17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/105

1.1

Uporabna energija1 (2) je temelj današnjega načina življenja in naše kulture. Šele zadostna razpoložljivost te energije je pripeljala do sedanje življenjske ravni. Potreba po varni, poceni, okolju prijazni in trajnostni oskrbi z uporabno energijo je stična točka sklepov Sveta iz Lizbone, Göteborga in Barcelone.

1.2

Globalne potrebe po fosilnih virih energije so vedno večje, zlasti v novih industrializiranih državah in nekaterih državah v razvoju. Velik del energije se dobavlja iz območij, kjer običajna tržna ali politična pravila ne veljajo, energija pa vse bolj postaja politična tema. Cene so nestabilne in še rastejo. Nekateri konkurenti si na področju energije v primerjavi z drugimi manj prizadevajo za vprašanja okolja, zlasti glede možnih posledic za globalno podnebje. Fosilno energijo obravnava posebno mnenje EESO, ki je bilo pripravljeno vzporedno s tem mnenjem.

1.3

Energetska politika EU mora obravnavati tri glavne izzive: zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z energijo, zadovoljevanje gospodarskih potreb in zmanjševanje učinkov na okolje. V okviru zanesljivosti oskrbe z energijo v EU se sooča z visoko in naraščajočo odvisnostjo od zunanjih energetskih virov. Da bi zadostili osnovnim potrebam državljanov po dosegljivih cenah in konkurenčnost dejavnosti, se cene energije ne smejo povečevati na podlagi političnih odločitev, temveč morajo spodbujati primerne naložbe v energetski sektor. Pri obravnavi okoljskih vprašanj je treba upoštevati stroškovno učinkovitost; v ceno energije je treba vključiti zunanje stroške in upoštevati potrebo po globalni konkurenčnosti.

1.4

Odbor je v več mnenjih poudaril, da sta zagotavljanje in uporaba energije povezana z obremenitvami okolja, tveganji, izčrpavanjem virov in zunanjepolitično odvisnostjo ter nepredvidljivostjo. Nobena možnost in tehnologija za prihodnjo oskrbo z energijo ni tehnično popolna ali povsem brez škodljivih vplivov na okolje oziroma ne zadostuje za zadovoljitev vseh potreb. Razen tega je težko oceniti njihov dolgoročni potencial.

1.5

Za zagotovitev trajnostne energetske prihodnosti mora Evropa najprej izkoristiti obstoječi potencial za boljšo energetsko učinkovitost. EESO na zahtevo Komisije EU pripravlja raziskovalno mnenje o tem vprašanju. Ker so obnovljivi viri že po definiciji trajnostni, jim mora pripadati tudi prednostna vlogo. Pridobivajo se lahko lokalno, kot taki ne proizvajajo toplogrednih plinov in prispevajo k zanesljivosti oskrbe ter boju proti podnebnim spremembam. Kljub temu pa v predvidljivi prihodnosti ne bodo zadovoljili vseh potreb. EESO bo na podlagi ugotovitev iz mnenj o različnih virih energije pripravil mnenje o prihodnji kombinaciji energetskih virov v Evropi.

1.6

Predmet mnenja sta trenutno stanje in razvojni potencial obnovljivih virov energije, kot so električna energija iz malih hidroelektrarn, energija vetra, biomasa, sončna energija in geotermalna energija. To je v skladu z direktivo o električni energiji iz obnovljivih virov energije, ki v opredelitvi obnovljivih virov energije ne vključuje električne energije iz velikih hidroelektrarn, ki je s tehničnega vidika namreč jasno obnovljiv vir energije in ga običajno tudi energetske statistike uvrščajo med obnovljive vire energije.

1.7

Mnenje obravnava glavne značilnosti teh tehnologij z vidika energetske politike (zanesljivost oskrbe z energijo, raznovrstnost (diverzifikacija), ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem), gospodarske politike (stroškovna učinkovitost, konkurenčnost različnih virov energije, sistem podpore) in okoljske politike (emisije, Kjotski protokol) ter ocenjuje njihov realni prispevek k prihodnjemu kombiniranemu izkoriščanju virov energije.

1.8

Uporaba vodika je nova energetska tehnologija, ki je zbudila veliko pozornosti in je povezana z velikimi pričakovanji. Vodik bi kot energetski vir lahko pomenil rešitev problema shranjevanja električne energije (iz nestalnih virov električne energije). Pridobiva se lahko iz zemeljskega plina, ki je primarni fosilni vir energije in se v glavnem uporablja v druge namene, ali iz vode, kar zahteva velik vnos električne energije. Da pa bi dosegli varno in stroškovno učinkovito vodikovo gospodarstvo, je treba na področju R&R še veliko storiti. Z učinkovito uporabo vodika je pogosto povezana tehnologija gorivnih celic, vendar pa lahko načeloma deluje z drugimi gorivi, vključno s predelanimi obnovljivimi viri energije. Mnenje teh možnosti posebej ne preučuje, vendar bi bila potrebna podrobna obravnava tega področja.

