P6_TA(2005)0228

Varstvo manjšin in protidiskriminacijska politika v razširjeni Evropi

Resolucija Evropskega parlamenta o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi (2005/2008(INI))

Evropski parlament,

- ob upoštevanju ciljev razvijanja Unije kot območja svobode, varnosti in pravice ter uveljavlja načela svobode, demokracije, varovanja temeljnih pravic in pravne države, kot je opredeljeno v členih 6 in 7 Pogodbe EU;

- ob upoštevanju zlasti člena 13 Pogodbe ES, ki določa nalogo Skupnosti, da se bojuje proti diskriminaciji na podlagi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, člena 63 Pogodbe ES, ki vzpostavlja okvir za azil in politiko priseljevanja, znotraj katerega se spodbuja vključevanja državljanov tretjih držav, in drugih pravnih podlag za dejavnosti Unije na tem področju,

- ob upoštevanju Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki dalje razvija sedanji pravni red, zlasti z vključitvijo Listine o temeljnih pravicah, in s tem daje pojmu temeljnih pravic še večji pomen [1],

- ob upoštevanju člena I-14 Pogodbe o Ustavi v zvezi s področji deljenih pristojnosti EU glede območja svobode, varnosti in pravice, vključno s človekovimi pravicami in ob upoštevanju, da so pravice manjšin ključni sestavni del splošnih človekovih pravic,

- ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost [2], Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu [3] ter Direktive 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembiDirektive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev [4],

- ob upoštevanju Zelene knjige Komisije o enakosti in nediskriminaciji v razširjeni Evropi (KOM(2004)0379) ter letnih in tematskih poročil, ki jih je sprejel Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije,

- ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

- ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0140/2005),

A. ob upoštevanju, da obstaja razlika med varstvom manjšin in protidiskriminacijsko politiko; meni, da je enako obravnavanje temeljna pravica vseh in ne privilegij ter da mora biti strpnost splošna drža v življenju, ne pa privilegij, podeljen zgolj nekaterim; meni, da se je zato treba boriti proti vsem oblikam diskriminacije z enako intenzivnostjo; opozarja, da narodnostne manjšine prispevajo k bogastvu Evrope,

B. ker ima vsak posameznik v Evropski uniji pravico in dolžnost, da je polnopraven, dejaven in vključen član družbe, ki je drugim enakim pred zakonom; ker je vsak človek predvsem, in najbolj pomembno, posebna in enkratna oseba ter ker dejstvo, da je nekdo pripadnik manjšine, nikdar ne upraviči ali pojasni izključenosti ali diskriminacije niti odločitve, da se nekdo umakne iz družbe,

Politične razsežnosti in nujna potreba po protidiskriminacijski politiki in varstvu manjšin

1. meni, da je za razširjeno Unijo s 25 državami članicami in 450 milijoni prebivalcev zelo pomembno, da:

- okrepi povezavo med narodi Unije in projektom, ki ga predstavlja, istočasno pa spodbuja občutek pripadnosti Evropski uniji in priznavanje zgodovine, kulture, identitete in drugačnosti vsakega posameznika,

- uskladi dejavnosti in izvajanje pooblastil na lokalni, regionalni, nacionalni ravni in ravni EU v skladu z načelom subsidiarnosti,

- začne pravočasno izvajati obstoječo zakonodajo in zato prenese direktive na tem področje v notranje zakonodaje;

- spoštuje načelo zaupanja, kot ga določa resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2004 o sporočilu Komisije glede člena 7 Pogodbe o Evropski uniji: spoštovanje in spodbujanje vrednot, na katerih temelji Unija [5];

2. opozarja, da imajo politične skupine na evropski ravni v skladu s členom 191 PES pomembno vlogo pri vključitvi v Unijo; je zaskrbljen zaradi vedno večjega sprejemanja s strani javnosti skrajno rasističnih, antisemitskih, islamofobičnih ter homofobičnih izjav in dejanj znanih politikov in članov vlad; poziva vse politične stranke, da obnovijo svoje obveznosti do Listine evropskih političnih strank za družbo brez rasizma, ki je bila sprejeta 5. decembra 1997, in poudarja, da so temeljni predpogoji za politiko vključevanja manjšin sledeči:

- nujnost ustrezne zastopanosti pri političnem odločanju,

- nujnost zagotavljanja enakega obravnavanja manjšin v zvezi z izobraževanjem, zdravstvenim varstvom, socialnimi storitvami, pravosodjem in drugimi javnimi storitvami,

- nujnost, da mora sestava Evropskega parlamenta izražati kulturno in jezikovno raznolikost EU ter njenih držav članic (ker se bo število sedežev na državo članico zmanjševalo z vsako naslednjo širitvijo);

