glede nekaterih vidikov skupne nabave in delitve športnih programov med javnimi radijskimi in televizijskimi postajami – člani Evropske zveze za radiodifuzijo, vključno s pravicami za olimpijske igre leta 2010/2012. Predlogi in nasveti Evropske zveze za radiodifuzijo za zagotovitev združljivosti sistema Eurovision s pravili konkurence EU bodo morali za ta primer upoštevati smernice sodišča[97].

88. Komisija je 26. oktobra razglasila zaključek svoje preiskave[98] tako imenovanih klavzul o državi z največjimi ugodnostmi[99] iz pogodb, sklenjenih med hollywoodskimi filmskimi studii in družbami naročniških televizij, razen kar zadeva dva studia.

89. Klavzule o državi z največjimi ugodnostmi se čutijo v večini „dogovorov o produkciji“ med hollywoodskimi filmskimi studii in evropskimi naročniškimi radiodifuznimi hišami. Dogovori o produkciji so v hollywoodski filmski industriji običajni, značilno je, da se studii sporazumejo o prodaji svoje celotne filmske produkcije radiodifuznim hišam za določeno obdobje. Klavzule o državi z največjimi ugodnostmi so dale studiem pravico do uživanja najugodnejših pogojev, dogovorjenih med družbo naročniške televizije in katerim koli od njih.

90. Po Komisijini predhodni oceni je bil kumulativni učinek klavzul o državi z največjimi ugodnostmi uskladitev cen, plačanih studiem, saj je katero koli zvišanje, dogovorjeno z enim studiem, sprožilo pravico do vzporednega zvišanja za druge studie. Komisija meni, da je takšno določanje cen v nasprotju z osnovnim načelom cenovne konkurence.

91. Ne da bi studii priznali kršitev konkurenčnega prava, so se studii, v zvezi s katerimi so se preiskave zaključile, v obstoječih sporazumih odločili, da opustijo klavzule o državi z največjimi ugodnostmi. Če tega novega vedenja ne bodo opustili, proti njim niso predvideni nobeni ukrepi. Preiskava ostaja odprta v zvezi z družbama NPB Universal in Paramount Pictures Corp. Inc., ki tega nista upoštevali.

3.3 Preiskave sektorjev

Preiskava prodaje športnih pravic za uporabo v omrežjih 3G[100]

92. Uvajanje mobilne tehnologije tretje generacije (3G) se po svetu hitro razširja, saj število potrošnikov te tehnologije raste hitreje kot pri omrežju GSM na isti točki razvoja.

93. Komisija je pospešila prizadevanja za preprečevanje protikonkurenčnega vedenja, ki bi lahko oviralo razvoj tega ključnega, na novo nastajajočega trga.

94. Komisija je določila več vrst vedenja uveljavljenih akterjev, ki bi lahko novim medijskim operaterjem omejila dostop do ključne športne vsebine, kot so zavračanje ponudbe, povezava televizijskih pravic s pravicami do novih medijev/UMTS, prepovedi, ki dajejo prednost televizijski pokritosti pred novimi vrstami pokritosti, ali nakup pravic do novih medijev/UMTS, ki ga na ekskluzivni podlagi opravijo uveljavljeni akterji.

95. Za celotno oceno posebnosti trga ter soočenje z obstoječimi in možnimi težavami v zvezi z dostopom do vsebin za 3G je Komisija skupaj z nadzornim organom EFTA 30. januarja sprožila preiskavo sektorja prodaje športnih pravic za uporabo v omrežjih 3G.

96. Prva, raziskovalna faza je bila zaključena avgusta. Omogočila je zbiranje informacij o statusu uvajanja 3G, vključno s prodajo pravic 3G mobilnim operaterjem, ter zagotovila pregled vrste omejitev, uvedenih na športne pravice 3G. Zahteve po informacijah so bile naslovljene na številne, večinoma velike, televizijske kanale, mobilne operaterje in lastnike vsebin.

97. Druga faza, uvedena septembra, razširja preiskavo na široko vrsto akterjev na trgu, vendar vključuje tudi nadaljnje vprašalnike za akterje, vključene v prvi fazi. Ta faza mora zagotoviti podrobne informacije o pogodbah, ki vplivajo na določbo o športnih pravicah 3G.

Polje 5: Distribucija in popravilo motornih vozil

Komisija je med letom 2004 še naprej spremljala izvajanje Uredbe št. 1400/2002 in zagotavljala pomoč zainteresiranim strankam v zvezi z njeno razlago. V tem obdobju je bilo mogoče opaziti nekatere nastajajoče trende. Zlasti so cene avtomobilov povprečno rasle počasneje od cen drugega blaga ter hkrati pokazale jasne znake večje konvergence po vsej EU. Konsolidacija mrež trgovcev se je nadaljevala, vendar je veliko trgovcev, katerih pogodbe so bile prekinjene zaradi reorganizacij mrež, lahko izkoristilo prednost skupinske izjeme in ostalo na trgu v vlogi pooblaščenih serviserjev. Prišlo je tudi do novih naložb v boljšo opremo za distribucijo in popravila. Vendar je jasno, da ti dogodki ne morejo biti več kot le predhodni pokazatelj za učinke nove skupinske izjeme, katere tržni učinki se lahko v celoti ocenijo samo na dolgi rok.

Komisija je v skladu s svojo dolžnostjo za redno spremljanje delovanja Uredbe št. 1400/2002 izvedla poglobljeno spremljanje sistemov, ki so jih uvedli proizvajalci avtomobilov in tovornjakov, da bi neodvisnim operaterjem omogočili dostop do tehničnih informacij, povezanih s popravilom. Poleg tega je še naprej spremljala razvoj cen avtomobilov po vsej EU ter izdala dve poročili, februarja in julija. Zadnje je zajemalo prvih šest mesecev po začetku veljavnosti nove uredbe in prvič vsebuje podatke o vseh 25 državah članicah (o podrobnostih glej spodaj).

Poleg tega je Komisija v obdobju, ki ga pokriva to poročilo, svoje dejavnosti izvrševanja usmerila na določene primere, ki sprožajo pomembna vprašanja o konkurenci. Ta zadevajo težave v zvezi z dostopom pooblaščenih in neodvisnih serviserjev do rezervnih delov proizvajalca originalne opreme in tekmecev, mogoč obstoj umetnih ovir vstopu do mrež pooblaščenih serviserjev, pa tudi domnevne omejitve trgovcev pri prodaji motornih vozil konkurenčnih znamk. Medtem ko se ta vprašanja znotraj okvira preiskav, ki še potekajo, še vedno preučujejo, je Komisija predstavila svoje stališče v primeru v zvezi s sporazumi družbe Porsche o distribuciji in servisiranju, s katerim je pojasnila uporabo pravila de minimis v okviru izvajanja Uredbe št. 1400/2002 (glej spodaj).

Začetek veljavnosti Uredbe št. 1/2003 ter iz tega izhajajoče pooblastilo sodišč in organov za konkurenco v državah članicah sta organom za konkurenco prav tako zagotovila možnost, da v celoti uporabijo zadevno znanje v industriji motornih vozil in izkoriščajo mehanizme sodelovanja, vzpostavljene v mejah Evropske mreže za konkurenco. V zvezi s tem je Komisija 19. oktobra gostila delavnico, na kateri so predstavniki nacionalnih organov za konkurenco izmenjali izkušnje in razpravljali o izvajanju Uredbe št. 1400/2002.

Dostop do tehničnih informacij

Komisija je oktobra objavila študijo o dostopu neodvisnih operaterjev do tehničnih informacij v avtomobilski industriji. Študija, ki jo je na prošnjo Komisije izvedla IKA (Univerza v Aachnu), je preučevala, kako so proizvajalci izvajali uredbo v smislu zagotavljanja tehničnih informacij avtomehaničnim delavnicam, proizvajalcem orodij in izdajateljem. Vse te vrste operaterjev imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju zdrave konkurence pri popravilu avtomobilov, zlasti ker napredek tehnologije zelo zaplete celo najosnovnejša popravila. Študija kaže, da so na voljo tehnične informacije za skoraj vse modele, vpeljane v zadnjih desetih letih, bodisi prek medmrežja, na CD/DVD in/ali na papirju. Kakovost zagotavljanja informacij pa je pogosto precej nezadovoljiva, saj je informacije težko najti ali pa so na voljo samo v velikih in dragih paketih. Vsebina je prav tako pogosto nezadostna, saj nekateri proizvajalci zadržujejo veliko informacij, ki so na primer pomembne za proizvajalce diagnostičnega orodja. Nazadnje imajo izdajatelji tehničnih informacij, katerih proizvode neodvisni serviserji zelo cenijo, velike težave pri pridobivanju potrebnih informacij.

Pozitivni trendi pri razlikah v cenah avtomobilov

Komisija je marca in julija objavila poročili o razlikah v cenah avtomobilov znotraj Evropske unije. Z vidika konkurence sta zadnji dve izdaji, ki temeljita na podatkih iz novembra oziroma maja, razkrili precej zadovoljiv trend cenovne konvergence znotraj območja eura. Medtem ko izdaja poročila iz julija 2003 kaže, da so za eno tretjino modelov razlike v cenah presegle 20 % na celotnem območju eura, se je delež v zadnji izdaji znižal na skoraj eno četrtino modelov. Poleg tega je treba opozoriti, da ta konvergenca poteka ob upoštevanju relativne cenovne stabilnosti v EU. V primerjavi z julijem 2003 je cenovni indeks za avtomobile v EU julija 2004 narasel za samo 0,6 %, v primerjavi z 2,3-odstotnim povečanjem izmerjene inflacije. Zadnja julijska izdaja poročila o cenah avtomobilov prvič zajema cene v desetih novih državah članicah, ki se ne razlikujejo zelo od držav članic EU 15: nekateri modeli so cenejši v nekaterih novih državah članicah, medtem ko drugi niso. V primerjavi z julijem 2003 je cenovni indeks za avtomobile julija 2004 pomembno narasel na Poljskem (+8,4 %) in v Latviji (+4,1 %) ter se znižal v Estoniji (–6,8 %), Litvi (–4,9 %) in Češki (–3,3 %).

Sporazumi družbe Porsche o distribuciji in pogarancijskem vzdrževanju

Komisija je 30. aprila zaključila postopke v zvezi z novimi standardnimi sporazumi o uvozu, prodaji in pooblaščenem servisu, ki jih je priglasila družba Porsche. Proizvajalec avtomobilov se je strinjal, da bo spremenil te sporazume, ki se uporabljajo po vsej EU in EGP, da bi tako zagotovil, da ne bodo več vsebovali nobenih „nedopustnih omejitev“, določenih v členu 4 Uredbe št. 1400/2002. Zlasti spremenjeni sporazumi o distribuciji ne omejujejo več zmogljivost trgovcev družbe Porsche, da sklepajo pogodbe o opravljanju pogarancijskega vzdrževanja s katerim koli pooblaščenim servisnim centrom družbe Porsche, medtem ko za servisne centre družbe Porsche ne velja več obveza, da prodajajo nove avtomobile.

Komisija se je odločila, da ne bo nadaljevala svoje preiskave o drugih določbah sporazumov družbe Porsche o distribuciji, ker se je izkazalo, da je imela družba Porsche na vseh nacionalnih trgih EU za prodajo visokokakovostnih športnih avtomobilov in športnih terenskih avtomobilov manj kot 5-odstotni delež. Treba je opozoriti, da obvestilo de minimis ugotavlja, da ponudnik, ki deluje v distribucijskem sistemu na trgu, kjer skoraj vsi operaterji uporabljajo isto vrsto omejevalnih sporazumov, ne prispeva opazno h kumulativnemu učinku, če njegov tržni delež ne preseže 5 % in če sporazumi ne vsebujejo nedopustnih omejitev.

Kar zadeva sporazume o pogarancijskem vzdrževanju, je družba Porsche sprejela, da uporaba kvantitativne selektivne distribucije za svojo mrežo pooblaščenih servisnih centrov mogoče ne sodi v okvir skupinske izjeme, saj je tržni delež njene mreže za popravilo avtomobilov družbe Porsche višji od 30 % in obvestilo de minimis v tem primeru jasno ne velja. Uporaba samo kakovostne selekcije odpira mrežo usposobljenim operaterjem, ki bi želeli voditi pooblaščen servisni center družbe Porsche, zato se je družba Porsche strinjala, da bo vsakemu zainteresiranemu serviserju dala na razpolago ustrezna kakovostna merila.

4. Državni ukrepi (javna podjetja/podjetja z izključnimi in posebnimi pravicami)

4.1 Odločbe

Omejitve pri pripravi pošte[101]

98. Komisija je 20. oktobra sprejela odločbo na podlagi člena 86 o nekaterih določbah nemškega poštnega regulativnega okvira, ki komercialnim družbam za pripravo pošte prepoveduje pridobivanje popustov za predajo predhodno razvrščenih pisem v centru za razvrščanje družbe Deutsche Post AG’s (DPAG). Na podlagi pritožbe, ki jo je vložila družba BdKEP, nemško združenje ponudnikov poštnih storitev, je Komisija ugotovila, da sporne določbe nemške poštne zakonodaje družbo DPAG na dva načina napeljujejo k zlorabi njenega prevladujočega položaja in s tem kršitvi člena 82. Prvič, določbe spodbujajo družbo DPAG k širjenju tržne moči od trga (z omejeno konkurenco) za osnovne poštne storitve na začetku verige na (liberaliziran) trg storitev za pripravo pošte. Drugič, te odločbe napeljujejo družbo DPAG k diskriminaciji na eni strani pošiljateljev masovne pošte, ki imajo dostop do centrov za razvrščanje v verigi in s tem povezanih popustov, ter na drugi strani komercialnih ponudnikov takšnih storitev, ki nimajo dostopa do teh popustov. To pomeni veliko konkurenčno slabost za te družbe in nemškemu trgu za pripravo pošte preprečuje, da bi izkoristil vse svoje možnosti.

99. Priprava pošte vključuje pripravo poštnih pošiljk (tiskanje, dajanje v ovojnice, označevanje, frankiranje), njihovo zbiranje in spravljanje v poštne torbe ali zabojnike, ki so v skladu z določenimi standardi, do večje ali manjše stopnje združevanja in razvrščanja po cilju ter njihovo dostavo do točk dostopa, ki jih upravlja ponudnik univerzalnih storitev. Na tem trgu je možnost, da se dobi popust za poseben dostop, tj. prihrankov na poštnino, za stranko ključni prodajni argument.

100. Družba DPAG ima izključno pravico za potrjevanje, razvrščanje, transport in dostavo pisem, ki tehtajo manj kot 100 gramov (tako imenovano rezervirano območje). Opravljanje storitev priprave pošte, vključno z njenim predhodnim razvrščanjem in transportom od pošiljatelja do izbrane točke dostopa do omrežja obstoječega lastnika, ne spada v področje rezerviranega območja Poštne direktive.[102]

101. Komisija je ugotovila, da nemška vlada ni dokazala, da je bila prepoved dostopa komercialnih ponudnikov do zgoraj navedenih popustov upravičena na podlagi člena 86(2), ter opozorila, da morajo, kot je določeno v njenem obvestilu iz leta 1998 o uporabi pravil konkurence v poštnem sektorju[103], imeti komercialna podjetja za pripravo pošte možnost svobodne izbire razpoložljivih točk dostopa do javnih poštnih omrežij na nediskriminacijski podlagi[104].

4.2 Zavrnitve pritožb

UFEX[105]

102. Komisija je 19. novembra sprejela odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki so jo družba l’Union Française de l’Express in trije njeni člani, DHL, FedEx in Crie, vložili proti Francoski republiki, La Poste in Chronopost zaradi pomanjkanja interesa Skupnosti za nadaljnje vodenje preiskave. Zavrnitev zadeva obtožbe tožnika, da je družba La Poste skušala na neprimeren način razširiti svojo prevlado od trga z omejeno konkurenco za navadne poštne storitve na trg za storitve EMS v Franciji, kjer deluje njeno odvisno podjetje Chronopost, ter s tem kršila člena 86 in 82. Domnevna zloraba je zajemala navzkrižno subvencioniranje v času ustanovitve družbe Chronopost (1986) in po tem, kar je vključevalo zagotavljanje komercialne in logistične podpore družbi Chronopost po pretirano nizkih stroških ter družbi Chronopost omogočilo postavitev neprimerno nizkih cen z namenom izrinjanja tekmecev. Ponovni pregled pritožbe je bil narejen na podlagi tožnikove zahteve septembra 2000, potem ko je vrsta sodb Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje razveljavila prvo odločbo o zavrnitvi iz decembra 1994. V zvezi s pomanjkanjem interesa Skupnosti za nadaljnjo preiskavo primera nova odločba o zavrnitvi med drugim navaja, da je bilo sporno ravnanje – ki nikakor ni bilo dokončno ugotovljeno – odstranjeno pred več kot desetimi leti in da od takrat na upoštevnem trgu niso bili vidni nobeni trajni protikonkurenčni učinki, ki bi jih lahko pripisali temu ravnanju.

C – EVROPSKA MREŽA ZA KONKURENCO (ECN): pregled sodelovanja

1. SPLOšNI PREGLED

Ustanovitev Evropske mreže za konkurenco (ECN)

103. Eden ključnih ciljev Uredbe št. 1/2003 in posodobitvenega svežnja je bil večja vključenost nacionalnih javnih organov za izvrševanje pri uporabi pravil konkurence EU. Da bi se zagotovila skladna uporaba členov 81 in 82 v sistemu vzporednih pristojnosti, so bili oblikovani mehanizmi sodelovanja med organi. Člena 11 in 12 Uredbe št. 1/2003 ter obvestilo o mreži za konkurenco[106] so glavni stebri, ki podpirajo delovanje sistema in sodelovanje v okviru Evropske mreže za konkurenco (ECN).

104. Evropska mreža za konkurenco je sestavljena iz nacionalnih organov za konkurenco, določenih v skladu s členom 35 Uredbe št. 1/2003, in Komisije. Sodelovanje v okviru Evropske mreže za konkurenco se je začelo že leta 2003: ustanovljene so bile delovne skupine, da bi razpravljale o nekaterih ključnih vidikih obvestila o mreži za konkurenco, v navedenem forumu pa so se preučili splošni vidiki, povezani s prehodom na nov sistem uveljavljanja. Poleg tega je bilo ustanovljenih 14 podskupin za razprave o vprašanjih posameznih sektorjev. Leto 2004 je bilo prvo leto, v katerem je Evropska mreža za konkurenco v celoti delovala in je bila vključena v posamezne primere uporabe pravil konkurence EU. Razviti informacijski sistemi podpore so bili ustanovljeni pred 1. majem, da bi vsi člani imeli možnost spremljanja obravnavanih primerov v okviru mreže in izmenjave informacij.

Dodelitev primerov

105. Da se zagotovi učinkovita dodelitev primerov, se organi v mreži med seboj obvestijo pred začetkom prvega uradnega preiskovalnega ukrepa ali nemudoma po njem v vseh primerih, ki se nanašajo na uporabo člena 81 ali 82. Leta 2004 je bilo mreži predloženih 298 primerov: 99 jih je predložila Komisija in 199 nacionalni organi za konkurenco.

106. Kot je bilo pričakovano, je bila ponovna dodelitev primerov, priglašenih mreži, izredno redka (manj kot 1 % primerov). Primeri po navadi ostanejo v pristojnosti organa, ki je začel njihovo preiskavo.

107. V nekaterih primerih so med Komisijo in nacionalnimi organi za konkurenco potekale dvostranske razprave, ki so pripeljale do tega, da so slednji privolili v obravnavo pritožbe, ki je bila prvotno predložena Komisiji. V enem primeru je do ponovne dodelitve prišlo pozneje, ko je Komisija začela postopek, da bi sprejela zaveze za celotno Skupnost[107], čeprav so o primeru odločali nekateri nacionalni organi za konkurenco.

Medsebojna pomoč pri poizvedbah

108. Uredba št. 1/2003 članom mreže zagotavlja orodja, ki jim omogočajo medsebojno pomoč z izvedbo preiskovalnih ukrepov v imenu drugega organa (člen 22) in splošneje z izmenjavo informacij (člen 12). Od prvih dni uporabe člena 1/2003 je člen 22 uporabilo več organov za konkurenco: pregledi so bili opravljeni na zahtevo več nacionalnih organov za konkurenco, zbrane informacije pa so bile poslane v skladu s členom 12. Člen 22 se je skupaj uporabil enajstkrat v osmih mesecih.

109. Poleg tega člani mreže redno uporabljajo možnost izmenjave informacij v skladu s členom 12. V vsaj dveh primerih so se informacije v primerih prizanesljivosti izmenjale s soglasjem prosilca za prizanesljivost.

Skladna uporaba zakonodaje EU

110. V skladu s členom 11(4) Uredbe št. 1/2003 morajo nacionalni organi za konkurenco Komisijo obvestiti najpozneje v 30 dneh pred sprejetjem negativnih odločb. V obdobju po 1. maju je bila Komisija obveščena o 33 primerih konkurence, v katerih je nacionalni organ za konkurenco predvidel sprejetje odločbe v skladu s členom 81 in/ali členom 82. 18 od teh primerov se je nanašalo na člen 81, 13 na člen 82 in 2 na oba. V nekaterih primerih je GD za konkurenco nacionalnemu organu za konkurenco predložil pripombe. Komisija v nobenem od teh primerov ni začela postopka, zato da bi nacionalni organ za konkurenco razbremenila njegove pristojnosti po členu 11(6) Uredbe št. 1/2003.

Splošno zbliževanje nacionalnih zakonodaj

111. Nenazadnje je leta 2004 prišlo do večjega pregleda številnih nacionalnih zakonodaj. Skoraj vse te spremembe so povzročile večjo stopnjo zbliževanja med nacionalnimi sistemi in Uredbo št. 1/2003. Skupaj je 20 držav članic odpravilo svoje nacionalne sisteme priglasitve ali načrtuje njihovo odpravo, 17 pa jih ima v celoti ali delno skladne programe o prizanesljivosti. Ta napredek veliko prispeva k poenostavitvi skladnosti poslovanja in k boljšemu delovanju sistema.

2. Uporaba pravil konkurence ES v nacionalnih sodiščih EU: Poročilo o izvajanju člena 15 Uredbe šT. 1/2003

Zahtevki za mnenje

112. Člen 15(1) Uredbe št. 1/2003 zagatavlja nacionalnim sodnikom možnost, da lahko zaprosijo Komisijo za informacije, s katerimi razpolaga, ali mnenje o vprašanjih glede uporabe pravil konkurence EU. Leta 2004 je Komisija prejela devet zahtevkov za mnenje; šest zahtevkov so poslala španska sodišča in so se vsa nanašala na podobno vrsto sporazumov o distribuciji na področju energetike, ki so predvsem sprožila vprašanja o razliki med zastopnikom in prodajalcem na drobno v smislu konkurenčnega prava EU ter so vsebovala klavzule o določitvi najvišje maloprodajne cene za gorivo in klavzule o nekonkuriranju za gorivo, ki bi lahko pripeljale do vnaprejšnje izključitve trga. Komisija je svoje odgovore na teh šest zahtevkov predvsem utemeljevala na svoji predhodni oceni v primeru Repsol CPP [108] .

113. Belgijsko konkurenčno pravo zahteva, da morajo belgijska sodišča na bruseljsko prizivno sodišče v predhodno odločanje napotiti vse primere, kadar dvomijo o uporabi pravil konkurence. V začetku decembra je bruseljsko prizivno sodišče Komisiji predložilo tri take napotitve kot zahtevke za mnenje. Zahtevki so se nanašali na vprašanja istočasne uporabe členov 81 in 82 ES, področja uporabe člena 82(c) ES, Uredbo Komisije o skupinskih izjemah št. 2790/1999 (o vertikalnih sporazumih) in spremljajoče smernice ter obvestilo de minimis.

Javna zbirka podatkov za sodbe nacionalnih sodišč

114. Člen 15(2) Uredbe št. 1/2003 zahteva, da morajo države članice EU Komisiji poslati kopije vseh pisnih sodb nacionalnih sodišč o uporabi člena 81 ali člena 82 ES. Komisija je od maja 2004 prejela 36 izrečenih sodb, ki jih je objavila na spletni strani GD za konkurenco, če jih organ pošiljatelj ni razvrstil kot zaupne[109]. Povod za veliko večino teh sodb (29) so bila dejanja zasebnega uveljavljanja zakonodaje, večinoma namenjena razveljavitvi sporazuma zaradi njegove nezdružljivosti s pravili konkurence EU.

Predložitev pripomb Komisije in nacionalnih organov za konkurenco

115. Člen 15(3) Uredbe št. 1/2003 Komisiji in nacionalnim organom za konkurenco dovoljuje, da nacionalnim sodiščem predložijo pripombe o vprašanjih glede uporabe člena 81 ali člena 82 EU. Komisija do sedaj te možnosti še ni izkoristila, medtem ko so jo belgijski, francoski in nemški organi za konkurenco že uporabili. Vendar pa je treba poudariti, da so ti organi za konkurenco že pred 1. majem bili pooblaščeni, da so v skladu s svojo nacionalno zakonodajo predložijo pripombe svojim nacionalnim sodiščem.

Financiranje usposabljanja nacionalnih sodnikov o konkurenčnem pravu EU

116. Od leta 2002 Komisija sofinancira projekte, katerih namen je usposabljanje nacionalnih sodnikov o konkurenčnem pravu EU. Leta 2004 je Komisija sofinancirala štiri projekte usposabljanja[110] in objavila poziv za zbiranje predlogov, kar je pripeljalo do sklenitve dodatnih 10 pogodb z dodelitvijo več kot 400 000 EUR za usposabljanje več kot 700 nacionalnih sodnikov iz vseh 25 držav članic EU leta 2005[111].

3. Energetika

117. Leta 2004 je Komisija ustanovila Podskupino ECN za energetiko. Njen namen je zagotoviti forum za obravnavo ključnih vprašanj in razviti skupni pristop za uporabo pravil konkurence EU na energetskih trgih ter spodbuditi spremljanje konkurence na energetskih trgih EU. Podskupina za energetiko naj bi imela tehnične sestanke in srečanja na visoki ravni, na katere so lahko povabljeni zakonodajalci.

118. Septembra je bil na visoki ravni organiziran dan energije za vodje nacionalnih organov za konkurenco. Povabljeni so bili tudi nacionalni zakonodajalci na energetskem področju. Srečanje se je osredotočilo na dve vprašanji: vlogo organov za konkurenco in zakonodajalcev pri obravnavanju protikonkurenčnega vedenja ter kako odpraviti preostale ovire za vstop na trg.

119. Prvi tehnični sestanek Podskupine za energetiko je potekal decembra. Poleg razprav o prihodnjem programu dela Podskupine so na njem obravnavali dve temi: dolgoročne pogodbe v sektorju plina v spodnjem delu verige vrednosti in sektorske preiskave v energetiki. Dogovorjeno je bilo, da bi se morala Podskupina za energetiko osredotočiti na konkurenco v sektorju plina in električne energije, ne da bi pri tem popolnoma izključila razprave o drugih energetskih trgih (npr. bencina). Razpravljali so o dokumentu, ki ga je GD za konkurenco pripravil o dolgoročnih pogodbah v sektorju plina v spodnjem delu vrednosti verige. GD za konkurenco je objavil dokument o preiskavah sektorjev in prišlo je do zanimive izmenjave izkušenj z nacionalnimi organi za konkurenco o preiskavah v sektorju plina in električne energije.

4. Promet

Delovna skupina za zračni promet ECA

120. Evropski organi za konkurenco (ECA) so na plenarnem zasedanju aprila 2002 v Atenah ustanovili Delovno skupino za zračni promet, zato da bi izboljšali medsebojno sodelovanje pri svojih poslih z industrijo zračnega prevoza in si prizadevali okrepiti konkurenco v tem sektorju. Evropski organi za konkurenco menijo, da na konkurenco med letalskimi prevozniki vplivajo nekatere posebne lastnosti industrije zračnega prevoza, zlasti njen mrežni značaj. Delovna skupina je 13. maja objavila „poročilo o združitvah in povezovanjih v civilnem letalstvu“[112], ki ponuja pregled trenutnih praks izvrševanja, ki jih uporablja ECA ter se nanašajo na opredelitev trga, presojo konkurence in protiukrepe.

Železnice

121. Podskupina za železnice se je drugič sestala 29. junija in razpravljala o rezultatih tržne raziskave ovir za učinkovito konkurenco v sektorju železniškega tovornega prometa, ki so jo skupaj izvedli GD za konkurenco in nacionalni organi za konkurenco. Opozorila je, da so informacije, čeprav zelo izčrpne, zagotovili tržni akterji na neformalni podlagi in jih bo zato treba preveriti. Podskupina je tudi razpravljala o osnutku dokumenta o najboljši praksi v odnosih med nacionalnimi organi za konkurenco in železniškimi upravnimi organi (ustanovitev zadnjih je bila zahteva prvega svežnja železniških direktiv) v pripravi na pravočasno skupno zasedanje obeh skupin.

5. Finančne storitve

122. V sektorju finančnih storitev so bile podskupine ECN v letu 2004 dejavne na področju plačilnih kartic, zavarovanja in vrednostnih papirjev.

123. Podskupina ECN za mreže plačilnih kartic se je prvič sestala 17. junija v Bruslju. Glavni namen srečanja je bil, da Komisija predstavi nacionalnim organom za konkurenco rezultate svojih tržnih študij o plačilih s kreditnimi in bančnimi plačilnimi karticami v Evropi. Na tej podlagi je potekala razprava o posameznih primerih ter tudi o metodoloških vprašanjih in razvoju v panogi. Ta vrsta dejavnega usklajevanja je namenjena vzpostavitvi skupne baze znanja in enotnega razumevanja vprašanj konkurence pri plačilih s kartico. Več predstavnikov nacionalnih organov za konkurenco (Danska, Poljska in Združeno kraljestvo) je predstavilo svoje trenutne preiskave v zvezi s sporazumi o medbančni proviziji v mrežah plačilnih kartic, dejavnih v njihovih državah. Organi za konkurenco Nizozemske, Finske in Italije so predstavili svoje primere v zvezi z domačimi mrežami bančnih plačilnih kartic. Več delegatov je poudarilo, da je raven izmenjave v sistemih bančnih plačilnih kartic povezana z ravnijo konkurence na trgu pridobitve in trgu izdaje. Prav tako lokalne banke v vrsti držav EU razmišljajo o tem, da bi zapustile obstoječo domačo mrežo plačilnih kartic in se pridružile mednarodnemu sistemu plačilnih kartic, ki jim bo zagotovil dodatne prihodke iz medbančnih provizij. V državah članicah, kjer sta se kot lokalni mreži bančnih plačilnih kartic uveljavili dve mednarodni mreži plačilnih kartic Visa in MasterCard, je izmenjava prevladujoča in določena na visoki ravni. Razprava je pokazala, da v tem sektorju obstaja potreba po usklajenem uveljavljanju konkurence v vsej Evropi.

124. Drugo srečanje Podskupine ECN o zavarovanju je potekalo 27. oktobra v Bruslju. Med tem drugim srečanjem je postalo jasno, da so zavarovalniški posredniki in posredniške provizije osrednja točka za tržno analizo, ki jo je izvedla vrsta organov v mreži, in da iz teh preiskav izhaja vrsta mogočih vprašanj o konkurenci.

125. Mreža strokovnjakov za vrednostne papirje se je drugič sestala junija. Kljub zapletenosti teme je bilo udeležencev veliko, prispevki k razpravam pa zelo aktivni. Cilj srečanja je bil, prvič, vzpostaviti medsebojno razumevanje med vsemi nacionalnimi organi v zvezi s trgovanjem z vrednostnimi papirji, kliringom in poravnavo vrednostnih papirjev v EU 25, ter, drugič, doseči izmenjavo mnenj o konkurenci in regulativnih dejavnostih v sektorju vrednostnih papirjev.

126. Komisija je zbrala povratne informacije nacionalnih organov, da bi izboljšala prihodnja srečanja in stike med organi za konkurenco.

D – Izbrani sodni primeri

Adalat

127. Sodišče Evropskih skupnosti (SES) je 6. januarja[113] izdalo svojo sodbo o dveh pritožbah, od katerih je eno vložila Komisija, zoper sodbo[114] Sodišča prve stopnje v zadevi Adalat. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo Komisije[115], ki je ugotovila kršitev člena 81 ES v obliki izvoznih prepovedi v pogodbenem razmerju med družbo Bayer in njenimi trgovci. Sodišče prve stopnje je v tem okviru trdilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da so trgovci privolili v trgovinsko politiko družbe Bayer in da se v odsotnosti sporazuma člen 81 ni uporabljal za tako vedenje. Sodišče Evropskih skupnosti je na podlagi dokazov, ki jih je navedla Komisija, potrdilo, da sovpadanje želja ni bilo dokazano, in pojasnilo pojem sporazuma na podlagi člena 81 ES. Vendar je treba opozoriti, da SES izrecno jasno navaja, da v teh postopkih niso bila vprašanja niti morebitna uporaba drugih vidikov člena 81 ES, niti člen 82 ES niti katere koli druge možne opredelitve upoštevnega trga.

Kartel med proizvajalci cementa

128. Sodišče Evropskih skupnosti je s sodbo z dne 7. januarja[116] na pritožbo znižalo kazen, ki jo je enemu od pritožnikov naložila Komisija[117] za njegovo vključenost v kartel med proizvajalci cementa. Sodišče je menilo, da za določitev prometa za namen izračuna kazni ni bilo mogoče upoštevati prometa podružnic družbe Ciments français SA, saj je nadzor nad zadevno podružnico prevzela šele po njeni vključenosti v obravnavano kršitev. Sodišče je zavrnilo preostale pritožbe in s tem zaznavno potrdilo sodbo Sodišča prve stopnje[118].

Poštne storitve: Asempre

129. Sodišče Evropskih skupnosti je s sodbo z dne 11. marca[119] izdalo predhodno odločanje, ki je zagotovilo razlago Direktive 97/67/ES[120] o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve. Sodišče je pojasnilo, da člen 7 Direktive državam članicam ne dovoljuje, da razširijo storitve, rezervirane za izvajalca univerzalne storitve, tako da za prenos z lastnimi sredstvi[121] določijo katerega koli od naslednjih pogojev:

- prejemnik mora biti ista oseba kot pošiljatelj;

- storitve ne smejo biti opravljene za tretje osebe v času komercialne ali poslovne dejavnosti izvajalca storitve;

- storitve ne smejo biti opravljene s kurirskim sistemom ali drugimi podobnimi metodami in

- taki posli ne smejo ovirati storitev, rezerviranih za izvajalca univerzalnih storitev.

130. Poleg tega odločanja izhaja, da storitve denarnega nakazila (plačila prek javnega poštnega omrežja fizičnim ali pravnim osebam) ne spadajo v področje uporabe Direktive 97/67.

Kartel grafitnih elektrod

131. V sodbi, izrečeni 29. aprila[122], je Sodišče prve stopnje zmanjšalo denarne kazni, ki jih je Komisija[123] naložila članom kartela grafitnih elektrod. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Komisija kategorij, ki jih je uporabila za izračun denarnih kazni v skladu s smernicami Komisije o denarnih kaznih[124], ni določila skladno, in Sodišče prve stopnje je pri nekaterih družbah v celoti uporabilo svojo pristojnost za oblikovanje nove kategorije in spremembo izhodiščnega zneska za izračun. Druga znižanja so se nanašala predvsem na vprašanje stopnje sodelovanja družb, ki bi jo morala Komisija upoštevati v obliki znižanja denarne kazni. Glede na stališče Sodišča prve stopnje je za nekaj dokazov, ki so jih predložile stranke, veljala posebna pravica glede samoobremenilnosti in jih je zato treba obravnavati kot prostovoljen prispevek strank.

132. Vendar je Sodišče prve stopnje tudi potrdilo, da podjetja, ki med upravnim postopkom izrecno priznajo vsebinsko točnost dejstev, ki jih je Komisija navedla proti njim (v obvestilu o nasprotovanju), in ki jim je zato Komisija znižala denarno kazen, načeloma nimajo pravice do oporekanja tem dejstvom pred Sodiščem prve stopnje in morajo računati na to, da jim bo Sodišče prve stopnje zvišalo denarne kazni. Poleg tega je Sodišče prve stopnje potrdilo, da Komisija lahko kaznuje kartel, ki je bil sočasno kaznovan tudi v skladu z jurisdikcijami držav nečlanic EU, in da Komisiji ni treba upoštevati teh kazni pri določanju denarnih kazni, ki jih izreka[125].

Kartel brezšivnih jeklenih cevi

133. Sodišče prve stopnje je v sodbah z dne 8. julija[126] zmanjšalo denarne kazni, ki jih je Komisija[127] naložila članom kartela brezšivnih jeklenih cevi, zaradi upoštevanja kratkotrajnosti kršitve in ker je ugotovilo, da Komisija ni določila celotnega trajanja, na katerem je – poleg drugih dejavnikov – utemeljila denarne kazni. Glede na to je Sodišče prve stopnje menilo, da bi morala Komisija v tem posebnem primeru navesti dokaze o natančnem koncu sporazumov o prostem omejevanju med EU in Japonsko, ki jih je upoštevala pri določanju trajanja kršitve. Japonskim družbam je Sodišče prve stopnje tudi znižalo kazni zaradi manjše teže pri njihovi vključenosti v kartel, saj v enem delu kršitve niso sodelovali (pri dobavnih pogodbah za Corus). Kar zadeva preostalo, je Sodišče prve stopnje zavrnilo vse zahteve za razveljavitev odločbe Komisije.

Posebne zakonske pravice: Akzo & Akros

134. Predsednik Sodišča Evropskih skupnosti je 27. septembra[128] podprl pritožbo Komisije proti začasni odredbi predsednika Sodišča prve stopnje, ki je zadržalo izvajanje odločbe Komisije, s katero je ta zavrnila zahtevke za posebne zakonske pravice, ki so jih vložile stranke, vendar je že zavrnilo začasne ukrepe proti odločbi o nadzoru, ki so jih stranke tudi zahtevale v teh vzporednih postopkih[129].

135. Primer vključuje dokumente, zasežene med inšpekcijskim pregledom, ki je bil odrejen z odločbo Komisije[130]. Vprašanja v tem stalnem sporu – glavna zadeva je konec leta 2004 še vedno potekala – so obseg posebne zakonske pravice in njeni upravičenci. Predsednik Sodišča Evropskih skupnosti je razveljavil začasno odredbo, ker je menil, da ni nobene nujne potrebe, da bi kakršna koli dokumentacija ne bila dostopna Komisiji.

136. Odredba predsednika Sodišča prve stopnje je pokazala, da je mogoče treba uveljavljeno sodno prakso glede posebnih zakonskih pravic ponovno preučiti, in je v tem smislu sprožila vrsto vprašanj: ali je treba obseg posebnih zakonskih pravic razširiti na dokumente, ki se pripravljajo, zbiranje informacij in povzetke dokumentov, namenjenih za pravno svetovanje; ali bi dovoljenje Komisiji, da kopira takšne dokumente, lahko povzročilo nepopravljivo kršitev pravic obrambe in ali bi se med upravičence posebne zakonske pravice morale prištevati tudi določene kategorije odvetnikov, zaposlenih v gospodarskih družbah. Ob upoštevanju dolgoročnih negativnih posledic takšne spremembe vsakodnevnega izvršilnega dela v protimonopolnih primerih se je Komisiji zdelo potrebno razveljaviti to odredbo, da bi zagotovila pravno varnost glede uporabe uveljavljene sodne prakse.

Nemške banke

137. Sodišče prve stopnje je v svojih sodbah[131] z dne 14. oktobra razveljavilo odločbo[132], s katero je Komisija ugotovila, da je vrsta nemških bank sodelovala v cenovnem kartelu v zvezi z bančnimi stroški za menjavanje valut območja eura v obdobju do uvedbe eura kot enotne valute v območju eura. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba Komisije temeljila na nezadostnih dokazih.

Protidopinška pravila

138. Sodišče prve stopnje je v primeru dopinga med plavalci[133] 30. septembra[134] odločilo, da so protidopinška pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja popolnoma športna pravila in da nimajo gospodarskega pomena. Ta protidopinška pravila so tesno povezana s športom kot takim in se tako zanje ne uporabljajo določbe Pogodbe o ekonomskih svoboščinah in zlasti členi 49, 81 in 82. To je prva sodba, v kateri je Sodišče odločalo, ali se športna pravila prištevajo med določbe Pogodbe o konkurenci. Potrjuje politiko Komisije na področju športa.

Eurovizija

139. Sodišče prve stopnje je 4. oktobra[135] zavrnilo pritožbo EBU na sodbo z dne 8. oktobra 2002[136], s katero je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ureditev eurovizijskega sistema za dostop tretjih strank ne izpolnjuje pogoja iz člena 81(3)(b) ES, in je razveljavilo ustrezno odločbo Komisije o izjemi[137].

Microsoft

140. Predsednik Sodišča prve stopnje je 22. decembra v celoti zavrnil[138] zahtevo Microsofta za zadržanje protiukrepov, naloženih v zadevi družbe Microsoft[139] marca 2004. Komisija je v tej odločbi obsodila Microsoftovo zavrnitev dajanja informacij o interoperabilnosti in vezavo predvajalnika Microsoft Media Player na sistem Windows. Komisija je poleg denarne kazni naložila ukrepe za odpravo protikonkurenčnega ravnanja, poudarjenega v odločbi.

141. Predsednik je menil, da se argumenti, ki jih je na to temo predložil Microsoft, v postopku za odpravo začasnih ukrepov ne morejo obravnavati kot prima facie neutemeljeni. Vendar je predsednik menil, da Microsoft ni dokazal, da bi zaradi izvajanja odločbe utrpel hudo in nepopravljivo škodo, in tako zadržanje protiukrepov v določbi ni upravičeno. Predsednik je ugotovil, da razkritje informacij, ki so bile dotlej skrite, ne povzroča nujno resne in nepopravljive škode in da v tem primeru takšne škode ni. Menil je tudi, da Microsoft v zvezi s protiukrepom nevezanosti ni izrecno dokazal, da bi lahko utrpel resno in nepopravljivo škodo zaradi vmešavanja v njegovo poslovno politiko ali škodovanja njegovemu ugledu.

E STATISTIKA

[pic]

[pic]

[pic]

II – Nadzor združevanja

Uvod

142. Za to leto je bilo značilno povečanje števila združitev in pripojitev, priglašenih Komisiji, v primerjavi z letom 2003. To je bilo prvo tako povečanje od leta 1999. Skupaj je bilo vloženih 249 priglasitev, kar pomeni 17-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom. Rahlo se je povečalo tudi število dokončnih odločb z 231 leta 2003 na 242 leta 2004. Med dokončnimi odločbami, sprejetimi v navedenem obdobju, je bilo 64 % sprejetih v skladu z novo uredbo, ki je začela veljati 1. maja, 57 % pa po poenostavljenem postopku. Od 232 dokončnih odločb, sprejetih ob koncu preiskav faze I, je bilo 220 odločb o odobritvi brez jamstev. V preostalih 12 primerih so stranke predložile jamstva, ki so odstranila resne dvome Komisije o konkurenci.

143. V primerjavi z letom 2003 se ni spremenilo število primerov, ki zbujajo resne dvome o svojem učinku na konkurenco in zato zahtevajo poglobljeno preiskavo (faza II), saj je bilo leta 2004 uvedenih osem takšnih preiskav. Izmed sedmih preiskav faze II, končanih leta 2004, je bilo šest transakcij na koncu odobrenih, ena pa prepovedana. V štirih primerih je bila dana odobritev na podlagi jamstev, ki so odstranila prvotne težave glede konkurence, v dveh primerih pa je bila transakcija odobrena brez pogojev.

144. Komisija je med letom sprejela tudi tri odločbe o napotitvi. Dva od teh primerov sta bila napotena v celoti, eden pa delno. Leta 2004 je Komisija prejela 19 obrazloženih sklepnih predlogov, v katerih je bilo zahtevano, da naj preuči koncentracijo, ki nima razsežnosti Skupnosti (v skladu s členom 4(5)). Komisija je prejela tudi dve utemeljeni zahtevi za celotno ali delno napotitev koncentracije z razsežnostjo Skupnosti na državo članico (v skladu s členom 4(4))[140].

A – ZAKONODAJNA IN RAZLAGALNA PRAVILA

1. PREOBLIKOVANA UREDBA O ZDRUžITVAH, NOVA OBVESTILA IN SPREMENJENA IZVEDBENA UREDBA

1.1. Nova uredba o združitvah: Uredba št. 139/2004

145. Preoblikovana uredba o združitvah[141] je bila uradno sprejeta 20. januarja, uporabljati pa se je začela 1. maja. Po sprejetju te nove uredbe o združitvah so bile 1. maja 2004 sprejete povezane in druge spremembe izvedbene uredbe. Ustrezno sta bili spremenjeni tudi obvestili o poenostavljenem postopku in o pomožnih omejitvah. Da bi Komisija zagotovila vodenje pri uporabi in razlagi novih pravil v uredbi o združitvah v zvezi z napotitvijo primerov, je sprejela tudi novo obvestilo o dodelitvi primera. Na koncu so bile sprejete nove smernice za združitve, ki usmerjajo pri presoji horizontalnih združitev.

1.2. Popravljena izvedbena uredba

146. Popravljena izvedbena uredba (nova IU) vsebuje predvsem ukrepe, potrebne, da izražajo spremembe, uvedene v novi uredbi o združitvah. Komisija je izkoristila tudi priložnost za izboljšanje jasnosti besedila ter učinkovitosti in poštenosti postopka. Nova izvedbena uredba je bila sprejeta aprila po javnem posvetovanju Komisije, veljati pa je začela 1. maja[142].

Novi mehanizem napotitev

147. Nova uredba o združitvah uvaja možnost, da priglasitelji v fazi pred priglasitvijo zahtevajo napotitev koncentracije od Komisije na državo članico (člen 4(4)) ali od treh oziroma več držav članic na Komisijo (člen 4(5)). Za napotitev primera v fazi pred priglasitvijo morajo priglasitelji Komisiji predložiti obrazložen sklepni predlog. Zaradi obdelave in poenostavitve teh sklepnih predlogov uvaja nova izvedbena uredba obrazec za obrazložen sklepni predlog (obrazec RS), s katerim določa informacije, ki naj bi jih vseboval sklepni predlog.

Nova obrazca za priglasitev – obrazec CO in kratki obrazec CO

148. Poleg popravljenih postopkovnih pravil je bil popravljen tudi obrazec CO, poleg tega pa je bil uveden nov kratki obrazec CO.

149. Novi obrazec CO izraža spremembe iz nove uredbe o združitvah, osredotoča pa se tudi na določena vprašanja o konkurenci, nastala v okviru analitičnega okvira novega obvestila Komisije o presoji horizontalnih združitev (nove smernice za združitve). Glavne novosti vključujejo zahtevo po predložitvi povzetka, ki opredeljuje trge, na katerih bo čutiti učinek transakcije, ter strateške in ekonomske utemeljitve transakcije (oddelek 1); nov oddelek, ki opozarja na dejstvo, da za predlagano koncentracijo lahko veljajo predpisi Skupnosti in/ali nacionalni predpisi, ki urejajo zagotavljanje določenih informacij o predlagani transakciji zaposlenim priglasiteljev in njihovim predstavnikom (oddelek 1.7); ter zahtevo po navedbi vrednosti transakcije (oddelek 3).

150. Nadaljnje spremembe zadevajo: vrsto potrebne podporne dokumentacije (oddelek 5); kategorije zahtevanih informacij o neprizadetih trgih (oddelek 6); prag za zahtevo po zagotovitvi informacij o tekmecih na prizadetih trgih, ki je bil z 10 % znižan na 5 %; novo obveznost podjetij, da zagotovijo informacije o ravneh indeksa HHI na prizadetih trgih; vrsto informacij, zahtevanih v zvezi s splošnimi tržnimi pogoji (oddelek 8), ter dodatne zahteve glede informacij o predvidljivem prihodnjem razvoju dogodkov, kot so na primer cevovodi, načrti za širitev zmogljivosti in načrti za vstop na trge. Uveden je bila nov oddelek o informacijah glede učinkovitosti (oddelek 9). Oddelek določa, da je zagotavljanje informacij o učinkovitosti prostovoljno in da strankam ni treba utemeljiti, zakaj oddelka niso izpolnile. Oddelek o pomožnih omejitvah je bila odstranjen v skladu z novo določbo uredbe o združitvah, da Komisija takšnih vprašanj po navadi ne bo obravnavala. Zdaj je tudi določeno, da popolnost in točnost priglasitve potrdijo priglasitelji in ne njihovi pravni zastopniki.

151. Zaradi širitve je treba od priglasiteljev zahtevati nadaljnjih 10 izvodov vsake priglasitve, predložene Komisiji, da priglasitev velja za popolno[143].

Novi roki

152. Nova izvedbena uredba vsebuje tudi spremembe določb o izračunu rokov, ki se v skladu z besedilom nove uredbe o združitvah ne izračunavajo na podlagi mesecev, temveč delovnih dni. Novi člen 7 določa, da začnejo časovna obdobja teči na delovni dan po dogodku, na katerega se ustrezna določba nanaša. Člen 8 vsebuje poenostavljena pravila za izračun poteka različnih rokov.

153. Člen 19(1) določa, da je rok za predložitev obveznosti v fazi I 20 delovnih dni, člen 19(2) pa, da je rok za predložitev zavez v fazi II 65 delovnih dni od datuma začetka postopka. Kadar se rok za sprejetje odločbe iz člena 8(2) podaljša na zahtevo strank v skladu s členom 10(3), se tudi rok za predložitev zavez podaljša za enako število delovnih dni. Na primer: če se rok 90 delovnih dni podaljša za 10 delovnih dni, se rok 65 delovnih dni za predložitev zavez podaljša na 75 delovnih dni.

154. Člen 9 nove izvedbene uredbe uvaja možnost začasne odložitve določenih rokov. Rok v zvezi z napotitvijo in dokončnimi odločbami iz členov 9(4), 10(1) in 10(3) nove uredbe o združitvah se lahko začasno odloži v okoliščinah, za katere so odgovorne stranke, kadar mora Komisija z odločbo najprej zaprositi za informacije (oziroma sprejeti odločbo o nadzoru (člen 13(4)).

Pravica do zaslišanja

155. Nova izvedbena uredba vsebuje nove določbe o pravici do zaslišanja, ki pomembno razširjajo kategorijo fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo takšne pravice, na združenja potrošnikov, kadar predlagana koncentracija zadeva izdelke ali storitve, ki jih uporabljajo končni potrošniki.

Zaupne informacije

156. Nova izvedbena uredba uvaja tudi obveznost za osebe, ki predstavijo svoja mnenja v skladu z njenimi členi 12, 13 ali 16 ali ki predložijo informacije v skladu s členom 11 nove uredbe o združitvah, da jasno opredelijo vsako gradivo, ki je po njihovem mnenju zaupno. Takšne osebe naj bi predložile tudi razlago, zakaj so informacije po njihovem mnenju zaupne, poleg tega pa do datuma, ki ga določi Komisija, zagotovile ločeno različico, ki ni zaupna.

157. Od priglasiteljev se v skladu s členom 18(3) nove izvedbene uredbe tudi zahteva, da opredelijo poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije v predloženih dokumentih ali delih dokumentov. Poleg tega naj bi navedli tudi podjetja, v zvezi s katerimi takšni dokumenti veljajo za zaupne. Ta zahteva za opredelitev zaupnih informacij velja tudi za kateri koli obvestila o nasprotovanju, povzetka primera ali odločbe, ki jo je sprejela Komisija, ki po mnenju strank vsebuje poslovne skrivnosti. V primeru tretjih strank se od priglasiteljev zahteva, da zagotovijo razlago za svojo zahtevo po zaupnosti in različico zadevnega dokumenta, ki ni zaupna.

Dodatne spremembe

158. Člen 3 določa, da je jezik začetnega postopka tudi jezik „katerega koli naknadnega postopka v zvezi z isto koncentracijo“. Namen tega ukrepa je zagotoviti, da se vsak postopek v zvezi z eno in isto koncentracijo obravnava v istem jeziku. Takšen primer je na primer, kadar je treba zadevo znova preučiti po odločitvi Sodišča Evropskih skupnosti oziroma kadar se postopki v skladu s členom 14 nove uredbe o združitvah začnejo zaradi predložitve netočnih informacij v priglasitvi.

159. Člen 5 je bil spremenjen, da bi pojasnili, katere informacije je treba vključiti v kategorijo informacij, ki jih je po priglasitvi „treba nemudoma sporočiti Komisiji“. Takšne informacije ne obsegajo samo „vsebinskih sprememb dejstev iz priglasitve“ kot prej, temveč tudi „nove informacije, odkrite po priglasitvi, ki jih stranke poznajo oziroma bi jih morale poznati in ki bi jih bilo treba, če bi bile znane, sporočiti ob priglasitvi“.

Novi kratki obrazec CO

160. Kratki obrazec CO je bil uveden za priglasitev koncentracij, ki najverjetneje ne bodo povzročile pomislekov o konkurenci. Ta obrazec je bil kar najbolj usklajen s popravljenim obvestilom Komisije o poenostavljenem postopku. Uporaba kratkega obrazca CO je predvidena, kadar:

1. skupno podjetje ne izvaja nobene gospodarske dejavnosti v evropskem gospodarskem prostoru ali kadar je ta dejavnost zanemarljiva;

2. nobeden od udeležencev koncentracije ne opravlja poslovnih dejavnosti v zvezi z istim zadevnim proizvodom in geografskim trgom (ni horizontalnega prekrivanja) ali trgom, ki je v zgornjem ali spodnjem delu verige vrednosti trga, na katerem je dejaven drugi udeleženec v koncentraciji (ni vertikalnega razmerja);

3. skupni tržni deleži strank znašajo manj kot 15 % za horizontalna prekrivanja ali manj kot 25 % (skupaj ali posamezno) za vertikalna razmerja ali

4. stranka pridobi izključni nadzor nad podjetjem, ki ga je prej nadzirala skupaj[144].

161. V skladu z obvestilom o poenostavljenem postopku so bile opredeljene določene vrste koncentracije, pri katerih obvestilo na kratkem obrazcu ne bi bilo primerno, čeprav so formalni pogoji morda izpolnjeni. Takšen položaj lahko nastane, kadar je na primer težko opredeliti upoštevne trge; kadar je ena od strank na novo vstopila na trg oziroma je imetnik pomembnega patenta; kadar ni mogoče ustrezno določiti tržnih deležev strank; kadar obstajajo visoke ovire za vstop na trg z visoko stopnjo koncentracije ali znanimi težavami glede konkurence; kadar se pojavi vprašanje koordinacije po členu 2(4) nove uredbe o združitvah; kadar država članica ali tretja stranka izrazi utemeljene pomisleke v okviru določenih rokov in kadar sta vsaj dva udeleženca koncentracije navzoča na tesno povezanih sosednjih trgih. Podobno se lahko zahteva celovito obvestilo na obrazcu CO, kadar stranka pridobi izključni nadzor nad skupnim podjetjem, v katerem ima trenutno skupni nadzor, kadar imata stranka, ki pridobi nadzor, in skupno podjetje skupaj močan tržni položaj ali kadar imata skupno podjetje in stranka, ki pridobi nadzor, močan položaj na vertikalno povezanih trgih.

162. Dodani so bili zaščitni ukrepi za zagotovitev, da lahko Komisija, kadar se pokaže, da koncentracija ne izpolnjuje pogojev za obvestilo v skladu s kratkim obrazcem, je pa že bila priglašena, zahteva celovito ali delno priglasitev v skladu z obrazcem CO. Takšen položaj lahko nastane, kadar niso izpolnjeni pogoji za uporabo kratkega obrazca; kadar se izkaže, da je za ustrezno preiskavo morebitnih pomislekov o konkurenci potrebna celovita ali delna priglasitev v skladu z obrazcem CO; kadar so bile predložene netočne ali zavajajoče informacije in/ali kadar država članica oziroma tretja stranka izrazi utemeljene pomisleke o konkurenci v zvezi s priglašeno koncentracijo. Poudariti je treba, da so za zagotovitev točnih in celovitih informacij odgovorni priglasitelji. Ta in druga vprašanja, povezana z ustreznostjo uporabe priglasitve na kratkem obrazcu, se obravnavajo med stiki pred priglasitvijo.

163. Informacije, ki jih zahteva sam kratki obrazec CO, morajo biti kratke, hkrati pa zagotavljati, da so predloženi vsi ustrezni podatki, zato da lahko Komisija preveri, ali je predlagana koncentracija primerna za priglasitev na kratkem obrazcu CO. Kratki obrazec CO zahteva informacije o tako imenovanih „trgih, o katerih je mogoče poročati“, ki so lahko horizontalni ali vertikalnih. Po načelu, ki je že zajeto v obvestilu o poenostavljenem postopku, je v kratkem obrazcu CO zapisano, da je treba zagotoviti podatke na podlagi vseh verodostojnih alternativnih opredelitev trga.

164. Zahtevane informacije o trgih, o katerih je mogoče poročati, so omejene na informacije o skupni velikosti trga, prodajnih podatkih priglasiteljev in tržnih deležih. Te informacije so omejene izključno na finančne podatke zadnjega leta. V primeru horizontalnih in vertikalnih razmerij je treba zagotoviti podatke o tržnih deležih treh največjih tekmecev. Te osnovne informacije bodo Komisiji omogočile, da bo zagotovila, da gre za koncentracijo, za katero je primerna priglasitev na kratkem obrazcu. Poleg tega je na kratkem obrazcu CO ohranjen oddelek za informacije o morebitnih sodelovalnih učinkih po členu 2(4) nove uredbe o združitvah.