2.1

V skladu s statističnimi podatki Komisije EU iz leta 2002 se v EU-25 porabi približno 1 100 TWh obnovljive energije od skupne porabe primarne energije, ki znaša skoraj 20 000 TWh. To pomeni, da je delež obnovljivih virov energije 5,7 %. Od skupne proizvodnje električne energije, ki znaša 3 018 TWh, predstavljajo obnovljivi viri 387 TWh, kar pomeni, da je njihov delež približno 13 %.

2.2

EU je pri razvoju obnovljivih virov energije prevzela aktivno vodilno vlogo, pri čemer si je zastavila okvirne cilje, da se v EU-25 delež obnovljivih virov energije v skupnem izkoriščanju energetskih virov poveča s 6 % na 12 %, v električni energiji pa s 13 % na 21 %. Glede na vmesne ocene Komisije ti cilji verjetno ne bodo popolnoma uresničeni, vendar pa je kljub temu že mogoče opaziti izrazit napredek. Obstaja splošno soglasje, da se mora delež obnovljivih virov energije v kombinaciji virov energije stalno večati in da je treba nadaljevati z gospodarsko podporo.

2.3

Uporaba vetrne energije se je v zadnjih nekaj letih izjemno povečala, čeprav je bilo o njej nedavno izraženih precej kritik z okoljskega in gospodarskega vidika. Povečanje uporabe biomase pa ni izpolnilo pričakovanj, čeprav se že precej uporablja.

2.4

Medtem ko ima uporaba vodne energije iz tekočih ali zajezenih celinskih voda že dolgoletno kulturno tradicijo, je uporaba morskih tokov, valov in plimovanja še zmeraj v fazi razvoja. To temo bi lahko obravnavali v katerem od poznejših mnenj.

2.5

Raven izkoriščanja obnovljivih virov energije se v EU močno razlikuje od države do države in je odvisna od naravnih okoliščin ter odločitev nacionalne energetske politike. Velike razlike so tudi v razvoju uporabe teh virov v okviru politike EU, podobno kot se razlikujejo ukrepi, s katerimi države članice krepijo proizvodnjo in uporabo. Direktiva 2001/77/ES o proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE-E) prepušča organizacijo podpore v okviru obnovljivih virov državam članicam in pri tem ne usklajuje mehanizmov podpore, kar lahko negativno vpliva na delovanje notranjega trga (glej 5.6).

2.6

Podporo obnovljivim virom energije upravičujejo strateški razlogi v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in podnebno politiko. Obravnavati jo je mogoče z vidika internalizacije zunanjih stroškov, kot nadomestilo za pomanjkanje internalizacije ali podpore, ki je namenjena ali je bila namenjena nekaterim tradicionalnim virom energije (3). Podpora ne sme povzročati izkrivljanja trga, če je namenjena dejavnostim, ki so daleč od konkurenčne stopnje.

2.7

Lastni interesi lahko upočasnijo spremembe in ovirajo pošteno konkurenco na energetskem trgu. Sem spada tudi potreba vlad po stabilnih davkih ali drugih prihodkih. Nekateri energetski viri, zlasti naftni derivati, so v EU visoko obdavčeni.

3.1.1

Rast in razvoj v zadnjem času. Proizvodnjo električne energije iz hidroelektrarn delimo na proizvodnjo iz malih in iz velikih hidroelektrarn. V Evropski uniji je veliko virov za pridobivanje električne energije iz malih hidroelektrarn (MHE; nižja od 10 MWe), na voljo pa je še precejšen potencial (le v EU-15 približno 6 000 MW). Skupna zmogljivost obratujočih malih hidroelektrarn EU-15 je bila ob koncu leta 2003 ocenjena na približno 10 700 MW.

3.1.2

Pomen za električne sisteme in omrežja. MHE so odlične za oskrbo oddaljenih območij z električno energijo. Razen tega prispevajo k nacionalni proizvodnji električne energije, če so priključene na električno omrežje. Dostop do omrežja je prvi in najpomembnejši pogoj za učinkovito tržno delovanje neodvisnih proizvajalcev.

3.1.3

Ekonomika, vključno s sistemi podpore. Gradnja MHE je že stoletja tehnično izvedljiva in, če so MHE postavljene na primernem mestu, so lahko tudi dobičkonosne. Investicijski stroški v EU (2001) znašajo od 1 000 EUR/kW v Grčiji in Španiji do 6 000 EUR/kW v Nemčiji. Povprečni stroški pridobivanja pa znašajo od 1,8 centa EUR/kWh v Belgiji do 14 centov EUR/kWh v Avstriji.

3.1.4

Razpoložljivost in zanesljivost oskrbe. MHE so zanesljiv vir in lahko prispevajo k zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Zagotavljajo takojšnjo proizvodnjo električne energije, oskrbo z osnovno ter konično električno energijo, imajo dolgo življenjsko dobo, njihovo vzdrževanje je dokaj preprosto, njihova tehnologija pa zelo zanesljiva in napredna.

