4.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/20

1.

je morje kot življenjska in gospodarska podlaga človeka temeljnega pomena; evropska celina je zaznamovana ravno z morjem, saj dolžina obale Evropske unije, vključno s priobalnimi otoki znaša približno 325 000 km, in če štejemo njene najbolj oddaljene regije, ima Evropska unija največje pomorsko ozemlje na svetu, tretjina od 450 milijonov prebivalcev EU živi ob ali blizu obalne linije, več kot 100 regij pa meji neposredno na morje;

2.

je morje odločilnega pomena za življenje več kot 14 milijonov ljudi, ki živijo na otokih Evropske unije in je najpomembnejši dejavnik v družbeno-gospodarskem razvoju vseh otoških regij;

3.

so morja, ki obsegajo približno 1,4 milijarde km2, največji življenjski prostor na svetu;

4.

sta morje in podnebje med seboj tesno povezana in 70 % kisika, ki ga dihamo, proizvede morska flora;

5.

se bodo različni pomorski sektorji gospodarstva, kot so promet, energija in prehrana, morali soočiti s težko nalogo, da na trajen način omogočijo gospodarsko rast v skladu s ciljem ohranjanja virov;

6.

preambula Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu med drugim določa, da je treba „vse probleme v zvezi s pomorskim mednarodnim pravom“ reševati „v duhu vzajemnega razumevanja in sodelovanja“, da se je treba zavedati „ozke medsebojne odvisnosti problemov oceanskega prostora in potrebe, da jih je treba obravnavati kot celoto“, da je treba spodbujati „mednarodno povezovanje“, prispevati „k pravičnemu in učinkovitemu izkoriščanju bogastev, ohranitvi živih bogastev v njih ter k proučevanju, varovanju in ohranitvi morskega okolja“;

7.

imajo zlasti regionalne in lokalne oblasti ob morju največ izkušenj, ki naj bi jih uporabili pri razvoju prihodnje pomorske politike;

1.1

ugotavlja, da je morje kot celota prvič v političnem žarišču Evropske Unije in da se lahko posamezni politični ukrepi EU, ki jim delno sledimo že leta, s skupnim pristopom ob upoštevanju njihovih sinergij konstruktivno združijo v moderno evropsko pomorsko politiko, z namenom, da bi jo najbolje izkoristili;

1.2

pričakuje, da bo Evropska komisija poleg prvega pregleda stanja že v tekočem mandatnem obdobju uvedla prve ukrepe k evropski pomorski politiki in predlagala ustrezne zakonodajne predloge;

1.3

pozdravlja odločitev Evropske komisije, da pripravi zeleno knjigo o pomorskih zadevah, s ciljem razvoja pregleda stanja in podlage za trajnostno evropsko pomorsko gospodarstvo kot ključno pobudo za leto 2010;

1.4

podpira pobude posameznih regij in regionalnih mrež za močno podporo tega procesa;

1.5

prav tako pozdravlja sporočilo z dne 2. marca 2005 z naslovom Prihodnji pomorski politiki Evropske unije naproti: evropska vizija za oceane in morja, ter ugotovitve in cilje pomorskega sektorja v EU, ki jih vsebuje sporočilo;

1.6

poudarja, da je osrednjega pomena odločitev Evropske komisije za izvedbo široko zastavljenega posvetovalnega postopka v okviru priprave zelene knjige; pri tem morajo ključno vlogo igrati evropske regionalne in lokalne oblasti;

1.7

zagovarja cilj, da je treba spoznavati in ohranjati velike potenciale evropskih morij ter da mora biti aktivna pomorska politika usmerjena tako, da bodo lahko tudi prihodnje generacije deležne gospodarskih, bioloških in kulturnih dobrin morja;

1.8

poudarja, da mora biti osnova za trajnostno in učinkovito evropsko pomorsko politiko integrativni pristop kot obsežno načelo za strateško povezovanje različnih posameznih politik;