3. je seznanjen z dejstvom, da vprašanja manjšin v Uniji na splošno niso bila dovolj pogosto obravnavana in da jim je sedaj treba posvetiti več pozornosti za okrepitev učinkovitosti ukrepov, ki so jih sprejele javne oblasti na tem področju; meni, da mora v zvezi s tem prihodnja Agencija za temeljne pravice igrati ključno vlogo;

4. poudarja, da nedavne in prihodnje širitve so in bodo vodile do večjega števila držav članic, za katere je značilna kulturna in jezikovna raznolikost; zato verjame, da ima EU posebno odgovornost pri varovanju pravic manjšin;

5. poudarja, da so pravice manjšin sestavni del temeljnih človekovih pravic, in meni, da je potrebno jasno razlikovati med (narodnostnimi) manjšinami, priseljenci in prosilci za azil;

6. poziva Komisijo, da oblikuje politične standarde za varstvo narodnostnih manjšin, ob upoštevanju člena 4(2) Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin: "Pogodbenice se obvezujejo sprejeti, če je to potrebno, na vseh področjih gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega življenja ustrezne ukrepe za pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne manjšine in pripadniki večinskega naroda. V tem pogledu morajo dovolj upoštevati posebne razmere pripadnikov narodnih manjšin";

7. opozarja na nedoslednost politike do manjšin – medtem ko je varstvo manjšin sestavni del kopenhagenskih meril, v politiki Skupnosti ni standardov za pravice manjšin kot tudi še vedno ni dogovora Skupnosti o tem, kdo lahko velja za pripadnika manjšine; poudarja, da opredelitev manjšin tudi ni podana v Deklaraciji Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnostnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin ter tudi ne v Okvirni konvenciji za varstvo narodnostnih manjšin; priporoča, da mora taka opredelitev temeljiti na opredelitvi "narodnostne manjšine", ki je vključena v Priporočilo Sveta Evrope 1201(1993), kot skupine ljudi v državi, ki:

- bivajo na ozemlju te države in so njeni državljani,

- vzdržujejo dolgoletne, trdne in trajne vezi s to državo,

- kažejo posebne etnične, kulturne, verske ali jezikovne značilnosti,

- so dovolj reprezentativni, čeprav številčno manjši kot ostali del prebivalstva države ali regije v državi,

- jih spodbuja zanimanje, da se ohrani to, kar določa njihovo skupno identiteto, vključno z njihovo kulturo, tradicijo, vero ali jezikom;

8. meni, da je iz zgoraj opisanih okoliščin razvidno, da:

- ni enotne rešitve za izboljšanje položaja manjšin v vseh državah članicah,

- je treba za javne oblasti v EU oblikovati nekaj skupnih in minimalnih zahtev za določitev ciljev, ob upoštevanju preteklih izkušenj mnogih držav članic in na osnovi izvajanja Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije ZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije ter konvencij Sveta Evrope, kot sta Okvirna konvencija za varstvo narodnostnih manjšin, Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih in Protokol št. 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah; opozarja pa tudi na izvajanje načel, razvitih v okviru OVSE, še zlasti priporočil iz Lunda o učinkoviti udeležbi narodnostnih manjšin v javnem življenju, priporočil iz Haaga o pravicah narodnostnih manjšin do izobraževanja in priporočil iz Osla v zvezi z jezikovnimi pravicami narodnostnih manjšin;

9. ugotavlja, da je Komisija te standarde že upoštevala v okviru kopenhagenskih meril [6] med pristopnimi pogajanji z državami iz Srednje in Vzhodne Evrope, Ciprom in Malto ter s sedanjimi državami pristopnicami in državami kandidatkami;

10. opozarja na dejstvo, da Unija pri izvajanju politike varstva manjšin in nediskriminacije ne sme dvomiti v pravno in ustavno strukturo držav članic ali v načelo, da so vsi enaki pred zakonom;

Pomanjkljivosti v odzivih držav članic na ukrepe, ki temeljijo na členu 13 Pogodbe ES

11. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da izvajanje protidiskriminacijske politike ni ustrezno; poziva vse države članice, da pospešijo izvajanje protidiskriminacijskih politik, zlasti v zvezi z Direktivo 2000/43/ES in Direktivo 2000/78/ES, ter poziva Komisijo, da v cilje Evropskega leta enakih možnosti za vse 2007 vključi potrebo po ustreznem reševanju težav v zvezi s/z:

- zapoznelim ali nepopolnim prenosom s strani držav članic [7],

- ustanovitvijo organov za uveljavljanje enakosti [8],

- določbami o pravnem položaju nevladnih organizacij, ki še niso bile opredeljene,

- z usposabljanjem in krepitvijo zmožnosti, ki sta izredno pomembna za učinkovito protidiskriminacijsko zakonodajo (obstaja jasna potreba, da se sodnikom, odvetnikom, zastopnikom nevladnih organizacij itd. zagotovi usposabljanje na področju ključnih določb in pojmov, kot so opredelitve neposredne in posredne diskriminacije, dokaznega bremena itd.),

