[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, 7.10.2005 KOM(2005) 132 končno/2 CORRIGENDUM: tableau p. 7Concerne toutes les langues SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU o pospeševanju napredka v smeri uresničevanjarazvojnih ciljev novega tisočletja– Prispevek Evropske unije – {SEK(2005) 452}{SEK(2005) 456} KAZALO 1. Potreba po večjem evropskem prispevku 3 2. Sredstva, sorazmerna z izzivi 5 2.1. Povečana sredstva 5 2.2. Izboljšana kakovost pomoči 7 2.2.1. Bolj predvidljiva podpora 8 2.2.2. Odgovori na zunanje pretrese 8 3. Skladnost za razvoj 9 4. Dati prednost Afriki 9 4.1. Izboljšanje upravljanja v Afriki 10 4.2. Povezovanje Afrike: infrastruktura in trgovina 11 4.3. Prizadevanje za pravične družbe, ki spodbujajo dostop do storitev, zaposlovanje, dostojno delo za moške in ženske in okoljsko trajnost 12 5. Sklep – K novi strategiji EU za razvoj 13 PIRLOGA 1. Potreba po večjem evropskem prispevku Če naj bi se uresničili razvojni cilji novega tisočletja, bo leto 2005 prelomno leto, leto razvoja. Septembra 2005 se bodo na srečanju na vrhu ZN ob zasedanju Generalne skupščine ZN ponovno zbrali voditelji držav in vlad, da bi med drugim opravili obsežno oceno izvajanja Deklaracije in pregledali napredek, dosežen pri izpolnjevanju razvojnih ciljev novega tisočletja. EU je sprejela konkretne obveznosti za uresničitev teh ciljev do leta 2015 in v trenutku, ko se celotna mednarodna skupnost pripravlja za prvo oceno stanja, se EU polno zaveda pomena in nujnosti naloge. V tem okviru je Evropski svet na svojem zasedanju 22. in 23. marca 2005 pozval Komisijo in Svet, da „pospešita svoje delo, zlasti kar zadeva različne dele poglavja ‚razvoj‛“, da bi dokončno oblikovali naša stališča o različnih temah in omogočili Evropski uniji aktivno vlogo v prihodnjih razpravah. EU je že izrekla svojo podporo procesu, ki vodi k oceni doseženega od leta 2000 in sprejetju usmeritev glede vprašanj skupne varnosti, sporazumov za izboljšanje izvajanja obveznosti, sprejetih v okviru Deklaracije tisočletja in razvojnih ciljev novega tisočletja, ter odločitev o organizacijskih reformah, potrebnih za izpolnitev teh ciljev[1]. To sporočilo vsebuje pregled prispevka Unije na področju razvoja in opredeljuje ukrepe, ki jih je treba sprejeti za pospešitev uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja. Kot navaja zbirno poročilo Unije o razvojnih ciljih novega tisočletja[2], ki ga je pripravila Komisija na zahtevo držav članic[3], so Skupnost in države članice že znatno prispevale k prizadevanjem mednarodne skupnosti. Evropska unija mora postati dejavnejša že danes. Na vrhu tisočletja leta 2000 je mednarodna skupnost sprejela ambiciozno strategijo za reševanje glavnih izzivov prihodnjih desetletij. Voditelji držav in vlad so sprejeli Deklaracijo tisočletja, s katero so se zavezali za zmanjšanje revščine, varstvo našega skupnega okolja, miru in varnosti, dobro upravljanje, demokratizacijo in človekove pravice, zaščito najbolj ranljivih, posebne potrebe Afrike in okrepitev Združenih narodov. Po besedah generalnega sekretarja „ta dokument določa vzorec za uresničitev mirnejšega, uspešnejšega in pravičnejšega sveta s skupno varnostjo in svetovnim partnerstvom za razvoj“. Osem razvojnih ciljev novega tisočletja, ki so povezani z Deklaracijo tisočletja in so natančno usmerjeni, je: (1) zmanjšati revščino in lakoto po svetu, (2) zagotoviti osnovno izobraževanje za vse, (3) spodbujati enakost med spoloma, (4) zmanjšati umrljivost otrok, (5) izboljšati zdravje mater, (6) boriti se proti HIV/Aidsu in drugim boleznim, (7) zagotoviti trajnostno okolje in (8) sodelovati v svetovnem partnerstvu za razvoj. Od septembra 2000 dalje: (1) so Skupnost in večina držav članic prilagodile ali preusmerile svoje politike razvojnega sodelovanja, da bi se osredotočile na uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja in/ali širših ciljev Deklaracije tisočletja; (2) je EU postavila razvoj v središče svoje trgovinske politike na večstranski ravni, regionalni ravni in prek svojih posebnih instrumentov, zlasti s posebno pozornostjo, namenjeno najmanj razvitim državam (vključno s prostim dostopom njihovega izvoza na trg Skupnosti v okviru pobude „ Vse razen orožja “) in drugim ranljivim gospodarstvom ter s povečanjem pomoči, povezane s trgovino; istočasno je bila trgovina priznana kot pomemben element, ki ga je treba vključiti v strategije sodelovanja in razvoja; (3) so si EU kot celota in posamezne države članice določile vmesne cilje povečanja razvojne pomoči do leta 2006 – ti cilji bodo po vsej verjetnosti izpolnjeni; (4) je EU sprejela vrsto ukrepov za povečanje vpliva in kakovosti pomoči, zlasti z boljšo koordinacijo in prizadevanjem za uskladitev. Potreba po pospešitvi napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja je splošno priznana. Nekateri cilji bodo verjetno doseženi na svetovni ravni (osnovno izobraževanje, šolanje deklet). Vendar to ne zadostuje. Ponekod je treba celo preprečiti nazadovanje, povezano zlasti s škodljivimi učinki prenosljivih bolezni, uničevanjem okolja ali varnostnimi problemi. Treba je storiti več in zastavljeno opraviti bolje. Samo izvajanje trenutnih politik ne bo zadostovalo za izpolnitev sprejetih ciljev. To zlasti drži za podsaharsko Afriko, kjer veliko držav še vedno močno zaostaja na številnih področjih (lakota, umrljivost otrok, umrljivost mater, prenosljive bolezni, trajnostno okolje). Ti cilji pa niso le nujni za solidarnost, temveč so tudi bistven pogoj za varnost in blaginjo v Evropi in svetu. Vseeno je treba ponoviti, da sta razvoj in uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja predvsem odgovornost samih držav v razvoju. Države v razvoju so tiste, ki pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja napredujejo ali ne, in ne donatorke. EU je prevzela vodilno vlogo v boju proti svetovni revščini s tem, ko je postala najpomembnejša donatorka (55 % javne pomoči za svetovni razvoj). Prispevek Unije k agendi razvojnih ciljev novega tisočletja je bistvenega pomena in bi moral spodbuditi druge razvite države, da bi si prizadevale storiti več. Razvoj mora biti eden od osrednjih stebrov srečanja ZN na vrhu. Sredstva, potrebna za izpolnitev ciljev novega tisočletja, niso omejena na finančno pomoč. Drugi temeljni vidiki vključujejo načine upravljanja na nacionalni in mednarodni ravni, spoštovanje mednarodnih obveznosti, zlasti glede človekovih pravic, enakost med spoloma, razvoj pravil trgovanja in naložb, boj proti prenosljivim boleznim[4], delitev znanja, varstvo okolja, varnost in druge svetovne javne dobrine. V okviru priprave prispevka EU k dogodku septembra 2005 je Svet pozval Komisijo, da pripravi ambiciozne predloge za pospešitev napredka pri uresničevanju ciljev novega tisočletja, zlasti na treh področjih[5]: financiranje razvoja, skladnost politik za razvoj in prednost, ki jo je treba dati Afriki. Predlogi Komisije so usmerjeni zlasti v: 1. določanje novih vmesnih ciljev povečanja proračunov javne pomoči do leta 2010 – posameznih in za Unijo kot celoto – da bi izpolnili svetovno prizadevanje za 0,7 % Bruto nacionalni dohodek (BND) v letu 2015; 2. pospešitev reform za izboljšanje kakovosti pomoči; 3. vnovičen razmislek o načinu, kako EU prek svojega modela trajnostnega razvoja s svojimi notranjimi in zunanjimi politikami vpliva na pogoje razvoja; 4. zagotovitev, da bodo te nove usmeritve koristile prednostno Afriki, in izkoriščanje novih priložnosti partnerstva med celinama. Predlogi v zvezi s financiranjem razvoja in skladnostjo politik so podrobneje oblikovani v dveh drugih sporočilih[6]. Vsi ti predlogi so bistvenega pomena za prispevek k trem stebrom trajnostnega razvoja (ekonomskega, socialnega in okoljskega). 