1.9

opozarja na to, da tudi zunaj Evropske unije že sedaj obstaja vrsta primerov aktivne pomorske politike;

1.10

izraža željo, da bi celovit pristop k evropski pomorski politiki tudi dopustil dejanski zagon barcelonskega procesa, ki naj bi upošteval prispevek, ki ga lahko v tem pogledu dajo regije in lokalne oblasti;

1.11

opozarja, da se evropska pomorska politika nanaša na številna sektorska politična področja, za katere delno veljajo evropski predpisi, vendar pa doslej še niso bila združena z integrativnim pristopom;

1.12

v nadaljevanju navaja pomembne posamezne politike, ki jih mora upoštevati aktivna pomorska politika;

1.13

poudarja zanimanje regij Evropske unije za konkurenčnost v pomorski plovbi, ladjedelništvu in pristaniškem gospodarstvu. Razvoj notranjih plovnih poti in morskih prometnih poti je nujno potreben zaradi geografskih značilnosti in močne izvozne usmerjenosti Evrope ter naraščanja prometnih tokov. Preusmeritev kopenskih prometnih tokov na pomorski promet daje enega od odgovorov za reševanje naraščanja prometa. Poleg tega mora evropska pomorska politika oblikovati okvirne pogoje, ki gospodarskim akterjem v evropski plovbi, ladjedelništvu in pristaniškem gospodarstvu zagotavlja pravične možnosti. Hkrati globaliziranega pomorskega prometa in varnosti na morju ne urejajo le jasni in zavezujoči varnostni predpisi, temveč je te predpise treba tudi uporabljati;

1.14

ugotavlja, da je v strateškem interesu Evrope obdržati konkurenčno trgovsko ladjevje in trdno ladjedelniško industrijo, kar zahteva razvoj aktivne industrijske politike, ki temelji na inovativnosti, raziskavah in strokovnem znanju;

1.15

poudarja, da je treba razširiti infrastrukturo za vzdrževanje in popravilo ladij v evropskih pristaniščih in povečati varnostne standarde, da bi tako prispevali h krepitvi tega sektorja;

1.16

predlaga, da je treba razmisliti o možnih okolju prijaznih načinih odstranjevanja ladijskih odpadkov, kot je uvedba posebne pristaniške takse;

1.17

ugotavlja, da kljub skupni ribiški politiki EU (SRP) tradicionalno ribištvo — čeprav predstavlja vir za nekatera delujoča podjetja — meji na prelov, četudi ima EU največji trg za predelane ribiške proizvode na svetu. Če se SRP ne bo odločno izvajala in če je ne bodo po potrebi spremljali nadaljnji posebni ukrepi za posamezna evropska morja, se bodo porušili bistveni deli evropskih ribjih staležev in posledica tega je neizogiben propad mnogih ribiških podjetij;

1.18

poudarja, da poleg tradicionalnega ribolova predstavljajo pomembne gospodarske dejavnike rasti tudi razvoj marikulture za ribe visokega cenovnega razreda, rake in alge na morju in kopnem ter pridobivanje in pridelovanje morskih naravnih snovi z morsko „modro“ biotehnologijo pri trajnostnem izkoriščanju;

1.19

ugotavlja, da na področju pomorske energije poleg črpanja nafte in plina pridobiva vedno večji gospodarski pomen tudi vetrna energija kot oblika obnovljivih virov. Zaradi naraščajoče odvisnosti EU od uvoza energije je treba spodbujati tudi razvoj energij, ki temeljijo na morju;

1.20

ugotavlja, da so morska rudna bogastva zelo obsežna, njihovo izkoriščanje pa je deloma šele na začetku in mora potekati tako, da ne bo porušilo dolgoročnega ekološkega ravnovesja;