- širjenjem informacij ter kampanjo ozaveščanja ljudi, kot je določeno z direktivami, da države članice obveščajo ljudi o določbah protidiskrimiacijske zakonodaje (vključitev nevladnih organizacij in socialnih partnerjev je pomembna za večjo ozaveščenost ter za zagotovitev, da so podatki o priložnostih iz direktiv posredovani potencialnim žrtvam diskriminacije);

12. poudarja pomembnost razvijanja mehanizmov za zbiranje podatkov o rasni diskriminaciji v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov kot učinkovitem sredstvu določanja, spremljanja ter preučevanju politik in praks za boj proti rasni diskriminaciji in spodbujanje rasne enakosti;

13. meni, da se v mnogih primerih zakonodajo Skupnosti izvaja zgolj omejeno zaradi nevednosti pripadnikov družbenih struktur ter nezaupanja in dvomov s strani državljanov; meni, da bi morale države članice na zakonodajni osnovi spodbujati skupne dogovore in dejavnosti ter spodbujati delodajalce iz javnega in zasebnega sektorja k načrtnemu in sistematičnemu spodbujanju načela enakosti in nediskriminacije na delovnem mestu ter pri delovnih pogojih za dostop do zaposlitve, razvoja kariere, plače in poklicnega usposabljanja;

14. zagovarja celostni pristop k enakosti in nediskriminaciji ter vključitev teh pojmov v ustrezne politike EU; meni, da je cilj zagotoviti, da države članice učinkovito in ustrezno obravnavajo vedno večjo raznolikost svojih družb;

15. pozdravlja študijo izvedljivosti, predlagano v zgoraj omenjeni Zeleni knjigi, kot pomemben korak k oblikovanju skupnih standardov na področju varstva v EU in se zavzema za oblikovanje nadaljnje zakonodaje EU o prepovedi diskriminacije ter o spodbujanju načela enakosti pri zagotavljanju blaga in storitev na podlagi invalidnosti, vere, spolne usmerjenosti in starosti;

16. meni, da se v okviru globalizacije, kjer gospodarska dejavnost ni geografsko omejena ter je gibanje kapitala in delovne sile doseglo izjemne razsežnosti, ne moremo spopasti z enakostjo in odpravo diskriminacije le iz "evropskega stališča"; poudarja, da je zasičenost svetovnih trgov z izdelki pogosto posledica prekomernega izkoriščanja delovne sile (kar vodi v nezakonito priseljevanje) in da bolj razvite regije (ZDA, EU) "uvažajo" znanstvenike iz manj razvitega juga, zaradi česar je nemogoče premostiti "nerazvitost";

17. meni, da mora Unija, v dogovoru z državami članicami in ob uporabi obstoječih pravnih podlag, dati prednost skladni politiki vključevanja s sprejetjem zakonodajnih ukrepov in zagotovitvijo finančne podpore;

18. opozarja, da je, kot je navedeno v Haaškem programu, treba odstraniti ovire za vključevanje državljanov tretjih držav, in poziva k večji usklajenosti nacionalnih politik vključevanja in pobud EU na tem področju; skupna osnovna načela za usklajen evropski okvir vključevanja morajo upoštevati dejstvo, da vključevanje:

- predstavlja neprekinjen dvosmerni proces, ki vključuje oboje, državljane tretjih držav z zakonitim stalnim prebivališčem in družbo, ki jih sprejme,

- zajema, vendar presega protidiskriminacijsko politiko,

- pomeni spoštovanje osnovnih vrednot Evropske unije in temeljnih človekovih pravic,

- zahteva osnovne sposobnosti za udeležbo v družbi,

- temelji na pogostem vzajemnem delovanju in medkulturnem dialogu med vsemi člani družbe pri skupnih forumih in dejavnostih, da se izboljša medsebojno razumevanje,

- se razširi na vrsto drugih področij politike, vključno z zaposlovanjem in izobraževanjem;

se strinja z Evropskim svetom, da je treba spodbujati strukturirano izmenjavo izkušenj in podatkov o vključevanju;

Manjšine, diskriminirane zaradi številnih razlogov, vključno na podlagi rase, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti, vere, invalidnosti in starosti

19. pozdravlja v sporočilu Komisije opredeljene zaveze o enakih možnostih za invalidne osebe: evropski akcijski načrt (KOM(2003)0650), ki zagotavlja spremljanje izvajanja ukrepov iz Evropskega leta invalidnih oseb 2003, ter zlasti pozdravlja sprejetje evropskega akcijskega načrta s strani Komisije; poziva h krepitvi pobud in sredstev za doseganje akcijskega načrta, s ciljem vključevanja področij, ki zadevajo invalidnost, nediskriminacijo ter dostop do pobud EU, predvsem pa dostop do zakonodajnih pobud;