2. Sredstva, sorazmerna z izzivi 2.1. Povečana sredstva Vsa nedavno objavljena poročila ter zlasti poročilo Projekta ZN za novo tisočletje[7] in poročilo generalnega sekretarja ZN[8] kažejo nujno potrebo po povečanju sredstev za izpolnitev razvojnih ciljev novega tisočletja in izpostavijo številne povezave, ki obstajajo med revščino, uničevanjem okolja in varnostjo. Evropska unija je imela na konferenci v Monterreyu odločilno vlogo. Unija mora znova pokazati pot in si določiti vmesne cilje, ki bodo omogočili, da bo leta 2015 0,7 % BND namenjenega razvoju. Poročilo Projekta za novo tisočletje ocenjuje, da skupna letna uradna razvojna pomoč, potrebna za izpolnitev razvojnih ciljev novega tisočletja v vseh državah, znaša približno 135 milijard USD in se bo leta 2015 dvignila na 195 milijard USD. Ti številki ustrezata 0,44 % oziroma 0,54 % skupnega bruto nacionalnega dohodka (BND) držav donatork. Ob upoštevanju dodatnih potreb uradne razvojne pomoči, ki niso neposredno povezane z razvojnimi cilji novega tisočletja, poročilo priporoča, da se donatorke zavežejo k uresničitvi cilja 0,7 % BND najkasneje do leta 2015. Trenutno so štiri države članice EU[9] dosegle ali presegle cilj 0,7 %, šest drugih[10] pa se je obvezalo, da bodo ta cilj dosegle pred letom 2015. Če se bodo trenutni trendi obdržali, bo lahko EU skupno dosegla 0,42 % leta 2006. Evropski svet je decembra 2004 potrdil obvezo EU za uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja in pooblastil Komisijo, da Svetu predloži „ konkretne predloge o oblikovanju novih in ustreznih ciljev uradne razvojne pomoči za obdobje 2009–2010 … “. Komisija predlaga, da se do leta 2010 izpolnita dva medsebojno prepletena cilja: 5. posamezni prag za države članice, z razlikovanjem med tistimi, ki so leta 2002 že bile članice EU (barcelonske obveznosti – EU15) in tistimi, ki so se pridružile kasneje (EU10); 6. skupno povprečje za vse države članice. Ti cilji morajo biti dovolj visoko zastavljeni, da bi res zagotovili, da bo mogoče doseči 0,7 % do leta 2015. V skladu z zahtevo Sveta, da se določi „ nov in ustrezen cilj “, to pomeni, da je treba do leta 2010 vrzel zapolniti do polovice . Na podlagi pristopa, ki se uporablja za barcelonske obveze iz leta 2002, Komisija predlaga: 7. povečati uradno razvojno pomoč na novo individualno osnovno raven (0,51) % uradne razvojne pomoči/bruto nacionalnega dohodka v letu 2010 za vsako od držav članic, ki je sodelovala v barcelonskih obveznostih (EU15) in je še pod osnovno ravnjo; 8. doseči individualno osnovno raven (0.17) % uradne razvojne pomoči/bruto nacionalnega dohodka v letu 2010 in s tem polovico poti v smeri „barcelonske obveze“ 0,33 % v letu 2015 za države članice, ki so se pridružile po letu 2002 (EU10). Številka 0,51 % v letu 2010 je polovica poti med osnovno ravnjo posamezne države članice 0,33 % v letu 2006 in 0,7 % v letu 2015. Predlog bo zagotovil pravično delitev bremena med državami članicami in skupno povprečje (0,56) % (EU 25), kar naj bi po ocenah prineslo dodatnih 20 milijard EUR do leta 2010. Tabela Predlog za nove cilje URP EU za obdobje 2006–2010 2006 | 2010 | VRZEL 2010–2015 | URP | % BND | URP | % BND | URP | % BND | Milijonov EUR | Milijonov EUR | Milijonov EUR | „Stare države članice“ – individualni cilj 0,51 % | EU-15 | 45 788 | 0,43 % | 65 988 | 0,58 % | 16 525 | 0,12 % | „Nove države članice“ – individualni cilj 0,17 % | (p.m. vrzel do 0,33 %) | EU-10 | 474 | 0,09 % | 990 | 0,17 % | 816 | 0,16 % | Skupni cilj 0,56 % | EU-25 | 46 262 | 0,42 % | 66 978 | 0,56 % | 17 340 | 0,14 % | Razen proračunov javne pomoči je treba razmisliti o novih virih financiranja iz nacionalnih proračunov poleg povečanja deleža izdatkov, rezerviranih za razvoj. Vendar pa te razprave nikakor ne smejo biti izgovor za odložitev ali zmanjšanje obveznosti EU za leto 2010. Poleg njihovega dopolnilnega značaja glede na proračune pomoči bi morali biti ti novi viri financiranja dolgoročno trajnejši in predvidljivejši . Komisija trenutno preučuje različne predloge, zlasti Mednarodni finančni sklad (IFF)[11] in davčne instrumente, ki bi jih bilo mogoče izvajati na ravni Skupnosti . Pri IFF se še vedno pojavljajo določeni tehnični problemi, zlasti v zvezi z razvrstitvijo posojil v državnih proračunih in finančnimi posledicami za proračune pomoči po letu 2015. Kar zadeva davke, se preučuje več možnosti . Če je mogoče rešiti politična in tehnična vprašanja (temelječa na podrobnih ocenjevalnih merilih), je Komisija pripravljena izoblikovati evropsko stališče v prid dvojne strategije: z inovativnimi predlogi dopolniti povečanje javne razvojne pomoči leta 2010. Obravnavajo se tudi nove pobude o odpisu dolga, zlasti večstranskega. Odpis dolga je učinkovit instrument pomoči, saj zagotavlja tako rekoč proračunsko podporo, predvidljivo na daljši čas, z zmernimi transakcijskimi stroški. Vendar odpira tveganja v smislu moralne negotovosti ter s svojim učinkom na dodelitev virov: najbolj zadolžene države niso nujno najrevnejše in najbolj poštene. Te ukrepe za odpis bi bilo zato treba preučiti za vsak primer posebej. V tem okviru se Svet poziva, da izrazi svoje stališče o teh predlogih in da: 9. podpre – poleg izvajanja naslednje faze pobude za zelo zadolžene revne države – oblikovanje in izvajanje alternativnih možnosti, prilagojenih državam v post-konfliktnem položaju z zaostanki pri zunanjih dolgovih, ki niso bile vključene v pobudo za zelo zadolžene revne države; 10. med različnimi instrumenti poišče možnost uporabe začasnega olajšanja odplačevanja dolga, da bi ublažili učinke zunanjih pretresov. 2.2. Izboljšana kakovost pomoči Poleg povečanja obsega mednarodne pomoči si je treba dodatno prizadevati za izboljšanje njene kakovosti in vpliva na razvojne cilje novega tisočletja. V tem pogledu je izredno pomembno mednarodno usklajevanje med donatorji in približevanje strategijam, lastnih partnerjem. To zahteva prilagodljivost in odločno voljo donatorjev, ki morajo prilagoditi svoje postopke načrtovanja in revizije ter delovanje različnih instrumentov pomoči, da bi zagotovili učinkovitost in zmanjšanje transakcijskih stroškov pomoči. Napredek pri koordinaciji in usklajevanju zelo zaostaja za možnostmi. Tako pomanjkanje usklajenosti pred države partnerke postavlja upravne ovire in povzroča nepotrebne stroške. Medtem ko je Uniji uspelo sprejeti skupne strategije na še posebej težavnih ali občutljivih področjih (na primer Evropska strategija za varnost), pa je paradoksalno, da ji tega ne uspe storiti na področju, kjer je ena od glavnih akterjev (zagotavlja 55 % mednarodne javne pomoči) in kjer je okvir večstranskih obveznosti še zlasti natančen in izdelan. Svet je sprejel vrsto priporočil, ki bi se zdaj morala uresničiti na terenu, zlasti s postopkom odprte koordinacije. Pomemben vidik bo izboljšanje koordinacije v obeh smereh, med delegacijami Komisije in diplomatskimi predstavniki držav članic. Med nedavnim forumom na visoki ravni o koordinaciji in usklajevanju je EU znova potrdila svojo odločenost, da hitro doseže bistven napredek s konkretnim in pragmatičnim pristopom usklajevanja in z razvojem usmerjenih in zavezujočih ciljev. Unija se je prav tako zavezala, da bo začela strateško razpravo, ki bo omogočila razvoj resnične operativne komplementarnosti med donatorji. Pobude, kot je Pobuda EU za vodo, so pozitivni primeri koordinacije, kjer se jasno kaže spodbujevalni učinek pobud, sprejetih na ravni EU. 2.2.1. Bolj predvidljiva podpora Sedanji načini izvajanja pomoči ne omogočajo, da bi državam zagotovili prilagodljivost in predvidljivost, ki ju potrebujejo za izvajanje naložb in politik, potrebnih za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja. Samo jamstvo večletne razpoložljivosti stalnih sredstev lahko finančnemu ministru omogoči, da sprejme, na primer, zaposlitev učiteljev ali zdravnikov, ki jih država potrebuje. Niti projektna vrsta pomoči, niti odpis dolga, niti proračunska pomoč – ki je vseeno najučinkovitejša za spodbujanje