165. V skladu s celovitim obrazcem CO je bila dodana določba, ki zadeva potrebo po obveščanju zaposlenih in njihovih predstavnikov. Dodana je bila tudi določba v skladu s celovitim obrazcem CO, ki od priglasiteljev zahteva, da zagotovijo povzetek koncentracije.

1.3. Popravljeno obvestilo o poenostavljenem postopku

166. Popravljeno obvestilo o poenostavljenem postopku nadomešča prejšnje obvestilo iz leta 2000. Popravek je zajemal eno bistveno spremembo – vključitev nove kategorije koncentracij, ki vključujejo spremembo s skupnega na izključni nadzor – in druge manjše besedilne spremembe.

167. Vključitev te nove kategorije je spodbudila izkušnja Komisije, ki je pokazala, da spremembe iz skupnega nadzora dveh ali več podjetij v izključni nadzor enega samega podjetja po navadi ne povzročijo pomislekov o konkurenci. To pa zato, ker umik enega ali več obvladujočih podjetij neizogibno zmanjša število zadevnih podjetij. Lahko tudi pripelje do zelo majhne spremembe vedenja skupnega podjetja na trgu ali pa se to vedenje sploh ne spremeni. Tako bo to v primerjavi s položajem pred umikom po navadi imelo za posledico krepitev kombiniranega tržnega položaja preostalih zadevnih podjetij, tj. obvladujočega matičnega podjetja z izključnim nadzorom in nekdanjega skupnega podjetja.

168. V izjemnih okoliščinah lahko sprememba od skupnega k izključnemu nadzoru sproži pomisleke o konkurenci. Poseben pomislek o konkurenci bi se lahko pojavil v okoliščinah, ko se nekdanje skupno podjetje integrira v skupino ali mrežo svojega preostalega imetnika deleža ter se odstranijo urejevalne omejitve, do katerih pride zaradi razlikujočih se pobud drugih nadzornih imetnikov deležev in se s tem poveča tržni položaj preostalega imetnika deleža. Oddelek obvestila o zaščitnih ukrepih in izključitvah opisuje scenarije, v katerih lahko spremembe od skupnega k izključnemu nadzoru povzročijo pomisleke o konkurenci, ter določa, da lahko Komisija v takšnih primerih opusti uporabo poenostavljenega postopka in uvede preiskavo in/ali sprejme odločitev v rednem postopku. Kot dodatni zaščitni ukrep lahko Komisija opusti uporabo poenostavljenega postopka, kadar niti Komisija niti pristojni organi držav članic niso pregledali prejšnje pridobitve skupnega nadzora nad zadevnim skupnim podjetjem. Obvestilo tudi navaja (točka 17), da si bo Komisija prizadevala izdati odločbo, takoj ko bo to izvedljivo, po izteku obdobja 15 delovnih dni, med katerim lahko države članice zahtevajo napotitev v skladu s členom 9 nove uredbe o združitvah. To je najzgodnejši rok, v katerem je sprejetje odločbe pravno mogoče.

169. Glede na spremembe politike Komisije v zvezi s pomožnimi omejitvami obvestilo navaja, da postopek ni primeren za primere, v katerih zadevna podjetja zahtevajo izrecno presojo pomožnih omejitev.

Polje 6: Usklajeni sistem napotitev po novi uredbi o združitvah Utemeljitev usklajenega sistema napotitev Splošni namen novega usklajenega sistema napotitev je uvesti smotrnejši korektivni mehanizem dodeljevanja primerov med Komisijo in državami članicami na podlagi subsidiarnosti ob zagotovitvi, da primer obravnava(-jo) organ ali organi, ki je(so) v najboljšem položaju za izvedbo preiskave določene združitve. Ta sistem je namenjen predvsem obravnavanju vprašanja „večkratne vložitve“, tj. priglasitve različnim organom za konkurenco v EU, medtem ko se ohranijo glavne prednosti nadzora združevanja v ES, ki so izvedba celotnega postopka na enem mestu, primernost, pravna varnost in upravna učinkovitost. V ta namen so bila pravila, ki urejajo sistem napotitev v novi uredbi o združitvah (členi 4(4), 4(5), 9 in 22), poenostavljena in narejena bolj prožna. Ključni vidik preoblikovanja je, da lahko zdaj na podlagi prostovoljne zahteve, ki jo vložijo združujoča se podjetja, pride do napotitev od Komisije k državam članicam in obratno pred uradno vložitvijo pri kateri koli sodni oblasti EU. Obvestilo o dodelitvi primera Glede na novost postopkov napotitve, določenih v novi uredbi o združitvah, so bile te spremembe dopolnjene z novim obvestilom o načelih, merilih in metodologiji, na katerih morajo temeljiti odločbe o napotitvah. Obvestilo najprej navede vodilna načela, na katerih temelji mehanizem predodelitve primerov med Komisijo in državami članicami, ki so subsidiarnost, izvedba celotnega postopka na enem mestu in pravna varnost. Subsidiarnost pomeni, da je treba pristojnost načeloma predodeliti agenciji za konkurenco, ki je v najboljšem položaju za obravnavanje združitve, ob upoštevanju učinka primera na konkurenco ter preiskovalnih orodij in strokovnega znanja, ki jih ima agencija na voljo. Napotitev združitve najprimernejšemu organu je še posebej nujna, kadar se izkaže, da lahko določena transakcija močno vpliva na konkurenco in jo je zato treba skrbno preiskati. Izvedba celotnega postopka na enem mestu zagotavlja, da bo združitev obravnavala ena sama agencija za konkurenco, s čimer se bo povečala upravna učinkovitost, izognjeno pa bo podvajanje in razdrobljenost izvrševanja več organov. Na podlagi tega načela naj bi se izognili razdrobljenosti primerov, kjer koli je to mogoče. Zaradi pravne varnosti je treba napotitve pred vložitvijo načeloma omejiti na tiste primere, ko je že od samega začetka sorazmerno enostavno ugotoviti obseg geografskega trga in/ali obstoj morebitnega učinka na konkurenco, da se je mogoče o takšnih zahtevah takoj odločiti. Ob upoštevanju združitev Skupnosti, primernih za napotitve na države članice, obvestilo navaja, da je treba pri premisleku, ali primer napotiti ali ne, upoštevati posebne značilnosti primera, posebno strokovno znanje, ki ga ima na voljo agencija, ter verjetno lokacijo kakršnega koli morebitnega učinka na konkurenco. Na koncu obvestilo določa, da se lahko upoštevajo tudi upravne posledice predlagane napotitve. Poleg tega obvestilo navaja seznam pravnih meril, ki morajo biti izpolnjena za omogočitev napotitev, ter določa druge dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri odločanju o napotitvah. Na podlagi zgornjega navaja obvestilo tiste kategorije primerov, ki so najprimernejši za napotitev, in sicer: (i) glede napotitev od Komisije na države članice: koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, za katere je verjetno, da bodo vplivale na konkurenco na trgih nacionalnega obsega ali obsega, ki je ožji od nacionalnega, in katerega učinki bodo verjetno omejeni na eno samo državo članico oziroma bodo imeli glavni ekonomski učinek v eni sami državi članici; (ii) glede napotitev od držav članic na Komisijo: (a) primeri, ko je(so) trg(-i), na katerem(-ih) bi lahko prišlo do morebitnega učinka na konkurenco, širši od nacionalnega geografskega okvira ali na katerih je nekaj potencialno prizadetih trgov širših od nacionalnega in je glavni ekonomski učinek koncentracije povezan s takšnimi trgi; (b) primeri, ki povzročajo pomisleke o potencialni konkurenci na vrsti nacionalnih trgov ali trgov, ožjih od nacionalnih, ki so v številnih različnih državah v EU, ter v okoliščinah, ko bi bilo zaželeno skladno obravnavanje primera (glede preiskave, pa tudi glede morebitnih protiukrepov). Obvestilo zagotavlja praktične smernice glede delovanja sistema napotitev, tako da podrobno navaja različne korake, ki so potrebni za napotitev primera od Komisije na države članice in obratno, ter pojasnjuje številne koncepte, pomembne v okviru napotitev pred priglasitvijo po členu 4(4) in (5) nove uredbe o združitvah (sprožilni dogodki za zahtevo, informacije, ki jih morajo zagotoviti vlagatelji zahteve, časovni okvir, v katerem so obravnavane zahteve). V tem oddelku obvestila so zagotovljene tudi smernice o vlogi mreže, ki so jo oblikovale Komisija in države članice ter katere namen je zagotoviti pravočasno izmenjavo informacij ter dialog in sodelovanje med njenimi člani. V okviru posledic preoblikovanja je najprej pričakovati, da se bo povečalo število primerov, primernih za predodelitev med Komisijo in nacionalnimi organi za konkurenco, ker so bile zahteve za napotitve poenostavljene. Drugič, napotitve pred vložitvijo – vsaj glede napotitev Komisiji – naj bi sčasoma nadomestile napotitve po vložitvi. Na podlagi številnih zahtev, vloženih od začetka uporabe novih pravil, se zdi, da je novi sistem napotitev na Komisijo pred vložitvijo precej uspešen. Izmed štirinajstih zahtev za napotitev na Komisijo po členu 4(5) uredbe o združitvah, za katere je bil postopek končan, so države članice odklonile soglasje le v dveh primerih. Velika večina zahtev je zadevala prave čezmejne primere. Poleg tega, da jih je bilo mogoče priglasiti velikemu številu držav članic, so te transakcije vplivale na konkurenco zunaj ozemlja ene države članice in so očitno vplivale bodisi na trge v okviru EGP bodisi na številne nacionalne trge. V teh primerih je bila Komisija najprimernejša za obravnavanje takšnih transakcij. Podjetja se jasno zavedajo prednosti, če njihov primer obravnava Komisija, saj se tako izognejo zahtevam po večkratni vložitvi ter imajo koristi od usklajene preiskave in, kjer je primerno, od skladnih protiukrepov. Le majhno število primerov je zadevalo „čiste“ transakcije z večkratnimi vložitvami in brez oprijemljivega učinka na čezmejno konkurenco. V zvezi z napotitvami združitev z razsežnostjo Skupnosti na države članice v fazi pred priglasitvijo (člen 4(4)) uredbe o združitvah sta bili doslej predloženi le dve zahtevi. To je v skladu s pričakovanji, da bo število takšnih zahtev o predodelitvi državi članici omejeno. |

1.4. Novo obvestilo o pomožnih omejitvah

170. Obstoječe obvestilo o pomožnih omejitvah je bilo popravljeno, da bi upoštevalo novo uredbo o združitvah, ki določa, da za odločbo, ki razglaša, da je koncentracija združljiva s skupnim trgom, „šteje, da zajema omejitve, ki so neposredno povezane za izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne[145]“. Temu primerno morajo udeleženci transakcije sami presoditi, ali je mogoče klavzulo obravnavati kot pomožno za združitev ali ne.

171. Vendar pa Komisija v posebnih okoliščinah ohrani preostalo funkcijo in na zahtevo zadevnih podjetij izrecno presodi pomožno naravo takšnih omejitev, če prinaša primer „nova in nerešena vprašanja, ki povzročajo resnično negotovost“, opredeljena kot vprašanja, „ki jih ustrezno veljavno obvestilo Komisije ali objavljena odločba Komisije ne obravnava“.

172. Novo obvestilo zagotavlja smernice o razlaganju obvestila o „pomožnih omejitvah“, da bi olajšalo samooceno udeležencev in izboljšalo pravno varnost. Vsebuje jasne smernice, na primer o najdaljših obdobjih, za katera je mogoče sprejeti omejitve, in zajema tudi veliko večino klavzul, ki po izkušnjah Komisije veljajo kot pomožne za koncentracije.

173. Novo obvestilo obravnava klavzule o nekonkuriranju kot pomožne omejitve za obdobje do treh let, če sta vključeni znanje in dobro ime, in do dveh let, če gre samo za prenos dobrega imena. Pojasnjuje tudi pravila za geografski obseg omejitev ter klavzule o nesodelovanju in varovanju tajnosti. Glede licenčnih pogodb obvestilo še vedno ne zahteva nobenega roka, določa pa jasna pravila za ozemeljske omejitve in sporazume, ki ščitijo izključno dajalca licence. Najdaljše obdobje za obveznosti nakupa in dobave je bilo zaradi vertikalne narave teh omejitev podaljšano s treh na pet let.

174. V nasprotju s prejšnjim obvestilom, ki je določalo triletno časovno omejitev za klavzule o nekonkuriranju v skupnih podjetjih, dopušča novo obvestilo takšne klavzule za celotno trajanje skupnega podjetja. To pa zato, ker potreba po klavzulah o nekonkuriranju v skupnih podjetjih na splošno ni omejena na prehodno obdobje.

1.5. Obvestilo o presoji horizontalnih združitev

175. Po obsežnem posvetovalnem postopku je Komisija januarja v skladu z novo uredbo o združitvah sprejela smernice za presojo horizontalnih združitev (smernice za horizontalne združitve), ki dopolnjujejo novo uredbo o združitvah in so začele veljati skupaj z njo. Smernice za horizontalne združitve določajo analitični pristop, ki ga ima Komisija pri presoji morebitnega konkurenčnega učinka združitev med konkurenčnimi podjetji (tako imenovane horizontalne združitve), in izražajo preoblikovano besedilo stvarnega preizkusa za presojo konkurenčnosti združitev v novi uredbi o združitvah[146].

176. Smernice jasno določajo, da bodo združitve in pripojitve prepovedane le, če povečujejo tržno moč podjetij na način, ki bi lahko škodljivo vplival na potrošnike, predvsem v obliki višjih cen, slabše kakovosti izdelkov ali zmanjšane izbire. V zvezi s tem smernice razlagajo, da imajo združitve lahko za posledico precejšnjo škodo za konkurenco na dva obsežna načina, bodisi zato, ker koncentracija odstrani s trga pomemben vir konkurence („neusklajeni učinki“), bodisi zato, ker povečuje verjetnost protikonkurenčnega usklajevanja med preostalimi podjetji („usklajeni učinki“).

177. Smernice razlagajo okoliščine, v katerih lahko Komisija najde pomisleke o konkurenci, določajo pa tudi jasne kvantitativne navedbe glede tega, kdaj Komisija najverjetneje ne bo posegla, na primer, kadar ima združitev za posledico ravni tržne koncentracije, ki so pod določenimi opredeljenimi ravnmi, merjenimi s tržnim deležem podjetja ali s tako imenovanim „indeksom HHI“[147].

178. Smernice tudi določajo dejavnike, ki lahko ublažijo začetni pomislek, da bi združitev lahko škodila konkurenci. Do tega lahko na primer pride, kadar obstaja verjetnost, da bodo na trg, na katerem delujejo združujoča se podjetja, vstopila druga podjetja. Upoštevano bo tudi dejstvo, da imajo stranke združujočih se podjetij precejšnjo „kupno moč“ in se lahko zlahka zatečejo k alternativnim dobaviteljem.

179. Na koncu smernice določajo, da bo Komisija pri svoji splošni presoji morebitnega učinka združitve na konkurenco pozorno preučila kakršen koli utemeljen zahtevek udeležencev glede tega, da bo imela združitev za posledico pridobitve zaradi učinkovitosti. Da bi se takšna učinkovitost upoštevala, mora koristiti potrošnikom, dosegljiva mora biti samo z združitvijo, obstajati mora verjetnost, da bo uresničena, in biti mora preverljiva.

B – PRIMERI KOMISIJE

1. ODLOčBE, SPREJETE V SKLADU S čLENOM 8

Lagardère/Natexis/VUP[148]

180. Komisija je 7. januarja odobrila predlagano pripojitev družbe Editis (ki se je prej imenovala Vivendi Universal Publishing ali VUP) k skupini Lagardère na podlagi odprodaje približno 60 % njenih sredstev. Pred transakcijo je bila družba Editis vodilna na področju založništva, trženja in distribucije knjig v francoskem jeziku, družba Hachette Livre, založnik družbe Lagardère, pa drugo najuspešnejše podjetje v sektorju.

181. Primer, ki je bil priglašen 14. aprila 2003, je imel za posledico številne odločbe Komisije: ene na podlagi člena 6(1)(c) (začetek postopkov druge faze) z dne 5. junija 2003, ene na podlagi člena 9 (zavrnitev napotitve primera na francoske organe) z dne 23. julija 2003[149], dveh na podlagi člena 11(5) (začasna odložitev postopka) in zadnje na podlagi člena 8(2) z dne 7. januarja 2004. V tem primeru so se pojavile številne pritožbe združenj knjižnih bralcev, prodajalcev na drobno, prodajalcev na debelo, založnikov, avtorjev in ilustratorjev.

182. Preiskava in analiza Komisije sta odkrili, da bi pripojitev celotnega založniškega podjetja Editis, kot je bilo načrtovano v transakciji, ki je bila prvotno priglašena Komisiji, imela za posledico izredno prevladujočo skupino s prometom, ki bi bil vsaj sedemkrat večji od prometa njenega najbližjega tekmeca v francosko govorečih državah Evropske unije. V odziv na ugovore Komisije se je družba Lagardère strinjala, da bo odprodala skoraj vsa sredstva družbe Editis, razen nekaterih (Larousse, Dunod, Dalloz in skupine Anaya), ki prispevajo skoraj 40 % svetovnega prometa družbe, medtem ko so ohranili manj kot 25 % družbe Editis v francosko govorečih regijah EU (tj. na upoštevnih trgih).

183. V francosko govorečem založniškem sektorju so različni udeleženci: (i) bolj vertikalno integrirana Hachette Livre in Editis, ki sta dejavna v celotni knjižni verigi; (ii) štiri srednje velike skupine, tj. Gallimard, Flammarion, Seuil in Albin Michel, ki so deloma vertikalno integrirane; in (iii) mnogo manjših založnikov, ki so po navadi dejavni le v proizvodnji ter se na področju trženja in distribucije naslanjajo na večja podjetja. Glede na takšno ozadje je Komisija ugotovila, da je bila konkurenca med založniki navzoča predvsem na dveh ravneh knjižne verige: prvič, na ravni dostopa do „surovin“ (tj. založniških pravic) in drugič, na ravni dostopa do „trga“ (tj. polic prodajalcev na drobno).

184. Potem ko je Komisija podrobno preučila predlagano transakcijo, je ugotovila številne težave glede konkurence, ki bi bile posledica združitve družb Editis in Hachette Livre, vodilnih akterjev na trgu z najvišjo stopnjo vertikalne integracije. Prvotna transakcija bi imela za posledico oziroma bi okrepila prevladujoče položaje nove pravne osebe po celotni knjižni verigi, predvsem pa v bolj industrializiranem delu založniške dejavnosti: trženju, distribuciji in izdajanju žepnega formata. Nova pravna oseba bi nadzorovala dostop do znanih avtorjev, katerih prodaje so življenjsko pomembne za založnike, in do prodajnih mest, ki ne morejo vsrkati, kaj šele promovirati, več kot omejenega deleža del, objavljenih vsako leto.

185. Glede na obseg težav glede konkurence, povzročenih s kombinacijo družb Editis in Hachette Livre, bi bilo mogoče primer odobriti le na podlagi večjih protiukrepov. Takšni protiukrepi bi morali ponuditi rešitve za trge (založniške pravice, tržne in distribucijske storitve, prodaja knjig), na katerih bi združitev spojila vodilna akterja, prav tako pa tudi obravnavati številne vertikalne in konglomeratske povezave med temi trgi.

186. Družba Lagardère se je posledično zavezala, da bo odprodala vsa sredstva družbe Editis, razen založniške hiše Larousse, ki je dejavna predvsem na področju priročnikov, strokovnih in akademskih založnikov Dalloz in Dunod, ter španske založniške skupine Anaya, ki je dejavna predvsem na področju učbenikov in splošne literature v Španiji in Latinski Ameriki.

187. Komisija je 3. avgusta sklenila, da bo v skladu s protiukrepi odločbe o odobritvi kot kupca celotnega odprodanega premoženja družbe Editis odobrila francosko podjetje Wendel Investissements.

Sony/BMG[150]

188. Skupno podjetje SonyBMG po vsem svetu, razen na Japonskem, združuje dejavnosti posnete glasbe podjetij Sony in Bertelsmann. Ukvarja se samo z dejavnostmi, zajetimi pod naslovom „Umetnik in repertoar“, tj. odkrivanjem in razvojem izvajalcev (pevcev), ter trženjem in prodajo nosilcev zvoka. Nasprotno pa podjetje SonyBMG ne bo dejavno na področju izdelave in fizične distribucije (logistike) nosilcev zvoka. Podobno v skupno podjetje ne bo vključena dejavnost glasbenega založništva podjetij Sony in Bertelsmann.

189. Komisija je preučila konkurenčni učinek predlagane koncentracije na trge posnete glasbe, licenc za glasbo na spletu in distribucije glasbe na spletu. Ker obe matični podjetji ostajata dejavni kot glasbena založnika, je Komisija tudi raziskala, ali bi imelo skupno podjetje za posledico uskladitev konkurenčnega vedenja podjetij Sony in Bertelsmann na trgu glasbenega založništva. Od 9. januarja 2004, ko je bilo priglašeno oblikovanje skupnega podjetja Sony BMG, je Komisija presodila primer v skladu s stvarnim preizkusom Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89[151].

190. V panogi nosilcev zvoka je pet „velikih družb“, in sicer Universal, Sony, EMI, Warner in Bertelsmann (BMG), ki so navzoče po vsem svetu in skupaj pokrivajo približno 80 % evropskega in svetovnega trga. V EGP sestavlja preostali del trga veliko število „neodvisnih udeležencev“, z večinoma nacionalnimi dejavnostmi in nizkimi tržnimi deleži. Po združitvi bosta imela Universal in Sony BMG približno 25-odstotna tržna deleža, kar bo pred družbama EMI in Warner.

191. Preiskava Komisije je bila osredotočena na vprašanje, ali bi koncentracija lahko okrepila oziroma ustvarila položaj skupne prevlade na nacionalnih trgih posnete glasbe. Analiza je potekala v skladu z merili, ki so jih določila evropska sodišča[152], predvsem sodba Sodišča prve stopnje v zadevi Airtours iz leta 2002[153]. V skladu s Sodiščem prve stopnje mora Komisija dokazati verjetnost skupnega dogovora podjetij, trgi pa morajo biti dovolj pregledni, da omogočijo nadzor izpolnjevanja skupnega dogovora udeleženih podjetij. Poleg tega mora obstajati odvračilni mehanizem v primeru odstopanja, stranke in tekmeci pa ne smejo biti zmožni ogroziti rezultatov, ki se pričakujejo od uskladitve.

192. Komisija je odkrila nekatere znake možne uporabe veleprodajnih cen („objavljene cene za zastopnike“ – PPD) kot osrednjih točk in določeno vzporednost razvoja cen pri petih velikih družbah. Vendar te ugotovitve same po sebi še niso zadoščale kot dokaz za usklajevanje cen. Zato je Komisija analizirala tudi razvoj dogodkov na področju popustov velikih družb in ugotovila, da nekateri popusti niso bili popolnoma pregledni in jih je bilo težko spremljati. Poleg tega je bila preglednost trga kljub določeni meri enotnosti formata, določanja cen in trženja nosilcev zvoka zmanjšana zaradi zelo različne glasbene vsebine. Zato je Komisija posledično sklenila, da ni bilo dovolj močnih dokazov za ugotovitev obstoječega položaja prevlade petih velikih družb na trgih posnete glasbe.

193. V zvezi z morebitnim oblikovanjem položaja skupne prevlade na trgih posnete glasbe ni bilo zadostnih dokazov, da bi zmanjšanje števila s petih na štiri velike družbe samo po sebi pomembno spremenilo sestavo trga. Podobno Komisija ni našla zadostnih dokazov, da bi predlagana transakcija okrepila ali oblikovala položaj skupne prevlade na grosističnem trgu licenc za glasbo na spletu. Komisija je preučila tudi vertikalna razmerja med skupnim podjetjem in njegovima matičnima podjetjema, vendar je ugotovila, da predlagana transakcija ne bi pripeljala do prevladujočega položaja niti na maloprodajnem trgu za distribucijo glasbe na spletu, na katerem deluje družba Sony, niti na trgih posnete glasbe v tistih državah, kjer je družba Bertelsmann izdajatelj televizijskega programa. V zvezi z morebitnimi učinki prelivanja po členu 2(4) uredbe o združitvah je Komisija ugotovila, da usklajevanje konkurenčnega vedenja družb Sony in BMG na trgu glasbenega založništva ni verjetno. Na podlagi teh ugotovitev je Komisija 19. julija 2004 odobrila združitev.

AREVA/Urenco/ETC JV[154]

194. AREVA, francoska jedrska skupina, ter Urenco, družba, ki so jo ustanovile vlade Združenega kraljestva, Nizozemske in Nemčije, sta vodilna evropska izvajalca storitev obogatitve urana, ki so potrebne za proizvodnjo goriva za jedrske elektrarne. S to transakcijo skupina AREVA pridobi skupni nadzor nad družbo Enrichment Technology Company (ETC ), podružnico družbe Urenco, dejavno na področju razvoja in proizvodnje centrifug, ki se uporabljajo za obogatitev urana. Centrifugalna tehnologija zagotavlja precejšnje prednosti pred starejšo tehnologijo difuzije plina, ki jo trenutno uporablja skupina AREVA. Družba ETC naj bi dobavljala centrifugalno tehnologijo svojima matičnima podjetjema in tretjim strankam.

195. Projekt so aprila na Komisijo skupno napotile Francija, Švedska in Nemčija. Preiskava Komisije je ugotovila pomisleke o konkurenci v spodnjem delu tržne verige za obogateni uran. Komisija je imela pomisleke, da bi predlagana koncentracija lahko vodila k oblikovanju skupnega prevladujočega položaja v Evropski uniji, predvsem zaradi možnosti, da bi AREVA in Urenco lahko z uresničevanjem svojih pravic veta uporabila družbo ETC za usklajevanje razvoja svojih zmogljivosti.

196. Primer je bil zanimiv tudi zaradi podrobnih argumentov učinkovitosti, ki so jih predložile stranke. Ti so bili povezani s precejšnjimi prihranki stroškov, ki bi jih dosegla AREVA, če bi lahko privzela sodobno Urencovo centrifugalno tehnologijo. Komisija je dvomila o posebnosti združitve, navedene v teh argumentih. Za sprejetje odločbe pa so pomisleke Komisije odpravile zaveze, ki sta jih predložili stranki.

197. S temi zavezami, predloženimi na začetku faze II, sta se AREVA in Urenco najprej zavezala, da bosta odpravila svoje zadevne pravice veta v zvezi s prihodnjimi širitvami zmogljivosti. Drugič, tok poslovno občutljivih informacij med družbo ETC in njenima matičnima podjetjema bo preprečevala vrsta skrbno nadzorovanih ukrepov. Tretjič, stranki sta se zavezali, da bosta Evropski agenciji za preskrbo (ESA) zagotavljali dodatne informacije, ki bodo ESA omogočile, da natančneje spremlja zagotavljanje in določanje cen obogatenega urana ter se po potrebi odzove.

Sonoco/Ahlstrom/JV[155]

198. Komisija je maja prejela priglasitev predlagane koncentracije, s katero dva velika akterja v dejavnosti proizvodnje kartona za tulce in tulcev, družbi Sonoco (ZDA) in Ahlstrom (Finska), nameravata oblikovati skupno podjetje, ki bo združilo njune evropske dejavnosti.

199. Tulci so cevi, izdelane iz kartona za tulce, ki je proizveden predvsem iz recikliranega papirja. Uporabljajo se kot osnova, okoli katere so naviti različni izdelki, kot so papir, film in preja. Na področju tulcev proizvajajo zmogljive tulce za papirnice, kjer gre za izdelke visoke kakovosti, ki se uporabljajo v tiskarstvu za navijanje časopisnega papirja. Tulci nizke vrednosti so standardni izdelki, ki se uporabljajo v vseh dejavnostih.

200. Poglobljena preiskava Komisije je ugotovila pomisleke na trgih tulcev visoke vrednosti, ki se uporabljajo v papirnicah po vsej Skandinaviji, ter o tulcih nizke vrednosti na Norveškem in Švedskem, kjer bi imelo skupno podjetje visoke tržne deleže in kjer bi se izgubil precejšen konkurenčni pritisk, ki ga družba Sonoco izvaja nad družbo Ahlstrom, ki je vodilna na trgu. Za odpravo teh pomislekov sta stranki predlagali odprodajo Ahlstromovega edinega norveškega obrata za proizvodnjo tulcev v Svebergu. Poleg tega sta tudi predlagali, da se združitev ne izpelje, dokler ni najden kupec.

201. Komisija je na tej podlagi koncentracijo odobrila, saj je menila, da bo odprodaja omogočila vstop novega dobavitelja v Skandinaviji, poleg tega pa tudi odstranila glavni del prekrivanja družb v prizadetih skandinavskih državah. Komisija je konec oktobra zares odobrila pripojitev družbe Sveberg k Abzacu, francoskemu proizvajalcu tulcev, ki je precej dejaven na celinski Evropi, medtem ko ga na skandinavskih trgih ni bilo.

Continental/Phoenix[156]

202. Pri pripojitvi družbe Phoenix AG, Hamburg, k nemškemu podjetju Continental AG je šlo za transakcijo med gumarskima podjetjema, ki sta proizvajali predvsem izdelke za avtomobilsko industrijo. Komisija je pripojitev odobrila na podlagi zavez o odprodaji sredstev. Glede na prevladujoči položaj strank na trgu zračnih vzmeti za gospodarska vozila in tekočih trakov s težkimi jeklenimi vrvmi je bila odobritev mogoča šele po tem, ko je Komisija prejela zaveze, ki bi lahko odpravile ugotovljene težave glede konkurence.

203. S transakcijo je družba Continental, proizvajalka pnevmatik, zavornih sistemov in tehničnih gumarskih izdelkov, pridobila izključni nadzor nad družbo Phoenix AF, ki je prav tako dejavna na področju proizvodnje tehničnih gumarskih izdelkov (npr. sistemov vzmetenja, protivibracijskih sistemov, gumijastih cevi in tekočih trakov). Phoenix skupaj nadzira nemško družbo Vibracoustic GmbH & Co KG, prek katere distribuira zračne vzmeti za tovornjake in avtomobile.

204. Pripojitev bi pripeljala do precejšnjih prekrivanj na različnih trgih tehničnih gumarskih izdelkov, predvsem pa na trgih zračnih vzmeti in tekočih trakov z jeklenimi vrvmi. Zračne vzmeti se uporabljajo kot deli za vzmetenje v gospodarskih vozilih, avtomobilih in železniških vozilih. Težki tekoči trakovi z jeklenimi vrvmi se uporabljajo za prevoz težkega blaga na dolge razdalje, predvsem pri izkopavanju lignita.

205. Združitev je Komisiji maja priglasila družba Continental. Po določitvi pomislekov o potencialni konkurenci na trgih zračnih vzmeti za gospodarska vozila, avtomobile in železniška vozila ter težkih tekočih trakov z jeklenimi vrvmi in filtrskih trakov je Komisija 29. junija začela poglobljeno preiskavo.

206. Komisijina obsežna preiskava trga je potrdila njene pomisleke o trgih zračnih vzmeti za gospodarska vozila (prodajanih proizvajalcem in dobaviteljem originalne opreme – „OEM/OES“) in težkih tekočih trakov z jeklenimi vrvmi. Pripojitev je zares združila vodilna akterja na teh dveh trgih in bi pripeljala do skupnega tržnega deleža na obeh trgih, ki bi precej presegal 60 %, ostalo pa bi le nekaj manjših tekmecev. Komisija je nadalje našla dokaze o precejšnjih ovirah za vstop na oba trga, predvsem zaradi tega, ker proizvodnja in distribucija zračnih vzmeti in tekočih trakov vključujeta posebno proizvodnjo in strokovno znanje strank. Temu primerno so morali novi dobavitelji iti skozi dolgotrajen kvalifikacijski postopek, preden se jih je sploh lahko začelo obravnavati kot morebitne dobavitelje.

207. Da bi odpravili pomisleke Komisije o konkurenci, se je družba Continental zavezala, da bo odprodala Phoenixov 50-odstotni sonadzorni delež v skupnem podjetju Vibracoustic edinemu preostalemu imetniku deleža, podjetju Freudenberg (Nemčija).

208. Poleg tega se je družba Continental zavezala doseči, da bo družba Phoenix v celoti odprodala svojo proizvodnjo zračnih vzmeti za gospodarska vozila (OEM/OES), ki poteka v obratu na Madžarskem. Ti dve zavezi sta v celoti odpravili prekrivanje dejavnosti strank na področju zračnih vzmeti za gospodarska vozila (OEM/OES).

209. Družba Continental se je tudi zavezala, da bo svojemu tekmecu, družbi Sempertrans, prodala proizvodno linijo širokih tekočih trakov z jeklenimi vrvmi. Ta odprodaja bo družbi Sempertrans omogočila, da bo konkurenčna združeni pravni osebi v celotni paleti tekočih trakov z jekleno vrvjo, ter tako odpravila pomisleke o konkurenci na področju tekočih trakov z jekleno vrvjo.

ENI/EDP/GDP[157]

210. Komisija je 9. decembra sklenila prepovedati predlagano pridobitev skupnega nadzora portugalske elektroenergetske družbe Energias de Portugal (EDP) in italijanske elektroenergetske družbe ENI nad portugalsko plinsko družbo Gás de Portugal (GDP). Po poglobljeni preiskavi je Komisija ugotovila, da bi posel okrepil prevladujoči položaj družbe EDP na grosističnih in maloprodajnih trgih električne energije na Portugalskem ter prevladujoči položaj družbe GDP na portugalskih trgih plina. Tako bi koncentracija precej zmanjšala oziroma si vnaprej pridobila pravico do učinkov liberalizacije trgov električne energije in plina na Portugalskem ter povečala cene za gospodinjske in industrijske uporabnike. Protiukrepi, ki sta jih predlagali družbi EDP in ENI, niso zadoščali za odpravo pomislekov o konkurenci.

211. Družba EDP proizvaja, distribuira in dobavlja električno energijo na Portugalskem. Prek svojih španskih podružnic (družb Hidrocantabrico in Naturcorp) je družba EDP na področju elektrike in plina precej dejavna tudi v Španiji. ENI je italijanska družba, ki je mednarodno dejavna na vseh ravneh dobavne in distribucijske verige električne energije.

212. Družba GDP je dejavna na vseh ravneh plinske verige na Portugalskem. Ima izključne pravice za uvoz, shranjevanje, prevoz in grosistično dobavo zemeljskega plina ter nadzira pet od šestih portugalskih lokalnih podjetij za distribucijo plina (šesto, podjetje Portgás, nadzira družba EDP).

213. Družbi EDP in ENI sta 9. julija priglasili koncentracijo v zvezi s pridobitvijo skupnega nadzora nad družbo GDP, ki sta jo prej nadzirala portugalska država in družba ENI. V tem primeru je veljala prejšnja uredba o združitvah, saj je bil osnovni zavezujoči sporazum datiran pred začetkom veljavnosti nove uredbe o združitvah. Priglašena koncentracija je bila del širše transakcije, ki je vključevala prenos omrežja za transmisijo plina v lasti družbe GDP na družbo REN, portugalskega operaterja elektroenergetskega omrežja, v določenem časovnem okviru. Prenos omrežja je pomenil drugačno koncentracijo, ki je spadala pod pristojnost portugalskih organov.

Upoštevni proizvodni trgi

214. Komisija je ugotovila, da transakcija vpliva na naslednje upoštevne proizvodne trge. Na področju električne energije: grosistična dobava električne energije, z uravnoteženjem energetskih in pomožnih storitev, dobava električne energije na drobno velikim industrijskim uporabnikom in dobava električne energije na drobno manjšim uporabnikom. Na področju plina: dobava plina proizvajalcem električne energije, dobava plina lokalnim distribucijskim podjetjem (LDP), dobava plina velikim industrijskim uporabnikom in dobava plina manjšim uporabnikom.

215. Od srede leta 2004 so bili vsi trgi električne energije v celoti odprti konkurenci. Na plinskem trgu bo Portugalska zaradi njegovega statusa novo nastajajočega trga še naprej imela koristi od odstopanja od koledarja liberalizacije, ki ga določa druga direktiva za področje plina (2003/55/ES). Zato se bo odpiranje portugalskih plinskih trgov konkurenci začelo najpozneje leta 2007, končalo pa leta 2010. Portugalska vlada je navedla, da se bo liberalizacija morda začela prej.

Geografski trgi

216. Komisija je ugotovila, da so bili vsi upoštevni trgi večinoma nacionalnega obsega.

217. Stranke so uveljavljale mnenje, da bo grosistični trg električne energije kmalu zajemal celoten Pirenejski polotok, predvsem zaradi pričakovane uvedbe iberskega sistema trgovanja z električno energijo (MIBEL). Vendar pa je Komisija ugotovila, da so uvedbo sistema MIBEL v zadnjih letih večkrat preložili: preden bo sistem MIBEL dejansko lahko začel delovati, je treba odstraniti še mnoge pomembne regulativne ovire; konkurenčni pogoji med Španijo in Portugalsko se bodo verjetno še naprej precej razlikovali tudi po uvedbi sistema MIBEL; ne glede na uvedbo sistema MIBEL bo načrtovana raven medsebojnih povezav med Španijo in Portugalsko ostala omejena in ni bilo mogoče sklepati, da bi do učinkovite integracije obeh trgov dejansko prišlo v časovnem okviru, ustreznem za presojo združitve. Posledično je Komisija menila, da je grosisitični trg električne energije nacionalnega obsega in bo v prihodnjih letih takšen tudi ostal.

218. Stranke niso izpodbijale ugotovitve o nacionalnem obsegu drugih trgov, na katerih so bila ugotovljena vprašanja konkurence.

Krepitev prevladujočega položaja družbe EDP na portugalskih trgih električne energije

219. Komisija je ugotovila, da ima družba EDP prevladujoč položaj na vseh zgoraj navedenih portugalskih trgih električne energije. Predvsem ima družba EDP v rokah 70 % zmogljivosti za proizvodnjo električne energije na Portugalskem in je največji uvoznik električne energije; družba EDP ima v lasti skoraj 100 % distribucije električne energije na Portugalskem; konkurenčni projekti za plinsko elektrarno (CCGT[158]) so nejasni in družba EDP ima vpliv na enega od njih (Tejo Energia); uvoz pa še naprej ne bo zadostoval za izpodbijanje prevlade družbe EDP.

220. Združitev bi okrepila prevladujoči položaj EDP, kar bi bila posledica horizontalnih in vertikalnih učinkov. Glede horizontalnih učinkov (na vseh trgih električne energije) je treba omeniti, da bi brez združitve družba GDP zelo verjetno na Portugalskem zgradila CCGT in postala eden glavnih tekmecev na trgih električne energije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da dostop do konkurenčnih dobav plina pomeni precejšnjo prednost na področju električne energije, saj so CCTG zdaj najbolj običajen način proizvodnje nove energije, ter da bi se družba GDP lahko naslonila na svojo blagovno znamko in bazo uporabnikov plina, ki bi ji lahko ponudila skupno dobavo plina in elektrike (dvojna ponudba goriva).

221. Glede nehorizontalnih učinkov (grosistični trg električne energije) je treba omeniti, da bi predlagana koncentracija združeni pravni osebi zagotovila privilegiran in prednostni dostop do pravno zaščitenih informacij o stroških njenih tekmecev, kar bi ji prineslo precejšnjo prednost; dostop do portugalskih plinskih virov in infrastrukture; ter zmožnost in pobudo za nadzor cen plina in povečanje stroškov njenih tekmecev.

Krepitev prevladujočega položaja družbe GDP na portugalskih trgih plina

222. Komisija je ugotovila, da ima družba GDP zaradi svojega trenutnega položaja zakonitega monopolista prevladujoč položaj na večini trgov. Prevladujoči položaj družbe GDP na teh trgih bi lahko predlagana transakcija okrepila, saj bi združeni pravni osebi omogočila, da kot posledico liberalizacije uvede nadaljnje oviranje konkurence. To je predvsem zaradi naslednjih razlogov.

223. V zvezi z dobavo plina CCGT in LDP je treba povedati, da bi priglašena transakcija vnaprej izključila celotno povpraševanje po plinu, ki ga je doslej nadzirala družba GDP, tj. kratkoročne zahteve DDGT, ki so v lasti družbe EDP, oziroma ki jih družba EDP nadzira, ter povpraševanje po plinu družbe LDP Portgás.

224. Glede področja dobave plina velikim industrijskim uporabnikom in malim uporabnikom je treba povedati, da bi družba EDP najverjetneje vstopila na te trge, potem ko bodo liberalizirani, predvsem če se upošteva, da EDP upravlja CCGT za proizvodnjo elektrike, kar pomeni močno spodbudo za vstop na trge dobave plina; da bi se družba lahko naslonila na svoje uporabnike na področju električne energije (EDP nadzira skoraj 100 % električne distribucije na Portugalskem), katerim bi ponudila skupno dobavo plina in elektrike (dvojno gorivo); ter da bi se družba lahko naslonila tudi na izkušnje, sloves in bazo strank LDP Portgás. Pomembnost vstopa na trge plina je razvidna tudi iz nedavne pripojitve drugega največjega akterja na trgu plina v Španiji (Naturcorp) k družbi EDP. Po združitvi bi se ta pomembna potencialna konkurenca izgubila.

Protiukrepi, ki jih predlagajo stranke

225. Stranke so 28. oktobra in 17. novembra predložile protiukrepe za obravnavanje zgoraj opisanih pomislekov o konkurenci. Med drugim so predlagale odprodajo sredstev LDP (Setgás), prenos plinskih infrastruktur in uvoznih zmogljivosti na družbo REN, ki je operater električnega omrežja, ter dajanje v zakup proizvodnje energije, enakovredne tretjini proizvodnje plinske elektrarne družbe EDP. Komisija je te protiukrepe tržno preverila in ugotovila, da še zdaleč ne rešijo vseh vprašanj o konkurenci. Na primer, Komisija je opazila, da je delež družbe Setgás na maloprodajnem trgu plina le 8-odstoten, medtem ko je delež LDP Portgás, ki ga nadzira družba EDP, skoraj 30-odstoten; čeprav bi bil prenos plinske infrastrukture na REN (preoblikovanje lastništva) pozitivna poteza, ni bilo zagotovljenih zadostnih razpoložljivih zmogljivosti za uvoz tretjih strank; predlagano dajanje v zakup proizvodnje energije v plinski elektrarni EDP je predstavljalo samo 4 % proizvodnih zmogljivosti na Portugalskem in bi povzročilo visoko stopnjo odvisnosti zakupnika od EDP. Takšen zakupnik ne bi imel ne zmožnosti ne pobude za močno konkurenčno omejevanje družbe EDP.

226. Nekaj časa po roku za predložitev protiukrepov so stranke predlagale popravljene zaveze, ki pa niso naravnost obravnavale pomislekov o konkurenci zaradi transakcije.

Sklep

227. Komisija posledično ni imela druge izbire, kot da prepove predlagano transakcijo, saj bi ta okrepila prevladujoči položaj družb EDP in GDP na trgu električne energije in plina na Portugalskem. Transakcija bi vnaprej zagotovila pozitivne učinke tekoče ali načrtovane liberalizacije trgov električne energije in plina na Portugalskem, kar bi imelo za posledico višje cene za industrijske in gospodinjske uporabnike ter izgubo konkurenčnosti za portugalsko gospodarstvo. Odvrnila bi vstop tujih tekmecev na portugalske trge energije in razvoj čezmejne konkurence ter s tem ovirala nadaljnje oblikovanje konkurenčnih paniberskih trgov energije in dolgoročno trgov energije, povezanih na evropski ravni.

2. Odločbe, sprejete v skladu s členom 6(1)( b ) IN 6(2)

Hoechst/Rhône-Poulenc[159]

228. Komisija je 9. avgusta 1999 odobrila koncentracijo družb Hoechst AG in Rhône-Poulenc SA, kar je imelo za posledico oblikovanje družbe Aventis, v skladu z zavezami za odstranitev številnih pomislekov o konkurenci. Zaveze so vključevale odprodajo deleža v kemičnem podjetju Rhodia, kar je odpravilo pomisleke zaradi horizontalnih prekrivanj z dejavnostmi Aventisove podružnice Wacker Chemie.

229. Ob združitvi je imela družba Rhône-Poulenc v lasti 67,3 % družbe Rhodia in do leta 2003 je uspela prodati večino svojega deleža, a je še vedno ostala največji imetnik deleža z zakonitim lastništvom približno 15 % delnic in gospodarskim interesom v nadaljnjih 10 %. Glede na stalno slabšanje finančnega zdravja družbe Rhodia in nujno potrebo po odpravi negotovosti zaradi bližnjega finančnega preoblikovanja podjetja se je Komisija z odločbe z dne 30. januarja 2004 strinjala, da bo prvotno zavezo družbe Rhodia nadomestila z drugo, po kateri naj bi družba Aventis odprodala svoj posredni 49-odstotni delež v družbi Wacker-Chemie.

GE/Amersham[160]

230. Komisija se je 21. januarja odločila odobriti predlagano pripojitev družbe Amersham Plc. iz Združenega kraljestva, ki se ukvarja z diagnostičnimi farmacevtskimi izdelki in bioznanostjo, k družbi General Electric Company (GE) iz ZDA.

231. Družba Amersham izdeluje diagnostične farmacevtske izdelke, ki diagnostični opremi, kot so čitalniki, omogočajo upodobitev zdravstvenega stanja telesa, proizvaja pa tudi biofarmacevtske izdelke. Družba GE je diverzificirano industrijsko podjetje, dejavno na različnih proizvodnih, tehnoloških in storitvenih področjih, vključno z zdravstvenimi sistemi. Podjetje GE Medical Systems je specializirano za tehnologijo upodabljanja medicinske diagnostike.

232. Predlagana pripojitev ni pripeljala do horizontalnih prekrivanj. Ker pa se izdelki družb GE in Amersham v zdravstvu dopolnjujejo in morajo bolnišnice za nekatere aplikacije za upodabljanje kupiti strojno opremo in tudi farmacevtske izdelke, je Komisija svojo analizo usmerila v kakršne koli konglomeratske učinke, izhajajoče iz združitve. Komisijo je še zlasti skrbelo, da bi bila družba GE spodbujena k ponudbi svežnjev izdelkov po ugodnejših cenah, kot bi bil znesek posameznih izdelkov, ali pa s takšnim oblikovanjem svojih izdelkov, da bi izdelki družbe Amersham delovali bolje z opremo družbe GE kot z opremo tekmecev (tehnično povezovanje).

233. Vendar pa je preiskava trga pokazala, da takšen scenarij ni bil verjeten. To pa zato, ker niti družba GE niti družba Amersham v Evropi nista imeli prevladujočega položaja na področju svojih izdelkov. Poleg tega so se tako stranke kot številni tekmeci strinjali, da je na zadevnih trgih močna konkurenca s sposobnimi proizvajalci opreme, kot so Philips, Siemens in Toshiba, ter močnimi proizvajalci farmacevtskih izdelkov, kot so Schering, Bristol Myers Squibb, Tyco/Mallinckrodt in Bracco. Zato je Komisija sklenila, da ti akterji najverjetneje ne bodo vnaprej izključeni s trga ali potisnjeni na rob. Odpravljeni so bili tudi pomisleki o tehničnem povezovanju, saj je Komisija ugotovila, da so bili različna obstoječa oprema in farmacevtski izdelki popolnoma interoperabilni ter da se takšna interoperabilnost najverjetneje ne bo zmanjšala, ko bodo na trg prišli novi izdelki.

Air Liquide/Messer[161]

234. 15. marca je bila v skladu s pogoji odobrena združitev francoskega koncerna Air Liquide in nemške družbe Messer Group. Družba Messser Group je imela obrate v Nemčiji, Združenem kraljestvu in Združenih državah. Komisijo je skrbelo, da bi imela pripojitev za posledico visoke cen za uporabnike plina – zlasti v Nemčiji. Vendar pa so bile ponujene precejšnje odprodaje, ki so omogočile regulativno odobritev, ne da bi bila potrebna poglobljena preiskava.

235. Družbi Air Liquide in Messer Group proizvajata in distribuirata pline za industrijske in medicinske namene (kot so kisik, dušik in argon) ter izvajata povezane storitve. S tem poslom bi si družba Air Liquide – svetovno vodilna v sektorju industrijskih plinov – pridobila dolgo iskani trden položaj v Združenem kraljestvu, kjer ni bilo nobenih prekrivanj. Vendar pa bi povzročila tudi pomisleke o konkurenci na že koncentriranem evropskem trgu tonažnega plina, ki ga po navadi uporabljajo petrokemična in jeklarska podjetja, ter trgu posebnih plinov za elektroniko. Na nacionalni ravni so poleg tega obstajali pomisleki o oblikovanju duopola v Nemčiji (skupaj z družbo Linde AG) za pline, dobavljene v razsutem stanju ter jeklenkah za rabo v industriji in medicini.

236. V odziv na pomisleke Komisije se je družba Air Liquide zavezala, da bo odprodala precejšnje dele svojih obratov ali obratov družbe Messer v Nemčiji. Te odprodaje so vključevale dele cevovodnih omrežij družbe Messer in več tonažnih obratov, naprave za utekočinjanje plinov iz zraka in polnilnih središč za jeklenke ter povezane baze strank. Tudi družba Air Liquide se je zavezala, da bo odprodala udeležbo družbe Messer v njenem skupnem podjetju z družbo Nippon Sanso, ki proizvaja posebne pline za elektroniko.

Sanofi Synthelabo/Aventis[162]

237. Farmacevtska družba Sanofi-Synthélabo SA je januarja napovedala ponudbo za prevzem družbe Aventis SA, ki jo je Komisija odobrila v skladu s pogoji. Obe družbi sta imeli sedež v Franciji. Sam Aventis je bil posledica združitve med družbama Hoechst in Rhône-Poulenc, ki je bila odobrena avgusta 1999 v skladu s pogoji. S to združitvijo bi nastala ena največjih farmacevtskih družb na svetu, sprožila pa je nekaj pomislekov o konkurenčnosti na trgih, kjer so se dejavnosti družb prekrivale. Pokazalo se je, da bi se konkurenca lahko zmanjšala v škodo bolnikov s trombozo, kolorektalnim rakom in nespečnostjo.

238. Vsa prekrivajoča se področja so zadevala medicinske proizvode za humano medicino. Takšni izdelki so se uporabljali za zdravljenje srčne kapi, slabo arterijsko cirkulacijo, vnetja ušesa, nosu in grla, nespečnost, največ prekrivanja pa je bilo na trgih heparinov in heparoidov (v 11 državah EU) ter pri zdravljenju kolorektalnega raka (v sedmih državah EU). Prizadeta področja so vključevala tudi prodajo vitaminov, mišičnih relaksantov in antibiotikov. Za pomiritev Komisijinih dvomov je družba Sanofi bodisi prodala povezane poslovne dejavnosti ali podelila licence zanje v 14 državah EU, do največjega števila prekrivanj pa je prišlo v Franciji.

Group 4 Falck/Securicor[163]

239. Komisija je izdala regulativno odobritev tudi za predlagano združitev med družbama Securicor in Group 4 Falck, potem ko sta družbi odpravili pomisleke o zmanjšani konkurenci na nekaterih trgih varnostnih storitev v Luksemburgu, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu. Anglo-danska združitev bi imela za posledico oblikovanje varnostne družbe, ki bi bila za švedsko družbo Securitas druga največja na svetu.

240. Danska družba Group 4 Falck in družba Securior s sedežem v Združenem kraljestvu se ukvarjata z zagotavljanjem storitev zasebnega varovanja. Obe zagotavljata širok razpon dejavnosti, kot so prevoz, varovalne storitve, alarmni sistemi in pravosodne storitve (npr. upravljanje in prevoz zapornikov). Vsa sredstva strank naj bi združili v novo družbo, ki bi se imenovala Group 4 Securicor, razen pravosodnih dejavnosti družbe Group 4 Falck (ki bi jih pred dokončanjem združitve prodali tretjemu podjetju).

241. Družba Group 4 Falck je dejavna v 80, družba Securior pa v 50 državah. Skupaj bi postali resen tekmec vodilni družbi na svetovnem trgu, družbi Securitas s sedežem na Švedskem. Zaradi različnega ureditvenega okvira v vsaki državi je zagotavljanje varnostnih storitev urejeno na nacionalni ali regionalni ravni. Posledično je bila združitev analizirana od države do države. Vendar pa so se kljub svetovnemu dosegu združenih družb njune dejavnosti prekrivale samo v šestih državah Evropske unije: v Franciji, Nemčiji, na Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu.

242. Preiskava Komisije je ugotovila pomisleke o konkurenci na treh geografskih območjih: storitve prevoza gotovine, varovanja z osebjem ter nadzora alarma in odziva na alarm v Luksemburgu; storitve varovanja z osebjem na Nizozemskem ter storitve prevoza gotovine na Škotskem. V odziv na pomisleke Komisije sta družbi Group 4 Falck in Securicor odprodali poslovno dejavnost varovanja družbe Securicor v Luksemburgu, poslovno dejavnost varovanja z osebjem skupine Group 4 Falck na Nizozemskem in njene dejavnosti prevoza gotovine na Škotskem.

Owens-Illinois/BSN Glasspack[164]

243. Komisija je odobrila pripojitev francoskega proizvajalca steklene embalaže BSN Glasspack SA k njegovemu tekmecu, registriranemu v ZDA, družbi Owens-Illinois Inc. Steklena embalaža, ki jo proizvajata združujoči se družbi, se uporablja za pakiranje izdelkov, kot so brezalkoholne pijače, vino, mineralna voda, olivno olje, kečap in drugi prehrambni izdelki.

244. Družba Owens-Illinois je mednarodna proizvajalka steklene embalaže, strojev za izdelavo steklene embalaže in plastične embalaže ter povezane opreme. V Evropski uniji ima zmogljivosti za proizvodnjo steklenih izdelkov na Finskem, v Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu. Družba BSN proizvaja in prodaja stekleno embalažo za pijače in hrano ter ima proizvodne zmogljivosti v Franciji, Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Španiji. Mreža evropskih obratov obeh podjetij je precej komplementarna. Vendar pa sta družbi Owens-Illinois in BSN Glasspack neposredni tekmici na dveh regionalnih trgih, ki zajemata severovzhodno Španijo/jugozahodno Francijo ter jugovzhodno Francijo/severno Italijo. Pri stekleni embalaži gre za voluminozne pošiljke izdelkov, ki pa se po navadi dobavljajo v obsegu 300–400 km od proizvodnega obrata, zato lahko dobavno področje obrata zajema regije na obeh straneh državne meje.

245. Prvotno priglašena transakcija bi pripeljala do visokih tržnih deležev v zadevnih regijah in bi z že tako visoko koncentriranih trgov odstranila pomembnega tekmeca. Poleg združujočih se partnerjev bi v teh regijah preostal le še en večji igralec, to je francosko podjetje St. Gobain, medtem ko so drugi tekmeci v prizadetih regijah precej majhni. Tako bi se na teh področjih število velikih dobaviteljev posledično zmanjšalo s treh na dva.

246. Da bi družba Owens-Illinois omilila pomisleke Komisije, je ponudila odprodajo proizvodnega obrata neodvisnemu in za preživetje sposobnemu tekmecu v vsaki od obeh prizadetih regij, tj. v Milanu v Italiji in v Barceloni v Španiji.

247. Posel ni sprožil nobenih pomislekov v preostalem EGP, saj se prodajne dejavnosti obeh partnerjev načeloma ne prekrivajo, kjer pa se, se bo združena pravna oseba soočila s konkurenco številnih velikih tekmecev, vključno z družbami St. Gobain, Rexam, Ardagh, Weigand in Allied Glass.

GIMD/Socpresse[165]

248. Komisija je 16. junija odobrila predlagano pripojitev družbe Socpresse k skupini Marcel Dassault Industrial Group (GIMD), v skladu s pogoji.

249. GIMD je francoska skupina, ki se zanima predvsem za aeronavtiko, računalništvo, vinogradništvo in revije. Naslovi, ki jih objavlja družba GIMD, vključujejo Valeurs Actuelles, Le Journal des Finances, Finances Magazine in Le Spectacle du Monde. Družba Socpresse je tudi francosko podjetje, ki izdaja nacionalne in regionalne dnevne časopise, revije in strokovne publikacije. Je matično podjetje družbe Figaro Holding, ki izdaja dnevnik Le Figaro in Figaro Magazine, in družbe Groupe L’Express–L’Expansion, ki izdaja številne revije, vključno z revijami L’Express, L’Expansion, La Vie Financière in Mieux Vivre Votre Argent.

250. Preiskave Komisije so pokazale, da bi skupina GIMD/Socpresse nadzirala precej večje število gospodarskih in finančnih revij, kot njeni tekmeci, kar bi jo postavilo v privilegiran položaj, zlasti glede oglaševalcev, ki želijo doseči bralce finančnih revij. Z uporabo močne agencije Socpresse, ki prodaja oglaševalski prostor v več kot 80 revijah in dnevnikih, bi si lahko vzpostavila prevlado na trgu.