1.21

poudarja inovacijsko moč večstranske morske tehnologije s široko paleto področij uporabe, kot na primer celotni pomorski promet, vključno z vzdrževanjem ladij, pristaniškim gospodarstvom in ladjedelnicami, razvojem pomorskih dejavnosti, hidrografijo, marikulturo in okoljem. Tudi okoljska tehnologija odpira velike gospodarske možnosti. Tako je morska tehnologija z visokim inovacijskim potencialom na eni strani pomemben gospodarski faktor in na drugi močna gonilna sila za raziskave in razvoj;

1.22

poudarja, da so morja glede na svoje fizikalne, kemične in biološke parametre izpostavljena zunanjim vplivom, in opozarja na naraščajoče onesnaževanje, vključno z nastankom podedovanih ekoloških bremen in delno neprimernega izkoriščanja bioloških in nebioloških surovin morja, ter klimatske spremembe. Ker je prihodnost morja kot vira biološke različnosti in bistvenega gospodarskega vira za milijone ljudi na območju Evropske unije resno ogrožena, so nujno potrebni ustrezni protiukrepi. Primeri za te so okvirna direktiva EU o vodah ali dolgoletna prizadevanja za izboljšanje stanja Baltskega morja, ki je pred nedavnim postal skoraj notranja plovna pot EU;

1.23

ugotavlja, da šport, dobro počutje, zdravje, visoka kakovost kopalne vode, čiste plaže, naravne obale, omejitev urbanizacije obalnih delov, kultura in ponudbe za prosti čas odločajo o tem, za katere obalne regije se odločijo turisti. Pomemben predpogoj za to ostaja nadaljnji razvoj evropske morske turistične industrije, med drugim razvoj pristanišč za jadrnice in motorne čolne. V evropski pomorski politiki je treba ustrezno upoštevati spodbujanje teh regij, kot mest, z visoko stopnjo zaposlenosti, kamor je treba vlagati;

1.24

opozarja na to, da naraščajoča morska gladina in erozija obale zahtevata neposredno gradbeno zaščito obale in da je hkrati treba raziskati ter gospodarsko oceniti možne posledice podnebnih sprememb za zagotavljanje nadaljnjega razvoja varovanja obale. V tem okviru je ključnega pomena spodbujanje izmenjav dobrih praks na področju integriranega upravljanja obalnih območij za oblikovanje metod, prilagojenih potrebam teh območij, da se ohrani kakovost prostora in identiteta pomorskih regij; ravno tako je bistvenega pomena oblikovanje ukrepov za zaščito naravnih virov obalnih območij, ki so najbolj produktivna v morskem okolju;

1.25

meni, da mora evropska pomorska politika upoštevati posebnosti otokov in prispevati k premostitvi naravnih ovir, ki povzročajo dodatne strukturne stroške in otoke postavljajo v konkurenčno slabši položaj glede na celinsko Evropo;

1.26

meni, da mora biti pomorska politika Evropske unije zaradi velike odvisnosti otoških gospodarstev od pomorskega prevoza koristen instrument, ki bo pomagal pri delovanju otoških trgov na enotnem trgu pod enakimi pogoji, kot veljajo za celinsko Evropo;

1.27

meni, da mora imeti EU kot globalni akter velik interes za izkoriščanje morskih virov na način, pravičen za vse države in z vidika globalne trajnosti. V tem okviru je treba razmisliti o ustreznih mednarodnih konvencijah in še posebej o zakonodaji Mednarodne pomorske organizacije (IMO);

1.28

ugotavlja, da pomorske raziskave ne smejo postati le sestavni del evropske raziskovalne politike, temveč tudi ena od njenih osrednjih točk;

1.29

podpira Galwaysko deklaracijo evropskega pomorskega raziskovalnega inštituta z dne 13. maja 2004 za podporo pomorskih znanosti in tehnologij v 7. raziskovalnem okvirnem programu; poudarja, da je poleg sektorskih tehničnih področij, kot so raziskave materialov in tehnologij, zdravstvene raziskave in raziskave živil, klimatske in morskobiološke raziskave, ter netehničnih področij, kot sta trgovina in turizem, nujno treba podpirati vedno bolj razširjene mednarodne raziskovalne ustanove, ki lahko zbirajo obsežne podatke o horizontalnih vprašanjih;