uskladitve posredovanj, njihove prilagoditve nacionalnim politikam in prednostim ter financiranja razvojnih ciljev novega tisočletja – pa ne zagotovijo dovolj velikega in prilagodljivega zneska podpore, ki bi omogočal financiranje tekočih izdatkov s srednjeročno predvidljivostjo. Zato je poleg obstoječih instrumentov treba razviti nove načine pomoči, ki bodo bolj predvidljivi, bolj stabilni in ki bodo omogočali izvajanje strukturnih reform, potrebnih za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja. Predvideti bi bilo mogoče večletno proračunsko podporo (3 do 5 let), ki je ne bi bilo mogoče prekiniti[12], ali srednjeročno „pogodbo“, ki bi za obdobje zagotavljala minimalno raven pomoči s premijami, povezanimi z uspešnostjo, ali obveze, veljavne tri leta. Ti načini se bodo lahko uporabljali samo za uspešne države. Vendar pa bi bilo treba v pristopu EU večjo pozornost posvetiti tudi manj uspešnim državam in preprečevanju razmer v državah, zaradi katerih bi bile države ogrožene. Prizadevanja bodo torej usmerjena tudi v izboljšanje načinov pomoči za to vrsto držav, s posebnim poudarkom na okrepitvi koordinacije, podpori upravljanju in potrebnem ravnovesju med kratkoročnimi rešitvami in dolgoročnejšo podporo. 2.2.2. Odgovori na zunanje pretrese Zunanji pretresi ne glede na njihov izvor spodkopavajo reformne politike držav, tako da ogrožajo vzdržnost dolga in škodujejo prizadevanjem za zmanjšanje revščine. Nanje je treba odgovoriti preventivno in kurativno. Preventivno: - z vzpostavljanjem tržno zasnovanih postopkov zagotavljanja; - z načrtovanjem, z različnimi instrumenti, mehanizmov začasnega olajšanja odplačevanja dolga. Kurativno: z uporabo in okrepitvijo finančnih mehanizmov tiste vrste, ki obstaja v Cotonoujskem sporazumu (Flex), da bi kratkoročno lahko krili posledice takih pretresov za prihodke držav. 3. Skladnost za razvoj Razvojna pomoč, naj bo še tako bistvena, ni zadosten odgovor na izziv razvojnih ciljev novega tisočletja. Potrebno je obširnejše in globlje prizadevanje. Dolgoročno gre za nadzor globalizacije z javnimi politikami, da bi se dosegel pravičnejši svetovni red. Znova je torej treba poudariti pomen različnih javnih politik za prispevek k razvojnim ciljem. Evropska unija ima v tem pogledu pomembno vlogo zaradi svojih vrednot in izkušenj. V tem okviru je Svet pozval Komisijo, da pripravi predloge za izboljšanje skladnosti politik za razvoj. Z drugimi besedami, gre za opredelitev, kako lahko notranje in zunanje politike EU prispevajo k vključujoči globalizaciji s pozitivnimi učinki za vse v okviru trajnostnega razvoja. Cilj je raziskati dodatne prispevke k razvoju. Predlog torej je, da se razišče koncept skladnosti za razvoj, pri čemer se je treba zavedati, da projekcija notranjih politik izven Unije prinaša pomembno dodano vrednost ukrepom, ki se izvajajo na ravni Evropske unije (zlasti na področjih izobraževanja, okolja, priseljevanja in azilne politike, carin in davkov, zaposlovanja in socialne politike). Skoraj vse politike Unije neposredno ali posredno vplivajo na države v razvoju. Sporočilo o skladnosti politik za razvoj opredeljuje tiste, ki bi lahko najbolj očitno prispevale k prizadevanjem držav v razvoju. Da bi te politike, v kolikor se izražajo prek programov dvostranskega sodelovanja z državami v razvoju, imele največji vpliv, jih je treba izvajati v skladu s temeljnimi načeli razvojnega sodelovanja, se pravi s spoštovanjem partnerstva in odobritve s strani partnerskih držav ter s spoštovanjem mednarodnih obveznosti. Komisija bo za spodbujanje skladnosti politik EU v posebnem okviru podpore za razvojne cilje novega tisočletja izdelala vmesno poročilo o skladnosti za razvoj med sedanjo in prihodnjo mednarodno oceno razvojnih ciljev novega tisočletja. Svet se poziva, da izrazi svoje stališče o predlogih Komisije na teh različnih področjih[13]. 4. DATI PREDNOST AFRIKI Vsa poročila in analize, ki so jih pripravili EU in drugi, vključno s poročili Projekta ZN za novo tisočletje in Komisije za Afriko[14], navajajo, da mnogi deli podsaharske Afrike daleč zaostajajo za drugim delom sveta pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja. Ocene kažejo, da do ciljnega leta 2015 mnogim afriškim državam ne bo uspelo izpolniti razvojnih ciljev novega tisočletja[15]. Vendar pa so znaki napredka vidni, kot je napredek v smeri demokracije, višje stopnje rasti v zadnjih treh letih (povprečno do 4,5 % v letu 2004, 6 % brez Nigerije in Južne Afrike), realna rast na prebivalca (2 %) in izboljšanje proračunskih ravnotežij. Komisija zato predlaga, da se podsaharski Afriki posveti posebna pozornost. Prvič, treba je povečati obseg sredstev in zagotoviti, da gre zadosten delež povečanja uradne razvojne pomoči v Afriko. Drugič, vse predloge, izdelane v tem sporočilu, o skladnosti politik in kakovosti pomoči , je treba v Afriki izvajati kot prednostno nalogo. Cilj je oblikovati evropski odgovor, ki vključuje ukrepe držav članic in Skupnosti. V tem okviru ta dokument opredeljuje vrsto ukrepov, ki jih mora Skupnost sprejeti. Cotonoujski sporazum, kakor je bil nedavno revidiran, predstavlja prednosten, a ne izključni okvir za izvajanje tega pristopa. V tem okviru Komisija predlaga ključne obveze za ukrepanje na številnih področjih, ki so jih Afričani sami opredelili kot bistvena za njihov razvoj, zlasti v okviru akcijskih načrtov Afriške unije/Novega partnerstva za razvoj Afrike (AU/NEPAD). Cilj je kakovostni preskok glede ključnih multiplikatorjev razvoja , tj. elementov, ki so, če so izpolnjeni, odločilnega pomena za trajnostni razvoj, vendar brez katerih trajen razvoj ni mogoč. Poudariti je treba poseben vpliv EU pri spodbujanju teh elementov. Ti vključujejo[16]: 11. izboljšanje upravljanja Afrike, 12. medsebojno povezovanje afriških omrežij in trgovine, 13. prizadevanje za pravične družbe, dostop do storitev, dostojno delo in okoljsko trajnost. Ta področja ne izključujejo, nadomeščajo ali tekmujejo z drugimi oblikami sodelovanja, ki se seveda morajo nadaljevati. Cilj je predvsem zapolniti vrzel in katalizirati dejanja drugih akterjev v sektorjih, kjer ima EU posebne izkušnje ali primerjalno prednost in kjer lahko hitro privede do rezultatov. Z drugimi besedami, gre za prizadevanje predvsem v ključnih sektorjih, kjer ima EU osrednji položaj za vodenje mednarodnega ukrepanja. Merilo uspeha bo njena sposobnost, da deluje kot katalizator za ukrepe drugih donatorjev in da zbere največjo možno podporo. 4.1. Izboljšanje upravljanja v Afriki a. Izziv upravljanja Dobro upravljanje in polno spoštovanje človekovih pravic sta temeljni pogoj za razvoj, toda v mnogih afriških državah še nista zagotovljena. EU že mnoga leta podpira prizadevanja Afrike za izboljšanje upravljanja na državni, regionalni in celinski ravni ter njene sposobnosti za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic po vsej celini, kot je določeno v ključnih mednarodnih in regionalnih instrumentih. Toda EU mora odločnejše podpreti afriška prizadevanja za okrepitev upravljanja Afrike, zato mora razmisliti o naslednjih obvezah: (1) Zagotovitev finančne podpore[17] za razvoj zmogljivosti Afriške unije (AU) in zlasti njene Komisije. S to podporo bo EU pomagala AU, da izpolni pričakovanja svojih obvez. EU bo spremljala AU pri preoblikovanju njenih ustanov v osrednjo referenčno ustanovo za upravljanje Afrike in podpirala njeno sposobnost za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic po vsej celini, kot je določeno v ključnih mednarodnih in regionalnih instrumentih. (2) Naše partnerstvo z Afriko mora biti široko, če želimo, da bo močno in uspešno. Institucije EU si morajo prizadevati za partnerstva tesnega medinstitucionalnega sodelovanja z enakovrednimi ustanovami v AU, kot so Vseafriški parlament, Ekonomski, socialni in kulturni svet (ECOSOCC) ali Svet za mir in varnost. Ta partnerstva bi