251. Zato je transakcija sprožila pomisleke o konkurenci v Franciji na trgih za prodajo oglaševalskega prostora v ekonomskih in finančnih revijah, saj niti tekmeci niti kupci oglaševalskega prostora (oglaševalci) ne bi mogli zagotoviti protiuteži združeni moči družb Socpresse in GIMD, ki bi imeli skoraj 50-odstotni tržni delež. Na splošno se oglaševalci pogajajo individualno z založniki ali njihovimi agencijami in zato nimajo nobene resnične kupne moči.

252. Da bi družba GIMD odpravila pomisleke o konkurenci in se tako izognila poglobljeni preiskavi, je ponudila odprodajo ekonomske in finančne revije La Vie Financière, ki jo izdaja skupina Express-Expansion Group, kar je glede na kakovost in sloves publikacije po mnenju Komisije zadoščalo za razpršitev njenih dvomov. Zaradi zagotovitve, da bo večina novinarjev, ki delajo za La Vie Financière, ostala pri tej reviji, tudi ko bo prodana, in da ne bodo uresničili svoje pravice do odhoda v skladu s clause de cession, ki jo določa francoska gospodarska zakonodaja za imetnike novinarskih izkaznic, pa bo Komisija poskusila zagotoviti, da bo kupec publikacije v založništvu dovolj verodostojen, da bo zagotovil neokrnjenost naslova in učinkovito dolgoročno konkurenco na trgu.

Syngenta CP/Advanta[166] in Fox Paine/Advanta[167]

253. Komisija je 17. avgusta v skladu s pogoji odobrila predlagano pripojitev družbe Advanta BV, na nizozemskem registrirane proizvajalke semen, k švicarski družbi Syngenta Crop Protection AG. Družba Syngenta Crop Protection AG je podružnica družbe Syngenta AG, ki se, podobno kot družba Advanta BV, ukvarja s pripravo, proizvodnjo, obdelavo in prodajo različnih vrst semen.

254. Preiskava trga, ki jo je opravila Komisija, je pokazala na resne pomisleke o konkurenci na številnih nacionalnih trgih semen v EU. Šlo je za semena sladkorne pese v Belgiji, na Finskem, v Franciji, na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji, Avstriji, na Irskem in v Italiji, za koruzna semena na Danskem, Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, sončnična semena na Madžarskem in v Španiji ter za francoski trg jarega ječmenovega semena in trg Združenega kraljestva za semena plezalnega graha (vrsta grahovega semena).

255. Transakcija bi oblikovala zelo močno vodilno podjetje na trgu, ki bi bilo pogosto dvakrat ali večkrat večje od naslednjega tekmeca. Na trgu semen sladkorne pese bi predlagana transakcija združila dva od treh velikih evropskih proizvajalcev semena sladkorne pese, ki so tudi glavni dobavitelji semen sladkorne pese v Evropi.

256. Da bi družba Syngenta odpravila pomisleke Komisije, je ponudila odprodajo celotnega evropskega posla s semeni družbe Advanta neodvisnemu kupcu ter s tem v celoti odpravila prekrivanje dejavnosti strank na vseh upoštevnih trgih v Evropski uniji.

257. Nekaj dni pozneje, 20. avgusta, je Komisija odobrila predlagano pripojitev Advantinih svetovnih dejavnosti na področju semen sladkorne pese, oljne repice, sirka, sončnic, trav ter dejavnosti na področju koruze in žitaric zunaj Severne Amerike k družbi Fox Paine, ameriški upraviteljici investicijskih sredstev. Na podlagi te transakcije so bile zaveze družbe Syngenta v koncentraciji Syngenta/Advanta izpolnjene.

258. Komisijin pregled transakcije Fox Paine/Advanta je pokazal, da je imela družba Fox Paine interes v številnih sektorjih, vključno z večinskim deležem v družbi Seminis, proizvajalki semen iz ZDA, ki razvija, goji in prodaja semena sadja in zelenjave tudi v Evropi. Dejavnosti družb Seminis in Advanta so se prekrivale na trgih semen plezalnega graha in čebule, vendar preiskava trga ni odkrila posebnega pomisleka o konkurenci, saj se bodo stranke še naprej srečevale s konkurenco drugih pomembnih akterjev.

Cytec/UCB Surface Specialties[168]

259. Komisija je 17. decembra v skladu z zavezami odobrila predlagano pripojitev podjetja UCB’s Surface Specialties (Surface Specialties) k družbi Cytec Industries Inc. (Cytec) iz ZDA.

260. Družba Cytec proizvaja posebne kemikalije in materiale, vključno s kemikalijami za miniranje in obdelavo voda, kemikalije za premaze, lepila in kemikalije za sestavljene materiale in gradbene sestavine. Družba Surface Specialties, ki je del belgijske kemične in farmacevtske družbe UCB, proizvaja kemikalije za premaze, lepila in kemikalije, ki se uporabljajo za grafične aplikacije.

261. Komisija je v preiskavi trga našla resne pomisleke o konkurenci zaradi kombinacije dejavnosti združujočih se partnerjev na trgih aminosmol, ki se uporabljajo kot zamreževalci v industrijskih tekočih premazih, in pospeševalcev sprijemanja za okrepljeno gumo. Družba Cytec je odpravila to pomisleke s ponudbo odprodaje obrata Fechenheim družbe Surface Specialties (Nemčija), ki prispeva skoraj vso evropsko proizvodnjo družbe Surface Specialties.

262. Komisija je tudi preverila, ali bi spojitev družbe Cytec, ki je pomemben dobavitelj akrilamida, z družbo Surface Specialties, ki uporablja akrilamid kot vložek v svoji proizvodnji lepil in aditivov k smoli, vnaprej izključila dobave akrilamida tretjim strankam. Preiskava trga ni potrdila teh pomislekov, saj se družba Cytec srečuje z verodostojnimi tekmeci za dobavo akrilamida, in je očitno, da je skupnim potrebam družbe Surface Specialties namenjen le obroben del proizvodnje družbe Cytec.

Polje 7: Prvi korak pri konsolidaciji evropskega letalstva – združitev družb Air France in KLM ter povezava med družbama Air France in Alitalia Uvod Zadnja tri leta so bila še posebej plodna za zakonodajo Skupnosti na področju letalstva. Sodbe v primeru „Odprto nebo“[169] iz leta 2002 in zakonodajno prizadevanje, s katerim je v zadnjih letih začela Komisija[170], sta oblikovala pravno podlago za razvoj pravega notranjega trga za panogo civilnega letalstva. Potem so bile na vrsti evropske letalske družbe, da se odzovejo na to novo pravno okolje in oblikujejo akterje po vsej EU ter tako odpravijo razdrobljenost evropske letalske industrije[171]. Od leta 2002 sta bili družbi Air France in KLM prva evropska prevoznika, ki sta izkoristila to priložnost. Leta 2004 je morala Komisija zagotoviti, da bo ta proces konsolidacije potekal popolnoma skladno s pravili konkurence. Družbi Air France („AF“) in KLM sta napovedali svojo združitev v drugi polovici leta 2003, Komisija pa jo je odobrila 11. februarja[172]. Kmalu po odločbi o AF/KLM je bilo 7. aprila družbi AF odobreno izvzetje po členu 81(3) ES za njeno tradicionalnejšo povezavo z družbo Alitalia („AZ“)[173]. Vzporednost v smislu časa in akterjev pri obeh primerih je dobra priložnost za primerjavo obravnavanja letalskih primerov v skladu s členom 81 in uredbo o združitvah („ECMR“). Pravni okvir obeh transakcij in novi trendi v evropski letalski industriji Da bi večje letalske družbe zajele večje število namembnih krajev in izboljšale izkoriščenost zmogljivosti pri nižjih stroških, vzpostavljajo sisteme pesta in napere ter koncentrirajo promet v svojih središčih. Ta cilj se nadalje zagotavlja s sklepanjem sporazumov z drugimi letalskimi družbami, ki so lahko v obliki strateške povezave (npr. AF/AZ) ali združitve (npr. AF/KLM). V primerjavi s povezavami omogočajo združitve boljšo racionalizacijo in integracijo mrežne strukture združujočih se prevoznikov. Vendar pa so bile združitve v EU med prevozniki različnih nacionalnosti zapletene zaradi sistema dvostranskih mednarodnih sporazumov, ki urejajo prometne pravice med državami. V skladu z Mednarodno konvencijo o letalstvu z dne 7. decembra 1947 (Čikaška konvencija) je vsaka suverena država pristojna za podeljevanje prometnih pravic v svojem zračnem prostoru. Na tej podlagi so se prometne pravice prevoznikom iz tretjih držav podeljevale z dvostranskimi sporazumi, pri čemer dve državi podpisnici pogosto podelita prometne pravice samo prevoznikom z nacionalnostjo teh držav („klavzula nacionalnosti“). Čeprav je EU notranji trg na področju letalstva uresničila do leta 1997[174], kar je prevoznikom Skupnosti omogočilo konkurirati na evropskem trgu, so za mednarodne polete v EU in iz nje še vedno veljale mnoge omejitve, vključno s klavzulo nacionalnosti. Če se torej belgijski prevoznik pripoji britanski letalski družbi in tako izgubi svojo belgijsko nacionalnost, tvega, da bo izgubil svoje pravice poletov v Belgijo oziroma iz nje v tretje države, saj bi tretja država lahko postavila pod vprašaj njegovo nacionalnost in povezane prometne pravice. Tveganje izgube teh prometnih pravic je včasih veljalo za preveč pomembno in je zato ogrožalo zmožnost gospodarskega preživetja združitve. To je eden od razlogov, zakaj so bili do primera AF/KLM[175] uspešni združitveni projekti po celotni EU med prevozniki Skupnosti redki. V tem pravnem okviru so evropski prevozniki raje uporabljali strateške povezave. Sodbe v primerih „Odprto nebo“ so spremenile to pravno podlago. Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da tiste države članice, ki so prevzele zaveze z Združenimi državami Amerike, tega niso imele pravico storiti, in so na številnih področjih prekršile izključno pristojnost Skupnosti. Sodišče je poleg tega odločilo, da pogajanje z državami članicami o dvostranskih sporazumih v imenu njihovih nacionalnih prevoznikov ob izključitvi drugih prevoznikov Skupnosti pomeni kršitev svobode ustanavljanja, ki jo določa člen 43 ES. Posledično je treba klavzulo nacionalnosti, ki jo vsebujejo dvostranski sporazumi s tretjimi državami, zamenjati s „klavzulo Skupnosti“. Sprememba obstoječih dvostranskih sporazumov in priznanje klavzule Skupnosti s strani tretjih držav sta potrebna za zagotovitev, da storitve zračnega prometa potekajo na zdravi pravni podlagi[176]. Zgoraj navedenega poslovnega tveganja potem ne bo več in večja bo verjetnost združevanja med prevozniki Skupnosti. Opis obeh transakcij Koncept koncentracije zajema „le transakcije, ki prinesejo trajno spremembo v strukturi zadevnih podjetij“[177]. Okvirni sporazum z dne 16. oktobra 2003[178], podpisan med družbama AF in KLM, določa, da se bosta dva prej neodvisna prevoznika združila in na koncu postala en sam operater na trgu (pod imenom Air France-KLM). Prejšnji delničarji družbe AF bodo obdržali 81 % delnic družbe Air France-KLM, manjšinski delničarji iz družbe KLM pa preostalih 19 %. Čeprav bi bila popolna združitev najboljši način za celovito izkoriščenje učinkov sinergije, je zaradi postopnega sprejemanja načela koncepta „prevoznika Skupnosti“ s strani tretjih držav potreben previden in stopnjujoč se pristop. Na začetku bo družba AF pridobila obsežne pravice veta nad družbo KLM, ki bo ohranila svojo nizozemsko nacionalnost. V drugi fazi se bo integracija med družbama AF in KLM povečala in združena pravna oseba bi lahko na koncu delovala kot en sam prevoznik. Pridobitev ključnih pravic veta s strani družbe AF nad družbo KLM že od začetka pomeni, da je šlo pri priglašeni transakciji za koncentracijo v smislu člena 3(1)(b) ECMR. V skladu s svojo obsežno povezavo se družbi AF in AZ strinjata, da bosta uskladili svoje operativne in poslovne politike na številnih zračnih poteh (tj. najprej pri skupku zračnih poti Francija–Italija), prek obsežne skupne uporabe kod, koordinacije omrežja in sodelovanja pri zračnih poteh, skupnih cen in skupne prodajne politike. Drugače kot v primeru AF/KLM pa družbi AF in AZ ostajata različni in neodvisni pravni osebi na trgu. Povezava ne ustvari nove pravne osebe niti de jure niti de facto, prav tako pa tudi ne spremeni strukture zadevnih podjetij, zlasti glede nadzora. Poleg tega povezava nima neodvisnega dostopa do trga, saj se vsi posli s strankami še naprej izvajajo prek družb AF in AZ. Povezava očitno ne pomeni koncentracije temveč sporazum o koordinaciji v okviru člena 81 ES[179]. Kljub temu pa povezava zagotavlja možnost prihodnje združitve med strankama. Opredelitev trga in ocena obeh transakcij Vsebinski presoji obeh primerov sta podobni. Prvič, Komisija je opredelila upoštevne trge v skladu s svojim dobro uveljavljenim pristopom s parom kraj porekla/namembni kraj (P in N), ki ga je potrdila sodna praksa[180]. Čeprav je bil v odločbi o AF/KLM na široko obravnavan pomen konkurence mreže z vidika povpraševanja, je v obeh odločbah sklenjeno, da je treba z vidika stranke vsak P in N obravnavati kot ločen trg, saj stranke zahtevajo prevozno storitev med dvema krajema. Drugič, da bi ocenila točen obseg P in N, je Komisija ocenila zamenljivost med letališči na določenem območju zajetja. V zvezi s tem je Komisija menila, da sta dve od glavnih letališč v Parizu, Milanu, Rimu in New Yorku zamenljivi. Tretji, kot v prejšnjih letalskih odločbah Komisija razlikuje med „časovno občutljivimi“ in „časovno neobčutljivimi“ strankami[181]. Četrtič, v obeh primerih so za upoštevne trge veljale zračne poti, na katerih so se dejavnosti strank dejansko prekrivale ali na katerih so bile stranke potencialne tekmice. Kljub tem podobnostim je bila zaradi različne narave in obsega obeh transakcij preiskava v primeru AF/KLM širša. Vključevala je presojo mednarodnih zračnih poti[182] ter učinek partnerstev med družbama AF in KLM pri drugih prevoznikih. Glede medcelinskih zračnih poti je Komisija menila, da so indirektni leti konkurenčni direktnim pod določenimi pogoji, na primer kadar čas do naslednjega leta ne presega 150 minut[183]. Pri presoji primera AF/KLM je bila upoštevana tudi navzočnost partnerjev združujočih se strank (npr. članov povezave Skyteam družbe AF ali ameriške povezave NorthWest družbe KLM) na vsaki pomembni zračni poti. Močan ekonomski in poslovni odnos ter obsežna povezava med družbama AF in AZ sta Komisijo pripeljala do sklepa, da po združitvi družba AZ ne bo več spodbujena k tekmovanju z družbo KLM v italijansko-nizozemskem skupku zračnih poti, zato so bile te zračne poti vključene v presojo konkurence združitve. Na koncu je odločba o AF/KLM ocenila tudi druge upoštevne trge, kot sta tovorni prevoz in vzdrževanje. Komisija je ugotovila pomisleke o konkurenci na sedmih zračnih poteh v primeru AF/AZ ter na devetih zračnih poteh znotraj Skupnosti in petih medcelinskih zračnih poteh v primeru AF/KLM. To so zračne poti, na katerih imajo stranke visok kombiniran tržni delež, ovire za vstop pa so visoke, predvsem zaradi prenatrpanosti letališč v vsaj enem od obeh krajev P in N. Podobnosti in razlike med uporabljenimi protiukrepi Težave glede konkurence, ki izhajajo iz povezav in koncentracij v letalskem sektorju, in potemtakem tudi uporabljeni protiukrepi, so podobni. Pomisleki o konkurenci v tem sektorju praviloma ne izhajajo iz omejitev fizične zmogljivosti, ki zahteva odprodajo določene dejavnosti (npr. letal ali podružnic), temveč iz ovir za vstop, to je dostopa do letaliških slotov[184]. V zvezi s tem so se stranke dogovorile, da bodo v obeh primerih dale letališka parkirna mesta (slote) na voljo tekmecem, tako da bodo ti lahko opravljali polete na zračnih poteh, kjer je imela Komisija pomisleke o konkurenci. Te protiukrepe so spremljali drugi ukrepi (zamrznitev pogostosti poletov in obveznost sklepanja sporazumov glede programa pogostega letalskega potnika (frequent-flyer programme), interlining in intermodalne prometne storitve itd.). Protiukrepi morajo izražati tudi posebnosti, ki izhajajo iz različne narave povezave in koncentracije. Kooperativna povezava ne pomeni stalne spremembe na trgu in odločba po členu 81(3) se podeli za začetno obdobje šestih let, po tem obdobju pa sledi pregled. Nasprotno ima koncentracija (in potemtakem odločba o združitvi) trajen učinek na strukturo družb in trg. Zato so strukturni protiukrepi posebej pomembni v primerih združitve, saj imajo lahko že po svoji naravi takšen trajni učinek[185]. V tem smislu pomeni odločba o AF/KLM inovativen premik v smeri bolj trajnega ali „strukturnega“ pristopa k tradicionalnim protiukrepom glede slotov. Prvič, obveznost o odstopu slota velja za nedoločen čas. Drugič, sloti, ki so jih stranke že odstopile in ki jih novi udeleženec na trgu več ne uporablja za določen par mest, bodo, kadar obveznost odstopa slotov ne velja več, vrnjene v sklad slotov na letališču. Tretjič, za zračno pot Amsterdam–Pariz je bil izbran pristop „kronskega dragulja“, zaradi česar je vstop tekmecev še posebej težaven, saj gre za povezavo zadevnih središč družb AF in KLM. Pod določenimi pogoji in po tem, ko je vsaj tri leta deloval na tem paru mest, bi lahko novi udeleženec na trgu za ta par mest celo pridobil podedovane pravice za slote, ki jih dajeta združujoči se stranki. Glede protiukrepov za medcelinske zračne poti, lastne primeru AF/KLM, je bilo treba zavarovati predvidevanje Komisije, da indirektni leti konkurenčno omejujejo direktne. V ta namen so francoski in nizozemski nacionalni organi izjavili, da se bodo vzdržali kakršnega koli posega v določanje cen indirektnih storitev pri velikem številu zračnih poti (tako imenovana „šesta svoboščina“) in da bodo zagotovili, da imajo tretji prevozniki pravico vmesnega pristanka v Amsterdamu ali Parizu, da ponudijo namembne kraje zunaj EU (peta svoboščina). Te izjave so del odločbe o AF/KLM. |

3. Napotitve

Kabel Deutschland/ish[186]

263. Komisija je 20. aprila prejela priglasitev predlagane pripojitve podjetij ish GmbH & Co KG, Nemčija, ter ish KS NRW GmbH & Co KG, Nemčija (oba „ish“) k nemškemu podjetju Kabel Deutschland GmbH, Nemčija („KDG“).

264. Družba KDG je operater nekdanjega širokopasovnega kabelskega omrežja družbe Deutsche Telekom AG v vsej Nemčiji, razen dežel Hessen, Baden-Württemberg in Severno Porenje-Vestfalija. V zadnje omenjeni deželi je operater širokopasovnega kabelskega omrežja družba ish. Družbi vsaka na svojem področju zagotavljata prenos radiodifuznih signalov (TV in radio) ter dostop do spleta. Poleg pripojitve družbe ish je družba KDG nadalje načrtovala tudi nakup dveh preostalih regionalnih sistemskih širokopasovnih kabelskih operaterjev v Nemčiji, družb iesy Hessen in Kabel Baden-Württemberg. Nasprotno kot pri združitvi družb KDG in ish sta ti dve koncentraciji spadali pod pristojnost nacionalnega organa za konkurenco, Nemškega zveznega urada za kartele (FCO).

265. FCO je 14. maja predložil Komisiji zahtevo za napotitev, v skladu s katero bi združitev lahko vodila h krepitvi prevladujočih položajev na več trgih v Nemčiji. Na trgu zagotavljanja radiodifuznih signalov, kjer izdajatelji televizijskih in radijskih programov zahtevajo prenos svojih signalov prek širokopasovnega kabla, bi takšna okrepitev po mnenju FCO lahko imela za posledico povečanje dosega, ki je posledica združevanja dveh omrežij. Poleg tega bi bila na trgu za storitve digitalne plačljive televizije, trgu za dobavo signalov iz regionalnega širokopasovnega kabla v interne kabelske sisteme in trgu za dobavo signalov končnim uporabnikom lahko po mnenju FCO konkurenca nadalje ovirana, če bi bila družba ish izločena kot tekmec družbe KDG, ki je že tako veljala za prevladujočo na nekaterih regionalnih trgih.

266. Komisija je sklenila, da so bili glede na nacionalni obseg trgov, prizadetih zaradi transakcije, izpolnjeni pogoji za napotitev na Zvezni urad za kartele. Obveljalo je mnenje, da je FCO v najboljšem položaju za analizo predhodnih pomislekov o konkurenci, saj je bila za to potrebna preučitev lokalnih trgov in posebnih nacionalnih okoliščin. Poleg tega so tri predlagane pripojitve k družbi KDG – tj. pripojitev družb ish, iesy Hessen in Kabel Baden-Württemberg – sprožile podobna vprašanja in bi jih zato moral enotno preučiti en sam organ za konkurenco. Zato se je Komisija 7. junija sklenila, da primer napoti na FCO.

Accor/Barrière/Colony[187]

267. Komisija je 4. junija sklenila, da bo na francoske organe za konkurenco napotila del predlaganega skupnega podjetja v sektorju igralništva med družbo Accor, družinsko skupino Barrière-Desseigne in družbo Colony. Ta delna napotitev je zadevala presojo učinka na konkurenco, ki bi ga imela transakcija na trgih upravljanja igralništva v dveh francoskih regijah, na Azurni obali ter obalah dežel Basque in Landes. Isti dan je Komisija odobrila transakcijo v zvezi s preostalimi proizvodnimi in geografskimi trgi.

268. Preiskava Komisije je pokazala, da je imel trg za upravljanje igralnic lokalno geografsko razsežnost, ki jo je mogoče opredeliti bodisi na podlagi ustreznega uro vožnje oddaljenega geografskega poslovnega področja bodisi na podlagi področja lokalnega prebivalstva. Na podlagi te opredelitve bi transakcija sprožila težave glede konkurence v dveh zgoraj omenjenih francoskih regijah. Zato je Komisija sklenila, da so francoski organi v najboljšem položaju za presojo učinkov transakcije na te lokalne trge, in odločila, da presojo njihovega vpliva na konkurenco napoti nazaj na Francijo.

269. Drugi vidiki transakcije so vključevali pridobitev igralniških licenc in hotelske trge ter so bili odobreni, saj je Komisija menila, da transakcija na teh trgih ni povzročila nobene nevarnosti glede konkurence.

270. Francoski organi za konkurenco so 28. julija odobrili transakcijo v skladu s protiukrepi na obeh navedenih trgih. Ti protiukrepi vključujejo odprodajo dveh igralnic s strani strank, ene na Azurni obali in druge na obali dežel Basque in Landes.

4. Preklicane priglasitve

INA/AIG/SNFA[188]

271. Nemški proizvajalec ležajev INA Holding Schaeffler KG („INA“) in zavarovalniška skupina AIG iz ZDA sta 22. septembra Komisiji priglasila skupno pripojitev francoskega proizvajalca preciznih ležajev SNFA. Družbi INA in SNFA sta specializirani za proizvodnjo preciznih antifrikcijskih ležajev. AIG je mednarodna zavarovalniška skupina brez kakršnih koli dejavnosti v industriji ležajev. Precizni ležaji se uporabljajo predvsem pri aplikacijah, ki zahtevajo visoko raven točnosti, predvsem v industriji strojnega orodja ter v letalskem in vesoljskem sektorju.

272. Komisija je 23. oktobra 2003 začela poglobljeno preiskavo predlagane transakcije zaradi pomislekov, da bi odstranitev konkurence med prvim in drugim največjim dobaviteljem preciznih ležajev za strojno orodje v zahodni Evropi postavila družbo INA v prevladujoči položaj. Po predhodnem mnenju Komisije, ki je temeljilo na preiskavi trga, bi transakcija precej zmanjšala konkurenco na trgu krogličnih ležajev za strojno orodje s kotnim stikom (ACBB) v zahodni Evropi, saj bi združila dva največja akterja, ki sta tudi na splošno najmočnejša v smislu kakovosti, zanesljivosti, inovacij in širine portfelja. Noben od preostalih tekmecev, niti švedski dobavitelj SKF, niti japonska družba NSK, niti drugi manjši akterji, ne bi bil sposoben izvajati zadostnega in učinkovitega konkurenčnega pritiska na družbo INA. Komisija je tudi ugotovila, da stranke verjetno ne bi v zadostni meri preverjale strategije oblikovanja cen družbe INA, saj je večina proizvajalcev strojnega orodja in vreten majhnih podjetij z omejeno pogajalsko pristojnostjo.

273. Glede na svoje precejšnje pomisleke se je Komisija 19. decembra 2003 odločila družbama INA in AIG poslati obvestilo o nasprotovanju. Vendar pa dokončna odločba ni bila izdana, saj so stranke januarja 2004 opustile transakcijo.

RWA/AMI[189]

274. Avstrijski družbi RWA Raiffeisen-Ware Austria AG („RWA“) in AMI Agro Linz Melamine International GmbH („AMI“) sta se 11. oktobra odrekli načrtovani ustanovitvi skupnega podjetja Inter-Fert Düngemittel GmbH („Inter-Fert“) in umaknili ustrezno priglasitev pri Komisiji. Ustanovitev skupnega podjetja bi družbo AMI, vodilno avstrijsko proizvajalko gnojil, združila z družbo RWA, najpomembnejšo kmetijsko organizacijo za prodajo na debelo v Avstriji.

275. V odločbi z dne 29. septembra je Komisija začela drugo fazo postopka, saj je bilo pri predhodni preučitvi nameravane združitve ugotovljeno, da bi ustanovitev skupnega podjetja okrepila prevladujoči položaj družbe RWA na grosističnem trgu gnojil v Avstriji. Na sosednjem Bavarskem je Komisija tudi ugotovila pomisleke o konkurenci v zvezi s trgovino z gnojili.

276. Predhodni sklep Komisije je bil, da je imela sama družba RWA tržne deleže v razponu od 55 do 65 % trgov za določene posamezne vrste gnojil ali vsa gnojila skupaj ter da bi transakcija odstranila družbo AMI, ki je pomembna tekmica na avstrijskem grosističnem trgu. Poleg tega bi se prevladujoči položaj družbe RWA po združitvi z družbo AMI okrepil s posledično vertikalno integracijo. Obstajala je nevarnost, da bi transakcija pripeljala do vnaprejšnje izključitve. Transakcija bi lahko tudi okrepila prevladujoči položaj družbe BayWa, matičnega podjetja družbe RWA, na bavarskih maloprodajnih trgih gnojil, kjer ima skoraj 70-odstotni delež, kar bi lahko imelo za posledico vnaprejšnjo izključitev tekmecev družbe BayWa s trga. To bi pripeljalo do okrepitve prevladujočega položaja družbe BayWa na bavarskih maloprodajnih trgih gnojil in precejšnjega oviranja konkurence na večjem delu skupnega trga.

277. Da bi odpravili pomisleke o konkurenci v zvezi z Avstrijo in Bavarsko, sta stranki predlagali zaveze, ki pa niso veljale kot zadostne za odpravo zaskrbljenosti glede konkurence za prizadete trge v Avstriji in na Bavarskem. To je bilo potrjeno s tržnim preverjanjem zavez. Potem ko sta bili stranki obveščeni, da je Komisija uvedla drugo fazo postopka, sta svojo priglasitev umaknili.

C – Izbrani sodni primeri

Portugalska republika proti Komisiji (Cimpor)

278. Sodišče Evropskih skupnosti je 22. junija izdalo sodbo[190] v prid Komisije v primeru, povezanem z odločbo Komisije z dne 22. novembra 2000, sprejeto v skladu s členom 21(3) uredbe o združitvah[191], v okviru preučitve priglašene koncentracije v primeru Secil/Holderbank/Cimpor[192]. V členu 21(3) odločbe („odločba“) je Komisija pozvala portugalsko vlado, da naj sprejme ustrezne ukrepe za uskladitev z zakonodajo Skupnosti in prekliče dve odločbi ( despachos z dne 5. julija 2000 in 11. avgusta 2000), ki jih je navedena vlada sprejela, da bi na podlagi nacionalne privatizacijske zakonodaje nasprotovala predlagani koncentraciji, ki je bila priglašena Komisiji in je imela razsežnost Skupnosti.

279. V odločbi in svoji obrambi na Sodišču je Komisija uveljavljala mnenje, da sestava člena 21 temelji na ravnotežju med na eni strani državo članico, ki je zavezana Komisiji vnaprej sporočiti „kakršen koli drug javni interes“ in se vzdržati sprejemanja ukrepov za zaščito takšnih interesov, ter Komisijo na drugi, ki je v roku enega meseca zavezana presoditi ter odločiti glede skladnosti zahtevanega interesa s splošnimi načeli in drugimi določbami zakonodaje Skupnosti. Po mnenju Komisije bi bil členu 21(3) odvzet njegov celoten učinek, če zaradi pomanjkanja komunikacije Komisija ne bi bila upravičena presoditi, ali je ukrep, ki ga je sprejela država članica, upravičen zaradi enega od interesov, ki izrecno veljajo za legitimne po členu 21(3). Države članice bi se z lahkoto lahko izognile nadzoru Komisije, če ne bi sporočile takšnih ukrepov.

280. Zato je Komisija menila, da je treba člen 21 razlagati v pomenu, da je Komisija ne glede na to, ali je ukrep sporočen, upravičena sprejeti odločbo, ki presoja, ali naj se ukrep, ki ni zajet v enem od treh razlogov iz člena 21, prizna kot združljiv s Pogodbo.

281. Komisija je navedla, da so argumenti v podporo odločitvam, ki ju je sprejela portugalska vlada proti koncentraciji, zajeti v besedilu druge odločbe, v skladu s katero je treba „zaščititi razvoj struktur deležev v podjetjih v privatizacijskem postopku zaradi krepitve korporativne zmogljivosti in učinkovitosti nacionalnega proizvodnega aparata na način, ki je skladen s smernicami gospodarske politike na Portugalskem“[193].

282. Po mnenju Komisije ta cilj ni eden od interesov (javna varnost, pluralizem medijev in pravila nadzora), ki veljajo kot resnično legitimni za namene drugega odstavka člena 21(3) uredbe o združitvah. S sprejetjem odločb o zavrnitvi odobritve pripojitve več kot 10 % delnic družbe Cimpor je Portugalska republika po mnenju Komisije dejansko prepovedala pripojitev ter s tem postavila ovire za svobodo ustanavljanja in prost pretok kapitala, določena v Pogodbi, ki nista mogla veljati za zagotovljena po nobeni od temeljnih osnov javnega interesa, priznanih v sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti. Portugalska vlada nikakor ni predložila nobene od takšnih osnov. Interes v podporo obeh odločb portugalskega ministra za finance, ki v nasprotju s členom 21(3) uredbe o združitvah nista bili sporočeni Komisiji, je bil tako spoznan za nezdružljivega z zakonodajo Skupnosti[194].

283. Posledično je bilo v tem postopku eno glavnih vprašanj za Komisijo, ali je bila Komisija v teh okoliščinah pristojna za sprejetje odločbe po členu 21(3) oziroma ali bi se morala vrniti na postopek za ugotavljanje kršitev po členu 226 Pogodbe. Po mnenju Komisije bi bilo treba člen 21(3) razlagati v smislu, da obravnava položaj, v katerem država članica pred sprejetjem ukrepov Komisiji ni sporočila javnega interesa (razen javne varnosti, pluralizma medijev ali previdnostnih pravil), ki ga namerava zaščititi.

284. Sodišče Evropskih skupnosti se je strinjalo s Komisijo, da je Komisija pristojna, da z odločbo odloči glede skladnosti navedenih interesov s splošnimi načeli in drugimi določbami zakonodaje Skupnosti, ne glede na to, ali so ji bili ti interesi sporočeni ali ne. Če zaradi pomanjkanja komunikacije zadevne države članice Komisiji preostane le še možnost vložitve tožbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti po členu 226 Pogodbe, bi bilo nemogoče dobiti odločitev Skupnosti v kratkih rokih, ki jih določa uredba o združitvah. To bi posledično povečalo nevarnost, da že sprejeti nacionalni ukrepi nepopravljivo prejudicirajo združitev z razsežnostjo Skupnosti in razglasijo pregled Komisije po členu 21(3) za neučinkovitega, kar bi državam članicam omogočilo, da se izognejo nadzorom, ki jih določa navedena določba.

285. Naloga Komisije pri ugotavljanju interesov, zaščitenih z nacionalnimi ukrepi, lahko postane bolj negotova in zapletena, če ji ti interesi niso bili sporočeni, vendar pa ima Komisija vedno možnost, da zadevno državo članico zaprosi za informacije. Sodišče potrjuje, da je Komisija v tem primeru to tudi storila. V takšnih primerih mora Komisija nujno najprej preučiti, ali so navedeni ukrepi utemeljeni z enim od interesov, navedenih v drugem pododstavku člena 21(3) uredbe o združitvah (javna varnost/pluralizem medijev/pravila nadzora). Sodišče je tako sklenilo, da Komisija pri sprejemanju izpodbijane odločbe ni posegla v pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti ali nacionalnih sodišč ter ni kršila člena 21(1) uredbe o združitvah, člena 220 Pogodbe in člena 226 Pogodbe, niti ni na noben način zlorabila postopka.

286. V tej sodbi je Sodišče jasno poudarilo točno dodelitev pristojnosti med nacionalnimi organi in organi Skupnosti ter posege, ki jih lahko opravijo nacionalni organi in organi Skupnosti zaradi učinkovitega nadzora združevanja ob upoštevanju zdravega upravljanja, pravne varnosti in legitimnega interesa zadevnih podjetij. Najpomembneje je, da Sodišče priznava člen 21(3) kot lex specialis, ki ima prednost pred ukrepanjem zaradi neizpolnjevanja obveznosti po členu 226 Pogodbe.

MCI proti Komisiji

287. Sodišče prve stopnje je 28. septembra po pritožbi družbe MCI izdalo sodbo[195] o razveljavitvi odločbe Komisije z dne 28. junija 2000 („odločba“) v primeru MCI/Sprint [196] zaradi postopkovnih razlogov. V odločbi je Komisija prepovedala združitev družb MCI, prej MCI WorldCom, in Sprint, ki imata sedež v ZDA ter se ukvarjata z globalnimi komunikacijami, ker naj bi ta vodila k ustvarjanju ali krepitvi prevladujočega položaja na svetovnem trgu zagotavljanja vrhunske ali univerzalne internetne povezljivosti.

288. Sodba ne obravnava zadev presoje konkurence, temveč je omejena na vprašanja o dopustnosti, interesu za predložitev postopka in pristojnosti Komisije za sprejetje odločbe.

289. Glede dopustnosti uvaja sodba nov element glede interesa, ki ga mora prosilec dokazati pri razveljavitvi izpodbijanega ukrepa. Lahko bi se pojavili dvomi o interesu družbe MCI, predvsem zato, ker je trdila, da je odstopila od združitve še pred sprejetjem odločbe. V prejšnjih primerih je Sodišče zahtevalo, da se odstop od transakcije neposredno pripiše izpodbijani odločbi, v tem primeru pa je menila, da zadošča, da je Komisija sprejela odločbo, naslovljeno na družbo MCI, kar je edina obstoječa pravna ovira za izvedbo transakcije, če bi se stranke želele združiti pod enakimi pogoji.

290. V bistvu je družba MCI trdila, da Komisija ni imela pristojnosti za sprejetje odločbe z dne 28. junija 2000, ko sta priglasitelja 27. junija uradno preklicala svojo priglasitev v dopisu z naslednjo vsebino: „Stranki nič več ne predlagata izvršitve predlagane združitve v obliki, ki je predstavljena v priglasitvi. Če se stranki v prihodnosti odločita za združitev svojih dejavnosti v spremenjeni obliki, bosta izvedli takšne spremembe, kot so primerne v skladu z veljavnimi zakoni o združevanju.“ Komisija je utemeljevala svojo pristojnost z razlago v odločbi, da dopis z dne 27. junija 2000 ni pomenil formalnega odstopa od sporazuma o združitvi z dne 4. oktobra 1999, ki je bila predmet priglasitve, in s sklicevanjem na sporočila strank za javnost z dne 27. junija 2000, ki so navajala, da sta stranki še vedno upali, da je mogoče doseči razumno odločitev glede združitve.

291. Sodišče potrjuje, da dopis strank načeloma ni zadeval odstopa od kakršne koli zamisli o združitvi med družbama Worldcom in Sprint, temveč le odstop od predlagane združitve, kot je bila dogovorjena med strankama v sporazumu o združitvi z dne 4. oktobra 1999 in priglašena Komisiji. Po mnenju Sodišča je izjavo strank z dne 27. junija 2000 mogoče razlagati v smislu, da ima za posledico prenehanje sporazuma o združitvi, priglašenega v skladu z uredbo o združitvi. Odstop od predlagane transakcije „v obliki, predstavljeni v priglasitvi“ bi neizogibno vplival na učinkovitost, če ne celo veljavnost, samega sporazuma o združitvi.

292. Končno mnenje Sodišča je, da Komisija ni imela pristojnosti za sprejetje odločbe, saj sta stranki z dopisom z dne 27. junija odstopili od sporazuma in nista le preklicali priglasitve. Nadalje navaja, da Komisija ne bi mogla utemeljiti svoje pristojnosti na svojem subjektivnem pogledu na namere strank, da uresničita združitev, in poudarja, da bi Komisija, če je dvomila o pomenu dopisa, lahko zahtevala uradno dokazilo, da se je od sporazuma o združitvi zares odstopilo, in sicer z zahtevo v skladu s členom 11 uredbe o združitvah.

D STATISTIKA

[pic]

[pic]

III – RAZVOJ DOGODKOV PO SEKTORJIH

A – LIBERALIZIRANI SEKTORJI

1. ENERGETIKA

293. Na področju energetike bo oblikovanje resnično konkurenčnih trgov energije koristilo uporabnikom energije in konkurenčnosti evropskega gospodarstva. V letu 2004 je Komisija nadaljevala delo v sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco in zakonodajalci na energetskem področju, da bi izboljšala pogoje za konkurenco in nove vstope na trg. Komisija je predvsem ustanovila Podskupino ECN za energetiko in se redno povezovala z zakonodajalci na energetskem področju[197].

294. V zvezi z zakonodajnim postopkom je treba omeniti, da je bilo leto 2004 tisto leto, v katerem naj bi bile direktive, ki jih je Komisija sprejela leta 2003, da bi pospešila uresničitev notranjega trga plina in elektrike, prenesene v zakonodajo držav članic. Žal večina držav članic ni upoštevala tega roka. Zakonodajni postopek je napredoval tudi na ravni Skupnosti in precejšen napredek je bil dosežen s sprejetjem skupnega stališča Sveta za uredbo o pogojih za dostop do omrežij za transmisijo plina. Uredba bo obravnavala nekatere od preostalih ovir za uresničitev notranjega trga, predvsem glede trgovanja s plinom.

295. Proces liberalizacije je bil tako kot v prejšnjih letih podprt z uporabo pravil konkurence v številnih pomembnih primerih. V primeru Gaz de France[198] je Komisija z uradnim sklepom potrdila, da ozemeljske omejevalne klavzule kršijo člen 81 ES. Takšne klavzule, ki so tradicionalno vključene v pogodbe o dobavi plina ter pogodbe o transportu/nudenju storitev, uporabnikom preprečujejo, da bi jim plin dobavljali operaterji s sedežem v drugih državah članicah, ter pomenijo precejšnjo oviro pri oblikovanju resnično konkurenčnega in integriranega trga plina na evropski ravni.

296. Komisija se je 30. aprila odločila končati preiskavo primera Marathon[199] v zvezi s preostalima dobaviteljema, francosko družbo Gaz de France in nemško družbo Ruhrgas[200], potem ko je v letih 2001 in 2003 uredila primer z nemškima družbama BEB[201] in Thyssengas[202] ter z nizozemsko družbo Gasunie[203]. Primer Marathon je zadeval domnevno zavrnitev petih plinskih družb, da norveški podružnici energetskega podjetja Marathon iz ZDA zagotovijo dostop do svojih zadevnih plinskih omrežij. Zaveze, ki sta jih ponudili družbi Gaz de France in Ruhrgas, so izboljšale dostop tretje stranke do njunih omrežij in omogočile uporabnikom, da v celoti uživajo koristi odprtja plinskih trgov v Franciji in Nemčiji.

297. Predvsem družba Ruhrgas se je zavezala, da bo uvedla nov režim vstopa/izstopa, ki ji omogoča ločeno evidentirati zmogljivost za transport plina na točkah vstopa in izstopa (namesto evidentiranja navidezne pogodbene poti med točko, kjer plin vstopi v transportni sistem, in točko, kjer ga zapusti). Družbi Gaz de France, ki je že uresničila sistem vstopa/izstopa, in Ruhrgas sta se nadalje zavezali, da bosta postopno zmanjšali število izravnalnih in tarifnih con v svojih omrežjih, kar bo zmanjšalo stroške transporta, povezane s prečkanjem več con. Družba Gaz de France se je tudi zavezala, da bo v treh letih uresničila program sprostitve plina na jugu Francije, da bi omogočila razvoj konkurence brez čakanja na uresničitev načrtovane nove infrastrukture sredi leta 2007, kar bi pospešilo dostop konkurenčnega plina na to področje. Poleg teh glavnih zavez sta se družbi Gaz de France in Ruhrgas zavezali, da bosta sprejeli številne druge ukrepe za izboljšanje preglednosti, obravnavanja prošenj za dostop in razreševanje prezasedenosti.

298. Na področju združitev se je Komisija odločila zaustaviti predvideno pridobitev skupnega nadzora portugalske elektroenergetske družbe Energias de Portugal (EDP) in italijanske elektroenergetske družbe ENI nad portugalsko plinsko družbo Gás de Portugal (GDP). Ta transakcija bi okrepila prevladujoči položaj družbe EDP na njenih zadevnih trgih (grosistični in maloprodajni trgi električne energije ter plinski trgi na Portugalskem), kar bi bila posledica horizontalnih in vertikalnih učinkov. Predvsem pa bi odstranila potencialno konkurenco družbe GDP na trgih električne energije in zelo verjeten vstop družbe EDP na plinske trge. Poleg tega bi zaradi koncentracije postali proizvajalci električne energije, ki kot gorivo uporabljajo plin, zelo odvisni od svojega glavnega tekmeca, tj. družbe EDP, ki bi jim dobavljala plin. Nenazadnje bi transakcija vnaprej izključila s trga precejšen del povpraševanja po plinu, ki ga trenutno nadzira družba EDP. Koncentracija bi tako odvračala čezmejno konkurenco in si vnaprej pridobila pravico do učinkovitosti liberalizacije trgov elektrike in plina na Portugalskem. To bi imelo za posledico višje cene plina in elektrike za gospodinjske uporabnike in industrijo. Protiukrepi, ki sta jih predlagali družbi EDP in ENI, niso zadoščali za obravnavanje ugotovljenih vprašanj o konkurenci, zato Komisija ni imela druge izbire, kot da prepove predlagano združitev.

299. Komisija je izdala tudi uradni opomin Grčiji v primeru, ki zadeva grške trge izkopavanja lignita ter proizvodnje in dobave električne energije. Grčija podeljuje domačemu proizvajalcu električne energije izključne rudarske pravice za izkopavanje lignita brez nadomestila. Ta privilegiran dostop do lignita, ki je najcenejši vir energije za proizvodnjo elektrike v Grčiji, omogoča proizvajalcu električne energije, da ohranja svoj prevladujoči položaj na trgih proizvodnje in dobave električne energije, saj potencialnim tekmecem preprečuje vstop na trg. Po mnenju Komisije Grčija z ohranjanjem teh pravic krši člena 86(1) in 82 ES.

2. ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE

300. Ena od temeljnih sprememb, ki jih je za storitve elektronskih komunikacij uvedel nov ureditveni okvir, je, da morajo nacionalni regulativni organi (NRO) opredeliti ustrezne trge elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava. Analizirati morajo upoštevne trge in določiti, ali so ti trgi učinkovito konkurenčni, kar pomeni, da na njih ni podjetja z večjo tržno močjo (ZTM, ki ustreza konkurenčnemu konceptu prevladovanja) na navedenem trgu. Če trg ni učinkovito konkurenčen, morajo NRO naložiti vsaj eno posebno regulativno obveznost izmed tistih, določenih v direktivah o dostopu ali univerzalnih storitvah. Nasprotno pa, če trg ni učinkovito konkurenčen, NRO-ji morda ne bodo ohranili ali uvedli nobenih posebnih regulativnih obveznosti.

301. Po postopku analize trga morajo NRO sporočiti Komisiji osnutke ureditvenih ukrepov v zvezi z opredelitvijo upoštevnih trgov, ugotovitev ali neugotovitev ZTM in predlagane ureditvene protiukrepe, če sploh. Komisija lahko bodisi izda komentarje, ki jih morajo NRO v največji meri upoštevati, bodisi zahteva od NRO, da umakne osnutek ukrepa, če opredelitev trga in/ali ugotovitev ZTM nista združljiva z zakonodajo Skupnosti. Leta 2004 so službe Komisije prejele 89 takšnih obvestil in zaključili 90 primerov. V treh primerih je Komisija zahtevala od NRO, da umakne osnutek zadevnega ukrepa.

302. V združenih primerih FI/2003/0024 in FI/2003/0027[204], ki zadevata javno razpoložljive mednarodne telefonske storitve, zagotovljene na fiksni lokaciji za rezidenčne ali nerezidenčne uporabnike na Finskem, je Komisija ugotovila, da finski NRO, Ficora, pri sprejemanju sklepa, da na teh trgih ni bilo operaterjev z ZTM, ni zagotovil zadostnih dokazov in ni upošteval obstoječe ureditve. Komisija je izpodbijala ugotovitev Ficore, po kateri družba TeliaSonera kljub visokim tržnim deležem (nad 50 %) ni imela ZTM, kar je bila posledica nizkih ovir za vstop, velikega števila podjetij, ki nudijo mednarodne telefonske storitve, in dejstva, da so naročniki lahko preprosto dobili mednarodne telefonske storitve od operaterjev, ki so se razlikovali od tistih, ki so zagotavljali naročniško povezavo. Po mnenju Komisije Ficora ni zagotovila tržnih podatkov, povezanih z več dejavniki, ki so pomembni za oceno tržne moči, kot so struktura stroškov ter distribucijska in prodajna mreža podjetij na trgu. Poleg tega Ficorina ocena stopnje tržne moči podjetij na trgih ni ustrezno upoštevala obstoja ureditvenih protiukrepov in njihovega učinka na zaznano raven konkurence na trgu, kar je precej oslabilo njene sklepe. Ficora predvsem trdi, da so bile ovire za vstop na te trge nizke in da je bilo več podjetij, ki so ponujala mednarodne telefonske storitve, posledičen sklep glede pomanjkanja ZTM pa se je zato opiral na obstoječo ureditev, kot so izbira obratovalca, predizbira obratovalca in obveznost medsebojnega povezovanja. Komisija je poudarila, da je bilo ključno načelo analize trga presoditi, ali je bila učinkovita konkurenca v celoti oziroma prvenstveno rezultat obstoječe ureditve, ali ne, ter ali bi bilo stanje konkurence na opredeljenem trgu verjetno drugačno, če takšne ureditve ne bi bilo.

303. V primeru FI/2004/0082[205], ki zadeva trg za dostop in izvor klica v javnih mobilnih telefonskih omrežjih na Finskem, je Komisija sklenila, da je osnutku ukrepa, ki ga je prijavila Ficora, manjkalo dokazov v podporo sklepu, da ima družba TeliaSonera precejšnjo tržno moč na finskem trgu za dostop in izvor klica v javnih mobilnih telefonskih omrežjih. Čeprav je tržni delež družbe TeliaSonera presegal 60 %, sta bila na strani ponudbe še dva operaterja mobilnega omrežja, na strani povpraševanja na trgu pa poleg operaterjev omrežij več kot deset ponudnikov storitev. Ponudniki storitev so lahko sklepali veleprodajne pogodbe, vključno s pogodbami o operaterjih mobilnih virtualnih omrežij, na komercialni podlagi – brez kakršne koli regulativne obveznosti za operaterje mobilnih omrežij za zagotovitev dostopa – z vsemi operaterji mobilnih omrežij na upoštevnem trgu. Komisija je ugotovila, da so poleg očitne dinamike, ki je posledica maloprodajnega trga (v spodnjem delu verige vrednosti), operaterji mobilnih omrežij tekmovali in lahko sklepali pogodbe z različnimi ponudniki storitev zaradi svoje zmožnosti nudenja prožnih ponudb ali vrst storitev, ki jih drugi operaterji mobilnih omrežij niso ponujali. Poleg tega Ficora ni predložila prepričljivih dokazov, da bi stroški spremembe dobavitelja precej ovirali zmožnost ponudnika storitev, da zamenja svojega veletrgovca.

304. V primeru AT/2004/0090[206] glede avstrijskega trga tranzitnih storitev v fiksnem javnem omrežju se Komisija ni strinjala s sklepom avstrijskega NRO, da so bili operaterji, ki opravljajo tranzitne storitve samim sebi, del trga tranzitnih storitev in da je bil zato tržni delež družbe Telekom Austria pod 50 % ter družba posledično ni imela ZTM. Avstrijski NRO predvsem ni v zadostni meri utemeljil svoje ugotovitve, da bi lahko operaterji omrežij, ki kupujejo tranzitne storitve, v odziv na spremembo cene nemudoma prešli na samooskrbo, saj je razvijanje omrežja povezano z visokimi naložbami ter precejšnjim načrtovanjem in časom. Poleg tega je Komisija ugotovila, da ni bilo predloženih zadostnih dokazov o zmožnosti in pripravljenosti teh operaterjev, da dejansko začnejo načrtno oskrbovati komercialni tranzitni trg, ter da je zato samooskrba izpadla iz okvira upoštevnega trga, tako da je družbi Telekom Austria ostal približno 90-odstotni tržni delež.

3. PROMET

3.1 Zračni promet

Pogajanja med EU in ZDA o odprtem letalskem prostoru

305. Po sodnih primerih „Odprto nebo“ so se EU in ZDA začele pogajati o vzpostavitvi odprtega letalskega prostora med tema velikima trgovskima partnericama. Junija je bil ministrom EU za promet predložen izčrpen osnutek sporazuma, ki bi rešil več pravnih vprašanj in utrl pot v smeri popolne liberalizacije storitev zračnega prometa med EU in ZDA. Vendar pa je Svet menil, da je potreben nadaljnji napredek, predvsem v smislu dostopa evropskih prevoznikov na trg v Združenih državah Amerike. Cilj konkurenčnega dela osnutka sporazuma je doseči večje regulativno zbliževanje med predpisi in praksami EU in ZDA ter boljše sodelovanje med Komisijo in ameriškim Ministrstvom za promet ob obširnem upoštevanju načel, predvidenih v sporazumu ES in ZDA iz leta 1991 o sodelovanju na področju konkurence med Komisijo in Ministrstvom za pravosodje. Na junijskem srečanju na vrhu na Irskem se je od pogajalcev zahtevalo, naj nadaljujejo svoja prizadevanja v zvezi s tem pomembnim sporazumom, ki ne bo razširil priložnosti le za letalske družbe, temveč tudi za letališča, turizem, poslovne povezave in tovorni prevoz. V drugi polovici leta je prišlo do tehničnih stikov med Komisijo in ZDA.

3.2 Železniški promet

306. Komisija je 3. marca predstavila predloge za tretji železniški sveženj, vključno z ukrepi za odprtje trga čezmejnih potniških storitev, ki bo veljal od leta 2010. Vključeval bi pravico železniškega prevoznika, da pobere in odloži potnike na kateri koli postaji vzdolž smeri proge, vključno med postajami, ki so v isti državi članici (kabotaža). Medtem ko bi bilo državi članici dovoljeno omejiti to pravico do dostopa za porekla in namembne kraje, ki jih že zajema javno naročilo za storitve, bi bila ta omejitev strogo sorazmerna potrebi po ohranjanju gospodarskega ravnotežja pogodbeno sklenjene storitve. Od leta 2010 bo odpravljen tudi koncept „mednarodnega združenja“. Parlament je 23. novembra obravnaval ta sveženj. Konec leta je prišlo na vrsto njegovo prvo plenarno branje.

307. Drugi železniški sveženj je bil po uskladitvi dokončno sprejet 29. aprila. Glavna ovira je bilo odprtje trga storitev tovornega železniškega prometa. Dogovorjeno je bilo, da bodo vsi trgi železniškega tovornega prometa v EU, vključno s kabotažo, v celoti odprti najpozneje 1. januarja 2007.

4. FINANčNE STORITVE

308. Oblikovanje integriranega trga in učinkovitega evropskega trga finančnih storitev je pomemben in ambiciozno zastavljen cilj, ki se uresničuje v okviru lizbonskega procesa in prek akcijskega načrta za finančne storitve. Politiki konkurence in notranjega trga sta dopolnilni orodji za dosego tega cilja. GD za konkurenco je bil še posebej dejaven pri pospeševanju liberalizacije in pravega delovanja trgov vrednostnih papirjev, vključno s poslovanjem, obračunom in poravnavo.

309. Brez izboljšav bo razlika med donosi vlagateljev in stroški financiranja za izdajatelje višja, kot bi bilo treba. Okrepitev in zagovarjanje konkurence ima zato koristne učinke, kot je boljše dodeljevanje finančnih sredstev v korist vlagateljev in širše javnosti, saj donosnost naložb na primer vpliva na znesek pokojnin.

310. Strošek obdelave poslov z vrednostnimi papirji je v EU precej višji kot v ZDA. Izračunano je bilo, da znaša strošek ureditve transakcije z navadnimi delnicami v ZDA 0,10 EUR, medtem ko lahko strošek ureditve standardnega čezmejnega posla v Evropi 35 EUR ali več. Od leta 2001 so skupine visokih predstavnikov in strokovne skupine, kot sta Lamfalussyeva skupina modrih mož in Giovanninijeva skupina, ugotovile, da so čezmejni obračun in poravnava, predvsem pa zadeve, povezane z dostopom in določanjem cen, glavni vir neučinkovitosti za primerno delovanje evropskih trgov vrednostnih papirjev. Prva odločba na tem področju je bila sprejeta 2. junija v primeru Clearstream (navedenem v zgornjem oddelku I.B.1).

311. Komisija je objavila študijo z naslovom „Pregled veljavnih ureditev na področju poslovanja z vrednostnimi papirji, obračuna in poravnave v EU 25“. Študija opisuje infrastrukture in ureditve po posameznih državah ter na vseevropski ravni, kjer obstajajo. Ta študija je potrdila, da so po vsej Evropi široko razširjene izključne ureditve – kjer je treba posle pri določeni izmenjavi obračunati in poravnati pri vnaprej določenih družbah. Ugotovitve študije so bile razširjene za javne komentarje in obravnavane z nacionalnimi organi.

312. Nadaljuje se delo z GD za notranji trg glede plačilnih sistemov in trgov vrednostnih papirjev.

B - DRUGI SEKTORJI

1. SVOBODNI POKLICI

Uvod

313. Svobodni poklici so tisti poklici, ki zahtevajo posebno usposabljanje na področju svobodnih umetnosti ali znanosti. Za ta sektor je po navadi značilna visoka raven regulacije v obliki državne regulacije ali samoregulacije poklicnih organov. Delo Komisije je bilo doslej usmerjeno v omejeno število poklicev, kot so odvetniki, notarji, računovodje, arhitekti, inženirji in farmacevti.

314. Poklicne storitve, kar v tem smislu pomeni storitve, ki jih ponujajo svobodni poklici, imajo pomembno vlogo pri izboljševanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva. So vložki za gospodarstvo in poslovanje, njihova kakovost in konkurenčnost pa imata precejšnje učinke prelivanja. Italijanski protimonopolni organ je ocenil, da v Italiji v povprečju 6 % stroškov izvoznih podjetij odpade na poklicne storitve. Tako bi lahko večja raznolikost in kakovost ter večja inovativnost poklicnih storitev precej izboljšale konkurenčnost evropskih podjetij in pospešile rast BDP v EU. Zaradi teh razlogov je treba posodobitev poklicnih storitev obravnavati kot del lizbonske agende.

315. Poklicne storitve so pomembne tudi zaradi svojega neposrednega učinka na uporabnike. V predvidljivi prihodnosti bo konkurenca med poklicnimi storitvami še naprej obstajala predvsem na lokalni ravni. Večja izbira razpoložljivih storitev in cen omogoča uporabnikom, da izberejo kombinacijo cene in kakovosti, ki najbolje ustreza njihovim potrebam.

Poročilo Komisije o konkurenci na področju poklicnih storitev

316. Komisija je 9. februarja sprejela poročilo o konkurenci na področju poklicnih storitev[207]. Glavni namen tega poročila je podrobno razložiti mnenje Komisije o obsegu za preoblikovanje in posodobitev posebnih poklicnih pravil.