1.30

na nacionalni in regionalni ravni se zavzema za spodbujanje izobraževalnega sistema za pomorske poklice, ki naj upošteva potrebe vseh evropskih trgov dela;

1.31

meni, da instrumenti prostorskega načrtovanja tvorijo pomemben sestavni del integrativnega pomorskega političnega pristopa. Ustrezni sistemi za monitoring in njihovo ocenjevanje lahko posredujejo pomembne informacije o časovnem razvoju različnih morskih parametrov in njihovi uporabi. Upravljanje teritorialnih voda ter izključne ekonomske cone EU bi lahko izboljšali v okviru integrativnega pristopa, kar je nenazadnje zaradi visokih infrastrukturnih stroškov v skupnem evropskem interesu;

1.32

v zvezi s tem podpira posebno priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2002 o izvajanju strategije za integrirano upravljanje obalnih območij v Evropi (ICZM); Vidiki ICZM-ja so celostno obravnavanje kopnega, obale in odprtega morja, različnih interesov znotraj in med področji gospodarstva, okolja, socialne politike in varnosti ter vključevanje politike, uprave in družbenih skupin, z namenom pravočasnega prepoznavanja konfliktov in razvoja rešitev;

1.33

obžaluje, da so šele spektakularne ladijske nesreče, v katere so bile vključene ladje, ki ne izpolnjujejo standardov EU, kot sta bili Erika in Prestige, po vsej Evropi prispevale k širši ozaveščenosti javnosti o morju kot viru. Evropska pomorska politika bo lahko uspešna le, če bodo preko ustreznih instrumentov zlasti prizadeti ljudje na kraju samem vključeni v oblikovanje in izvajanje te politike na lokalni in regionalni ravni. Pri tem je treba upoštevati številne primere najboljše prakse v regijah Evrope;

1.34

meni, da kopenska razsežnost igra pomembno vlogo v pomorski politiki, saj kopenske dejavnosti močno vplivajo na obale in morja.

2.1

podpira aktivno vključevanje evropske pomorske politike v obsežne cilje lizbonske strategije;

2.2

od Komisije zahteva, da prizna pozitivni in večstranski prispevek lokalnih in regionalnih oblasti k upravljanju morskih virov in zagotovi, da se ta vloga vključi v prihodnjo pomorsko politiko;

2.3

priporoča Komisiji, da upošteva tri osrednje teme: a) gradnjo zmogljivosti in objektov obalnih območij za podjetja in skupnosti — vključno s podporo inovacij, poklicnih kvalifikacij in podjetnosti, zlasti za nov pomorski tehnološki razvoj, vključno z ustreznim financiranjem takšnih objektov in razvojem potrebnih človeških virov; b) uporabo morja in obal za podporo ekonomskega razvoja, vključno s podporo za obnovo obale, in podeželskimi dejavnostmi s socialnim in ekonomskim donosom; c) spodbujanje obalnih naselij in zaledja z izboljšanim dostopom do večjih kmetijskih površin ter do regionalnih manjših in večjih mest;

2.4.

spodbuja k pripravi pregleda obstoječe zakonodaje in določb, ki zadevajo pomorske vidike, in preverjanju, če instrumenti regionalne politike, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, določbe o vseživljenjskem učenju in sedmi okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj dovolj upoštevajo pomorske vidike;

2.5

želi, da se pomorska razsežnost Evropske Unije upošteva v prihodnjih ciljih konkurenčnosti in sodelovanja, zlasti na nadnacionalnih in čezmejnih področjih boja proti onesnaževanju, krepitve varnosti na morju in upravljanja letaliških sistemov ter plovnih poti v programskem obdobju regionalne politike 2007–2013, ter spodbuja k preverjanju in uskladitvi obstoječih evropskih instrumentov financiranja Unije glede pomorskih zadev;