morala biti katalizatorji za povezovanje vseh evropskih in afriških interesnih skupin, od univerz, občin, podjetij in industrij do sindikatov, mrež civilne družbe ali kulturnih ustanov. (3) EU je pripravljena podpreti afriška prizadevanja za izgradnjo uspešnejših držav v Afriki. Za oblikovanje odločne spodbude za reformo upravljanja v Afriki morajo EU, Komisija in države članice vzpostaviti skupni finančni mehanizem[18] z AU/NEPAD za podporo reformam, ki jih je sprožil M ehanizem skupne kontrole v Afriki ( Africa Peer Review Mechanism (APRM)). Ta prizadevanja bodo popolnoma skladna z nacionalnimi strategijami in strateškimi dokumenti za zmanjšanje revščine. b. Spodbujanje miru in varnosti V zadnjih letih je Afrika vzpostavila institucionalno strukturo za mir in varnost, v središču katere je Svet AU za mir in varnost in ki si prizadeva za preprečevanje, obvladovanje in reševanje konfliktov. Kot del Cotonoujskega sporazuma in Mehanizma hitrega odziva EU je EU zagotovila znatno podporo za vrsto dejavnosti gradnje miru. Na prošnjo afriških voditeljev je EU vzpostavila tudi finančni aranžma za mir v Afriki (250 milijonov EUR) za podporo afriškim prizadevanjem za ohranjanje miru. V prihodnosti bi EU morala AU in podregionalnim organizacijam zagotoviti tudi potrebna finančna sredstva za reševanje konfliktov. V ta namen bo EU dopolnila finančni aranžma za mir pred koncem leta 2005[19]; sprva bo povečala obseg tekočega proračuna z dodelitvijo sorazmernega deleža iz Evropskega programa za obnovo in razvoj Južne Afrike (EPRD), kot je bilo zahtevano na vrhu AU v Maputu. 4.2. Povezovanje Afrike: infrastruktura in trgovina a. Oblikovanje in ohranjanje regionalnih infrastrukturnih omrežij in storitev Le malo podsaharskih afriških omrežij zagotavlja storitve, ki so primerljive z drugimi regijami v razvoju. Stalna prizadevanja za oblikovanje in ohranjanje infrastrukturnih omrežij in storitev podsaharske Afrike je treba pospešiti, da bi gospodarska rast in trgovina postali konkurenčni in da bi afriški izvozniki našli svoje mesto na svetovnem trgu. V zvezi s tem Komisija predlaga vzpostavitev evropsko-afriškega partnerstva za infrastrukturo [20]. Partnerstvo, ki bo temeljilo na strategijah AU/NEPAD, bo pomagalo oblikovati trajno čezmejno infrastrukturo, bistveno za celinsko povezanost in delitev znanja, ter premostiti digitalni razkorak. Zagotovljene finance bodo vplivale na povečanje naložb zasebnega sektorja. V prvi fazi bo partnerstvo gradilo na modelih, ki jih zagotavljata pomoč za oskrbo z vodo in pomoč za oskrbo z energijo, ter se osredotočilo na podsaharsko Afriko. V drugi fazi bo partnerstvo spodbudilo vložke drugih donatorjev, vključno s prizadevanji držav članic EU za povečanje svojih proračunov pomoči. b. Večje in boljše trgovanje za podsaharsko Afriko Trgovinsko sodelovanje ima že mnoga leta pomembno mesto v odnosih EU-AKP, predvsem zaradi prednostnega dostopa za njihove proizvode na trg EU. Vendar samo posebne ugodnosti ne zadostujejo. Potreben je obsežnejši proces za oblikovanje pogojev, ki spodbujajo naložbe, in učinkovitih regionalnih trgov, za lažje trgovanje, razvoj statističnih storitev, reševanje omejitev dobave, spodbujanje proizvodne in tržne raznovrstnosti. Iz teh razlogov so se države AKP in EU v Cotonoujskem sporazumu dogovorile, da začnejo pogajanja za šest regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP) , od katerih so štirje v Afriki. To niso klasična prostotrgovinska pogajanja, ampak se osredotočajo na trgovino in regionalno integracijo kot instrumenta za razvoj. Veljati bodo začeli leta 2008. V tem okviru so bila opredeljena naslednja osrednja področja ukrepanja : - gospodarsko upravljanje, - trgovinska pomoč, - ciljno naravnani ukrepi podpore na ključnih področjih, kot so bombaž, sladkor in tekstil, - določitev sredstev za podporo ukrepov prilagajanja, - podpora za ambiciozno agendo za olajšanje trgovine. 4.3. Prizadevanje za pravične družbe, ki spodbujajo dostop do storitev, zaposlovanje, dostojno delo za moške in ženske in okoljsko trajnost Globalizacija in liberalizacija sta prinesli rast in blaginjo za svet kot celoto, vendar ne za vse njegove dele. Nekateri deli Afrike so napredovali, drugi so zaostali. Prizadevanja za spodbujanje socialne kohezije , zlasti boljšega dostopa do osnovnih storitev, so bistvena. Uravnotežena gospodarska rast, dostop do produktivne zaposlitve in dostojnega dela za vse ter uresničitev enakosti med ženskami in moškimi so odločilnega pomena za trajnostni razvoj in odpravo revščine. EU bo podpirala pobude v zvezi s tem. Prav tako je treba v razvoj vključiti tudi okoljsko trajnost, če naj bi revni do leta 2015 zaživeli boljše življenje. V tem pogledu bo EU skupaj s svojimi afriškimi partnerji še razvila pristope udeleževanja za lokalno, nacionalno in regionalno načrtovanje in razporejanje virov. Oblikovani bodo lokalni integrirani pristopi za povečanje vloge sekundarnih centrov kot razvojnih središč za njihovo okolico. Ti so lahko v obliki storitvenih centrov , kjer imajo ljudje neposreden dostop do vrste storitev, kot so osnovna in srednja šola, strokovno usposabljanje, vključno s posebnimi možnostmi usposabljanja za mlade, zdravila in zdravstvo ter osnovne socialne in javne storitve. EU mora podpirati te države z zavezanostjo pravičnosti in okoljski trajnosti . Zato bo EU zagotovila spodbude za pravične družbe in varstvo okolja v Afriki. Upoštevala bo tudi konkretne ukrepe politike za izboljšanje pravičnosti in okoljske trajnosti kot del meril za določitev dodelitev pomoči za države AKP[21]. To bo zagotovilo razpoložljivost dodatnih virov za države, ki kažejo, da so se pripravljene in sposobne lotiti vprašanj neenakosti in marginalizacije, poslabšanja okolja in socialne kohezije. 5. Sklep – K NOVI STRATEGIJI EU ZA RAZVOJ Vpričo velikih razvojnih izzivov mora EU, kot svetovni akter, prevzeti posebne odgovornosti in v celoti izpolnjevati svojo politično vlogo, da bi okrepila sredstva razvoja in učinkovitost sodelovanja ter ustrezno podprla podsaharsko Afriko, ki zaostaja glede številnih ciljev. Zbirno poročilo EU o razvojnih ciljih novega tisočletja in poročilo o spremljanju barcelonskih obveznosti sta osvetlila pomen dosedanjih prizadevanj. To sporočilo in posebni predlogi na eni strani o financiranju razvoja in na drugi o skladnosti za razvoj določajo pot ukrepov za prihodnost. Tudi v Afriki so spremembe možne. Afrika je pokazala pripravljenost, da prevzame odgovornost za svoj politični in socialno-ekonomski razvoj. Številne države so začele prehod v demokracijo, mir je zavladal na več koncih celine, gospodarska rast je vse hitrejša. Z nastankom Afriške unije in pobude Novega partnerstva za razvoj Afrike sta bili oblikovani ambiciozna institucionalna struktura in listina, ki v osrčje razvoja postavlja upravljanje in svobodo. Leto 2005 bi bilo lahko leto Afrike. Evropa mora biti kos temu razvoju in glavna gonilna sila pri podpori Afrike ter ji zlasti dati prednost v finančnem smislu, s čimer bo prispevala k izvajanju obveznosti, ki jih je leta 2002 sprejel G8[22]. Afrika je na dolgi in težavni poti do trajnostnega razvoja in razvojnih ciljev novega tisočletja. Toda zdaj je potreben nov zagon in EU in Afrika se za to lahko zavzameta in morata zavzeti skupaj. To sporočilo in sporočila o financiranju in skladnosti ter poročila, na katerih temeljijo, vzpostavljajo okvir prispevka EU k dogodku Združenih narodov na visoki ravni septembra 2005, kar zadeva poglavje razvoja in sinergijo z drugimi politikami. Na tej podlagi Komisija poziva Svet, da dokončno oblikuje predloge in obveznosti Evropske unije za pospešitev napredka pri uresničevanju ciljev novega tisočletja. Poleg teh obveznosti bo moral biti tako začeti proces tudi podlaga za oblikovanje nove deklaracije o razvojni politiki Unije, da bi se vzpostavila prava evropska razvojna