317. V njem je opredeljenih pet glavnih kategorij potencialno omejevalne ureditve pri poklicih v EU: (i) določanje cen, (ii) priporočene cene, (iii) predpisi o oglaševanju, (iv) zahteve za vstop in rezervirane pravice ter (v) predpisi, ki urejajo strukturo poslovanja in multidisciplinarne prakse.

318. Poročilo po eni strani ugotavlja, da pomembne empirične raziskave kažejo negativne učinke, ki jih lahko imajo na uporabnike pretirani ali zastareli omejevalni predpisi. Takšni predpisi zares lahko odpravijo ali omejijo konkurenco med ponudniki storitev in tako zmanjšajo spodbude strokovnjakom, da delajo stroškovno učinkovito po nizkih cenah, povečujejo kakovost in ponujajo inovativne storitve.

319. Po drugi strani pa poročilo ugotavlja, da pravzaprav obstajajo trije razlogi, zakaj je morebiti treba v določeni meri urediti poklicne storitve: prvič, nesorazmerje informacij med uporabniki in ponudniki storitev: za poklicne storitve je značilno, da so zanje potrebni strokovnjaki z visoko ravnijo strokovnega znanja, ki ga uporabniki morda nimajo; drugič, zunanji vplivi, ker te storitve lahko učinkujejo na tretje stranke; in tretjič, za določene poklicne storitve velja, da proizvajajo „javne dobrine“, ki so dragocene za družbo na splošno. Po mnenju zagovornikov omejevalnih ureditev so takšne ureditve namenjene ohranjanju kakovosti poklicnih storitev in varstvu uporabnikov pred malomarnim opravljanjem poklicne dolžnosti.

320. Komisija sicer priznava, da je določena mera regulacije v tem sektorju upravičena, vendar meni, da je v nekaterih primerih namesto določenih tradicionalnih omejevalnih pravil mogoče in treba uporabiti bolj v konkurenco usmerjene mehanizme.

321. Glede uporabe pravil konkurence EU poročilo razlikuje med potencialno odgovornostjo poklicnih organov in odgovornostjo držav članic.

322. Kadar poklicni organ ureja gospodarsko vedenje svojih članov, so predpisi, ki jih sprejme, sklepi podjetniških združenj v smislu člena 81 ES. Vendar pa predpisi, ki so objektivno potrebni za zagotovitev ustreznega izvajanja poklica, kakor je organiziran v zadevni državi članici, niso zajeti v obsegu prepovedi, ki jo vsebuje navedeni člen[208].

323. Državna regulacija, ki narekuje ali podpira protikonkurenčno vedenje oziroma krepi njegove učinke, krši člene 3(1)(g), 10(2) in 81 ES. Kadar država prenese pristojnost oblikovanja politike na poklicno združenje brez zadostnih zaščitnih ukrepov – to je brez jasne navedbe ciljev javnega interesa, ki jih je treba upošteva, brez zadržanja pristojnosti za sprejemanje odločitev kot zadnjega sredstva in brez izvajanja nadzora – lahko država članica velja za odgovorno za kakršno koli posledično kršitev.

324. Po mnenju Komisije je treba pri celotnem nadzoru poklicnega predpisa uporabiti preizkus sorazmernosti. Pravila morajo biti objektivno potrebna za dosego jasno oblikovanega in legitimnega cilja javnega interesa, poleg tega pa morajo biti mehanizem, ki čim manj ovira konkurenco pri dosegi tega cilja. Takšna pravila morajo služiti interesom uporabnikov in strokovnjakov.

325. Poročilo Komisije vabi vse vpletene, da si skupaj prizadevajo za preoblikovanje ali odstranitev tistih pravil, ki so neutemeljena. Regulativni organi v državah članicah in poklicni organi so vabljeni k pregledu obstoječih pravil ob premisleku, ali so ta pravila potrebna za javni interes, ali so sorazmerna in ali so utemeljena. Poročilo tudi poudarja potrebo po uvedbi mehanizmov, ki podpirajo konkurenco in vodijo k večji preglednosti, da bi okrepili pooblaščenost uporabnika.

326. Z vidika izvrševanja je jasno, da so imeli od maja nacionalni organi za konkurenco in nacionalna sodišča vidnejšo vlogo pri oceni zakonitosti pravil in predpisov pri poklicih. Če imajo omejitve konkurence svoje težišče predvsem v eni državi članici, bo upravno izvrševanje pravil konkurence EU v svobodnih poklicih naloga ustreznega nacionalnega organa za konkurenco. Kjer bo primerno, pa bo Komisija še naprej opravljala svoje delo po posameznih primerih. Skladna uporaba členov 81 in 82 bo zagotovljena s koordinacijo organov za konkurenco v Evropski mreži za konkurenco.

Pot naprej: zagovarjanje konkurence

327. Po navedbah v poročilu je Komisija povabila evropske poklicne organe odvetnikov, notarjev, računovodij, davčnih svetovalcev, arhitektov in farmacevtov na dvostranske sestanke, da bi razpravljali o utemeljenosti obstoječih poklicnih pravil. Ti sestanki Komisiji pomagajo razčistiti, katere omejitve se zdijo pretirane in bi jih bilo treba odstraniti ali utemeljiti. Evropskim poklicnim organom zagotavljajo priložnost, da razložijo, kako razumejo cilje javnega interesa na svojem področju, in da se s Komisijo dogovorijo o bolj v konkurenco usmerjenih mehanizmih za dosego navedenih ciljev. Evropski poklicni organi bi potem morali prenesti pomisleke Komisije zadevnim nacionalnim poklicnim organizacijam.

328. Na splošno se je GD za konkurenco lotil tudi procesa širjenja, tako da je pustil odprta vrata poklicnim organizacijam, ki želijo razpravljati neposredno s službami Komisije. Nacionalni organi za konkurenco so spodbujeni, da naj storijo enako, zlasti kadar sestanke zahtevajo nacionalne organizacije.

329. Izkušnje iz preteklih prizadevanj za posodobitev na področju poklicnih storitev v nekaterih državah članicah kažejo, da preprosta odprava protikonkurenčnih mehanizmov morda ne bo zadoščala za dosego večje konkurence v tem sektorju. Posledično sta se GD za konkurenco in GD za zdravje in varstvo potrošnikov povezala z organizacijami potrošnikov, da bi pridobila njihova mnenja glede omejitev, ki jih je določila Komisija, ter načinov, na katere bi lahko poklice najbolje organizirali in upoštevali potrebe potrošnikov.

330. Strinjali so se, da obstaja potreba po v konkurenco usmerjenih spremljevalnih mehanizmih, ki povečujejo preglednost in pooblaščenost uporabnika. Takšni mehanizmi bi na primer lahko vključevali dejavno spremljanje s strani združenj potrošnikov, zbiranje in objavljanje na raziskavi temelječih zgodovinskih podatkov s strani neodvisnih organizacija ali javne objave opustitve tarif.

331. Poročilo Komisije je sprožilo razpravo v različnih državah članicah in nekatere poklicne organe že pripeljalo do ponovnega premisleka o obstoječih ureditvenih režimih in izboljšanja informacij za uporabnike.

332. V nekaterih državah članicah se nekoliko premika tudi na zakonodajnem področju. Komisija si je prizadevala regulativnim organom v državah članicah na široko razširiti sporočilo poročila o konkurenci pri poklicnih storitvah. Ti organi so bili povabljeni na sestanek Podskupine Evropske mreže za konkurenco za svobodne poklice, ki je bil 14. oktobra. Na sestanku so bolj poglobljeno razpravljali o značilnostih povpraševanja na trgih poklicnih storitev in o tem, kako oceniti javni interes.

333. Ta razvoj dogodkov zadeva tudi nove države članice. Nacionalni organi za konkurenco nekaterih od teh držav so bili v tem sektorju še posebej dejavni. Komisija je tudi iskanje dejstev glede pravil in predpisov, ki zadevajo svobodne poklice, razširila tudi na nove države članice[209].

334. Komisija bo leta 2005 poročala o napredku pri odpravljanju omejevalnih in neutemeljenih pravil.

IV – Nadzor državnih pomoči

A – Zakonodajna in razlagalna pravila

1. UREDBE, SMERNICE IN SPOROčILA

335. Reforma nadzora državnih pomoči se je nadaljevala, da bi občutno racionalizirala načine dela in pospešila postopke odločanja.

336. Namen te reforme je s spodbujanjem večjega dialoga in izmenjave informacij izboljšati sodelovanje z državami članicami. Njen cilj je ozaveščati nacionalne, regionalne in lokalne organe ter nacionalne sodne oblasti o vprašanjih državnih pomoči. Hkrati so se povečala prizadevanja za umestitev nadzora državnih pomoči v širši okvir politik Skupnosti, zlasti v lizbonsko agendo.

337. Proces reforme bi moral pripeljati do enostavnih, predvidljivih in preglednih postopkov ter gospodarsko primernih in pravno trdnih meril za oceno ukrepov državnih pomoči. To bi moralo olajšati nadzor državnih pomoči po širitvi in Komisiji omogočiti, da se spopade s pričakovanim večjim porastom ukrepov državnih pomoči v razširjeni Uniji. Zakonodajni ukrepi, ki so bili leta 2004 za to sprejeti ali pripravljeni, so predstavljeni spodaj.

1.1. Postopkovna pravila

338. Komisija je 21. aprila sprejela sklop pravil, ki izvajajo in pojasnjujejo Uredbo (ES) št. 659/99[210] (postopkovna uredba) o določitvi postopka, ki ga je treba uporabiti v primeru državnih pomoči. Na podlagi člena 27 postopkovne uredbe Uredba (ES) št. 794/2004[211] (izvedbena uredba) obravnava obliko in vsebino obvestil in letnih poročil ter druge podrobnosti, kot so roki in izračuni rokov ter določitev obrestnih mer za vračilo nezakonito dodeljene pomoči.

339. Ključni cilj nove izvedbene uredbe je racionalizirati in poenostaviti postopke za države članice glede priglasitve in poročanja ter hkrati povečati preglednost in pravno varnost. Z izčrpnimi obrazci za priglasitev države članice prejmejo jasna navodila o vrsti informacij, ki jih Komisija potrebuje, da lahko pravilno oceni različne ukrepe pomoči. Standardni obrazec se mora uporabiti v letnih poročilih, ki jih predložijo države članice. Te izboljšave bi morale pospešiti ocenjevanje in postopek pregleda, saj bi državam članicam omogočile, da se izognejo dodatnim zahtevam po informacijah med postopki državnih pomoči.

340. Nov obvezni obrazec za priglasitev izboljšuje učinkovitost ocene načrtovanih ukrepov državnih pomoči, ki jo opravi Komisija. Obrazec vsebuje sklop vprašanj o obstoječih okvirih in smernicah o državnih pomočeh.

341. Ti obrazci za priglasitev so v prilogah I in II k izvedbeni uredbi ter so sestavljeni iz:

- splošnega dela, ki ga je treba izpolniti v vseh primerih;

- poenostavljenega obrazca za priglasitev sprememb obstoječih ukrepov pomoči, navedenih v členu 4(2) izvedbene uredbe[212]. Podatki na tem obrazcu Komisiji omogočajo, da obstoječo pomoč spremlja v skladu s členom 88(1) ES. Spremembe popolnoma formalne ali upravne narave in povečanje začetnega proračuna odobrenega programa pomoči do 20 % se ne štejejo kot sprememba obstoječe pomoči ter jih zato ni treba priglasiti;

- obrazcev za povzetek informacij, ki dajo državam članicam natančna pojasnila o informacijah, potrebnih pri prijavljanju načrtovanih ukrepov pomoči, ki so lahko predvideni v okvirih ali smernicah. Obrazci za povzetek informacij nikakor ne spreminjajo okvira ali smernic, ampak jih preoblikujejo v posebna vprašanja za lažjo obdelavo prijav.

342. Člen 3 izvedbene uredbe določa načine pošiljanja iz držav članic Komisiji in obratno. Generalni sekretariat je edina vstopna točka za začetne stike, medtem ko je za nadzor državnih pomoči skupaj pristojnih več generalnih direktoratov Komisije (generalni direktorati za konkurenco, promet, kmetijstvo in ribištvo), ter zagotavlja, da priglasitve prejme pristojni generalni direktorat. Ko to priglasitev prejme ustrezni generalni direktorat, se vsi poznejši dopisi izmenjujejo med državo članico priglasiteljico in generalnim direktorjem pristojnega generalnega direktorata.

343. Člen 3 prav tako uvaja pravila za pošiljanje priglasitev, da tako nadomesti določene pomanjkljivosti v preteklosti. Obvezno elektronsko pošiljanje priglasitev je predvideno od 1. januarja 2006. Ta sorazmerno oddaljeni datum je bil določen, da se državam članicam in Komisiji omogoči, da ustvarijo varne tehnične razmere za tako pošiljanje[213]. Za pošiljke pred navedenim datumom člen 3(5) določa, da je treba telefakse pošiljati na številko, ki jo določi stranka prejemnica, in da se datum telefaksa šteje kot datum priglasitve samo, če se podpisani izvirnik prejme najpozneje deset dni po tem datumu.

344. Člen 5 določa, kako bi morala biti sestavljena letna poročila o obstoječih programih pomoči. Izvedbena uredba vsebuje posebne priloge za letna poročila na področjih kmetijstva in ribištva. Datum, do katerega morajo države članice poslati letna poročila, je bil podaljšan (do najpozneje 30. junija vsako leto), da se tako omogočita sestava poročila o državnih pomočeh (glej spodaj pod „Preglednost“) in jasna analiza položaja med zadevnimi zasedanji Evropskega sveta. Na nekaterih področjih, kot je davčna pomoč, je razpoložljivost natančnih številk odvisna od davčne napovedi prejemnika. Zato se ocene v utemeljenih primerih sprejmejo, če se natančne številke sporočijo najpozneje v naslednjem poročilu.

345. Člen 8 pojasnjuje pravila za izračun rokov[214]. Zahtevki za podaljšanje roka se ustrezno utemeljijo ter pošljejo v pisni obliki vsaj dva delovna dneva pred iztekom roka. Poslati jih je treba na naslov, ki ga določi stranka, ki je rok postavila.

346. Poglavje V izvedbene uredbe opredeljuje metodo določitve obrestnih mer in način uporabe obrestnih mer v primerih vračila pomoči. V zvezi z vračilom nezakonite pomoči člen 11 določa, da se uporabi obrestna mera na podlagi obrestnoobrestnega računa, s katero se zagotovi popolna nevtralizacija[215] finančnih ugodnosti, ki izhajajo iz nezakonito plačane pomoči. Izbrani pristop je usklajen z nedavnim sporočilom Komisije[216] na to temo. Obrestna mera se bo izračunala na podlagi medbančne menjalne obrestne mere in kadar v državi članici ni nobene take mere ali podobnega referenčnega instrumenta, bo Komisija veljavno mero določila v tesnem sodelovanju z zadevno državo članico. Ta možnost bo zlasti veljala za nove države članice.

347. Medtem ko je za samo izvedbeno uredbo določeno, da se pregleda vsaka štiri leta, se bodo njene priloge nenehno spreminjale glede na vzporedni zakonodajni proces pregledovanja smernic in okvirov ali sprejemanja novih predpisov, ki veljajo za ukrepe državnih pomoči v določenih sektorjih.

348. Opozoriti je treba, da ta uredba velja tudi za kmetijstvo. Da bi lahko države članice lažje uporabljale obrazce za priglasitev in jih lažje pošiljale Komisiji, so obrazci v zvezi s kmetijstvom objavljeni na naslednjem naslovu: http://europa.eu.int/comm/agriculture/stateaid/forms/index_fr.htm. Uredba prav tako uvaja novo, poenostavljeno obliko letnih poročil o državni pomoči v kmetijstvu. Oblika je na voljo tudi na zgornjem naslovu.

1.2. Raziskave in razvoj

349. Komisija je 25. februarja sprejela Uredbo (ES) št. 364/2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 70/2001 glede povečanja področja uporabe skupinske izjeme za majhna in srednje velika podjetja, da se vključi pomoč za raziskave in razvoj[217].

350. Pomoč za raziskave in razvoj lahko prispeva h gospodarski rasti, saj krepi konkurenčnost in spodbuja zaposlovanje. Taka pomoč za majhna in srednje velika podjetja je izjemno pomembna, ker so ena strukturno pogojenih slabosti majhnih in srednje velikih podjetij prav težave pri dostopanju do novih dosežkov tehnološkega razvoja in do prenosa tehnologije.

351. Komisija je domnevala, da bo okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj[218] spodbudil majhna in srednja velika podjetja, da izvedejo več raziskav in razvoja, saj majhna in srednje velika podjetja na splošno namenijo dejavnostim v zvezi z raziskavami in razvojem le majhen odstotek svojega prihodka. Pri uporabi okvira se je Komisija odločila, da pomoč za raziskave in razvoj za majhna in srednje velika podjetja izvzame iz zahteve obvezne predhodne priglasitve.

352. Okvir še vedno velja za to vrsto državne pomoči, kar zadeva vprašanje, ali so določeni ukrepi državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, in prag, pod katerim se lahko pomoč izvzame.

353. Zaradi spodbujanja razširjanja rezultatov raziskav lahko majhna in srednje velika podjetja prejemajo pomoč za stroške pridobivanja in potrjevanja patentov ter drugih pravic industrijske lastnine, ki izhajajo iz raziskovalnih in razvojnih dejavnosti. Za izvzetje take pomoči ni nujno, da je bila pomoč odobrena tudi za raziskave, iz katere zadevna pravica izhaja: zadošča tudi, da gre za dejavnost, ki bi bila upravičena do pomoči za raziskave in razvoj. Pod določenimi pogoji je izvzeta tudi pomoč za študije tehnične izvedljivosti kot priprava na industrijske raziskave in predkonkurenčne razvojne stopnje.

354. Poleg tega Uredba št. 364/2004 uvaja v uredbo o skupinskih izjemah za majhna in srednje velika podjetja iste opredelitve pojmov „temeljnih“ raziskav, „industrijskih raziskav“ in „predkonkurenčnega razvoja“, kot so v pripadajočem okviru Skupnosti, ter opredelitev pojma majhnih in srednje velikih podjetij prilagaja priporočilu o MSP[219]. Prav tako vključuje določbe o intenzivnosti pomoči glede na to, ali območje, v katerem je majhno ali srednje veliko podjetje ustanovljeno, ali sektor, v katerem deluje, upravičen do regionalne pomoči ali ne.

355. Pomoč, ki ne izpolnjuje pogojev iz uredbe o skupinskih izjemah – vključno s prilagojenimi pragovi za velike individualne pomoči –, je treba priglasiti in bo ocenjena v skladu z okvirom Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj.

1.3. Pomoč za usposabljanje

356. Komisija je prav tako 25. februarja sprejela spremembo[220] k Uredbi (ES) št. 68/2001[221] z uvedbo nove opredelitve pojma majhnih in srednje velikih podjetij, ki je navedena v priporočilu 2003/361 z dne 6. maja 2003[222] o opredelitvi pojma mikro, majhnih in srednje velikih podjetij. Nova opredelitev pojma velja od 1. januarja 2005.

1.4. Reševanje in prestrukturiranje

357. Komisija je po temeljitem pregledu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999[223] 7. julija sprejela nove smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah[224], da bi tako podrobneje pregledala državno pomoč za reševanje in prestrukturiranje, kot je bilo to sprejeto v sklepih zasedanj Evropskega sveta v Stockholmu leta 2001 in Barceloni leta 2002, ki so zahtevali zmanjšanje skupnega zneska državne pomoči ter njeno preusmeritev v horizontalne cilje.

358. Izstop neučinkovitih podjetij je običajen del delovanja trga. Pravilo ne bi smelo biti, da podjetje, ki zaide v težave, reši država. Taka pomoč je med najbolj škodljivimi oblikami državne pomoči in je v preteklosti pripeljala do zelo spornih primerov državne pomoči. Zato bi splošno načelo prepovedi državnih pomoči, kot je določeno v Pogodbi, moralo ostati pravilo, odstopanje od pravila pa bi bilo treba omejiti.

359. Nove smernice tako uvajajo nekako strožja pravila v zvezi s pomočjo za reševanje in prestrukturiranje, saj se ta vrsta obravnava kot najbolj kritična. Vendar se Komisija dobro zaveda socialnih posledic položajev, v katerih podjetja, po svoji lastni krivdi ali ne, zaidejo v težave, ki lahko pripeljejo do te vrste pomoči.[225]

360. Načelo enkratnosti pomoči je bilo okrepljeno in obravnavana so bila vprašanja o okoliščinah, v katerih je treba pomoč, dodeljeno propadajočemu podjetju, upoštevati, kadar je podjetje v stečaju in ga je prevzelo drugo podjetje.

361. Na novo ustanovljeno podjetje ni upravičeno do pomoči za reševanje in prestrukturiranje, kot tako pa se pojmuje tri leta po začetku obratovanja na ustreznem področju dejavnosti.

362. V nasprotju s prejšnjimi smernicami, ki so strogo in nejasno[226] ločevale med pomočjo za reševanje in pomočjo za prestrukturiranje, nove smernice dovoljujejo pomoč za nujne strukturne ukrepe, ki jih je treba vključiti v znesek, da se podjetje obdrži v obratovanju v obdobju, za katerega je dodeljena pomoč za reševanje. Države članice imajo možnost, da se odločijo za poenostavljen postopek za odobritev pomoči za reševanje. Prehod s pomoči za reševanje na pomoč za prestrukturiranje je tako lažje določiti: ko je načrt za prestrukturiranje pripravljen in se izvaja, se bo vsa nadaljnja pomoč štela kot pomoč za prestrukturiranje.

363. Okrepljena in pojasnjena je bila zahteva po večjemu prispevku prejemnika k postopku prestrukturiranja. Dvojni namen tega lastnega prispevka je dokazati, da trgi verjamejo v izvedljivost obnovitve sposobnosti preživetja prestrukturiranega podjetja v razumnem času in zagotoviti, da je pomoč omejena na najnižji znesek, potreben za obnovitev sposobnosti preživetja, hkrati pa omejiti izkrivljanje konkurence. V ta namen bo Komisija prav tako zahtevala izravnalne ukrepe za zmanjšanje vplivov na tekmece.

364. Nove smernice Komisije o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah veljajo od 10. oktobra 2004 do 9. oktobra 2009.

365. Prinašajo večje poenostavitve pravil, ki veljajo za kmetijstvo:

- v prihodnosti bodo pravila za pomoči za prestrukturiranje podjetij, ki predelujejo in tržijo kmetijske proizvode, enaka kot za druge sektorje. To bo državam članicam omogočilo, da imajo usklajene ureditve za prestrukturiranje majhnih in srednje velikih podjetij, ki delujejo v vseh sektorjih. Prejšnje načelo, da morajo celo manjša podjetja ponuditi protistoritev za prejem pomoči za prestrukturiranje, je opuščeno. Načelo enkratnosti pomoči se bo uporabljalo deset let namesto pet;

- nekatera posebna pravila se ohranijo samo za kmete. Predvsem so vsa poenostavljena, da državam članicam v vseh primerih (in ne samo, kadar je prestrukturiranje omejeno na majhna kmetijska podjetja) omogočajo, da zmanjšujejo zmogljivosti na sektorski ravni in ne na ravni kmetije, ki prejema pomoč za prestrukturiranje;

- jasno je določeno, da se morajo zmogljivosti zapreti za stalno (in ne samo za pet let). Odprta kmetijska zemljišča se lahko vrnejo v proizvodnjo po 15 letih;

- poenostavljene so minimalne zahteve za zaprtje zmogljivosti;

- kadar pride do zaprtja zmogljivosti na sektorski ravni, je to treba doseči v enem letu od dodelitve pomoči. Država članica se mora za zagotovitev, da se zaprtja ne prepreči, zavezati, da bo dodelila pomoč za naložbe v povečanje zmogljivosti za pet let;

- prag de minimis spodaj, za katerega ni potrebno nobeno zaprtje zmogljivosti, je poenostavljen in ponovno opredeljen. Dokler se pomoč za prestrukturiranje ne dodeli za več kot 12 % proizvodne zmogljivosti določenega sektorja v katerem koli zaporednem 12-mesečnem obdobju, ne bo zahtevano nobeno zaprtje zmogljivosti.

366. Priglasitve pomoči za reševanje in prestrukturiranje, zabeležene pred 10. oktobrom 2004, se bodo pregledale ob upoštevanju veljavnih meril med priglasitvijo. Vendar se bo združljivost pomoči, dodeljene brez dovoljenja Komisije, preučila na podlagi novih smernic, če se nekatere ali vse pomoči dodelijo po njihovi objavi v Uradnem listu , tj. po 1. oktobru 2004.

2. Ladjedelništvo

367. Komisija in korejska vlada sta zaradi izkrivljanja konkurence na svetovnem trgu 22. junija 2000 podpisali sporazum za obnovitev poštenih in preglednih konkurenčnih pogojev na navedenem trgu. Tega sporazuma pa korejska vlada ni pravilno izvajala. Leta 2002 je Svet sprejel začasni obrambni mehanizem[227] kot izjemen in začasen ukrep, Komisija pa se je odločila, da bo sprožila postopek reševanja sporov[228] ter zahtevala posvetovanja po pravilih Svetovne trgovinske organizacije. Posvetovanja niso dala nobene zadovoljive rešitve. Komisija je zato zahtevala, da organ za poravnavo sporov Svetovne trgovinske organizacije ustanovi odbor za nadzor nad nepoštenimi korejskimi ladjedelniškimi praksami. V tem času je Svet, ker naj bi začasni obrambni mehanizem prenehal veljati 31. marca 2004, mehanizem podaljšal do 31. marca 2005[229].

Sheme začasnih obrambnih mehanizmov

368. Leta 2003 je pet držav članic (Nemčija, Danska, Nizozemska, Francija in Španija) sprejelo nacionalne programe pomoči na podlagi uredbe iz leta 2002 o začasnih obrambnih mehanizmih, ki jih je morala odobriti Komisija. Ti programi so prenehali veljati 31. marca. Komisija je leta 2004 v skladu s spremenjenimi začasnimi obrambnimi mehanizmi odobrila podaljšanje nizozemskega[230], francoskega[231] in španskega[232] programa do 31. marca 2005 ter novega programa, ki ga je pripravila Italija[233].

369. Programi predvidevajo neposredno pomoč za tekoče poslovanje do 60 % pogodbene vrednosti pred pomočjo za proizvodnjo zabojnikov, tankerjev za prevoz izdelkov, tankerjev za prevoz kemikalij in cistern za utekočinjen zemeljski plin. Če želijo ladjedelnice pridobiti to omejeno podporo, morajo dokončne ladjedelniške pogodbe skleniti do 31. marca 2005.

3. Kmetijstvo: razvoj politik in zakonodajne pobude v letu 2004

Uredba de minimis

370. Komisija je 6. oktobra sprejela Uredbo (ES) št. 1860/2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju[234]. Uredba izvzema nacionalno pomoč do 3 000 EUR na kmeta ali ribiča v triletnem obdobju iz zahteve glede predhodne priglasitve. Pobuda bo koristno orodje, ki bo pomagalo kmetom v težavah. Da bi se države članice, ki dodelijo tako pomoč, izognile izkrivljanju konkurence, bodo morale upoštevati skupno zgornjo mejo v triletnem obdobju, ki je približno enaka 0,3 % kmetijske ali ribiške proizvodnje. Države članice lahko odobrijo pomoč, ki izpolnjuje vse pogoje iz uredbe, ne da bi morale predhodno pridobiti soglasje Komisije. Vendar bodo morale voditi registre, s čimer bodo lahko dokazale, da sta bili upoštevani obe zgornji meji.

371. Če bi vse države članice v celoti izkoristile to možnost, bi to pripeljalo do povprečnega zneska pomoči de minimis v višini približno 317 milijonov EUR na leto za kmetijstvo in približno 27 milijonov EUR na leto za ribištvo za celotno območje EU. Da bi uredba državam članicam zagotovila večjo prožnost, določa zneske, ki jih je treba upoštevati v triletnem obdobju (in ne na leto). Zneske, ki jih vsaka država članica lahko odobri v triletnem obdobju, je izračunala Komisija in so določeni v prilogi. Triletna obdobja so prenosljiva, tako da bi bilo za vsako novo odobritev pomoči de minimis treba določiti skupni znesek take pomoči, odobrene v predhodnih treh letih.

372. Države članice lahko pomoč de minimis odobrijo na kakršen koli način želijo. Vendar uredba določa nekaj omejitev, s katerimi se izogne izkrivljanju: odobriti se ne sme nobena izvozna pomoč; pomoč ne sme biti povezana s ceno ali količino proizvodov, danih na trg, niti ne sme biti odvisna od uporabe domačih proizvodov.

373. Nova uredba bo veljala od 1. januarja 2005 do konca leta 2008.

374. Vendar je Komisija pred sprejetjem uredbe – in glede na znižani znesek pomoči na prejemnika, način odobritve in skupne stopnje odobrene pomoči – pristop de minimis v kmetijstvu že uporabila v naslednjih primerih:

- pomoč proizvajalcem mleka (Parmalat) – Francija[235]. Komisija je 14. julija sklenila, da je bila pomoč v višini okoli 200 000 EUR za približno 120 proizvajalcev mleka, ki še niso prejeli plačila za svoje dobave mleka podjetju Parmalat, de minimis in zato zanjo ni veljal člen 87(1) ES. Intenzivnost pomoči v nobenem primeru ni bila višja od 2 000 EUR na proizvajalca. Pomoč je bila odobrena z delnim prevzemom plačila obresti in kapitala za neodplačana posojila do 10 % anuitete in nikoli več kot 2 000 EUR na prejemnika;

- nujne oskrbe za kmetijstvo (Parmalat) – Italija[236]. Komisija je 14. julija sklenila, da je bila pomoč v višini okoli 995 EUR na prejemnika (skupni znesek 1327 milijonov EUR na leto in skupaj 3,98 milijona EUR) de minimis in zato zanjo ni veljal člen 87(1) ES. Pomoč je bila odobrena z 12-mesečno začasno zaustavitvijo plačil prispevkov za socialno varnost kmetov, ki so družbo Parmalat oskrbovali z mlekom, ne da bi za to dobavljeno mleko prejeli plačilo. Komisija je prav tako ugotovila, da pomožno jamstvo za sredstva, ki so bila kmetom na voljo prek posebnega sklada bančnih garancij, ni vsebovalo državne pomoči, ker je bila garancija dodeljena v skladu s tržnimi načeli;

- pomoč organizacijam proizvajalcev – Španija[237]. Komisija je 7. maja sprejela dokončno odločbo, da državna pomoč, ki jo je Španija nameravala odobriti organizacijam proizvajalcev oljčnega olja v Extremaduri, ni bila državna pomoč v smislu člena 87(1) ES. Pomoč se odobri za financiranje stroškov zaprositve za podporo Skupnosti proizvajalcev oljčnega olja in znaša približno 12 EUR na zahtevek. V odločbi je bilo ugotovljeno, da organizacije proizvajalcev, prejemnice pomoči, nadaljujejo svojo dejavnost v korist proizvajalcev oljčnega olja. Pomoč tako omogoča, da se prispevki članov organizaciji, ki prejema pomoč, znižajo ali celo ukinejo. Zaradi tega so dejanski upravičenci pomoči proizvajalci, ki prejemajo nizke letne prispevke. Ker je skupni proračun za program pomoči 120 200 EUR na leto in naj bi bilo število proizvajalcev, ki koristijo program, 11 500, znaša znesek pomoči na prejemnika na leto 10,4 EUR;

- nadomestilo za sušo leta 2003 – Francija[238]. Komisija je 20. oktobra sklenila, da ne bo ugovarjala zoper državne pomoči kmetom, ki jih je leta 2003 prizadela suša. Subvencijski del prevzema obresti za neodplačana posojila (20 milijonov EUR) se je obravnaval kot de minimis [239] ;

- pomoč za krizo BSE – Italija[240]. Komisija je 1. decembra z veljavnostjo za nazaj dovolila Italiji, da odobri državno pomoč za stroške obveznega uničenja snovi s posebnim tveganjem in skladiščenje snovi z nizkim tveganjem ter dohodkovno pomoč za sektor proizvajalcev govejega mesa, da bi odpravila posledice krize BSE leta 2001. Dohodkovna pomoč za sektor nadaljnje proizvodnje, ki jo zajema odločba, znaša okoli 103,25 EUR/na kmetijsko gospodarstvo in je bila obravnavana kot de minimis [241] .

Uredba o skupinskih izjemah

375. Nova Uredba Komisije (ES) št. 1/2004, ki odobrava izvzetje za nekatere vrste državne pomoči, dodeljene majhnim in srednje velikim kmetijskim podjetjem[242], je začela veljati 24. januarja. Državam članicam ni treba teh ukrepov pomoči vnaprej priglasiti Komisiji, da jih odobri.

376. V skladu s členoma 3 in 19 Uredbe morajo države članice za izvzetje posamezne pomoči ali programa pomoči „najpozneje 10 delovnih dni pred začetkom izvajanja programa pomoči ali odobritve posamezne pomoči zunaj programa, izvzete na podlagi te uredbe, predložiti Komisiji povzetek podatkov o programu pomoči ali posamezni pomoči na obrazcu iz Priloge I, zato da se objavi v Uradnem listu Evropske unije“.

377. V skladu s tem postopkom so države članice službam Komisije že poslale povzetke okoli 70 različnih ukrepov, ki jih je Komisija objavila na internetu[243].

Uporaba obstoječih smernic: promocija in oglaševanje kakovostnih proizvodov

378. Komisija je določila več primerov državnih pomoči v zvezi s promocijo in oglaševanjem kmetijskih proizvodov. Ti primeri Komisiji omogočajo, da:

- pojasni in razvije uporabo smernic o oglaševanju kmetijskih proizvodov za oznake kakovosti ter določitvi meril, kaj lahko pojmujemo pod izrazom „kakovostni proizvod“, s sklicevanjem na pogoje iz člena 24b(3) Uredbe (ES) št. 1257/1999, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1783/2003[244];

- določi omejitve za odobritev državne pomoči za t. i. „skupne promocije“, npr. omejitve za neposredno povezavo med tržno organizacijo in posameznimi podjetji. (V smislu točke 29 oglaševalskih smernic je treba oglaševalske dejavnosti, ki se skupaj financirajo prek javnih skladov in enega ali več posebnih podjetij, obravnavati kot nezdružljive s pravili zaradi dejstva, da ciljna skupina, npr. potrošnik, ne more razlikovati, ali je oglaševalski ukrep za eno ali več posebnih podjetij del javno podprte kampanje ali ne)[245];

- potrdi svoje stališče o pomoči za oznake, ki se nanašajo na poreklo proizvodov[246], in o določenih splošnih zahtevah smernic[247].

4. Ribištvo

379. 1. novembra je začel veljati nov sklop pravil o državni pomoči za ribištvo. Ta pravila politiko državnih pomoči usklajujejo z reformirano skupno ribiško politiko, sprejeto decembra 2002. Nova pravila določajo skupinsko izjemo za nekatere vrste pomoči, ki jih državam članicam pred začetkom izvajanja ne bo treba več priglasiti Komisiji, da jih odobri. Državno pomoč v ribištvu, ki ne spada v okvir uredbe o skupinskih izjemah[248], bo še vedno treba priglasiti Komisiji. Za tako državno pomoč bodo veljale nove smernice za pregled državne pomoči za ribištvo in ribogojstvo[249], ki so prav tako začele veljati 1. novembra.

380. Ukrepi, zajeti v skupinski izjemi, se nanašajo na pomoč, ki verjetno ne bo ogrozila ohranitve staleža ali izkrivila konkurence na način, ki ni v skladu s skupnim interesom in ki zato ni nikoli pripeljal do preiskovalnih postopkov Komisije. Zadevna pomoč mora strogo izpolnjevati merila, določena v uredbi o skupinskih izjemah, ki so enaka tistim, ki urejajo dodeljevanje sredstev EU v okviru finančnega instrumenta za usmerjanje ribištva (FIUR).

381. Skupinska izjema bo veljala za pomoč, odobreno majhnim in srednje velikim podjetjem, za zneske pod 1 milijon EUR ali za pomoč, namenjeno financiranju ukrepov, z najvišjim zneskom 2 milijonov EUR.

382. Za zagotovitev pravilnega dodeljevanja take pomoči bo spremljanje potekalo s poenostavljenimi predhodnimi informacijami Komisije o pomoči, ki bo dodeljena, objavljenimi na medmrežju in v Uradnem listu , ter naknadnimi obveznostmi poročanja.

5. Premog in promet

Premog

383. S širitvijo Unije se je število držav, ki proizvajajo premog, povečalo s treh (Nemčija, Združeno kraljestvo in Španija) na sedem, saj lahko k tem prištejemo Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kljub nedavnemu močnemu porastu promptne tržne cene za premog, velik del evropskega premogovništva ostaja nekonkurenčen brez večjih državnih subvencij. Nemčija, Poljska in Madžarska so Komisiji priglasile svoje načrte za prestrukturiranje za naslednja leta. Komisija je uvedla formalni postopek v zvezi z načrtom za prestrukturiranje španskega premogovništva.

Promet

384. Komisija je ohranila naklonjeno stališče do javnega financiranja, ki spodbuja okolju prijazne vrste prevoza, da bi dosegla zmanjšanje cestnega prevoza. Tako se železnice pojmujejo kot ključni element v skupni prometni politiki Skupnosti, ki želi razviti trajnostni sistem prevoza s spremembo ravnotežja med različnimi vrstami prevoza. Eden glavnih ciljev je ponovna oživitev železnic. Železniški prevoz bo treba ponovno narediti dovolj konkurenčen, da bo ostal eden ključnih akterjev v sistemu prevoza v razširjeni Evropi. Odprtje železniškega trga je ključno za ponovno oživitev železnic. Do leta 2008 bo celotno evropsko, mednarodno in nacionalno, omrežje za prevoz blaga popolnoma odprto. S prihodom novih železniških podjetij bo moral sektor postati konkurenčnejši in spodbuditi nacionalna podjetja k prestrukturiranju.

385. V sektorju kombiniranega prevoza se je uporabila ustaljena praksa. Komisija je zlasti odobrila različne programe pomoči, katerih namen je nadomestiti dodatne stroške kombiniranega prevoza.

386. V zvezi s cestnim prevozom so se preučili načrti za prestrukturiranje večjih podjetij.

387. V pomorstvu so se prvič uporabile nove smernice Skupnosti za državno pomoč v pomorskem prometu[250]. Komisija je zlasti zagotovila, da države članice sprejemajo ustrezne ukrepe, predlagane v teh smernicah.

388. Na področju letalskega prevoza je v tem letu prišlo do pomembne odločbe Komisije v zvezi s primerom Ryanair–Charleroi . Komisija je priznala, da so lahko omejeni zneski državne pomoči upravičeni, da se zagotovi boljša izraba sekundarnih letališč ter vzpostavijo nove prometne povezave, ki bodo zagotavljale regionalne koristi in zmanjševale preobremenjenost zračnega prostora. Temu bodo sledile smernice o financiranju letališč in začetku obratovanja novih prog; te bi morale pojasniti zmožnost, da se regionalna letališča razširijo na trgu in hkrati upoštevajo pravila Skupnosti.

6. Javne storitve/storitve splošnega (gospodarskega) pomena

389. Pomen javnih storitev za države članice je poudarjen z nedavno obsežno javno razpravo o vseh vidikih takih storitev, vključno o načinu njihovega zagotavljanja, ter z dejstvom, da so v osnutku Ustave za Evropo izrecno navedene.

390. V zvezi s politiko konkurence je Komisija obravnavala vprašanje, kako močno bi lahko nadomestilo za storitve splošnega gospodarskega pomena izkrivilo konkurenco z vidika državne pomoči. Po sodbi Altmark [251] o opisu nadomestila kot državni pomoči je Komisija sestavila sklop treh predlogov, da bi merila, ki jih je določilo Sodišče Evropskih skupnosti, udejanjila v praksi:

Okvir Skupnosti za nadomestilo za javne storitve

391. Okvir Skupnosti za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve pojasnjuje merila, v skladu s katerimi namerava Komisija oceniti nadomestilo držav članic za javne storitve v skladu s pravili o državni pomoči.

392. Sodišče Evropskih skupnosti je navedlo, da tako nadomestilo ne pomeni državne pomoči, če je bil med drugimi pogoji znesek določen v skladu s pravim in učinkovitim razpisnim postopkom ali na podlagi stroškov, ki bi jih dobro vodeno, srednje veliko podjetje imelo pri izvajanju takih storitev. Tako bi se morala učinkovitost izvajanja storitev splošnega gospodarskega pomena povečati brez ogrožanja njihovega opravljanja. Drugače nadomestilo pomeni državno pomoč in jo je treba priglasiti. Taka priglašena pomoč je lahko združljiva s Pogodbo v skladu s členom 86(2) ES, če je to potrebno za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena in ne vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki bi nasprotoval interesom Skupnosti.

393. V skladu s členom 86 ES in ustrezno sodno prakso imajo države članice širok manevrski prostor pri opredelitvi storitev splošnega gospodarskega pomena. Vendar pa morajo zadevne države članice podjetjem, ki zagotavljajo storitev splošnega gospodarskega pomena, v zvezi s presojo v skladu s pravili o državni pomoči posebej naložiti to nalogo. Tako je dodelitev javnih storitev potrebna, da se opredelijo posamezne obveznosti podjetja in države (nacionalni, regionalni ali lokalni organ). Ta dodelitev mora podrobneje opredeliti:

- natančno naravo obveznosti javne storitve,

- zadevno(-a) podjetje(-a) in ozemlje,

- vse izključne pravice, dodeljene podjetjem,

- izračun in pregled nadomestila, vključno s primernim dobičkom,

- dogovore za povračilo preveč plačanega nadomestila in za kakršno koli posredovanje države v primeru premalo plačanega nadomestila.

394. Osnutek okvira vsebuje podrobna pravila o elementih, ki bi se lahko vključili v izračun nadomestila, in pojasnjuje, da je treba vsako nadomestilo, dodeljeno podjetju za izvajanje javnih storitev, priglasiti Komisiji, preden je izplačano.

Odločba o izvzetju

395. Predlagana odločba v skladu s členom 86 ES bi določene izravnalne ukrepe izvzela iz zahteve predhodne priglasitve. Do tega bi prišlo pri nadomestilu pod določenimi pragovi ter nadomestilu, odobrenem za posebne javne storitve, zlasti bolnišnice in socialna stanovanja, pa tudi za pomorske povezave do otokov, odobrene v skladu s sektorskimi pravili in letnim prometom do 100 000 potnikov.

396. Predlagano izvzetje temelji na predvidevanju, da je nevarnost izkrivljanja konkurence z izplačilom nadomestila za take storitve zanemarljiva ali neobstoječa.

397. V skladu s tem predlogom bi morale države članice – kot je to običajno pri uredbah o izvzetju – izpolnjevati zaščitni ukrep Komisije ob upoštevanju vseh informacij, potrebnih za ocenitev združljivosti nadomestila s pravili o državni pomoči. Vendar bi bilo treba take informacije zagotoviti samo kot odgovor na pisno zahtevo Komisije.

Sprememba direktive o preglednosti

398. Tretji del se nanaša na spremembo direktive o preglednosti[252]. Ta želi pojasniti, da mora zadevno podjetje celo takrat, ko nadomestilo za izvajanje javnih storitev ne pomeni državne pomoči, voditi ločene račune, kadar izvajajo dejavnosti zunaj obsega storitev splošnega gospodarskega pomena. Taki ločeni računi so nujni, da se opredelijo zneski, ki jih lahko pripišemo storitvam splošnega gospodarskega pomena, in izračunajo ustrezni zneski nadomestila.

399. Ti trije osnutki dokumentov so bili objavljeni za javno posvetovanje in obravnavo v drugih institucijah, da bi jih sprejeli v bližnji prihodnosti[253]. Komisiji bodo omogočali, da izpolni svojo nalogo zagotavljanja, da lahko storitve splošnega gospodarskega pomena pravilno delujejo v okviru EU in prejmejo državno nadomestilo samo v takem obsegu, ki je potreben za njihovo izvajanje. Na drugi strani mora biti upravno breme preverjanja, da čezmerno nadomestilo ne izkrivlja konkurence na trgih, čim manjše.

7. Preglednost

400. Informacije o vseh obstoječih ukrepih državnih pomoči, zbranih vsako leto od držav članic, skupaj s primernimi gospodarskimi kazalci, ki opisujejo stanje o državni pomoči v EU, tvorijo podlago za statistični pregled državnih pomoči, uveden julija 2001[254]. Vsako leto se pripravita dve izdaji indikatorja napredka.

401. Do sedaj je pomladanska dopolnitev statističnega pregleda zajemala podatke za obdobje t-2, to pomeni podatke za leto 2002 v letu 2004. Komisija in države članice so se kot del novih letnih dogovorov o poročanju zavezale, da bodo zmanjšale ta časovni zamik, zaradi česar bi morali biti podatki za leto 2004 objavljeni v jesenski dopolnitvi leta 2005. Tako bo jesenski statistični pregled vsako leto vključeval najnovejše podatke, medtem ko bo pomladanski statistični pregled zagotovil bolj analitično pokrivanje izbrane teme. Prejšnji statistični pregledi vključujejo podatke o pomoči regijam, pomoči za reševanje in prestrukturiranje, pomoči za raziskave in razvoj ter pomoči majhnim in srednje velikim podjetjem.

402. Jesenska dopolnitev statističnega pregleda za leto 2004 je bila objavljena 16. novembra[255]. Glavni cilj te dopolnitve je stanje državnih pomoči v desetih novih državah članicah v štiriletnem obdobju pred pristopom (2000–2003).Drugi del vsebuje pregled ukrepov, ki so jih države članice sprejele za izvajanje lizbonske agende in nadaljevanje naknadnih sklepov Sveta o državni pomoči. Podrobneje to zajema znižanje pomoči, preusmeritev pomoči k horizontalnim ciljem in ocenitev učinkovitosti pomoči. Končni del, kot v vseh dopolnitvah statističnega pregleda, vsebuje povzetek prizadevanj Komisije na področju poenostavitev in posodobitve nadzora državnih pomoči.

B – Primeri

1. LIBERALIZIRANI TRGI

Belgija: prenos pokojninskih obveznosti iz prvega stebra od družbe Belgacom na belgijsko državo [256]

403. Oktobra 2003 so belgijski organi Komisijo obvestili o dogovoru med družbo Belgacom, belgijsko državo in zasebnimi delničarji, da prenesejo t. i. pokojninske obveznosti iz „prvega stebra“ do javnih uslužbencev družbe Belgacom na belgijsko državo (pokojnine iz „prvega stebra“ so tiste, ki so po navadi predvidene v okviru splošnega sistema socialne varnosti posamezne države).

404. V okviru ustanovitve družbe Belgacom kot družbe z omejeno odgovornostjo leta 1992 je morala le-ta upravljati in financirati pokojninske pravice iz „prvega stebra“ nekdanjih javnih uslužbencev (to je pomenilo, da je družba pokojnine dejansko plačala nekdanjim javnim uslužbencem ter da je morala zagotoviti popolno financiranje pridobljenih in prihodnjih pravic do pokojnine). Priglašeni dogovor je pomenil, da je bila družba Belgacom od 1. januarja 2004 oproščena bremena, ki je izhajal iz posebne pokojninske ureditve, veljavne za javne uslužbence. V zameno je belgijska država prejela enkratno plačilo od družbe Belgacom v znesku 5 milijard EUR ter letne redne prispevke, ki so zagotavljali financiranje prihodnjih pokojninskih obveznosti.

405. Komisija je v svoji odločbi z dne 21. januarja ugotovila, da je bil prenos finančno nevtralen, saj družba Belgacom v zameno za prenos svojih pokojninskih obveznosti do belgijske države tej plačuje znesek, ki ustreza neto trenutni vrednosti obveznosti, ki jih je prevzela belgijska država. Zato je Komisija menila, da ta prenos družbi Belgacom ni dal nobene večje prednosti, kot bi jih imela po običajnih tržnih pogojih, in zato ni šlo za nobeno državno pomoč.

Pomoč, ki jo je Francija odobrila družbi Coopérative d’exportation du livre français (Celf) [257]

406. Komisija je 20. aprila odobrila pomoč, ki jo je Francija v obdobju med letoma 1980 in 2001 dodelila družbi Coopérative d’exportation du livre français (Celf). Komisija je menila, da je bila pomoč družbi Celf za sprejemanje manjših naročil knjig v francoskem jeziku, čeprav je bila dodeljena nezakonito, združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(d) Pogodbe, saj je bila sorazmerna z zaželenim kulturnim ciljem. Komisija je ugotovila, da pomoč ni vplivala na trgovino in konkurenco v Skupnosti v obsegu, ki bi nasprotoval skupnemu interesu. Namen pomoči je bil ohraniti neprofitno dejavnost družbe Celf. Družba Celf je morala sprejeti vse vrste naročil od prodajalcev knjig (ki niso bili končni potrošniki), ki so delovali v tujini na nefrancosko govorečih območjih, ne glede na znesek naročila, donosnost in namembni kraj. Kot del naročila je družba prejela pomoč za tekoče poslovanje, namenjeno nadomestitvi dodatnih stroškov sprejemanja naročil, nižjih od 500 FRF (tj. približno 76 EUR).V tej odločbi je bila ustrezno upoštevana odločitev Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002, ki je delno razveljavila prejšnjo odločbo Komisije z dne 10. junija 1998 na podlagi dejstva, da bi morala Komisija razlikovati med trgom izvoznih agencij in trgom za izvoz knjig v francoskem jeziku na splošno.

Sprememba licenčnine za UMTS, Francija [258]

407. Komisija je oktobra 2002 prejela pritožbo zoper odločitev francoske vlade, da bi znižala licenčnino za UMTS, ki sta jo prvotno plačevali družbi Orange in SFR.

408. Komisija je menila, da morajo po sedanji zakonodaji Skupnosti države članice določiti pogoje za dodelitev licenc UMTS, če izpolnjujejo pogoje, določene v Direktivi 97/13/ES, in sicer če so uporabljeni postopki in merila objektivni, pregledni in nediskriminacijski.

409. V zadevnem primeru je Komisija ugotovila, da je francoska vlada za vse operaterje uporabila enake pogoje za dodelitev licenc UMTS (trajanje, licenčnina, tehnični pogoji) ter da so bili ti pogoji objektivni in nediskriminacijski. Ker vlada ni razlikovala med operaterji, družbi Orange in SFR nista imeli nobene prednosti. Zato je Komisija 20. julija odločila, da ni šlo za državno pomoč, in zavrnila pritožbo.

Nasedle naložbe

410. V okviru postopnega uresničevanja notranjega trga z električno energijo je Komisija odobrila dva nova primera državne pomoči za povračilo stroškov nasedlih naložb v Italiji[259] in na Portugalskem[260]. Stroški nasedlih naložb so stroški, ki so jih imeli proizvajalci na trgu z električno energijo, ko sektor ni bil liberaliziran, in katerih povračilo liberalizacija otežuje ali celo onemogoča.

411. Komisija ima sedaj dobro vzpostavljeno prakso na področju nadomestila nasedlih stroškov. Julija 2001 je sprejela sporočilo, v katerem je bila opisana metodologija, ki bi jo uporabila za oceno take pomoči[261]. To metodologijo je uporabila za nadomestilo nasedlih stroškov v Avstriji, Belgiji, Grčiji, na Nizozemskem in v Španiji.

412. V Italiji se odločitev nanaša zlasti na dva vidika: stroške za obrate za proizvodnjo električne energije, zgrajene pred letom 1997, in stroške, povezane s pogodbo „vzemi ali plačaj“ za nigerijski plin, ki jo je leta 1992 podpisala družba ENEL, za del, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije. Del, ki se nanaša na obrate za proizvodnjo električne energije, bo zajemal samo obdobje od leta 2000 do 2003, po tem roku pa proizvajalci ne bodo več upravičeni do prejema nadomestila za svoje nasedle stroške. Skupni znesek povračila bo največ 850 milijonov EUR. Dodelil se bo družbi ENEL in podjetjem, ki so podedovala nasedla sredstva družbe ENEL.

413. Del, ki se nanaša na stroške, povezane s pogodbo „vzemi ali plačaj“, je namenjen nadomestitvi stroškov, ki jih je imela družba ENEL, ker ni mogla predelati plina v Italiji, kot je bilo prvotno načrtovano. Pokril bo stroške premestitve predelave plina zunaj Italije do leta 2009. Nadomestilo bo obsegalo največ 1465 milijonov EUR. Vendar se bo nadomestilo dodelilo samo za plin, uporabljen za proizvodnjo električne energije.

414. Portugalski primer je nekoliko drugačen od italijanskega in drugih prejšnjih primerov. Portugalski zaprti trg je prvotno temeljil na nizu dolgoročnih pogodb med mrežnim operaterjem v državni lasti in tremi skupinami za proizvodnjo električne energije, namesto na splošnem zakonu, ki je določal cenovna pravila za sektor električne energije, kot v državah članicah, katerih primere je Komisija predhodno analizirala. Portugalska je prekinila te dolgoročne pogodbe in jih zamenjala z državnim nadomestilom.

415. Ker mora biti nadomestilo nasedlih stroškov v skladu z metodologijo Komisije omejeno na „minimum, ki je potreben“, je morala Komisija, celo v tem posebnem primeru, preveriti, da nadomestilo ne bo višje od povračila začetnih naložb, vključno z razumno stopnjo dobička, kadar je to potrebno. Upoštevala je tudi zmogljivost skupin, da nadomestijo izgube nekaterih obratov v primerjavi z dobički drugih. Komisija je zagotovila, da je uveden ustrezen mehanizem za redno prilagajanje nadomestila, s katerim se prepreči vsako čezmerno nadomestilo, celo kadar se nadomestilo ne razvije po pričakovanjih.

2. 2. Pomoč za reševanje in prestrukturiranje

Alstom[262]

416. Komisija je 7. julija sprejela pogojno odločbo, ki dovoljuje sveženj pomoči za prestrukturiranje v višini 3 milijard EUR za družbo Alstom v obliki jamstev, naložb za povečanje kapitala in v manjši meri posojil. Pogoji, določeni v odločbi, temeljijo na smernicah za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah. Te smernice določajo tri glavne pogoje za odobritev pomoči za prestrukturiranje.

417. Prvič, pomoč in skupni načrt za prestrukturiranje morata pripeljati do obnovitve dolgoročne sposobnosti za preživetje brez nadaljnje državne intervencije. Komisija je ugotovila, da bi morala zadnja različica finančnih in operativnih načrtov za prestrukturiranje, ki jo je predložila Francija, podjetju omogočati, da preživi in ponovno postane konkurenčno. Odločba zahteva, da je treba v celoti ravnati v skladu z operativnim načrtom, ki vključuje zaprtja obratov, odpuščanje in reorganizacijo. Poleg tega so bila potrebna dodatna prizadevanja v pomorskem sektorju in potrebna sklenitev industrijskih partnerstev, ki zajemajo velik del dejavnosti podjetja, za okrepitev dolgoročne sposobnosti preživetja in obetov podjetja.

418. Drugič, državna pomoč mora biti omejena na minimum, ki je potreben. Komisija je ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen, saj načrt za prestrukturiranje, ki je bil odobren z odločbo Komisije, temelji na zelo obsežnem finančnem prispevku finančnih ustanov, zasebnih vlagateljev in samega podjetja. Poleg tega je pomoč časovno omejena, saj se lahko nova državna jamstva, prvič, izdajo v dvoletnem obdobju po sprejetju odločbe in, drugič, država mora v štirih letih prodati vse svoje imetništvo delnic v družbi Alstom, ki izhajajo iz zgoraj navedenega povečanja kapitala.

419. Tretjič, izkrivljanja konkurence morajo biti omejena na minimum, ki je potreben. Za izpolnitev tega merila odločba zahteva, da morajo naslednji ukrepi vzpostaviti konkurenčno stanje in povrniti škodo tekmecem: (i) določene odprodaje premoženja poleg večjih, ki jih je družba Alstom izvedla leta 2003, (ii) ustanovitev skupnega podjetja in industrijskih partnerstev, ki zajemajo določene obstoječe dejavnosti, (iii) nadzor nad cenovno politiko in pripojitev podjetij v štirih letih, (iv) odprodaja lastništva države v podjetju ter (v) sprejetje ukrepov za pospeševanje odpiranja francoskega trga železniškega voznega parka.

420. Komisija bo v naslednjih štirih letih spremljala usklajenost s to odločbo.

MobilCom[263]

421. Komisija je 14. julija odobrila pomoč za prestrukturiranje, dodeljeno družbi MobilCom. Odobritev pomoči je bila povezana s pogojem, da morajo družba MobilCom in njene podružnice za sedem mesecev prekiniti svojo neposredno spletno prodajo pogodb za storitve mobilne telefonije MobilCom, da nadomestijo izkrivljanje konkurence, ki jo je povzročila pomoč.

422. MobilCom je nemški ponudnik mobilnih telefonskih storitev. Leta 2002 je zašel v težave. Nemčija je odobrila prvo jamstvo za izpad dohodka za posojilo v višini 50 milijonov EUR septembra 2002, da bi zagotovila takojšnjo likvidnost podjetja. Ta pomoč je bila kot pomoč za reševanje odobrena januarja 2003[264] in ni bila del končne pogojne odločbe, sprejete julija 2004[265].

