17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/12

1.1

Komisija je julija 2002 sprejela nove smernice za družbeno odgovornost podjetij (DOP) in tako podjetja vključila v svojo strategijo trajnostnega razvoja. Družbeno odgovorna podjetja izvajajo makroekonomsko zasnovo trajnostnega razvoja na mikroekonomski ravni. Komisija konkretno opredeljuje družbeno odgovornost kot „koncept, po katerem podjetja v svoje poslovno delovanje in svoje odnose z zainteresiranimi udeleženci prostovoljno vključujejo skrb za družbo in okolje“. Po končanem delu bo Komisija predstavila novo sporočilo o strategiji za spodbujanje in razvoj DOP v Evropski uniji.

1.2

Direktiva 2003/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2003 (1) spreminja 4. direktivo iz leta 1978 o letnih računih in 7. direktivo iz leta 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih in dodaja naslednji odstavek: „Kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti ali položaja družbe, analiza vključuje tako ključne finančne, in kjer je to ustrezno, nefinančne kazalce uspešnosti, pomembne za posamezno poslovanje, skupaj z informacijami o okoljskih zadevah in zaposlenih“.

1.3

V poslovnem svetu dobivajo dobro upravljanje podjetja, ki upošteva načela OECD na tem področju, in družbeno odgovorne naložbe vedno večji pomen. Družbeno odgovorna naložba je tista, ki pri prenosljivih vrednostnih papirjih ne cilja le na finančni dobiček, ampak upošteva tudi družbena in okoljska merila.

1.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor pripisuje DOP velik pomen in si prizadeva, da postanejo gonilna sila v okviru planetarne strategije za trajnostni razvoj. V zaključnih ugotovitvah svojega mnenja (2) je Evropski ekonomski-socialni odbor zapisal, da DOP po njegovem mnenju sodi med bistvena vprašanja, katerih razvoj namerava pozorno in dejavno spremljati in opazovati. Mnenje ugotavlja, da mora družbeno odgovorno ravnanje temeljiti na dejanski dinamični uporabi obstoječih predpisov (zakonodaja in kolektivni sporazumi), ki jih podpirajo in celo presegajo prostovoljne obveze. Mnenje načrtuje oblikovanje DOP, prilagojeno specifičnim razmeram v EU.

1.5

V vseh državah članicah Unije trenutno potekajo razprave o DOP kljub veliki raznolikosti zakonodaj in praks. Nove države članice morajo nadaljevati s prizadevanji za seznanjanje s to tematiko. To je ob pripravi novega sporočila, ki sledi zeleni knjigi in delu večstranskega posvetovanja zainteresiranih strani o DOP, tudi razlog za mnenje na lastno pobudo.

1.6

Med oktobrom 2002 in junijem 2004 se je evropskega posvetovanja o DOP udeležilo okoli dvajset organizacij, ki predstavljajo delodajalce, mreže podjetij, delojemalce in civilno družbo, ki zastopa druge zainteresirane strani pri prvi izkušnji civilnega ali družbenega (3) dialoga. Cilj metode, ki med drugim temelji na iskanju soglasja za spodbujanje transparentnosti in usklajevanja instrumentov, je oblikovanje skupne ocene o elementih, ki spodbujajo DOP, in tistih, ki jo ovirajo, in, po možnosti, skupnih priporočil, kako naprej. Poleg analize ovir pri spodbujanju DOP in dejavnikov za njen razvoj je posvetovanje jasno opredelilo zaželene spodbude za večjo ozaveščenost in usposabljanje akterjev ter priporočilo, da naj presoja temelji na velikih mednarodnih besedilih, ki so jih države članice že odobrile.

1.7

Osnutek ustavne pogodbe v členu I.3 opozarja, da si Evropska unija prizadeva za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na „socialnem tržnem gospodarstvu, visoko konkurenčnem in usmerjenem v polno zaposlenost in socialni napredek“. DOP spadajo med instrumente, ki si prizadevajo za ohranitev ravnotežja med tremi stebri lizbonske strategije: med gospodarstvom in rastjo, zaposlenostjo in evropskim socialnim modelom ter okoljem. Poleg tega je sredstvo za krepitev socialne kohezije in napredovanje na poti do družbe znanja, kar bo okrepilo gospodarsko učinkovitost Unije in konkurenčnost (4) njenih podjetij.