strategija. ANNEX 1: THE MILLENNIUM DEVELOPMENT GOALS, TARGETS AND INDICATORS Millennium Development Goals (MDGs) | Goals and Targets (from the Millennium Declaration) | Indicators for monitoring progress | GOAL 1: ERADICATE EXTREME POVERTY AND HUNGER | Target 1: Halve, between 1990 and 2015, the proportion of people whose income is less than less than one dollar a day | 1. Proportion of population below $1 (PPP) per day 2. Poverty gap ratio [incidence x depth of poverty] 3. Share of poorest quintile in national consumption | Target 2: Halve, between 1990 and 2015, the proportion of people who suffer from hunger | 4. Prevalence of underweight children under-five years of age 5. Proportion of population below minimum level of dietary energy consumption | GOAL 2: ACHIEVE UNIVERSAL PRIMARY EDUCATION | Target 3: Ensure that, by 2015, children everywhere, boys and girls alike, will be able to complete a full course of primary schooling | 6. Net enrolment ratio in primary education 7. Proportion of pupils starting grade 1 who reach grade 5b 8. Literacy rate of 15-24 year-olds | GOAL 3: PROMOTE GENDER EQUALITY AND EMPOWER WOMEN | Target 4: Eliminate gender disparity in primary and secondary education, preferably by 2005, and in all levels of education no later than 2015 | 9. Ratios of girls to boys in primary, secondary and tertiary education 10. Ratio of literate women to men, 15-24 years old 11. Share of women in wage employment in the non-agricultural sector 12. Proportion of seats held by women in national parliament | GOAL 4: REDUCE CHILD MORTALITY | Target 5: Reduce by two-thirds, between 1990 and 2015, the under-five mortality rate | 13. Under-five mortality rate 14. Infant mortality rate 15. Proportion of 1 year-old children immunised against measles | GOAL 5: IMPROVE MATERNAL HEALTH | Target 6: Reduce by three-quarters, between 1990 and 2015, the maternal mortality ratio | 16. Maternal mortality ratio 17. Proportion of births attended by skilled health personnel | GOAL 6: COMBAT HIV/AIDS, MALARIA AND OTHER DISEASES | Target 7: Have halted by 2015 and begun to reverse the spread of HIV/AIDS | 18. HIV prevalence among pregnant women aged 15-24 years 19. Condom use rate of the contraceptive prevalence rate 19a. Condom use at last high-risk sex 19b. Percentage of population aged 15-24 years with comprehensive correct knowledge of HIV/AIDS 19c. Contraceptive prevalence rate 20. Ratio of school attendance of orphans to school attendance of non-orphans aged 10-14 years | Target 8: Have halted by 2015 and begun to reverse the incidence of malaria and other major diseases | 21. Prevalence and death rates associated with malaria 22. Proportion of population in malaria-risk areas using effective malaria prevention and treatment measures 23. Prevalence and death rates associated with tuberculosis 24. Proportion of tuberculosis cases detected and cured under directly observed treatment short course DOTS (Internationally recommended TB control strategy) | GOAL 7: ENSURE ENVIRONMENTAL SUSTAINABILITY | Target 9: Integrate the principles of sustainable development into country policies and programmes and reverse the loss of environmental resources | 25. Proportion of land area covered by forest 26. Ratio of area protected to maintain biological diversity to surface area 27. Energy use (kg oil equivalent) per $1 GDP (PPP) 28. Carbon dioxide emissions per capita and consumption of ozonedepleting CFCs (ODP tons) 29. Proportion of population using solid fuels | Target 10: Halve, by 2015, the proportion of people without sustainable access to safe drinking water and basic sanitation | 30. Proportion of population with sustainable access to an improved water source, urban and rural 31. Proportion of population with access to improved sanitation, urban and rural | Target 11: By 2020, to have achieved a significant improvement in the lives of at least 100 million slum dwellers | 32. Proportion of households with access to secure tenure | GOAL 8: DEVELOP A GLOBAL PARTNERSHIP FOR DEVELOPMENT | Target 12: Develop further an open, rule-based, predictable, non-discriminatory trading and financial system Includes a commitment to good governance, development and poverty reduction – both nationally and internationally Target 13: Address the special needs of the least developed countries Includes: tariff and quota free access for the least developed countries' exports; enhanced programme of debt relief for heavily indebted poor countries (HIPC) and cancellation of official bilateral debt; and more generous ODA for countries committed to poverty reduction Target 14: Address the special needs of landlocked developing countries and small island developing States (through the Programme of Action for the Sustainable Development of Small Island Developing States and the outcome of the twenty-second special session of the General Assembly) Target 15: Deal comprehensively with the debt problems of developing countries through national and international measures in order to make debt sustainable in the long term | Some of the indicators listed below are monitored separately for the least developed countries (LDCs), Africa, landlocked developing countries and small island developing States. Official development assistance (ODA) 33. Net ODA, total and to the least developed countries, as percentage of OECD/DAC donors’ gross national income 34. Proportion of total bilateral, sector-allocable ODA of OECD/DAC donors to basic social services (basic education, primary health care, nutrition, safe water and sanitation) 35. Proportion of bilateral official development assistance of OECD/DAC donors that is untied 36. ODA received in landlocked developing countries as a proportion of their gross national incomes 37. ODA received in small island developing States as a proportion of their gross national incomes Market access 38. Proportion of total developed country imports (by value and excluding arms) from developing countries and least developed countries, admitted free of duty 39. Average tariffs imposed by developed countries on agricultural products and textiles and clothing from developing countries 40. Agricultural support estimate for OECD countries as a percentage of their gross domestic product 41. Proportion of ODA provided to help build trade capacity Debt sustainability 42. Total number of countries that have reached their HIPC decision points and number that have reached their HIPC completion points (cumulative) 43. Debt relief committed under HIPC Initiative 44. Debt service as a percentage of exports of goods and services | Target 16: In cooperation with developing countries, develop and implement strategies for decent and productive work for youth | 45. Unemployment rate of young people aged 15-24 years, each sex and total | Target 17: In cooperation with pharmaceutical companies, provide access to affordable essential drugs in developing countries | 46. Proportion of population with access to affordable essential drugs on a sustainable basis | Target 18: In cooperation with the private sector, make available the benefits of new technologies, especially information and communications | 47. Telephone lines and cellular subscribers per 100 population 48. Personal computers in use per 100 population Internet users per 100 population | ANNEXE 2 : EU FOCUS ON AFRICA This annex will further develop the proposals of the Communication on the three areas mentioned in the Chapter ‘Focus on Africa’. 