Bruselj, 1.9.2005

KOM(2005) 391 končno

2005/0167 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU

(predložena s strani Komisije){SEK(2005) 1057}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1) KONTEKST PREDLOGA

V svojem Sporočilu o skupni politiki o nezakonitem priseljevanju z dne 15. novembra 2001 je Komisija poudarila, da je politika vračanja ključni del boja proti nezakonitemu priseljevanju. Politika vračanja mora temeljiti na treh elementih: skupnih načelih, skupnih standardih in skupnih ukrepih. Zelena knjiga o politiki vračanja Skupnosti z dne 10. aprila 2002 je navedla nekaj bolj podrobnih podatkov o vprašanju vračanja kot sestavnega dela celovite politike priseljevanja in azilne politike Skupnosti. Opozorila je na potrebo po približevanju in izboljšanem sodelovanju glede vračanja med državami članicami in predlagala številne možne elemente za prihodnji zakonodajni predlog o skupnih standardih, da bi sprožila širše razprave med ustreznimi interesnimi skupinami.

Naslednje Sporočilo Komisije o politiki vračanja Skupnosti glede nezakonitih priseljencev z dne 14. oktobra 2002 je upoštevalo rezultate tega procesa javnih posvetovanj in nakazalo konkreten program za nadaljnje ukrepe s posebnim poudarkom na celovitem pristopu. Jasno je navedlo, da „… je za polno učinkovitost ukrepa Skupnosti glede vračanja potrebno, da se ta brez težav vključi v praktično upravljanje migracijskih vprašanj, kar zahteva popolnoma jasno konsolidacijo poti zakonitega priseljevanja in položaja zakonitih priseljencev, učinkovit in velikodušen azilni sistem, ki temelji na hitrih postopkih, ki ponujajo dostop do prave zaščite za tiste, ki jo potrebujejo, in okrepljeni dialog s tretjimi državami, ki bodo povabljene, naj postajajo vse bolj pomembne partnerice pri obravnavanju migracije.“ Svet je na podlagi tega sporočila sprejel Akcijski program za vračanje z dne 28. novembra 2002, v katerem je pozval k izboljšanemu operativnemu sodelovanju med državami članicami, tesnejšemu sodelovanju s tretjimi državami in k vzpostavitvi skupnih standardov z namenom pospeševanja operativnega vračanja.

„Haaški program“, ki ga je 4./5. novembra 2004 sprejel Evropski svet v Bruslju, je povzel to vprašanje in izrecno zahteval vzpostavitev skupnih standardov, da se osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih človekovih pravic in dostojanstva. Pozval je k predložitvi predloga Komisije začetek leta 2005.

Cilj tega predloga je odzvati se na ta poziv in omogočiti jasna, transparentna in poštena skupna pravila glede vračanja, odstranitve, uporabe prisilnih ukrepov, začasne omejitve prostosti in ponovnega vstopa, ki popolnoma upoštevajo spoštovanje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin zadevnih oseb.

Sodelovanje med državami članicami je lahko uspešno, če temelji na skupnem razumevanju ključnih vprašanj. Zato je treba določiti skupne standarde, da bi olajšali delo vpletenih organov in omogočili okrepljeno sodelovanje med državami članicami. Dolgoročno bodo takšni standardi omogočili podlago za primerno in podobno obravnavo državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU, ne glede na državo članico, ki izvaja postopek vračanja.

- Obstoječe določbe na področju, na katerega se nanaša predlog

Mnogovrstni zakonodajni in nezakonodajni ukrepi so bili sprejeti kot konkretni nadaljnji ukrepi Akcijskega načrta za vračanje iz novembra 2002[1]. V okviru sodelovanja na področju vračanja predstavljata Direktiva Sveta 2003/110/ES z dne 25 novembra 2003 o pomoči v primeru tranzita za namene repatriacije po zračni poti in Odločba Sveta 2004/573/ES z dne 29. aprila 2004 o organiziranju skupnih letov zaradi odstranitve prva pomembna pravna mejnika.

Direktiva 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav v povezavi z Odločbo Sveta 2004/191/ES o določitvi meril in praktičnih rešitev za izravnavo finančnih neskladij zagotavlja pravni okvir za medsebojno priznavanje odločb o izgonu.

Komisija je glede na finančno razsežnost vračanja predlagala ustanovitev Evropskega sklada za vračanje za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ (COM(2005) 123, 6.4.2005). Pripravljalni ukrepi za obdobje 2005–2007 bodo olajšali postopno uvajanje tega načrtovanega finančnega instrumenta.

2) POSVETOVANJE Z ZAINTERESIRANIMI STRANKAMI IN PRESOJA VPLIVA

Zelena knjiga o politiki vračanja Skupnosti iz leta 2002 (COM(2002) 175) je sprožila obsežne razprave, vključno z javno obravnavo, ki se je je udeležilo 200 ljudi in na kateri je spregovorilo okoli 30 strokovnjakov. Zaslišanje je omogočilo vsem ustreznim interesnim skupinam, da so izrazile svoja mnenja in stališča o vprašanjih, ki jih zajema sedanji predlog. Na podlagi zamisli, navedenih v Zeleni knjigi, so obravnavali sedanje prakse politik vračanja in možnosti za prihodnjo skupno politiko EU o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. Zaslišanje je omogočilo javno izmenjavo stališč med predstavniki evropskih institucij, držav članic, držav kandidatk, držav izvora in tranzita nezakonitih migracijskih gibanj, drugih namembnih držav, mednarodnih organizacij, regionalnih in občinskih organov, nevladnih organizacij in akademskih ustanov. Pisni prispevki, ki so nastali med tem postopkom posvetovanja, so z objavo na internetu postali dostopni javnosti.