1.8

Za povečanje mednarodnih izmenjav so zaslužna podjetja vseh velikosti, čeprav multinacionalke predstavljajo pomemben delež. Pretok blaga, storitev in kapitala poteka od ene države do druge znotraj ene same skupine podjetij. Govorimo lahko o globalizaciji gospodarstva in ne več zgolj o internacionalizaciji izmenjav. Naraščajoča vloga podjetjem nalaga vedno večjo družbeno odgovornost zunaj državnih meja.

1.9

V tem okviru ne zadošča več razglabljati zgolj o obsegu evropskega notranjega trga. Za številna podjetja je ključno merilo postal svetovni trg, na katerem se razvijajo prakse, ki se izrecno ali posredno sklicujejo na razne oblike DOP. Kljub temu da se sklicujejo na univerzalnost, je vsaka izmed teh oblik izraz določenega pogleda na etiko, družbo, socialo, trg dela, širše družbene vidike in okolje.

2.1.1

V svetu se oblikuje zavest, ki kot etično osnovo gospodarskih dejavnosti postavlja človekove pravice, dostojanstvo pri delu in prihodnost planeta. Te vrednote so uveljavljajo tako na mednarodni kot na evropski ravni.

2.1.2

Mednarodne pogodbe, standardi in načela, ki se nanašajo na mednarodno raven, sestavljajo Deklaracija ILO o mednarodnih podjetjih, Deklaracija ILO o temeljnih pravicah in usmerjevalna načela OECD za multinacionalna podjetja ter Univerzalna deklaracija človekovih pravic OZN.

2.1.3

K tem temeljnim besedilom je treba prišteti še smernice Združenih narodov o varstvu potrošnikov in varnostne ter kakovostne standarde prehrambnih proizvodov Codexa alimentariusa. Na področju okolja in dobrega upravljanja je treba omeniti tudi konvencije, ki jih navajajo novi ukrepi splošnega sistema preferencialov + (GSP+) (6).

2.1.4

Mednarodna skupnost se je obvezala, da bo do leta 2015 dosegla cilje tisočletja. Akcijski načrt, sprejet v Johannesburgu, uvršča DOP med sredstva za doseganje pravičnejše in neizključujoče globalizacije. Gre za vztrajen poziv različnim vrstam podjetjim ter vsem, ki jih financirajo, naj prispevajo k trajnostnemu razvoju planeta.

2.1.5

V svojem poročilu „Za pravičnejšo globalizacijo“  (7) redakcijska skupina poudarja, da so prostovoljne pobude verodostojne, če jih spremljajo prizadevanja za transparentnost in odločenost za poročanje, za to pa so nujni učinkoviti sistemi za oceno rezultatov, obveščanje javnosti in nadzor.

2.1.6

EESO spodbuja vse države članice Unije, da ratificirajo vse konvencije ILO, ki pridejo zanje v poštev, in jih prenesejo v nacionalno zakonodajo.

2.2.1

Tem mednarodnim referencam je Svet Evrope dodal Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in svoboščin in Evropsko socialno listino. Države članice Unije so oblikovale svoj sveženj določb, ki se imenuje pravni red Skupnosti. Za spoštovanje evropskega reda jamčita Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburgu in Sodišče Evropskih skupnosti v Luksemburgu. Listina temeljnih pravic Evropske unije, razglašena v Nici leta 2000, je odprla novo poglavje s preseganjem razkoraka med državljanskimi in političnimi pravicami po eni strani in ekonomskimi in socialnimi po drugi. Na posvetovanju več zainteresiranih strani so potrdili, da postopek DOP temelji na vseh navedenih pravnih predpisih.

2.2.2

Podjetje ni zgolj člen gospodarskega sistema, ampak tudi del človeške družbe. Njegova prva naloga je proizvodnja blaga in opravljanje storitev in s tem ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje dohodka in plačevanje davkov. Podjetja so sestavni del človeške družbe in sodelujejo pri spreminjanju sveta. Že dolgo časa se gospodarska učinkovitost podjetja meri s pripomočki za upravljanje in računovodskimi instrumenti. Da bi poskrbeli za njihovo izpopolnitev, jih je treba občasno posodobi.