3.1.5

Okolju prijazno delovanje. Male hidroelektrarne so čisti vir energije brez izgorevanja, tako da se z njimi lahko izognemo emisijam. Njihova izgradnja ter spreminjanje vodne ekologije (na primer z jezovi, ki preprečujejo gibanje rib) lahko sicer negativno vplivata na lokalno okolje, vendar pa obstajajo tudi ukrepi in načini za zmanjšanje ali popolno odpravo teh negativnih vplivov.

3.1.6

Možnosti za nadaljnjo rast in pomen. Prvi cilj za leto 2003 ni bil dosežen (12 500 MW). Za uresničitev ciljev za leto 2010 bi morala zmogljivost MHE v Evropi znašati približno 12 000 MW, če pri tem uporabimo povprečno letno stopnjo rasti zadnjih štirih let. Tudi ta vrednost ne bo dosegla ciljev iz bele knjige Evropske komisije.

3.2.1

Rast in razvoj v zadnjem času. Energija vetra je trenutno najhitreje rastoča tehnologija proizvodnje električne energije. Na posebnih lokacijah z ugodnimi pogoji je lahko stroškovno učinkovita brez okrepljene podpore. Zaradi več kot 35 % letne stopnje rasti med letoma 1996 in 2004 je Evropa postala vodilna na področju energije vetra. Ob koncu leta 2004 je inštalirana zmogljivost energije vetra dosegla že skoraj 35 GW v EU-25 in več kot 47 GW po celem svetu.

3.2.2

Pomen za električne sisteme in omrežja. Intenzivna uporaba energije vetra je povezana z velikimi operativnimi izzivi. Razpoložljivosti energije vetra ni mogoče vedno zagotoviti v večini regij. Ta primanjkljaj se lahko močno zmanjša s trajnostnim upravljanjem z drugimi obnovljivimi viri energije, predvsem z biomaso, bioplinom, hidroelektrarnami in sončnimi elektrarnami ter z novimi mediji za shranjevanje energije.

Zagotovljena zmogljivost energije vetra (zaloga zmogljivosti) se spreminja glede na letni čas. V Nemčiji je denimo treba od skupne inštalirane zmogljivosti energije vetra v višini 36 000 MW, ki je predvidena za leto 2015, približno 1 820 MW do 2 300 MW računati za kritje največje sezonske obremenitve (za zagotovitev 99 % zanesljivosti oskrbe z energijo). To ustreza približno 6 % deležu obstoječe zmogljivosti energije vetra. Potreben obseg pravil, povezanih z vetrom, in rezerve energije so odvisne od kakovosti kratkoročnega napovedovanja energije vetra in posledičnih razlik med napovedanimi in dejanskimi vrednostmi dovajanja energije vetra.

3.2.3

Ekonomika, vključno s sistemi podpore. Ker je proizvodnja električne energije močno odvisna od pogojev vetra, je izbira pravega mesta ključnega pomena za rentabilnost (glej tudi točko 3.2.2). Stroški proizvodnje električne energije, proizvedene z energijo vetra, se z razvojem tehnologije stalno zmanjšujejo. V zadnjih 15. letih so se stroški električne energije, pridobljene iz energije vetra, zmanjšali za več kot 50 %. Danes se energija vetra približuje cenovni konkurenčnosti drugih goriv. V Združenem kraljestvu denimo stane trenutna domača proizvodnja 3,2 penija/kWh (veleprodajna cena električne energije je 3 penije/kWh). Stroški, ki nastanejo pri izravnavi neenakomerne razpoložljivosti (npr. rezervna energija), znašajo 0,17 penija/kWh, če se v omrežje dovaja le 20 % ali manj energije vetra.

3.2.4

Razpoložljivost in zanesljivost oskrbe. Povečana poraba energije vetra v Evropi je povzročila nihanja, ki se zaradi nerednega dovajanja energije vetra pojavljajo tudi pri proizvodnji, s čimer se povečujejo zahteve po nadzoru in večajo stroški omrežja. Za zagotovitev stabilnega delovanja omrežja kljub nestalnemu dovajanju energije vetra so upravljavci prenosnega sistema odvisni od čim bolj točnih napovedi pričakovane proizvodnje energije vetra.

Predvidljivo nadaljnje širjenje energije vetra v Evropi pomeni, da bo v prihodnosti pri načrtovanju novih vetrnih elektrarn treba več pozornosti nameniti zanesljivosti oskrbe. Zaradi obsežnega in stalnega širjenja uporabe energije vetra je vedno težje zagotoviti stabilnost oskrbe z električno energijo — zlasti v primeru izpada energije. Prihodnja polja vetrnih elektrarn lahko v primerjavi z elektrarnami na kopnem zagotovijo očitno več obratovalnih ur.