Poleg tega so o predhodnem osnutku Direktive o postopkih vračanja v drugi polovici leta 2004 potekala posvetovanja s strokovnjaki držav članic, ki so dejavni na področju vračanja.

3) PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

- Povzetek predlaganih ukrepov

Učinkovita politika vračanja je nujen element verodostojne migracijske politike z dobrim upravljanjem. Treba je najti dogovor o jasnih, transparentnih in poštenih pravilih, ki upoštevajo to potrebo, pri čemer spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine zadevne osebe. Sedanji predlog si prizadeva za te cilje z naslednjim:

1. Uvedba pravila, da se mora nezakonito bivanje končati na podlagi poštenega in transparentnega postopka.

2. Spodbujanje načela prostovoljnega vračanja z vzpostavitvijo splošnega pravila, da je treba običajno zagotoviti „obdobje za odhod“.

3. Vzpostavitev usklajenega postopka v dveh korakih, ki se upošteva kot splošno načelo: kot prvi korak vključuje odločitev o vrnitvi in po potrebi se kot drugi korak izda odredba o odstranitvi, s tem pa se do določene mere prilagajajo trenutno različni sistemi držav članic.

4. Obravnavanje položaja oseb, ki prebivajo nezakonito, ampak njihova odstranitev (še) ni mogoča.

5. Omogočanje minimalnih postopkovnih zaščitnih ukrepov.

6. Omejitev uporabe prisilnih ukrepov, ki naj bodo povezani z načelom sorazmernosti in vzpostavitvijo minimalnih zaščitnih ukrepov za izvajanje prisilnega vračanja.

7. Učinki nacionalnih ukrepov vračanja naj bi z vzpostavitvijo prepovedi ponovnega vstopa, veljavni v celotni EU, dobili evropsko razsežnost.

8. Nagrajevanje spoštovanja pravnega reda (vključno z možnostjo, da se prekliče prepoved ponovnega vstopa) in kaznovanje nespoštovanja pravnega reda (vključno z možnostjo, da se podaljša kakršna koli prepoved ponovnega vstopa).

9. Zaščita interesov države v primerih resnih groženj državni in javni varnosti (vključno z možnostjo podaljšanja kakršne koli prepovedi ponovnega vstopa).

10. Omejitev uporabe začasne omejitve prostosti, ki naj bo povezana z načelom sorazmernosti.

11. Vzpostavitev minimalnih zaščitnih ukrepov za izvajanje začasne omejitve prostosti.

12. Obravnavanje položaja, ko je na ozemlju druge države članice prijet državljan tretje države, za katerega velja odredba o odstranitvi ali odločitev o vrnitvi, ki jo je izdala država članica.

Bila je preučena možnost, ali bi bilo treba vprašanje izgona/odstranitve zaradi državne in javne varnosti obravnavati v okviru sedanjega predloga, zlasti ob upoštevanju izgona domnevnih teroristov. Predlog izrecno ne omenja tega vprašanja zaradi treh razlogov:

- Vse direktive ES, sprejete na področju azila in priseljevanja, že vsebujejo klavzule „javnega reda“, ki omogočajo državam članicam, da prekličejo dovoljenja za bivanje in da izženejo državljane tretjih držav, ki predstavljajo grožnjo javnemu redu ali javni varnosti. Komisija je v svojem delovnem dokumentu „po 11. septembru“ COM(2001) 743 z dne 5. decembra 2001 ugotovila, da „se zdi, da je natančna uporaba teh klavzul bolj primeren način izboljšanja varnosti kot pa bistveno spreminjanje različnih zadevnih predlogov.“

- Možno je, da ni vedno v interesu države, da izžene domnevnega terorista. Včasih je bolj zaželeno, da se takšni osebi izda kazenska obtožba ali da je pod nadzorom v državi članici in ni izgnana v tretjo državo.

- Tudi če bi obstajali razlogi za nadaljnjo harmonizacijo vprašanja „izgona zaradi javnega reda/varnosti“, take harmonizacije ne bi bilo treba predlagati v okviru direktive, ki obravnava konec nezakonitega bivanja/vračanja, ampak bolj v okviru direktiv, ki urejajo pogoje vstopa in bivanja – ter konca – zakonitega prebivališča/bivanja.

Če pa se je zakonito bivanje državljana tretje države izteklo zaradi javnega reda, postane ta oseba za namene te direktive državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice in za katerega se bodo uporabljale določbe te direktive.

- Pravna podlaga

Člen 63(3)(b) Pogodbe.

- Temeljne pravice

Ta predlog je bil zaradi zagotovitve, da so njegove določbe popolnoma skladne s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti ter mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice, ki izvirajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, temeljito pregledan. Zato se je še posebej poudarilo določbe, ki obravnavajo postopkovne zaščitne ukrepe, enotnost družine, začasno omejitev prostosti in prisilne ukrepe.