20. opozarja na možne diskriminacijske stranske učinke ukrepov zoper kazniva dejanja in terorizem, ker obstajajo dokazi, da so etnične manjšine petkrat do šestkrat bolj izpostavljene policijskim pregledom in intervencijam, kontroli dokumentov itd;

21. poziva institucije Evropske unije, države članice, vse evropske demokratične politične stranke, civilno družbo in socialna združenja, da:

- obsodijo vsa dejanja in izraze antisemitizma in naperjenosti proti islamu, protikrščanskega vedenja, oživljanje teorij zanikanja holokavsta, zanikanje in omalovaževanje genocida, zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov,

- obsodijo vse oblike nestrpnosti in spodbujanja k rasnemu sovraštvu ter vse oblike ustrahovanja ali rasnega nasilja,

- obsodijo vsa nasilna dejanja, storjena zaradi verskega ali rasnega sovraštva ali nestrpnosti, vključno z napadi na verske kraje, mesta in svetišča,

- obsodijo vsa homofobična ali transfobična nasilna dejanja, vključno z nadlegovanjem, poniževanjem in verbalnim ali fizičnim zlorabljanjem s strani države in tudi posameznikov [9];

- obsodijo dejstvo, da se diskriminacija na podlagi vere in etnične pripadnosti nadaljuje na različnih stopnjah, kljub pomembnim ukrepom, ki jih je sprejela Evropska unija v povezavi z uporabo člena 13 Pogodbe ES; v zvezi s tem še zlasti opozarjajo na diskriminacijo ljudi iz manjšinske skupine s strani sodstva;

22. ponovno poudarja, da je diskriminacija na podlagi vere prepovedana; poziva države članice ter države pristopnice in kandidatke, da zagotovijo popolno versko svobodo in enake pravice za vse vere; vendar ponovno poudarja, da verska svoboda ne upravičuje diskriminacije, na primer na področju izobraževanja;

23. opaža nenehne predsodke in homofobijo, ki še vedno prežemajo javno področje, in poziva Komisijo, da še nadalje izvaja pritisk nad vsemi državami članicami, da se ravnajo po mednarodnih in evropskih standardih človekovih pravic;

24. meni, da je treba ukrepati proti naraščajoči homofobiji; z zaskrbljenostjo ugotavlja vedno večje nasilje zoper homoseksualce, npr. ustrahovanje v šolah in na delovnem mestu, izjave, polne sovraštva, s strani verskih in političnih voditeljev, zmanjšan dostop do zdravstvene oskrbe (npr. ukinitev zavarovanja, otežen dostop do posegov, kjer gre za presaditev organov) ter otežen dostop do trga delovne sile; poziva Komisijo, da pripravi sporočilo o ovirah, ki onemogočajo prosto gibanje poročenih ali pravno priznanih homoseksualnih parov v EU;

25. ugotavlja, da sta vse večja nezaposlenosti in revščina, ki ju v zadnjih letih opažamo v osrčju evropske družbe, pripeljali do posebnega stanja, ki ga zaznamujeta neenakost in diskriminacija;

26. ugotavlja visoko stopnjo nezaposlenosti med starejšimi ali invalidnimi osebami zaradi večjih težav pri dostopu do programov usposabljanja in novih delovnih mest;

27. poziva socialne partnerje k znatnemu prizadevanju za odpravo diskriminacije na podlagi invalidnosti ali starosti in k zagotovitvi temeljito izboljšanega dostopa do trga delovne sile;

28. je prepričan, da morajo ta prizadevanja vključevati tudi spodbujanje dialoga in sodelovanja med raznolikimi ravnmi družbe na lokalnih in nacionalnih ravneh, vključno z dialogom in sodelovanjem med različnimi kulturnimi, etničnimi in verskimi skupinami; poziva države članice, da vključijo interesne skupine in se z njimi posvetujejo pri oblikovanju protidiskriminacijske zakonodaje;

29. poziva Svet, Komisijo ter različne lokalne, regionalne in nacionalne ravni vlad v državah članicah, da uskladijo svoje ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije, vključno z bojem proti antisemitizmu, vedenjem, naperjenim zoper muslimane in cigane, romofobiji in islamofobiji ter napadom na manjšine, vključno z Romi, državljani tretjih držav in apatridi, z namenom, da podprejo načela strpnosti in nediskriminacije ter da spodbujajo družbeno, gospodarsko in politično vključevanje oseb, ki bivajo v Uniji;

30. poziva države članice, da storijo vse, kar je v njihovi moči, za zagotovitev učinkovite vključitve otrok beguncev, prosilcev za azil in priseljencev v sistem izobraževanja;

Diskriminacija na podlagi spola

31. izpostavlja dejstvo, da so ženske kljub veljavni protidiskriminacijski zakonodaji še nadalje diskriminirane na različnih področjih vsakdanjega življenja;

32. je močno razočaran ob ugotovitvi, da se je po politiki enake obravnave, ki je trajala četrt stoletja, razlika v plačilu glede na spol le s težavo odpravila; poziva Komisijo, da poroča o stanju razlik v plačilu v vsaki državi članici pred koncem leta 2005;