2.2.3

Evropski model socialne tržne ekonomije podjetja ne obravnava kot preproste kapitalske družbe ali organa za izpolnjevanje naročil, ampak tudi in celo predvsem kot skupnost, kjer bi moral potekati socialni dialog. Kapitalske družbe obstajajo zgolj prek delničarjev, medtem ko za podjetja, ne glede na status, velja, da so člen človeške družbe in ne zgolj del gospodarskega sistema.

2.2.4

Modeli, ki upoštevajo vse zainteresirane strani (stakeholders), se danes uveljavljajo na račun tistih, ki se osredotočajo zgolj na rezultate delničarjev (shareholders). Podjetje bo bolje upravljalo s svojo odgovornostjo, če bo upoštevalo pričakovanja različnih zainteresiranih strani.

2.2.5

V zeleni knjigi „Spodbujanje evropskega okvira za družbeno odgovornost podjetij“ je zapisano: „Pojem družbene odgovornosti podjetij v glavnem pomeni, da slednja na lastno pobudo prispevajo k izboljšanju družbe in k čistejšemu okolju“. EESO o zeleni knjigi in svojem mnenje o socialni razsežnosti globalizacije — prispevku politike EU k razširjanju prednosti za vse poudarja, da:„družbena odgovornost podjetij pomeni, da podjetja prepričljivo izvajajo obstoječe družbene predpise in si prizadevajo med akterji razvijati duh partnerstva“.

2.2.6

Unija mora krepiti dojemanje evropske identitete podjetij. Lahko bi spodbujala dialog in izmenjavo stališč med izvajalci in raznovrstnimi izkušnjami, kar se tiče merilnih instrumentov za DOP, da bi prakse DOP še najprej spodbujale inovacije in se širile med različnimi kategorijami podjetij.

2.3.1

Zbirko standardov sestavljajo konkretni instrumenti, ki so jih oblikovali javni ali zasebni organi (instrumenti, ki so večinoma iz držav z običajnim pravom): referenčni kriteriji in metode za uporabo le-teh. Instrumenti omogočajo razne načine razlage zbirke, ki je povezana z družbeno-kulturnim kontekstom njihovih snovalcev. Med slednje sodijo združenja podjetij, javne agencije za standardizacijo, uradi za revizijo, agencije za oceno, univerze, združenja državljanov in javni organi. Instrumenti so številni, večinoma zasebni, pogosto med seboj konkurenčni in včasih nekompatibilni.

2.3.2

Nekateri standardi so javno objavljeni, najsi gre za mednarodne, kot so ISO 9000, ISO 14000, SA 8000, AA 1000, GRI, evropske EMAS, SME Key, Eurosif, družbena bilanca (10), ali tiste za nacionalno rabo: zakoni, uredbe ali priporočila.

2.3.3

Izvajalci — specializirani analitiki pri upraviteljih skladov in agencij za družbeno in okoljsko oceno uporabljajo zbirke mednarodnih standardov. Izvajalci oblikujejo natančnejše kriterije, povezane z načeli (vrednostmi) mednarodne zbirke. Usklajenost s kriteriji se meri — kvalitativno in kvantitativno — z razumljivimi, koristnimi, jasnimi in primerljivimi kazalci.

2.3.4

Izvajalci pripravijo oceno o verjetnih nefinančnih tveganjih za investitorje in potrošnike, zato DOP postaja dejavnik konkurenčne diferenciacije na trgu. Kredibilnost izvajalcev je treba zagotoviti s samourejanjem poklica. Oblikovanje standarda CSRR-QS 1.0 priča o volji, da bi šli v to smer.

2.3.5

Svetovni pakt, za katerega je dal pobudo generalni sekretar OZN, se uvršča med prostovoljne instrumente, za katere se je odločilo skoraj dva tisoč podjetij po svetu.

