16.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 192/12

1.1

pozdravlja zeleno knjigo Evropske komisije in tudi pobude za povečanje energetske učinkovitosti na splošno, še posebej z vidika sedanjih trendov, ki v naslednjih 15 letih napovedujejo povečanje porabe energije v celotni Evropski uniji za 10 %;

1.2

poudarja izreden pomen energetske učinkovitosti, zlasti ob upoštevanju sedanje krize na trgu s plinom. Za kar največje zmanjšanje energetske odvisnosti, kot se sedaj kaže v Ukrajini ali Bolgariji, je potrebna diverzifikacija oskrbe z energijo v Evropi. Zelena knjiga o energetski učinkovitosti omogoča zmanjšanje celotne odvisnosti od nafte in zemeljskega plina in na osnovi tega oblikovanje evropskega akcijskega načrta;

1.3

pozdravlja upoštevanje vseh možnih ravni (evropske, nacionalne, regionalne in lokalne) za izvajanje ukrepov in pri tem opozarja na načelo subsidiarnosti;

1.4

se zaveda, da energetska učinkovitost bistveno prispeva k doseganju vseh treh pomembnih ciljev energetske politike, ki so varnost oskrbe, varstvo okolja in podnebja ter konkurenčnost.

1.5

poudarja pomen socialne razsežnosti ukrepov za doseganje energetske učinkovitosti, ki vključuje ustvarjanje in zagotavljanje delovnih mest na lokalni in regionalni ravni ter zaščito potrošnikov pred previsokimi stroški energije;

1.6

opozarja, da oblikovanje nadaljnjih predpisov na področju energetske učinkovitosti za države članice ne bi smelo potekati prehitro. Kot je Komisija sama navedla v zeleni knjigi, je EU že sprejela oz. pripravlja veliko ukrepov, povezanih z energetsko učinkovitostjo, ki pa doslej še niso mogli pokazati učinkov ali jih je treba šele izvesti. Sem spadajo na primer direktiva o zgradbah, direktiva o soproizvodnji električne energije in toplote (direktiva SPET), direktiva o trgovanju z emisijami in direktiva o energetski učinkovitosti;

1.7

opozarja tudi na dejstvo, da ima veliko držav članic in regij že izdelane strateške načrte in akcijske programe z zelo podobnimi cilji in učinki, kakor jih zahteva zelena knjiga. Kot primer lahko navedemo strategijo o zaščiti podnebja (od ratifikacije Kjotskega protokola dalje), državne načrte za razdelitev pravic (v okviru trgovanja z emisijami) in zmanjševanje škodljivih snovi v zraku (v okviru Direktive o največji dovoljeni količini emisij v državi za določene škodljive snovi v zraku — Direktiva NEC). Kratkoročno se je zato treba osredotočiti na dosledno uresničevanje obstoječih načrtov in ne na izdelavo novih načrtov, povezanih z energetsko učinkovitostjo.

Kot kažejo izkušnje z izvajanjem teh načrtov, gre pri tem predvsem za ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti zelo hitro, njihovi učinki pa bodo vidni šele čez nekaj časa;

1.8

opozarja na številne pobude na lokalni in regionalni ravni s področja energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, ki so javnosti dostopne na mnogih spletnih straneh. Omenimo lahko primere dobre prakse iz cele Evrope, ki so zbrani na spletnih straneh „ManagEnergy“ in „Energie Cites“ (6);

1.9

priznava, da je povečanje energetske učinkovitosti pravzaprav politika majhnih korakov. Le-ti se izvajajo predvsem na lokalni in regionalni ravni, ki je blizu državljanom in ima zato nalogo ozaveščanja;

1.10

opozarja na dejstvo, da je težko uskladiti cilje EU na področju liberalizacije energetskih trgov (večja konkurenca in s tem padec cen) ter energetske učinkovitosti. Padajoče cene ne spodbujajo energetske učinkovitosti. Poleg tega obnova elektrarn zamuja zaradi preslabih pogojev za investicije;

1.11

meni, da so ukrepi za pospeševanje politike, usmerjene v povpraševanje, na liberaliziranem energetskem trgu smiselni. Na trgu energije ima to za posledico vključevanje okoljskih stroškov v potrošniško ceno in zagotavljanje enakega dostopa do omrežja. Strategije za povečanje energetske učinkovitosti imajo osrednjo vlogo tam, kjer je treba ustvariti protiutež sedanji politiki, usmerjeni v ponudbo;

2.1

zahteva, da se načrti na področju energetske učinkovitosti — če bo sprejeta odločba o njihovi uvedbi — oblikujejo za obdobje 5 let z največ dvema vmesnima ocenama. Praksa je pokazala, da načrti in ocene, ki se jih pripravlja vsako leto, ne prinašajo zadovoljivih rezultatov in zato niso smiselni (vprašanje 3);

2.2

še posebej poudarja, da je pri pripravi ukrepov na vsak način treba upoštevati različne že dosežene rezultate in možnosti v posameznih državah članicah. Za vsak ukrep je treba najprej izdelati analizo stroškov in koristi;