1. Improving Africa’s governance a. The governance challenge The EU has supported African efforts to address the governance challenge at three levels: country, sub-regional and –more recently- continental. At country level , the EU has made major efforts to support the building of legitimate, transparent and viable states. Through different programs the EU is supporting Africa’s efforts to improve the quality of public service, to enhance parliamentary control, to empower civil society and to promote a more long-term outlook favouring sustainable development. Positive signs can be seen: 10 legislative elections took place in 2004 (such as South Africa and Ghana; Malawi and Mozambique –in both of which European Observation Missions were offered) and 10 are scheduled in 2005 (for example Burundi, CAR, Ethiopia, Senegal, RDC, Mauritius, Ivory Coast). The work to redress fragile states remains critical. To put those countries back on track, the EU is developing, on a case-by-case basis, long term strategies capable of addressing both short term needs and the long term development agenda. The experience in Burundi shows us that the EU can play a key role in ensuring a smooth transition from conflict to development. The experience in Burundi also demonstrates that the EU should tackle all parts of the chain: the financing of the AU peacekeeping mission, post-conflict reconstruction and the financing of elections. The EU is equally supporting the capacity of the sub-regional organisations as actors of governance. The EU welcomes the bold positions taken recently by the ECOWAS and SADC in favour of the Rule of Law and democratic principles. The EU, based on its own experiences of regional integration, believes that fully effective and reliable RECs will be crucial in creating sub-regional trade markets and the first building blocks in the process towards continental integration. Recently, a continental level of governance has emerged with the establishment of the African Union in July 2002, succeeding to the Organisation of African Unity (OAU). The AU aims to develop and integrate the continent through the promotion of peace and good governance on the basis of African-owned strategies. The AU/NEPAD agenda provides a common framework for new initiatives in Africa. The EU has given its full support to this young political organisation, which, only two years after its establishment, has made considerable progress and earned international respect as a credible and legitimate continental political interlocutor for Africa. The EU will translate this political commitment into tangible support to reinforce the AU’s capacities and launch twinning partnerships between the EU and AU, between European and African institutions. But the EU must bring more decisive support to African efforts to strengthen Africa’s governance and respect for human rights. Through the African Peer Review process, African countries will undergo, through different phases, a comprehensive review of the human, civil, political, economic, cultural and social rights in the country. The EU must support the African Partners as they table concrete proposals on all areas of the Review, for example on judicial reform, the fight against corruption, public service or social reforms . The EU will support this African-led political process and will provide financial support to reforms. Good Governance will also need to take into consideration environmental sustainability. The EU will also work to move environmental concerns into the mainstream of policy making by promoting work with the relevant national ministries, sub-regional organisations and the AU/NEPAD on the cost of non-environment. b. Promotion of Peace and Security The AU has shown that it is both willing and able to assume responsibility and leadership for the African peace and security agenda in close cooperation with the UN (e.g. Burundi, Côte d’Ivoire, Liberia, and Sudan, RCA, DRC/GLR) while the EU has developed instruments able to respond on time and efficiently to these efforts. The EU was able to provide important support for a broad range of peace building activities such as mediation, negotiation and reconciliation efforts, and for demobilisation and reintegration of former combatants and child soldiers. Addressing MDG 7 is also important for Peace and Security. Climate change is likely to lead to further drying of the drought-prone regions of Africa. Without adaptation measures, this could result in substantial movements of population threatening security. Insufficient access to or illegal exploitation of natural resources, can create or fuel conflict. Peace efforts benefit from taking better account of environmental issues in conflict prevention resolution and post conflict. The EU has, at the request of the African leaders in Maputo, set up the Peace Facility for Africa (250M€) to support African peacekeeping efforts. Rapidly, this instrument has become the financial backbone of the emerging African Peace and Security architecture. The Peace Facility has already been used to finance peace support missions in Darfur (Sudan) and the Central African Republic as well as to provide capacity building support for the AU Peace and Security Directorate. For the future, coherence needs to be maintained between the developmental approach of the Peace Facility for Africa on the one hand and support measures foreseen in the framework of the European Security and Defence Policy (ESDP) on the other. In the future, the EU should continue to be able to provide the African Union and the sub-regional organisations with the necessary financial means to resolve conflicts. To this end, the EU should ensure sufficient financing of the Peace Facility. 2. Connecting Africa: infrastructure and trade a. Creating and sustaining regional infrastructure networks and services High transport costs handicap Africa’s capacities to compete within a global market. Inland transport costs are twice as high in Sub Sahara Africa countries than in Asia and international maritime costs are three times higher. Higher costs are due to a combination of factors, including lower road quality, time-consuming port procedures and practices, a complexity of documentation and in some countries insufficient competition between service providers. The EU, working together with the Africa Union and in the context of the NEPAD Infrastructure Short-Term Action Plan, will focus on improving trade facilitation – including in relation to the development of transparent and simplified import, export and transition procedures and statistical services – and addressing the missing links of regional and intra-regional networks for interconnectivity across Sub-Saharan African creating a Trans African Network. Together with the AU[23], the EU will continue developing research infrastructures in the developing countries and will focus on the means to develop further infrastructures-related knowledge, and to ensure a fair access to this knowledge, in order for the infrastructure projects to become a foundation for technological innovation. The Commission proposes a Europe-Africa partnership on Infrastructure, including research and statistical infrastructures, sustainable transport, Information and Communication Technologies, satellites, water and sanitation, energy that will fill this existing gap. In doing so, this Partnership will act as a catalyst for other donors. The Commission proposes to agree on a map of strategic African networks, agreed with the AU, to which priority will be given. b. More and better trade for sub-Saharan Africa Trade cooperation between Europe and Sub-Saharan Africa has been based mainly in exemptions from MFN customs duties and tariff quotas granted to the ACP countries for promoting the access of their products into the European market. While placing firmly the EU as Africa’s top trading partner, such preferences have not always delivered the expected developmental results. In fact, preferences alone are not sufficient to trigger exports, economic growth and development if there are no sufficient investments in Africa and hence