2.6

poziva Komisijo, da — če je mogoče — zbere podatke o ekonomski in ekološki vrednosti posameznih morskih virov in iz tega izpelje oceno za trenutno in v prihodnosti načrtovano izkoriščanje morskih virov ter po potrebi izvede ustrezne spremembe;

2.7

poziva Komisijo, da pokaže različne sektorje pomorskega gospodarstva glede na njihov trenutni in prihodnji potencial ter na ustvarjanje vrednosti in delovnih mest, ter predloži sklepe za njihovo uresničenje;

2.8

spodbuja Komisijo, da v sodelovanju z državami članicami nadaljuje s pospeševanjem krepitve, izboljšanja in razvoja morskih plovnih poti in jih ustrezno upošteva v okviru vseevropskih omrežij;

2.9

zahteva, da se za izboljšanje prometnih povezav z otoki in njihov dostop do celinskega trga pospeši razvoj sekundarnih mrež in otokom zagotovi popolno povezavo s „pomorskimi avtocestami“;

2.10

zahteva dobro prostorsko načrtovanje, na primer z izvajanjem strategije ICZM in širjenjem ali rezerviranjem območij, ki so lahko namenjena drugačni uporabi;

2.11

podpira pobudo ladjedelniške industrije EU LeaderSHIP 2015 in poziva Komisijo, da podpre konkurenčnost visokokakovostnega evropskega ladjedelništva;

2.12

poziva Komisijo, naj prednostna naloga Evropske unije postane preprečevanje ladijskih nesreč na odprtem morju, ob obali in v pristaniščih, poleg tega pa tudi povečanje stopnje varnosti v že uveljavljenih mednarodnih konvencijah, ki so zavezujoče po javnem mednarodnem pravu (na primer v konvencijah SOLAS in MARPOL Mednarodne pomorske organizacije), prek pobud EU, in pospešitev ratifikacije teh konvencij ter izboljšanje njihovega izvajanja ter spremljanja. Ob tem bi bilo treba tudi razmisliti, v kolikšni meri se za obvladovanje tveganja lahko uporabljajo strukturni skladi;

2.13

zahteva okrepljena prizadevanja za povečanje zmogljivosti in/ali razvoj infrastrukture za dostop s celine do pristaniških zmogljivosti, vzpostavitev logističnih mrež za distribucijo in novih pristaniških infrastruktur ter diverzifikacijo obstoječih, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti pristaniški infrastrukturi otokov. Vse to je treba uresničiti ob upoštevanju ukrepov za zaščito naravnih virov obalnih območij;

2.14

poziva, da se še bolj upoštevajo socialni vidiki v pristaniščih, na primer nastanitev ladijske posadke;

2.15

zahteva, da se varnostne strategije in ukrepi v pristaniških infrastrukturah in njihovem najbližjem okolju takoj prilagodijo novim grožnjam terorističnih napadov;

2.16

poziva Komisijo k nadaljevanju začete reforme ribiške politike, da bo dolgoročno zagotovila obstoj ribjih staležev v evropskih vodah in zaslužek ribičev;

2.17

zahteva od Komisije in od Sveta, naj zagon evrosredozemske politike podeli osrednjo vlogo skupni ribiški politiki, upoštevajoč tudi, da bo do leta 2010 v Sredozemlju ustvarjeno območje svobodne menjave;

2.18

poziva Komisijo k oblikovanju okvirnih pogojev, ki omogočajo nadaljnje spodbujanje polj vetrnih elektrarn v Evropski uniji. Potencial drugih obnovljivih virov energij, kot je izkoriščanje plimovanja, je treba bolj intenzivno preučiti in po potrebi vključiti v podporo;