2.3

se ne strinja s pripravo absolutnih ciljev za povečanje učinkovitosti. Preprečiti je namreč treba, da bi imele tiste države članice, ki so doslej manj skrbno ravnale z energijo, prednost pred konkurenco. Države članice, ki so že dosegle prihranke energije ali uporabljajo še posebej učinkovite tehnologije, imajo manj možnosti za nadaljnje povečanje učinkovitosti. Zato bi bile pri izvajanje absolutnih ciljev v slabšem položaju;

2.4

namesto tega priporoča sistem primerjalne analize (benchmarking), s katerim bi na podlagi analize različnih podnebnih razmer in že doseženih rezultatov posameznih držav na področju energetske učinkovitosti oblikovali predloge za nacionalne cilje energetske učinkovitosti za vsako državo članico posebej. Te nacionalne cilje bi nato lahko vključili v evropske standarde in tako omogočili pravičnejše upoštevanje nacionalnih posebnosti ter že doseženih rezultatov;

2.5

meni, da je treba mehanizem trgovanja z emisijami oblikovati na takšen način, da bo število emisijskih certifikatov, ki jih posamezna elektrarna po ustreznem prehodnem obdobju dobi v okviru načrta za razdelitev pravic, v skladu z načrtovano proizvodnjo elektrike in toplote v elektrarni s plinsko turbino in s soproizvodnjo električne energije in toplote. To bi bila velika spodbuda za povečanje energetske učinkovitosti pri proizvodnji električne energije (vprašanje 13);

2.6

predlaga razmislek o emisijskih certifikatih za industrijo, katerih razdeljevanje bi temeljilo na podobnem izračunu. Vsaka tovarna bi dobila le toliko emisijskih certifikatov, kot ustreza načrtovani proizvodnji v tovarni z najvišjimi standardi na področju energetske učinkovitosti. Ta ukrep bi pomenil, da bi stroške morali nositi onesnaževalci; na ta način bi privarčevali veliko energije in CO2 (vprašanje 2);

2.7

zahteva, da se dopusti odobritev državne pomoči za ukrepe, ki spodbujajo okoljske inovacije in izboljšave produktivnosti s ciljem povečanja energetske učinkovitosti. To bi lahko bila pomoč za investicije, vključno s podporo inovativnim energetsko učinkovitim tehnologijam, za katere ne velja obveznost priglasitve. Energetska učinkovitost pa bi lahko bila tudi splošno merilo za dodeljevanje okoljske pomoči, kar poteka predvsem na lokalni in regionalni ravni; zagovarja skupinske izjeme pri dodeljevanju pomoči za pospeševanje energetske učinkovitosti ali vsaj dovolj visoke mejne vrednosti, da bi zmanjšali administrativne stroške in morebitne zamude pri izvajanju takšnih projektov (vprašanje 5);

2.8

zagovarja upoštevanje meril energetske učinkovitosti na področju javnih naročil na vseh ravneh (evropski, nacionalni, regionalni in lokalni). Z večjim povpraševanjem po učinkovitih napravah, vozilih, zgradbah in podobnem bi lahko spodbudili industrijo k razvoju in znižanju cene teh izdelkov, saj znaša njihov delež 16 % BDP EU. V zvezi z ekološkimi merili javnih naročil lahko opozorimo na bogate izkušnje v državah članicah;

2.9

odklanja pa obvezujoča pravila za dodeljevanje javnih naročil, saj mora veliko regionalnih in lokalnih oblasti gospodariti z zelo skromnim proračunom. Namesto tega bi bilo treba finančno šibke lokalne oblasti primerno seznaniti s prednostmi javnih naročil za energetsko učinkovite projekte, tako da bi se lahko same odločale med najcenejšim ali najboljšim ponudnikom (vprašanje 6);

2.10

pozdravlja programe za financiranje energetsko učinkovitih projektov. Za regionalno in lokalno raven pa velja, da lahko dodeljevanje finančnih sredstev in postavljanje zahtev poteka izključno prostovoljno in ob upoštevanju proračuna (vprašanji 7 in 22);

2.11

poziva Komisijo, da merila energetske učinkovitosti upošteva na vseh političnih področjih, za katera je pristojna EU. Še posebej na področju strukturnih in kohezijskih skladov, razvoja podeželja in podpore raziskovanju bi Komisija lahko določila, da je energetska učinkovitost obvezujoč kriterij pri izbiri projekta. To je lahko tudi neposredna spodbuda za lokalno in regionalno raven (vprašanje 12);

2.12

odklanja razširitev oz. poostritev direktive EU o zgradbah, dokler ni izdelana ocena učinka sedanje direktive. Pred razširitvijo direktive o zgradbah je treba predvideti dovolj časa za oceno sedanjega dokumenta (vprašanje 8);

2.13

se zavzema za intenzivnejše delo javnosti na vseh ravneh. Kampanje se morajo dotikati nacionalne, regionalne ali lokalne ravni. Izvesti jih je treba predvsem za tista področja, kjer imajo ciljne skupine resnično več praktičnih možnosti ukrepanja. Pri tem bi bilo zaželeno sodelovanje Evropske komisije ali njenih predstavništev v državah članicah z regionalno in lokalno ravnjo;