3.2.5

Okolju prijazno delovanje. Vetrne turbine med delovanjem ne povzročajo onesnaževanja ali emisij in zelo malo med gradnjo, namestitvijo, vzdrževanjem in odstranitvijo vetrnih turbin. Kljub temu da je energija vetra čista tehnologija, vpliva na okolje. Pri tem govorimo o vizualnih vplivih.

3.2.6

Možnosti za nadaljnjo rast in pomen. V skladu z najnovejšimi načrti Evropske komisije lahko pričakujemo, da lahko celotna energija vetra v Evropi do leta 2010 znaša približno 70 GW. EWEA (Evropska zveza za energijo vetra) je postavila cilj, da bo do leta 2020 dosežena energija vetra v višini 180 GW, od česar 70 GW na kopnem. Pričakujemo lahko, da bo do leta 2010 to pomenilo 50 % neto povečanja, do leta 2020 pa nekaj več kot 70 %.

3.3.1

Rasti n razvoj v zadnjem času. Leta 2001 je bila skupna poraba biomase za energetske potrebe 650 TWh. Za dosego 12 % cilja OVE je do leta 2010 potrebnih še 860 TWh. Prispevati morajo vsi sektorji: električna energija 370 TWh, toplotna energija 280 TWh in biogoriva 210 TWh. Tako bi v letu 2010 skupna proizvodnja energije iz biomase znašala 1 500 TWh. Dodatna proizvodnja biomase se lahko doseže le kratkoročno z odločnimi in ciljno naravnanimi ukrepi ter delovanjem vseh treh sektorjev. Ocenjen delež tekočih biogoriv za prevoz v evropski porabi dandanes znaša 1 %. Vendar pa se bo ta delež verjetno hitro povečeval, kajti posebna direktiva EU za leti 2005 in 2010 določa cilje 2 % in okoli 6 %. Tekoča biogoriva naj se prednostno uporabljajo v poljedelstvu in za plovila. Pri slednjih predvsem zaradi biološkega razkroja. Uporabljajo naj se tudi na drugih področjih, kjer lahko prinesejo posebne okoljske koristi, npr. v mestih, kjer velik del lokalnega javnega potniškega prevoza že uporablja bioenergijo.

3.3.2

Pomen za električne sisteme in omrežja. Električna energija iz biomase se lahko pridobiva iz energijskih poljščin, kmetijskih in industrijskih odpadkov biomase ali s fermentacijo biomase v bioplin v obratih za kombinirano proizvodnjo toplote in energije. Elektrarne na biomaso lahko zagotovijo osnovno zmogljivost.

3.3.3

Ekonomika, vključno s sistemi podpore. Stroški pridobivanja biomase so različni glede na vrsto uporabljene tehnologije, velikost elektrarne in strošek dobave goriv iz biomase. V evropskih državah (v letu 2003) obstajajo različni sistemi in različne ravni podpore za biomaso. Fiksne cene znašajo od 3 do več kot 10 centov EUR/kWh, nadomestila za dajatve ali stroške certificiranja se gibajo od 0,6 centa EUR/kWh do več kot 8 centov EUR/kWh.

3.3.4

Razpoložljivost in zanesljivost oskrbe. Potencial biomase v Evropi velja za velikega in še ne dovolj izkoriščenega. To je v nekaterih državah članicah zelo očitno. Biomasa se lahko pridobiva na številnih lokacijah ali iz številnih virov — gozd, kmetijstvo ali tokovi odpadkov. Les iz gozdarske ali lesne industrije je največji vir in logistika dobave iz gozda do elektrarn na energijo biomase se močno izboljšuje. Decentralizirana uporaba predvsem lesa, ki se pridobiva z redčenjem gozdov, in lesnih odpadkov iz žagalnic (za proizvodnjo toplote in elektrike) ter proizvodnja lesnih olupkov nudijo odlično možnost za krepitev regionalnih gospodarskih dejavnosti, odpiranje novih delovnih mest na podeželju in zmanjšanje uvozov surove nafte v EU. Preveliko spodbujanje rabe energije biomase v škodo drugim virom, ki se ne podpirajo, pa je vendarle zaskrbljujoče.

3.3.5

Okolju prijazno delovanje. Les je obnovljivi vir energije, ki najbolje nadomešča fosilna goriva in je razen tega vodilni obnovljivi energetski vir za proizvodnjo primarne energije v Evropi. Njegova uporaba v obliki energije prispeva k boju proti globalnemu segrevanju, ker ogljikov dioksid, ki nastaja pri izgorevanju, v nasprotju s fosilno energijo, ponovno absorbirajo rastoči gozdovi. Vseeno pa nastajajo pri sežiganju lesne biomase nekatere dodatne škodljive snovi, če ni ustreznega filtriranja. Lahko bi obstajalo tveganje, da bi intenzivno gojenje hitrorastočih in/ali močno donosnih različic biomase povzročilo precejšnje regionalne ali — če pomislimo na pogozdovanje primarnih gozdov zaradi pridelovanja biomase — celo globalne težave pri varstvu okolja in narave, ki lahko oslabijo občutljivo ekološko ravnovesje.