423. Da bi Nemčija in zvezna država Schleswig-Holstein zagotovili dodatna sredstva, nujna za financiranje potrebnih sanacijskih ukrepov na tem segmentu, sta odobrili dodatno 80-odstotno jamstvo za izpad dohodka za posojilo v vrednosti 112 milijonov EUR novembra 2002. Komisija je menila, da je ta ukrep pomenil pomoč za prestrukturiranje.

424. Glavna težava v zvezi s konkurenco, ki jo je Komisija ugotovila, je bila, da bi lahko družba MobilCom zaradi jamstva svoje dejavnosti hitro prestrukturirala. V tem okviru se pomoč ni uporabila samo za fizično prestrukturiranje družbe, ampak tudi za preusmeritev njene tržne strategije in osredotočenje na donosnejše potrošniške segmente v njeni glavni dejavnosti. Pomoč je tako zlasti škodljivo vplivala na tekmece, saj so tudi ti morali svoje poslovne strategije usmeriti na donosnejše potrošniške skupine.

425. Na koncu je bila sprejeta rešitev, da se pomoč odobri, vendar se zanjo postavijo določeni pogoji. Komisija je v tem posebnem primeru menila, da je izravnalni ukrep, katerega namen je nadomestilo na področju, na katerem je pomoč povzročila svoje neupravičene posledice, in sicer na področju tržnosti storitev, najprimernejši ukrep za odpravo izkrivljanja konkurence. Družba MobilCom je zato morala za določen čas ukiniti svojo spletno ponudbo nekaterih storitev.

Bankgesellschaft Berlin AG

426. Komisija je 18. februarja[266] odobrila pomoč za prestrukturiranje skupini Bankgesellschaft Berlin AG („BGB“) v vrednosti skoraj 10 milijard EUR[267]. Ta sveženj pomoči se je lahko odobril samo v zameno za precejšnje zmanjšanje prisotnosti banke na trgu, da bi se ublažil učinek te obsežnejše pomoči na izkrivljanje konkurence. Po dolgih in obsežnih pogajanjih so nemški organi nazadnje ponudili številne zaveze o odprodaji sredstev, kar je precej spremenilo prvotno predloženi načrt za prestrukturiranje. Te zaveze vključujejo, da morajo podjetja odprodati sredstva banke Berliner Bank, ene od dveh maloprodajnih znamk družbe BGB, za odcepitev hčerinskih podjetij za nepremičninske storitve, ki so bila glavni vzrok za krizo, in končno prodati družbo BGB do konca leta 2007. Načrt za prestrukturiranje predvideva tudi številne druge ukrepe, kot so odprodaja berlinske banke Weberbank ter prodaja ali zaprtje nacionalnih in tujih podružnic in hčerinskih podjetij. Poleg tega je načrtovana odprodaja hčerinskega podjetja za nepremičninsko financiranje BerlinHyp v okviru skupne odprodaje družbe BGB, bodisi ločeno ali skupaj s preostalim delom BGB.

427. Skupaj bodo zgoraj opisane odprodaje, zaprtja in drugi ukrepi znižali skupno bilanco stanja družbe BGB s približno 189 milijard EUR leta 2001 na okoli 124 milijard leta 2006/2007, ko bodo obdobje prestrukturiranja in ukrepi odprodaje zaključeni. To znižanje ni primerno samo z vidika zelo visokega zneska pomoči, ampak je tudi v skladu s prakso Komisije v zvezi s pomočjo za prestrukturiranje za banke.[268] Vendar pa je odprodaja banke Berliner Bank ostala sporno vprašanje med Komisijo in nemškimi organi do zadnje faze preiskave. Glede na vodilni položaj družbe BGB v Berlinu je morala Komisija vztrajati na tem ukrepu, da bi učinkovito ublažila učinek zelo visokega zneska pomoči na izkrivljanje konkurence na področju bančnega poslovanja z občani v Berlinu. Poleg tega je bil sporazum o povračilu, ki je družbo BGB podpiral v primeru takrat še neodločene, vendar možne odredbe za izterjavo v postopku Landesbank Berlin, dodaten ukrep pomoči, ki ga je bilo treba upoštevati za izravnalne ukrepe. Odprodaja banke Berliner Bank bo znižala tržni delež družbe BGB v posameznih segmentih berlinskega poslovanja na drobno s približno ene tretjine na eno šestino zaradi prodaje.

428. Komisija je morala analizirati tudi vprašanje dolgoročne sposobnosti preživetja družbe BGB v povezavi s prihajajočo odpravo obstoječih državnih jamstev ( Anstaltslast & Gewährträgerhaftung ). To vprašanje je bilo treba ponovno preučiti skupaj z zunanjimi svetovalci, ko je prvi postopek za odprodajo deleža zvezne države v družbi BGB marca 2003 spodletel. Na koncu je Komisija ugotovila, da so ukrepi za prestrukturiranje, ki so že bili izvedeni, in tisti, ki so načrtovani za prihodnost, primerni, smiselni in temeljno ustrezni, da se družbi BGB omogoči obnovitev sposobnosti preživetja.

France Télécom

429. Francoski organi so decembra 2002 Komisiji priglasili ukrepe, s katerimi naj bi družbo France Télécom (FT) rešili iz njene finančne krize. Ti ukrepi so zlasti vključevali, da bi (javni organ) ERAP zagotovil delničarsko predplačilo v višini 9 milijard EUR v obliki kredita. To predplačilo je bilo del načrta za prestrukturiranje z naslovom „Ambition 2005“, ki ga je novo vodstvo podjetja predstavilo 4. decembra 2002. Glede na dvome o združljivosti priglašenih ukrepov s pravili o državni pomoči je Komisija januarja 2003 uvedla uradno preiskavo v zvezi s projektom delničarskega posojila[269]. Uradna preiskava je zajemala tudi shema davka na dohodek ( taxe professionnelle) , ki je veljala za družbo FT. Komisija je 2. avgusta 2004 zaključila svojo preiskavo v zvezi z obema vidikoma.

Shema davka na dohodek („taxe professionnelle“) [270]

430. Zadevna davčna ureditev vključuje državno pomoč, ki ni združljiva s Pogodbo ES in jo je treba vrniti.

431. Med letoma 1994 in 2002 je družba FT uživala posebne pogoje glede lokalnih davkov. Komisija je ugotovila, da je država z obračunavanjem polnega zneska davka na dohodek v tem obdobju dala družbi FT prednost, ki je pripeljala do ukrepa državne pomoči. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti[271] je Komisija zavrgla argument francoskih organov, da je treba tako pomoč pojmovati kot „izravnano“ z drugimi dajatvami, ki so veljale za družbo FT na drugih področjih. Po podatkih, ki so jih poslali francoski organi, znašajo ocenjeni prihranki družbe FT v zvezi s posebno ureditvijo za davek na dohodek od 800 milijonov do 1,1 milijarde EUR. Natančni znesek pomoči bo določila Komisija v sodelovanju s francoskimi organi med postopkom vračila.

Delničarski predujem [272]

432. Dejanski okvir je ključni element ocene Komisije: v preteklih letih se je v družbi FT nakopičil precejšen dolg (63 milijard EUR na koncu leta 2001), leta 2002 pa je trg pričakoval, da bo imela družba težave pri odplačilu tega dolga. Medtem ko je bila ocena bonitete družbe FT julija 2002 na pragu, da doseže raven visoko tveganih obveznic (junk status), je vlada javno razglasila svojo namero, da bo podprla podjetje. Vsako poslabšanje položaja družbe FT do ravni visoko tveganih obveznic bi imelo hude posledice za podjetje. Država je javno potrdila svojo podporo podjetju septembra, oktobra in decembra 2002 in družba ni nikoli dosegla ravni visoko tveganih obveznic. Ob tej zadnji priložnosti je bilo v sporočilu za javnost ministrstva za gospodarske zadeve objavljeno, da bo družba FT izdala nove delnice in je pričakovala prispevek države pri izdaji delnic z zagotovitvijo navedenega delničarskega predplačila.

433. Delničarski predujem, ki je bil decembra 2002 ponujen družbi FT, vsebuje elemente pomoči. Zagotovitev delničarskega predujma je precej izboljšala finančno stanje operaterja. Ta prednost se je zagotovila z uporabo državnih virov, saj je ustvarila možno dopolnilno odgovornost za navedene vire. Ponudba države je bila trdna in družba FT bi samo s podpisom pogodbe o delničarskem posojilu zavarovala pravico do plačila 9 milijard EUR.

434. Zagotovitve delničarskega predujma se ne sme obravnavati ločeno, ampak je treba nanjo gledati skupaj z vladnimi izjavami od julija do decembra 2002. Izjave so ustvarile pričakovanja in zaupanje o finančnih trgih ter pomagale ohraniti investicijski položaj družbe FT. Če vlada teh izjav ne bi dala, noben razumen vlagatelj ne bi v teh okoliščinah ponudil delničarskega predujma in sam prevzel zelo velikega finančnega tveganja.

435. Vendar pa je Komisija priznala, da ni uspela premagati težav pri natančni opredelitvi gospodarskih učinkov zadevne pomoči ter tako določiti zneska, ki ga je treba vrniti. Odredba vračila v takem položaju lahko pomeni kršitev pravice države članice do obrambe. Poleg tega je Komisija ugotovila, da se je zgodilo prvič, da je bila pomoč rezultat dogodkov pred priglasitvijo same pomoči. Ker je Francija ta ukrep priglasila, je lahko gospodarski subjekt zakonito pričakoval, da bo država spoštovala svojo obveznost po Pogodbi. Tako bi lahko z odredbo vračila v takem položaju prišlo do kršitve načela legitimnega pričakovanja. Ob upoštevanju vsega tega Komisija ni odredila vračila pomoči.

Bull[273]

436. Komisija je 16. marca sklenila, da uvede postopek, predviden v členu 88(2), v zvezi z novo pomočjo za prestrukturiranje v korist družbe Bull. Družba Bull proizvaja računalniške strežnike in je dejavna na trgih s tem povezanih storitev. Priglašena pomoč znaša 517 milijonov EUR in je enaka pomoči za reševanje, odobreni leta 2002, skupaj s kumulativnimi obrestmi. Glede na dejanske dobičke bi francoski organi na podlagi določbe v pogodbi o pomoči prejeli od 50 do 60 milijonov EUR. Komisija je v svoji odločbi z dne 1. decembra ugotovila, da v danih okoliščinah primera pomoč ni kršila načela enkratnosti pomoči, in upoštevala, da bo ta izplačana šele po povračilu prejšnje pomoči za reševanje.

Lloyd Werft Bremerhaven GmbH[274]

437. Komisija je 8. septembra sklenila, da ne bo ugovarjala zoper pomoč za reševanje, ki jo je Nemčija dodelila nemški ladjedelnici Lloyd Werft Bremerhaven GmbH.

438. Družba je objavila plačilno nesposobnost, potem ko je stranka zavrnila plačilo zadnjega obroka za predelavo potniške ladje. Ladja je 14. januarja potonila v ladjedelnici družbe po hudem neurju. Da bi družba nadaljevala svoje poslovanje, je potrebovala premostitveno posojilo v višini 10 milijonov EUR. Posojilo so aprila v enakih delih zagotovile ena javna in dve zasebni finančni ustanovi, medtem ko so bila zasebna posojila delno podprta z javnim jamstvom.

439. Komisija je v skladu s točko 23 smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 sprejela, da se posojilo zagotovi za šestmesečno obdobje in povrne v naslednjem obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev po plačilu zadnjega obroka družbi. Komisija je soglašala s tem trajanjem glede na dejstvo, da je bil edini namen posojila odpraviti negativne posledice zunanjega dogodka in ni bilo namenjeno kot likvidnostna injekcija družbi, ki bi bila v težavah, če ne bi bilo neurja. Komisija je zlasti upoštevala zavezo nemške vlade, da poroča o finančnem položaju podjetja. Pomoč je bila vrnjena v šestih mesecih.

Španske javne ladjedelnice[275]

440. Komisija je 12. maja odločila, da pomoč španskim javnim ladjedelnicam ni bila v skladu s pravili EU o državni pomoči. Komisija je ugotovila, da je v letih 1999 in 2000 družba v državni lasti Sociedad Estatal de Participaciones Industriales (SEPI) dodelila pomoč v višini 500 milijonov EUR javnim civilnim ladjedelnicam, ki so danes vse v lasti družbe IZAR. Pomoč je bila v obliki dokapitalizacije v višini 252,4 milijona EUR leta 2000, posojil v višini 192,1 milijona EUR in nakupne cene 55,9 milijona EUR nad tržno vrednostjo, ko je družba SEPI kupila tri ladjedelnice leta 1999. Komisija je ugotovila, da so zgornji ukrepi pomenili dodatno državno pomoč, ki se po odobritvi končnega svežnja za prestrukturiranje leta 1997 ni mogla več odobriti v skladu s pravili EU za pomoč ladjedelništvu. Ker je posojila v višini 192,1 milijona EUR že vrnila družba IZAR, znaša znesek, ki ga mora IZAR vrniti, 308,3 milijona EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi.

441. Komisija je 20. oktobra sprejela še eno odločbo, v kateri je ugotovila, da je družba SEPI leta 2000 javnim civilnim ladjedelnicam dodelila dodatnih 556 milijonov EUR.

442. Pomoč je bila v obliki dokapitalizacije v višini 1477 milijonov EUR za družbo IZAR leta 2000. Del dokapitalizacije, ki se ni štel kot državna pomoč (921 milijonov EUR), se je uporabil za kritje socialnih stroškov in drugih stroškov, povezanih s preteklimi in nedavnimi vojaškimi dejavnostmi družbe IZAR ter njene predhodnice Bazán. Sredstva za vojaške dejavnosti načeloma niso zajeta v pravilih EU o državni pomoči. Pomoč v višini 556 milijonov EUR za civilne dejavnosti družbe IZAR ni bila v skladu s pravili EU o državni pomoči, zato je Komisija sklenila, da mora družba IZAR vrniti tudi ta znesek.

Nizozemska pomoč za uskladitev [276]

443. Leta 2003 je Nizozemska priglasila načrte za odobritev pomoči v podporo šestim ladjedelniškim pogodbam za štiri nizozemske ladjedelnice. Namen pomoči je bil uskladiti nezakonito in nezdružljivo pomoč, ki jo je domnevno ponudila druga država članica ladjedelnicam v navedeni državi, ki so se potegovale za ladjedelniške pogodbe.

444. Komisija je 30. junija sklenila, da Nizozemska ne bi smela odobriti te pomoči. Komisija je poudarila, da je Sodišče Evropskih skupnosti jasno opredelilo načelo, da država članica ne sme sama ukrepati za odpravljanje posledic nezakonite pomoči iz druge države članice. Sodišče je izrecno odredilo, da ni mogoče utemeljiti ukrepa pomoči na podlagi dejstva, da nezakonito pomoč odobrijo druge države članice.

445. Komisija je poleg tega ugotovila, da je bila uskladitev domnevne nezakonite pomoči iz druge države članice EU v nasprotju s splošnimi načeli Pogodbe ES. Komisija je prav tako dvomila o domnevnem dokazu, da je bila pomoč na voljo v drugi državi članici.

Huta Częstochowa SA[277]

446. Komisija je 19. maja sprejela svojo prvo odločitev zunaj vmesnega postopka za uvedbo podrobne preiskave glede možne pomoči, dodeljene družbi v novi državi članici. Zadevna družba je poljski proizvajalec jekla Huta Częstochowa SA. Poljska država razmišlja o finančnih ukrepih, da bi prestrukturirala družbo. Komisija sedaj pričakuje pojasnilo, ali se je in/ali se bo družbi odobrila pomoč za prestrukturiranje in če se bo, kakšne vrste.

Polje 8: Pomoč za prestrukturiranje in koncept „novega podjetja“ Komisija je v dveh negativnih odločbah z dne 20. aprila in 22. septembra[278] o francoskih družbah za popravilo ladij uporabila uvodno izjavo št. 7 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah[279], ki novo ustanovljena podjetja izključujejo iz upravičenosti do pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Osnovno načelo te določbe je izključiti podjetja, ki čeprav bi lahko imela težave na začetku poslovanja, niso podjetja v težavah, kot so opisana v smernicah. Odločbi jasno kažeta, da je treba ugotovitev, da so podjetja na novo ustanovljena, utemeljiti na pravni in ekonomski podlagi. V zadevnih primerih sta bili obe podjetji novi pravni osebi, prevzeli sta sredstva in delavce prejšnjih popravljalnic ladij ter začeli svoje poslovanje brez dolgov in obveznosti, povezanih s predhodnimi dejavnostmi. Zato bi ju bilo treba šteti kot nova gospodarska subjekta, ki bi morala biti ustanovljena samo, če sta sposobna preživeti v obstoječih razmerah na trgu. Na podlagi te analize je Komisija sklenila, da je bila pomoč za prestrukturiranje obeh podjetij nezdružljiva s skupnim trgom. Vendar pa je Komisija odobrila del pomoči kot regionalno pomoč za naložbe in pomoč za usposabljanje. Za preostali del pomoči je Komisija odredila vračilo. |

Španski in nemški programi financiranja v ladjedelništvu

447. Komisija je marca in julija odobrila španske in nemške programe financiranja v ladjedelništvu[280]. Te sheme naj bi bile v skladu z Dogovorom OEDC o izvoznih kreditih z uradno podporo. V skladu s tem dogovorom obresti, zaračunane lastnikom ladij, temeljijo na ustrezni tržni referenčni obrestni meri. Sistemi ne zajemajo kreditnega tveganja kupca.

Spremembe investicijskega programa grških ladjedelnic

448. Komisija je 23. aprila sklenila, da uvede formalni preiskovalni postopek v skladu s členom 88(2) ES[281] v zvezi s številnimi spremembami načrta za prestrukturiranje grških ladjedelnic. Komisija je leta 1997 po odobritvi odpisa dolga grških ladjedelnic v skladu z Uredbo Sveta št. 1013/97, ki je predvidevala pomoč za nekatere ladjedelnice v fazi prestrukturiranja[282], odobrila pomoč za naložbe za prestrukturiranje ladjedelnice na podlagi investicijskega programa, predloženega Komisiji v skladu s Sedmo direktivo o ladjedelništvu[283]. Naknadne spremembe tega investicijskega programa se Komisiji niso priglasile. Zato grški organi niso izpolnjevali pogojev Sedme direktive o ladjedelništvu, v skladu s katero je Komisija leta 1997 odobrila investicijski program, ki določa, da je treba Komisiji priglasiti vsako spremembo obstoječega ukrepa pomoči, zajetega v direktivi[284]. Prav tako niso izpolnjevali pogojev iz smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, ki dovoljujejo spremembo načrta za prestrukturiranje po priglasitvi in pod določenimi pogoji.

449. Z uvedbo formalnega preiskovalnega postopka je Komisija prav tako izrazila resne dvome, da so bili pogoji, po katerih je bila pomoč v njeni odločbi iz leta 1997 odobrena, izpolnjeni in da za investicijski program ni bila odobrena nobena nova pomoč. Taka pomoč ne bi bila združljiva s skupnim trgom glede na načelo enkratnosti pomoči in izrecno zahtevo Uredbe Sveta št. 1013/97, ki prepoveduje pomoč za vse ladjedelnice, ki so izkoristile njene določbe.

Pomoč grškim ladjedelnicam[285]

450. Komisija je 20. oktobra sprejela negativno odločbo o zaključku formalnega preiskovalnega postopka iz člena 88(2), začetega leta 2002[286], v zvezi z dvema ukrepoma za pomoč grškim ladjedelnicam.

451. Odločba grškim organom odreja, da morajo razveljaviti določbi 5(20) in 6(4) Zakona 2941/2001, ki določata, da bi morala država kriti stroške upokojitve delavcev v grških ladjedelnicah v prihodnosti in da so bile grške ladjedelnice oproščene vseh davkov ali drugih obveznosti dajatev v zvezi z rezervami, ki so po zakonu oproščene davka, posebnimi rezervami in zneski za povečanje delniškega kapitala, če sta se ti uporabljali za pokritje izgub iz prejšnjih let. Komisija je ugotovila, da ti ukrepi niso združljivi s Pogodbo, saj pomenijo pomoč za tekoče poslovanje, ki ni predvidena v Uredbi Sveta (ES) št. 1540/98 z dne 29. junija 1998 o določitvi novih pravil o pomoči ladjedelništvu[287], ki ob njihovem sprejetju ni več veljala. Grški organi so morali vrniti tudi vse pomoči, ki so jih že prejeli v skladu s temi določbami.

Postabank/Erste Bank Hungary Rt

452. Republika Madžarska je med letoma 2003 in 2004 Komisiji priglasila številne ukrepe v korist družbe Postabank és Takarékpénztár (Postabank) po t. i. postopek vmesnega mehanizma, predvidenega v Prilogi IV.3 k Aktu o pristopu. Madžarski organi so priglašene ukrepe sprejeli v obdobju med letoma 1995 in 2003, da bi pomagali pri prestrukturiranju družbe Postabank in pospešili njeno privatizacijo. Komisija je uradno preiskavo uvedla 20. oktobra 2004[288]. Postabank je bil nazadnje privatiziran oktobra 2003, ko je vlada prodala svoj 99,9-odstotni delež avstrijski banki Erste Bank. Postabank se je 1. septembra 2004 združil z madžarsko podružnico Erste Bank.

453. Komisija je odobrila številne ukrepe za prestrukturiranje, ki so jih v preteklosti madžarski organi odobrili v korist družbe PostaBank, vendar je uvedla formalni preiskovalni postopek v zvezi s t. i. „odškodnino za neznane terjatve“, s katerimi se bo lahko banka, ki je bila leta 2003 prodana banki Erste Bank, srečevala od maja naprej, ko je Madžarska postala članica Evropske unije. „Odškodnina za neznane terjatve“ lahko pripelje do dodatnih terjatev, kot so bile jasno opredeljene z datumom pristopa. Na tej stopnji Komisija meni, da ni mogoče določiti obsega in zneska finančne podpore za Postabank v prihodnosti. Komisija ocenjuje, da je „odškodnina za neznane terjatve“ v skladu s smernicami EU o pomoči za reševanje in prestrukturiranje[289].

Nemške deželne banke (Landesbanken)

454. Komisija je 20. oktobra zaključila svojo dolgoletno preiskavo glede prenosa javnih sredstev v začetku devetdesetih na sedem nemških deželnih bank in Nemčiji ukazala, naj vrne okoli 3 milijard EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi.

455. Na začetku devetdesetih so nemške deželne vlade ( Länder) , ki so delno ali v celoti lastnice bank, prenesle javne zgradbe in druga sredstva, da bi povečale kapitalsko osnovo bank. Glavni razlog za te prenose je bila uvedba direktiv o lastnih sredstvih in plačilni sposobnosti, ki so od nemških javnih bank zahtevale, da prevzamejo večje zneske novega kapitala, da bi ohranile svojo raven dejavnosti.

456. Finančni transferji so sprožili pritožbo Združenja nemških zasebnih bank (BdB) v zvezi s sedmimi bankami[290]: Westdeutsche Landesbank Girozentrale (WestLB) (1991), ki je bila takrat največja nemška javna banka, ter tudi Landesbank Berlin (1993), Norddeutsche Landesbank (1991), Bayerische Landesbank (1994 in 1995), Hamburgische Landesbank (1993), Landesbank Schleswig-Holstein (1991) in Landesbank Hessen-Thüringen (1998).

457. Leta 1999 je Komisija sprejela prvo negativno odločbo o prenosu sredstev na banko WestLB. Leta 2003 je Sodišče prve stopnje preklicalo odločbo na podlagi tega, da Komisija ni dovolj natančno pojasnila svojih izračunov, vendar pa je potrdilo vsebino odločbe.

458. Ocena Komisije je pokazala, da je plačilo, ki je bilo dogovorjeno z deželnimi vladami v zameno za prenos sredstev, zelo nizko (v povprečju manj kot 1 %) in ni ustrezalo običajnemu donosu, ki bi ga zasebni vlagatelj pričakoval za primerljivo, negotovinsko naložbo (ki je bila ocenjena na okoli 6–7 % po obdavčitvi, razen za banko Landesbank Hessen-Thüringen, pri kateri je obrestna mera za drug instrument – tiho udeležbo – precej nižja).

459. Komisija je tako ugotovila, da nižje plačilo pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, in Nemčiji ukazala, da sprejme ukrepe, s katerimi bodo deželne banke vrnile razliko(WestLB: 979 milijonov EUR, Landesbank Berlin: 810 milijonov EUR, Norddeutsche Landesbank: 472 milijonov EUR, Landesbank Schleswig-Holstein: 432 milijonov EUR, Hamburgische Landesbank: 91 milijonov EUR, Bayerische Landesbank: 260 milijonov EUR, Landesbank Hessen-Thüringen: 6 milijonov EUR, v vseh primerih skupaj s pripadajočimi obrestmi).

3. Regionalna pomoč

Pomoč španskemu proizvajalcu jekla Siderúrgica Añón SA[291]

460. Komisija je 14. junija izdala dokončno negativno odločbo proti več finančnim ukrepom v korist španskemu proizvajalcu jekla Siderúrgica Añón SA. Ukrepi so se nanašali na subvencijo v višini približno 2 milijonov EUR, brezobrestno posojilo v višini približno 2 milijonov EUR, subvencioniranje za 25 osnovnih točk obrestne mere ter provizijo za odobritev posojila v višini 10 milijonov EUR, jamstvo za 30 % istega posojila za premijo nad tržnimi razmerami ter zagotovitev kapitala v višini približno 2 milijonov EUR.

461. Komisija je menila, da je treba zadnjo zagotovitev lastniškega kapitala z gospodarskega vidika obravnavati kot enakovredno podrejenemu konzorcijskemu posojilu in da zadevni donos naložbe ni ustrezal običajnim obrestnim meram, plačanim za tako posojilo. Komisija je sklenila, da so vsi ukrepi pomenili državno pomoč. Čeprav se podjetje pojmuje kot srednje veliko podjetje in se lahko pomoč za naložbe za srednje velika podjetja celo v jeklarstvu izvzame, to ne velja za večje dodelitve individualne pomoči, kot je ta.

Pomoč pri prevozu za industrijo motornih vozil v najbolj oddaljenih regijah in območjih z zelo nizko gostoto prebivalstva[292]

462. Komisija je 8. septembra izdala odločbo brez ugovora, ki je dovoljevala dodelitev pomoči družbi Volvo v zvezi s prevozom kamionskih kabin, proizvedenih v obratu Volva v regiji Umeå, ki je opredeljena kot območje z zelo nizko gostoto prebivalstva na severu Švedske.

463. Do 31. decembra 2002 je okvir Skupnosti za državno pomoč industriji motornih vozil[293] izrecno prepovedoval dodelitev pomoči pri prevozu za to industrijo, ki je opredeljena kot občutljivi sektor. Primer Volvo je bil od izteka veljavnosti okvira 1. januarja 2003 prvi primer priglasitve v zvezi s pomočjo v transportnem sektorju za proizvajalca motornih vozil. Pomoč je bila dovoljena, ker ne velja več nobeno posebno pravilo za to industrijo, ki bi prepovedovalo ali kako drugače omejevalo dodelitev pomoči pri prevozu v regijah, ki so opredeljene kot najbolj oddaljene ali območja z nizko gostoto prebivalstva v smislu smernic o nacionalni regionalni pomoči[294].

Večsektorski okvir, podaljšanje programov obstoječih regionalnih pomoči

464. Leta 2004 so vse države pristopnice v skladu z vmesnim postopkom za obstoječo pomoč, navedenim v odstavku 3(1)(c) Priloge IV k Pristopni pogodbi, predložile programe za podaljšanje svojih obstoječih regionalnih pomoči za obdobje od 1. maja 2004 do 31. decembra 2006. Nove države članice so med drugim morale zagotoviti skladnost z znižanimi zgornjimi mejami regionalne pomoči za večje investicijske projekte, kot je predvideno v Večsektorskem okviru 2002[295]. Komisija je te ukrepe preučila in izdala odločbo o nevložitvi ugovora za vse nove države članice. Skoraj celotno ozemlje vsake nove države članice je namreč upravičeno do statusa iz člena 87(3)(a), pri čemer so edine izjeme ozemlje Cipra ter glavni mesti Praga in Bratislava.

465. Junija so francoski organi v skladu z zahtevo po posamezni priglasitvi, predvideni v Večsektorskem okviru 2002 za regionalno pomoč, namenjeno večjim investicijskim projektom, priglasili plačilo pomoči v višini 48 milijonov EUR za investicijski projekt družbe Total France[296]. Namen projekta je predvsem sprememba proizvodnega procesa v rafineriji v mestu Gonfreville l’Orcher in pomeni skupno naložbo v višini 547 milijonov EUR. Zagotovil bo dolgoročno sposobnost preživetja obrata, kar pomeni 1000 delovnih mest in oblikovanje 60 novih.

466. Gonfreville l’Orcher leži v francoski regiji, upravičeni do regionalne pomoči, priglašeno pomoč pa dodeljujejo lokalni organi v skladu s programom pomoči, ki ga je odobrila Komisija. V regijah, upravičenih do regionalne pomoči, Komisija šteje, da so s skupnim trgom združljivi ukrepi pomoči, ki podpirajo naložbe v zvezi z ustanovitvijo novega podjetja, razširitvijo obstoječega podjetja ali zagonom dejavnosti, ki vključuje bistveno spremembo v proizvodu ali proizvodnem procesu.

467. V skladu z Večsektorskim okvirom 2002 morajo države članice priglasiti posamezno pomoč, ki presega določeno zgornjo mejo in je odvisna od standardne zgornje meje regionalne pomoči, veljavne v zadevni regiji. Da bi Komisija ocenila združljivost ukrepa pomoči s skupnim trgom, je morala preveriti, ali učinki pomoči na izkrivljanje konkurence niso večji od pozitivnih učinkov za regionalni razvoj. V tem okviru je Komisija ugotovila, da je predlagana 4,9-odstotna intenzivnost pomoči nižja od najvišje 8,4-odstotne intenzivnosti pomoči, ki se lahko odobri po pravilih večsektorskega okvira za večje investicijske projekte, da tržni delež EGP prejemnika za zadevne proizvode ne presega 25 % in da naložba ne bo povečala proizvodne zmogljivosti EGP za več kot 5 %. Komisija je tako ugotovila, da je pomoč združljiva s skupnim trgom. Ta primer je bila prva odločba Komisije v skladu z Večsektorskim okvirom 2002.

Zahodna Cumbria, Združeno kraljestvo

468. Komisija je 4. avgusta potrdila, da je povečanje zgornje meje intenzivnosti pomoči z 10 % neto ekvivalenta dotacije na 20 % neto ekvivalenta dotacije v programu Združenega kraljestva za regionalno pomoč za dve območji zaposlitvenih možnosti, območji 22 in 23, ki tvorita Zahodno Cumbrio, združljivo s Pogodbo ES[297]. Prilagoditev začne veljati po začetku veljavnosti odločbe Komisije in velja do 31. decembra 2006.

469. V prvotnem programu regionalne pomoči sta območji 22 in 23 t. i. 10-odstotni območji v skladu s točko 4.8 smernic o regionalni pomoči[298]. Odstavek 5.6 smernic o nacionalni regionalni pomoči omogoča, da Komisija odobri prilagoditve obstoječih programov regionalne pomoči med njihovim obdobjem veljavnosti, če se lahko dokaže, da so se družbeno-gospodarske razmere precej spremenile. Če se taka prilagoditev poišče v zvezi z intenzivnostmi pomoči za t. i. regije c, mora država članica dokazati, da so se družbeno-gospodarski kazalci, ki jih je država članica izbrala za izbiro regij c, na nacionalni ravni poslabšali.

470. Bruto domači proizvod in razpoložljivi podatki o brezposelnosti so potrdili precejšnje poslabšanje družbeno-gospodarskih razmer v obeh zadevnih območjih zaposlitvenih možnosti.

Dežela Molise

471. Komisija je 8. septembra odobrila spremembe, ki so jih italijanski organi predlagali v programu regionalne pomoči v zvezi z deželo Molise[299]. V skladu z odločbo Komisije iz leta 2000 o italijanskem programu regionalne pomoči za obdobje 2000–2006, so nekatera območja dežele Molise upravičena do statusa iz člena 87(3)(c) Pogodbe ES z intenzivnostjo pomoči 20 % neto ekvivalenta dotacije, k čemer je treba prišteti 10 odstotnih točk bruto za majhna in srednje velika podjetja. Spremembe se nanašajo na vključitev določenih območij v deželi Molise, ki prej niso prejemale pomoči, v italijanski program regionalne pomoči. Ta vključitev se nadomesti z izključitvijo drugih trenutno upravičenih območij dežele Molise, ki imajo enako število prebivalcev. Druga sprememba se nanaša na povečanje intenzivnosti pomoči v zvezi z majhnimi in srednje velikimi podjetji samo na upravičenih območjih dežele Molise. To povečanje upošteva zgornjo mejo intenzivnosti pomoči, določeno v Uredbi Komisije (ES) št. 70/2001 o državni pomoči za majhna in srednje velika podjetja[300], in sicer 30 % neto v primeru regij iz člena 87(3)(a). Za te spremembe je bilo ugotovljeno, da so upravičene zaradi precejšnjega poslabšanja družbeno-gospodarskih razmer (povečanje stopnje brezposelnosti, splošno znižanje gospodarske dejavnosti, znižanje BDP/SKM na prebivalca) v posameznih območjih dežele Molise, ki sta jo prizadeli tudi dve zaporedni naravni nesreči v zelo kratkem časovnem obdobju (potres oktobra 2002 in poplave januarja 2003). Komisija je tako menila, da so spremembe v skladu s smernicami o nacionalni regionalni pomoči ter tako združljive s Pogodbo ES. Prilagoditev začne veljati po začetku veljavnosti odločbe Komisije in velja do 31. decembra 2006.

Program tveganega kapitala na Severnem Irskem

472. Komisija je 20. oktobra zaključila formalni preiskovalni postopek, uveden novembra 2003, in odobrila program „Invest Northern Ireland Venture 2003“[301]. Program želi spodbujati financiranje tveganega kapitala za majhna in srednje velika podjetja na Severnem Irskem. Temelji na krovnem programu za financiranje tveganega kapitala za majhna in srednje velika podjetja v Združenem kraljestvu, ukrepu „Tvegani kapital in posojilni sklad za majhna in srednje velika podjetja (Small and Medium Enterprises Venture Capital and Loan Fund (SMEVCLF))“, ki ga je Komisija odobrila leta 2003. Vendar se od zadnjega razlikuje po pomembnem vidiku, saj majhnim in srednje velikim podjetjem zagotavlja možnost, da prejmejo tvegani kapital v višini do 1,5 milijona UKL (2,2 milijona EUR). Ta novi element je Združeno kraljestvo – ker prvotno odobreni program za območja iz člena 87(3)(c), kot je Severna Irska, predvideva najvišji znesek 750 000 EUR – utemeljilo z raziskavo trga. Ta raziskava kaže, da obstaja vrzel med zagotavljanjem tveganega kapitala v obsegu med 250 000 in 1,5 milijona UKL. Komisija je novembra 2003 uvedla formalni preiskovalni postopek, da bi zainteresiranim strankam omogočila, da izrazijo pripombe o predlogu Združenega kraljestva. Vse pripombe so bile pozitivne ter so potrdile potrebo po ukrepu in njegovo sorazmernost. Glede na pozitivne elemente tega programa je Komisija sklenila, da program „Invest Northern Ireland 2003“ izpolnjuje pogoje, določene v sporočilu Komisije o državni pomoči in tveganem kapitalu[302]. Komisija je tako ugotovila, da je ukrep združljiv s skupnim trgom.

Tremonti bis

473. Komisija je 20. oktobra odločila, da je program pomoči, ki izhaja iz podaljšanja obdobja veljavnosti italijanskega zakona iz leta 2001 (Zakon št. 383/2001, „Tremonti bis“), ki podjetjem omogoča, da izvedejo naložbe v občinah, prizadetih zaradi naravnih nesreč leta 2002, do leta 2002, nezdružljiva s pravili o državni pomoči iz Pogodbe ES[303].

474. Pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, je združljiva s skupnim trgom (člen 87(2)(b) Pogodbe ES). Ker je Komisija dvomila o jamstvih za zagotovitev, da bodo nadomestilo prejele samo žrtve naravnih nesreč in da znesek pomoči ne bo višji od škode, je 17. septembra 2003 uvedla formalni preiskovalni postopek. Vendar podrobna raziskava ni uspela razbliniti teh dvomov. Med mehanizmi pomoči, ustanovljenimi s programom, in dejansko škodo ni bilo nobene povezave. Znesek pomoči je bil odvisen od obsega naložbe v določenem obdobju, višine naložb v prejšnji letih in obstoja obdavčljivega prihodka. Glede na to in celo kadar je prejemnik dejansko utrpel škodo zaradi teh naravnih nesreč, znesek pomoči ni mogel biti višji od stroškov škode.

475. Vendar je Komisija priznala, da bi lahko določena plačila posamezne pomoči, odobrene na podlagi programa, izpolnila pogoje združljivosti, četudi je program razglašen za nezakonitega.

476. Ker podaljšanje veljavnosti Zakona št. 383/2001 ni bilo priglašeno pred odobritvijo pomoči in ker je Komisija program pomoči kot tak razglasila za nezdružljivega z notranjim trgom, bo morala Italija sprejeti vse potrebne ukrepe, da bodo prejemniki vrnili pomoč, razen tistih določenih plačil posamezne pomoči, odobrene na podlagi programa, ki izpolnjuje pogoje združljivosti v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe ES.

4. Odločba o ukrepu, ki ne pomeni pomoči

Belgijski sektorski skladi

477. V Belgiji socialni partnerji na številnih področjih dejavnosti na podlagi prostovoljne odločitve zagotavljajo prispevek delodajalcev v sektorju pri financiranju določenih socialnih ukrepov glede na potrebe sektorja (predvsem za usposabljanje delavcev v sektorju), prispevne stopnje pa vključijo v svoje sektorske kolektivne pogodbe. Kolektivne pogodbe, sklenjene na ravni področij dejavnosti (in posledično prispevki, ki so predvideni), so s kraljevim odlokom obvezne za vsa podjetja v sektorju. Tako ustanovljeni socialni sektorski skladi se financirajo popolnoma iz prispevkov podjetij na zadevnih področjih dejavnosti in v celoti sami upravljajo zbrani denar. Vsa podjetja, ki prispevajo v sklad, lahko uporabljajo programe, ki jih delno financira navedeni sklad.

478. Komisija se je osredotočila na vprašanje, ali ta sistem vsebuje elemente državne pomoči[304]. Ko je ugotavljala obstoj ali kak drug pojav državne pomoči, je svojo oceno utemeljila na štirih skupnih merilih, ki jih je Sodišče Evropskih skupnosti določilo v svoji sodbi Pearle [305], v kateri je bila ugotovljena odsotnost državnih sredstev in odgovornost države za to. Ta štiri merila, uporabljena v zadevnem primeru, so:

5. o ukrepih, financiranih iz sektorskih skladov, v celoti odločajo socialni partnerji v sektorju in ne država;

6. 100 % financiranja izhaja iz prispevkov podjetij v sektorju: država ne sofinancira sklada (če bi država sofinancirala določene ukrepe sklada, bi se to sofinanciranje s strani države – in samo države – obravnavalo kot državna sredstva);

7. tudi načine in stopnje financiranja določijo socialni partnerji v sektorju;

8. država ne posreduje pri uporabi zbranih sredstev.

9. Ker so bili ti štirje pogoji v primeru belgijskega sektorskega sklada izpolnjeni, je Komisija – po analogiji s sodbo Pearle – ugotovila odsotnost državnih sredstev in odgovornost države za to ter posledično neobstoj državne pomoči. V odločbi Komisije na podlagi sodne prakse Pearle je treba upoštevati določene omejitve v zvezi s pojmoma državna sredstva in odgovornost države za to.

5. DAVčNA POMOč

Program davčne pomoči za gostinski sektor

479. Komisija je 1. decembra sklenila, da ne bo vložila nobenih ugovorov zoper program pomoči za zaposlovanje v gostinskem sektorju (hoteli, kavarne in restavracije) v Franciji.[306]

480. Da bi francoski organi izboljšali delovne razmere in pogoje plačila v sektorju, so se z ustreznimi organizacijami delavcev in delodajalcev pogajali o sporazumu, ki med drugim določa povišanje plač in dodatne dneve plačanega dopusta. Posebnost gostinskega sektorja je, da je najnižja zakonita plača nižja od najnižje zakonite plače za druga področja gospodarske dejavnosti.

481. Za nadomestitev dodatnih stroškov, ki jih morajo kriti delodajalci, so se francoski organi odločili za dodelitev mesečnih subvencij podjetjem, katerih delavci prejmejo najmanj najnižjo zakonito plačo, ki velja v drugih sektorjih dejavnosti. Ta ukrep velja 18 mesecev od 1. julija 2004 do 31. decembra 2005.

482. Ker ni bilo nobene zakonske podlage Skupnosti, ki bi vsebovala izrecne določbe za izvzetje takih primerov, se je izkazalo, da je nujna ocena, ki je neposredno temeljila na členu 87(3)(c) Pogodbe. Tako je morala Komisija prispevek pomoči k skupnemu interesu EU primerjati z njegovim vplivom na pogoje poslovanja in konkurenco na skupnem trgu.

483. Spodbujanje zaposlovanja in izboljšanje delovnih razmer sta nedvomno prednostni nalogi skupnega interesa EU, ki sta trdno zasidrani v Pogodbi in evropski strategiji zaposlovanja. V zvezi z vplivom programa na pogoje poslovanja in konkurenco je Komisija ugotovila, da bi bil ta precej omejen zaradi več razlogov, in sicer zato, ker so gostinske storitve predvsem lokalna dejavnost, ki se je ne da tržiti, in ker so stroški, ki jih imajo delodajalci, višji od zneska državne pomoči ter so za razliko od pomoči trajni. Komisija je zato ugotovila, da je ukrep združljiv s skupnim trgom.

484. Ta odločba je v skladu s skupno politiko Skupnosti o državni pomoči in zlasti ciljem preusmeritve pomoči k horizontalnim ciljem skupnega interesa, ki je bil priznan na zaporednih zasedanjih Evropskega sveta.

Davčne gospodarske interesne skupine

485. Komisija se je 14. decembra odločila, da bo uvedla uradno preiskavo, s katero bi ugotovila, ali je francoska davčna ureditev za „davčne gospodarske interesne skupine“ združljiva s pravili Skupnosti o državni pomoči.

486. Člen 39 C francoskega splošnega davčnega zakonika (CGI) določa, da se amortizacija sredstev, ki jih zakupi gospodarska interesna skupina, lahko odšteje od plačila davka, a ne sme biti višja od zneska, zaračunanega za zakupni posel. Vendar člen 39 CA CGI[307] predvideva izjemo od tega pravila. V skladu s tem členom za finančne operacije večjega gospodarskega in socialnega interesa ne veljajo omejitve glede amortizacije. Obstoj večjega gospodarskega in socialnega interesa oceni minister za proračun, ki nato da soglasje podjetju, ki opravlja naložbo.

487. Da se lahko izkoristi odprava zgornje meje glede amortizacije, mora biti izpolnjenih več drugih pogojev. Zakupljena sredstva je treba amortizirati najmanj v osmih letih. Nabavna cena mora ustrezati tržni ceni. Končni uporabnik mora biti podjetje, ki sredstva uporablja kot del svojih vsakodnevnih dejavnosti in ki mora imeti pravico do nakupa sredstev neposredno na koncu pogodbe o zakupu/nakupu. Upravičena sredstva, razen ladij, je treba kupiti kot novo blago:

- ker je davek gospodarske interesne skupine davčno pregleden instrument, imajo neposredno korist od odprave zgornje meje glede amortizacije člani, ki sestavljajo gospodarsko interesno skupino. Vendar pogodba izrecno določa, da je treba dve tretjini tako pridobljene prednosti prenesti na končnega uporabnika v obliki znižanja zakupnih dajatev ali cene možnosti nakupa. Poleg tega je ponovna prodaja sredstev končnemu uporabniku oproščena davka od kapitalskih dobičkov.

- Gospodarska interesna skupina, ki jo po navadi sestavljajo finančne ustanove, kupuje sredstva, ki jih je treba financirati, in jih daje v zakup končnemu uporabniku. Ker so znižanje amortizacije in finančne dajatve, ki jih nosi gospodarska interesna skupina, osredotočeni na prvih nekaj let zakupnega posla, rezultati gospodarske interesne skupine kažejo izjemno izgubo v tem obdobju in postanejo pozitivni šele pozneje, ko znesek zbranih zakupnih dajatev preseže skupne stroške. Ker morajo gospodarske interesne skupine upoštevati davčno ureditev, ki velja za partnerstva, lahko tako prenesene izgube v prvih nekaj letih poslovanja odbijejo od obdavčljivih dobičkov, ki jih njihovi člani pridobijo iz svojih trenutnih dejavnosti. To članom gospodarske interesne skupine omogoča, da znižajo znesek svojega obdavčljivega prihodka.

488. Komisija je v svoji odločbi o uvedbi postopka menila, da je ureditev pomenila nezdružljivo pomoč. Po njenem mnenju so člani davčne gospodarske interesne skupine in uporabniki sredstev, ki jim jih je gospodarska interesna skupina dala v zakup, imeli v okviru te ureditve selektivne prednosti. Komisija je zlasti poudarila, da se je ureditev predvsem nanašala na pomorski promet. Zainteresirane tretje osebe in zlasti upravičenci ureditve ter osebe, ki so lahko dobile soglasje v okviru ureditve, so bili povabljeni, da predložijo svoje pripombe.

Davčne pobude za udeležbo na sejmih

489. Komisija je 22. septembra sklenila, da so posebne davčne pobude za podjetja, ki sodelujejo na sejmih v tujini (na voljo v skladu s členom 1(1)(b) italijanske proračunske zakonodaje iz leta 2004) nezdružljive s skupnim trgom[308]. Člen 1(1)(b) določa dvojno izvzetje izdatkov, ki so jih leta 2004 neposredno imela podjetja s svojo udeležbo na sejmih v tujini, iz njihovega obdavčljivega prihodka za namene davka na dobiček v Italiji. To izvzetje prihodka odstopa od običajnih pravil, ker pomeni dodaten odbitek glede na običajen odbitek poslovnih izdatkov, dovoljenih po italijanskem davčnem zakoniku. Odločba izhaja iz poglobljene preiskave, uvedene marca 2004.

490. Komisija je menila, da program izkrivlja konkurenco, saj daje davčno prednost za izboljšanje pogojev poslovanja italijanskih podjetij, ki delujejo v čezmorskih državah. Zato se je zdelo, da bi lahko to izkoristila samo omejena skupina upravičencev, ki se ukvarja z izvoznimi dejavnostmi, ter je tako pomenila pomoč, ki bi neposredno vplivala na čezmejno konkurenco in trgovino, vključno s trgovino z drugimi državami članicami. Italija mora vrniti nezakonito plačano pomoč upravičencem, razen tistega dela pomoči, ki se nanaša na 50 % stroškov, ki izhajajo iz prve udeležbe majhnega in srednje velikega podjetja na določenem sejmu ali razstavi glede na novi trg.

Izvzetje davka na nepremičnine

491. Komisija je 1. decembra delno odobrila program, ki je stanovanjske družbe začasno izvzemal iz plačila davka za prenos nepremičnin v primeru združitev, ki vključujejo ozemlje novih nemških dežel ( Länder) [309] . V skladu s trenutnim programom regionalne pomoči (2000–2006) za Nemčijo so večji deli dežel Branderburg, Mecklenburg–Zahodno Pomorjansko, Saška, Saška Anhalt in Turingija območja, ki prejemajo pomoč, v skladu s členom 87(3)(a), medtem ko je trg delovne sile dežele Berlin (vključno z Berlinom in okoliškimi deli Brandenburga) upravičen do pomoči v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES. Nepremičninski trg v novih deželah zaznamujejo precejšnje zmanjšanje števila prebivalstva zaradi nizkih stopenj rojstev in množičnega preseljevanja iz države, visoka stopnja prostih delovnih mest ter večje izgube zaradi izpadlih najemnin in negotovosti zaradi tekočih ukrepov za povrnitev v prejšnje stanje. Namen izvzetja iz davka za prenos nepremičnine je omogočiti stanovanjskim družbam, da združijo sile in se spopadejo s temi raznovrstnimi izzivi.

492. Za tiste dele ukrepa, omejene na območja iz člena 87(3)(a), je Komisija sklenila, da se lahko ukrep odobri glede na določene pomanjkljivosti, omejeno stopnjo izkrivljanja konkurence, omejen časovni okvir in pričakovane pozitivne vplive ukrepa na stanovanjski trg in družbeno-gospodarski razvoj. Komisija je za trg delovne sile dežele Berlin, na katerem so stopnje prostih delovnih mest in odseljevanja manj izrazite ter so značilni zneski zadevne pomoči višji, uvedla formalni preiskovalni postopek, da bi zbrala informacije od drugih zainteresiranih strank[310].

6. Pomoč za raziskave in razvoj

Raziskovalni program za vodik: mikro SPTE in projekti družbe CELCO

493. Komisija je 30. novembra v skladu s smernicami o raziskavah in razvoju[311] odobrila dva priložnostna projekta pomoči[312], namenjena podpori čim več projektov, imenovanih „razvoj mikro kogeneracijskih postrojenj (SPTE) na podlagi gorivnih celic“ in „razvoj vgrajenih pomožnih pogonski naprav (APU) in pogonskega sistema za plovila za šport in rekreacijo na podlagi gorivnih celic“.

494. Oba sta potekala v okviru „Piemontskega vodikovega sistema (SPH2)“, regionalnega raziskovalnega programa, ki ga je začela in nadaljevala italijanska dežela Piemont na podlagi dela skupine visokih predstavnikov – na ravni Skupnosti – na področju „vodikove energije in gorivnih celic“[313].

495. Namen projektov je priti do rezultatov temeljnih raziskav o nosilcu vodika, razčlenijo pa se lahko na naslednja glavna področja: razvoj gorivnih celic za stacionarno in transportno uporabo, razvoj proizvodnje vodika iz obnovljivih in sivih virov – zlasti v zvezi z vprašanjem uskladiščenja ogljikovega dioksida – ter skladiščenje in distribucijo vodika. Vključena je bila industrijska faza raziskav, kar je po podatkih Italije pripeljalo do odobritve 50-odstotne intenzivnosti pomoči.

496. Vodik in gorivne celice so močno uveljavljeni kot strateška tehnologija za izpolnitev nasprotujočih se zahtev po večji oskrbi z energijo in varnosti, medtem ko ohranjajo stroškovno konkurenčnost, zmanjšujejo podnebne spremembe in izboljšujejo kakovost zraka. Na žalost bodo dosežene koristi dejansko začele delovati potem, ko se bodo uporabile javne pobude in zasebna prizadevanja za spodbuditev in razvoj glavnih trgov, saj je evropski načrt za vodik in gorivne celice še vedno zelo daleč od trga.

497. Tako je Komisija menila, da priglašena projekta, ki sta bila srednje- do dolgoročne raziskovalne in tehnološko-razvojne narave, spadata v okvir opredelitve pojma industrijskih raziskav ter ju odobrila v skladu s točko 5.3 okvira.

Pomoč za raziskave in razvoj za družbo Bell Laboratories v Dublinu

498. Komisija je 1. oktobra sklenila, da ne bo vložila nobenega ugovora zoper pomoč, ki so jo irski organi dodelili družbi Bell Laboratories, ker je združljiva s Pogodbo ES.[314] Individualna pomoč se dodeli v skladu s programom subvencije za zmogljivosti raziskav in razvoja, ki ga je Komisija priznala kot obstoječi program pomoči in je bil odobren za uporabo v skladu s trenutnim Operativnim programom proizvodnega sektorja za obdobje 2000–2006.

499. Prejemnik, Bell Laboratories (BLRI), je del družbe Lucent Technologies – vodilnega podjetja na področju telekomunikacij na svetu. Cilj pomoči je ustanovitev raziskovalnega centra svetovnega razreda v Dublinu na področju raziskav vrednostne verige v telekomunikacijskih sistemih naslednje generacije. Center bo pomembno prispeval k raziskovalnim zmogljivostim Evropske skupnosti kot celote na področju računalniških in telekomunikacijskih tehnologij v skladu z lizbonskim ciljem narediti Evropo vodilno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Projekt se bo razvil v petletnem obdobju in bo z nepovratno subvencijo prejel skupni znesek pomoči v višini 21,66 milijona EUR za skupne upravičene izdatke v višini 43,32 milijona EUR. Zajemal bo tudi tesnejše sodelovanje z univerzami prek konzorcija univerzitetnih raziskovalcev, ki jih vodi univerza Trinity College iz Dublina.

500. Komisija je menila, da ukrep spada v okvir člena 87(1) Pogodbe ES; vendar je bila ocena združljivosti pozitivna na podlagi naslednjih dejstev:

10. projekti so omejeni na industrijske raziskave in dejavnosti predkonkurenčnega razvoja, opredeljene v Prilogi I k okviru o raziskavah in razvoju;

11. upravičeni stroški so v skladu s Prilogo II k okviru o raziskavah in razvoju;

12. intenzivnost pomoči, ki je omejena na 50 %, je v skladu s točkami 5.3, 5.5, 5.10.2 in 5.10.3 okvira o raziskavah in razvoju ter

13. v predlaganem projektu obstaja jasen spodbujevalen vpliv, kot je zahtevano v točki 6.2 okvira o raziskavah in razvoju.

501. Tako je Komisija sklenila, da pomoč pojmuje kot združljivo s Pogodbo ES v skladu z njenim členom 87(3)(c).

Sodelovanje pri povečanju kapitala družbe OCAS

502. Komisija je 20. oktobra dovolila flamski regiji, da sodeluje pri povečanju kapitala družbe OCAS, ki je enota za raziskave in razvoj pri podjetju Arcelor, ki se namerava preoblikovati v bolj avtonomno in dobičkonosno podjetje na trgu storitev raziskav in razvoja[315]. Belgija je ta projekt priglasila zaradi pravne varnosti. Menila je namreč, da se je projekt zdel dovolj dobičkonosen, da bi privabil naložbe zasebnih podjetij. Pri tem je ugotovila, da je podjetje Arcelor, ki je trenutni delničar družbe OCAS, prav tako sodelovalo pri povečanju kapitala v enakem znesku. Po podrobni analizi primera je GD za konkurenco ugotovil, da napovedi glede dobička niso bile natančne in dovolj visoke, da bi bil pričakovani donos dovolj visok za nadomestitev visokega tveganja projekta. Ugotovil je, da so bile nekatere določbe posla za podjetje Arcelor preveč ugodne. Ko je GD za konkurenco ugotovil, da je šlo za potencialno pomoč v korist podjetja Arcelor, je sklenil, da se lahko dovoli na podlagi smernic o raziskavah in razvoju. Javna podpora namreč podjetje Arcelor jasno spodbuja k izvajanju dodatnih raziskav v primerjavi z raziskavami, ki se po navadi izvajajo, intenzivnost pomoči pa bo ostala pod dovoljeno ravnijo za industrijske raziskave.

Schiefergruben Magog

503. Komisija je 6. oktobra uvedla uradno preiskavo o državni pomoči nemškega proizvajalca skrilavcev Schiefergruben Magog[316]. Povod za primer je bila pritožba, ki jo je Komisija prejela od nemškega tekmeca družbe Schiefergruben Magog.

504. Med letoma 2002 in 2003 je družba Schiefergruben Magog od regionalnih organov prejela subvencijo v višini 0,7 milijona EUR za podporo razvoja nove tehnologije za rezanje strešnih skrilavcev. Nemčija je trdila, da subvencija ni pomenila državne pomoči, saj družbi ni podeljevala nobene prednosti: cilj projekta je bil razviti inovativno tehnologijo za obdelavo strešnih skrilavcev, s katero se zmanjšajo tveganja za zdravje zaposlenih, naložba pa za družbo ni bila dobičkonosna. Nemčija je poleg tega trdila, da to ni vplivalo na trgovino med državami članicami, saj je družba Schiefergruben Magog proizvajala posebne visokokakovostne strešne skrilavce, ki so se zaradi zgodovinskih razlogov proizvajali samo v Nemčiji.

505. Komisija je v svoji odločbi o uvedbi uradne preiskave menila, da subvencija družbi Schiefergruben Magog ni podelila nobene prednosti. Po podatkih na spletni strani družbe je bil namen projekta avtomatizirati postopek rezanja, ki bi družbi omogočil proizvodnjo visokokakovostnih skrilavcev po nižjih stroških ter tako povečal konkurenčnost družbe. Komisija je prav tako menila, da je to vplivalo na trgovino med državami članicami in da je subvencija zato pomenila državno pomoč. Komisija je dvomila, ali bi lahko bila pomoč združljiva na podlagi uredbe o skupinskih izjemah za majhna in srednje velika podjetja ali okvira Skupnosti o raziskavah in razvoju ali katerih koli drugih izjem, predvidenih v členu 87(2) in (3) Pogodbe[317].

7. Okoljska pomoč

Pomoč za družbo Akzo Nobel za zmanjšanje transporta klora[318]

506. Komisija je 16. junija v skladu s členom 87(3)(c) ES odobrila subvencijo v višini 32,5 milijona EUR družbi Akzo Nobel v zvezi s premestitvijo dveh obratov, ki proizvajata klor in monoklorocetno kislino. Premestitev bo precej zmanjšala potrebo po transportu klora.