- Načelo subsidiarnosti

Načelo subsidiarnosti se uporablja, ker predlog ne spada v izključno pristojnost Skupnosti. Države članice ne morejo zadostno doseči ciljev predloga zaradi naslednjih razlogov:

Cilj tega predloga je zagotoviti skupna pravila vračanja, odstranitve, uporabe prisilnih ukrepov, začasne omejitve prostosti in ponovnega vstopa. Dogovor o teh skupnih pravilih, ki so namenjena zagotavljanju ustrezne in podobne obravnave nezakonitih priseljencev v celotni EU ne glede na državo članico, kjer so prijeti, je lahko dosežen samo na ravni Skupnosti.

Pravila Skupnosti so zlasti nujno potrebna za obravnavanje primerov, ko je državljan tretje države, za katerega je že bila izdana odločitev o vrnitvi, odredba o odstranitvi in/ali prepoved ponovnega vstopa, ki ga izda država članica, prijet v drugi državi članici ali poskuša vstopiti v drugo državo članico.

„Haaški program“ izrecno poziva k predložitvi tega predloga Komisije. Ta zahteva je odraz ugotovitve držav članic, da same ne morejo zadovoljivo doseči cilja učinkovite evropske politike vračanja in da je EU v boljšem položaju, da bi zagotovila ta cilj.

- Načelo sorazmernosti

Predlog je v skladu z načelom sorazmernosti zaradi naslednjih razlogov:

Predlagana direktiva določa splošna načela, državam članicam, na katere je naslovljena, pa prepušča izbiro najbolj primerne oblike in metod za uveljavljanje teh načel v njihovih nacionalnih pravnih sistemih in v splošnem okviru.

Predlog je namenjen podpiranju učinkovitih prizadevanj posameznih držav glede odstranitev ter izogibanju podvojevanja dela držav članic. Po sprejetju naj bi prispevala k zmanjšanju upravne obremenitve organov, ki so odgovorni za uporabo direktive.

- Izbira instrumentov

Predlagani instrument: direktiva.

Izbrati je bilo treba zavezujoč pravni instrument, ki se ga lahko brez težav vključi v različne nacionalne sisteme. Uredba bi bila preveč toga, medtem ko nezavezujoči akti (kot je priporočilo) ne bi imeli potrebne zavezujoče pravne veljavnosti.

- Udeležba pri pravnem instrumentu

Pravna podlaga za ta predlog je v naslovu IV Pogodbe ES. V tolikšni meri, v kolikor se uporablja za državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop v skladu s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma, predstavlja razvoj schengenskega pravnega reda, ki mora biti predlagan in sprejet v skladu s protokoli, ki so priloženi Amsterdamski pogodbi, o stališču Združenega kraljestva in Irske ter o stališču Danske in s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije. V skladu s sporazumi z Islandijo in Norveško ter s Švico predstavlja, v tolikšni meri, kot je omenjeno zgoraj, razvoj določb schengenskega pravnega reda.

4) DODATNI PODATKI

- Podrobna obrazložitev predloga

Naslednje obrazložitve se osredotočajo na najbolj ključne vidike predloga. Bolj podrobne pripombe so priložene v prilogi.

Poglavje I

Izhodišče uporabnosti predlagane direktive je „nezakonito bivanje“. Predlog je kot ukrep nezakonitega priseljevanja, ki temelji na členu 63(3)(b) Pogodbe, namenjen vzpostavitvi vrste horizontalnih ukrepov, ki se uporabljajo za vsakega državljana tretje države, ki nezakonito prebiva v EU, ne glede na njegov razlog nezakonitosti bivanja (npr. iztek veljavnosti vizuma, iztek veljavnosti dovoljenja za bivanje, preklic ali odvzem dovoljenja za bivanje, dokončna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil, odvzem statusa begunca, nezakonit vstop). Ta predlog Direktive ne obravnava razlogov ali postopkov, ki se nanašajo na konec zakonitega prebivališča.

Poglavje II

Predlog predvideva postopek v dveh korakih, ki vodi do zaključka nezakonitega bivanja. Odločitev o vrnitvi se mora izdati vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva v EU. Prostovoljno vračanje mora predstavljati prednostno nalogo. Če se zadevni državljan tretje države ne vrne prostovoljno, države članice izpolnijo obveznost glede vračanja z odredbo o odstranitvi. V [predhodnih] posvetovanjih je veliko držav članic izrazilo zaskrbljenost, da bi postopek v dveh korakih lahko vodil k zamudam pri postopkih. Kot odgovor na to zaskrbljenost predlog izrecno pojasnjuje, da lahko države članice izdajo odločitev o vrnitvi in odredbo o odstranitvi v okviru enega akta ali odločbe. Države članice bodo morale spoštovati vsebinske določbe tega poglavja, zlasti o zaščiti proti odstranitvi in možnosti prostovoljnega vračanja, ne glede na njihovo izbiro glede izdaje odločitve o vrnitvi in odredbe o odstranitvi kot dveh ločenih ali samo enega akta ali odločbe.

Predlog predvideva, da bi se hkrati z odredbo o odstranitvi izdala tudi „prepoved ponovnega vstopa“, ki preprečuje ponovni vstop na ozemlje vseh držav članic. Ta „evropeizacija“ učinkov nacionalnih ukrepov vračanja naj bi imela preventivne učinke in gojila verodostojnost resnično evropske politike vračanja. Trajanje prepovedi ponovnega vstopa bo določena ob ustreznem premisleku vseh ustreznih okoliščin individualnega primera. Prepoved naj ne bi običajno prekoračila pet let. Samo v primerih resne grožnje javnemu redu ali javni varnosti se lahko prepoved o ponovnem vstopu izda za daljše obdobje.