3.3.6

Možnosti za nadaljnjo rast in pomen. Intenzivno sodelovanje industrije pri raziskavah, razen v osnovnih raziskovalnih dejavnostih, je bistvenega pomena, da bi biomasa učinkovito prispevala k ciljem politike EU.

3.3.7

Biogoriva. Obstajajo nesoglasja (4), ali se lahko s tekočimi gorivi zmeraj zagotovi neto pridobitev energije ali celo neto koristi za okolje, če se primerja vložena energija iz npr. gnojil, kmetijskih strojev, predelave s potencialno pridobitvijo energije iz proizvedenih biogoriv. Po drugi strani pa študije Komisije na splošno kažejo pozitivne rezultate, vendar se neto rezultat med posameznimi poljščinami razlikuje. Odbor zato priporoča, da se ta točka pojasni, denimo z izvedbo nadaljnjih študij o tem vprašanju, ker je vprašanje obravnavanja velike globalne odvisnosti od nafte zelo pogosto na političnem dnevnem redu. Drugo vprašanje, ki mu je v tem okviru treba nameniti več pozornosti, je zanesljivost oskrbe EU ter s tem povezani gospodarski in trgovinski vidiki povečane rabe tekočih biogoriv.

3.4.1

Rast in razvoj v zadnjem času. Leta 2003 so se v EU začele uporabljati fotovoltaične naprave z dodatno zmogljivostjo 180 MWp. Skupna evropska zmogljivost se je tako dvignila na 570 MWp. Vedno večji delež te obstoječe zmogljivosti je že zdaj priključen na energetsko omrežje: naprave, ki so priključene na omrežje predstavljajo 86 % skupne evropske zmogljivosti.

3.4.2

Pomen za električne sisteme in omrežja. Najbolj razširjena oblika sončnega fotovoltaičnega sistema za zasebna gospodinjstva in podjetja v razvitem svetu je priključena na omrežje. Priključitev na lokalno električno omrežje omogoča, da se celotna tako proizvedena energija proda dobaviteljem energije.

Sistem, ki ni priključen na omrežje, potrebuje akumulator, na katerega je priklopljen in ki omogoča uporabo običajnih naprav brez električnega omrežja. Naprave, ki niso priključene na omrežje, se pravilom uporabljajo v industrijske namene, kot denimo vmesniki za prenosne telefone ali elektrifikacija podeželja.

3.4.3

Ekonomika, vključno s sistemi podpore. Še vedno razmeroma visoki naložbeni stroški so trenutno ena od glavnih ovir za kratkoročni do srednjeročni razvoj fotovoltaičnih trgov, čeprav je zaradi naraščajočega obsega proizvodnje in nenehnih inovacij, povezanih z energetskim izkoristkom, opaziti stalen trend padanja cen sistemov. V povprečju pa je cena modulov v zadnjih 20 letih že padla za ~5 % letno in še naprej pada, čeprav je že dosegla 0,5 EUR/kWh. Sedanji investicijski stroški običajnega fotovoltaičnega sistema znašajo od 5 EUR/W do 8 EUR/W, zaradi česar je fotovoltaična električna energija trenutno zdaleč najdražja oblika obnovljivih virov energije.

3.4.4

Razpoložljivost in zanesljivost oskrbe. Zemlja dobiva s sončnim sevanjem ogromne količine energije. Skupna količina energije, ki jo zemeljska površina letno sprejme od sonca, je enaka približno 10 000-kratni letni svetovni porabi energije. Fotovoltaika lahko prispeva k povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo pri vseh oblikah sistemov: sistemih, povezanih na omrežje, samostojnih sistemih ali hibridnih sistemih.

3.4.5

Okolju prijazno delovanje. Čeprav proizvodnja sončne energije ne povzroča emisij škodljivih snovi ali skrbi zaradi varnosti okolja, ki so povezane s konvencionalnimi tehnologijami proizvodnje, se pri proizvodnji fotovoltaičnih celic uporabljajo tehnologije, ki uporabljajo tudi strupene snovi. Velike naprave na prostem lahko povzročajo določene težave, povezane z izgledom krajine in okoljem. Takšnih težav pri napravah, instaliranih na ali ob zgradbah, ni.

3.4.6

Možnosti za nadaljnjo rast in pomen. Po pričakovanjih naj bi bila v Evropski uniji skupna zmogljivost konec leta 2003 520 MWp. V Nemčiji je bila konec leta 2004 zmogljivost 800 MWp, po 94 % letni rasti. S tem je bil cilj „Kampanje za uvajanje obnovljivih energij“ 650 MWp v veliki meri presežen. Po ocenah naj bi inštalirana zmogljivost naprav v Evropski uniji v letu 2010 znašala približno 1400 MWp. Napovedi EPIA (Evropskega industrijskega združenja za fotovoltaiko) so veliko bolj optimistične. Cilj, ki ga predvideva Evropska komisija do konca leta 2010 in znaša 3000 MWp, je v celoti dosegljiv, vendar pa je uspeh odvisen zlasti od politične volje posamezne države članice.