2.3.6

Smernice pobude za globalno poročanje (GRI, Global Reporting Initiative) pogosto uporablja nezanemarljivo število multinacionalk. Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO je leta 2005 začela pripravljati smernice za družbeno odgovornost (11) (ISO 26000).

2.3.7

V okviru področnih odborov za socialni dialog so leta 2003 socialni partnerji (12) našli skupne temelje o DOP. Odločili so se za naslednje skupne pobude: kodeks o DOP na področju hotelirstva, skupna izjava o DOP v trgovini, kodeks v industriji sladkorja, v tekstilni, usnjarski in oblačilni industriji ter pred nedavnim v bančnem sektorju.

2.3.8

K temu je treba dodati kodeks ravnanja in listine podjetij, ki jih včasih enostransko določi vodstvo, včasih pa so sestavljeni po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, po možnosti po pogajanjih s predstavniki osebja. Vendar nekateri izmed njih ne dosegajo standardov ILO.

2.3.9

Drugi instrumenti še niso bili objavljeni. Metodologija agencije za oceno — izbrani indikatorji za ugotavljanje ustrezanja vsem kriterijem — predstavljajo „orodje“ za gospodarsko dejavnost agencij, ki tekmujejo z drugimi agencijami.

2.3.10

Instrumente lahko prostovoljno uporabljajo sama podjetja ali družbeno odgovorni investitorji. Namenjeni so tudi končnim potrošnikom. Potrošnikom pri izbiri pomagajo oznake za etično trgovino ali okoljsko kakovost. Kampanje ozaveščanja — na primer o etiki oznak (Clean clothes, v angleščini) — so prispevale h kolektivni ozaveščenosti, ki spodbuja odgovorno potrošništvo. Kljub temu sistemi označevanja povzročajo precejšnje težave, kadar je treba vzpostaviti homogene in sprejemljive kriterije, ki bi vzbujali dovolj zaupanja in posredovali res zanesljive podatke.

3.1.1

Instrumenti za merjenje DOP morajo ustrezati zahtevam po usklajenosti, ustreznosti in zanesljivosti. Značilnosti in povezave med njimi je treba ocenjevati z upoštevanjem raznolikosti, hkrati pa se opreti na univerzalne vrednote in ustrezna načela.

3.2.1

Pripomočki morajo biti usklajeni z mednarodno zbirko standardov.

3.2.2

Prav tako morajo biti usklajeni z evropsko zbirko standardov in pravnim redom Skupnosti.

3.2.3

Podjetja morajo vedno upoštevati lokalno zakonodajo. Vendar je dodana vrednost družbene odgovornosti podjetij odvisna od družbeno-gospodarskega konteksta (stare industrijske države, uveljavljajoče se države in revne države).

3.2.4

V tem okviru lahko instrumenti za DOP pomagajo pri oblikovanju jasne predstave o učinkovitosti ukrepov, ki jih podjetja izvajajo na lastno pobudo, in koristnosti le-teh za vse zainteresirane strani.

3.3.1

Vsak kriterij lahko preverjamo z različnimi kazalci. Tako lahko „nediskriminacijo med spoloma“ merimo z deležem žensk v upravnem odboru, na vodstveni ravni, z razmerjem med plačami žensk in moških ali s številom ur usposabljanja za ženske in moške itd. Pri merilu o ustvarjanju novih delovnih mest v primeru preselitve proizvodnje kazalec ni popoln, če prikazuje samo stanje na enem območju. Ustrezen kazalec mora upoštevati izgubo delovnih mest tako v prvotni državi proizvodnje kot nova delovna mesta v državi, v katero se je proizvodnja preselila.

3.3.2

Posebno pozornost je treba nameniti obsegu polja preučevanega predmeta. Povprečna plača zaposlenih v podjetju na primer ne spada med ustrezne kazalce socialne politike podjetja, če to svojim poddobaviteljem določa pogoje, ki onemogočajo zagotavljanje dostojnega plačila njihovim delavcem.

3.3.3

DOP omogoča preseganje zakonskih standardov; zato lahko heterogenost nacionalnih zakonodaj vodi do nezaželenih učinkov. Tako bo na primer podjetje, ki spada med povprečne onesnaževalce, dobro ocenjeno v državi, kjer ni zakonodaje o emisijah v ozračje, in slabo v državah s strožjimi predpisi. Iz teh razlogov je nujno vzeti za osnovo družbene in okoljske standarde pravnega reda Skupnosti in jih še naprej izboljševati.