33. opozarja, da so ženske kljub doseženem napredku na področju zaposlovanja žensk in njihovi visoki stopnji izobrazbe za isto delo še vedno plačane manj kot moški ter da jih delodajalci zaradi nosečnosti in materinstva obravnavajo z nezaupanjem; opozarja tudi na primere spolnega nadlegovanja, kjer imajo ženske težave pri vlaganju pritožb zaradi bojazni pred javnim ponižanjem ali odpovedjo;

34. poudarja pomen osredotočanja na vidik enakosti spolov v povezavi z vsemi skupinami, ki trpijo zaradi diskriminacije, ker se ženske v teh skupinah pogosto srečujejo s posebnimi težavami;

35. poziva EU in države članice, da razvijejo metodologijo za preučitev povezanosti etnične sestave in enakosti spolov ter prepoznajo oblike večvrstne diskriminacije in njenega raznovrstnega vpliva na ženske in dekleta, tako da lahko ta metodologija služi kot podlaga, po kateri so določeni pravni instrumenti, izvajanje, politika in programi;

36. opozarja na dejstvo, da ženske kot pripadnice narodnih manjšin (zlasti romskih/sintskih manjšin) ali kot priseljenke trpijo zaradi več oblik diskriminacije ter da je zato potreben skladen političen pristop;

37. poziva države članice in Komisijo, da posebno pozornost posvetijo pripadnicam narodnostnih in verskih manjšin, ker so pogosto žrtve diskriminacije, ne le s strani ostalih prebivalcev, temveč tudi s strani pripadnikov svoje lastne manjšine; države članice naj sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo pravic teh žensk; takšni ukrepi bi lahko vključevali redno obveščanje pripadnic manjšin o pravicah, ki jih Skupnost in nacionalno pravo priznavata vsem in še zlasti ženskam;

Romska skupnost

38. meni, da ta skupnost potrebuje posebno varstvo, ker je po širitvi Unije ena izmed največjih manjšin v EU in je bila kot skupnost v preteklosti marginalizirana ter ji ni bilo omogočeno, da bi se razvijala na nekaterih ključnih področjih; ter ugotavlja, da so romska kultura, zgodovina in jezik pogosto zapostavljeni ali očrnjeni;

39. ugotavlja, da se Romi soočajo z rasnim ločevanjem pri izobraževanju in so zelo pogosto neupravičeno uvrščeni v šole za duševno prizadete, diskriminirani pri zagotavljanju bivališča, zdravstvene oskrbe in javnih storitev, trpijo zaradi visoke stopnje nezaposlenosti, javne oblasti pa jim pogosto odrekajo pravice ter v političnem življenju ne sodelujejo v dovolj velikem številu;

40. pozdravlja objavo zgoraj omenjene Zelene knjige, ki obravnava probleme, s katerimi se spopadajo Romi v razširjeni EU, organizacijo delovnega programa za nacionalne oblasti v zvezi z uporabo strukturnih skladov za pomoč Romom in drugim marginaliziranim skupinam ter uvedbo posebnega pripravniškega programa Komisije za pripadnike romske skupnosti; vseeno meni, da je treba pogosto pojavljajočo zapostavljenost odpraviti:

- z izvajanjem skupnih projektov vključevanja držav članic, v katerih živijo pripadniki te skupnosti, zato da se v roku desetih let odpravi pogosto zapostavljanje, s katerim se spopadajo Romi,

- s spodbujanjem skupnih projektov, financiranih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj,

- s spodbujanjem učenja jezikov držav, v katerih živijo pripadniki te skupnosti, in učenja svojega jezika kot načina ohranjanja jezika Romov ter krepitve svoje kulturne dediščine ter lastne kulture in samopodobe,

- z izboljšanjem dostopa do zaposlitve, nastanitve, socialnih storitev in pokojninskih sistemov;

Novi in ustaljeni priseljenci

41. meni, da lahko nedavni priseljenci doživijo posebne vrste diskriminacij, ki se v nekaterih pogledih razlikujejo od diskriminacije, s katero se soočajo pripadniki etničnih manjšin druge, tretje ali četrte generacija priseljencev, ki so državljani EU;

42. meni, da je pomembno razlikovati med manjšinami novo prispelih priseljencev in tistimi tradicionalnimi nacionalnimi in etničnimi manjšinami,ki so avtohtone na ozemlju, kjer bivajo;

43. meni, da je najnujnejša naloga pripadnikov manjšine, ki so se na določeno ozemlje priselili, da se čim prej vključijo v družbo, vključno z nadaljnjo poenostavitvijo postopka naturalizacije s strani držav članic; meni, da je namen varstva manjšin zagotoviti, da vključevanje ne preraste v nehoteno asimilacijo ali ne spodkopava skupinske identitete ljudi, ki živijo na ozemlju države članice; meni, da je treba priznati pravico do državljanstva vsaki osebi, ki se rodi in živi v državi članici;