2.19

poziva Komisijo, da zagotovi okolju prijazno podvodno črpanje nafte in plina v vodah Evropske unije;

2.20

poziva Komisijo, da razvije programe za potrebne ukrepe varovanja obale, ki upoštevajo različne napovedi za naraščajočo vodno gladino;

2.21

zahteva, da se tudi na področju pomorstva razvije instrument, podoben infrastrukturi za prostorske podatke INSPIRE, ki bi omogočal, da se različni uporabniški interesi pretehtajo na podlagi zanesljivih podatkov;

2.22

spodbuja k bolj usmerjeni podpori gospodarskega sektorja ladjedelništva in morske tehnologije, kot je uvedba tankerjev z dvojnim trupom ali v prihodnjih letih načrtovan umik približno 200 naftnih in plinskih ploščadi na morju;

2.23

poziva Komisijo, da spodbudi pripravo državnih strateških načrtov ter podpre nadregionalne in nadnacionalne pristope ICZM;

2.24

poziva Komisijo, da poveča finančna sredstva za raziskave morja in se osredotoči na spodbujanje novih tehnologij, kot so polarne tehnike, in po vsej Evropski uniji uskladi pogoje, na primer za marikulturo, ter pri tem pravočasno vključi gospodarstvo;

2.25

prosi Komisijo, da izboljša ozaveščenost javnosti z razvojem sistematične strategije za moderno pomorsko politiko, da bi jo zakoreninila na kraju samem in prispevala k dejanskemu izvajanju;

2.26

prosi Komisijo za upoštevanje kopenske razsežnosti in vzajemnih učinkov med kopnim, obalnimi regijami in morjem, da bodo vse regije — ne le regije neposredno ob morju — vključene v pomorsko politiko;

2.27

prosi Komisijo za upoštevanje večjih regionalnih, zlasti že obstoječih pristopov k štirim velikim evropskim morskim območjem severovzhodnega Atlantika, Baltskega, Sredozemskega in Črnega morja;

2.28

priporoča, da Komisija še posebej upošteva kulturne interese in lokalno znanje v pomorskih skupnostih ter to vključi v načrtovanje, upravljanje in razvoj politike, povezane s tem. Poleg tega je nujno treba stalno podpirati kulturni stik med obmorskimi skupnostmi in morjem, zlasti tam, kjer morje prispeva k trajnosti na lokalni ravni. To bo prispevalo dodano vrednost k turističnemu trženju obalnih krajev;

2.29

poziva Komisijo, da zagotovi vključitev regionalne in lokalne razsežnosti v proces oblikovanja in izvajanja evropske pomorske politike in pri pripravi zelene knjige upošteva raznoliko strokovno znanje in izkušnje, ki so na voljo v regijah; pri tem so za uvedbo integrativnih političnih pristopov lahko zelo pomembni zlasti primeri najboljše prakse, pa tudi morske modelne regije. Poleg tega bi bilo treba upoštevati izredno uspešen model LEADER, da bi pri izvajanju zagotovili upoštevanje lokalne ravni;

2.30

spodbuja, da je treba med široko zastavljenim procesom posvetovanja v okviru oblikovanja zelene knjige in do njene objave izvesti različne regionalne konference v obalnih regijah, da bi po eni strani vključili regionalno in lokalno strokovno znanje, po drugi pa prispevali h krepitvi ozaveščenosti javnosti na temo morja. Pri teh konferencah bi bilo treba poskrbeti za uravnovešeno upoštevanje regij z velikimi industrijskimi pristanišči in tistih z majhnimi, obrtniško usmerjenimi pristanišči;

2.31

je pripravljen v okviru posvetovanj, ki naj bi spremljali zeleno knjigo o pomorski politiki, igrati pomembno partnersko vlogo in spodbuja dolgoročno zastavljeno kampanjo za javnost z vključitvijo regionalnih in lokalnih oblasti.