Pomoč za gradnjo cevovoda za transport etilena med mestoma Stade in Teutschental[319] ter cevovoda za transport propilena med Rotterdamom, Antwerpnom in Porurjem[320]

507. V skladu s smernicami za nacionalno regionalno pomoč so lahko stroški naložb tistih delov cevovoda, ki ležijo na območjih, ki prejemajo pomoč, upravičeni do pomoči. Takšen je bil primer cevovoda za transport etilena, katerega lastnik in upravljavec je bila družba DOW Olefinverbund GmbH, za katerega je Komisija 8. septembra odobrila dodelitev pomoči v višini 13,6 milijona EUR.

508. Vendar pa to ni veljalo za gradnjo cevovoda za transport propilena med Rotterdamom, Antwerpnom, Kölnom in nemškim Porurjem, saj leži precej zunaj območij, ki prejemajo pomoč. Kljub temu je Komisija 16. junija odobrila 27 milijonov EUR subvencij, ki so se dodelile nemškim, nizozemskim in belgijskim organom kot podpora za gradnjo tega cevovoda. Upravičenec je družba European Pipeline Company, v kateri sodelujejo glavni zadevni proizvajalci propilena. Za razliko od zgoraj navedenega cevovoda za transport etilena, bo ta cevovod deloval v skladu z načeli „odprtega dostopa/splošnega prevoznika“ in „nizkega donosa“.

509. Podpora za ta cevovod za transport propilena spada v okvir opredelitve pojma državne pomoči in se ne sme obravnavati kot podpora za splošno infrastrukturo. Vendar pa je Komisija priznala okoljske, varnostne in industrijske prednosti projekta. Potem ko je preverila, ali je bila pomoč sorazmerna in omejena na minimum, ki je potreben, in ali se je preprečilo neupravičeno izkrivljanje konkurence, je menila, da je pomoč združljiva s skupnim trgom. Ker niso veljale niti smernice o pomoči za zaščito okolja niti smernice o nacionalni regionalni pomoči, je Komisija svojo odločitev utemeljila neposredno s členom 87(3)(c) Pogodbe.

Okoljska pomoč za naložbe za družbo Stora Enso Langerbrugge[321]

510. Komisija je 8. septembra odobrila 23,5 milijona EUR okoljske pomoči papirnici Stora Enso v belgijskem kraju Langerbrugge. Namen subvencioniranih naložb je zmanjšanje porabe energije pri proizvodnji časopisnega papirja, proizvodnja energije s sežiganjem muljev tiskarskih barv v termoelektrarnah–toplarnah ter prevoz odpadnega papirja in končnih proizvodov po železnici namesto s tovornjaki.

511. Dodatna pomoč za povečanje izkoriščanja recikliranih vlaken pri proizvodnji papirja v višini dodatnih 11,5 milijona EUR ni bila odobrena. Komisija je ugotovila, da je bila zunaj obsega točke 29 smernic o pomoči za zaščito okolja[322], saj naložbe ne zmanjšujejo količine odpadkov, ki nastanejo pri lastni proizvodnji in prodaji družbe Stora Enso, ampak zmanjšujejo količino papirja, ki ga proda kateri koli proizvajalec papirja. Komisija je menila, da se lahko po analogiji s točko 29 smernic taka pomoč za naložbe v zvezi z recikliranjem podpre do 30 % upravičenih stroškov samo, če izpolnjuje naslednja dodatna merila: (i) investicijski projekti morajo biti inovativni in presegati „najnovejše dosežke“, (ii) pomoč ne sme podjetja, ki so proizvajala odpadke, posredno oprostiti bremena, ki bi moralo biti vključeno v njihov proračun v skladu z zakonodajo Skupnosti, ter (iii) treba je določiti pogoje za zagotovitev, da se reciklirajo tiste snovi, ki bi drugače končale kot odpadek, glede na to, da se ne sme odobriti pomoč za naložbe, ki samo povečujejo konkurenco za snovi, ki jih je treba reciklirati.

Vidiki državne pomoči pri izvajanju programa trgovanja z emisijami

512. Sistem trgovanja z emisijami (ETS), uveden z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003[323], ima pomembno vlogo v politiki Skupnosti glede podnebnih sprememb. Njegov namen je pomagati državam članicam pri izpolnjevanju obveznosti v skladu s Kjotskim protokolom z uporabo tržnega instrumenta, ki pomaga doseči zmanjšanje emisij z najnižjimi stroški.

513. Sistem trgovanja z emisijami je prvi mednarodni sistem za trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida na svetu. Zajemal bo več kot 12.000 naprav v EU 25 (kurilne naprave, rafinerije nafte, koksarne, železarne in jeklarne ter tovarne, ki proizvajajo cement, steklo, apno, opeko, keramiko, celulozo in papir), kar pomeni blizu polovico evropskih emisij ogljikovega dioksida.

514. Temelj izvajanja sistema trgovanja z emisijami so t. i. nacionalni načrti razdelitve pravic. Ti načrti določajo skupno število pravic do emisij, ki jih nameravajo države članice dodeliti v obdobju trgovanja od leta 2005 do 2007, in metode za njihovo dodelitev različnim sektorjem ali zadevnim napravam.

515. Direktiva o trgovanju z emisijami zahteva, da mora Komisija oceniti usklajenost teh načrtov s členom 10 direktive o ETS ter z enajstimi merili, določenimi v Prilogi III k tej direktivi. Komisija lahko načrt zavrne v celoti ali delno v treh mesecih od njegove priglasitve, če se ugotovi, da načrt ni skladen. Do konca leta 2004 je Komisija sprejela odločitve o 21 nacionalnih načrtih razdelitve pravic[324].

Ocena nacionalnih načrtov razdelitve pravic

516. Merilo 5 v Prilogi III k direktivi o ETS zahteva, da nacionalni načrt razdelitve pravic ne „razlikuje med družbami ali sektorji, tako da bi neupravičeno dajal prednost nekaterim podjetjem ali dejavnostim, v skladu z zahtevami Pogodbe, zlasti členov 87 in 88 Pogodbe“.

517. Komisija je v svojem usmerjevalnem dokumentu navedla, da „se bodo uporabljala običajna pravila o državni pomoči“.

518. Člen 10 direktive države članice obvezuje, da morajo za prvo obdobje trgovanja od leta 2005 do 2007 vsaj 95 % pravic dodeliti brezplačno. To državam članicam omogoča, da prodajo do največ 5 % pravic. Do sedaj so države članice malo izkoristile to možnost. Za prodajo 5 % pravic se je odločila samo Danska. Nekatere druge države članice predvidevajo prodajo neizkoriščenih pravic iz rezerve novih udeležencev na koncu obdobja trgovanja ali prodajo zelo omejenega števila pravic za pokritje upravnih stroškov izvajanja sistema. Če država članica ne izkoristi svoje možnosti za prodajo pravic po tržni ceni, se zdi, da lahko ukrep pripišemo državam članicam in da lahko povzroči uporabo državnih sredstev.

519. Ukrep lahko prav tako vsebuje državna sredstva in se lahko pripiše državi članici, kadar ta dovoli prenos pravic iz prvega v drugo obdobje trgovanja. Do sedaj so vse države članice, razen Francije, izključile prenos pravic.

520. Razen za Dansko Komisija ni mogla izključiti možnosti, da so nacionalni načrti razdelitve pravic vključevali državno pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe. Komisija je poleg tega ocenila, ali je bila katera koli potencialna pomoč skladna s skupnim okoljskim ciljem direktive o ETS in se je zdela potrebna za dosego tega cilja.

521. Komisija je bila v stikih z državami članicami, zlasti kadar se je zdelo, da nacionalni načrt razdelitve pravic, vsebuje eno od naslednjih lastnosti:

522. Kadar država članica dodeli skupno število pravic, ki ni v skladu s predvidenimi emisijami ali v skladu z zahtevami Kjotskega protokola (merili 1 in 2 v Prilogi III k direktivi), in upravičenci ne zagotovijo zadostne okoljske protistoritve, bi lahko taka čezmerna dodelitev pripeljala do potencialne pomoči (kadar upravičenci prejmejo več, kot so bile realno predvidene emisije, saj pomoč tako ne bi imela spodbujevalnega vpliva na spremembo vedenja); kadar načrt pripelje do diskriminacije med področji trgovanja ali napravami, npr. z uporabo neupravičenih drugačnih metod dodelitve za različne sektorje ali z uporabo metode dodelitve na drugačen način za nekatera podjetja, ter kadar so novi udeleženci neupravičeno drugače obravnavani kot prvotni.

523. Pri ocenjevanju nacionalnih načrtov razdelitve pravic je Komisija naletela na omejeno število takih primerov. Do sedaj se je večina morebitnih groženj neizkrivljeni konkurenci rešila v razpravi z zadevno državo članico. V več primerih so države članice zmanjšale skupno število pravic, da bi ravnale po merilih 1, 2 in 5 direktive o ETS. V nekaterih primerih so države članice opustile rezerve, uvedene za posebne sektorje. Izkazalo se je, da je uporaba različnih metod dodelitve za posebne sektorje v mnogih primerih upravičena. Komisija je tako za večino nacionalnih načrtov razdelitve pravic na podlagi informacij, ki so jih poslale države članice, sklenila, da bi bila po njenem mnenju vsaka potencialna pomoč verjetno združljiva s skupnim trgom, če bi bila ocenjena v skladu s členom 88(3) Pogodbe.

524. Treba je poudariti, da je Komisija do sedaj pregledala vse nacionalne načrte razdelitve pravic v okviru direktive o ETS, da bi našla očitne težave v zvezi z državno pomočjo, za katero je verjetno, da je nezdružljiva. Komisija do sedaj ni sprejela nobene uradne odločitve o državni pomoči v zvezi z nacionalnim načrtom razdelitve pravic.

8. Širitev

Obstoječa pomoč v novih državah članicah

525. Pristopna pogodba določa, da se od dneva pristopa za obstoječo pomoč v smislu člena 88(1) Pogodbe ES štejejo naslednji ukrepi pomoči:

- ukrepi pomoči, ki se jih je začelo izvajati pred 10. decembrom 1994;

- ukrepi pomoči, ki so našteti v dodatku k Pristopni pogodbi („seznam pogodbe“);

- ukrepi pomoči, ki jih je pred dnem pristopa ocenil organ za nadzor državnih pomoči nove države članice in ugotovil, da so združljivi s pravnim redom EU, ter ki jim Komisija ni ugovarjala zaradi resnih dvomov o združljivosti ukrepov s skupnim trgom („začasni postopek“).

526. Za uporabo člena 88(3) Pogodbe ES se po pristopu vsi ukrepi, ki so državna pomoč in ne izpolnjujejo zgoraj določenih pogojev, štejejo za novo pomoč.

527. V okviru začasnega postopka so imele nove države članice možnost predložiti ukrepe od začetka leta 2003 do datuma pristopa. Skupaj je bilo predloženih 559 ukrepov, od tega 201 leta 2003 in 358 leta 2004. Do konca leta 2004 je bilo 323 ukrepov (58 % vseh ukrepov) predlaganih kot obstoječa pomoč, od tega 76 leta 2003 in 247 leta 2004. V letu 2004 je Komisija uvedla formalni preiskovalni postopek v zvezi s tremi ukrepi. Skupaj je bilo 207 ukrepov (37 % vseh ukrepov), ki so jih bodisi nove države članice umaknile bodisi so bili predmet odločbe Komisije glede na to, da se po pristopu niso uporabljali. Konec leta 2004 je še vedno potekala ocena preostalih 26 ukrepov.

Pomoč bančnemu sektorju v novih državah članicah

528. V devetdesetih letih so gospodarstva nekaterih novih držav članic doživela strukturne spremembe. Javni organi so posredovali v različnih primerih. Za zagotovitev ocene teh posredovanj so pristopne pogodbe Komisijo pooblastile, da oceni združljivost ukrepov, ki so pomenili pomoč, ki se je, čeprav odobrena v preteklosti, nadaljevala prek datuma pristopa teh držav.

529. Po priglasitvi je Komisija pregledala pomoč, odobreno za prestrukturiranje bančnega sistema v več novih državah članicah (Češka republika, Madžarska in Slovaška republika). Leta 2004 je Komisija sprejela 16 odločb, ki so razglašale, da se ukrepi „niso uporabljali po pristopu“. To pomeni, da so bili obravnavani ukrepi v celoti odobreni pred dnevom pristopa brez možnosti, da bi bila po pristopu odobrena dodatna pomoč, in da torej Komisiji ni bilo treba oceniti niti ni bila pooblaščena za oceno takih ukrepov. Vendar pa se je Komisija v dveh primerih, tj. češki Agrobanka Praha [325] in madžarski Postabank [326], odločila, da uvede postopek, saj je ugotovila, da so nekateri od ukrepov, ki so se „uporabljali po pristopu“, pomenili državno pomoč, o kateri je imela resne dvome glede njihove združljivosti s skupnim trgom.

Znižanje davčne ugodnosti, ki jo je Slovaška odobrila podjetju US Steel Košice

530. V pristopnih pogajanjih je bilo Slovaški odobreno prehodno odstopanje od pravil EU o državni pomoči, na podlagi katerega lahko Slovaška po pristopu nadaljuje dodeljevanje davčne pomoči podjetju US Steel Košice do konca davčnega leta 2009.

531. Za izravnavo konkurenčne prednosti podjetja, ki izhaja iz oprostitve davka, je od leta 2002 določena zgornja meja proizvodnje in od dneva pristopa tudi zgornja meja prodaje. Priloga XIV k Pristopni pogodbi za Slovaško tudi določa obveznost polletnega poročanja. Prvo poročilo, ki ga je predložila Slovaška, kaže, da med letoma 2002 in 2003 zgornje meje proizvodnje niso bile upoštevane. Za izravnavo učinka čezmerne proizvodnje je slovaška vlada predlagala precejšnje znižanje državne pomoči, odobrene podjetju US Steel, in Komisijo zaprosila za revizijo pogojev za odobritev prehodnega obdobja.

532. Komisija se je 22. septembra[327] odločila o ustreznih ukrepih za izboljšanje stanja. V skladu s to odločbo je skupni znesek pomoči, ki se lahko odobri podjetju US Steel Košice do leta 2009, v obliki oprostitve od davka na dobiček družb, znižan s 500 milijonov USD na 430 milijonov USD. Poleg tega mora upravičenec slovaški vladi plačati davek v višini 32 milijonov USD v dveh enakih obrokih leta 2004 in 2005. US Steel Košice mora upoštevati zgornjo mejo proizvodnje od 1. januarja 2004 in zgornjo mejo prodaje od 1. maja 2004. US Steel Košice mora prav tako upoštevati pogoj, da ne sme razširiti svojega obsega skupin končnih proizvodov, ki obstaja na dan 13. decembra 2002, in mora še naprej izpolnjevati pogoje privatizacijske pogodbe.

533. Slovaška vlada je 25. oktobra sprejela predlog Komisije za ustrezne ukrepe in potrdila, da je podjetje US Steel Košice plačalo prvi davčni obrok v višini 525 488 000 SKK (16 milijonov USD).

Pomoč za prestrukturiranje za proizvajalca jekla v Češki republiki

534. Komisija se je 14. decembra odločila, da uvede poglobljeno preiskavo morebitne državne pomoči za podjetje Třinecké železárny a.s. (TZ), proizvajalca jekla v Češki republiki[328]. Komisija bo raziskala, ali bi lahko nekateri državni ukrepi pomenili prikrito pomoč za prestrukturiranje. Državna pomoč za prestrukturiranje se lahko za češko jeklarsko industrijo odobri samo v okviru nacionalnega programa prestrukturiranja, ki ga je sprejela EU v Protokolu 2 k Pristopni pogodbi, in samo za podjetja, vključena vanj. TZ ni eno od teh podjetij in tako ni upravičeno do pomoči za prestrukturiranje. Komisija meni, da je pomoč, odobrena za okoljske projekte ter projekte raziskav in razvoja, združljiva z zadevnimi pravili EU o državni pomoči. Vendar pa dvomi o združljivosti pomoči, odobrene za projekte zapiranja in usposabljanja. Komisija bo tudi raziskala, ali je bila cena, ki jo je češka vlada plačala za delnice podjetja TZ, tržna cena.

9. Ladjedelništvo

Fincantieri

535. Glede na Uredbo o ladjedelništvu[329] iz leta 1998 je bil zadnji datum dobave za to, da bi bila ladja upravičena do pomoči za obratovanje, povezane s pogodbo, 31. december 2003. Ladje, dobavljene pozneje, naj bi načeloma ne bile upravičene do take pomoči. Vendar pa lahko Komisija odobri podaljšanje tega roka, kadar so zamude upravičene z nepričakovanimi ali izjemnimi okoliščinami, na katere ladjedelniško podjetje nima vpliva.

536. Komisija je 20. oktobra po priglasitvi Italije sprejela odločbo o dobavnem roku za pet potniških ladij, ki jih je izdelala italijanska ladjedelniška skupina Fincantieri. Italija je trdila, da je bil razlog za zamudo zahteva ladjarja, da se dobava preloži zaradi terorističnih napadov 11. septembra 2001[330].

537. Komisija je v svoji odločbi na eni strani odobrila podaljšanje dobavnega roka za štiri ladje, ker je menila, da je argument, ki ga je navedla Italija, zajet v izjemah, ki jih predvideva Uredba o ladjedelništvu, in ker je skupina Fincantieri imela tehnične zmogljivosti za dobavo ladij do konca leta 2003. Vendar pa se je Komisija odločila, da uvede uradno preiskavo v zvezi z eno od ladij, ker je dvomila, da je skupina Fincantieri kdaj koli imela tehnično zmogljivost za dobavo te ladje do 31. decembra 2003.

Kvaerner Warnow Werft[331]

538. Po združitvi Nemčije so ladjedelnice bivše Vzhodne Nemčije prejele izjemno velike zneske državne pomoči za svoje prestrukturiranje. Med letoma 1993 in 1995 je Komisija v okviru privatizacije in prestrukturiranja vzhodnonemške ladjedelnice Warnow Werft (zdaj Kvaerner Warnow Werft, KWW) odobrila pomoč v skupnem znesku 639,4 milijona EUR. Dogovorjeno je bilo, da bo to vključevalo pomoč za tekoče poslovanje v višini 382,1 milijona EUR, od tega bo 230,8 milijona EUR porabljenih za kritje izgub iz določenih ladjedelniških pogodb.

539. Na podlagi poročil o 200 milijonih EUR posojila podjetja Kvaerner Warnow Werft svojemu matičnemu podjetju je Komisija posumila, da je ladjedelnica prejela več pomoči, kot je bilo potrebno za izravnavo izgub iz nekaterih ladjedelniških pogodb. Uvedla je preiskavo in preučila, ali bi moral prejemnik povrniti znesek v višini 60,9 milijona EUR.

540. V svoji dokončni odločbi je Komisija sklenila, da je Kvaerner Warnow Werft dejansko prejel večji znesek pomoči, kot je bil potreben za izravnavo izgub iz nekaterih ladjedelniških pogodb. Vendar pa je bil Kvaerner Warnow Werft med preiskavo sposoben dokazati obstoj dodatnih stroškov, ki jih je bilo mogoče pripisati ladjedelniškim pogodbam in ki so povzročili večje izgube. Ob upoštevanju nadaljnjih pripomb in pojasnil nemške vlade in podjetja, da Kvaerner ni prejel vse nedenarne pomoči za tekoče poslovanje, je Komisija odredila vračilo 13 milijonov EUR, za katere je menila, da so posledična presežna pomoč.

Omejitve zmogljivosti za nekatere ladjedelnice v vzhodni Nemčiji, Španiji in Grčiji

541. Med letoma 1992 in 1997 je pet ladjedelnic v vzhodni Nemčiji doživelo korenito prestrukturiranje. Za izravnavo učinkov izkrivljanja konkurence, ki jih je imela pomoč za prestrukturiranje, je morala Nemčija celotno ladjedelniško zmogljivost v vzhodni Nemčiji zmanjšati za 40 %. Od leta 1995 je Komisija spremljala skladnost ladjedelnic z omejitvijo zmogljivosti kot omejitev proizvodnje v smislu omejitve njihove proizvedene količine.

542. Vendar pa je Sodišče v svoji sodbi z dne 29. aprila v zvezi s podjetjem Kvaerner Warnow Werft razsodilo, da si je Komisija napačno razlagala omejitev zmogljivosti kot omejitev dejanske proizvodnje. Omejitev zmogljivosti je bilo treba na podlagi odločb Komisije o odobritvi pomoči, sprejetih med letoma 1993 in 1995, razumeti kot tehnično omejitev proizvodnih zmogljivosti. Dokler proizvodne zmogljivosti ladjedelnice, kot so bile opisane v odločbah Komisije o odobritvi pomoči, niso bile spremenjene, je Kvaerner Warnow Werft lahko proizvajal prek svoje tehnične zmogljivosti.

543. Komisija je ob upoštevanju razlage Sodišča ter v interesu doslednosti in enake obravnave sklenila, da omejitve zmogljivosti nekaterih nemških, španskih in grških ladjedelnic obravnava kot zgolj tehnične omejitve, v kolikor so odločbe temeljile na Direktivi Sveta 90/684, kot je bila spremenjena. Vendar pa se bo spremljanje omejitev tehnične zmogljivosti nadaljevalo na podlagi posameznih določb za zadevne ladjedelnice do datuma, določenega v vsaki od odločb o pomoči za prestrukturiranje[332].

10. Kmetijstvo

544. Komisija je prejela 252 priglasitev načrtovanih ukrepov državne pomoči v kmetijskem in kmetijsko-industrijskem sektorju. Komisija je tudi začela preverjanje 13 ukrepov pomoči, ki niso bili predhodno priglašeni na podlagi člena 88(3) ES. Začela ali zaključila ni nobenega pregleda ukrepov obstoječe pomoči v skladu s členom 88(1) ES. Komisija ni ugovarjala na skupaj 212 ukrepov. Nekateri od teh ukrepov so bili odobreni potem, ko jih je zadevna država članica bodisi spremenila bodisi se je zavezala, da jih bo spremenila, da bi jih uskladila s pravili Skupnosti o državni pomoči. Komisija je uvedla postopek, določen v členu 88(2) ES, v zvezi z osmimi primeri, v katerih so zadevni ukrepi vzbujali resne dvome o združljivosti s skupnim trgom. Komisija je postopek iz člena 88(2) zaključila v zvezi s 14 primeri. V 10 primerih je bila sprejeta negativna dokončna odločba in v nekaterih od teh primerov je bilo odrejeno vračilo. Naslednji pregled je izbor primerov, ki so odpirali najzanimivejša vprašanja v smislu politike državnih pomoči v kmetijskem in kmetijsko-industrijskem sektorju v letu 2004.

FINSKA

Člen 141 Pristopne pogodbe

545. Komisija se je 16. marca odločila, da odobri poseben paket podpore, ki ga je priglasila Finska na podlagi člena 141 Pristopne pogodbe. Odločba je formalni rezultat dolgih pogovorov in pogajanj na najvišji ravni skozi vse leto 2003. Odločba dovoljuje Finski, da med letoma 2004 in 2007 odobri posebno dohodkovno podporo za kmete na južnem Finskem v višini približno 420 milijonov EUR in dodatno dohodkovno pomoč v obliki spodbujevalnih dodatnih izplačil za obstoječe kmetijsko-okoljske programe na južnem Finskem v višini 225 milijonov EUR v istem obdobju. Pogoj za odobritev dohodkovne pomoči je izvajanje ukrepov pomoči za spodbujanje naložb, začetek delovanja mladih kmetov in poslovno svetovanje kmetom.

FRANCIJA

PMPOA ( Program za nadzor onesnaževanja kmetijskega izvora )

546. Komisija je 19. februarja sprejela pozitivno dokončno odločbo[333], ki je pomoč za naložbe za varstvo okolja, odobreno v Franciji pred letom 2000, razglasila za združljivo s Pogodbo. Postopek je bil uveden, ker je Francija odobrila do 60 % pomoči za naložbe v času, ko je bilo mogoče odobriti le 35 %. Stopnja 35 % je bila tudi odobrena v odločbi, ki je Francija ni upoštevala in je odobrila več pomoči. Vendar pa je z letom 2000 Komisija povečala najvišjo dovoljeno stopnjo pomoči. Ta višja stopnja pomoči je bila potrjena v členu 4 uredbe o oprostitvi št. 1/2004, ki se z veljavnostjo za nazaj uporablja za pomoč, odobreno pred njenim začetkom veljavnosti. Na tej pravni podlagi je bila pomoč razglašena za združljivo.

Davek na zakol

547. Komisija je 30. marca sklenila[334], da ne bo ugovarjala zoper državno pomoč v višini približno 156 milijonov EUR za leto 2004 (in podobne zneske zatem) za odstranitev in uničenje poginulih živali na ravni kmetije. Intenzivnost pomoči je do 100-odstotna. Pomoč je v skladu s smernicami o TSE in trajanje programa je neomejeno. Kar zadeva financiranje odstranjevanja klavničnih odpadkov, odločba ugotavlja, da znesek v višini približno 91 milijonov EUR ni pomoč, saj klavnice plačajo več z novim davkom na zakol ( taxe d’abattage ), določenim na tono odpadkov, kot pa imajo koristi od brezplačnega pobiranja odpadkov, in tako od tega nimajo nobenih finančnih koristi.

Odškodnina za sušo leta 2003

548. Komisija je 20. oktobra sklenila, da ne bo ugovarjala zoper državno pomoč v višini približno 664 milijonov EUR za kmete, ki jih je leta 2003 prizadela suša[335]. Odškodnina je bila izplačana s kombinacijo denarnih subvencij (339 milijonov EUR), subvencioniranih posojil ob „nesrečah“ (20 milijonov EUR), prevzema obresti na neodplačana posojila (20 milijonov EUR), konsolidacijskih posojil (20 milijonov EUR za podporo posojil v višini 225 milijonov EUR), odložitve plačil neposrednih davkov in DDV (brez obračuna dodatnih obresti za zamudo), preklica teh davkov, neplačila davka na zemljišče in odložitve prispevkov za socialno varnost. Element subvencije v prevzemu obresti na neodplačana posojila je veljal za de minimis. Intenzivnost pomoči je bila do 100 % škode in trajanje je bilo različno glede na vrsto pomoči.

Davek na predelavo klavničnih odpadkov in trupel poginulih živali

549. Komisija je 14. decembra sprejela mešano pozitivno in negativno odločbo z vračilom o francoskem davku na predelavo klavničnih odpadkov in trupel poginulih živali ( taxe d’équarrissage )[336]. Od leta 1997 do leta 2003 je Francija pobirala prometni davek na prodajo francoskega mesa in tudi mesa iz drugih držav članic. Davek je financiral brezplačno odstranjevanje klavničnih odpadkov in poginulih živalih. Davek je sprva šel v poseben sklad, namenjen za financiranje te pomoči. Ko je Komisija uvedla postopek za ugotavljanje kršitev, ker je menila, da je davek na meso iz drugih držav članic diskriminacijski, je Francija davčne prihodke preselila v splošni proračun in pomoč financirala iz splošnega proračuna za leti 2001 in 2002.

550. Ukrepi pomoči, financirani med letoma 1997 in 2002, v skupni višini 829 milijonov EUR so načeloma združljivi s pravili o državni pomoči. Vendar pa bi bilo treba zaradi diskriminacijskega financiranja od leta 1997 do leta 2000 pomoč v višini okoli 400 milijonov EUR razglasiti za nezdružljivo z zakonodajo Skupnosti. Toda povračilo pomoči s strani kmetov ne bi nujno popravilo diskriminacije zoper meso iz drugih držav članic, ki jo je povzročil davek, zaračunan na ravni trgovin. Komisija se je torej odločila, da razglasi pomoč za združljivo, če Francija povrne davek na meso iz drugih držav članic. Francija je v zvezi s tem predložila izjavo o zavezanosti.

551. Kar zadeva leti 2001 in 2002, je Komisija v zvezi s pomočjo v višini dodatnih 400 milijonov EUR sklenila, da je bila povezava med davkom in pomočjo prekinjena, ker je bil davek razporejen v splošni proračun[337] in prihodki od davka niso ustrezali stroškom javne storitve predelave klavničnih odpadkov in trupel poginulih živali. Odločba torej zajema leta od 1997 do 2002. Za leto 2003 bo odločbo še treba sprejeti. Nadalje je bilo za pomoč, odobreno majhnim prodajalcem mesa z oprostitvijo zadevnega davka, ugotovljeno, da je nezdružljiva, in jo bo treba vrniti.

NEMČIJA

Pomoč za strojne krožke

552. Komisija se je z dvema dokončnima odločbama, sprejetima 19. maja in 14. decembra – pogojno odločbo[338] in deloma negativno odločbo z vračilom[339] – odločila, da zaključi uradno preiskavo podpore, odobrene za strojne krožke na Bavarskem.

553. Obe odločbi pojasnjujeta politiko Komisije glede državne pomoči, odobrene v zvezi s strojnimi krožki, ki so organizacije kmetov za samopomoč, katerih „osrednje dejavnosti“ vključujejo upravljanje nadomeščanja na kmetijah in izposojanje strojev med kmeti. Pritožbe, ki jih je prejela Komisija, so opozarjale na možno navzkrižno subvencioniranje drugih komercialnih („neosrednjih“) dejavnosti krožkov. Komisija načeloma priznava pozitivno vlogo strojnih krožkov v kmetijskem sektorju, saj kmetom omogočajo, da z izposojanjem dragih strojev izboljšajo svojo učinkovitost.

554. Komisija je zato v svoji odločbi C9/A/2004 odobrila pomoč (vredno 19,6 milijona EUR v šestih letih) za kmete v obliki subvencioniranih storitev na podlagi točke 14 kmetijskih smernic. Taka pomoč je degresivna in ne presega 50 % ustreznih stroškov. Vendar pa Komisija navaja, da bi lahko stalna javna podpora v višini 100 % takih stroškov, ki se pri kmetih po navadi ponavljajo, lahko pomenila nezdružljivo pomoč za tekoče poslovanje. Komisija zahteva, da Nemčija v svoj sistem uvede obveznost za strojne krožke, da kmetom posredujejo celotni znesek pomoči, in da bodisi prepove „neosrednje dejavnosti“ strojnih krožkov bodisi omeji izvajanje „neosrednjih dejavnosti“ na pravno neodvisne podružnice strojnih krožkov ter tako prepreči navzkrižno subvencioniranje.

555. Komisija je v svoji odločbi v zvezi s preteklo (nezakonito) pomočjo (C9/B/2003) ugotovila, da so bili zneski pomoči, ki so jih prejeli posamezni prejemniki (približno 50 EUR na kmeta), premajhni za izkrivljanje konkurence. Vendar pa je Komisija tudi ugotovila, da bavarski sistem za dodeljevanje take pomoči ni učinkovito izključeval odobritve čiste pomoči za tekoče poslovanje za same strojne krožke ali navzkrižnega subvencioniranja drugih komercialnih dejavnosti, ki jih opravljajo strojni krožki. Komisija je zato sklenila, da je vsaka pomoč, za katero ni mogoče predložiti dokaza, da je koristila samo kmetom, nezdružljiva in jo je treba vrniti.

GRČIJA

Program odškodnin zaradi slabega vremena – RAGBY

556. Komisija je 20. aprila sprejela odločbo[340], da ne bo ugovarjala zoper državno pomoč v višini približno 60 milijonov EUR za odškodnino kmetom in ribičem za izgube, ki so jih povzročile nesreče (plazovi, poplave), slabo vreme (zmrzal, dež, nevihte, suša) in bolezni med marcem 2002 in marcem 2003. Intenzivnost pomoči je od 50 do 80 % izgub, za nekatere pridelke pa se lahko opravijo pavšalna izplačila na 1000 m2. Trajanje ukrepa je pet let (pomoč je izplačljiva v različnih stopnjah).

ITALIJA

Tvegani kapital za kmetijska majhna in srednje velika podjetja

557. Komisija je 3. februarja sklenila, da ne bo ugovarjala zoper odobritev tveganega kapitala iz javnih skladov v višini okoli 5 milijonov EUR letno do leta 2005[341]. Cilj je ustanoviti sklad za spodbujanje dostopa kmetijskih majhnih in srednje velikih podjetij do tveganega kapitala v obliki pridobitve manjšinskega deleža, udeležbena posojila in udeležbe v drugih skladih tveganega kapitala. Ukrep vsebuje več elementov državne pomoči, za katere je bilo ugotovljeno, da so združljivi s pravili o državni pomoči. Na primer, javni sklad se odpoveduje dobičku, ki sega prek določene stopnje dobička, v korist zasebnih vlagateljev. To je eden od ukrepov za pritegnitev zasebnih vlagateljev. Trajanje ukrepa je 10 let.

Odškodnina za bolezen modrikastega jezika

558. Komisija je 16. marca sprejela negativno dokončno odločbo o državni pomoči v višini približno 2,6 milijona EUR za nadomestilo domnevnih izgub, ki so jih utrpela predelovalna podjetja v regiji Sardinija zaradi bolezni modrikastega jezika[342]. Pomoč za odškodnino kmetom za njihove izgube je bila odobrena vzporedno z odločbo o uvedbi postopka v zvezi s predelovalnim sektorjem. Ker pomoč ni bila izplačana, odredba o vračilu ni bila potrebna. Za pomoč je bilo ugotovljeno, da je nezdružljiva, ker:

- pravila o državni pomoči dovoljujejo odškodnino samo za primarne proizvajalce. Izgube v prometu so del običajnega poslovnega tveganja in jih lahko povzročijo različni dejavniki;

- povezava med izgubami in boleznijo modrikastega jezika ni bila dokazana. V istem času je bila na Sardiniji suša, ki je prav tako lahko povzročila manjši promet; nekatere zadruge so morda prejele manj surovin (in torej utrpele izgube) zaradi drugih razlogov, kot je bolezen modrikastega jezika.

AIMA – perutninski sektor

559. Komisija je 19. maja sprejela negativno dokončno odločbo, ki je državno pomoč v višini približno 10,3 milijona EUR razglasila za nezdružljivo s Pogodbo[343]. Ker pomoč ni bila izplačana, odredba o vračilu ni bila potrebna. Pomoč naj bi rejcem perutnine v Italiji nadomestila domnevne izgube zaradi preplaha v zvezi z dioksinom leta 1999 v Belgiji.

560. Italija je trdila, da je preplah v zvezi z dioksinom v Belgiji povzročil medijski preplah v Italiji, posledica česar je bil upad v porabi perutninskega mesa v Italiji. Zato je Italija predlagala odškodnino za svoje rejce perutnine, pri čemer je trdila, da je treba škandal z dioksinom šteti za „izredni dogodek“ ne samo v Belgiji, ampak tudi v Italiji. V skladu s pravili o državni pomoči bi bil edini način za odobritev take pomoči ta, da bi se učinki preplaha v zvezi z dioksinom šteli za „izredni dogodek“. Vendar pa je Komisija izrazila resne dvome o tem pristopu za italijanski trg. Informacije, ki jih je prejela po uvedbi postopka, teh dvomov niso odpravile.

Pomoč za reševanje za dobavitelje skupini Parmalat

561. Komisija je 14. julija sprejela odločbo[344], da ne bo ugovarjala zoper enkratno pomoč v višini približno 1 milijona EUR za proizvajalce mleka v Lombardiji, ki so se znašli v finančnih težavah, ker niso dobili plačila za mleko, dobavljeno skupini Parmalat. Pomoč za reševanje je sestavljena iz jamstva v skladu s pogoji smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Italija je predlagala metode povprečnega izračuna za določitev, kdaj se za tipičnega kmeta, ki proizvaja mleko, lahko šteje, da je v težavah in torej upravičen do pomoči. Nekateri kmetje bodo izključeni, saj zanje velja, da imajo dovolj sredstev, da niso v težavah. Kar zadeva intenzivnost pomoči, je najvišja vrednost jamstva, upravičenega na podlagi sedanjega programa, 500 000 EUR za posamezna podjetja in 5 milijonov EUR za zadruge.

Regionalno posredovanje za razvoj zadrug Confidi v kmetijskem sektorju

562. Komisija je 10. maja odobrila pomoč[345] v višini 1 032 913,80 EUR za jamstva in 516 456,90 EUR za tehnično pomoč za zadruge Confidi, sestavljene iz podjetij v kmetijskem sektorju in njihovih združenj, ki upravljajo jamstvene sklade. Pomoč je odobrena za obdobje petih let za:

- zagotovitev pomožnih jamstev kmetom ali zadrugam, če so jamstva povezana z ukrepi, ki jih financira program regionalne/nacionalne pomoči, ki ga je odobrila Komisija, in da kombinirana pomoč ne presega pragov, določenih v odločbah Komisije o odobritvi pomoči;

- zagotovitev svetovanja za vse kmete, ki delujejo v določeni regiji.

563. Ekvivalent denarne subvencije pomoči za pomožna jamstva se izračuna enako kot za subvencionirana posojila, tj. kot razlika med tržnimi obrestnimi merami za posojila in dejanskim posojilom, sklenjenim z banko, po obstoju jamstva, minus znesek, ki ga plača upravičenec.

Pomoč za krizo BSE: Zakon 49/2001 – členi, razen člena 7a

564. Komisija je 1. decembra za nazaj dovolila[346] Italiji, da odobri državno pomoč v višini približno 169 milijonov EUR za stroške obveznega uničenja snovi s posebnim tveganjem in shranjevanja snovi z nizkim tveganjem ter dohodkovno pomoč za proizvajalce govejega mesa za odpravo učinkov krize BSE iz leta 2001. Odobreni ukrepi so del italijanskega zakona 49/2001, ki ga je deloma odobrila Komisija v času, ko se je pojavila kriza BSE leta 2001.

565. Dohodkovna pomoč za proizvajalce govejega mesa, odobrena z odložitvijo in podaljšanjem rokov za plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost, je dovoljena na podlagi člena 87(2)(b) ES. Dohodkovna pomoč za sektor nadaljnje proizvodnje (klavnice, trgovci z mesom na debelo in drobno), ki jo zajema odločba, znaša okoli 103,25 EUR na gospodarstvo in se šteje za de minimis ter torej ni zajeta v prepovedi državne pomoči.

NIZOZEMSKA

Ukrepi glede kokošje kuge

566. Komisija je 8. septembra sprejela odločbo, da ne bo ugovarjala zoper 11,3 milijona EUR državne pomoči za stroške boja proti kokošji kugi[347]. Ukrep je sprememba ukrepa, odobrenega kot N 700/2000. Prijavljena intenzivnost pomoči je do 100-odstotna in trajanje ukrepa je do 1. januarja 2010.

Ukrepi glede slinavke in parkljevke

567. Komisija je 8. septembra sklenila, da ne bo ugovarjala zoper državno pomoč v višini približno 2,7 milijona EUR za stroške boja proti slinavki in parkljevki[348]. Ukrep je sprememba ukrepa, odobrenega kot N 700/2000. Intenzivnost pomoči jo do 100-odstotna, ukrep pa naj bi trajal do 1. januarja 2010.

11. Ribištvo

568. Komisija je dovolila nekatere ukrepe pomoči, ki jih je odobrila Francija (v obliki znižanj prispevkov za socialno varnost in drugih dajatev) po onesnaženju z nafto, ki ga je povzročila nesreča tankerja Erika leta 1999, in hudi nevihti takoj zatem. Pomoč je štela za upravičeno, kar je zadevalo ribogojce na atlantski obali, ki so jih dogodki še posebej prizadeli, medtem ko je za druge ribogojce in tudi za ribiče ugotovila, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom in jo bo treba vrniti.

569. Komisija je tudi odobrila nekatere ukrepe pomoči za ribištvo, odobrene na Korziki med letoma 1986 in 1999, vendar pa je za ukrepe pomoči za izgradnjo plovil in posodobitev plovil s povečanjem moči, odobrene med 1. januarjem 1997 in 28. oktobrom 1998, ugotovila, da so nezdružljivi s skupnim trgom, zato bo treba tudi to pomoč vrniti. Nova pomoč za nakup rabljenih plovil pa je bila odobrena.

12. Premog in promet

Premog

570. Leto sta zaznamovala konec proizvodnje premoga v Franciji in širitev Unije, s čimer se je število proizvajalk premoga povečalo s tri (Nemčija, Združeno kraljestvo, Španija) na sedem (še Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska). Zaradi neugodnih geoloških pogojev mnogi rudniki EU niso konkurenčni uvoženemu premogu.

571. Spomniti je treba, da se od 24. julija 2002 uporablja nov okvir za državno pomoč, odobreno v premogovnem sektorju[349], potem ko se je 23. julija 2002 iztekla Pogodba ESPJ. Ta sistem temelji na minimalni proizvodnji premoga, da bi okrepili varnost dobave energije v EU. Državna pomoč v premogovništvu bo podprla tudi prestrukturiranje tega sektorja ob upoštevanju socialnih in regionalnih posledic zmanjšanja v dejavnosti.

572. Kar zadeva Španijo, je Komisija uvedla poglobljeno preiskavo v zvezi z načrtom prestrukturiranja in pomočjo za premogovništvo za leto 2003[350]. Komisija je 19. maja 2004 odobrila pomoč za nemško premogovništvo za leto 2004[351].

Promet

Železniški prevoz

573. Komisija je 6. oktobra Nemčiji dovolila podporo za njeno železniško infrastrukturo[352]. Odobreni program pomoči se nanaša na smernice o sredstvih za gradnjo, podaljšanje in reaktivacijo zasebnih železniških industrijskih tirov. Zasebni industrijski tir je železniški tir v lasti podjetja, ki ga v okviru svojih komercialnih dejavnosti uporablja za odpremo in/ali sprejetje tovora. Ta železniški tir mora biti neposredno ali posredno povezan z omrežjem javne železniške infrastrukture. Program pomoči bi moral prispevati k zagotovitvi rasti v tem sektorju in podpreti prenos ravnotežja s cestnega na železniški prevoz.

Kombiniran prevoz

574. Ugodno je bil sprejet italijanski program[353] za Furlanijo - Julijsko krajino, ki naj bi odobril subvencije podjetjem, ki zagotavljajo storitve kombiniranega prevoza po železnici v deželo ali iz nje. Te subvencije bodo omejene na izravnavo razlik med zunanjimi stroški cestnega in kombiniranega prevoza. Program bo omogočil znižanje cene storitev kombiniranega prevoza, da bi ta lahko konkuriral s cestnim prevozom pod podobnimi tržnimi pogoji.

575. Komisija je odobrila še en italijanski regionalni program[354] (Sicilija), namenjen spodbujanju za obdobje treh let storitev kombiniranega cestnega/pomorskega prevoza med sicilijanskimi in drugimi italijanskimi pristanišči ter pristanišči Skupnosti. Program bo majhnim in srednje velikim podjetjem za cestni prevoz dodelil „okoljski bonus“ za prevoz z ladjo posameznih težkih tovornih vozil, težjih od 12 ton, ali polpriklopnikov. Glede na poseben geografski in gospodarski položaj Sicilije, težave pri organiziranju trga intermodalnega prevoza in eksperimentalno naravo ukrepa je Komisija menila, da je združljiv s Pogodbo.

576. Komisija je aprila sklenila, da ne bo ugovarjala zoper program pomoči[355], namenjen spodbuditvi prenosa dela tovornega prometa s ceste na vodo z odobritvijo pomoči za nove/obstoječe ponudnike obalnega prevoza, prevoza po morju na kratkih razdaljah in prevoza po celinskih plovnih poteh, pod pogojem, da se izogibajo prevozom s tovornjaki in ustvarjajo koristi za okolje v ZK. Ta novi program dopolnjuje obstoječi program subvencije za tovorne zmogljivosti (Freight Facilities Grant (FFG))[356]. Subvencije bodo omejene na največ 30 % skupnih stroškov poslovanja za največ tri leta, po tem mora biti projekt sposoben preživeti.

577. Nazadnje je Komisija odobrila belgijski program pomoči[357], ki namerava zagotoviti dostop do pristanišča Antwerpen po celinski plovni poti med obnovitvenimi deli na antwerpenskem obroču[358]. Program bo kril dodatne stroške za pretovarjanje zabojnikov na plovila celinskih plovnih poti, tako da se med deli ohrani promet po celinskih plovnih poteh v pristanišče Antwerpen in iz njega.

Cestni prevoz

578. Komisija je julija odobrila pomoč za naložbe za opremljanje tovornjakov, registriranih na Danskem, s filtri za delce [359] .

579. Komisija je 20. oktobra zaključila uradno preiskavo[360] domnevno nepravilne uporabe predhodne pozitivne odločbe Komisije o prestrukturiranju podjetja Sernam, podružnice francoskega železniškega podjetja SNCF, ki opravlja cestni in železniški prevoz ter tudi špedicijo, s sprejetjem pogojne, deloma pozitivne in deloma negativne odločbe z odredbo vračila.

580. Komisija je nadaljevala preiskavo načrta prestrukturiranja belgijskega podjetja ABX Logistics, vključenega v špedicijo, predvsem v sektorju cestnega prevoza, pa tudi v sektorjih pomorskega in zračnega prevoza.

581. Komisija trenutno preučuje morebitne učinke državne pomoči sheme nadomestil, ki je povezana z uvedbo cestnine za težka tovorna vozila na nemških avtocestah[361].

Plovne poti

Celinske plovne poti

582. Komisija je odobrila dva programa pomoči za spodbuditev razvoja prevoza po celinskih plovnih poteh v Franciji in Belgiji (Valonija)[362] s posodobitvijo ladjevja ter promocijo in obnovo poklica prevoznika po celinskih plovnih poteh.

583. Valonski program pomoči predvideva tudi pomoč za operaterje rednih storitev kombiniranega prevoza zabojnikov, ki uporabljajo celinske plovne poti in poslujejo s terminala, povezanega s plovno potjo v Valoniji. Subvencija se izračuna na podlagi števila zabojnikov, pretovorjenih na plovno pot ali s plovne poti. Pomoč naj bi spodbudila razvoj storitev kombiniranega prevoza po celinskih plovnih poteh v Valonijo in iz nje glede na cestni prevoz, ki zagotavlja skoraj celotni prevoz zabojnikov v regiji.

Pomorski prevoz

584. Komisija je odobrila več podaljšanj ali sprememb obstoječih programov v Italiji[363], Nemčiji[364], na Danskem[365] in Finskem[366]. Odobrila je tudi sistem pavšalnega obdavčenja na podlagi tonaže[367], s čimer je Italija postala enajsta država članica, ki je uvedla tak sistem, imenovan tudi davek na tonažo.

585. Komisija je dala zeleno luč programu pomoči, ki ga je sprejela Italija za podjetja v skupini Tirrenia [368] in ki bo veljal do leta 2008 na podlagi sporazumov o javnih storitvah. Komisija je menila, da subvencije, izplačane podjetjem v skupini Tirrenia za zagotovitev opravljanja storitev med celinsko Italijo in njenimi otoki, pomenijo nadomestilo za uvedbo obveznosti javnih služb. Po drugi strani pa je Komisija razglasila, da je bilo nadomestilo, odobreno na nekaterih mednarodnih morskih poteh, nezdružljivo z zakonodajo Skupnosti, češ da ni bilo nobene prave potrebe po javnih storitvah, in zahtevala, da ga prejemnik vrne.

586. Komisija je 30. junija[369] zaključila formalni preiskovalni postopek, ki ga je uvedla 19. marca 2003[370] v zvezi s svežnjem belgijskih davčnih ukrepov v korist trgovske mornarice, in zavrnila nekatere od preučenih ukrepov, namreč znižanje davka za mlajša plovila, prenos davčnih olajšav v okviru podjetja, podvrženega pavšalnemu obdavčenju, in upravičenost dejavnosti, ki niso povezane s pomorskim prevozom, kot so prodaja blaga ali storitev, ki niso namenjeni za porabo na krovu, in prodaja luksuznega blaga ali izletov potnikov ter stave in igralnice. Drugi preučeni ukrepi so bili sprejeti.

587. Nazadnje je Komisija, kar zadeva Francijo, 14. decembra spremenila svojo odločbo z dne 30. januarja 2002[371] o odobritvi programa pomoči za vzpostavitev novih linij prevoza po morju na kratkih razdaljah, da bi v celoti upoštevala nova pravila Skupnosti v tem sektorju.

Zračni prevoz

588. Komisija je 12. februarja sprejela odločbo o ugodnostih, ki sta jih Valonska regija[372] in Brussels South Charleroi Airport (BSCA) odobrila letalskemu prevozniku Ryanair v zvezi z njegovo namestitvijo v Charleroiju. Komisija je ugotovila, da noben zasebni operater ne bi v enakih okoliščinah kot BSCA odobril enakih ugodnosti. Ker načelo zasebnega vlagatelja v tem primeru ni bilo upoštevano, so ugodnosti, odobrene prevozniku Ryanair, pomenile državno pomoč, ki bi lahko izkrivljala konkurenco.

589. Vendar pa je Komisija menila, da bi bila pomoč, odobrena letalskemu prevozniku Ryanair v Charleroiju, lahko združljiva s skupnim trgom v okviru prometne politike, saj omogoča razvoj in izboljšano uporabo sekundarne letališke infrastrukture, ki je trenutno zapostavljena in predstavlja strošek za skupnost kot celoto. V tej odločbi je Komisija odobrila določene vrste pomoči, zlasti pomoč, ki omogoča pravi razvoj novih prog na podlagi jasno opredeljenih pogojev. V odločbi je tudi navedla, da nekaterih oblik pomoči ni mogoče odobriti; Komisija si prizadeva zagotoviti, da ugodnosti, odobrene na določenem letališču, niso diskriminacijske in so bolj pregledne.

590. Ta odločba je pomembna za prihodnost zračnega prevoza, zlasti ker se nanaša na uporabo regionalnih ali sekundarnih letališč. V času odločbe je Komisija tudi naznanila, da bo pripravila smernice, ki bodo obravnavale vprašanja državne pomoči za nizkocenovne letalske prevoznike, zagonske pomoči za nove proge in javnega financiranja letališč: „Smernice Skupnosti o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč“.

591. Komisija je 16. marca sklenila, da bo uvedla preiskavo države pomoči v zvezi z Grčijo[373], pri čemer je izrazila dvome o ustanovitvi in privatizaciji podjetja z imenom Olympic Airlines (NOA) – ki je prevzelo dejavnosti zračnega prometa podjetja Olympic Airways – ter o vrsti drugih ukrepov. Komisija je podvomila tudi o nevračilu s strani grške države nezakonite in nezdružljive pomoči po odločbi iz decembra 2002, neplačilu s strani podjetja davčnega dolga leta 2003, zagotovitvi predujma (več kot 130 milijonov EUR) s strani grške države za financiranje prestrukturiranja in privatizacije podjetja ter neplačilu s strani podjetja davka za posodobitev letališča ( Spatosimo ), zaračunanega potnikom.

592. Med odločbami, sprejetimi v letu 2004 na področju zračnega prometa, je bila med drugim pomembna odločba z dne 20. julija, s katero je Komisija odobrila pomoč za reševanje italijanske letalske družbe Alitalia[374]. Pomoč vsebuje 400 milijonov EUR premostitvenega posojila po kratkoročnih tržnih obrestnih merah, ki ga je treba povrniti ob izteku, da se omogoči določitev načinov za morebitno prestrukturiranje podjetja brez dodatne državne pomoči.

593. Nazadnje je Komisija 14. decembra odobrila prvo fazo reprivatizacije oddelka za zemeljsko oskrbo družbe TAP[375]. Portugalia, zasebni portugalski letalski prevoznik, naj bi združil svoje storitve zemeljske oskrbe s storitvami družbe TAP, v zameno pa naj bi dobil 6 % delnic v novem podjetju za zemeljsko oskrbo. Komisija je menila, da ta niz transakcij ni pomenil državne pomoči, ker družbi TAP niso bila dana na razpolago državna sredstva in ker je kupec za svoj delež Portugalia plačal tržno ceno.

13. Javna radiotelevizija, širokopasovne storitve, filmska industrija

Programi licenčnin

594. Italijanska javna radiotelevizija RAI ima nalogo opravljanja javne storitve, namreč storitev javne radiodifuzije. Licenčnina se uporablja za financiranje zagotavljanja te javne storitve. Ta licenčnina predstavlja obstoječo pomoč, ker je obstajala pred začetkom veljavnosti Rimske pogodbe, njene glavne lastnosti pa so od tedaj niso spremenile.

595. V času postopka v zvezi z obstoječo pomočjo za zagotovitev neprekinjene združljivosti sistema financiranja RAI z licenčninami[376] so službe Komisije italijanskim organom predlagale izboljšave. Ti predlogi bi morali zagotoviti, da je sistem licenčnin pregleden in vsebuje varovala proti presežnemu nadomestilu. Italijanski organi so 23. junija sprejeli vse izboljšave, ki so jih navedle službe Komisije.

596. Podobni postopki so se začeli v zvezi s portugalskimi[377] in francoskimi radiotelevizijami[378], pogajanja o ustreznih ukrepih pa še trajajo.

Državno financiranje TV2 Denmark[379] in ad hoc državno financiranje organizacij za storitve javne radiodifuzije na Nizozemskem[380]

597. Komisija je leta 2004 v skladu s svojim sporočilom o uporabi pravil o državni pomoči za storitve javne radiodifuzije[381] in svojimi odločbami v tem sektorju leta 2003[382] nadaljevala svoje preiskave državnega financiranja organizacij za storitve javne radiodifuzije. V prvih devetih mesecih leta 2004 je Komisija začela preiskave financiranja nizozemskega sistema javne radiodifuzije in sprejela dokončno odločbo o financiranju danskega izvajalca storitev javne radiodifuzije TV2/Danmark (TV2).

598. Komisija je 3. februarja uvedla poglobljeno preiskavo ad hoc financiranja nizozemskih izvajalcev storitev javne radiodifuzije. Predhodne ugotovitve Komisije so, da ad hoc ukrepi, odobreni nizozemskim izvajalcem storitev javne radiodifuzije, pomenijo državno pomoč v smislu člena 87(1) ES in da dvomi o tem, ali so ukrepi združljivi na podlagi člena 86(2) ES. Komisija je ocenila, da je od leta 1992 dalje nizozemska država izvajalcem storitev javne radiodifuzije zagotovila več sredstev (110 milijonov EUR), kot je potrebno za financiranje javne storitve.

599. Komisija je 19. maja zaključila svojo poglobljeno preiskavo državnega financiranja danskega izvajalca storitev javne radiodifuzije TV2 in TV2 ter odredila vračilo približno 84,4 milijona EUR z obrestmi v nezdružljivi državni pomoči. Uradna preiskava je zajemala obdobje med letoma 1995 in 2002. Ocena Komisija se je nanašala na to, ali je bilo financiranje državne pomoči, ki jo je TV2 prejela za opravljanje svoje naloge javne storitve, združljivo na podlagi člena 86(2) ES. Komisija je v svoji odločbi najprej izračunala, ali je bilo državno nadomestilo sorazmerno z neto stroški, ki jih imela TV2 pri izpolnjevanju svoje obveznosti javnih storitev. Komisija je ugotovila, da je TV2 prejela za 628,2 milijona DKK (84,4 milijona EUR) previsoko nadomestilo. V drugem koraku je Komisija analizirala vedenje TV2 na trgu televizijskega oglaševanja. Glede na sporočilo o radiodifuziji, če si izvajalec storitev javne radiodifuzije ni prizadeval doseči čim višjih prihodkov iz dejavnosti javne storitve, se potreba po javnem financiranju neupravičeno poveča. Izkrivljanje konkurence bi bilo večje, kot je potrebno za izpolnjevanje naloge javne storitve. Čeprav so cene televizijskega oglaševanja na Danskem razmeroma nizke, preiskava Komisije ni pokazala, da se je TV2 odločil, da ne bo poskušal doseči čim višjih prihodkov od oglaševanja. Poleg tega je preiskava Komisije razkrila, da se danska država kot lastnica TV2 ni obnašala kot tržni vlagatelj v obdobju 1995–2002, ko se je odločila, da pusti letne zneske presežnega nadomestila v TV2. Čeprav je potem danska država trdila, da je bil presežek nujen za oblikovanje lastniškega kapitala, pa ni sledila strategiji zasebnega vlagatelja, ker pred ponovnim investiranjem presežnega nadomestila v TV2 ni določila, kakšna bi morala biti ustrezna raven lastniškega kapitala za tako televizijsko postajo in kakšne finančne rezultate je pričakovala, da bo dosegla s svojim lastniškim kapitalom. Nasprotno, danska država se je omejila na to, da je pustila, da se je presežno nadomestilo nabiralo v podjetju. Komisija je zato ugotovila, da je bil znesek 84,4 milijona EUR nezdružljiv s Pogodbo ES.

DVB-T Nemčija [383]

600. Za spodbuditev projekta prizemne digitalne video radiodifuzije je organ za medije v Berlin-Brandenburgu zasebnim radiodifuznim hišam izplačal nadomestilo za tako imenovane „stroške prehoda“. Zasebne radiodifuzne hiše so dobile subvencijo, ki naj bi jih spodbudila k prehodu z analogne prizemne televizije na digitalno prizemno televizijo. Novo prizemno digitalno televizijsko omrežje upravlja podjetje T-Systems, podružnica družbe Deutsche Telekom AG (DTAG). Komisija je preučila to nadomestilo na podlagi pritožbe. Domneva, da bi lahko izplačila nadomestila pomenila državno pomoč za zasebne radiodifuzne hiše in tudi za T-Systems, operaterja omrežja DVB-T. Komisija je zato 14. julija sklenila, da uvede uradno preiskavo.