Jezikovne manjšine

44. meni, da je treba posebno pozornost posvetiti skupinam ljudi, ki pripadajo jezikovnim manjšinam, ter poziva Komisijo in države članice, da jih obravnavajo v skladu z načeli Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin, zgoraj omenjenimi priporočili iz Haaga in priporočili iz Lunda;

Tradicionalne ali etnične manjšine na ozemlju države članice

45. meni, da je učinkovito sodelovanje pri odločanju na podlagi načel subsidiarnosti in samouprave med najučinkovitejšimi načini obravnavanja težav tradicionalnih manjšin, vključno z najboljšimi praksami v Uniji; spodbuja države članice, da nemudoma ratificirajo Okvirno konvencijo za varstvo narodnostnih manjšin;

46. meni, da imajo tradicionalne manjšinske skupnosti posebne potrebe, ki se razlikujejo od potreb drugih manjšin, da se morajo javni politični programi bolj osredotočiti nanje in da mora Unija te potrebe obravnavati na primernejši način, ker se je njihovo število po razširitvi znatno povečalo;

Apatridi, ki stalno bivajo v državah članicah

47. meni, da se osebe brez državljanstva s stalnim prebivališčem v državah članicah soočajo s posebnimi razmerami v EU, ter poziva zadevne države članice, da po svojih močeh storijo vse, da jih spodbudijo k pridobitvi državljanstva njihove države, kar jim bo v celoti omogočilo uživanje pravic državljanstva EU;

48. poziva države članice, da uporabijo načelo učinkovitega sodelovanja narodnostnih manjšin v javnem življenju iz člena 15 Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin in priporočila OVSE iz Lunda v zvezi z skupnostmi nedržavljanov, ki bivajo na njihovem ozemlju, kot ključ za njihovo vključitev ter da poenostavijo in pospešijo postopek naturalizacije in tako kar najhitreje omogočijo pridobitev državljanstva EU večini oseb, ki ga še nima;

Zakonodajni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, preden začne veljati Ustavna pogodba

49. čestita Komisiji za njeno delo glede člena 13 in jo poziva, da nadaljuje z izvajanjem splošne usklajene strategije za rešitev problemov manjšin v Uniji, tako da nadaljuje z izvajanjem obstoječih protidiskriminacijskih zakonov in preuči nadaljnje možne ukrepe na osnovi naslednjih členov iz Pogodbe:

a) člen 13 o protidiskriminacijski politiki; ob uporabi te pravne podlage, ki je v zvezi z varstvom manjšin najbolj daljnosežna, bi lahko Unija na osnovi svojih izkušenj razvila naslednje ukrepe, ki so že bili izvedeni, in okrepila različne člene Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin, kot so členi 3(1), 4(2) in (3) ter 6 in 8 Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin,

b) člen 18 PES, ki obravnava prosto gibanje in pravico do prebivanja, je lahko trdna podlaga za olajšanje gibanja ljudi, ki pripadajo manjšinam, kar bi preprečilo njihovo izolacijo ali ustvarjanje novih "getov",

c) členi 49, 95 in 151 PES bi lahko zagotovil trdno podlago za varovanje načel v Uniji, ki so zapisani v členu 9 Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin, kot sta svoboda izražanja ali prepoved diskriminacije pri dostopu do medijev,

d) člena 65 PES in 31 PEU, ki obravnavata pravosodno sodelovanje in pomoč ter zajemata osnovo podobno členu 10(3) Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin, sta izredno pomembna za vse pripadnike manjšine, ki potrebujejo pomoč v civilnih ali kazenskih postopkih,

e) člen 62 PES, ki obravnava politiko preseljevanja, ki je šest let po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe še vedno nepopolna (upoštevati je treba nujnost vključitve priseljencev v družbo, ki že dolgo zakonito bivajo v EU),

f) točke (g), (h), (i) in (j) člena 137(1), ki obravnavajo zaposlitev državljanov tretjih držav, vključitev oseb, ki so izključene iz trga dela, in boj proti socialni izključenosti, bi lahko služile kot osnova pri razvijanju novih pobud, osredotočene na manjšine,

g) člen 149 PES o izboljšanju dostopa do izobraževanja lahko s pomočjo izobraževanja prispeva k boljšemu vključevanju manjšin v družbo, kot je to določeno v členih 12 in 14 Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin,

h) člena 151 in 163 PES, ki zadevata kulturo in raziskovanje, sta lahko pomembna za razvijanje skupnih programov za manjšine na teh področjih (kot je to določeno v členu 12 Okvirne konvencije za varstvo narodnostnih manjšin);