3.6.2

Pomen za električne sisteme in omrežja. Trenutno lahko geotermalna električna energija prispeva k pridobivanju elektrike le na območjih, ki imajo geotermalni potencial.

3.6.3

Ekonomika, vključno s sistemi podpore. Naložba v izkoriščanje geotermalne energije je zelo tvegana. V primeru naložbe v elektrarno lahko na razmerje vlaganja v posamezno fazo močno vplivajo razmere posameznega območja.

Naložbeni in tekoči stroški proizvodnje toplote se znatno razlikujejo med državami in načini uporabe, odvisni pa so tudi od lastnosti vira energije (lokalne geološke razmere), vzorca lokalne potrebe po toploti in porabe toplote (kot so daljinski ogrevalni sistemi ali posamezni ali stavbni sistemi geotermalnih toplotnih črpalk). Zadevni stroški v evropskih državah so v naslednjih razponih:

3.6.4

Razpoložljivost in zanesljivost oskrbe. Toplotna energija zemlje je ogromna, toda brez zelo globokega vrtanja (tehnologija, stroški) je mogoče izkoriščati le delček te energije. Zaenkrat je izkoriščanje te energije omejeno zlasti na območja z geotermalnimi anomalijami oz. geološkimi razmerami, ki medijem dopuščajo, da toploto prenesejo iz toplih con na površje. Vroče suhe kamninske formacije (HDR) ali druge tehnologije globokega vrtanja (3 do 5 km) (glej 3.6.6), o katerih zdaj potekajo raziskave, naj bi v naslednjem desetletju odprle nova področja proizvodnje električne energije.

3.6.5

Okolju prijazno delovanje. Večji razvoj geotermalne energije bi v primerjavi z razvojem fosilnih goriv lahko imel velik pozitiven neto učinek na okolje. Okoljske težave nastanejo med obratovanjem geotermalne elektrarne. Geotermalne tekočine (para ali vroča voda) navadno vsebujejo pline, kot so ogljikov dioksid (CO2), vodikov sulfid (H2S), amoniak (NH3), metan (CH4) in druge pline v sledeh ter topljive snovi, katerih koncentracije se s temperaturo povečajo. Natrijev klorid (NaCl), bor (B), arzen (As) in živo srebro (Hg) so na primer viri onesnaževanja, če se odlagajo v okolje. Hermetično zaprte toplotne cevi preprečujejo prenos teh snovi na površje.

3.6.6

Možnosti za nadaljnjo rast in pomen. Kot prvo je treba celotno evropsko zmogljivost predvsem v Avstriji dvigniti na okoli 1 GWe. Za oskrbo z energijo, ki je tehnično uporabna zlasti za pridobivanje električne energije, je treba zlasti geotermalne zbiralnike namestiti dovolj globoko. Ker to zahteva globino najmanj 2,5 km, a raje 4–5 km ali več, je potrebno drago globoko vrtanje.

Razen tega je evropski cilj usmerjen v proizvodnjo toplote. Napovedi temeljijo na povprečni rasti 50 MWth na leto. Vsa ta prizadevanja naj bi omogočila, da bo ta sektor dosegel 82000 MWth, kar je bistveno več od ciljnih 5 000 MWth. Toplotne črpalke, ki so globoko pod površjem, spadajo pod naslov „geotermalna energija“ in imajo vseeno velik potencial za učinkovito uporabo nizkotemperaturne toplote, kot je ogrevanje stavb ipd.

Strategija mora ustrezno pozornost posvetiti raziskovalnim in razvojnim ukrepom, ki so potrebni za razvoj geotermalne energije, dokler v okviru spreminjajočega se energetskega trga ne bo mogoče zagotoviti natančnejše ocene in vrednotenja dolgoročnih stroškov ter dosegljivega potenciala takšne tehnologije.

4.1

Komisija EU je začrtala predviden potek na področju energetike do leta 2030. Po poročilu Komisije z naslovom „Energetika in promet v Evropi — trendi do leta 2030“ (6) bo delež obnovljivih virov v izhodiščnih razmerah, vključno z vetrnimi, vodnimi in drugimi obnovljivimi viri ter biomaso v grobem dosegel 8,6 % porabe primarne energije in 17 % pridobivanja elektrike do leta 2030. Ta potek ne upošteva učinkov politik EU o obnovljivih virih, predstavljenih v prvih letih tega stoletja.

4.2

Mednarodna agencija za energijo IEA napoveduje podvojitev povpraševanja po električni energiji v svetu do leta 2030, večinoma v državah v razvoju. Prispevek obnovljivih virov energije se bo do leta 2030 globalno povečal z 2 na 6 %. V državah OECD se bo delež obnovljivih virov energije povečal s 6,4 % v letu 2000 na 8 % do leta 2030.