601. Istega dne in na podlagi več pritožb je Komisija uvedla formalni preiskovalni postopek glede financiranja digitalne prizemne televizije (DVB-T) na Švedskem[384], saj ni mogoče izključiti, da financiranje omrežja digitalne prizemne televizije ne vključuje državne pomoči.

Širokopasovne storitve

602. Komisija je odobrila niz projektov, ki vključujejo javno podporo za izgradnjo širokopasovnih storitev[385]. Razvoj informacijske družbe je ključni vidik lizbonske agende in Komisija je priznala, da je treba razvoj širokopasovnih storitev spodbujati, še zlasti na območjih z omejenimi možnostmi[386]. Službe Komisije so ocenile, pod kakšnimi pogoji so lahko taki projekti združljivi s pravili EU o državni pomoči. Odločbe zagotavljajo smernice o tem, kako oblikovati javno podporo, ki je združljiva s pravili konkurence.

603. V projektu Pyrenées-Atlantiques je francoska država nameravala podpreti vzpostavitev odprte infrastrukture, ki naj bi služila širši javnosti na geografskem območju, kjer bodisi sploh ni bilo širokopasovnih storitev bodisi je pokrivanje veljalo za nezadovoljivo, saj je storitev opravljal le en ponudnik. Komisija je zabeležila, da bo projekt omejen na zagotovitev infrastrukture in „dostopa“ do operaterjev, ne bo pa neposredno ponujal storitev končnim uporabnikom. Komisija je priznala, da bi projekt lahko izpolnjeval opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena na širokopasovnem področju. Poleg tega ukrep ni pomenil pomoči, ker je izpolnjeval merila, ki jih je določilo Sodišče v svoji sodbi Altmark [387].

604. Projekti na Škotskem, v East Midlandsu in Lincolnshiru v Združenem kraljestvu vključujejo zagotavljanje storitev med koncema in ne samo zagotovitev infrastrukture, ki omogoča dostop. Komisija je menila, da čeprav je bila prisotna pomoč, ta ni izkrivljala konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, glede na številna varovala, ki zagotavljajo, da je dodeljena samo minimalna potrebna pomoč. V teh primerih je pomoč veljala za združljivo v skladu s členom 87(3)(c) ES.

Kinematografija in avdiovizualni sektor

605. Na podlagi člena 87(3)(d) ES in tako imenovanih „sporočil o kinematografih“[388] je Komisija odobrila različne ukrepe pomoči za podporo filmske produkcije v državah članicah, med drugim za podporo filmske in televizijske produkcije v nemških Länder [389] in belgijskega davčnega zavetja[390]. V okviru teh odločb je Komisija pokazala svojo zavezanost za upoštevanje kulturnih vidikov ter spoštovanje in spodbujanje raznolikosti kultur.

C – Izvrševanje odločb o državni pomoči

1. UVOD

606. Leta 2004 je Komisija okrepila svoja prizadevanja za spremljanje izvajanja odločb o državni pomoči. V ta namen je GD za konkurenco v drugi polovici leta 2003 oblikoval novo enoto, ki je dobila pooblastilo za „oblikovanje skladnega in sistematičnega pristopa k spremljanju in izvrševanju odločb o državni pomoči, ki spadajo v pristojnost GD za konkurenco“. Enota za izvrševanje je v prvem polnem letu svojega obstoja osredotočila svoje vire na učinkovito izvajanje odločb o vračilu, saj je to izredno pomembno za verodostojnost Komisijine dejavnosti nadzora državnih pomoči.

607. Komisija je 21. aprila sprejela Uredbo (ES) št. 794/2004[391] o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999[392]. V poglavju V so pojasnjena pravila o obrestni meri, ki se uporablja za vračilo nezakonite pomoči, ter podrobneje določena metoda za določitev obrestnih mer za vračilo in način izračuna obresti vračila.

608. Leta 2004 je Komisija sprejela 22 novih odločb o vračilu državne pomoči. Zaključenih je bilo 19 primerov vračila. Število nerešenih odločb o vračilu, ki spadajo v pristojnost GD za konkurenco, se je tako konec leta povečalo na 93 (z 90 konec leta 2003).

609. Več kot dve tretjini vseh nerešenih primerov vračila se nanaša na ukrepe pomoči, ki sta jih odobrili samo dve državi članici (44 primerov v zvezi z Nemčijo in 20 primerov v zvezi s Španijo) [393]. Na drugem koncu spektra je šestnajst držav članic, ki trenutno nimajo niti enega samega nerešenega primera vračila. Skoraj dve tretjini nerešenih primerov vračila se nanašata na ukrepe individualne pomoči, preostanek na programe pomoči. V skoraj polovici nerešenih primerov vračila v zvezi z individualno pomočjo je zadevni upravičenec plačilno nesposoben. Vendar pa to ne pomeni nujno, da v teh primerih pomoč nima več nobenega učinka izkrivljanja konkurence. Dejansko v skoraj dveh tretjinah teh primerov zadevno podjetje nadaljuje svojo gospodarsko dejavnost, pogosto pod nadzorom stečajnega upravitelja, ki ga imenuje sodišče.

610. Informacije z dne 31. decembra 2004 kažejo, da skupni znesek pomoči za vračilo znaša vsaj 9,7 milijarde EUR. To je pomembno, saj predstavlja okoli 35 % skupnega zneska državnih pomoči, leta 2002 odobrenih v Skupnosti[394]. Velik delež te pomoči je posledica omejenega števila pred kratkim sprejetih odločb o vračilu, ki se nanašajo na nemške deželne banke ( Landesbanken) [395] , France Télécom[396] in EDF[397]. Za več kot 24 nerešenih primerov vračila zadevna država članica še ni bila sposobna predložiti zanesljivih informacij o vpletenem znesku pomoči. Razpoložljivost informacij o zneskih za vračilo je še posebej omejena v primeru programov pomoči, zlasti pri ukrepih davčne ali davkom podobne pomoči ter ukrepih pomoči, ki vključujejo jamstva.

611. V letu 2004 je Komisija omogočila tesno in dosledno upravno spremljanje vseh nerešenih odločb o vračilu, da bi tako zagotovila njihovo učinkovito izvajanje. Kjer je Komisija menila, da določena država članica ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za izvajanje odločbe, ki so na voljo v njenem pravnem sistemu, je uvedla pravni postopek na podlagi člena 88(2) ali člena 228(2) Pogodbe. Tak postopek je uvedla v primerih Crédit Mutuel[398], Kimberly Clark[399] in ladjedelnic v javni lasti[400].

612. Države članice imajo pomembno vlogo pri uveljavljanju pravil EU o državni pomoči, saj morajo izvajati odločbe o vračilu in omogočiti sodne postopke tekmecev v skladu z nacionalno zakonodajo. Komisija je zato začela študijo o izvrševanju politike državne pomoči EU na nacionalni ravni. Namen študije je opredeliti prednosti in pomanjkljivosti nacionalnih postopkov vračila ter razviti podrobno razumevanje možnosti za postopke konkurentov na nacionalnih sodiščih. Rezultati študije bi morali biti na voljo do konca leta 2005.

2. Posamezni primeri

Scott Kimberly Clark

613. Komisija je oktobra ugotovila, da Francija ni ravnala v skladu z odločbo o vračilu z dne 12. julija 2000 o pomoči, odobreni podjetju Scott Paper[401], in se zato odločila, da zadevo napoti neposredno na Sodišče Evropskih skupnosti v skladu s členom 88(2) Pogodbe[402]. Odločbo o vračilu z dne 12. julija 2000 trenutno spodbijajo prejemnik in francoski lokalni organi na Sodišču prve stopnje[403]. Hkrati je prejemnik spodbijal nacionalne odredbe o vračilu na nacionalnih sodiščih.

614. Komisija je menila, da je treba zadevo napotiti na Sodišče zaradi vrste razlogov. Glavni razlog je, da so se nacionalni organi in nacionalni sodnik dogovorili, da začasno ustavijo postopek na nacionalnem sodišču, dokler Sodišče prve stopnje ne izda svoje sodbe o zadevi. To je v nasprotju s členom 242 Pogodbe, ki določa, da pritožba, vložena pri Evropskem sodišču, nima odložilnega učinka. Poleg tega v francoski zakonodaji ni na voljo začasnih ukrepov, ki bi zagotovili, da je med postopki pred nacionalnimi sodišči pomoč podjetju Scott ukinjena. Nazadnje je Komisija menila, da Francija ni ravnala v skladu s svojo obveznostjo, da mora sodelovati s Komisijo, saj od julija 2003 ni zagotovila nobenih novih informacij o vračilu.

Španske ladjedelnice

615. Sodišče Evropskih skupnosti je 26. junija 2003 obsodilo Španijo zaradi njenega neizpolnjevanja odločbe Komisije o vračilu z dne 26. oktobra 1999[404] v zvezi s pomočjo, odobreno ladjedelnicam v javni lasti[405]. Komisija je oktobra 2004 opazila, da Španija še vedno ni izpolnila odločbe o vračilu z dne 26. oktobra 1999 in da pomoč dejansko ni bila vrnjena. Komisija je zato menila, da Španija ni ravnala v skladu s sodbo Sodišča z dne 26. junija 2003, in se odločila, da zadevo obravnava v skladu s členom 228(2) Pogodbe. Komisija se je torej 13. oktobra odločila, da Španiji pošlje pismo z uradnim obvestilom, v katerem je predstavila dejstva in svojo oceno zadeve ter državo članico zaprosila, da predloži svoje pripombe o zadevi. Pismo je bilo ustrezno poslano dne 18. oktobra. Španski organi so svoje pripombe poslali v pismu z dne 21. decembra.

D – Izbrani sodni primeri

Združeni zadevi[406]

616. Sodišče je moralo odločiti o pritožbi zoper sodbo Sodišča prve stopnje, ki sta jo vložila španska regija Territorio Histórico de Álava in podjetje Ramondín Cápsulas SA., ki sta predhodno vložila pritožbo na Sodišče prve stopnje zoper odločbo Komisije, ki je ugotavljala, da je določena oblika preferencialne davčne obravnave pomenila državno pomoč, ki je bila poleg tega nezdružljiva z notranjim trgom, saj je davčna ugodnost presegala mejo 25 % neto ekvivalenta dotacije za regionalno pomoč na tem geografskem območju.

617. Komisija je zato odredila povračilo teh zneskov pomoči, to odločbo pa sta tožnika spodbijala na Sodišču prve stopnje zaradi zlorabe pooblastil Komisije.

618. Pritožnik je trdil, da je Komisija zlorabila svoja izključna pooblastila za nadzor državne pomoči, da bi dosegla davčno uskladitev, ki jo je bilo drugače pri državah članicah težko doseči. Sodišče je ta argument zavrnilo z utemeljitvijo, da ni bil predložen noben dokaz o tem, da je bil cilj Komisije pri razvrstitvi ukrepa kot državne pomoči doseči davčno uskladitev.

619. Sodišče je tudi zavrnilo ugovor pritožnikov, da so davčni ukrepi izključeni iz področja pravil o državni pomoči, saj so bili uvedeni pred sestankom Ekonomsko-finančnega sveta dne 1. decembra 1997 in obvestilom Komisije z dne 10. decembra 1998 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka. Ker ta ugovor ni bil vložen na Sodišče prve stopnje, ampak predstavljen samo v pritožbenem postopku, ga je Sodišče zavrnilo kot nesprejemljivega.

Grčija proti Komisiji (grške zadruge)

620. Sodišče je v svoji sodbi z dne 29. aprila[407] v celoti podprlo negativno dokončno odločbo Komisije o vračilu državne pomoči v skupnem znesku okoli 763 milijonov EUR (znesek, ki ga je izračunala Grčija leta 2000), dodeljene različnim zadrugam, ki so ustvarjale izgube, vključno z mlekarno AGNO. V tem primeru izplačila pomoči brez dovoljenja Komisije je Sodišče menilo, da je bilo vračilo (vključno z obrestmi) po sedmih letih po izplačilu zakonito in ni bilo v nasprotju z upravičenimi pričakovanji. Sodišče je tudi potrdilo, da četudi je bila pomoč priglašena in se Komisija ni odzvala v dveh mesecih, je dejstvo, da je država članica pomoč odobrila, ne da bi o izplačilu obvestila Komisijo (tako imenovana „Lorenzova“ informacija), pomenilo, da je bila pomoč upravičeno razvrščena kot nepriglašena.

Nizozemska proti Komisiji (MINAS)

621. Sodišče je v svoji sodbi z dne 29. aprila[408] v celoti podprlo negativno dokončno odločbo Komisije o pomoči, odobreni rastlinjakom in nekaterim drugim hortikulturnim pridelovalcem z oprostitvijo „nitratnega davka“ (MINAS). Sodišče je zlasti trdilo, da:

- je država članica tista, ki mora dokazati, da diferencirano obdavčitev za nekatera podjetja upravičujeta narava in splošna shema sistema;

- argument, da sistem MINAS ni bil namenjen ustvarjanju davčnih prihodkov, ni zadostoval, da bi obravnavno oprostitev dokončno izključili iz razvrstitve kot pomoč. Ni bilo sporno, da je oprostitev vodila do izgube sredstev, ki bi jih bilo treba plačati v državni proračun.

Komisija proti Svetu

622. V sodbi z dne 29. junija[409] je Sodišče pojasnilo in okrepilo pooblastila Komisije na področju nadzora državnih pomoči. Komisija je 25. novembra 1999 in 4. oktobra 2000 sprejela dve negativni dokončni odločbi o državni pomoči, ki jo je Portugalska nezakonito odobrila prašičerejcem, da bi jim zagotovila nadomestilo za nizke cene. Ti odločbi sta zahtevali, da Portugalska zahteva vračilo pomoči od prašičerejcev. Portugalska odločb ni izpodbijala pred Sodiščem. Namesto tega je mnogo pozneje Svet zaprosila, da odobri novo državno pomoč, ki ustreza znesku pomoči, ki ga je bilo treba vrniti na podlagi odločb Komisije – tako da rejcem ne bi bilo treba vrniti pomoči. Svet je 21. januarja uporabil svoja posebna pooblastila na podlagi člena 88(2) ES za soglasno odobritev državne pomoči v izjemnih okoliščinah. Komisija je izpodbijala odločitev Sveta, saj je menila, da pomeni izogibanje odločbi Komisije in zlorabo pooblastil Sveta ter da bi nastala pravna negotovost, če bi Svet lahko kadar koli razveljavil odločbo Komisije, ki je začela veljati.

623. S svojo sodbo z dne 29. junija je Sodišče v celoti podprlo stališče Komisije in razveljavilo odločitev Sveta. Sodišče je trdilo, da ko Komisija sprejme negativno dokončno odločbo o državni pomoči, država članica nima več pravice zadeve predložiti Svetu niti nima Svet več pooblastila, da to pomoč odobri. Na tej stopnji se ni mogoče sklicevati na izjemne okoliščine.

624. Kadar Komisija uvede formalni preiskovalni postopek, mora država članica vključiti Svet, preden Komisija sprejme svojo dokončno odločbo. V takem primeru se postopek Komisije ustavi za tri mesece. Če Svet enoglasno sprejme odločitev v teh treh mesecih, Komisija ne sme nadaljevati. Če Svet ne sprejme odločitve v treh mesecih, Komisija nadaljuje svoje preverjanje. (V tem primeru je Svet sprejel svojo odločitev dolgo zatem, ko je Komisija sprejela dokončno odločbo).

625. Sodišče je tudi potrdilo, da Svet ne sme sprejeti odločitve za odobritev nove državne pomoči, ki podjetjem zagotovi „nadomestilo“ za vračilo pomoči, ki jo je Komisija razglasila za nezdružljivo v dokončni odločbi. Svet ne mora preprečiti ali razveljaviti polnega učinka negativne dokončne odločbe Komisije, ki odreja vračilo (v nasprotju s tem, kar je Svet storil v tem primeru).

626. Da se zagotovi pravna varnost, se je treba izogibati nasprotujočim se odločitvam Komisije in Sveta o isti pomoči.

Pearle BV

627. Sodišče je v svoji sodbi z dne 15. julija[410] razsodilo, da pravilniki, ki jih je sprejelo trgovsko združenje javnega prava za financiranje oglaševalske kampanje, organizirane v korist svojih članov in o kateri so se ti člani odločili, s sredstvi, pobranimi od teh članov in obvezno namenjenimi za financiranje te kampanje, niso sestavni del ukrepa pomoči, ki spada v koncept državne pomoči na podlagi člena 87(1) ES. Tako financiranje je bilo opravljeno s sredstvi, za katere trgovsko združenje javnega prava nikoli ni imelo pooblastila za prosto razpolaganje z njimi.

E STATISTIKA

[pic]

[pic]

[pic]

V – Mednarodne dejavnosti

A – ŠIRITEV IN ZAHODNI BALKAN

628. Datum 1. maj 2004 označuje širitev Evropske unije z desetimi novimi državami članicami. Ta gladek pristop izraža uspešno večletno usklajevanje sistemov konkurence v teh državah s sistemom konkurence EU. Ta proces je vključeval vzpostavitev zakonodajnega okvira za protimonopolni nadzor/nadzor združevanja ter nadzor državnih pomoči, vzpostavitev organov za konkurenco in državno pomoč z zadostno upravno usposobljenostjo ter zagotavljanje učinkovitega uveljavljanja teh pravil.

629. Organi za konkurenco desetih novih držav članic so bili v celoti vključeni v Evropsko mrežo za konkurenco, v kateri so pred pristopom sodelovali kot opazovalci. Pred pristopom je Komisija ponovno preučila ukrepe državne pomoči, ki so jih te države še naprej priglaševale v skladu z obstoječim mehanizmom pomoči v pristopni pogodbi. Za vse ukrepe pomoči, ki se uporabljajo po pristopu in se štejejo za državno pomoč ter niso vključeni v seznam obstoječih pomoči, velja, da pomenijo novo pomoč. Komisija je tudi preverila morebitna težavna področja, opredeljena v izčrpnem poročilu o spremljanju.

630. Komisija je tudi zelo dejavno izvajala pogajanja o poglavjih o konkurenci z Bolgarijo in Romunijo, ki so bila zaključena decembra ter ki jim bo sledila intenzivna ocena in podpora pred pristopom teh dveh držav k EU leta 2007.

631. Komisija je oktobra predstavila svoje poročilo in priporočilo o napredku Turčije glede pristopa s ciljem odločitve Evropskega sveta decembra 2004 o odprtju pogajanj o pristopu s Turčijo. Komisija bo morala kot del tega procesa zagotoviti naknadno oceno sistema konkurence in državne pomoči, ko bo ta uveden v Turčiji.

632. V primeru Hrvaške je Komisija ocenila politiko konkurence te države kot del mnenja o prošnji Hrvaške za članstvo, ki ga je sprejela marca, in okrepila svoje sodelovanje s hrvaško agencijo za konkurenco.

633. Komisija je dejavno pomagala pri razvoju sistemov lojalne konkurence v vseh državah zahodnega Balkana. To je vključevalo pomoč pri izdelavi osnutkov zakonodaje o konkurenci in državni pomoči, nasvete pri vzpostavitvi potrebnih ustanov za uveljavljanje teh pravil in spodbujanje konkurenčne discipline. V povezavi z uradom TAIEX GD za širitev je GD za konkurenco tudi organiziral dva dvodnevna seminarja za usposabljanje uradnikov z zahodnega Balkana, enega o državni pomoči oktobra in drugega o boju proti monopolom novembra.

B – Sosedska politika

634. V okviru pobude evropske sosedske politike so bili leta 2004 dogovorjeni akcijski načrti z Izraelom, Jordanijo, Moldavijo, Marokom, Palestinsko upravo, Tunizijo in Ukrajino. Vsi akcijski načrti, razen akcijskega načrta s Palestinsko upravo, vključujejo razdelek o politiki konkurence.

635. Akcijske točke o konkurenci se nanašajo na boj proti monopolom in državno pomoč (razen za Izrael, kjer ni akcijskih točk o boju proti monopolom zaradi visoke ravni uveljavljanja protimonopolnih pravil v Izraelu). Namen akcijskih točk za boj proti monopolom je okrepiti uveljavljanje konkurenčnega prava ter usposobljenost in neodvisnost organa za konkurenco; cilj akcijskih točk za državno pomoč je doseči uskladitev opredelitev, ki se uporabljajo v EU in partnerskih državah, ter izboljšanje medsebojne preglednosti v državni pomoči.

C – Dvostransko sodelovanje

1. Uvod

636. Komisija sodeluje na dvostranski ravni s številnimi organi za konkurenco, zlasti organi večjih trgovinskih partnerjev Skupnosti. Evropska unija ima namenske sporazume o sodelovanju pri zadevah v zvezi s konkurenco z Združenimi državami, Kanado in Japonsko.

637. Glavni elementi teh namenskih sporazumov so medsebojno obveščanje o dejavnostih izvrševanja in usklajevanje teh dejavnosti ter izmenjava javnih informacij. Na podlagi sporazumov lahko ena stranka od druge zahteva, da sprejme ukrepe izvrševanja (medsebojna pravna kurtoazija), in druga stranka lahko upošteva pomembne interese druge stranke v času svojih dejavnosti izvrševanja (tradicionalna pravna kurtoazija).

638. Evropska unija je sklenila tudi več sporazumov o prosti trgovini, kot so evromediteranski sporazumi in sporazumi z nekaterimi latinskoameriškimi državami, ki po navadi vsebujejo osnovne določbe o sodelovanju pri zadevah v zvezi s konkurenco. Sodelovanje med Komisijo in organi za konkurenco držav članic OECD poteka na podlagi priporočila, ki ga je OECD sprejel leta 1995.

2. Sporazumi z ZDA, Kanado in Japonsko

Združene države

639. Sodelovanje z organi za konkurenco Združenih držav temelji na namenskih sporazumih o sodelovanju na področju konkurence[411].

640. V letu 2004 je Komisija še naprej tesno sodelovala s Protimonopolnim oddelkom Ministrstva za pravosodje ZDA in Zvezno trgovinsko komisijo ZDA. Stiki med uradniki Komisije in njihovimi kolegi v teh dveh ameriških agencijah so bili pogosti in intenzivni. Ti stiki segajo od sodelovanja pri posameznih primerih do splošnejših zadev, povezanih s politiko konkurence. Stiki, povezani s posameznimi primeri, so po navadi potekali v obliki telefonskih klicev, elektronske pošte, izmenjave dokumentov in drugega sporočanja med skupinami, ki se ukvarjajo s posameznimi primeri. To sodelovanje še vedno zelo koristi obema stranema, v smislu krepitve njunih zadevnih dejavnosti izvrševanja, preprečevanja nepotrebnih sporov ali neusklajenosti med dejavnostmi izvrševanja ter izboljšanja razumevanja sistema politike konkurence druge.

641. Sodelovanje s protimonopolnimi agencijami ZDA na področju nadzora združevanja se je leta 2004 nadaljevalo zelo intenzivno. Najboljše prakse EU–ZDA iz leta 2002 za sodelovanje pri pregledih združitev zagotavljajo koristen okvir za sodelovanje, zlasti z opredelitvijo kritičnih točk v postopku, kjer bi bilo sodelovanje lahko še posebej koristno. V praksi je sodelovanje pri primerih zelo pragmatično in prožno, prilagojeno primeru in vpletenim vprašanjem.

642. Leta 2004 je bilo veliko primerov združitev, ki so vplivali na obe strani Atlantika ter so vključevali večjo stopnjo praktičnega sodelovanja in izmenjav stališč med zadevnimi skupinami EU in ZDA. V tem letu so bili primeri, ki so vključevali pomembno sodelovanje, naslednji: Oracle/Peoplesoft , Sony/BMG , Air France/KLM , Sanofi/Aventis , Sygenta/Advanta , Air Liquide/Messer , Agfa/Lastra , Magna/NVC in Microsoft/Time Warner/Contentguard .

643. Kot tudi v preteklih letih izkušnje Komisije kažejo, da sta sodelovanje in usklajevanje na področju združevanja najkoristnejša pri vprašanjih, povezanih z oblikovanjem, dogovorom in izvajanjem protiukrepov za kakršne koli težave v zvezi s konkurenco, ki jih opredelijo agencije. Dogovarjanje pomaga zmanjšati potencialne neskladnosti v pristopu, v obojestransko korist udeležencev združitve in samih agencij.

644. V zadnjih letih je bilo splošnejše sodelovanje na področju politike nadzora združevanja vzpostavljeno v okviru Delovne skupine EU–ZDA za združitve, stalnega foruma za medagencijske razprave o politiki. Cilj te delovne skupine je izboljšati razumevanje politik in praks druga druge ter izboljšati doslednost nadzora združevanja na obeh straneh Atlantika.

645. Poleg sodelovanja, povezanega s posameznimi primeri združitev, so agencije ohranjale redne neuradne stike v zvezi z vprašanji o politiki nadzora združevanja, ki so vključevali plodne izmenjave stališč o vrsti tem. V letu 2004 so se ti stiki nanašali na sveženj reform nadzora združevanja, ki ga je pripravila Komisija, študijo Komisije o učinkovitosti njene politike protiukrepov in tekoče notranje razmisleke o pristopu k presoji nehorizontalnih združitev, o katerih namerava Komisija razposlati smernice.

646. Med letom so bili stiki pogosti tudi v vrsti primerov, ki niso vključevali združitev. Dvostransko sodelovanje med Komisijo in Ministrstvom za pravosodje ZDA je bilo še zlasti intenzivno v primerih kartelov: vzpostavljeni so bili številni stiki med uradniki enot Komisije za kartele in njihovimi kolegi z Ministrstva za pravosodje. Najpogostejše so bile izmenjave informacij o posameznih primerih, vendar pa so se razprave nanašale tudi na vprašanja politike. Mnogi stiki, povezani s posameznimi primeri, so bili posledica istočasnih prošenj za imuniteto pred denarno kaznijo v ZDA in EU. Poleg tega so v vrsti primerov potekali koordinirani ukrepi izvrševanja v ZDA in EU, pri čemer so agencije poskušale zagotoviti, da je bil časovni zamik med začetkom zadevnih ukrepov čim krajši. Delovna skupina za pravice intelektualne lastnine se je sestala prek videokonference na začetku leta 2004.

647. Dne 28. septembra se je komisar Mario Monti na letnem dvostranskem srečanju EU/ZDA v Bruslju sestal z vodjema protimonopolnih agencij ZDA, predsednico Zvezne trgovinske komisije Deborah Majoras in pomočnikom ministra za pravosodje Hewom Pateom.

648. Komisija je med letom opravila 54 uradnih obvestil, medtem ko je v istem obdobju od organov ZDA prejela 28 uradnih obvestil.

Kanada

649. Sodelovanje s kanadskim uradom za konkurenco temelji na Sporazumu med EU in Kanado o sodelovanju na področju konkurence, podpisanem leta 1999[412]. Stiki med Komisijo in Uradom, njenim kanadskim sogovornikom, so bili pogosti in plodni. Pogovori so se nanašali na vprašanja, povezana s posameznimi primeri, in tudi na splošnejša vprašanja politike. Stiki, povezani s posameznimi primeri, so zajemali vsa področja uveljavljanja konkurenčnega prava, čeprav so ti stiki najpogosteje vključevali preiskave združitev in kartelov.

650. Stiki med agencijami po navadi potekajo prek rednih telefonskih klicev, elektronske pošte in konferenčnih klicev med skupinami, ki se ukvarjajo s posameznimi primeri. V primerih kartelov to vključuje tudi usklajevanje preiskav.

651. Komisija in kanadski urad za konkurenco sta nadaljevala tudi svoj dialog o splošnih vprašanjih konkurence skupnega pomena. V zvezi s tem sta v Bruslju potekali dve srečanji, prvo, 9. februarja, je bilo osredotočeno na politiko združevanja in drugo, 16. februarja, na sodelovanje pri preiskavah kartelov. Na naslednjem srečanju, ki je potekalo 11. oktobra v Parizu, je bila obravnavana ocena učinkovitosti v nadzoru združevanja.

652. Komisija je med letom opravila dve uradni obvestili, medtem ko je v istem obdobju od kanadskih organov prejela sedem uradnih obvestil.

Japonska

653. Sodelovanje z Japonsko komisijo za pošteno trgovino temelji na Sporazumu o sodelovanju iz leta 2003[413]. Stiki z Japonsko komisijo za pošteno trgovino so se leta 2004 precej povečali, nanašali pa so se na vprašanja, povezana s posameznimi primeri, in tudi na splošnejša vprašanja politike.

654. Poleg številnih stikov v zvezi s posameznimi primeri sta Evropska komisija in Japonska komisija za pošteno trgovino nadaljevali tudi svoj stalni dialog o splošnih vprašanjih konkurence skupnega pomena. V zvezi s tem sta v Bruslju potekali dve srečanji, prvo, 25. februarja, je bilo osredotočeno na politiko združevanja in drugo, 9. marca, na sodelovanje pri preiskavah kartelov.

655. Letno dvostransko srečanje med Evropsko komisijo in Japonsko komisijo za pošteno trgovino je potekalo 16. septembra v Bruslju. Udeleženki sta razpravljali o najnovejšem razvoju politike in nadaljnjih možnostih dvostranskega sodelovanja. Evropska komisija je tudi pokazala močno zanimanje za tekočo reformo japonske zakonodaje o konkurenci.

656. Evropska komisija je med letom opravila štiri uradna obvestila, medtem ko v istem obdobju od japonskih organov ni prejela nobenega uradnega obvestila.

3. Sodelovanje z drugimi državami in regijami

Avstralija

657. Leta 2004 je Komisija začela sodelovati z organi za konkurenco številnih drugih držav OECD, zlasti Avstralije. Ti stiki so zajemali vprašanja, povezana s posameznimi primeri, in tudi splošnejša vprašanja, povezana s politiko konkurence.

Kitajska

658. Komisar Mario Monti in minister za trgovino Ljudske republike Kitajske Bo Xilai sta 6. maja podpisala Pravilnik strukturiranega dialoga o politiki konkurence med Evropsko unijo in Kitajsko. To je prvi tak dialog o konkurenci, ki ga je Kitajska začela s tretjimi državami. Prvotni cilj dialoga je oblikovati forum za posvetovanje in preglednost med Kitajsko in EU na tem področju ter okrepiti tehnično pomoč in pomoč pri vzpostavitvi zmogljivosti, ki ju EU zagotavlja Kitajski na področju politike konkurence. Začetek tega dialoga je časovno zelo primeren, saj je Kitajska v postopku izdelave osnutka popolnoma oblikovane zakonodaje o konkurenci.

659. Glede na Pravilnik bo dialog vključeval: (i) izmenjave stališč o trenutnem stanju, izkušnjah in novem razvoju v zakonodaji in izvrševanju protimonopolnih politik; (ii) izmenjave stališč o zakonodaji o združevanju in izvrševanju; (iii) izmenjave izkušenj o vzpostavitvi organov za konkurenco in o njihovi vlogi zavzemanja za konkurenco; (iv) izmenjave stališč o večstranskih pobudah za konkurenco, s posebnim poudarkom na boju proti kartelnim dogovorom; (v) izmenjave stališč o liberalizaciji komunalnega gospodarstva in državnih intervencijah v tržnem procesu; (vi) izmenjave izkušenj o ozaveščanju podjetij in javnosti o konkurenci in protimonopolni zakonodaji ter (vii) sodelovanje za okrepitev tehnične pomoči in pomoči pri vzpostavitvi zmogljivosti, ki jo EU ponuja Kitajski.

660. Od podpisa Pravilnika se je Komisija večkrat sestala s kitajskimi uradniki, vključenimi v izdelavo osnutka nove zakonodaje o konkurenci. Prav tako je imela predstavitve za delegacije iz Pekinga in je predložila pripombe k osnutkom prihajajoče kitajske zakonodaje o konkurenci.

Evropsko območje proste trgovine

661. Med letom je Komisija nadaljevala tudi svoje tesno sodelovanje z Nadzornim organom EFTA pri izvrševanju Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

Koreja

662. Komisar Mario Monti in predsednik Komisije za pošteno trgovino Republike Koreje Chul-Kyu Kang sta 28. oktobra podpisala Memorandum o soglasju, ki določa pogoje za dvostranski dialog o konkurenci med EU in Korejo z glavnim ciljem ustanovitve stalnega foruma za posvetovanje, preglednost in izmenjavo izkušenj in stališč med Evropsko komisijo in Komisijo za pošteno trgovino. Sodelovanje med tema organoma za konkurenco je odlično in pogosto imata skupna stališča v večstranskem okolju za konkurenco, kot sta Mednarodna mreža za konkurenco (ICN) in OECD. Koreja je ena izmed aktivnejših udeleženk na teh forumih in aprila je v Seulu gostila letno konferenco Mednarodne mreže za konkurenco. V teh večstranskih okvirih sta si organa redno izmenjavala stališča o vprašanjih konkurence skupnega interesa. Memorandum o soglasju vzpostavlja uradno podlago za ta dialog.

663. Če povzamemo, Memorandum o soglasju predvideva: (i) letna posvetovalna srečanja; (ii) izmenjavo informacij o glavnih skrbeh med agencijami; (iii) izmenjavo strokovnih študij; (iv) obveščanje o dejavnostih izvrševanja, ki lahko vplivajo na pomembne interese druge agencije; (v) izmenjavo gradiva o trenutnem stanju, izkušnjah in novem razvoju v zakonodaji in izvajanju politike konkurence ter (vi) izmenjavo stališč o večstranskih pobudah za konkurenco s posebnim poudarkom na boju proti mednarodnim kartelnim dogovorom. Sodelovanje med agencijami je podvrženo zadevnim zakonom obeh pogodbenic, zlasti zakonom, ki ščitijo zaupne informacije.

Latinska Amerika

664. Leta 2004 se je povečalo število stikov z organi za konkurenco v Braziliji in Mehiki. Ti so vključevali konferenčne klice med skupinami, ki delajo na istih svetovnih združitvah, da bi primerjale pristope k presoji združitev in vrste možnih protiukrepov ter o njih razpravljale.

665. V andski regiji je Komisija nadaljevala svoj triletni projekt za izboljšanje in uskladitev bolivijske, kolumbijske, ekvadorske, perujske in venezuelske zakonodaje o konkurenci ter za podporo ustanovam, odgovornim za njeno spremljanje in uporabo.

D – Večstransko sodelovanje

1. MEDNARODNA MREžA ZA KONKURENCO

666. Mednarodna mreža za konkurenco (ICN), katere ustanovna članica je Komisija, je še naprej hitro napredovala. Zdaj je splošno priznana kot vodilni mednarodni forum za razprave o mednarodni politiki konkurence[414]. Mednarodna mreža za konkurenco si prizadeva olajšati mednarodno sodelovanje ter izdelati predloge za postopkovno in vsebinsko zbliževanje. Do konca leta 2004 se je članstvo v ICN povečalo na 86 agencij za konkurenco iz 77 jurisdikcij. Tako obsega veliko večino obstoječih organov sveta iz razvitih gospodarstev in gospodarstev v razvoju. Mednarodna mreža za konkurenco prav tako vabi svetovalce iz akademskega sveta, poslovne skupnosti, potrošniških skupin in pravnih poklicev, da prispevajo k njenim delovnim projektom. Od septembra 2004 upravljavskemu organu ICN, tj. usmerjevalni skupini, predseduje vodja nemškega organa za konkurenco dr. Ulf Böge.

667. Aprila je imela Mednarodna mreža za konkurenco na povabilo Korejske komisije za pošteno trgovino svojo tretjo letno konferenco v Seulu. V Seulu so se agencije članice ICN odločile, da ustanovijo novo delovno skupino za kartele, ter Evropsko komisijo zaprosile, da skupaj z madžarskim organom za konkurenco predseduje temu projektu.

668. Na konferenci ICN v Seulu so razpravljali tudi o poročilu, ki ga je pripravila Delovna skupina ICN za uveljavljanje protimonopolnih pravil v reguliranih sektorjih[415] ter ki preučuje meje in omejitve, s katerimi se agencije za konkurenco navadno srečujejo, ko posredujejo v reguliranih sektorjih. Poročilo je tudi posebej poudarilo delovne dogovore med organi za konkurenco in regulativnimi organi.

Delovna skupina ICN za kartele

669. Delovna skupina ICN za kartele se loteva izzivov zatiranja kartelov na nacionalni in mednarodni ravni. V ta namen preuči potrebo in koristi boja proti kartelom z namenom dosega mednarodnega soglasja o upravičenosti za posredovanje v takih primerih. Poleg tega tudi razpravlja o najučinkovitejših orodjih za izvrševanje.

670. Kot forum za te razprave je Delovna skupina ICN za kartele novembra v Sydneyju organizirala dve konferenci. Prvič so si organi za izvrševanje na podlagi izkušenj predhodne mednarodne delavnice o kartelih lahko izmenjali strokovno znanje in razvili svoje preiskovalne sposobnosti za odkrivanje kartelov na prvi delavnici ICN o kartelih. Drugič so na posebni delavnici o prizanesljivosti predstavniki iz več kot 30 organov za konkurenco obravnavali vrsto pravnih in praktičnih vprašanj, ki izhajajo iz vzporednih prošenj za imuniteto pred denarnimi kaznimi v več jurisdikcijah. Gradivo teh dveh dogodkov bo objavljeno na spletnih strani ICN.

Delavnica ICN o preiskovalnih tehnikah za združitve

671. Podskupina za preiskovalne tehnike za združitve je imela svojo drugo delavnico 20. in 21. oktobra tega leta. Delavnico je gostila Evropska komisija, ki je omogočila, da se je 130 pravnikov in ekonomistov iz 49 protimonopolnih organov sestalo v Bruslju in delalo na hipotetičnem primeru združitve v sektorju sojinega mleka. Zasebni sektor je zastopalo 16 nevladnih svetovalcev iz mednarodnih odvetniških pisarn z bogatimi izkušnjami v postopkih nadzora čezmejnega združevanja.

672. En cilj delavnice je bil zagotoviti forum za uradnike nacionalnih organov za konkurenco za izmenjavo izkušenj z orodji in tehnikami, povezanimi s preiskavami združitev. Drug cilj je bil slišati mnenja zasebnega sektorja o procesu ter ustvariti ploden dialog med uradniki agencij in zasebnim sektorjem.

673. Udeleženci so delali na hipotetičnem primeru združitve med dvema najuspešnejšima proizvajalcema sojinega mleka v državi.

674. Dogodek je kar se da natančno simuliral ključne korake prave preiskave združitve. Vloga svetovalcev zasebnega sektorja je bila zastopati udeležence združitve in predstaviti posle svojih strank kot „jasen primer brez težav“, da bi vzbudili potreben skepticizem med udeleženci in jih spodbudili k uvedbi njihove preiskave. V ločenih skupinah so udeleženci razvili preiskovalni načrt, razpravljali o zahtevah po dokumentih udeleženk združitve, analizirali različne vrste ekonomskih in ekonometričnih dokazov ter nazadnje delali na zahtevah za informacije, naslovljenih na tretje strani, in vprašanju pristranskosti vprašancev.

Delovna skupina ICN za združitve – Podskupina za priglasitve in postopke

675. Komisija je bila leta 2004 dejavno vključena v delo te podskupine. V začetku leta je podskupina pripravila sklop štirih podrobnih priporočenih praks, ki zajemajo naslednja področja: (1) zaupnost, (2) proceduralno poštenost, (3) izvajanje preiskav združitev in (4) medagencijsko sodelovanje. Potrdili so jih člani ICN na plenarnem zasedanju ob letni konferenci ICN aprila v Seulu po interaktivni predstavitvi njihove vsebine in podrobni razpravi na ločenih sejah. S štirimi novimi praksami se je število priporočenih praks, ki jih je sprejela Mednarodna mreža za konkurenco na podlagi osnutkov, ki jih je pripravila ta podskupina, povečalo na enajst. Drugih sedem praks se nanaša na: (1) zadostno povezavo med učinki posla in jurisdikcijo, ki opravlja preverjanje; (2) jasne in objektivne prage priglasitve; (3) prožnost pri časovni določitvi priglasitve združitve; (4) obdobja pregledov združitev; (5) zahteve za začetno priglasitev; (6) izvajanje preiskav združitev ter (7) preglednost.

676. Od Seula naprej podskupina dela na dveh novih priporočenih praksah za protiukrepe v zvezi z združitvami ter za pooblastila, vire in samostojnost agencije za izvrševanje, ki bosta predstavljeni na naslednji letni konferenci, ki naj bi bila predvidoma junija 2005 v Bonnu. Poleg tega podskupina deluje na več novih projektih: razvoj vzorca obrazca ali obrazcev za udeležence združitve in agencije za konkurenco, ki urejajo opustitev varstva zaupnosti za gradivo, predloženo v povezavi s pregledi združitev; zbiranje podatkov o ovirah za jurisdikcijo za izvajanje priporočenih praks in priprava poročila, ki opredeljuje izzive, s katerimi se srečujejo agencije pri sprejemanju praks in tehnik za pomoč pri premagovanju ovir; priprava študije o pristojbinah za vložitev prijave pri nadzoru združitev ter možna razglasitev priporočenih praks za udeležence združitev na podlagi raziskovalnega dela treh članic (Komisije EU, Južne Afrike in Kanade). Podskupina še naprej spremlja prizadevanja za reformo in zagotavlja podporo članom ICN ob upoštevanju sprememb zakonodaje, predpisov in praks agencij ter deluje z nečlani, ki razvijajo novo zakonodajo za preglede združitev.

Delovna skupina ICN za združitve – Podskupina za analitični okvir

677. Na letni konferenci v Seulu je predsednik podskupine (Urad Združenega kraljestva za pošteno trgovanje) predstavil končno študijo o smernicah za združitve v 12 jurisdikcijah (vključno z EU), ki jo je pripravilo združenje odvetniških pisarn. Od Seula Urad Združenega kraljestva za pošteno trgovanje in irski organ za konkurenco skupaj vodita dva projekta: (1) izdelavo kontrolnega seznama ključnih vprašanj, ki se jih morajo lotevati smernice za združitve, in (2) študijo različnih vrst protiukrepov, sprejetih v postopkih v zvezi z združitvami po vsem svetu, zato da se oceni njihova učinkovitost pri reševanju različnih pomislekov glede konkurence. Komisija je vključena v oba projekta kot del posvetovalne skupine.

Delavnica ICN o vzpostavitvi zmogljivosti

678. V imenu drugega projekta ICN, ki se predvsem nanaša na izzive, s katerimi se srečujejo mlajše agencije za konkurenco, je Komisija februarja 2004 v Parizu organizirala delavnico ICN o vzpostavitvi zmogljivosti[416]. Ta dogodek je prvič združil veliko število agencij za konkurenco s predstavniki skupnosti donatorskih ustanov, ki financirajo projekte tehnične pomoči na področju konkurence.

679. Cilj delavnice je bil okrepiti medsebojno razumevanje in delovne dogovore med organi, ki zagotavljajo sredstva za projekte tehnične pomoči na področju konkurence, in agencijami, ki prejemajo to podporo. Ena od glavnih ugotovitev dogodka je bila, da so agencije, ki iščejo sredstva, pogosto dobro obveščene o tem, da se obrnejo na predstavništva donatorskih organov v svojih državah.

2. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)

680. Komisija je še naprej dejavno sodelovala in prispevala k delu Odbora OECD za konkurenco. Komisija je sodelovala na vseh okroglih mizah OECD, povezanih s konkurenco, delovala kot nadzornica Rusije v strokovnem pregledu ruske politike konkurence ter dejavno sodelovala v pregledih politike konkurence Mehike in Japonske. Udeležila se je tudi drugih srečanj OECD, povezanih s konkurenco, kot so Svetovni forum o konferenci in skupne seje Odbora za konkurenco ter odborov za potrošniško politiko in trgovino.

681. Leta 2004 so potekala tri srečanja Odbora za konkurenco, in sicer februarja, junija in oktobra. Na prvem srečanju so na okrogli mizi razpravljali o konkurenci in regulativi v oskrbi z vodo ter dosegli soglasje o tem, da obstaja prostor za povečanje konkurence na trgu na debelo in na področju oskrbe industrijskih potrošnikov. Odbor za konkurenco je tudi slišal stališča predstavnikov Mednarodne odvetniške zbornice, Ameriške odvetniške zbornice, Mednarodne trgovinske zbornice ter Svetovalnega odbora za podjetja in industrijo pri OECD o izmenjavi informacij med organi za uveljavljanje konkurence v mednarodnih preiskavah kartelov. Na februarskem srečanju so se dogovorili tudi o začetku priprave osnutka novega priporočila OECD za pregled združitev. Osnutek za novo priporočilo je bil dokončan in bo predložen v končno odobritev Odbora za konkurenco februarja 2005.

682. Na drugem srečanju Odbora za konkurenco so potekale štiri okrogle mize. Na prvi okrogli mizi so razpravljali o povezavi med konkurenco in kmetijstvom s poudarkom na zlorabah kupne moči in skupne prodaje v domačih kmetijskih sektorjih. Največji protikonkurenčni učinki organizacij skupne prodaje se bodo verjetno pojavili iz prizadevanj za zmanjšanje proizvodnje in dvig cen. Taka prizadevanja bodo verjetno škodovala potrošnikom in širšemu javnemu interesu. Druga okrogla miza se je osredotočila na interakcijo med pravicami intelektualne lastnine in protimonopolnimi pravili s poudarkom na biotehnologiji. Organi si prizadevajo izboljšati ravnotežje med zaščito spodbud za inovacije in posredovanjem proti licenčnim sporazumom, ki omejujejo konkurenco. Na tretji okrogli mizi so člani OECD razpravljali o tem, kako zagotoviti enotne pogoje delovanja, kadar se javni sektor vključuje v zasebne komercialne dejavnosti. V sistemu EU analiza temelji na načelu, da nacionalne vlade ne smejo odobriti ali ohraniti nobenega ukrepa za javna podjetja, ki je v nasprotju s pravili konkurence, ob priznavanju pomena zagotavljanja storitev v splošnem interesu. Na četrti okrogli mizi so razpravljali o gospodarskih dokazih, ki se po navadi uporabljajo v primerih združitve, in najboljših načinih za predstavitev gospodarskih dokazov neekonomistom.

683. Na tretjem srečanju Odbora za konkurenco so potekale okrogle mize o brezobzirni vnaprejšnji izključitvi in zasebnem uveljavljanju zakonodaje. V zvezi z obema vprašanjema obstajajo razlike v pristopu med državami članicami OECD in razprave so pomagale izboljšati razumevanje različnih pravnih sistemov. Na drugi okrogli mizi se je izkazalo, da imajo nekatere države članice spodbude za olajšanje zasebnega uveljavljanja zakonodaje in se osredotočajo na potrebo po preprečitvi prevelikega odvračanja, ki ima lahko močan negativni učinek na inovacije. Delovne skupine odbora so razpravljale o konkurenci v poklicih v zdravstvu, strukturni ločitvi in potrebi po ozaveščanju o škodi, ki jo povzročajo karteli. Razprava o zdravstvenih poklicih se je osredotočila na tiste spremembe poklicnih predpisov, ki bi lahko spodbudile konkurenco. Posebna skrb v različnih jurisdikcijah je bilo vprašanje dostopa do trga, zlasti v zvezi s paramedicinskim osebjem. V razpravi o kartelih so se agencije strinjale glede velikega pomena večje ozaveščenosti o pravilih konkurence in kartelih med agencijami za javna naročila.

684. V letu 2004 je Komisija Odboru za konkurenco predložila 11 pisnih stališč, ki so zajemala naslednje teme razprav na okroglih mizah OECD:

- konkurenca in regulativa v oskrbi z vodo,

- konkurenca in regulativa v kmetijstvu,

- urejanje tržnih dejavnosti z javnim sektorjem – konkurenčna nevtralnost,

- konkurenca v zdravstvenih poklicih,

- izkušnje s strukturno ločitvijo v železniškem sektorju,

- izkušnje s strukturno ločitvijo v poštnih storitvah,

- ozaveščanje o škodi, ki jo povzročajo karteli,

- opredelitev in reševanje disfunkcionalnih trgov (z GD za zdravje in varstvo potrošnikov),

- čezmejno sodelovanje pri uveljavljanju pravil (z GD za zdravje in varstvo potrošnikov),

brezobzirna vnaprejšnja izključitev,

zasebno uveljavljanje protimonopolne zakonodaje.

VI – Predvidevanja za leto 2005

1. Protimonopolna zakonodaja

685. Kar zadeva kartele, bo ponovno preučeno delovanje obvestila o prizanesljivosti, vključno s postopki za obravnavo podjetniških izjav. Ukrepi izvrševanja proti kartelnim dogovorom ostajajo prednostna naloga.

686. Prav tako ostaja prednostna naloga ukrepanje proti zlorabi prevladujočih položajev. Uveljavljanje pravil v farmaciji se bo lotilo drugih omejevalnih praks. Preiskave protikonkurenčnega vedenja bodo vključevale mednarodne storitve mobilnih telekomunikacij, medijske trge in avtomobilsko industrijo, dostop do visokohitrostnega interneta, vedenje prvotnih poštnih operaterjev na nerezerviranih trgih in povezave potniških letalskih prevoznikov. Okrepljeno bo uveljavljanje pravil v železniškem sektorju v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco. Večja pozornost bo namenjena finančnim trgom, kot sta bančništvo in trgovanje z vrednostnimi papirji, ter energetiki.

687. Sektorske poizvedbe in druga orodja za spremljanje trga se bodo uporabljala bolj proaktivno kot v preteklosti in bodo osredotočena na farmacijo, nove medijske trge in trge z električno energijo ter potrošniško bančništvo in zavarovanje.

688. Zakonodajna dejavnost bo osredotočena na promet: predstavljeni bodo predlog Komisije o ukinitvi skupinske izjeme za pomorstvo, spremenjena skupinska izjema za ladjarske družbe za linijski prevoz (konzorcije) ter spremenjena uredba o sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju zračnega prometa. Poleg tega so predvidena postopkovna pravila, kot je novo obvestilo o dostopu do spisov, in projekti politike, kot je zelena knjiga o zasebnem uveljavljanju zakonodaje. Komisija bo tudi nadaljevala pregled politike v zvezi z zlorabami prevladujočih položajev.

2. Združitve

689. Na področju združitev bo prednostna naloga pregled politike protiukrepov Komisije. Poleg tega bodo posodobljene preostale tehnične smernice.

690. Delo izvrševanja naj bi ostalo na približno enaki ravni kot leta 2004.

3. Državna pomoč

691. V smislu zakonodajne dejavnosti so predvideni posvetovalni dokument o prihodnosti nadzora državne pomoči ter sprejetje smernice o storitvah splošnega gospodarskega pomena in oprostitev za storitve malega obsega splošnega pomena. Predviden je osnutek enotne konsolidirane uredbe o skupinskih izjemah za državno pomoč. Na dnevnem redu je tudi vzpostavitev meril za obravnavo primerov vračila.

692. Poleg tega bodo pregledane Smernice o regionalni pomoči, Smernice o raziskavah in razvoju ter Sporočilo o tveganem kapitalu. Sporočilo o državni pomoči in inovacijah bo preučilo sistem nadzora državnih pomoči in opredelilo potrebo po spremembah. Predviden je tudi pregled, ki bo povzel izkušnje z okoljsko državno pomočjo.

693. Nadzor državnih pomoči bo osredotočen na nedavni okvir za reševanje in prestrukturiranje, pomoč, priglašeno na podlagi večsektorskega okvira, ter preiskave eksteritorialne davčne pomoči in davčne pomoči v skupini. Primeri v zvezi s prehodnimi ukrepi v jeklarstvu in ladjedelništvu v novih državah članicah in z nasedlimi stroški v energetiki v EU 25 bi morali biti zaključeni. Poleg tega bodo imeli prednost primeri, ki obravnavajo financiranje javnih poštnih storitev, primeri širokopasovnih storitev ter pomoč za telekomunikacijska podjetja in oddajanje programov.

4. Mednarodne dejavnosti

694. Delo GD za konkurenco z državami kandidatkami in drugimi državami zahodnega Balkana se bo v letu 2005 nadaljevalo.

695. V letu 2005 se bodo začela pogajanja o akcijskih načrtih z drugim valom partnerskih držav sosedske politike (Armenija, Azerbajdžan, Egipt, Gruzija in Libanon).

696. Komisija se zavzema za ohranitev Delovne skupine EU–ZDA za združitve in predvideno je, da bo v letu 2005 oblikovala forum za razprave.

697. Letna konferenca Mednarodne mreže za konkurenco bo potekala od 6. do 8. junija 2005 v Bonnu. Poseben pomen za Komisijo bodo imeli rezultati Delovne skupine za kartele, ki ji Komisija sopredseduje.

698. Leta 2005 bo politika konkurence prvič predmet popolnega strokovnega pregleda OECD, ki bo ocenil učinkovitost politike konkurence EU in njeno izvajanje.

699. V okviru uradnega dvostranskega dialoga o konkurenci med EU in Kitajsko bo Komisija še naprej pomagala Kitajski pri izdelavi osnutka njene zakonodaje o konkurenci.

Priloga – Primeri, obravnavani v poročilu

1. Členi 81, 82 in 86

Primer | Objava | Točka |

CEWAL | 26 |

Clearstream | 30 |

Microsoft | 36/140 |

Interbrew | 42 |

Scandlines proti pristanišču Helsingborg in Sundbusserne proti pristanišču Helsingborg | 45 |

Deleži priključkov družbe KPN Mobile | 47 |

B2/Telia | 48 |

Bakrene vodovodne cevi | MEMO 01/104, 23.3.2001 | 49 |

Natrijev glukonat | 52 |

Francosko pivo | 55 |

Surovi tobak v Španiji | IP/04/1256, 20.10.2004 | 57 |

Trda galanterija - šivanke | 59 |

Holin klorid | 64 |

Air France/Alitalia | 70 |

Topps | 71 |

Združenje belgijskih arhitektov | 75 |

Gaz de France | 81 |

UFEX | 102 |

Adalat | 127 |

Kartel med proizvajalci cementa | 128 |

Poštne storitve: Asempre | 129 |

Kartel grafitnih elektrod | 131 |

Kartel jeklenih cevi iz celega | 133 |

Akzo & Akros | 134 |

Nemške banke | 137 |

Protidopinška pravila | 138 |

Eurovizija | 139 |

2. Nadzor združevanja

Primer | Objava | Točka |

Lagardère/Natexis/VUP | 179 |

Sony/BMG | UL C 13, 17.1.2004 | 189 |

AREVA/Urenco/ETC JV | UL C 141, 25.5.2004 | 195 |

Sonoco/Ahlstrom/JV | UL C 143, 27.5.2004 | 199 |

Continental/Phoenix | UL C 140, 20.5.2004 | 203 |

ENI/EDP/GDP | UL C 185, 20.7.2004 | 211 |

Hoechst/Rhône-Poulenc | IP/04/135, 30.1.2004 | 229 |

GE/Amersham | UL C 301, 12.12.2003 | 231 |

Air Liquide/Messer | UL C 134, 7.2.2004 | 235 |

Sanofi Synthelabo/Aventis | UL C 111, 30.4.2004 | 238 |

Group 4 Falck/Securicor | UL C 96, 21.4.2004 | 240 |

Owens-Illinois/BSN Glasspack | UL C 111, 30.4.2004 | 244 |

GIMD/Socpress | UL C 134, 12.5.2004 | 249 |

Syngenta CP/Advanta in Fox Paine/Advanta | UL C 177, 9.7.2004 | 254 |

Cytec/UCB Surface Specialities | UL C 274, 9.11.2004 | 260 |

Air France/KLM | UL C 317, 30.12.2004 | Polje 7 |

Kabel Deutschland/ish | UL C 111, 30.4.2004 | 263 |

Accor/Barrière/Colony | 267 |

INA/AIG/SNFA | IP/04/92, 21.1.2004 | 271 |

RWA/AMI | UL C 143, 27.5.2004 | 274 |

Portugalska republika proti Komisiji (Cimpor) | 280 |

MCI proti Komisiji | 289 |

3. DRžAVNA POMOč

Primer | Objava | Točka |

Belgija: prenos pokojninskih obveznosti iz prvega stebra od družbe Belgacom na belgijsko državo | IP/04/72, 21.1.2004 | 403 |

Pomoč, ki jo je Francija odobrila družbi Coopérative d’exportation du livre français (Celf) | UL L 85, 2.4.2005 | 406 |

Sprememba licenčnine za UMTS, Francija | 407 |

Alstom | IP/04/859, 7.7.2004 | 416 |

MobilCom | UL L 116, 4.5.2005 | 421 |

Bankgesellschaft Berlin AG | 426 |

France Télécom | 429 |

Shema davka na dohodek | 430 |

Delničarski predujem | 432 |

Bull | 436 |

Lloyd Werft Bremerhaven GmbH | 437 |

Španske javne ladjedelnice | 440 |

Nizozemska pomoč za uskladitev | 443 |

Huta Częstochowa SA | 446 |

Španski in nemški programi financiranja v ladjedelništvu | 447 |

Spremembe investicijskega programa grških ladjedelnic | 448 |

Pomoč grškim ladjedelnicam | 450 |

Postabank/Erste Bank Hungary Rt | 452 |

Nemške deželne banke (Landesbanken) | 454 |

Pomoč španskemu proizvajalcu jekla Siderúrgica Añón SA | 460 |

Pomoč pri prevozu za industrijo motornih vozil v najbolj oddaljenih regijah in območjih z zelo nizko gostoto prebivalstva | 462 |

Večsektorski okvir, podaljšanje programov obstoječih regionalnih pomoči | 464 |

Zahodna Cumbria, Združeno kraljestvo | UL C 16, 22.1.2004 | 468 |

Regija Molise | UL C 81, 2.4.2005 | 471 |

Program tveganega kapitala na Severnem Irskem | UL C 33, 6.2.2004 | 472 |

Tremonti bis | UL C 42, 18.2.2004 | 473 |

Belgijski sektorski skladi | 477 |

Program davčne pomoči za gostinski sektor | 479 |

Davčne gospodarske interesne skupine | 485 |

Davčne pobude za udeležbo na sejmih | 489 |

Izvzetje davka na nepremičnine | 491 |

Raziskovalni program za vodik: mikro SPTE in projekti družbe CELCO | 493 |

Pomoč za raziskave in razvoj za družbo Bell Laboratories v Dublinu | 498 |

Sodelovanje pri povečanju kapitala družbe OCAS | 502 |

Schiefergruben Magog | 503 |

Pomoč za družbo Akzo Nobel za zmanjšanje transporta klora | 506 |

Pomoč za gradnjo cevovoda za transport etilena med mestoma Stade in Teutschental ter cevovoda za transport propilena med Rotterdamom, Antwerpnom in Porurjem | UL C 315, 24.12.2003 | 507 |

Okoljska pomoč za naložbe za družbo Stora Enso Langerbrugge | UL C 15, 21.2.2004 | 510 |

Vidiki državne pomoči pri izvajanju programa trgovanja z emisijami | 512 |

Obstoječa pomoč v novih državah članicah | 525 |

Pomoč bančnemu sektorju v novih državah članicah | 528 |

Znižanje davčne ugodnosti, ki jo je Slovaška odobrila podjetju US Steel Košice | 530 |

Pomoč za prestrukturiranje za proizvajalca jekla v Češki republiki | 534 |

Fincantieri | 535 |

Kvaerner Warnow Werft | 538 |

Omejitve zmogljivosti za nekatere ladjedelnice v vzhodni Nemčiji, Španiji in Grčiji | 541 |

Sistemi licenčnin | 594 |

Državno financiranje TV2 Denmark in n ad hoc državno financiranje organizacij za storitve javne radiodifuzije na Nizozemskem | UL C 262, 23.10.2004 | 597 |

DVB-T Nemčija | UL C 216, 28.8.2004 | 600 |

Širokopasovne storitve | 602 |

Kinematografija in avdiovizualni sektor | 605 |

Scott Kimberly Clark | 613 |

Španske ladjedelnice | 615 |

[1] V skladu z zadevo T-353/94 Postbank NV , odstavek 87, so poslovne skrivnosti „informacije, katerih razkritje javnosti ali samo njihovo posredovanje osebi, ki teh informacij ni zagotovila, lahko resno škodi interesom osebe, ki je te informacije razkrila“.