50. poziva Svet, da doseže soglasje o predlogu Komisije za Okvirni sklep Sveta o boju proti rasizmu in ksenofobiji [10]; meni, da je tak okvirni sklep pomemben korak pri vzpostavitvi okvira za kaznovanje rasističnega/ksenofobnega nasilja kot kaznivega dejanja po vsej EU in spoznavanje rasističnih/ksenofobnih vzgibov kot oteževalnih okoliščin, ki vodijo v daljše prestajanje kazni; sklicuje se na svoje stališče z dne 4. julija 2002 [11], ki je bilo naklonjeno predlogu; pozdravlja odločitev Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 24. februarja 2005, da ponovno preuči že obravnavani okvirni sklep;

Prihodnji gospodarski in finančni ukrepi

51. meni, da mora Unija ukrepe držav članic na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ustrezno finančno dopolniti:

- z izdelavo obširne strategije za boj proti diskriminaciji manjšin s pomočjo koriščenja virov iz strukturnih skladov, Kohezijskega sklada, Evropskega socialnega sklada (ESS) ter iz pobude Skupnosti Equal,

- z razvojem novih pilotnih projektov in solidarnostne mreže na podlagi členov iz pogodbe, ki se omenjeni v odstavku 50 ter ustrezne pobude s tretjimi državami, iz katerih izvirajo manjšine,

- z vključenjem vodila proti diskriminaciji v strukturne sklade, še zlasti v ESS, in z dejavnim spodbujanjem ESS kot sredstva za izvajanje Direktiv 2000/78/ES in 2000/43/ES,

- s ponovnim vključevanjem financiranja nadnacionalnih pobud na področju nediskriminacije in socialne vključitve v predlog za oblikovanje programa PROGRESS (KOM(2004)0488),

- z olajšanjem dostopa nevladnim organizacijam, ki zastopajo interese oseb, ki jih pokriva člen 13 PES, do koriščenja evropskih strukturnih skladov in še zlasti ESS,

v zvezi s tem poziva države članice, da nekaj pristojnosti odločanja o strukturnih skladih prenesejo na regionalne in lokalne organe v skladu z decentralizacijsko politiko Unije;

Izvedbeni ukrepi in mehanizmi povratnih informacij

52. pozdravlja nedavne pobude Komisije na tem področju, in sicer:

- ustanovitev skupine komisarjev za temeljne pravice, ki jo je ustanovil predsednik Komisije in ki mora igrati ključno vlogo pri varstvu manjšin in nediskriminaciji,

- ustanovitev medslužbene skupine, ki združuje predstavnike 14 različnih služb Komisije;

53. poziva k zbiranju podatkov o neposredni in posredni diskriminaciji (tj. o deležu ljudi, ki pripadajo narodnostnim manjšinam, ki živijo na robu revščine ter med zaposlenimi in brezposelnimi ljudmi, o njihovi stopnji izobrazbe itd.), da se zagotovijo ustrezne povratne informacije o učinkovitosti politike države članice proti diskriminaciji in za varstvo manjšin;

54. poziva države članice, da v akcijski načrt na vseh ravneh vključijo vidike enakosti spolov za odpravo rasne diskriminacije, ksenofobije in podobnih nestrpnosti ter še zlasti za razvoj smernic in kazalcev, ki so ločeni glede na spol, in uporabo podatkov, ki so razčlenjeni glede na spol;

55. zahteva ustanovitev posebnih enot znotraj organov pregona držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk za boj proti incidentom rasno pogojenih dejanj in dejanj rasističnih skupin; te enote morajo vzpostaviti sisteme za nadzor, razvrščanje, beleženje in spremljanje rasističnih incidentov, ki vzbujajo njihovo pozornost; priporoča nadaljnji razvoj smernic za zbiranje podatkov o rasističnih incidentih s strani EUMC v skladu z ukrepi za varovanje podatkov in skupaj z organi pregona, kot so policijske službe in državna tožilstva; spodbuja razvoj nadomestnih mehanizmov za zbiranje podatkov, kot so raziskave rasističnih zločinov;

56. poziva države članice, da zagotovijo, da osebje, ki izvaja javne storitve in nudi svetovanje, pozna posebna vprašanja, ki zadevajo etnične manjšine in ženske priseljenke, ter da je temu osebju ponujeno usposabljanje na področju antirasizma, ki vključuje vidik enakosti spolov;

57. ponovno potrjuje svojo odločenost, da sta spominjanje in izobrazba bistvena elementa prizadevanj, da nestrpnost, diskriminacija in rasizem postanejo zadeve preteklosti, ter poziva Svet, Komisijo in države članice, da okrepijo boj proti vsem oblikam diskriminacije:

- z razvijanjem možnosti učinkovitega preprečevanja in obravnavanja diskriminacije, še zlasti z izboljšanjem sredstev organizacij za ukrepanje ter s podpiranjem izmenjevanja podatkov in dobre prakse ter s povezovanjem v mreže na evropski ravni, pri čemer se upoštevajo posebnosti različnih oblik diskriminacije,