4.3

IEA je pripravila tudi napoved proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije, ki predvidevajo, da bo Evropa prva v industrijsko razvitem svetu pri razvoju obnovljivih virov. Po njihovem „referenčnem scenariju“ bi delež električne energije iz obnovljivih virov v evropskih državah OECD do leta 2030 znašal približno 20 %. Če bi se v Evropi uporabili vsi politični instrumenti, ki so danes v pripravi, bi se delež električne energije iz obnovljivih virov energije do leta 2030 lahko približal 33 % („nadomestni scenarij“). To bi vsekakor zahtevalo celovito uporabo vseh politik podpore.

4.4

Evropsko elektrogospodarsko združenje EURELECTRIC pripravlja scenarije, po katerih bi delež obnovljivih virov, vključno s hidroenergijo, narasel s približno 16 % v letu 2000 (v EU-15) na 22,5 % do leta 2020 (EU-25), pri čemer sta upoštevani tudi Norveška in Švica.

4.5

Evropski svet za obnovljive vire energije EREC je nedavno objavil svojo vizijo, ki predvideva 50 % delež obnovljivih virov v globalni porabi primarne energije do leta 2040. EREC tudi predvideva, da bo do leta 2040 80 % proizvodnje električne energije v svetu temeljilo na obnovljivih virih energije.

4.6

Svetovni energetski svet ocenjuje, da bodo obnovljivi viri kratkoročno imeli globalno precej obrobno vlogo, dolgoročno pa bodo pridobili na pomenu. Svetovni energetski svet ne podpira obveznih ciljev za obnovljive vire energije.

4.7

Iz povzetka zgoraj opisanih scenarijev lahko sklepamo, da različni organi navadno napovedujejo zelo postopno spreminjanje porabe goriva, z izjemo EREC, ki za prihodnost napoveduje precej revolucionarno spremembo.

4.8

Evropski parlament je (na septembrskem plenarnem zasedanju) glasoval o poročilu v zvezi z obnovljivimi viri energije, ki vključuje predlog cilja EU, da bo leta 2020 njihov delež 20 %.

4.9

Komisija bo ob koncu leta 2005 objavila sporočilo o stanju direktive OVE-E. Vključevalo bo oceno doseganja zastavljenih ciljev do leta 2010 in morebitne predloge za nadaljnje ukrepanje, vključno z usklajevanjem podpornih mehanizmov v državah članicah.

5.1

Prejšnja poglavja so pokazala, da imajo obnovljivi viri energije pomembno vlogo v kombiniranem izkoriščanju energetskih virov v Evropi in znaten potencial za povečanje njihovega deleža v skupni porabi in proizvodnji energije v Evropi. Veliko oblik obnovljivih virov energije je zelo primernih zlasti za manjše lokalne skupnosti.

5.2

Nobena oblika ali sektor energije ne more sam kriti celotnega povpraševanja razširjene Evropske unije in rastočega svetovnega povpraševanja. EU potrebuje uravnoteženo kombinacijo energetskih virov, ki ustreza ciljem trajnostne strategije. Obnovljivi viri energije imajo potencial, da postanejo pomemben del prihodnje kombinacije energetskih virov, vendar je za razvoj tega potenciala, ki ga predvidevata Komisija in Parlament, treba rešiti še mnoge težave. EESO trenutno pripravlja lastno mnenje o kombinaciji energetskih virov.

5.3

Razvoj OVE v Evropi temelji zlasti na nestalnih virih energije, kot so vetrna energija in fotovoltaične celice, ki prispevajo k proizvodni zmogljivosti in potrebam omrežja. To sproži vprašanja v zvezi s krepitvijo prenosa in operativnimi vidiki zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Ker še ni splošnega soglasja o morebitnem obsegu nestalnih virov, ki jih lahko absorbira sistem električne energije, se pogosto navaja mejna vrednost 15 % do 20 % celotne distribucije električne energije. Nad to mejno vrednostjo se lahko uporabljajo dodatne tehnologije za skladiščenje (npr. vodik).

5.4

Rešitev vprašanja svetovne odvisnosti od nafte je izrednega političnega pomena. Odbor zato priporoča nadaljnjo raziskavo vprašanj neto pridobljene energije in neto koristi za okolje iz tekočih biogoriv na osnovi različnih kmetijskih pridelkov. Posebno pozornost je treba nameniti tudi vprašanjem v zvezi z zanesljivostjo oskrbe v Evropi ter s tem povezanim gospodarskim in trgovinskim vidikom povečane rabe tekočih biogoriv.

5.5

Tehnološki razvoj mora izkoristiti celoten potencial obnovljivih virov energije. Pridobivanje toplote ali hlajenja iz okolja s toplotnimi črpalkami — tehnologija z ogromnim potencialom — skoraj ni deležno pozornosti v politiki EU v zvezi z obnovljivimi viri energije. Prav tako je pri razvoju OVE presenetljivo malo pozornosti posvečeno sončnim kolektorjem za ogrevanje vode — tehnologiji, ki je zelo blizu tržnih razmer v številnih delih Evrope. Ravno na področju pridobivanja toplote EESO vidi že danes veliko uporabnih področij, na katerih lahko fosilne vire energije ekonomično nadomestijo obnovljivi.