production of exportable goods or if the goods do not correspond to the demand and requirements in the importing markets. At present, too many local markets remain over-protected, tiny and unattractive, providing little incentive for domestic or foreign investments. It is not only important to develop a more comprehensive process but also to improve trade. For its traditional trade flows, Africa is overwhelmingly dependent on Europe. Therefore, it is equally important to improve trade within Africa by building efficient African markets as it is to increase trade with the EC and other trading partners. In a nutshell, African countries have to integrate in the global economy in a way that corresponds to their development needs. This is the very reason behind the launching of the negotiations of six regional Economic Partnership Agreements (EPAs) , four of which are in Africa. Economic Partnership Agreements EPA negotiations and implementation are closely linked with development cooperation with a view to improving economic governance, fostering competitiveness and building supply side capacity in a manner consistent with sustainable development objectives. In addition, it is also necessary to ensure effective access of African goods to EU and other markets by addressing the problems African countries are encountering in the area of, among others, rules of origin, technical regulations and standards, by taking into account the external effects of EU legislation and by supporting the efforts of the countries concerned to deal with them. Trade will be at the service of development , leaving a high degree of flexibility to take account of the development challenges in Africa. Market-building will precede market opening . Flexibility will be applied as regard asymmetry and progressiveness of ACP tariff reductions, taking into account the level of development of the economies concerned. The transition period opening toward EU goods from 2008 onwards may be extended beyond 10 years to address ACP regional development needs. Appropriate safeguard and food security clauses will be included. The transition to new trading arrangements requires assessing any risks of temporary or structural difficulties or losses for certain countries. Given the flexibility and duration of the transitional period, such negative effects would be diluted over a reasonable time scale. Nevertheless, these issues must be carefully taken into account and for this purpose Sustainability Impact Assessments (SIAs) have been launched and are currently under way. EPA will ensure compatibility and build synergies with multilateral trade negotiations under the Doha Development Agenda (DDA), as well as with the African Union long term project of consolidating the continental market , for which they would become regional “building blocs”. The following focal areas of action have been identified: - Economic governance: EPAs supports triggering and locking-in reforms in key areas such as customs and trade facilitation, taxation, investment, employment social and environmental policies. - Trade-related assistance should be stepped up as discussed in the related Communication on Financing and should address sensitive areas such as sanitary and phytosanitary requirements, regional integration, technical regulations, support to national statistical services and customs cooperation. - Targeted support measures are being adopted in key areas such as cotton, sugar and textiles to increase competitiveness and promote diversification where possible of African producers in sensitive sectors. - Identify adequate and timely available resources to prevent or remedy any major risk signalled by impact assessments and support economic adjustment measures in particularly protecting the weakest and worst-affected economies and social groups, essential public services and social policies. - Support an ambitious Trade Facilitation agenda to eliminate trade barriers between countries, including burdensome import, export and transition procedures (as is being discussed in the framework of the DDA WTO negotiations. 3. Strive towards equitable societies which promote access to services, employment, decent work for both men and women Sustained growth is an essential condition for poverty eradication but not a sufficient one. Access to sustainable basic services and to full and productive employment and ensuring decent work for both men and women are a necessary condition for any long term sustainable development and is key in all strategies to reach the MDGs. Efforts targeted to promote social cohesion, and notably the improvement of access to basic services, are crucial: drinking water and sanitation, investment in human resources, including primary education, gender equality at all levels of education, employment and social protection services, the reduction of child and maternal mortality, improved basic health services including sexual and reproductive health and rights, including struggle against HIV/AIDS, malaria and other major diseases. If progress on the other MDGs is to be maintained over the 10 years to 2015, more attention will need to be paid to environmental sustainability. The framework for doing so already exists in the NEPAD environment initiative, a strategy prepared by African Ministers themselves. Poverty eradication, gender equality, improving child and women’s health and removing barriers to access to education all have strong links with environment and the sustainable management of natural resources. The poor in Africa mostly depend on the environment for their livelihoods. To ensure progress, capacity for the management of natural resources needs to be strengthened and the costs of not protecting the environment have to be understood by Finance Ministries and donors alike. Similarly, regional, decentralised development creates social cohesion and solidarity among its citizens. Local development allows children and old people to have their place in the society. It creates a social safety net and limits on migration. Local, integrated approaches will be set up to reinforce the role of secondary centres as development hubs for their surroundings (centres of services) . Local and regional initiatives need to be supported by adequate and complementary policy measures at national level. In addition to access to basic services, the EU will support the promotion of jobs and decent work for all as a global goal. It also recognises the need to address the importance of post primary education and training in particular in national strategies and is prepared to work jointly with partner countries, regional organizations and donors on ways to best address it. It is also important to increase skills of young African workers to increase productive employment opportunities and to address the informal economy. In addition, African countries that are ready to take specific and ambitious actions to improve equity in their societies deserve Europe’s bold support. Additional financial assistance should be offered to those who engage in this process. Such support should be provided in full alignment with the Poverty Reduction Strategies and the budget cycle. SUMMARY OF COMMITMENTS EU commitment to Africa (1) In the short term, the EU will consider the following commitments: providing financial support[24] to develop the African Union’s capacity and especially its Commission. Through this support, the EU will help the African Union to live up to the expectations of its commitments. The EU will accompany the African Union in the transformation of its institutions to become the central reference institution for Africa’s governance. EU commitment to Africa (2) To be strong and effective, our partnership with Africa must be broad. The EU institutions should