- s spodbujanjem in razširjanjem vrednot in metod boja proti diskriminaciji, vključno z ukrepi za povečanje ozaveščenosti o problemu, ker meni, da je preprečevanje diskriminacije enako pomembno kot boj proti njej,

- s spodbujanjem usposabljanja učiteljev, kar jim bo v šolah olajšalo seznanjanje učencev s potrebo po boju proti rasizmu, antisemitizmu in nestrpnosti ter po prepoznavanju prednosti kulturne raznolikosti, zlasti tistih, ki izhajajo iz priseljevanja;

58. poziva države članice, da sprejmejo zakonodajo proti diskriminaciji, vključno s pozitivnimi ukrepi, upoštevajoč področje enakosti spolov na podlagi člena 13 Pogodbe ES;

59. je prepričan, da mora biti v skladu z načelom subsidiarnosti tesnejše sodelovanje med predstavniki manjšin in lokalnimi, regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi institucijami; meni, da mora takšno sodelovanje temeljiti na:

- jasni primerjalni analizi, ki omogoča preverjanje, ali je sprejeti ukrep v skladu s predhodno določenimi standardi,

- odprti metodi sodelovanja, ki združuje organe različnih držav članic in zastopnike evropskih institucij pri izmenjavi dobrih praks;

60. ob upoštevanju členov 262 in 265 PES poziva Odbor regij ter Evropski ekonomsko-socialni odbor za mnenje o zadevah varstva manjšin in protidiskriminacijske politike, ki jih obravnava ta resolucija; spodbuja oba odbora, da mnenje izdelata do sredine leta 2006 in da se osredotočita na posebno vlogo, ki bi jo lahko imeli regionalni ali lokalni organi, ter na različne gospodarske in socialne sestavne dele organizirane civilne družbe;

61. meni, da je izredno pomembno, da Agencija za temeljne pravice, v tesnem sodelovanju z nacionalnimi in mednarodnimi ustanovami, ki se ukvarjajo s temeljnimi pravicami, dobi vire in osebje, s katerimi postane koristno sredstvo sodelovanja z evropskimi institucijami; je prepričan, da mora ta agencija spremljati tudi učinek politik, opisanih v tej resoluciji, ter redno poročati Evropskemu parlamentu in nacionalnim parlamentom;

62. poziva Komisijo, da začne s pregledom uporabe Direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES, da se okrepijo protidiskriminacijski ukrepi Evropske unije, in organizacijo velike konference z vsemi zadevni udeleženci, še zlasti s političnimi predstavniki in predstavniki javnih ustanov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, predstavniki nevladnih organizacij ter združenj, ki so dejavna na tem področju;

*

* *

63. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk ter Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

[1] Ko bo Pogodba o Ustavi začela veljati, se bo pojem "manjšine" prvič pojavil v primarni zakonodaji, in sicer v dveh določbah: v členu 21 Listine (člen II-81 Ustave), ki prepoveduje vse oblike diskriminacije na podlagi "pripadnosti narodnostni manjšini"; v členu I-2 Ustave, ki se nanaša na "človekove pravice, vključno s pravicami pripadnikov manjšin", kot eno od vrednot, na katerih "temelji Unija". Ustava navaja tudi, da se mora Unija "boriti proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujati socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok" (člen I-3(3), pododstavek 2).

[2] UL L 180, 19.7.2000, str. 22.

[3] UL L 303, 2.12.2000, str. 16.

[4] UL L 269, 5.10.2002, str. 15.

[5] UL C 104 E, 30.4.2004, str. 408.

[6] Eno izmed treh kopenhagenskih meril se nanaša na stabilno demokracijo, pravno državo, človekove pravice ter spoštovanje in varstvo manjšin.

[7] Komisija je že sprožila postopke za ugotavljanje kršitev v primerih, kjer države članice Komisije niso obvestile o nacionalnih ukrepih glede prenosa Direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES. Nadaljnji postopki za ugotavljanje kršitve zaradi "neskladnosti" (prenos zakonodaje je bodisi nepravilen bodisi ni izveden v celoti) bodo predvidoma sproženi kmalu.

[8] Komisija je zaskrbljena zaradi tega, ker številne države članice še niso uspele ustanoviti organov za uveljavljanje enakosti v skladu z Direktivo 2000/43/ES. Kjer pa je do ustanovitve takšnih organov že prišlo, pa takšni organi v nekaterih primerih v povezavi z njihovo neodvisnostjo še ne delujejo učinkovito.

[9] Primeri homofobičnih zločinov iz sovraštva vključujejo bombe z žeblji v Londonu (1999), napade na parade ponosa LGBT na Poljskem in v Bosni (2004), silovit napad na Sebastiena Noucheta, ki je bil živ zažgan v svojem domačen kraju v Franciji (2004).

[10] UL C 75 E, 26.3.2002, str. 269.

[11] UL C 271 E, 12.11.2003, str. 558.

--------------------------------------------------