3.4.1

Kazalci morajo omogočiti primerjavo v času in prostoru:

3.4.2

Združevanje vseh podatkov ni nujno. Seštevanje emisij toplogrednih plinov je smiselno, saj so njihovi učinki zaznavni na svetovni ravni. Tega ne moremo trditi za porabo vode, saj se posledice občutijo pri lokalnih virih.

3.4.3

Kazalec mora spremljati navedba o kakovosti, ki navaja zlasti, kdo je podatke pridobil in po kateri metodi.

3.4.4

Postopek, ki predstavlja strošek za podjetje, se zaključi s prejemom priznanja (znakom kakovosti, certifikatom …). Pri tem mora sodelovati zunanja usposobljena neodvisna oseba. Poklicni krogi igrajo pri tem pomembno vlogo, tako pri postopku kot pri rezultatih.

4.1.1

Letno poročanje postaja v velikih podjetjih običajna praksa. Ustreza enotnim zahtevam po transparentni strategiji podjetja, tudi pri praksah DOP. Vendar pa je kakovost informacije še vedno zelo neizenačena. Treba jo je torej izboljšati.

4.1.2

MSP in podjetja, ki ne kotirajo, so le redko zajeta v študijah o kakovosti informacij, ki se osredotočajo na velika podjetja. Vendar pa morajo podjetja, ki so dobila spričevalo EMAS ali ISO 14001 redno objavljati izjavo o okolju. Visoki stroški odvračajo mnoga mala in srednje velika podjetja od certificiranja, toliko bolj, ker gre za nadzor v trenutku „t“, ki zahteva redno preverjanje.

4.1.3

Zaradi pomanjkanja finančnih in človeških virov ne moremo od malih in srednje velikih podjetij od vsega začetka zahtevati enake intenzivnosti kot od velikih podjetij, v prizadevanju za napredek pa jih je treba spodbujati k obveščanju vseh zainteresiranih strani o odgovornem ravnanju, pa najsi bo skromno ali upoštevanja vredno.

4.1.4

Obstajajo mreže zasebnih, javnih ali parajavnih organov, ki vključujejo univerzitetne raziskave, ki obveščajo o DOP in zagotavljajo njeno promocijo na nacionalni in evropski ravni, kot sta CSR Europe in Evropska ustanova za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Dublin Foundation) ali na svetovni ravni zlasti Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj (WBCSD) in podatkovna banka ILO. Priporočljivo jim je pomagati pri razširjanju rezultatov njihovega dela in na pregleden način obveščati uporabnike o različnih akterjih in metodah.

4.1.5

Nekatere države članice so v okviru pedagoških novosti v šolanje uvedle prizadevanje za ozaveščanje potrošnikov. Mednarodna zbirka mora biti sestavni del izobraževanja mladih Evropejcev.

4.2.1

Treba je združiti enotnost načel in spoštovanje raznolikosti.

4.2.1.1

Enotnost: treba je omogočiti povezovanje kazalcev, kadar je to primerno.

4.2.1.2

Raznolikost: kazalci morajo upoštevati družbeno-ekonomsko, pravno in kulturno stvarnost ter vrsto in velikost podjetja različnih geografskih območij in raznih poklicnih sektorjev.

4.2.2

Smotrno bi bilo, da indikatorji omogočajo primerjave (benchmark) tako po sektorjih kot geografsko med različnimi entitetami istega podjetja ali skupine, med entitetami istega sektorja dejavnosti in med entitetami istega teritorija.

4.2.3

Koristno je predvideti nekatere posebne pripomočke: kazalci ne morejo biti povsem isti za industrijo in storitve. Podobno morajo biti konkretni kazalci prirejeni za storitve splošnega pomena in za proizvajalce standardnih dobrin in storitev; za tržne in netržne dejavnosti; za multinacionalne skupine in mala in srednje velika podjetja; glede na sektor dejavnosti.