seek twinning partnerships with their AU counterparts, such as the Pan African Parliament, the Economic, Social and Cultural Council (ECOSOCC) or Peace and Security Council. These partnerships should serve as a catalyst for linking all European and African stakeholders, from Universities, Municipalities, Businesses and Industries to Trade Unions, Civil Society networks or Cultural institutions. EU commitment to Africa (3) The EU is ready to support African efforts in building more effective states in Africa. In order to give a decisive incentive to the reform of governance in Africa, the EU, the Commission and the Member States should put into place a joint financial mechanism[25] with AU/NEPAD to support the implementation of reforms that the Africa Peer Review Mechanism (APRM) will trigger. These efforts will be done in full coherence with the national strategies and PRSPs. EU commitment to Africa (4) The EU will conclude the replenishment of the Peace Facility before the end of 2005[26], including in a first stage with the topping up of the current budget through allocating a proportional share from the South African European Programme for Reconstruction and Development (EPRD) as was requested by the AU Summit in Maputo. EU commitment to Africa (5) The Commission proposes to set up a Europe-Africa partnership on Infrastructure.[27] The Partnership, based on the AU/NEPAD strategies, will support the establishment of sustainable cross-border infrastructure essential for the interconnectivity and knowledge sharing of the continent. Finance provided will leverage private sector investments. In the first phase, the Partnership will build on the models provided by the Water and Energy Facilities and focus on Sub-Sahara Africa. In a second phase, the Partnership will trigger input from other donors including from the EU Member states efforts to increase their aid budgets. EU Commitment to Africa (6) The EU will provide incentives to the promotion of equitable and sustainable societies in Africa. To this effect, the EU will take account of concrete policy measures to improve equity and environmental sustainability as part of the criteria to determine the aid allocations of ACP countries.[28] This will ensure that there will be additional resources available for countries that show that they are willing and able to address issues of inequality and marginalisation, environmental degradation and promote social cohesion. [1] Izjava predstavnika predsedstva EU na Generalni skupščini ZN novembra 2004. [2] Delovni dokument služb Zbirno poročilo EU o razvojnih ciljih novega tisočletja, april 2005.Leta 2004 so države članice EU in Komisija objavile poročila o svojem prispevku k razvojnim ciljem novega tisočletja. Ta poročila so bila podlaga za zbirno poročilo EU za obdobje 2000–2004. Vendar mora biti jasno, da cilj tega zbirnega poročila ni pripisati zasluge za razvoj določenega razvojnega cilja novega tisočletja individualnemu ukrepanju držav članic, Skupnosti ali Unije. S tem bi namreč zanemarili soodvisnost različnih ciljev in delovali v nasprotju z načeli odobravanja, usklajevanja in komplementarnosti, ki se uporabljajo – včasih brez dvoma premalo obsežno – v vodenju razvojnega sodelovanja. [3] Skepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, april 2004. [4] Posebni ukrepi za boj proti HIV/Aidsu, malariji in tuberkulozi v državah v razvoju, da bi dosegli cilje novega tisočletja za ustrezen razvoj, bodo določeni v posebnem sporočilu. [5] Skepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, november 2004. [6] Sporočilo Komisije: „Financiranje razvoja in učinkovitost pomoči“ - COM(2005) 133; „Skladnost razvojnih politik“ - COM(2005) 134. [7] Poročilo Projekta razvojnih ciljev novega tisočletja, Vlaganje v razvoj: praktični načrt za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja, januar 2005. [8] Poročilo generalnega sekretarja ZN z naslovom „Za več svobode: k razvoju, varnosti in človekovim pravicam za vse“. [9] Danska, Luksemburg, Nizozemska, Švedska. [10] Belgija, Finska, Francija, Irska, Španija, Združeno kraljestvo. [11] International Financing Facility – predlog Združenega kraljestva za „vnaprejšnje plačilo“ javne razvojne pomoči. [12] Razen kršitev „bistvenih elementov“ na podlagi sporazumov o partnerstvu in sodelovanju. [13] Glej opombo 6. [14] Komisijo za Afriko je leta 2004 ustanovilo Združeno kraljestvo; vanjo so vključene različne afriške in evropske osebnosti. [15] „Podsaharska Afrika zelo drastično nazaduje kar zadeva AIDS, ponavljajočo se malarijo, padec proizvodnje hrane na osebo, vse slabše pogoje bivanja in uničevanje okolja, tako da je večina držav v Afriki daleč od uresničitve večine ciljev.“ [Regija] „ ima najvišjo stopnjo podhranjenosti, (…) najnižjo stopnjo vpisa v osnovno izobraževanje, (…) [z največjimi] razlikami med spoloma (…). Kriza, povezana s HIV/Aidsom, uničuje velik del celine (…). Regija ima tudi najvišjo incidenco TB na svetu in najvišje stopnje umrljivosti mater in otrok. (…) Napredek v dostopu do varne pitne vode je, čeprav bolj obetaven, še vedno prepočasen, da bi dosegli razvojne cilje novega tisočletja. Brez trajne podpore je le malo verjetno, da bo podsaharska Afrika dosegla cilje.“ Poročilo Projekta ZN za novo tisočletje, januar 2005. [16] Priloga I vsebuje dodatne podrobnosti o vsakem od teh področij in obvezah EU. [17] Komisija je predlagala podporo v višini do 50 milijonov EUR kot del „pogojne milijarde“. [18] Začetni znesek bo zagotovljen iz notranjih virov AKP: Druge možnosti v okviru ERS se preučujejo. [19] Druge možnosti v okviru ERS se trenutno preučujejo. [20] Kar zadeva institucionalne in finančne načine, bo EU gradila na bogatih izkušnjah, pridobljenih s pomočjo za oskrbo z vodo in pomočjo za oskrbo z energijo. Upravičena so vsa javno-zasebna partnerstva, podregionalne organizacije ali vseafriške strukture (kot je Afriška ministrska konferenca za vodo (AMCOW), ki predložijo predlog intraregionalne ali celinske narave. Da bi povečali celinsko skladnost in lastništvo, bi morala AU vsak predlog politično potrditi. Do konca leta 2007 je financiranje predvideno v okviru 9. ERS. [21] To bo izvedeno v okviru dodelitev na podlagi novih finančnih perspektiv in zlasti z Instrumentom razvojnega sodelovanja in gospodarskega sodelovanja. [22] Na vrhu v Kananaskisu (2002) so se voditelji G8 obvezali, da bodo najmanj 50 % od povečanja javne pomoči dodelil razvoju Afrike. Če bi bila ta obveznost sprejeta na ravni EU, če se bodo trenutni trendi obdržali (upoštevanje obveznosti iz Barcelone za 2006), bi to za Afriko pomenilo dodatno dodelitev več kot 6,5 milijarde EUR na leto. [23] In the context of the NEPAD African Forum for Science and Technology and in line with the Millennium Goals Project Report Promoting Innovation to Improve Lives in Developing Nations. [24] The Commission proposed a support of up to 50 million € in the framework of the so called “Conditional Billion”. [25] The intra-ACP resources will provide an initial amount. Other possibilities within the EDF are being identified. [26] Possibilities within the EDF are currently being identified. [27] As for the institutional and financial modalities, the EU will build on the rich experiences gained through the Water and Peace Facility. Eligible are all Public Private Partnership, sub-regional organisations, or pan African structures (such as AMCOW) who submit a proposal of intra-regional or continental nature. In order to increase both the continental coherence and the ownership, every proposal would require the political endorsement of the AU. Until end 2007 financing is foreseen under the 9th EDF. [28] This will be done in the framework of the allocations within the new financial perspectives and notably with the Development Cooperation and Economic Cooperation Instrument.