Poglavje III

Predlog predvideva pravico do učinkovitega pravnega sredstva glede odločitev o vrnitvi in odredb o odstranitvi. Pravno sredstvo ima odložilni učinek ali vsebuje pravico državljana tretje države, da vloži zahtevo za opustitev izvrševanja odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi, in v tem primeru se izvršitev odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi odloži, dokler ni potrjena ali zanjo ne velja sredstvo, ki ima odložilne učinke.

Poglavje IV

To poglavje je namenjeno omejitvi uporabe začasne omejitve prostosti in vzpostavitvi povezave le-te z načelom sorazmernosti. Začasna omejitev prostosti se uporabi samo, če je nujno, da se prepreči tveganje pobega in če uporaba manj strogih prisilnih ukrepov ni zadostna. Sodni organ mora redno preverjati razloge za podaljševanje začasne omejitve prostosti oseb. Skrajni roki zagotavljajo, da se začasna omejitev prostosti ne more neupravičeno podaljšati. Ta uskladitev nacionalnih pravil glede začasne omejitve prostosti je namenjena tudi preprečevanju dodatnih premikov oseb, ki nezakonito prebivajo v EU in za katere veljajo ukrepi iz te direktive, med državami članicami.

Poglavje V

To poglavje predvideva prožna pravila, ki se uporabljajo, če je državljan tretje države, za katerega velja odredba o odstranitvi ali odločitev o vrnitvi, ki jo je izdala država članica („prva država članica“), prijet na ozemlju druge države članice („druga država članica“). Države članice lahko izberejo različne možnosti, odvisno od okoliščin posameznega primera.

Po eni strani lahko druga država članica prizna odločitev o vrnitvi ali odredbo o odstranitvi, ki jo je izdala prva država članica. V teh primerih se uporablja mehanizem finančnega nadomestila, kot je določen v Odločbi 2004/191/ES.

Obstaja tudi možnost, da druga država članica zaprosi prvo državo članico, da ponovno sprejme državljana tretje države, ki nezakonito prebiva v EU, ali se odloči za začetek novega/avtonomnega postopka vračanja v okviru nacionalne zakonodaje.

Povezava s Schengenskim informacijskim sistemom

Izmenjava informacij z drugimi državami članicami bo ključna za učinkovito in hitro izvajanje določb, ki jih vsebuje ta predlog. Države članice morajo imeti hiter dostop do informacij o odločitvah o vrnitvi, odredbah o odstranitvi in prepovedih ponovnega vstopa, ki so jih izdale druge države članice. Ta izmenjava informacij bo potekala v skladu s pravili o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije Schengenskega informacijskega sistema (SIS II) glede držav članic, ki so polno udeležene pri izvajanju schengenskega pravnega reda.

2005/0167 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 63(3)(b) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[2],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe,

ob upoštevanju naslednjega:

13. Evropski svet je v Bruslju 4. in 5. novembra 2004 pozval k ustanovitvi učinkovite politike odstranitev in vračanja, ki temelji na skupnih standardih, da se osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva.

14. Za učinkovito politiko vračanja je treba kot nujen sestavni del migracijske politike z dobrim upravljanjem določiti jasna, transparentna in poštena pravila.

15. Ta direktiva bi morala vzpostaviti vrsto horizontalnih ukrepov, ki se uporabljajo za vse državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za bivanje v državi članici.

16. Države članice bi morale zagotoviti, da se pri zaključku nezakonitega bivanja ukrepi izvedejo na podlagi poštenih in transparentnih postopkov.

17. Kot splošno načelo bi se moral uporabljati usklajeni postopek v dveh korakih, ki kot prvi korak vključuje odločitev o vrnitvi in kot drugi korak po potrebi izdajo odredbe o odstranitvi. Vendar bi morali državam članicam omogočiti, da izdajajo odločitev o vrnitvi in odredbo o odstranitvi v okviru enega akta ali odločbe, da bi se izognili možnim zamudam pri postopkih.

18. Kjer ni razlogov, zaradi katerih bi lahko verjeli, da bi to spodkopalo namen postopka vračanja, se daje prednost prostovoljnemu vračanju pred prisilnim vračanjem, zagotoviti pa se mora tudi obdobje za prostovoljni odhod.

19. Treba je vzpostaviti skupne minimalne zaščitne ukrepe za odločitve o vrnitvi in odstranitvi, da se zagotovi učinkovita zaščita interesov zadevnih posameznikov.

20. Obravnavati bi bilo treba položaj oseb, ki prebivajo nezakonito, ampak njihova odstranitev (še) ni mogoča. Vzpostaviti bi bilo treba minimalne standarde za izpolnjevanje pogojev za bivanje teh oseb, s sklicevanjem na določbe Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil[3].

21. Uporaba prisilnih ukrepov bi morala biti izrecno povezana z načelom sorazmernosti in vzpostaviti bi bilo treba minimalne zaščitne ukrepe za izvajanje prisilnega vračanja ob upoštevanju Odločbe Sveta 2004/573/ES z dne 29. aprila 2004 o organiziranju skupnih letov zaradi odstranitve državljanov tretjih držav, ki so predmet posameznih odredb o odstranitvi, z ozemlja dveh ali več držav članic [4].

22. Učinki nacionalnih ukrepov vračanja bi morali na podlagi uveljavljanja prepovedi ponovnega vstopa, ki preprečuje ponoven vstop na ozemlje vseh držav članic, dobiti evropsko razsežnost.