4.2.4

V velikih sektorjih industrije in storitev sektorska kohezija zahteva pogajanja o sektorskih oznakah in ustreznih instrumentih med sektorskimi združenji delodajalcev in delavcev na evropski ravni in na drugih ustreznih ravneh. Napredovanje v okviru številnih okvirnih sporazumov med sindikalnimi mednarodnimi združenji in multinacionalnimi družbami odpira nove perspektive na tem področju. Priporočljivo je, da so merila in kazalci oblikovani skupaj s partnerji socialnega sektorskega dialoga, pri čemer pa ne smemo pozabiti na morebitne koristi, ki jih lahko prinese posvetovanje z drugimi zainteresiranimi stranmi.

4.3.1

Instrumente DOP uporablja vedno večje število organov. Nefinančna tveganja, kot tveganje zaradi slabega ugleda, kohezije (slabi odnosi v podjetju), zlorabe (podkupovanje, trgovanje na podlagi notranjih informacij, prekrški, goljufije, nelojalna konkurenca, ponaredbe) zavzemajo vedno bolj pomembno mesto. Investitorji, zlasti nekateri upravitelji etičnih varčevalnih skladov za zaposlene (save as you earn), etičnih investicijskih skladov ali družbeno odgovorni investitorji, upoštevajo ta nefinančna tveganja, ki postajajo tržna merila.

4.3.2

Izvozni krediti bank in kreditna zavarovanja specializiranih družb bi morala pri svoji razvrstitvi (rating) v večji meri kot danes upoštevati politiko trajnostnega razvoja države in strategijo DOP podjetij, ki v teh državah delujejo.

4.3.3

Kadar ima delovanje DOP za posledico opazno zmanjšanje tveganj za podjetje, bi bilo primerno, da bančni in zavarovalniški sistem to pri svojih tarifah tudi upošteva.

4.3.4

Pri javnih naročilih se najpogosteje izvaja pravilo najnižje ponudbe. Priporočljivo je, da predpisi razpisa vsebujejo kvalitativna merila kot DOP, kot bo to storila Unija v kategoriji splošnega sistema preferencialov + (GSP+) na področju trgovinskih preferencialov.

4.3.5

Unija se v svojih bilateralnih sporazumih, na primer v pridružitvenem sporazumu EU-Čile, sklicuje na vodilna načela OECD in želi doseči napredek pri spoštovanju temeljnih standardov pri svojih tržnih odnosih z uveljavljajočimi se državami, kot so Brazilija, Indija in Kitajska. Na dnevni red čezatlantskega dialoga mora dosledno uvrščati prizadevanje za dosego sporazuma o DOP, prav tako v okviru dialoga EU — Kanada.

4.3.6

Za pogostejšo rabo instrumentov je potrebna okrepitev mehanizmov OECD, zlasti kakovosti nacionalnih kontaktnih točk držav članic OECD. Evropska unija mora spodbujati države nečlanice OECD, da se ravnajo po vodilnih načelih te organizacije. Javne oblasti vseh držav članic OECD igrajo pri učinkovitosti sistema spremljanja še posebej pomembno vlogo.

4.4.1

Smernice za GRI (Global Reporting Initiative) so uveljavljen zasebni referenčni sistem, ki ga je mogoče izboljšati. V okviru njihove revizije 2005/2006 je potrebno tesno sodelovanje evropskih akterjev pri delu tega organa, da bi njegove metode in merila bolj ustrezali evropskemu kontekstu.

4.4.2

Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO je leta 2004 sklenila začeti s pripravo smernic za družbeno odgovornost (guidance on social responsibility). Smernice ISO 26000 v nasprotju s standardi ISO 9000 za upravljanje kakovosti in ISO 14000 za upravljanje okolja ne določajo generičnih standardov sistema upravljanja in ne predvidevajo certificiranja. Predsedstvo in tajništvo delovne skupine si delita uveljavljajoča se država Brazilija in stara industrijska država Švedska. Dela, začeta v marcu 2005, bodo predvidoma trajala tri leta; na začetku leta 2008 bo izšel vodič. EESO tej pobudi posveča posebno pozornost.