5.6

Obnovljivi viri zahtevajo gospodarsko podporo, ker veliko tehnologij OVE zdaj ne more konkurirati na trgu. Vendar pa spremembe na svetovnih energetskih trgih, zlasti višje cene in spremenljivost cen, predvsem nafte, in zaskrbljenost nad zanesljivostjo oskrbe spreminjajo položaj obnovljivih virov energije. Možnosti, ki jih ponujajo na področju inovacij, in — po uspešnem vstopu na trg — za nova podjetja in delovna mesta, so zelo pomembne. EU lahko kot vodilna sila v tehnologiji obnovljivih virov spodbudi globalni uspeh poslovanja v tem sektorju.

5.7

Povečanje rabe obnovljivih virov energije ustvarja pozitivne možnosti za nova podjetja in posebne zaposlitve, čeprav lahko zaradi napačne uporabe postane breme za večja področja gospodarstva, zlasti za potrošnike in energetsko intenzivne industrije. Politike, ki prispevajo k najvišjim cenam energije, so lahko nevarne v razmerah, v katerih morajo biti vsa prizadevanja v skladu z lizbonsko strategijo, t.j. konkurenčnost, gospodarska rast in splošna stopnja zaposlenosti v Evropi na trajnostni osnovi. Medtem ko visoke cene nafte prizadenejo svetovna gospodarstva, pretirano visoke cene električne energije lahko škodujejo zlasti EU-25.

5.8

Nekateri sedanji nacionalni programi podpore so zelo dragi in ogrožajo interese potrošnikov in konkurenčnost evropskih industrij. Stroški programov podpore in podpornih mrež, ob upoštevanju, da bodo cilji obnovljivih virov energije v EU doseženi leta 2010, predvidevajo povečanje veleprodajnih cen električne energije za 13 %, ali celo 25 %, če so bile ravni podpore — ki se že uporabljajo v Nemčiji — dejansko potrebne za dosego cilja. Vključitev ocenjenih stroškov podpornih mrež in ureditve povečuje delež na 34 %. Ustrezni stroški na tono ogljikovega dioksida, ki ni spuščen v okolje, po ocenah posamezno znašajo 88 EUR, 109 EUR in 150 EUR.

5.9

Podporne mehanizme je zato treba previdno obravnavati in načrtovati. Morajo biti uspešni in stroškovno učinkoviti ter prinašati želene rezultate ob najnižjih stroških. Nekatere oblike obnovljivih virov energije, ki so že blizu tržnih cen, skoraj ne potrebujejo podpore, druge oblike pa potrebujejo podporo v okviru raziskovalnih in razvojnih ukrepov. V primeru biomase je treba upoštevati uporabo proizvodov z omejenih površin, za katere ni zagotovljena nikakršna pomoč. Dvig cen proizvedene energije (zlasti fosilnih virov energije) opravičuje ponovno oceno potreb in ravni podpore. Zlasti pomembni so vplivi na trgovanje z emisijami v EU, ki je že povzročilo dvig cen električne energije. Za dosego enakega cilja se je treba izogniti dvojnim ali prekrivajočim se ukrepom.

5.10

Čeprav so programi podpore potrebni za pripravo novih tehnologij za vstop na trg, se ne smejo uporabljati za nedoločen čas. Vplive na zaposlovanje je treba previdno obravnavati zaradi ustvarjanja delovnih mest, ki ne bodo odprta le v času trajanja programa podpore.

5.11

Direktiva EU OVE-E organizacijo te podpore prepušča državam članicam. To je povzročilo celo vrsto podpornih mehanizmov, ki so neskladni in v nekaterih primerih izkrivljajo razmere na trgu. Rezultat je izguba sinergij ter pomanjkanje tržnih pobud in gonilnih sil v nekaterih delih EU, ponekod pa nastajajo nepotrebno visoki stroški. Temu se večinoma lahko izognemo s skupnim evropskim pristopom. EESO je to težavo obravnaval že v svojem mnenju o direktivi OVE-E (glej opombo pod črto 1). Medtem ko skupna evropska rešitev še ni na voljo, se zdi, da je izbira nacionalnih programov podpore usmerjena k večji uporabi zelenih certifikatov. Ker se izkušnje povečujejo, je treba to vprašanje nadalje obravnavati in razvijati.

5.12

Po začetni fazi je očitna potreba po ponovni oceni politik EU v zvezi z obnovljivimi viri energije. Previdno je treba upoštevati spremenjene razmere na svetovnem energetskem trgu z visokimi in spremenljivimi cenami, vplive sorodnih politik in ukrepov EU, zlasti trgovanje z emisijami, in cilje lizbonske strategije. Poudarek mora biti na zagotavljanju stalnega trajnostnega razvoja, ki temelji na razvoju R&R in tehnološkem razvoju.