Trajanje prepovedi ponovnega vstopa je treba določiti z upoštevanjem vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in običajno naj ne bi prekoračilo 5 let. V primerih resne grožnje javnemu redu ali javni varnost bi morali omogočiti državam članicam, da določijo daljšo prepoved ponovnega vstopa.

23. Uporaba začasne omejitve prostosti bi morala biti omejena in povezana z načelom sorazmernosti. Začasna omejitev prostosti bi se morala uporabiti samo, če je nujno, da se prepreči tveganje pobega in če uporaba manj strogih prisilnih ukrepov ni zadostna.

24. Treba je zagotoviti določbe za položaj, ko je na ozemlju druge države članice prijet državljan tretje države, za katerega velja odredba o odstranitvi ali odločitev o vrnitvi, ki jo je izdala država članica.

25. Ta direktiva vključuje določbe o priznavanju odločitev o vrnitvi ali odredb o odstranitvi, ki nadomeščajo Direktivo Sveta 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav[5]. Navedeno direktivo je zato treba razveljaviti.

26. Odločba Sveta 2004/191/ES[6] določa merila in praktične rešitve za izravnavo finančnih neskladij, ki so posledica medsebojnega priznavanja odločb o izgonu, ki bi jih morali pri priznavanju odločitev o vrnitvi ali odredb o odstranitvi v skladu s to direktivo smiselno uporabljati.

27. Države članice bi morale imeti hiter dostop do informacij o odločitvah o vrnitvi, odredbah o odstranitvi in prepovedih ponovnega vstopa, ki so jih izdale druge države članice. Ta izmenjava informacij bi morala potekati v skladu z [Odločbo/Uredbo … o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije Schengenskega informacijskega sistema (SIS II)][7] glede držav članic, ki so polno udeležene pri izvajanju schengenskega pravnega reda.

28. Ker cilja te direktive, ki je vzpostaviti skupna pravila o vračanju, odstranitvi, uporabi prisilnih ukrepov, začasni omejitvi prostosti in ponovnem vstopu, države članice ne morejo zadostno doseči in se lahko zato zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, določenim v navedenem členu, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev navedenega cilja.

29. Države članice bi morale uveljaviti določbe te direktive brez diskriminacije glede na spol, raso, barvo, etnično ali družbeno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vero ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodni manjšini, imetje, rod, prizadetost, starost ali spolno usmerjenost.

30. V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morale države članice pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati „največjim koristim otroka“. V skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah bi moralo biti spoštovanje do družinskega življenja najpomembnejša naloga držav članic pri izvajanju te direktive.

31. Uporaba te direktive ne posega v obveznosti, ki izhajajo iz Ženevske konvencije, ki se nanaša na status beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967.

32. Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva sprejeta načela, zlasti načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

33. Skladno s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zanjo ne velja, niti ni zavezana k njeni uporabi. Glede na to, da ta direktiva razvija, v tolikšni meri, v kolikor se uporablja za državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev vstopa v skladu s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma[8], schengenski pravni red v skladu z določbami naslova IV tretjega dela Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, bi se morala Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v šestih mesecih po sprejetju te direktive odločiti, ali jo bo prenesla v svojo nacionalno zakonodajo.

34. Ta direktiva razvija, v tolikšni meri, v kolikor se uporablja za državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev vstopa v skladu s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma, določbe schengenskega pravnega reda v smislu sporazuma, ki so ga sklenili Svet Evropske unije ter Republika Islandija in Kraljevina Norveška o pridružitvi teh dveh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, kar spada na področje iz člena 1, točke C Sklepa Sveta 1999/437/ES[9] o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma.

35. Ta direktiva predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi slednje k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, kar sodi v področje iz člena 4(1) Sklepa Sveta 2004/860/ES[10] o začasni uporabi nekaterih določb tega sporazuma.

36. Ta direktiva predstavlja, v tolikšni meri, v kolikor se uporablja za državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev vstopa v skladu s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma, zakon, ki razvija schengenski pravni red ali je z njim drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Poglavje I SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1 Predmet

Ta direktiva določa skupne standarde in postopke za uporabo v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.

Člen 2 Področje uporabe

37. Ta direktiva se uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice,

38. ki ne ali ki ne izpolnjujejo več pogojev vstopa, določenih v členu 5 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ali

39. ki drugače nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.

40. Države članice se lahko odločijo, da ne uporabijo te direktive za državljane tretjih držav, za katere se je zavrnil vstop na tranzitno območje države članice. Vendar morajo zagotoviti, da obravnava in raven zaščite takšnih državljanov tretjih držav nista manj ugodni, kot sta določeni v členih 8, 10, 13 in 15.

41. Ta direktiva ne velja za državljane tretjih držav,

42. ki so družinski člani državljanov Unije, ki so uveljavili svojo pravico do prostega gibanja v Skupnosti, ali

43. ki v skladu s sporazumi Skupnosti in držav članic na eni strani in na drugi z državami, katerih državljani so, uživajo pravice prostega gibanja, ki so enakovredne pravicam državljanov Unije.