[2] Člen 30 Uredbe št. 1/2003 in člen 21 Uredbe št. 17/62 določata, da mora Komisija upoštevati samo „zakonite interese družb pri zaščiti njihovih poslovnih skrivnosti“.

[3] Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ES (UL L 1, 4.1.2003), uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 411/2004 (UL L 68, 6.3.2004).

[4] Uredba Komisije št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 o vodenju postopkov s strani Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES (UL L 123, 27.4.2004).

[5] Obvestilo Komisije o sodelovanju znotraj mreže organov za konkurenco (UL C 101).

[6] Na voljo v registru Sveta na spletni strani http://register.consilium.eu.int (dokument št. 15435/02 ADD 1).

[7] Seznam nacionalnih organov, ki so podpisali izjavo v zvezi z Obvestilom Komisije o sodelovanju znotraj mreže organov za konkurenco, je na voljo na spletni strani Komisije.

[8] Obvestilo Komisije o sodelovanju med Komisijo in sodišči držav članic EU pri uporabi členov 81 in 82 ES (UL C 101, 27.4.2004).

[9] Obvestilo Komisije o Komisijinem obravnavanju pritožb v okviru členov 81 in 82 Pogodbe ES (UL C 101, 27.4.2004).

[10] Obvestilo Komisije o neformalnih smernicah v zvezi z novimi vprašanji glede členov 81 in 82 Pogodbe ES, ki se pojavijo v posameznih primerih (usmerjevalna pisma) (UL C 101, 27.4.2004).

[11] Smernice o učinku na koncept trgovine iz členov 81 in 82 Pogodbe ES (UL C 101, 27.4.2004).

[12] Smernice o uporabi člena 81(3) Pogodbe ES (UL C 101, 27.4.2004).

[13] Uredba Komisije (ES) št. 772/2004 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za kategorije sporazumov o prenosu tehnologije (UL L 123, 27.4.2004).

[14] Smernice o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o prenosu tehnologije (UL C 101, 27.4.2004). TTBER in smernice so prav tako na voljo na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/legislation/entente3_en.html#technology

[15] Prejetih je bilo več kot 70 predlogov panožnih in trgovinskih združenj, odvetniških združenj in združenj IP, posameznih odvetniških podjetij, nacionalnih organov, posameznih družb, univerz in svetovalcev.

[16] Uredba Komisije (ES) št. 240/96 z dne 31. januarja 1996 o uporabi člena 81(3) Pogodbe ES za nekatere kategorije sporazumov o prenosu tehnologije (UL L 31, 9.2.1996). Za oceno te uredbe glej poročilo Komisije o oceni, COM(2001) 786 konč.

[17] Prejšnja uredba 1996 je vsebovala bele in sive sezname.

[18] Uredba Sveta št. 19/65/EGS, uredba o pooblastitvi, dovoljuje samo sprejetje uredb o skupinskih izjemah za sporazume o prenosu tehnologije med dvema strankama in v zvezi s pravicami industrijske lastnine.

[19] Tržni delež na tehnološkem trgu prav tako temelji na proizvodnem trgu s tem, da je opredeljen v smislu tržnega deleža proizvodov, proizvedenih z licencirano tehnologijo. Za izračun tržnega deleža se po navadi uporabljajo podatki o prodajni vrednosti za prejšnje koledarsko leto. V primeru prekoračitve ustreznega praga je zagotovljen dveletni odlog plačila.

[20] To zlasti zadeva obveznosti pridobitelja licence, da izključno privoli v ali določi neodvisne izboljšave ali nove uporabe licencirane tehnologije, ter klavzule o neizpodbijanju.

[21] TTBER zajema sedaj številne najpogosteje uporabljene omejitve, kot so: omejitve področja uporabe, omejitve aktivnih in pasivnih prodaj med dajalcem in pridobiteljem licence za zaščito njunih izključnih ozemelj ter omejitve lastne uporabe.

[22] Tj. dogovorov, s katerimi dve ali več strank sestavi paket tehnologije, za katero imajo dovoljenje ne samo tisti, ki prispevajo v združenje, ampak tudi tretje stranke.

[23] Bela knjiga o pregledu Uredbe (EGS) št. 4056/86 o uporabi pravil konkurence ES za pomorski promet, COM(2004) 675 konč. Glej tudi sporočilo Komisije za javnost IP/04/1213.

[24] Za dokument o posvetovanju in odgovorih, ki jih je prejela Komisija, glej: http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/others/#consult_823

[25] UL C 319, 23.12.2004.

[26] UL L 68, 6.3.2004. Glej tudi sporočilo za javnost IP/04/272.

[27] Uredba Sveta (EGS) št. 3975/87 o postopku za uporabo pravil konkurence ES v zračnem prometu ter Uredba Sveta (EGS) št. 3976/87 o uporabi člena 85(3) Pogodbe za nekatere kategorije sporazumov in usklajenih ravnanj v zračnem prometu.

[28] Glej združene zadeve 209-213/84 Nouvelles Frontieres [1986] PSES 1425. Pred tem je ocena mednarodnih letalskih povezav Komisijo zavezala k postopkovni ločitvi poti znotraj Skupnosti od poti do tretjih držav, kar je vodilo v nezadovoljiv sestavljen scenarij.

[29] Uredba št. 1/2003 (protimonopolna zakonodaja), Uredba št. 139/2004 (združitve) in zadevni izvedbeni uredbi (uredbi št. 773/2004 in št. 802/2004) določajo, da mora biti dostop do spisa zagotovljen v vseh primerih, ki zajemajo odločbe na podlagi členov 7, 8, 23 in 24(2) Uredbe št. 1/2003 in členov 6(3), 7(3), 8(2) do (6), 14 in 15 Uredbe o združitvah.

[30] Pravica dostopa do spisa v postopkih boja proti monopolom in postopkih združitev se razlikuje od splošne pravice dostopa do dokumentov po Uredbi št. 1049/2001, ki je predmet drugačnih meril in sledi drugačnemu namenu.

[31] Obvestilo Komisije o internem poslovniku za obdelavo zahtevkov po dostopu do spisa v primerih v skladu s členoma 85 in 86 [sedaj 81 in 82] Pogodbe ES, členoma 65 in 66 Pogodbe ESPJ in Uredbo Sveta (EGS) št. 4064/89 (UL C 23, 23.1.1997).

[32] Praksa Komisije se je razvijala zaradi novih stanj in stanj brez primere, kot je zelo veliko število strank, vpletenih v postopek, vendar tudi z namenom povečanja učinkovitosti pri zagotavljanju dostopa do spisa prek novih tehnoloških sredstev.

[33] Zlasti v primeru „kartela med proizvajalci cementa“ pred Sodiščem prve stopnje: sodba v združenih zadevah T-25/95 itd. Cimenteries CBR SA in drugi [2000] PSES II-491.

[34] Odločba Komisije z dne 23. maja 2001 o pristojnostih in nalogah pooblaščenca za zaslišanje (UL L 162, 19.6.2001).

[35] Osnutek obvestila Komisije o pravilih dostopa do spisa Komisije v primerih v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES in z Uredbo Sveta (ES) št. 139/2004 (UL C 259, 21.10.2004). Na voljo na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/competition/general_info/access_to_documents.html

[36] Konferenca Cewal je obstajala med začetkom 70-ih let in sredino 90-ih let. Sestavljale so jo ladjarske družbe, ki so upravljale redne linijske storitve med pristanišči Zaira in Angole ter Severnega morja, razen Združenega kraljestva. Sekretariat konference Cewal je bil v Antwerpnu.

[37] Odločba Komisije 93/82/EGS z dne 23. decembra 1992 o postopku v skladu s členoma 85 (IV/32.448 in IV/32.450: Cewal, Cowac in Ukwal) in 86 (IV/32.448 in IV/32.450: Cewal) Pogodbe EGS (UL L 34, 10.2.1993). Prvotno denarno kazen v višini 9,6 milijona ECU, ki jo je Komisija naložila družbi CBM, je Sodišče prve stopnje s sodbo v združenih zadevah T-24/93, T-25/93, T-26/93 in T-28/93 CMB ter drugi [1996] PSES II-1201 znižalo na 8,64 milijona ECU.

[38] Sodba v združenih zadevah C-395/96 P CMB , CMBT in C-396/96 P Dafra-Lines [2000] PSES I-1365.

[39] Uredba 2988/74 o zastaralnih rokih v postopkih, ki so povezani s prometom in konkurenco, vsebuje zastaralni rok petih let, ki ga je mogoče prekiniti, in splošni zastaralni rok desetih let za naložitev denarne kazni. Ti zastaralni roki niso zapadli, saj so bili med sodnim postopkom začasno ustavljeni.

[40] COMP/38.096.

[41] Kliring in poravnava vrednostnih papirjev sta nujna koraka za dokončanje trgovanja z vrednostnimi papirji. Kliring je postopek, s katerim se vzpostavijo pogodbene obveznosti med kupcem in prodajalcem. Poravnava je prenos vrednostnih papirjev od prodajalca h kupcu ter prenos sredstev od kupca k prodajalcu.

[42] Centralni registri vrednostnih papirjev hranijo vrednostne papirje in omogočajo obdelavo transakcij z vrednostnimi papirji prek vknjižbe. V matični državi zagotavlja centralni register vrednostnih papirjev storitve obdelave za poklice, ki vključujejo vrednostne papirje, katerih končni skrbnik je. Prav tako lahko storitve obdelave ponuja kot posrednik v čezmejnem kliringu in poravnavi, kadar je prvotni depozitar vrednostnih papirjev v drugi državi.

[43] Nemške delnice, s katerimi se mednarodno največ trguje (prvorazredne delnice, kot so Daimler Chrysler, Siemens, Allianz, Deutsche Post, Deutsche Telekom, Deutsche Bank, Lufthansa in druge), so imenske delnice, v nasprotju s prinosniškimi delnicami.

[44] Zadeva COMP/37.792 je na voljo na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/cases/decisions/37792/en.pdf

[45] Družba Microsoft je pokrivala okoli 95 % tega trga.

[46] Ta denarna kazen je znašala 1,62 % svetovnega prometa družbe Microsoft v zadnjem razpoložljivem poslovnem letu.

[47] Zadeva T-201/04.

[48] Zadeva T-201/04R.

[49] Zaslišanja o uporabi začasnih ukrepov so potekala 30. septembra 2004 in 1. oktobra 2004.

[50] Glej spodaj pod oddelek I.C.

[51] Glej 10. poročilo Komisije o izvajanju [navedba se doda, ko je poročilo na voljo].

[52] Pristojbina, ki jo morajo tekmeci plačati družbi Deutsche Telekom za skupen dostop do njenih lokalnih zank.

[53] Sporočilo za javnost IP/04/281.

[54] Sporočilo za javnost IP/04/994.

[55] COMP/37.409. Glej sporočilo za javnost IP/04/574, 30.4.2004.

[56] COMP/A.36.568.

[57] COMP/A.36.570.

[58] Različici odločb, ki nista zaupni, sta bili objavljeni na spletni strani GD za konkurenco.

[59] Odločbi temeljita na preizkusu, ki ga je razvilo Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi 27/76 United Brands proti Komisiji [1978] PSES 207.

[60] COMP/37.704 – Deleži priključkov družbe KPN Mobile.

[61] COMP/37.663 – TeliaSonera AB – Širokopasovne storitve .

[62] Za povzetke posameznih odločb glej spodaj.

[63] Obvestilo o imuniteti pred denarnimi kaznimi in o znižanju kazni v primerih kartelov (UL C 45, 19.2.2002).

[64] Da bi veljalo novo obvestilo, je morala Komisija prejeti zahtevek za prizanesljivost po 19. februarju 2002.

[65] Glej zgornjo točko 1.

[66] Člen 21 Uredbe.

[67] Člen 20 Uredbe.

[68] Člen 19 Uredbe.

[69] Zadeva C-7/04 P (R). Za podrobnejše informacije glej sodne primere spodaj.

[70] Združeni zadevi T-125/03 R in T-253/03 R Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros. Glej tudi Poročilo o konkurenci za leto 2003, točko 33.

[71] Glavni primer o tem vprašanju je pred Sodiščem potekal konec leta.

[72] Glej zadevo 155/79 AM & S proti Komisiji [1982] PSES 1575.

[73] COMP/38.069.

[74] COMP/36.756.

[75] Glej Poročilo o konkurenci za leto 2001, točko 48.

[76] COMP/37.750 – Brasseries Kronenbourg, Brasseries Heineken .

[77] To so hoteli, restavracije in kavarne.

[78] COMP/38.238.

[79] COMP/38.338. Glej sporočilo za javnost IP/04/1313, 26.10.2004.

[80] COMP/37.533.

[81] COMP/38.284.

[82] To odločbo je pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala tretja stranka (Zadeva T-300/04).

[83] COMP/37.980 – Souris Bleue – Topps.

[84] Sporočilo za javnost IP/04/682, 26.5.2004.

[85] COMP/C-2/38.014 – IFPI „Simulcasting“ , odločba z dne 8. oktobra 2002 (UL L 107, 30.4.2003).

[86] COMP/38.126 – Santiago .

[87] Sporočilo za javnost IP/04/586.

[88] Sporočilo za javnost IP/04/586.

[89] COMP/38.549.

[90] Odločba št. 93/438/EGS v zadevi IV/33.407 – CNSD (OJ L 203, 13.8.1993). Ta odločba je prepovedala lestvico fiksnih pristojbin italijanskih carinskih uslužbencev.

[91] V svoji prvi odločbi o tarifah poklicnih združenj leta 1993 je Komisija obsodila fiksne tarife, ne da bi uvedla denarno kazen. Komisija je leta 1996 sprejela odločbo o priporočenih tarifah združenja nizozemskih špediterjev in naložila simbolično kazen v višini 1 000 EUR.

[92] COMP/38.662 – GDF-ENEL, GDF-ENI .

[93] Glej člen 27(4) v UL C 299, 14.9.2004.

[94] Odločba v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003 je bila sprejeta januarja 2005.

[95] COMP/38.173 in 38.453 (UL C 115, 30.4.2004).

[96] UL C 115, 30.4.2004.

[97] Glej spodaj pod sodnimi primeri.

[98] COMP/38.427. Glej sporočilo za javnost IP/04/2004, 26.10.2004.

[99] Pojem je dejansko povezan z načelom ponudnika z največjimi ugodnostmi, ki se uporablja v sporazumih.

[100] Sporočilo za javnost IP/04/134, 30.1.2004.

[101] COMP/38.745, še ni bilo objavljeno v Uradnem listu .

[102] Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev Skupnosti in izboljšanje kakovosti storitev (UL L 15, 21.1.1998), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/39/ES z dne 10. junija 2002 (UL L 176, 5.7.2002).

[103] Obvestilo Komisije o uporabi pravil konkurence v poštnem sektorju in o oceni nekaterih državnih ukrepov v zvezi s poštnimi storitvami (UL C 39, 6.2.1998).

[104] Nemčija in družba DPAG sta se pritožili zoper to odločbo: zadevi T-490/04 in T-493/04.

[105] COMP/38.663 – UFEX.

[106] Glej zgoraj oddelek I.A.I.

[107] COMP/39.116.

[108] Glej točko 6 člena 27(4) obvestila (UL C 258, 20.10.2004).

[109] Različice nacionalnih sodb, ki niso zaupne, so na voljo na naslovu: http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/national_courts/index_en.html

[110] Dodatni podatki o sofinanciranih projektih so na voljo na spletni strani GD za konkurenco: http://europa.eu.int/comm/dgs/competition/proposals2/table_of_projects_co_financed_out_of_3rd_call.pdf

[111] Poziv za zbiranje predlogov za ta program usposabljanja lahko najdete na spletni strani GD za konkurenco. Poziv za leto 2005 je na voljo na: http://europa.eu.int/comm/dgs/competition/proposals2/20040316_call/call_en.pdf

[112] Poročilo je na voljo na: http://europa.eu.int/comm/competition/publications/eca/report_air_traffic.pdf

[113] Združeni zadevi C-2/01 P Bundesverband der Arzneimittel-Importeure eV in Komisija proti družbi Bayer in C-3/01 P Komisija proti družbi Bayer, poročila še ni.

[114] Sodba v zadevi T-41/96 Bayer [2000] PSES II-3383.

[115] Odločba z dne 10. januarja 1996 v zadevi COMP/34.279 Adalat . Ta primer se je nanašal na omejitve vzporednega uvoza farmacevtskih proizvodov in se imenuje po proizvodu, ki ga izdeluje Bayer in na katerega se je postopek nanašal.

[116] Združeni zadevi C-204/00 P Aalborg Portland A/S, C-205/00 P Irish Cement Ltd, C-211/00 P Ciments français SA, C-213/00 P Italcementi – Fabbriche Riunite Cemento SpA, C-217/00 P Buzzi Unicem SpA in C-219/00 Cementir – Cementerie del Tirreno SpA, poročila še ni.

[117] Odločba z dne 30. novembra 1994 v zadevah COMP/33.126 in COMP/33.322 - Cement .

[118] Sodba v združenih zadevah T-25/95, T-26/95, T-30/95 do T-32/95, T-34/95 do T-39/95, T-42/95 do T-46/95, T-48/95, T-50/95 do T-65/95, T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T-104/95 Cimenteries CBR in drugi [2000] PSES II-491.

[119] Zadeva C-240/02 Asempre in drugi , poročila še ni.

[120] UL L 15, 21.1.1998.

[121] Prenos z lastnimi sredstvi pomeni (glede na uvodno izjavo 21 v Direktivi), da pravna ali fizična oseba, ki pošilja pošiljke, sama opravi poštne storitve ali pa v njenem imenu za prevzem in prenos pošiljk poskrbi tretja oseba.

[122] Združene zadeve T-236/01 Tokai Carbon Co. Ltd , T-239/01 SGL Carbon AG , T-244/01 Nippon Carbon Co. Ltd , T-245/01 Showa Denko KK , T-246/01 GrafTech International Ltd , T-251/01 SEC Corp in T-252/01 The Carbide/Graphite Group, Inc . , poročila še ni .

[123] Odločba z dne 18. julija 2001 v zadevi COMP/36.490 – Grafitne elektrode.

[124] Smernice iz leta 1998 o metodi določanja glob (UL C 9, 14.1.1998).

[125] Na sodbo se je pritožila Komisija (zadeva C-301/04 P) ter več drugih strank, in sicer SGL (zadeva C-308/04 P), Showa Denko (zadeva 289/04 P) in SEC Corporation (zadeva C-307/04 P), odločeno z odredbo z dne 24.11.2004).

[126] Zadeve T-44/00 Mannesmannröhren-Werke AG , T-48/00 Corus UK Ltd , T-50/00 Dalmine SpA in združene zadeve T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00 JFE Engineering Corp., Nippon Steel Corp., JFE Steel Corp. in Sumitomo Metal Industries Ltd , poročila še ni.

[127] Odločba z dne 8. decembra 1999 v zadevi COMP/35.860 B – Jeklene brezšivne cevi .

[128] Zadeva C-7/04 P(R) Komisija proti Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals , poročila še ni.

[129] Odredba z dne 30. oktobra 2003 v združenih zadevah T-125/03 R in T-253/03 R Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros .

[130] Stranke so trdile, da je pet dokumentov zaupne narave. Inšpektorji Komisije so menili, da glede dveh dokumentov ni mogoče odločiti na kraju samem, in so ju dali v zapečateno ovojnico ter jo vrnili Komisiji. Pri preostalih treh dokumentih so menili, da zanje po uveljavljeni sodni praksi ne velja zaupna narava, ter jih skopirali in vključili v dokumentacijo. Komisija je po pregledu formalno zavrnila zahteve strank z odločbo.

[131] Zadeve T-44/02 Dresdner Bank AG , T-54/02 Vereins und Westbank AG , T-56/02 Bayrische Hypo- und Vereinsbank AG , T-60/02 Deutsche Verkehrsbank AG , T-61/02 Commerzbank AG , poročila še ni.

[132] Odločba Komisije z dne 11. decembra 2001 v zadevi COMP/E–1/37.919 (ex 37.391) – Bančni stroški za menjavanje valut območja eura – Nemčija .

[133] COMP/38.158 – Meca Medina in Majcen proti Mednarodnemu olimpijskemu komiteju , http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/cases/index/by_nr_76.html#i38_158

[134] Zadeva T-313/02 Meca Medina in Majcen proti Komisiji, http://europa.eu.int/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexplus!prod!CELEXnumdoc&lg=en&numdoc=62002A0313

[135] Zadeva C-470/02.

[136] Zadeva T-185/00.

[137] Odločba Komisije z dne 1. maja 2000 v zadevi COMP/32.150 – EBU/Eurovision (UL L 151, 24.6.2000).

[138] Zadevi T-201/04 (tožba) in T-201/04 R (začasni ukrepi).

[139] Glej točko 36 zgoraj.

[140] Za dodatne informacije glede prvega leta uporabe teh novih določb glej Polje 6 o usklajenem sistemu napotitev.

[141] Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 24, 29.1.2004).

[142] Uredba Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 133, 30.4.2004).

[143] Skupno število je en original in 35 izvodov obrazca CO.

[144] Točka (d) je bila dodana h kategoriji primerov, primernih za priglasitev na kratkem obrazcu. Glej spodaj pod „Obvestilo o poenostavljenem postopku“.

[145] Glej drugi pododstavek člena 6(1)(b); drugi pododstavek člena 8(1) in tretji pododstavek člena 8(2).

[146] Člen 2(3) nove uredbe o združitvah določa, da „koncentracija, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, se razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom“.

[147] Indeks HHI ali Herfindahl-Hirschmanov indeks je mednarodno priznano merilo tržne koncentracije. Indeks HHI se izračuna s seštevanjem kvadratov posameznih tržnih deležev vseh podjetij na trgu. Indeks daje sorazmerno večjo težo tržnim deležem večjih podjetij, skladno z njihovim relativnim pomenom v procesu konkurence.

[148] COMP/M.2978.

[149] Glej Poročilo o konkurenci za leto 2003.

[150] COMP/M.3333.

[151] Glej člen 26(2) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004.

[152] Glej Sodišče Evropskih skupnosti, združeni zadevi C-68/94 in C-30/95 Francija proti Komisiji („ Kali in Salz “) [1998] PSES I-1375; Sodišče prve stopnje, zadeva T-102/96 Gencor proti Komisiji [1999] PSES II-753.

[153] Zadeva T-342/99 Airtours proti Komisiji [2002] PSES II-2585.

[154] COMP/M.3099.

[155] COMP/M.3431.

[156] COMP/M.3436.

[157] COMP/M.3440.

[158] Plinska turbina s kombiniranim ciklom.

[159] COMP/M.1378.

[160] COMP/M.3304.

[161] COMP/M.3314.

[162] COMP/M.3354.

[163] COMP/M.3396.

[164] COMP/M.3397.

[165] COMP/M.3420.

[166] COMP/M.3465.

[167] COMP/M.3506.

[168] COMP/M.3558.

[169] Sodbe z dne 5. 11. 2002 v zadevah C-475, 471, 467, 469, 476, 472, 468 in 466/98 proti Avstriji, Belgiji, Danski, Finski, Nemčiji, Luksemburgu, Švedski in Združenemu kraljestvu.

[170] Glej predvsem sklepe Sveta za promet z dne 5. 6. 2003 in Uredbo (ES) št. 847/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 195, 2.6.2004). Poleg tega je glede pravil konkurence Svet 26. 2. 2004 sprejel Uredbo (ES) št. 411/2004 o spremembi obstoječih uredb v sektorju zračnega prometa ter veljavnosti Uredbe (ES) št. 1/2004 za zračni promet med EU in tretjimi državami.

[171] Po mnenju Komisije iz odstavka 47 njenega sporočila o posledicah sodb Sodišča z dne 5. 11. 2002 za evropsko politiko zračnega prometa (COM/2002/0649 konč.), so letalske družbe, ki niso iz EU, predvsem tiste iz ZDA, precej večje od evropskih glede števila potnikov, števila vozlišč, ki jih upravljajo, in njihovih flot zrakoplovov. Zato bo potrebna konsolidacija, da bi bili sposobni globalno konkurirati tem letalskim družbam.

[172] COMP/M 3280 – Air France/KLM . Ta sklep je pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala tretja stranka (zadeva T-177/04).

[173] COMP/38.248 – Air France/Alitalia . Ta sklep je pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala tretja stranka (zadeva T-300/04).

[174] Uredbe (ES) št. 2407, 2408 in 2409/92.

[175] Med prejšnjimi odločbami o združitvah med prevozniki Skupnosti sta: Odločba z dne 5.10.1992 v zadevi IV/M.616 Air France/Sabena in Odločba z dne 11. 8. 1999 v zadevi COMP/JV.19 KLM/Alitalia .

[176] Komisija je 5. 6. 2003 predlagala in bila od Sveta pooblaščena, da se skupaj z državami članicami pogaja o izčrpnem sporazumu o storitvah zračnega prometa z ZDA, in horizontalno pooblaščena za pogajanja s tretjimi državami na vseh področjih, ki spadajo pod izključno pristojnost Skupnosti. Komisija v zgoraj navedenem sporočilu z dne 5. 11. 2002 o posledicah sodb Sodišča na evropsko politiko zračnega prometa navaja, da „bodo pogajanja o klavzulah Skupnosti omogočila letalskim družbam Skupnosti, da razširijo svoje mednarodne operacije z letališč v drugih državah članicah, ter utrla pot večjemu gospodarskemu povezovanju med letalskimi družbami v različnih državah članicah“.

[177] Uvodna izjava 32 k Uredbi 4064/89.

[178] Ta sporazum je bil v skladu z Uredbo 4064/89 priglašen 18. 12. 2003.

[179] Glej točko 37 odločbe v zadevi Air France/Alitalia .

[180] Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi 66/86 Ahmed Saeed Flugreisen [1989] PSES 803; sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi 2/93 Air France proti Komisiji ( TAT ) [1994] PSES 323; odločbo Komisije z dne 12. 1. 2001 v zadevi COMP/M.2041 – United Airlines/US Airways .

[181] Časovno občutljivi potniki imajo visoke oportunitetne stroške časa potovanja in so posledično manj pripravljeni menjati direktne lete za indirektne, niso prožni v smislu časa odhoda oziroma prihoda in potrebujejo možnost zamenjave svoje rezervacije na kratek rok.

[182] V času sprejetja odločbe v zadevi AF/AZ (v skladu z Uredbo (ES) 3975/87) je imela Komisija izvršilna pooblastila le za zračne poti znotraj Skupnosti.

[183] Ta pristop je bil prvič uporabljen pri odločbi v zadevi United Airlines/US Airway .

[184] Kadar je uporaba odprodaje zapletena ali nemogoča, „sprememba strukture trga, ki je posledica predlagane koncentracije, lahko vodi do velikih ovir ali motenj za vstop na upoštevni trg. Takšne ovire lahko nastanejo nadzora nad infrastrukturo, zlasti omrežji ... V takšnih okoliščinah imajo protiukrepi lahko za cilj pospešitev vstopa na trg z zagotavljanjem, da bodo tekmeci imeli dostop do potrebne infrastrukture …“ Glej odstavek 28 sporočila Komisije o protiukrepih, sprejemljivih v skladu z Uredbo Sveta (EGA) št. 4064/89 in Uredbo Komisije (ES) št. 447/98 (UL C 68, 2.3.2001).

[185] Glej sodbo v zadevi T-102/96 Gencor [1999] PSES II-753.

[186] COMP/M.3271.

[187] COMP/M.3373.

[188] COMP/M.3093.

[189] COMP/M.3423.

[190] Zadeva C-42/01 Portugalska republika proti Komisiji , poročila še ni.

[191] Člen 21(3) Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89, zdaj člen 21(4) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004.

[192] COMP/M.2054.

[193] Cilj Zakonskega odloka št. 380/93.

[194] Omeniti je treba, da je med postopkom Sodišče Evropskih skupnosti 4. junija 2002 izdalo sodbo v zadevi C-367/98. V tem sodnem postopku je Komisija na podlagi pravil notranjega trga med drugim izpodbijala portugalski zakon št. 11/90 (okvirni zakon o privatizaciji) in zakonski odlok št. 380/93 (predhodno dovoljenje). Sodišče je ugotovilo, da so portugalska pravila predvidevala očitno diskriminacijsko obravnavanje vlagateljev iz drugih držav članic, kar je imelo za posledico omejevanje prostega pretoka kapitala. Glede argumenta, ki je temeljil na potrebi po zaščiti finančnih interesov Portugalske republike, je Sodišče poudarilo, da po ustaljeni sodni praksi takšni ekonomski razlogi, predloženi v podporo postopka za predhodno dovoljenje, ne morejo biti utemeljitev za omejevanje prostega pretoka. S sprejetjem in ohranjanjem veljavnosti predvsem Zakona št. 11/90 in Zakonskega odloka št. 380/93 Portugalska republika ni izpolnila svojih obveznosti v skladu s členom 73b (zdaj členom 56) Pogodbe.

[195] Zadeva T-310/00 MCI proti Komisiji , poročila še ni.

[196] COMP/M.1741.

[197] Glej zgornji oddelek I.C.2.

[198] Glej spodnjo točko 81.

[199] COMP/36.246.

[200] IP/04/573.

[201] IP/03/1129.

[202] IP/01/1641.

[203] IP/03/547.

[204] Odločba z dne 20. 2. 2004, C(2004)527 konč., na voljo na naslovu: http://forum.europa.eu.int/Public/irc/infso/ecctf/home

[205] Odločba z dne 5.10.2004, C(2004)3682 konč., na voljo na naslovu: http://forum.europa.eu.int/Public/irc/infso/ecctf/home

[206] Odločba z dne 20.10.2004, C(2004)4070 konč., na voljo na naslovu: http://forum.europa.eu.int/Public/irc/infso/ecctf/home

[207] Sporočilo Komisije z dne 9. 2. 2004, „Poročilo o konkurenci na področju poklicnih storitev“, COM(2004) 83 konč.

[208] Sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-309/99 Wouters [2002] PSES I-1577.

[209] http://europa.eu.int/comm/competition/liberalization/conference/stocktaking_exercise_en.html

[210] Uredba Sveta (ES) št. 659/99 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, 27.3.1999).

[211] Uredba Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 (UL L 140, 30.4.2004).

[212] Spremembe, navedene v členu 4(2), so (a) povečanje proračuna potrjenega programa pomoči, ki je večje od 20 %, (b) podaljšanje obstoječega potrjenega programa pomoči do šest let ter (c) poostritev meril za uporabo potrjenega programa pomoči, zmanjšanje intenzivnosti ali zmanjšanje upravičenih stroškov. Poostritev meril je treba priglasiti (čeprav namerava povečati cilj zmanjšanja državne pomoči, ki je bil večkrat poudarjen na zasedanjih Evropskega sveta), ker lahko v posameznih primerih, čeprav bi lahko pripeljala do splošnega zmanjšanja državne pomoči, spremeni naravo zadevnega ukrepa pomoči in zmanjša spodbujevalni značaj pomoči.

[213] Pogoji za varno in pravilno pošiljanje kot tako, vendar tudi za zaupno obravnavo poslanih informacij. Do konca leta je priprava elektronskih obrazcev že dobro potekala, v sredini leta 2005 pa je predvidena poskusna faza.

[214] Pravila, ki dodajajo pojasnila za področje državnih pomoči, se nanašajo na Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971.

[215] Vračilo bi moralo ponovno vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred nezakonito pomočjo. Sporočilo Komisije z dne 8. maja 2003 pojasnjuje, da je učinek nezakonite pomoči prejemniku zagotoviti sredstva v razmerah, ki so podobne pogojem srednjeročnega brezobrestnega posojila.

[216] Sporočilo Komisije o obrestnih merah, ki jih je treba uporabiti pri vračilu nezakonito dodeljene pomoči (UL C 110, 8.5.2003).

[217] UL L 63, 28.2.2004.

[218] UL C 45, 17.2.1996.

[219] Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, majhnih in srednje velikih podjetij (UL L 124, 20.5.2003).

[220] Uredba Komisije (ES) št. 363/2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 68/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (UL L 63, 28.2.2004).

[221] UL L 63, 28.2.2004.

[222] UL L 124, 20.5.2003.

[223] UL C 288, 9.10.1999.

[224] Sporočilo Komisije – Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 244, 1.10.2004).

[225] Zagotavljanje pomoči za reševanje ali prestrukturiranje podjetjem v težavah je lahko na primer upravičeno s socialnih ali regionalno-političnih vidikov, s potrebo po upoštevanju koristne vloge, ki jo imajo majhna in srednje velika podjetja v gospodarstvu, ter izjemoma z željo po ohranitvi strukture konkurenčnega trga, ko bi lahko zakup podjetij pripeljal do monopola ali tesnega prevladujočega položaja. Na drugi strani ne bi bilo upravičeno podjetje umetno oživljati v sektorju z dolgoročnimi strukturnimi presežnimi zmogljivostmi ali kadar lahko preživi samo kot posledica ponavljajočih se državnih intervencij.

[226] V skladu s smernicami iz leta 1999 sočasne dodelitev pomoči za reševanje in prestrukturiranje niso bile mogoče, čeprav je taka možnost v nekaterih primerih zaželena, da se določeni ukrepi prestrukturiranja uvedejo v začetku procesa.

[227] Uredba Sveta (ES) št. 1177/2002 (UL L 172, 2.7.2002).

[228] Sklep Komisije 2002/818/ES z dne 8. oktobra 2002 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 386/94 o trgovinski praksi, ki jo ohranja Koreja in ki negativno vpliva na trgovino s trgovskimi plovili (UL L 281, 19.10.2002).

[229] Uredba Sveta (ES) št. 502/2004 z dne 11. marca 2004 (UL L 81, 19.3.2004).

[230] N 242/2004; odločba z dne 14. julija 2004, št. C(2004) 2832, še ni bilo objavljeno.

[231] N 138/2004; odločba z dne 19. maja 2004, št. C(2004) 1808, še ni bilo objavljeno.

[232] N 333/2004; odločba z dne 21. januarja 2004, št. C(2004) 4207, še ni bilo objavljeno.

[233] N 59/2004; odločba z dne 19. maja 2004, št. C(2004) 1807, še ni bilo objavljeno.

[234] UL L 352, 28.10.2004.

[235] N 145/2004.

[236] N 33/A/2004.

[237] C 50/02 (ex N 371/2001).

[238] NN 154/2003.

[239] Za podrobnejše informacije glej spodaj pod „Primeri“.

[240] NN 151/2002 (ex N 113/B/2001).

[241] Za podrobnejše informacije glej spodaj pod „Primeri“.

[242] Uredba Komisije (ES) št. 1/2004 z dne 23. decembra 2003 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov (UL L 1, 3.1.2004).

[243] Glej: http://europa.eu.int/comm/agriculture/stateaid/exemption/index_en.htm

[244] NN 34/A/2000 Programi kakovosti in oznaki kakovosti AMA Biosiegel in AMA Gütesiegel – Avstrija, N 195/2003 Oglaševanje kakovostnega govejega in ovčjega mesa MLC in NN 196/2003 MLC Oglaševanje kakovostnega svinjskega mesa MLC – Združeno kraljestvo.

[245] N 571/02 Zakonodaja o promocijskem skladu CMA – Nemčija.

[246] N 195/2003 Oglaševanje kakovostnega govejega in ovčjega mesa MLC in primer N 196/2003 Oglaševanje kakovostnega svinjskega mesa MLC – Združeno kraljestvo.

[247] N 175/03 Program oglaševanja generičnega mesa Komisije za meso in živino – Združeno kraljestvo in C 78/2003 (prej NN 36/98, prej N 610/97) Oglaševanje sicilijanskih proizvodov (Člen 4 regionalnega zakona 27/1997) – Italija (Sicilija).

[248] Uredba Komisije (ES) št. 1595/2004 z dne 8. decembra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem za proizvodnjo, predelavo in trženje ribiških proizvodov (UL L 291, 14.9.2004).

[249] UL C 229, 14.9.2004.

[250] UL C 13, 17.1.2004.

[251] Zadeva C-280/00. Glej točko 621 in naslednje točke Poročila o konkurenci za leto 2003.

[252] Direktiva 80/723/EGS, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2000/52/ES (UL L 193, 29.7.2000).

[253] Glej http://europa.eu.int/comm/competition/state_aid/others/.

[254] Statistični pregled nadomešča raziskave državnih pomoči, ki so se prenehale izvajati po deveti raziskavi leta 2001. Spletni statistični pregled, ki je na voljo na spletni strani GD za konkurenco, vsebuje sklop ključnih kazalcev in statističnih tabel poleg informacij, navedenih v tiskani obliki.

[255] http://europa.eu.int/comm/competition/state_aid/scoreboard/analytical_section.html. Na voljo sta francoska in nemška različica povzetka. Glej tudi sporočilo za javnost IP/04/1356.

[256] N 567/2003.

[257] C 39/1996 (ex NN 127/92); pozitivna odločba: 20.4.2004.

[258] NN 42/2004; odločba: 20.7.2004.

[259] N 490/2000.

[260] N 161/04.

[261] SG(2001) D/290869, 6.8.2001.

[262] C 58/2003, odločba z dne 7.7.2004, C(2004)2352.

[263] C 5/2003.

[264] UL C 80, 3.4.2003; glej tudi UL C 210, 5.9.2003.

[265] Še ni bilo objavljeno.

[266] C 28/2002, uvedba postopka UL C 141, 14.6.2002.

[267] To vključuje, prvič, 1,8 milijarde EUR dokapitalizacije dežele Berlin leta 2001, drugič, zagotovitev jamstev za zaščito družbe BGB pred tveganji starejših poslov nepremičninskih storitev s tržno vrednostjo 6,1 milijarde EUR (teoretični najvišji znesek nominalnih 21,6 milijarde EUR temelji na zakonskih določbah in nadzornih predpisih, vendar je po pesimističnih predvidevanjih nestvaren) ter, tretjič, sporazum o povračilu med deželo Berlin in družbo BGB v zvezi z morebitno odredbo o vračilu do največ 1,8 milijarde EUR po odločbi Komisije o tedaj še nerešenem postopku v zvezi s kapitalskim transferjem banki Landesbank Berlin, ki je od leta 1994 del skupine BGB ter sestavlja del skupine C48/2002 (Komisija je 20. oktobra 2004 sklenila, da mora Nemčija vrniti pomoč v znesku 810 milijonov EUR; glej str. … tega poročila).

[268] Crédit Lyonnais , UL L 221, 8.8.1998.

[269] Glej Poročilo o konkurenci za leto 2003, točko 526 in naslednje točke.

[270] Odločba z dne 2.8.2004, C/13/B/2004.

[271] Zadeva 173/73 Italija proti Komisiji [1974] ECR 709.

[272] Odločba z dne 2.8.2004, C/13/A/2004.

[273] C 10/04 (ex N 94/04).

[274] NN 37/04 (ex N 106/04), odločba z dne 8.9.2004.

[275] C 40/00.

[276] C 66/03.

[277] NN 20/2004 (ex N 25/2004), odločba z dne 12.8.2004.

[278] C 55/2002 (ex NN 53/2002), Pomoč za popravilo ladij SORENI, Le Havre , odločba z dne 20.4.2004; C 34/2003 (ex N 728/2002), Pomoč za popravilo ladij CMR, Marseille , odločba z dne 22.9..2004.

[279] UL C 288, 9.10.1999.

[280] N 811/a/2002 in N 20/2004.

[281] C 16/04 Spremembe investicijskega programa grških ladjedelnic (UL C 202, 10.8.2004).

[282] Uredba Sveta (ES) št. 1013/97 z dne 2. junija 1997 o pomoči za nekatere ladjedelnice v fazi prestrukturiranja (UL L 148, 6.6.1997).

[283] Člen 6(1) Direktive Sveta 90/684/EGS z dne 21. decembra 1990 o pomoči ladjedelništvu (UL L 380, 31.12.1990).

[284] Člen 11(1).

[285] C 40/02.

[286] C 40/02 (ex N 513/01) Pomoč grškim ladjedelnicam (UL C 186, 6.8.2002).

[287] UL L 202, 18.7.1998.

[288] C(2004)3932, trenutna št. C 35-2004.

[289] http://europa.eu.int/comm/competition/state_aid/legislation/aid3.html#DIII. Uvedba uradnega postopka ne vpliva na končni rezultat preiskave.

[290] V oklepajih so datumi kapitalskega transferja.

[291] C 95/2001 (ex CP 38/2001 – ex NN 71/2001), odločba z dne 14.7.2004.

[292] N 203/2004 Volvo Lastvagnar AB , odločba z dne 8.9.2004.

[293] UL C 279, 15.9.1997.

[294] UL C 258, 9.9.2000.

[295] UL C 70, 19.3.2002, kakor je bil spremenjen s Sporočilom Komisije o spremembi Večsektorskega okvira o regionalni pomoči za večje investicijske projekte (2002) v zvezi z oblikovanjem seznama sektorjev, ki se srečujejo s strukturnimi težavami, in o predlogu ustreznih ukrepov v skladu s členom 88(1) Pogodbe ES v zvezi s sektorjem motornih vozil in sektorjem sintetičnih vlaken (UL C 263, 1.11.2003).

[296] N 283/2004.

[297] N 177/2004.

[298] UL C 74, 10.3.1998.

[299] N 147/2004.

[300] UL L 10, 13.1.2001.

[301] C 72/2003 (ex N 134/2003).

[302] UL C 235, 21.8.2001.

[303] C 57/2003 (ex NN 58/2003).

[304] NN 136/03.

[305] Sodba z dne 15. 7. 2004 v zadevi C-345/02 Pearle BV, Hans Prijs Optiek Franchise BV in Rinck Opticiëns BV proti Hoofdbedrijfschap Ambachten , poročila še ni.

[306] N 330/2004.

[307] Izjema v skladu s členom 39 CA francoskega splošnega davčnega zakonika (CGI) je bila uvedena s členom 77 Zakona št. 98-546 z dne 2. julija 1998, ki določa amortizacijski sistem v korist nekaterih podjetij, ki jih odobri minister za proračun.

[308] C 12/2004.

[309] N 42/2004.

[310] C 40/2004.

[311] Okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj, objavljen v UL C 45, 17.2.1996 (v nadaljevanju: „okvir“, kakor je bil nazadnje potrjen in razširjen s Sporočilom Komisije 2002/C111/03 (UL C 111, 8.5.2002).

[312] Priglašeno aprila 2004 kot N184a-184b/2004.

[313] Skupino visokih predstavnikov za tehnologije vodika in gorivnih celic sta oktobra 2002 ustanovila podpredsednik Evropske komisije, Loyola de Palacio, komisar za energetiko in promet, in Philippe Busquin, komisar za raziskave. Skupina je bila povabljena, da oblikuje skupno vizijo o prispevku, ki bi ga vodik in gorivne celice lahko imeli pri uresničevanju trajnostnih energetskih sistemov v prihodnosti. Sestavljena je iz 10 delničarjev, ki zastopajo raziskovalno skupnost, industrijo, javne organe in končne uporabnike.

[314] N 214/2004.

[315] N 315/2004.

[316] C 31/2004 (ex NN 53/2004).

[317] Intenzivnost pomoči je v skladu s smernicami o pomoči za zaščito okolja (UL C 37, 3.2.2001), ki pa ne zajema pomoči za povečanje varnosti državljanov.

[318] N 304/03.

[319] N 598/03.

[320] C 67/03, C 68/03 in C 69/03.

[321] C 73/03.

[322] UL C 37, 3.2.2001.

[323] UL L 275, 25.10.2003.

[324] Komisija je 7. julija odločala o nacionalnih načrtih razdelitve pravic za Dansko, Irsko, Nizozemsko, Slovenijo in Švedsko; 20. oktobra je sprejela odločitve o nacionalnih načrtih razdelitve pravic za Belgijo, Estonijo, Latvijo, Luksemburg, Slovaško in Portugalsko; konec decembra so bile sprejete odločitve o nacionalnih načrtih razdelitve pravic za Ciper, Madžarsko, Litvo, Malto in Španijo. Sporočila o teh odločbah so na voljo na naslovu http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l28012.htm. Odločbe so na voljo na naslovu http://www.europa.eu.int/comm/environment/climat/emission_plans.htm.

[325] CZ 49/2003, C-27/2004, odločba z dne 14.7.2004.

[326] HU 11/2003, C-35/2004, odločba z dne 20.10.2004.

[327] SK 5/04.

[328] NN 62/2004.

[329] Uredba Sveta št. 1540/98 (UL L 202, 18.7.1998).

[330] N 347/03.

[331] C6/2000 z dne 25.10.2004, C(2004)3910/2.

[332] NN 56/2003.

[333] C 27/2001 (ex NN 2/2001).

[334] N 515/2003.

[335] NN 154/2003.

[336] C-49/2002 (ex NN 49/2002).

[337] Komisija je priznala, da je Francija s tem, ko je prihodke od davka dodelila v splošni proračun, odpravila diskriminacijsko obdavčenje, in je zaključila postopek za ugotavljanje kršitev.

[338] C 9/A/2003 – Nemčija (Bavarska).

[339] C 9/B/2003 – Nemčija (Bavarska).

[340] N 249/2003.

[341] N 384/2003 – UL C 56, 4.3.2004.

[342] C 5/2001 (ex N 775/2000) – Italija (Sardinija).

[343] C 59/2001 (ex N 797/1999).

[344] N 75/2004 – Italija (Lombardija).

[345] N 536/2003 – Italija (Kampanija).

[346] NN 151/2002 (ex N 113/B/2001).

[347] N 429/2003.

[348] N 431/2003.

[349] UL L 205, 2.8.2002.

[350] UL C 182, 15.7.2004.

[351] N 493/2003 – Nemčija – Državna pomoč za premogovništvo za leto 2004 . Odločba z dne 19.5.2003.

[352] N 170/2004 – Nemčija – Smernice o sredstvih za gradnjo, podaljšanje in reaktivacijo zasebnih železniških industrijskih tirov . Odločba z dne 6.10.2004.

[353] N 335/03 – Italija – Pomoč za vzpostavitev storitev potujočih avtocest . Odločba z dne 3.3.2004.

[354] N 551/2003 – Italija – Pomoč za spodbujanje tovornega prometa s kombiniranim prevozom (cestni prevoz/prevoz po morju na kratkih razdaljah) . Odločba z dne 6.10.2004.

[355] N 206/2003 – UK – Subvencija za prevoz tovora po vodi . Odločba z dne 20.4.2004.

[356] N 649/2001 – ZK – Subvencija za tovorne zmogljivosti . Odločba z dne 20.12.2001.

[357] N 88/04 – Belgija – Pomoč za sektor celinskih plovnih poti za ravnanje z zabojniki v pristanišču Antwerpen. Odločba z dne 14.7.2004.

[358] Avtocesta okoli Antwerpna ima štiri pasove v vsako smer. V času del bo število pasov zmanjšano na dva v vsako smer.

[359] N 90/2004 – Danska – Filtri za delce na tovornjakih . Odločba z dne 20.7.2004.

[360] C 32/2003 – Francija – Sernam 2 – Pregled pomoči za prestrukturiranje . Odločba z dne 20.10.2004.

[361] C 54/2003 – Nemčija.

[362] N 38/2004 – Francija – Pomoč za prevoznike blaga po celinskih plovnih poteh s sedežem v Franciji . Odločba z dne 8.9.2004; N 4/2004 – Belgija – Program pomoči za Valonsko regijo za prevoz po celinskih plovnih poteh 2004–2007 . Odločba z dne 16.6.2004.

[363] N 599/2003 – Nadaljevanje v letu 2004 in 2005 programa za znižanje prispevkov delodajalcev za socialno varnost v sektorju obalne plovbe . Odločba z dne 3.2.2004; N 45/2004 – Razširitev mednarodnega registra pomorskega prometa in s tem pravil v zvezi s tem registrom na nekatere dejavnosti obalne plovbe. Odločba z dne 14.7.2004.

[364] NN 19/2004 – Program za pavšalno znižanje prispevkov pomorščakov za socialno varnost . Odločba z dne 22.9.2004; N 376/2004, odločba z dne 16.11.2004.

[365] N 171/2004 – Tehnična prilagoditev sistema pavšalnega obdavčenja na podlagi tonaže . Odločba z dne 1.12.2004.

[366] N 70/04 – Nadaljevanje obstoječega programa za mednarodni register pomorskega prometa in razširitev njegovega področja uporabe na potniška plovila, ki plujejo med Finsko in drugimi državami članicami . Odločba z dne 1.12.2004.

[367] N 114/2004.

[368] C 64/1999 – Italija – Skupina Tirrenia . Odločba z dne 16.3.2004.

[369] Dokončna odločba še ni bila objavljena.

[370] C 20/2003, UL C 145, 21.6.2003.

[371] C 65/200, UL L 196, 25.7.2002.

[372] C 76/2002 – Belgija – Letališče Charleroi – Ryanair . Odločba z dne 12.2.2004.

[373] UL C 192, 28.7.2004.

[374] N 297/2004 – Italija – Nujni ukrepi za prestrukturiranje in obnovitev družbe Alitalia . Odločba z dne 20.7.2004.

[375] NN 63/2004 – Portugalska – Reprivatizacija SPDH (TAP).

[376] Glej oddelek 4.5 Poročila o konkurenci za leto 2003 in zadevo C 62/99.

[377] CP 114/04 RTP .

[378] E 10/2005 (ex CP 660/1999).

[379] C 2/2003.

[380] C 2/2004.

[381] UL C 320, 15.11.2001.

[382] Glej poglavje 4.5 Poročila o konkurenci za leto 2003.

[383] C 25/04 (ex NN 36/04).

[384] UL C 238, 25.9.2004.

[385] Odločbe N213/2003 – Projekt Atlas – Program širokopasovne infrastrukture za poslovne parke , 9.9.2004; N307/2004 – Širokopasovne storitve na Škotskem – oddaljena in podeželska območja ; N199/2004 – Poslovni sklad za širokopasovne storitve ; N381/04 – Projekt omrežja za visoke hitrosti v Pyrenées-Atlantiques , 16.11.2004; Širokopasovne storitve za MSP v Lincolnshiru – povezava podeželskih podjetij , 15.12.2004.

[386] Delovni dokument osebja Komisije „Smernice o kriterijih in načinih implementacije strukturnih skladov za podporo elektronskih komunikacij“, 28.7.2003, SEC(2003) 895.

[387] Sodba v zadevi C-280/00 Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg [2003] PSES I-7747.

[388] Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o nekaterih pravnih vidikih v zvezi s kinematografskimi in drugimi avdiovizualnimi deli (COM(2001)534 konč., 26.9.2001 (UL C 43, 16.2.2002)). Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o nekaterih pravnih vidikih v zvezi s kinematografskimi in drugimi avdiovizualnimi deli z dne 26.9.2001 (COM(2004)171 konč., 16.3.2004 (OJ C 123, 30.4.2004)).

[389] N 41/04.

[390] N 224/04, http:/europa.eu.int/comm./secretariat_general/sgb/state_aids/comp-2004/n224-04-fr.pdf

[391] UL L 140, 30.4.2004.

[392] Uredba Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, 27.3.1999).

[393] Razmeroma veliko število nemških primerov vračila je v določeni meri mogoče pripisati prehodnim težavam po združitvi Nemčije. Kar zadeva španske primere vračila, se jih več kot polovica nanaša na ukrepe davčne pomoči v Baskiji.

[394] 28 milijard EUR za petnajst starih držav članic, brez pomoči v kmetijstvu, ribištvu, prometu in premogovništvu.

[395] Zadeve C64/1997 (Westdeutsche Landesbank), C48/2002 (Landesbank Berlin), C69/2002 (Norddeutsche Landesbank), C70/2002 (Bayerische Landesbank), C71/2002 (Hamburgische Landesbank), C72/2002 (Landesbank Schleswig-Holstein), C73/2002 (Landesbank Hessen-Thüringen), odločbe z dne 20.10.2004.

[396] C13B/2003, odločba z dne 2.8.2004.

[397] C68/2002, odločba z dne 16.12.2003.

[398] C88/1997, Zadeva SES C-337/04.

[399] C38/1998, odločba z dne 6.10.2004.

[400] C03/1999, odločba z dne 13.10.2004.

[401] C38/1998 (UL L 12, 15.1.2002).

[402] Odločba z dne 6.10.2004, še ni bilo objavljeno v Uradnem listu .

[403] Zadevi Sodišča prve stopnje T-366/00 in T-369/00.

[404] Zadeva C03/1999 (UL L 37, 12.2.2000).

[405] Zadeva SES C-404/00 [2003] PSES I-6695.

[406] C-186/02 P in C-188/02 P Ramodín SA, Ramodín Cápsulas SA (C 186/02 P) in Territorio Histórico de Álava – Diputación Foral de Álava (C 188/02 P) proti Komisiji.

[407] C-278/00.

[408] C-159/01.

[409] C-110/02.

[410] C-345/02.

[411] Sporazum med Vlado Združenih držav Amerike in Komisijo Evropskih skupnosti o uporabi njunega prava konkurence je bil sklenjen 23. 9. 1991. S skupnim sklepom Sveta in Evropske komisije z dne 10. 4. 1995 je bil Sporazum odobren in razglašen za veljavnega od dne, ko ga podpiše Evropska komisija (UL L 95, 27.4.1995). Dne 4. 6. 1998 je začel veljati sporazum o medsebojni pravni kurtoaziji, ki krepi načela medsebojne pravne kurtoazije iz Sporazuma leta 1991 (Sporazum med Evropskimi skupnostmi in Vlado Združenih držav Amerike o uporabi načel medsebojne pravne kurtoazije pri izvrševanju njihovega prava konkurence (UL L 173, 18.6.1998)).

[412] Sporazum med Evropskimi skupnostmi in Vlado Kanade o uporabi njihovega prava konkurence (UL L 175, 10.7.1999). Sporazum je bil podpisan na vrhu EU/Kanada v Bonnu dne 17. 6. 1999 in je začel veljati s podpisom.

[413] Sporazum med Evropsko skupnostjo in Vlado Japonske o sodelovanju pri protikonkurenčnih dejavnostih (UL L 183, 22.7.2003). Sporazum o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Japonsko je bil podpisan v Bruslju dne 10. 7. 2003 in je začel veljati 9. 8. 2003.

[414] Več informacij o Mednarodni mreži za konkurenco je na voljo na njeni spletni strani: http://www.internationalcompetitionnetwork.org

[415] Glej http://www.internationalcompetitionnetwork.org/annualconference2003.html

[416] Poročilo o glavnih ugotovitvah na tej delavnici je na voljo na http://www.internationalcompetitionnetwork.org/capacitytbuild_sg2_seoul.pdf