2.14

poudarja potrebo po informacijah in usposabljanju, ki se ne bi smeli omejevati na tiste, ki poklicno delajo na področju energije, temveč bi morali zajeti še posebej tiste, ki delajo izven področja energije, na primer arhitekte, gradbena podjetja, nosilce projektov, načrtovalce in upravljalce infrastrukture;

2.15

se v celoti zavzema za pospeševanje uporabe objektov, v katerih poteka soproizvodnja energije in toplote. Poleg zavzetega izvajanja direktive o SPET se mora tudi s tem povezan trg toplotne energije hitreje razvijati kot doslej (vprašanje 13);

2.16

podpira sanacijo starejših — neučinkovitih — toplovodnih omrežij, kar bi zelo pomembno prispevalo k pospeševanju energetske učinkovitosti in poziva države članice, da v ta namen uporabijo sredstva iz strukturnih in kohezijskih skladov;

2.17

podpira poziv Evropskega parlamenta Komisiji, da predlaga zakone za učinkovit trg toplotne energije in sistemov hlajenja. Za lokalno raven je učinkovita uporaba toplotne energije ravno tako pomembna kot smiselne rešitve na področju sistemov hlajenja. Zaradi klimatskih naprav se je poraba električne energije v vročih mesecih v zadnjih letih izredno povečala. Ker je za trg toplotne energije in sistemov hlajenja na osnovi gradbenih prepisov pristojna lokalna raven, bi bila posebna politika obveščanja in svetovanja tudi v tem primeru zelo pomembna. Treba bi bilo vplivati na odločitve lokalne ravni v prid večji energetski učinkovitosti. Inovativni primeri s področja toplovodnih omrežij in omrežij za hlajenje so na voljo na zgoraj navedeni spletni strani, kjer so zbrani primeri dobre prakse;

2.18

zagovarja poudarjanje in pospeševanje decentralizirane proizvodnje, ki jo navaja zelena knjiga, vendar opozarja, da je treba natančno preučiti razmerje med zmogljivostjo elektrarn in lokalno porabo. Tudi tukaj bi bilo treba uporabljati soproizvodnjo električne energije in toplote kot posebej učinkovito obliko proizvodnje. Lokalna uporaba proizvedene toplote še posebej zagotavlja energetsko učinkovitost;

2.19

poudarja, da je treba tudi na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov energije paziti na energetsko učinkovitost in po možnosti racionalno ravnati z obstoječimi viri. Če se gradijo nove elektrarne, je treba najprej na najboljši možni način organizirati porabo energije na vseh področjih, nato pa sistem oskrbe prilagoditi takšni porabi. Pri tem je treba — ob sodelovanju pristojnih lokalnih in regionalnih oblasti ter v skladu z nacionalnimi zakoni — upoštevati in preveriti tudi naslednje dejavnike: lokacijo, vrsto tehnologije, velikost objekta in stopnjo izkoriščenosti;

2.20

je proti sistemu dodeljevanja belih certifikatov za energetsko učinkovitost, kjer je dobavitelj dolžan uvesti ukrepe varčevanja z energijo na ravni končnih uporabnikov. Obstaja bojazen, da bi bili stroški uvedbe in delovanja dodatnega sistema trgovanja višji kot prihranek, dosežen s takšnim sistemom. Poleg visokih administrativnih stroškov bi bilo tudi pravično razdeljevanje certifikatov še težje kot pri trgovanju z emisijami (vprašanje 15);

2.21

zahteva dodatne investicije v izgradnjo lokalnega javnega potniškega prometa in železniške infrastrukture. Zmanjšanje avtomobilskega prometa lahko dolgoročno pričakujemo samo, če bodo imeli posamezniki potniki (vozniki avtomobilov) na voljo primerne alternative; v tej povezavi pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija lokalni in regionalni ravni priznava pravico do samoodločanja pri izvajanju storitev splošnega pomena, kot je to navedeno v predlogu uredbe Komisije o storitvah javnega potniškega cestnega in železniškega prometa. S tem se lokalnim in regionalnim oblastem priznava njihov pomen pri zagotavljanju lokalnega javnega potniškega prometa;

2.22

poziva Komisijo, da tudi industrijo zadolži za pripravo različnih ukrepov, s katerimi bi pospešila znižanje maloprodajnih cen za energetsko učinkovite naprave in tehnologije za obnovljive vire energije; se strinja z mnenjem Evropskega parlamenta, da so bila dosežena omembe vredna znižanja stroškov v zadnjih letih, vendar se morajo stroški nižati še naprej, saj bodo ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti le na ta način privlačni za javnost;

2.23

meni, da se je EU dolžna — z vidika razmeroma visokih okoljskih standardov, ki veljajo v Evropi — v STO pogajati za tarifne ali netarifne ugodnosti za energetsko učinkovite proizvode.