Člen 3 Opredelitve pojmov

Za namen te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a) „državljan tretje države“ pomeni katero koli osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe;

(b) „nezakonito bivanje“ pomeni prisotnost državljana tretje države na ozemlju države članice, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za bivanje ali prebivališče v zadevni državi članici;

(c) „vrnitev“ pomeni proces vračanja v državo izvora, tranzita ali drugo tretjo državo zadevne osebe, naj bo prostovoljno ali prisilno;

(d) „odločitev o vrnitvi“ pomeni upravno ali sodno odločbo ali zakon, ki navaja ali opredeljuje, da je bivanje državljana tretje države nezakonito in zavezuje k vrnitvi;

(e) „odstranitev“ pomeni izpolnitev obveznosti glede vračanja, in sicer fizični prevoz iz države;

(f) „odredba o odstranitvi“ pomeni upravno ali sodno odločbo ali zakon, ki odreja odstranitev;

(g) „prepoved ponovnega vstopa“ pomeni upravno ali sodno odločbo ali zakon, ki preprečuje ponovni vstop na ozemlje držav članic za določeno obdobje.

Člen 4 Ugodnejše določbe

44. Ta direktiva ne posega v ugodnejše določbe:

45. dvostranskih ali večstranskih sporazumov med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenih držav članic ter med eno ali več tretjih držav;

46. dvostranskih ali večstranskih sporazumov med eno ali več državami članicami ter eno ali več tretjimi državami.

47. Ta direktiva ne posega v katere koli določbe, ki bi lahko bile bolj ugodne za državljana tretje države, določene v zakonodaji Skupnosti na področju priseljevanja in azila, zlasti v:

48. Direktivo sveta 2003/86/ES o pravici do združitve družine[11],

49. Direktivo Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas[12],

50. Direktivo Sveta 2004/81/ES o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi[13],

51. Direktivo Sveta 2004/83/ES o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite[14],

52. Direktivo Sveta 2004/114/ES o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela[15],

53. Direktivo Sveta 2005/XX/ES o posebnem postopku za sprejem državljanov tretjih držav za namene znanstveno-raziskovalnega dela[16].

54. Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic glede sprejemanja ali ohranjanja določb, ki so ugodnejše za osebe, za katere se uporabljajo, če so takšne določbe združljive s to direktivo.

Člen 5 Družinska razmerja in največje koristi otroka

Pri izvajanju te direktive države članice upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij državljanov tretje države, trajanje njihovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njihovo državo izvora. Upoštevajo tudi največje koristi otroka v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989.

Poglavje II KONEC NEZAKONITEGA BIVANJA

Člen 6 Odločitev o vrnitvi

55. Države članice izdajo odločitev o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

56. Odločitev o vrnitvi omogoča ustrezno obdobje do štirih tednov za prostovoljni odhod, razen če obstajajo razlogi, zaradi katerih bi lahko verjeli, da lahko zadevna oseba v takšnem obdobju pobegne. V tem obdobju se lahko naložijo določene obveznosti, ki so namenjene preprečevanju tveganja pobega, kot so redno javljanje organom, vloga finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.

57. Odločitev o vrnitvi se izda kot ločen zakon ali odločba, ali pa skupaj z odredbo o odstranitvi.

58. Če za države članice veljajo obveznosti, ki izhajajo iz temeljnih pravic, ki izvirajo zlasti iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot je pravica do nevračanja, pravica do izobraževanja in pravica do enotnosti družine, se odločitev o vrnitvi ne izda. Če je bila odločitev o vrnitvi že izdana, se prekliče.

59. Države članice se lahko kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za bivanje ali za drugačno dovoljenje, ki zaradi sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov omogoča pravico do bivanja državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. V tem primeru se odločitev o vrnitvi ne izda, če pa je že bila izdana, se prekliče.

60. Države članice se vzdržijo izdajanja odločitve o vrnitvi, če ima državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, veljavno dovoljenje za bivanje, ki ga je izdala druga država članica, ter se zadevna oseba prostovoljno vrne na ozemlje zadevne države članice.

61. Če je državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju držav članic, vključen v še nedokončan postopek za obnovitev njegovega dovoljenja za bivanje ali katerega koli drugega dovoljenja, ki ponuja pravico do bivanja, se države članice vzdržijo izdajanja odločitve o vrnitvi, dokler se postopek ne zaključi.

62. Če je državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju držav članic, vključen v še nedokončan postopek za izdajo njegovega dovoljenja za bivanje ali katerega koli drugega dovoljenja, ki ponuja pravico do bivanja, se države članice lahko vzdržijo izdajanja odločitve o vrnitvi, dokler se postopek ne zaključi.

Člen 7 Odredba o odstranitvi

63. Države članice izdajo odredbo o odstranitvi, ki se nanaša na državljana tretje države, za katerega velja odločitev o vrnitvi, če obstaja tveganje pobega ali če obveznost glede vračanja ni bila izpolnjena v obdobju prostovoljnega odhoda, zagotovljenega v skladu s členom 6(2).

64. Odredba o odstranitvi podrobneje določi trajanje odložitve, v kateri se izvrši odstranitev, in državo vračanja.

65. Odredba o odstranitvi se izda kot ločen zakon ali odločba, ali pa skupaj z odločitvijo o vrnitvi.

Člen 8 Odlog

66. Države članice lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera odložijo izvrševanje odločitve o vrnitvi za ustrezno obdobje.

67. Države članice odložijo izvrševanje odredbe o odstranitvi tako dolgo, dokler trajajo naslednje navedene okoliščine:

68. nezmožnost državljana tretje države za potovanje ali za prevoz v državo vračanja zaradi njegovega ali njenega fizičnega ali duševnega stanja;

69. tehnični razlogi, kot je pomanjkanje prevoznih zmogljivosti ali druge težave, ki onemogočajo izvrševanje odstranitve na human način in ob polnem spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva državljana tretje države.