4.4.3

EESO predlaga oblikovanje informativnega portala o praksah DOP velikih podjetjih; portal bi temeljil na podatkih podjetij. Sporočila jih bodo sama podjetja in zaenkrat ni predvideno, da bi jih zainteresirane strani potrdile. Priporočljivo je, da institucionalni opazovalec združi izjave podjetij in ocene sodelujočih strank. To analitično in kvalitativno nalogo bi lahko zaupali organu, kot je Dublinska ustanova (Dublin Foundation). Odbor predlaga, da se o tem razpravlja v okviru delovnega programa Evropske opazovalnice za spremembe (EMCC).

5.1.1

Prostovoljno sodelovanje podjetij je treba javno objaviti in njihovo učinkovitost redno preverjati. Tako naj na primer podjetje, ki objavi, da namerava invalidnim osebam omogočiti zaposlitev, sporoči tudi delež zaposlitev in prilagoditev delovnega mesta. Konkretne in karseda celostne informacije prikazujejo, v koliki meri podjetje spoštuje svoje obveze. Ker se odgovornost meri z dejanji, ne z besedami, mora biti podjetje transparentno.

5.2.1.1

Poročanje pomeni, da se v javnem dokumentu poroča, kako podjetje razume posledice svojih dejavnosti na gospodarstvo, okolje in družbo. Na ta način podjetje pokaže, da imajo zainteresirane strani pravico do zastavljanja vprašanj.

5.2.1.2

Od nastanka kapitalskih družb dalje upravni odbor poroča generalni skupščini delničarjev. Javne oblasti torej že dolgo časa zahtevajo informacije, vsaj o davčnih odmerah in prispevkih za socialno varnost. Zaposlenim v številnih evropskih državah so že nekaj desetletij na voljo delne informacije. Novost je torej, da bodo v prihodnje popolnejše in na voljo celotni civilni družbi.

5.2.1.3

Celotno poročilo torej odgovarja na izrecna in posredna vprašanja zainteresiranih strani. Predstavlja pripomoček za dialog in lahko vsebuje interaktivne sisteme za posvetovanje. Na podlagi podrobne analize kazalcev letno poročilo objavi vse dosežke podjetja, to je sposobnost za usklajevanje zahtev po ekonomskih rezultatih, družbeni učinkovitosti in posledicah za okolje. Objavi cilje, roke in sredstva za izvajanje. To na splošno gledano predstavlja korak naprej.

5.2.2.1

Povsem drugačna pa je operacija komuniciranja v odnosu do javnosti, katere cilj je razširjanje informacij, ki si prizadevajo poudariti podjetje in oblikovati pozitivno predstavo ali sliko v očeh javnosti.

5.2.2.2

V ta namen se služba za komuniciranje podjetja odloči, da bo osvetlila svoje zaveze in dosežke v okviru dobrih praks. Da bi ljudi seznanila s prednostmi podjetja in izkoristila pridobitev znakov kakovosti, se lahko pri tem posluži primerjave z drugimi podjetji. Vendar pa te komunikacijske dejavnosti ne smejo nadomestiti poročanja.

5.3.1

Izkrivljanje informacij je lahko finančne (napačna bilanca) ali nefinančne narave (lažno oglaševanje). Takšno početje je nezakonito.

5.3.2

Za boljšo kakovost informacij je potrebna organizacija, ki vključuje generalno vodstvo, ki je na primer odgovorno za naslednje naloge: posredovanje med zainteresiranimi stranmi, interno vodenje z ustanovitvijo mreže korespondentov, zbiranje in razširjanje najboljših praks v skupini, poročanje in opredelitev postopka notranjega zbiranja podatkov, mednje spadajo: posvetovanje zainteresiranih strani o zbiranju, soočanje s predstavniki zaposlenih, preverjanje usklajenosti, potrditev, ki jo izvede odgovorna ekipa.

5.3.3

Pri tem sodelujejo razne zainteresirane strani, odvisno od sektorja proizvodnje, države in ozemlja. Treba je zbrati čim bolj natančne podatke. Podjetje bo še toliko bolj prepričljivo v očeh medijev in civilne družbe, če bo k oblikovanju svoje strategije o DOP pritegnilo zainteresirane strani.