70. pomanjkanje zagotovila, da se lahko mladoletniki brez spremstva po oceni razmer, v katere bo mladoletnik vrnjen, na kraju odhoda ali prihoda predajo družinskemu članu, enakovrednemu zastopniku, skrbniku mladoletnika ali pristojnemu uradniku države vračanja.

71. Če se izvršba odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi odloži, kot je določeno v odstavkih 1 in 2, se lahko zadevnemu državljanu tretje države naložijo določene obveznosti, ki so namenjene preprečevanju tveganja pobega, kot so redno javljanje organom, vloga finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.

Člen 9 Prepoved ponovnega vstopa

72. Odredbe o odstranitvi vsebujejo prepoved ponovnega vstopa, ki traja največ 5 let.

Odločitve o vrnitvi lahko vključujejo takšno prepoved ponovnega vstopa.

73. Trajanje prepovedi ponovnega vstopa se določi z upoštevanjem vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in zlasti če:

(a) za zadevnega državljana tretje države prvič velja odredba o odstranitvi;

(b) je za zadevnega državljana tretje države že bila izdana več kot ena odredba o odstranitvi;

(c) je zadevni državljan tretje države vstopil v državo članico med prepovedjo ponovnega vstopa;

(d) zadevni državljan tretje države predstavlja grožnjo javnemu redu ali javni varnosti.

Če zadevni državljan tretje države predstavlja resno grožnjo javnemu redu ali javni varnosti, se lahko prepoved ponovnega vstopa izda za obdobje, ki presega 5 let.

74. Prepoved ponovnega vstopa se lahko prekliče, zlasti ko:

(a) za zadevnega državljana tretje države prvič velja odločitev o vrnitvi ali odredba o odstranitvi;

(b) se je zadevni državljan tretje države spet javil konzularnemu predstavništvu države članice;

(c) je zadevni državljan tretje države povrnil vse stroške svojega prejšnjega postopka vračanja.

75. Prepoved ponovnega vstopa se lahko odloži izjemoma ali začasno v ustreznih posameznih primerih.

76. Odstavki 1 do 4 se uporabljajo brez vpliva na pravico do iskanja azila v eni izmed držav članic.

Člen 10 Odstranitev

77. V primerih, ko države članice uporabijo prisilne ukrepe za izvajanje odstranitve državljana tretje države, ki se upira odstranitvi, so takšni ukrepi sorazmerni in ne prekoračujejo primerne uporabe sile. Izvajajo se v skladu s temeljnimi pravicami in z ustreznim spoštovanjem dostojanstva zadevnega državljana tretje države.

78. Pri izvajanju odstranitev države članice upoštevajo skupne smernice o varnostnih določbah za skupne odstranitve po zračni poti, priložene Odločbi 2004/573/ES.

Poglavje III POSTOPKOVNI ZAŠČITNI UKREPI

Člen 11 Oblika

79. Odločitve o vrnitvi in odredbe o odstranitvi se izdajo pisno.

Države članice zagotovijo, da se v odločitvi in/ali v odredbi navedejo dejanski in pravni razlogi in da se zadevni državljan tretje države pisno obvesti o razpoložljivih pravnih sredstvih.

80. Države članice na zahtevo v jeziku, za katerega se lahko smiselno domneva, da ga državljan tretje države razume, zagotovijo pisni ali ustni prevod glavnih elementov odločitve o vrnitvi in/ali odredbe o odstranitvi.

Člen 12 Pravna sredstva

81. Države članice zagotovijo, da ima zadevni državljan tretje države pravico do učinkovitega pravnega sredstva, da se pritoži pred sodiščem ali da zagotovi pregled odločitve o vrnitvi in/ali odredbe o odstranitvi.

82. Pravno sredstvo ima odložilni učinek ali vsebuje pravico državljana tretje države, da vloži zahtevo za opustitev izvrševanja odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi, in v tem primeru se izvršitev odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi odloži, dokler ni potrjena ali zanjo ne velja sredstvo, ki ima odložilne učinke.

83. Države članice zagotovijo, da ima zadevni državljan tretje države možnost dostopa do pravnega svetovanja in zastopanja. Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.

Člen 13 Zaščitni ukrepi pred vračanjem

84. Države članice zagotovijo, da pogoji bivanja državljanov tretjih držav, za katere se izvrševanje odločitve o vrnitvi odloži ali ki ne morejo biti odstranjeni zaradi razlogov iz člena 8 te direktive, niso manj ugodni od tistih iz členov 7 do 10, člena 15 in členov 17 do 20 Direktive 2003/9/ES.

85. Države članice osebam, navedenim v odstavku 1, zagotovijo pisno potrdilo, da je bilo izvrševanje odločitve o vrnitvi odloženo za določeno obdobje ali da se odredba o odstranitvi začasno ne izvrši.

Poglavje IV ZAČASNA OMEJITEV PROSTOSTI ZA NAMEN ODSTRANITVE

Člen 14 Začasna omejitev prostosti

86. Če obstajajo resni razlogi, zaradi katerih bi lahko verjeli, da obstaja tveganje pobega in če ne bi bilo zadostno, da bi uporabili manj prisilne ukrepe, kot so redno javljanje organom, vloga finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu ali drugi ukrepi za preprečitev navedenega tveganja, države članice državljanu tretje države, za katerega velja ali bo veljala odredba o odstranitvi ali odločitev o vrnitvi, začasno omejijo prostost.

87. Odredbe o začasni omejitvi prostosti izdajo sodni organi. V nujnih primerih jih lahko izdajo upravni organi in takrat sodni organi potrdijo odredbo o začasni omejitvi prostosti v 72 urah od začetka začasne omejitve prostosti.

88. Odredbe o začasni omejitvi prostosti sodni organi pregledajo vsaj enkrat mesečno.

89. Začasno omejitev prostosti lahko sodni organi podaljšajo na največ šest mesecev.

Člen 15 Pogoji začasne omejitve prostosti

90. Države članice zagotovijo, da se državljani tretje države, za katere velja začasna omejitev prostosti, obravnavajo na human in dostojanstven način ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic in v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom. Na zahtevo jim mora biti takoj omogočeno, da vzpostavijo stik s pravnimi zastopniki, družinskimi člani in pristojnimi konzularnimi organi ter z ustreznimi mednarodnimi in nevladnimi organizacijami.

91. Začasna omejitev prostosti se izvaja v specializiranih objektih za začasno omejitev prostosti. Če država članica ne more zagotoviti nastanitve v specializiranem objektu za začasno omejitev prostosti in mora za to uporabiti nastanitev v zaporu, zagotovi, da so državljani tretjih držav, za katere velja začasna omejitev prostosti, stalno fizično ločeni od navadnih zapornikov.

92. Posebna pozornost se posveti razmeram ranljivih oseb. Države članice zagotovijo, da mladoletniki začasne omejitve prostosti ne prestajajo v običajnih zaporih. Mladoletniki brez spremstva so ločeni od odraslih, razen če se presodi, da ima otrok največjo korist, če se tega ne stori.

93. Države članice zagotovijo, da imajo mednarodne in nevladne organizacije možnost obiskati objekte za začasno omejitev prostosti, da bi lahko ocenile ustreznost pogojev za začasno omejitev prostosti. Za takšne obiske se lahko zahteva dovoljenje.

Poglavje V PRIJETJE V DRUGIH DRŽAVAH ČLANICAH

Člen 16 Prijetje v drugih državah članicah

Če je državljan tretje države, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev vstopa, določenih v členu 5 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in za katerega velja odločitev o vrnitvi ali odredba o odstranitvi, izdana v državi članici („prva država članica“), prijet na ozemlju druge države članice („druga država članica“), lahko druga država članica izvrši enega izmed naslednjih korakov:

(a) prizna odločitev o vrnitvi ali odredbo o odstranitvi, ki jo je izdala prva država članica, in izvrši odstranitev, in sicer v tem primeru državi članici druga drugi izplačata nadomestilo za kakršno koli finančno neskladje, ki je povzročeno s smiselno uporabo Odločbe Sveta 2004/191/ES;

(b) zahteva od prve države članice, da ponovno nemudoma sprejme zadevnega državljana tretje države, in v tem primeru je prva država članica zavezana izpolniti zahtevo, razen če lahko dokaže, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic po izdaji odločitve o vrnitvi ali odredbe o odstranitvi s strani prve države članice;

(c) začne postopek vračanja v okviru svoje nacionalne zakonodaje;

(d) po posvetovanju s prvo državo članico v skladu s členom 25 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ohrani ali izda dovoljenje za bivanje ali drugo dovoljenje, ki predstavlja pravico do bivanja zaradi razlogov, povezanih z zaščito, sočutja, humanitarnih ali drugih razlogov.

Poglavje VI KONČNE DOLOČBE

Člen 17 Poročanje

Komisija redno poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi te direktive v državah članicah in po potrebi predlaga spremembe.

Komisija prvič poroča najkasneje štiri leta po datumu, navedenem v členu 18(1).

Člen 18 Prenos

94. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najkasneje (v 24 mesecih po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije) . Besedilo navedenih predpisov in primerjalno tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo nemudoma posredujejo Komisiji.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

95. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga zajema ta direktiva.

Člen 19 Povezava s Schengensko konvencijo

Ta direktiva nadomešča člena 23 in 24 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma.

Člen 20 Razveljavitev

Direktiva 2001/40/ES se razveljavi.

Člen 21 Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Člen 22 Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice skladno s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[1] Izčrpen seznam teh ukrepov je podan v delovnem dokumentu osebja Komisije „Letno poročilo o razvoju skupne politike o nezakonitem priseljevanju, tihotapljenju ljudi in trgovanju z ljudmi, zunanjih mejah ter vračanju nezakonitih priseljencev“ z dne 25.10.2004, SEC(2004) 1349.

[2] UL C […], str. […].

[3] UL L 31, 6.2.2003, str. 18.

[4] UL L 261, 6.8.2004, str. 28.

[5] UL L 149, 2.6.2001, str. 34.

[6] UL L 60, 27.2.2004, str. 55.

[7]

[8] UL L 239, 22.9.2000, str. 19.

[9] UL L 176, 10.7.1999, str. 31.

[10] UL L 370, 17.12.2004, str. 78.

[11] UL L 251, 3.10.2003, str. 12.

[12] UL L 16, 23.1.2004, str. 44.

[13] UL L 261, 6.8.2004, str. 19.

[14] UL L 304, 30.9.2004, str. 12.

[15] UL L 375, 23.12.2004, str. 12.

[16] UL L XX.