5.3.4

Zainteresirane strani in/ali, po možnosti, tretje dobroverne osebe se lahko vključijo v postopek zbiranja podatkov in izdajanja poročil. Če teh ni, mora kodeks ravnanja spremljati vsaj nadzorni odbor. V odsotnosti sindikalnih organizacij je treba odborom za higieno in varnost na delovnem mestu in lokalnim združenjem za varovanje človekovih pravic priznati vlogo ustreznega sogovornika za nadzor. Če navedemo še en primer: pri varnosti hrane morajo sodelovati raziskovalne ustanove in združenja potrošnikov. Distributerji blaga in ponudniki storitev morajo k oblikovanju svoje strategije trajnostnega razvoja vključiti predstavnike potrošnikov in uporabnikov.

5.4.1

Prostovoljno sodelovanje je neločljivo povezano z dobro organiziranim dialogom z zainteresiranimi stranmi. Prostovoljno sodelovanje predstavlja zgolj sredstvo, cilj je še vedno ustvarjanje vrednosti ter gospodarskih, družbenih in okoljskih dosežkov. Iz tega sledi, da je podjetje prostovoljno pripravljeno „ukrepati“ in torej tudi „seznanjati“.

5.4.2

To pomeni, da se podjetje prostovoljno zaveže k upoštevanju pričakovanj in interesov zainteresiranih strani in in s tem veča transparentnost svojega delovanja na tem področju. Sprejemanje dialoga z zainteresiranimi stranmi pomeni, da podjetje še naprej obvladuje svoje obveze. Če se sooča s številnimi pričakovanji in interesi, lahko podjetje določi svojo prednostno lestvico glede na objektivne referenčne kriterije in svojo lastno strategijo.

5.4.3

Vse zainteresirane strani imajo pravico do izražanja svojih pričakovanj, vendar nimajo vse enake legitimnosti. Predvidevamo lahko, da imajo interne zainteresirani strani pogosto večjo legitimnost kot zunanje zainteresirane strani. Prav tako podjetje, ki razpolaga z omejenimi sredstvi, ne more upoštevati vseh legitimnih zahtev. Razsojanje med zahtevami lahko poteka s pogajanji, posvetovanji, a na koncu odločitev sprejme podjetje.

5.4.4

Še zlasti pomemben je dialog za zainteresirane strani, ki sodelujejo pri vrednostni verigi. Naročnik mora svojim dobaviteljem in podizvajalcem pomagati izboljšati njihovo prakso družbene odgovornosti. Izogibati se mora temu, da bi svoje partnerje izpostavljal paradoksalnim zahtevam — do česar bi prišlo, če bi jim naložili visoke družbene standarde in nezadostne cene za izdelke. Nasprotno, naročnik bi moral podizvajalce podpirati pri njihovem napredovanju.

5.4.5

Potreben je socialni dialog o DOP, povezan s prostovoljno strategijo podjetja. Vključevanje predstavnikov delavcev v podjetje poteka v treh fazah: oblikovanje ustrezne strategije podjetja, upoštevajoč načela trajnostnega razvoja, izvajanje zahtevanih ukrepov za izpolnjevanje strategije in neodvisni nadzor nad učinkovitostjo ukrepov na vseh ravneh podjetja.

5.4.6

Na evropski ravni je prostovoljen in/ali s pogajanji dosežen pristop za obravnavanje izzivov, povezanih z DOP, odločilna etapa vseh multinacionalk, ki so ustanovile odbor za evropsko podjetje. Omogoča tudi, da se nove države članice temu razvoju pridružijo. Odbori za evropsko podjetje bi morali igrati svojo vlogo pri integraciji DOP v politiko podjetja. Ti odbori so priviligirano mesto internih zainteresiranih strani. Usklajena politika DOP mora upoštevati tudi zunanje zainteresirane strani, zlasti vse delavce (začasni delavci, delavci podizvajalcev, ki so zaposleni v podjetju, obrtniki in drugi samostojni delavci, ki delajo za podjetja) in kolikor je mogoče udeležence v vrednostni verigi (podizvajalci, dobavitelji).